Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI
DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
Skupina poslancev (Jakob Presečnik)


Ljubljana,


DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
predsednik dr. Pavel Gantar


ZADEVA: DOPOLNITEV PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU EPA- 182-V


Dne 6. 2. 2009 smo v zakonodajni postopek vložili Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o izvršbi in zavarovanju EPA 182-V. V dopisu št. 712-01/09-0008/2 z dne 9. 2. 2009 ste nas opozorili, da predlog ne upošteva določb pete in šeste alinee drugega odstavka 115. člena Poslovnika Državnega zbora, zato vam na podlagi vašega opozorila, ponovno pošiljamo predlog zakona z vključenimi popravki.




Skupina poslancev
prvopodpisani Jakob Presečnik

















Priloga: Čistopis dopolnjenega Predloga zakona



DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE

Jakob Presečnik (prvopodpisani)
in skupina poslancev

Ljubljana, 6.2.2009


Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 69/04, 68/06), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92, 15/94, 19/94, 44/94, 123/04 in 90/05) in 114. in 142. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št 35/02, 60/04, 64/07 in 92/07-uradno prečiščeno besedilo) vlagamo spodaj podpisani poslanci

PREDLOG
ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU (ZIZ),

in vam ga na podlagi 142. člena Poslovnika Državnega zbora RS pošiljamo v obravnavo in sprejem po skrajšanem postopku, saj gre za manj zahtevno dopolnitev zakona.

Na sejah Državnega zbora RS in na seji matičnega delovnega telesa bo sodeloval poslanec Jakob Presečnik.



Jakob Presečnik


Franci Bogovič


Gvido Kres


Janez Ribič


Mag. Radovan Žerjav


Priloga: Predlog zakona






I. UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je bil sprejet leta 1998 (Uradni list RS, št. 51-2303/1998, stran 3641, čistopis, Uradni list RS, št. 51-2303/1998, stran 3641, 17/ 06, stran 1497, zadnja sprememba vključena v čistopis Uradni list RS, št. 37-1524/2008, stran 3653) v 101. členu v 10. točkah določa, kateri prejemki so iz izvršbe izvzeti.
V tretji točki tega člena je sicer navedeno, da so izvzeti tudi " prejemki iz naslova denarne socialne pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo", niso pa opredeljeni kot izvzeti prejemki, ki jih prejmejo pomoči potrebni od humanitarnih organizacij.

V 3. členu Zakona o socialnem varstvu ( Uradni list št. 54-2484/1992, Zadnja sprememba, upoštevana v čistopisu: Uradni list RS, št. 73-3280/2008 ) je navedeno, da pravice iz socialnega varstva po zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.
Tudi v 27. členu, ki opredeljuje kaj se všteva v lastne dohodke za izračun za določitev upravičencev za socialno pomoč, pod izjeme oziroma med prejemki, ki so izvzeti, pomoč prejeta od humanitarnih organizacij ni izvzeta. Celo obratno je mogoče razumeti, da se štejejo humanitarni prejemki kot lastni dohodek, saj 4. odstavek določa: da se v lastne dohodke oziroma prejemke štejejo tudi posredno ugotovljeni dohodki in prejemki, ki jih samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini plačuje za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z ugotovljenim lastnim dohodkom ne bi zmogla. Torej je mogoče razumeti, da bi lahko prejemke, ki jih prejmejo od humanitarnih organizacij šteli med te neprijavljene prejemke.
Glede na statistične podatke pa niti minimalna plača ne zadostuje več za zagotavljanje preživetja, zatorej potrebujejo poleg socialne pomoči posamezniki tudi pomoč humanitarnih organizacij.
Država bi morala vzpodbujati humanitarno dejavnost in osebno iniciativo za pomoč ljudem v stiski. Ko se tako namenjena sredstva vštevajo v osnovo za izvršbo, pa se v bistvu izniči trud za blažitev stiske in izboljšanje položaja najbolj nemočnim.
ZIZ sicer napotuje, da so izzvzeti dohodki oziroma prejemki iz naslova denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu, ki določa, da so denarne socialne pomoči upravičeni dobiti in je deležne osebe, oziroma je namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.
Torej bi morali biti izvzeti tudi prejemki iz naslova humanitarnih organizacij, saj so prav tako namenjeni zagotavljanju materialne varnosti oziroma preživetju.

Humanitarne organizacije pomagajo z denarnimi pomočmi in v materialu, naknadno pa so ugotovili, da se dogaja, da taki posamezniki za ta sredstva pomoči ne morejo uveljavljati izvzema po 3. alineji 101. člena ZIZ. Dogaja se, da postanejo tudi sredstva, ki jih humanitarne organizacije prispevajo družinam ali posameznikom, predmet izvršbe. Tako lahko ostanejo take družine ali osebe popolnoma brez možnosti za preživetje.

Čeprav velja za obdavčitev dohodkov in osebnih dohodkov generalno načelo obdavčljivosti vseh dohodkov, so humanitarni prispevki oproščeni plačila davka, torej bi morali tudi prispevki pomoči potrebnim biti izvzeti iz izvršbe. Zakon o dohodnini v 20. členu določa, da so plačila dohodnine oproščene (poleg pomoči in prejemkov, ki jih država in samoupravna lokalna
skupnost zagotavljata socialno ogroženim v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo, in zakonom, ki ureja lokalno samoupravo) tudi pomoči, ki jih socialno ali drugače ogrožene osebe prejmejo od organizacij, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja humanitarne organizacije, status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega ali zdravstvenega varstva, in od organizacij, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja invalidske organizacije, status invalidske organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju invalidskega varstva ter pomoči, ki jih pomoči potrebne osebe prejmejo od dobrodelnih ustanov, katerih ustanovitev in poslovanje je v skladu z zakonom, ki ureja ustanove

V 2. členu Ustave RS je določeno, da je Slovenija pravna in socialna država. Prav tako je potrebno izvršitev sodne odločbe, ki jo je izdalo katerokoli sodišče obravnavati v luči spoštovanja človekovega dostojanstva in njegove osnovne pravice, pravice do dostojnega preživetja.

2. CILJI, NAMEN IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

Cilj zakona je omogočiti posameznikom, da pridobijo v stiski pomoč, humanitarnim organizacijam pa omogočiti, da bodo sredstva in druge pomoči dosegle namen, torej pomagale prebroditi socialno stisko in olajšale preživetje in ne bodo predmet izvršbe.
Zakon temelji na načelu, da so humanitarne organizacije, avtonomne in samostojne, neodvisne, pri odločanju komu namenijo pomoč, neodvisno od kriterijev, ki jih država določi za dodelitev denarne ali druge socialne pomoči.
Namen zakona je, da se iz izvršbe izvzamejo sredstva, ki jih za blažitev socialne stiske prispevajo posameznikom ali družinam humanitarne organizacije, torej vključi med oprostitev od izvršbe vsa sredstva, ki jih prejmejo od humanitarnih organizacij.
Poglavitna rešitev v zakonu je dopolnitev prejemkov, ki so izzvzeti iz izvršbe, s prejemki, ki jih v kakršnikoli obliki prejmejo posamezniki od humanitarnih organizacij.

V Sloveniji je podobna ureditev izjem in oprostitve od izvršbe, kot jo predlagamo z dopolnitvijo 101. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju urejena v Zakonu o dohodnini, ki določa v 20. členu, da so oproščene plačila dohodnine poleg pomoči in prejemkov, ki jih država in samoupravna lokalna skupnost zagotavljata socialno ogroženim v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo, in zakonom, ki ureja lokalno samoupravo, oproščene dohodnine tudi pomoči, ki jih socialno ali drugače ogrožene osebe prejmejo od organizacij, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja humanitarne organizacije, status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega ali zdravstvenega varstva, in od organizacij, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja invalidske organizacije, status invalidske organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju invalidskega varstva ter pomoči, ki jih pomoči potrebne osebe prejmejo od dobrodelnih ustanov, katerih ustanovitev in poslovanje je v skladu z zakonom, ki ureja ustanove.


3. PRIKAZ DEJAVNOSTI NEKATERIH NEPROFITNIH ORGANIZACIJ*

Nepridobitni značaj neprofitnih organizacij, ki se najpogosteje pojavljajo v pravno organizacijski obliki kot društva, predstavlja temeljni pogoj za posebno obravnavanje teh organizacij v vseh pravnih ureditvah v Evropi. Temeljni smoter teh organizacij ni pridobivanje dobička, temveč je smisel njihovega obstoja in dela delovanje v splošno družbene koristne namene in ne povečevanje dobička za njihove lastnike/ustanovitelje. Ker delujejo v splošno družbeno koristne namene, jim države priznavajo določene bonitete, zaradi česar so te organizacije tudi zavezane, da dobiček, ki ga ustvarijo, ponovno vložijo v osnovno dejavnost in s tem širijo osnovo za svoje delovanje in nadaljnji razvoj. Zakonske opredelitve so sicer lahko različne, pomen pa se bistveno ne razlikuje - gre za združevanje oseb, katerega namen ni pridobivanje dobička.

Enako velja tudi za organizacije Rdečega križa v posameznih evropskih državah, pa tudi drugje po svetu.

Za Karitas velja, da so vse Karitas povezane v Caritas Internationalis in nato še v šest regij po vsem svetu. Običajno so organizirane kot škofovska, mestna ali župnijska Karitas in v obliki diakonij (za protestantske). Karitas ima stroga kanonska načela. V primerih, kjer so pravno formalno organizirane kot društva po zakonih o društvih, imajo v svojem nadzornem svetu obvezno tudi predstavnika teritorialne škofije. Zelo pogosta oblika delovanja je na osnovi podeljenih koncesij, profitno delajo le v strogih okvirih programa in etičnih načel in po skupnih finančnih standardih za vodenje projektov. Iz primerov je videti, da so deležni različnih vrst davčnih olajšav.

3.1. Ureditev v Sloveniji
V zadnjih desetih letih se tudi v Sloveniji hitro razvija privatni neprofitni sektor, ki zajema privatne neprofitne organizacije v različnih statusnih oblikah - društva, zavodi, fundacije oziroma skladi, različne verske organizacije. Vsem tem organizacijam je skupno, da so nevladne organizacije - da jih ni ustanovila država, temveč zasebne fizične ali pravne osebe. Temeljni smoter teh organizacij ni pridobivanje profita, temveč je smisel njihovega obstoja in dela delovanje v splošno družbene koristne namene in ne povečevanje dobička za njihove lastnike/ustanovitelje - so neprofitne organizacije. Pogosto izvajajo dobrodelno dejavnost.
Ker delujejo v splošno družbeno koristne namene, jim države priznavajo določene bonitete (pogosto v obliki davčnih olajšav). S tem so te organizacije tudi zavezane, da dobiček, ki ga ustvarijo, ponovno vložijo v osnovno dejavnost in s tem širijo osnovo za svoje delovanje in nadaljnji razvoj.1
V Sloveniji je področje dejavnosti neprofitnih organizacij urejeno v Zakonu o društvih in Zakonu o ustanovah, posamezne določbe pa so tudi v nekaterih področnih zakonih. Dejavnost in organiziranost Rdečega križa je urejena s posebnim zakonom.2
Glede na to, da temeljni namen privatnih neprofitnih organizacij ni pridobivanje profita, v naštetih zakonih ni veliko pozornosti namenjeno pridobitni dejavnosti teh organizacij: npr. Zakon o društvih opredeljuje društvo kot prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi zadovoljevanja skupno določenih interesov. Financira pa se lahko tudi s prihodki, ki jih ustvari s svojo dejavnostjo. Društvo lahko neposredno opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z nameni in nalogami društva ter se lahko opravlja v obsegu, potrebnem za njihovo doseganje. Presežke prihodkov nad odhodki iz pridobitne dejavnosti mora uporabljati za doseganje namenov in nalog društva.
__________________________________
1 Tekst povzet po intervjuju Tatjane Rakar z dr. Zinko Kolarič: Pomoč države je nujna; Dnevik, 19.5.2001, stran 28
2 Zakon o društvih, Uradni list RS, št. 60/95, Zakon o ustanovah Uradni list RS, št. 60/95, Zakon o Rdečem križu Slovenije, Uradni list RS, št. 7/93;



3.2. RDEČI KRIŽ
Rdeči križ je ena najstarejših humanitarnih in dobrodelnih organizacij, ki je razširjena praktično po celem svetu. Delovanje Rdečega križa temelji na sedmih temeljnih načelih3, ki so:
· človekoljubnost · nepristranost · nevtralnost, · neodvisnost · prostovoljnost · enotnost · univerzalnost 3 International Committee of the Red Cross (1996): The Fundamental Principles of the Red Cross and Red Crescent, http://www.icrc.org/icrseng.nsf/, zajeto 15.3.2002

Načini pridobivanja sredstev za delovanje Rdečega križa so v različnih državah zelo različni. Za večino evropskih držav je značilno, da pomemben delež sredstev pridobijo od države (konkretno iz proračunskih sredstev) in sicer kot nadomestilo oz. kot plačilo za storitve, ki jih opravljajo po pooblastilu, po pogodbi oziroma na drugače dogovorjen način z oblastnimi organi (praviloma je to vlada, različna ministrstva, tudi lokalne oblasti ipd.). Lahko gre tudi za donacije države organizacijam Rdečega križa. Na spletnih straneh Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca je mogoče ugotoviti, da predstavljajo prispevki/plačila in donacije države znaten delež med viri financiranja.4 Pri tem izrecno poudarjajo, da pa s tem ni kršeno načelo neodvisnosti Rdečega križa, saj države/vlade ne skušajo preko dodeljevanja finančnih sredstev vplivati na pristranost (politično ali kakšno drugo) nacionalnih organizacij Rdečega križa. V Italiji npr. država financira Rdeči križ v višini 30%, na Danskem 81%, v Franciji prihaja kar 88% sredstev iz javno financiranega socialnega sistema. V Združenem
kraljestvu državnega financiranja praktično ni, v Avstriji opravlja Rdeči križ storitve, ki mu jih je v izvajanje podelila država in iz tega pridobi večino sredstev. V Nemčiji je situacija dokaj podobna avstrijski - večino sredstev pridobi iz opravljanja storitev. Belgijski Rdeči križ ima pogodbe z oblastjo za izvajanje nekaterih dejavnosti, ki mu predstavljajo glavnino finančnih virov itd.
_____________________________________
4 Glej International Federation of Red Cross and Red Crescent Societes: Publications, Partnerships in, Profile 2000-2001; http://www.ifrc.org/publicat/partner/; zajeto 15.3.2001



3.3. Druge dobrodelne organizacije - Karitas

V Sloveniji med dobrodelnimi organizacijami deluje tudi Karitas. Le ta se deli na škofijske Karitas in Karitas Slovenije. Škofijske Karitas so organizirane po cerkvenem pravu in jih lahko ustanovi in vodi le škof. Slovenska Karitas je registrirana kot verska skupnost. Ustanovila je javne zavode, v katerih izvaja svoje akcije in programe. Samo v taki organizacijski in statusni obliki lahko kandidira tudi za javna sredstva (npr. sodeluje na javnih razpisih ministrstev).5


Poslanstvo, vrednote Karitas in karitativne dejavnosti v cerkvi

Poslanstvo Karitas predstavlja in uresničenje evangelijske naloge ljubezni do bližnjega v skladu s socialno družbenim naukom cerkve kot izhaja iz programa dela Slovenske Karitas.6 Te so:
- širjenje solidarnosti in socialne pravičnosti v družbi,
- zagotavljanje foruma za koordinacijo, dialog, izmenjavo idej in znanja ter medsebojno
podporo med organizacijami članicami pri uresničevanju izvirnega poslanstva ustanov,
gibanj in organizacij,
- pomoč organizacijam članicam za krepitev njihovih lastnih možnosti in kapacitet, da bi učinkoviteje služile ljudem v stiski,
- prejemanje zagovorništva revnih in socialno izključenih in jim omogočiti zagovornike
na vseh ravneh,
- pospeševanje sodelovanja na mednarodni ravni s posebnim poudarkom na pripravah na
vstop v Evropsko unijo.

Krščanska dobrodelnost je izraz živosti in avtentičnosti Cerkve v skrbi za vse ljudi v stiski in temelji na Kristusovem nauku in zgledu. Izvajajo dobrodelno in socialno delo tudi z drugimi sorodnimi ustanovami v civilni družbi in se zato tudi povezujejo z mednarodnimi institucijami. Osnova je krščanski socialni nauk in skladno s sklepi slovenske sinode si prizadevajo ustvariti družino organizacij, ki delujejo za uboge in socialno izključene. Njihovo načelo je pomoč vsem ljudem ne glede na veroizpoved, raso, spol ali etnično pripadnost.
S svojim usklajenim delom želijo delovati na nepokritih področjih, predvsem na humanitarnem in socialnem področju. To pa zahteva široko mrežo prostovoljcev kot tudi profesionalno delo, da bi mogli uspešno izvajati tekoče in nove programe.
_____________________________________
5 Povzeto po pogovoru z Alojzijem Štefanom, odgovornim za mednarodne odnose na Slovenski Karitas
6 Strategija in program dela Slovenske Karitas za leto 2002, str. 1-7



Vodilne vrednote in načela omogočajo moralno in strateško osnovo za delo Karitas:
- dostojanstvo človeške osebe
Dostojanstvo človeka je za Karitas temeljna moralna vrednota. Zavračajo pomilovanje in pomagajo ljudem, da si ponovno pridobijo
popolno dostojanstvo človeka (razlogi: revščina, sodobno suženjstvo in socialna izključenost);
- prioritetna možnost za uboge
Karitas se zavezuje boju proti revščini in prizadevanju za pravice ubogih. Poudarjajo tudi odgovorno vlogo žensk pri vodenju
Karitas, kjer naj imajo svoje posebno poslanstvo;
- solidarnost
Karitas išče možnosti in poti, da v delovanje svojega članstva, pogajanja z drugimi nevladnimi organizacijami in civilno družbo vtisne
pečat pristnega čutenja za solidarnost.
Tesno povezano s solidarnostjo je tudi medsebojno spoštovanje in partnerstvo, čigar duh mora prevevati vse dejavnosti Karitas tako
znotraj, kot izven članstva. Solidarnost je temeljna vrednota Karitas;
- univerzalen namen zemeljskih dobrin
Potreben je socialni program, ki bo zajemal enakomernejšo porazdelitev dobrin kot
univerzalni cilj" (Janez Pavel II, Centesimus Annus 1991). Katerakoli ekonomska,
socialna, politična ali kulturna struktura, ki nasprotuje, utesnjuje ali preprečuje spremembe
k pravičnosti, je napačna. Člane Karitas bi radi vzpodbudili, da bi s svojim delom in
preobrazbo uravnotežili stanje v prid revnejših družbenih struktur;
- upraviteljstvo (management)
Karitas se zavezuje, da bo solidarna ne le z ljudmi, marveč tudi z vsem stvarstvom.
Zato išče možnosti, kako bi vedno delovala v prid varovanja okolja in zdravja.
Povezanost s cerkvijo, delovanje na škofijski in župnijski ravni, globalizacija solidarnosti z ubogimi, pokrivanje nepokritih stisk, učenje
razvoj partnerstva in prostovoljstva, sodelovanje, upravljanje (management) z dobrinami, večanje zmogljivosti, pričevanje in etična
načela delovanja.

Ureditev Karitas v Sloveniji

Karitas Slovenije je registrirana kot verska skupnost, poleg tega delujejo še škofijske Karitas. Vse Karitas so povezane v mrežo. Vsaka zvrst ima svoje programe, ki so:
· humanitarni,
· za begunce,
· za brezdomce,
· za revne
· za pomoči potrebne.

S ciljem, da bi lahko opravljali karitativni program so ustanovili vrsto zavodov, ki so registrirani kot neprofitni zavodi. Ti zavodi lahko kandidirajo na razpise za finančna sredstva s katerimi izvajajo humanitarne in splošno socialne dejavnosti. Zavodi so:
· Zavod Pelikan (leta 1997), Ljubljana in znotraj njega Center za pomoč odvisnikov, Materinski dom Škofljica in Višnja gora, ter Center za pomoč na domu ter komune Don Perina,
· Zavod Čebela, ustanoviteljica škofija Maribor, namenjena za dnevno varstvo prizadetih otrok v Slovenskih Konjicah,
· Zavod Marije Marte, Logatec, kjer imajo Dom za starejše (dve enoti, Zgornji in Dolnji Logatec),
· Zavod Samaritan (leta 2000) ustanovila Škofijska Karitas Koper in znotraj njega Materinski dom Solkan in Ajdovščina in Prehodni
dom za brezdomce v Solkanu7.
Karitas ima tudi podeljene koncesije za izvajanje pomoči na domu (občini Vransko in Tabor) in Center za pomoč na domu v Ljubljani.

Karitas Evrope in njene članice

Karitas Evrope je zveza vseh nacionalnih Karitas s sedežem v Bruslju. Članice so bile sprva le države Evropske unije, sedaj pa se je to članstvo razširilo na vse države Evrope, ki imajo organizirane nacionalne Karitas.8 V letu 2002 je postala članica evropske socialne platforme, ki je mreža nevladnih organizacij na socialnem področju. Pravno je organizirana kot društvo in deluje po belgijskem zakonu o društvih.
__________________________________
7 Vse podatke o Karitas je posredoval odgovorni za mednarodno sodelovanje Slovenske Karitas, Lojze Štefan, pogovor, 3.4.2002.
8 Die Strategie von Caritas Europa, Caritas Europa, januar 1999, str.5-11.
*Prikaz delovanja nekaterih neprofitnih organizacij je povzet po raziskavi in po podatkih raziskovalnega sektorja



4. PRIKAZ UREDITVE IZVRŠBE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVNEMU REDU EU

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Immobiliare Saffi proti Italiji, z dne 28. julija 1999 izreklo: “Izvršitev sodne odločbe, ki jo je izdalo katerokoli sodišče, je treba obravnavati kot sestavni del “sodnega postopka” za namene 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ...”. To tolmačenje je treba obravnavati kot poenoteno precedenčno pravo Evropskega sodišča za človekove pravice. Glejte prav tako primere Hornsby proti Grčiji z dne 19. marca 1997; Estima Jorge proti Portuglaski z dne 21. aprila 1998; Georgiadis proti Grčiji z dne 28. marca 2000.

S tem so nedvomno določene strožje meje državne skrbi in odgovornosti na tem področju, kar je razvidno tudi iz stališč posameznih držav, ki so bila predstavljena oktobra 2001 na 24. konferenci ministrov za pravosodje v Moskvi, in so povzeta v nadaljevanju pregleda ureditev po posameznih državah.
V družbi in v razvijajočem se svetu se je tudi zakonodaja, ki ureja zavarovanje in izvršbo prilagajala nastalim modernim družbenim razmeram. Ob nastajanju prvega Zakona o izvršbi in zavarovanju je bilo ugotovljeno, da med ureditvami civilnega izvršilnega postopka v modernih pravnih sistemih ni razlik v pravni naravi tega postopka, v njegovi funkciji in v temeljnih načelih, na katerih je grajen. V vseh modernih pravnih sistemih je ureditev civilnega izvršilnega postopka posledica prepovedi samopomoči, ki upniku preprečuje, da bi si sam vzel pravico, ki mu pripada na podlagi izvršilnega naslova. Zato mora v primeru, ko dolžnik ne izpolni prostovoljno svoje obveznosti, ponovno zahtevati sodno varstvo. Samo sodišče lahko z uporabo prisilnih sredstev vzpostavi med dolžnikom in upnikom tako stanje, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je listina, v kateri je upnikova terjatev ugotovljena kot izvršljiva, to pa je praviloma pravnomočna sodna odločba. V vseh pravnih sistemih so poleg sodnih odločb izvršilni naslovi tudi nekatere odločbe upravnih organov ter druge listine, za katere tako določa zakon.

V izvršilnem postopku nastopata praviloma dve stranki z nasprotujočimi si interesi. V večini pravnih ureditev se za stranke v izvršilnem postopku uporabljajo isti izrazi, kot za stranke materialnopravnega razmerja: za aktivno stranko izraz upnik (Gläubiger, creancier, creditore), za pasivno pa izraz dolžnik (Schuldner, debiteur, debitore). Izjema je avstrijski zakon, ki uporablja za aktivno stranko izraz betreibender Gläubiger (poganjajoči upnik), za pasivno pa izraz Verpflicheter (zavezanec). Avstrijski sistem se od nemškega in francoskega sistema razlikuje tudi glede ureditve izvršilnih organov. V nemški in francoski ureditvi poznajo dva med seboj neodvisna izvršilna organa: sodišče in sodnega izvršitelja (Gerichtsvollzieher, huissier). Kateri od njiju bo vodil izvršbo, je odvisno od vrste izvršbe; sodni izvršitelji opravljajo izvršbo takrat, kadar je treba uporabiti neposredno silo (npr. rubež in odvzem premi čnih stvari). To vodi do dualizma izvršilnega postopka, kadar se na podlagi istega izvršilnega naslova zahteva več vrst izvršbe. Po avstrijski ureditvi vodi izvršbo vedno sodišče. Tudi v tem sistemu opravlja posamezna izvršilna dejanja izvršitelj (Vollstrecker), ki pa ni samostojen organ, ampak deluje pod nadzorstvom sodišča.

Vsi zakoni urejajo izvršbo in zavarovanje denarnih terjatev. Za izvršbo denarnih terjatev je v vseh pravnih sistemih uveljavljeno načelo realne izvršbe: predmet izvršbe je dolžnikovo premoženje. Izvršba denarnih terjatev se lahko opravi na dolžnikove premične stvari, na denarne terjatve in druge premoženjske pravice in na nepremičnine, kolikor posamezne stvari niso izvzete iz izvršbe.
Razlika med romanskimi (Francija; Italija) in germanskimi (Nemčija, Avstrija) pravnimi sistemi pa je v tem, da so v romanskih zakonih materialnopravne določbe o izvršbi v civilnih zakonikih. Ta razlika pride najbolj do izraza na področju izvršbe nedenarnih terjatev, ki se nanašajo na neko storitev ali opustitev.

Prvotni zakon o izvršilnem postopku je bil po svoji koncepciji najbližji avstrijski ureditvi. Že z novelo ZIP iz leta 1990 so bile odpravljene nekatere posebnosti, ki so prvotno veljale za izvršbo na družbena sredstva, tako da je vsebina zakona v glavnem ustrezala vsebini klasičnih zakonov o izvršilnem postopku.
AVSTRIJA

Civilna izvršba temelji na naslednjih izhodiščih:
 Izvršilni postopek mora privesti do uresničenja civilne odločbe ob poštenem uravnoteženju interesov upnika in dolžnika.

 Obstajati mora minimalno varstvo dolžnika (npr. pri določanju velikosti dolžnikove plače mu je treba pustiti minimalni znesek za financiranje njegovih stroškov za skromno življenje).
 Na voljo mora biti sredstvo za preprečevanje nezakonite taktike dolžnika, zlasti v zvezi s “prikrivanjem” premoženja.
 V izvršilnem postopku mora imeti izvršilni uradnik (sodni izvršitelj) dovolj pooblastil za odločanje po lastni presoji, da izbere najprimernejši način za izvršbo civilne sodbe. Ustrezna zakonodaja mora zagotavljati ustrezne standarde; dodatno k tem standardiziranim pravilom mora imeti upnik pravico, da zahteva, da izvršilni uradnik (sodni izvršitelj) sprejme posebne ukrepe v posameznem primeru. Sodišče mora imeti zgolj nadzorno in kontrolno vlogo.

Glede izvršiteljev Avstrija ostaja dosledno pri sodnih, pri čemer je njena izvršba zgledno učinkovita.


BOLGARIJA

Nova pravna ureditev, uvedena z izvedbo pravosodne reforme v Bolgariji, je podobna pravni ureditvi v mnogih državah Vzhodne in Srednje Evrope, ki so prav tako nove članice Sveta Evrope. Ta nova pravna ureditev v primerjavi s prejšnjimi desetletji v večji meri upošteva varovanje človekovih pravic.

V Bolgariji so za izvrševanje sodnih odločb pristojni izvršilni sodniki. Ti so javni uslužbenci pri regionalnih sodiščih, ki jih imenuje minister za pravosodje na predlog predsednikov regionalnih sodišč, za mesto Sofija pa na predlog predsednika Mestnega sodišča Sofije.

Uresničevanje odločb v civilnih zadevah je kodificirano v Zakonu o pravdnem postopku. Spremembe in dopolnitve tega zakona so začele veljati leta 1998. Zakon je bil v primerjavi z drugimi deli najmanj spremenjen in dopolnjen v delu, ki ureja izvršilni postopek. Zato je izboljšanje sistema sodne izvršbe s ciljem doseči uspešno in hitro varstvo pravic tako fizičnih kot pravnih oseb s pripravo natančnega in ustreznega osnutka za spremembo izvršilnega postopka v Zakonu o pravdnem postopku pomembna naloga nacionalne zakonodaje in je njen cilj tudi uskladitev z evropskimi standardi.

V največji možni meri je potrebno zmanjšati možnosti za odlašanje izvršilnega postopka, kot tudi predvideti dovolj jamstev za upnika s primernim spoštovanjem pravice dolžnika do ugovora.

Enako pomembno je upoštevati potrebo po sodnikih, ki izpolnjujejo kriterije visoke strokovnosti in etičnosti. To je dokazano odločilni dejavnik pri dvigovanju splošne ravni sistema izvršilnega postopka, pri čemer je, ko gre za izbor izvršilnih sodnikov, poseben poudarek na uporabi konkurenčnega pristopa.

Kar zadeva krepitev ali zmanjševanje vloge države, ko gre za izvrševanje odločb o civilnih zadevah, tako pravosodni sistem kot tudi družba nista pripravljena za radikalno spremembo.

V pogojih tržnega gospodarstva v državi sicer dopuščajo razpravo o novih prehodnih možnostih za uvedbo izvršilnega postopka, istočasno v okviru sodišč in izven njih. Izvršilni postopek izven sodišča pa bi lahko bil možen samo, ko gre za določen predmet izvršbe ali posebno vrsto primerov.

Za sedaj niso dani pogoji za tako spremembo; ker ni posebnega oddelka “sodne policije”, izvršilni sodniki le za uveljavitev nekaterih odločb po potrebi uporabijo sodelovanje državne policije.
CIPER

Zakon in predpisi o pravdnem postopku dajejo sodiščem pooblastila, po katerih lahko uveljavijo, da stranke izpolnijo odločbe in odredbe (naloge) zoper nje. Načini izvršbe vključujejo:

 odredbo za zaseg premičnin,
 postopek za zaseg dolžnikovih terjatev,
 registracijo odredbe za obremenitev/hipoteko na nepremičninah dolžnika, ki mora poravnati dolg po sklepu sodišča, ali na njegovih premičninah (npr. delnicah),
 sodno odredbo o izročitvi blaga, za katerega je odrejeno, da se ga izroči upniku po sklepu sodišča,
 odredbo o zasegu zemljišča, za katerega je odrejeno, da se ga izroči upniku po sklepu sodišča,
 odredbo o sekvestraciji (postavitvi pod prisilno upravo),
 stečajni postopek.

S spremembami Zakona o pravdnem postopku leta 1999 so bile uvedene nove vrste sodnih odredb kot možnih načinov izvršbe. Med drugim lahko sodišče po pregledu finančnega stanja dolžnika, ki mora poravnati dolg po sklepu sodišča, in njegovih sredstev, izda odredbo, naslovljeno njegovemu delodajalcu, s katero se da delodajalcu nalog, da od dolžnikove plače odteguje fiksni znesek, ki se ga neposredno plača bodisi upniku ali sodnemu registratorju za poplačilo dolga po sklepu sodišča.

Sodišče lahko prav tako razveljavi zvijačne prenose premoženja, izvedene z namenom izogibanja poplačilu dolgov.

Izvršbo opravljajo sodni izvršitelji, ki so uradniki sodišča in spadajo pod javno upravo. Izvršilni postopek je lahko včasih zaradi preobremenjenosti dolgotrajen. Da bi rešili problem zamud, je bila dostava (vročanje) sodnih dokumentov v vseh civilnih zadevah prenesena leta 1996 na zasebne organe, kar je sodne izvršitelje razbremenilo in jim je omogočilo, da se osredotočijo na izvrševanje sodnih odločb.
DANSKA

Danska je razdeljena na 82 sodnih oblasti. Vsaka sodna oblast ima eno okrajno sodišče, ki obravnava večino primerov na prvi instanci. Poleg obravnavanja običajnih tožb na prvi instanci imajo okrajna sodišča prav tako še številne druge pristojnosti in upravne funkcije, najbolj pomembne med njimi so funkcije zapuščinskega sodišča, zemljiške knjige (katastra) in izvršilnega sodišča.

Vsak upnik, ki je pridobil odločbo ali drugo podlago za izvršbo, lahko zaprosi za izvršitev svoje terjatve tako, da vloži vlogo za izvršbo pri izvršilnem sodišču. V večini primerov bo izvršilno sodišče najprej dolžnika in upnika pozvalo, da se zglasita v pisarni sodišča, kjer jima bo priporočilo prostovoljno izpolnitev sodne odločbe.

Če gre v sodbi za denarno terjatev in če dolžnik zavrne plačilo zapadlega zneska, bo izvršilno sodišče zahtevalo izvršbo z rubežem (zastavo) tako velikega dela premoženja dolžnika, kot je potrebno za pokritje terjatve. Blago, na katerega je uvedena izvršba, se lahko proda po nalogu sodišča zaradi pokritja upnikove terjatve. Izvršba ni možna na sredstvih - razen na nepremičninah - ki so potrebna za zadovoljevanje osnovnih potreb dolžnika in njegove družine.

Dolžnikova dolžnost je, da poda podatke o svojem finančnem stanju in finančnem stanju svoje družine, njegova izjava o tem pa se poda pod kazensko odgovornostjo. Če meni, da je potrebno, ima izvršilno sodišče pravico, da preišče dolžnika in njegovo stanovanje, da bi uveljavilo terjatev.

Če se ugotovi, da dolžnik nima nikakršnih sredstev, na katerih bi bilo možno opraviti izvršbo, velja na splošno, da isti upnik ne sme pozvati dolžnika pred izvršilno sodišče, dokler ne preteče 6 mesecev.

Pritožba na odločbo izvršilnega sodišča se lahko vloži pri visokem civilnem sodišču. Pritožbeni postopek se običajno opravi v pisni obliki.

Izvršba zasebnih terjatev je možna samo preko izvršilnega sodišča, kot je opisano, pri čemer to v mnogih primerih zahteva predhodno pridobitev odločbe za terjatev. Izvršbo za večino javnih terjatev pa lahko opravijo javni izvršitelji (eksekutorji, izterjevalci), ki jih zaposlujejo določeni organi, in sicer brez predhodne sodne odločbe. Ti izvršitelji imajo pravico do izvršbe na premoženju dolžnika po enakih pravilih, ki veljajo za izvršilno sodišče. Če ima dolžnik kakršne koli ugovore zoper izvršbo, mora javni izvršitelj primer predložiti izvršilnemu sodišču, ki o taki zadevi odloči.

Razen tega je možna izvršba za večino javnih - nikakor pa ne zasebnih - terjatev tako, da se odtegne del plače dolžnika.

Možnosti za izboljšanje izvršbe, zlasti izvršbe zasebnih terjatev, so na Danskem predmet bolj ali manj stalne razprave.

Leta 1992 je Stalni odbor za procesno pravo pri Ministrstvu za pravosodje objavil poročilo z oceno možnosti za izvršbo zasebnih terjatev s pomočjo odtegnitve dela plac dolžnika. Tak sistem pa ni bil uveden zaradi številnih političnih in pravnih ovir.

Za sedaj je izvršba z odtegnitvijo dela plače dolžnika pridržana samo za javne terjatve.

Januarja leta 1998 je Stalni odbor za procesno pravo dobil nalogo, da opravi splošno revizijo civilnega pravosodja in sestavi predloge za spremembe in dopolnitve Zakona o sodni upravi.

Ta splošna revizija bo prav tako vključevala izvršilni sistem in od odbora se zato pričakuje, da bo opravil splošno oceno učinkovitosti izvršilnih pravil za javne oziroma zasebne upnike. Splošno spoznanje je, da so morda potrebne izboljšave za prilagoditev izvršilnih postopkov načinu življenja v moderni družbi. V tem pogledu je potrebno upoštevati čedalje večjo globalizacijo.

Kot je zgoraj omenjeno, je izvršba civilnih sodnih odločb na Danskem zadeva, o kateri odločajo izvršilna sodišča. Sodišča delujejo na tako-imenovanem načelu razprave (negotiation), kar posredno pomeni, da sklepi sodišč temeljijo izključno na terjatvah in podatkih, ki jih dajo stranke. Tako sodišča praviloma niso niti zavezana niti nimajo pravice, da sama zagotovijo kakršnekoli nadaljnje podatke.

Glede vloge sodnih izvršiteljev in vloge države Danska poudarja, da zahteve po pospešenosti (hitrosti) in učinkovitosti ne smejo ogroziti zakonitih pravic dolžnika. Zato je bistvenega pomena, da so izvršilni postopki temeljito urejeni in da izvršbo civilnih sodnih odločb izvajajo pristojni nepristranski organi, ki so podvrženi učinkoviti kontroli, kot tudi nadzoru javnosti.

Na Danskem sistema zasebnih izvršiteljev ne štejejo za možno izbiro. Danska je mnenja, da je prisilna izvršitev sodnih odločb javna naloga. To ne preprečuje zasebnim podjetjem, da opravljajo izterjavo računov, vendar morajo takšna podjetja za izterjavo dolgov delovati brez posebnih privilegijev ali pooblastil. Za podjetja za izterjavo dolgov veljajo na Danskem podrobne zakonske zahteve, katerih namen je med drugim zagotoviti visoko stopnjo etičnosti.
ESTONIJA

Po 15. členu Ustave Republike Estonije ima vsaka oseba pravico predložiti zadevo sodišču, če so kršene njene pravice ali svoboščine. Za uspešno izvršbo odločbe jamči država. Čeprav se daje prednost prostovoljni izvršitvi sodnih odločb, mora obstajati možnost za uvedbo učinkovitega postopka izvršbe.

Civilnopravni postopek in civilna izvršba sta dva člena istega procesa; institucionalne reforme in reforme ustrezne zakonodaje pa so lahko uspešne samo, če potekajo sočasno. Reforma izvršilnega sistema je v Estoniji dokončana, medtem ko je reforma pravdnega postopka v zvezi s pripravo novega Zakona o pravdnem postopku še vedno v teku.

Danes estonska zakonodaja ne razlikuje bistveno med civilnim izvršilnim postopkom in postopkom izvršbe terjatev v javnem pravu ali upravnim izvršilnim postopkom. Osnutek zakona o prisilni izvršitvi denarnih terjatev v javnem pravu pa je v razpravi v parlamentu.

Obdobje neodvisnosti Estonije je zaznamovano z več reformami sistema izvršilnega postopka. Tekom zadnjih deset let so izvršilni postopek opravljali izvršilni oddelki sodišč na prvi stopnji (okrajna in mestna sodišča). 1. marca 2001 je začel veljati Zakon o izvršitelju, ki je bistveno preobrazil celoten civilni izvršilni postopek. Cilj reforme je bil doseči večjo uspešnost izvršilnega postopka tako za upnike kot tudi za celotno družbo, da bi tako zagotovili gospodarno uporabo proračunskih sredstev in olajšali delovanje mehanizmov izterjave (inkasiranja). Ocenili so, da je v sedanji fazi tržnega gospodarstva, v kateri se nahaja Estonija, potrebno, da se določene izvršilne funkcije države prenese na izvršitelje kot državno nadziran neodvisen poklic. Od marca 2001 je minister za pravosodje imenoval na to funkcijo 80 izvršiteljev v svobodnem poklicu namesto prejšnjih 160 državnih uradnikov - izvršiteljev. Osnovna zamisel je bila napraviti izvršitelja za neodvisno osebo, ki ima položaj osebe javnega prava in deluje v svojem lastnem imenu. Upnik (upravičenec) lahko na svojem območju svobodno izbere kateregakoli izvršitelja za izterjavo terjatve.

Prednosti izvršiteljev v svobodnem poklicu naj bi bile naslednje: nagrajevanje izvršitelja je odvisno od kakovosti opravljenih storitev, kar povečuje motivacijo; osebna odgovornost in obvezno poklicno zavarovanje; neodvisen status; visoki standardi zaposlovanja. Na primer: prostovoljna izvršitev glob za napačno parkiranje se je v zadnjih šestih mesecih podvojila.

Izvršilni postopek začne izvršitelj potem, ko upnik predloži svoj zahtevek in odločbo o izvršbi (izvršilni sklep). Med odločbami o izvršbi prevladujejo odločbe sodišč, odločbe uradnih oseb v upravnih zadevah in pogodbe, ki jih je overil notar.

Zakon o izvršilnem postopku predpisuje načela za uveljavljanje terjatve za plačilo. V primeru, da se terjatev uveljavlja na premičnine, določa zakon seznam premoženja, ki ga izvršitelj ne sme niti zarubiti niti prodati, s čimer so dolžniku dana določena materialnopravna jamstva.

Za dosego ciljev, ki jih je postavila država, morajo biti izvršitelji v svobodnem poklicu neodvisni in nepristranski. Po drugi strani pa, čeprav je država nekatere od svojih funkcij prenesla, ostaja odgovornost za delovanje sistema civilne izvršbe na državi in je v pristojnosti Ministrstva za pravosodje. Nadzor opravljajo glavni sodniki (=predsedniki sodnega zbora) sodišč in minister za pravosodje. Nadzor nad dejavnostmi izvršitelja ni vsebinski, pač pa strogo formalen.

Zaradi zagotovitve nepristranskosti izvršitelja, ta ne sme imeti drugih funkcij ali opravljati kakršnegakoli drugega plačanega dela, razen poučevanja in raziskovalnega dela. Izvršitelj odgovarja za škodo, povzročeno v izvršilnem postopku. To je razlog, da je zavarovanje njegovih poklicnih dejavnosti obvezno. Med svojim delom se izvršitelj sooča z mnogimi pravnimi problemi, ki terjajo posebno usposobljenost in obširno pravno znanje. Zato bo morala od leta 2002 naprej oseba, da bi lahko bila imenovana za izvršitelja, imeti univerzitetno pravno izobrazbo. Poleg tega mora oseba opraviti pripravljalni staž, ki vključuje opravljanje nalog, ki ji jih dodeli nadzorni izvršitelj, in mora opraviti posebno usposabljanje.

V Estoniji je bila ustanovljena zbornica izvršiteljev za zastopanje poklicnih interesov izvršiteljev, ki je tako ena od jamstev neodvisnosti in nepristranskosti poklica. Organizacija sodeluje pri usposabljanju in razvoju institucije izvršitelja. Članstvo v zbornici je prostovoljno.

Zakon o izvršitelju določa, da dolžnik pokrije vse s postopkom povezane stroške. Upnik (upravičenec) mora izvršiti predplačilo izvršiteljevega honorarja in stroškov izvršbe, ki se jih upravičencu povrne po izterjavi terjatve. Izvršiteljev honorar in znesek predplačila potrdi minister za pravosodje. V primeru denarne terjatve je izvršiteljevo plačilo odvisno od vrednosti terjatve in od dejansko izterjanega zneska.

Informacijski sistem za civilno izvršbo je bil uveden kot sodobna baza podatkov za vse dejavnosti izvršilnega postopka. Od 1. januarja leta 2002 bodo imeli izvršitelji v svobodnem poklicu obveznost, ki jim jo bo nalagal zakon, da vnesejo vse obravnavane zadeve v bazo podatkov. Uvedba obveznosti uporabe poenotene in s strani države upravljane baze podatkov za civilno izvršbo bo predstavljala dodatno jamstvo za kakovost uspešne in zanesljive službe civilne izvršbe.

Estonsko ministrstvo za pravosodje je prepričano, da je v okviru upravne reforme možno prenesti določene javne funkcije na zasebni sektor. To prav tako vključuje uvedbo zasebnih zaporov (katerih uspešnost in izvedljivost se trenutno proučuje) in uvedbo institucije zasebnih izvršiteljev (uvedene od leta 2001).
FINSKA

Tudi na Finskem ugotavljajo, da je zaradi povečevanja kreditiranja in “rutinske izpeljave” kreditnega postopka, gospodarskih nihanj, globalizacije in številnih oblik lastništva postalo vprašanje uspešnosti izvršbe zelo pomembno. Zato so tudi na Finskem veliko pozornosti posvetili tako delovanju izvršilne službe kot tudi statusu dolžnikov v težkem finančnem položaju.

Izhajajo iz stališč Evropskega sodišča za človekove pravice o izvršbi kot sodnem procesu oz. delu postopka, ki posega v civilne pravice in obveznosti osebe. Čas, ki ga zahteva izvršba, je potrebo upoštevati pri oceni celotnega trajanja postopka.

Poenotenje procesnih pravil o izvršbi bi bila težka naloga, ker organizacija v različnih evropskih državah temelji na bistveno drugačnih temeljnih načelih. Tako je na primer vprašanje, ali je sodni izvršitelj javni uslužbenec ali zasebni podjetnik, bistvenega pomena, ko se razpravlja o obsegu pristojnosti izvršiteljev, npr. glede njihovega dostopa do zaupnih podatkov in njihove pravice do uporabe prisilnih ukrepov. Razlike v nacionalnih sistemih izvršbe ne predstavljajo nikakršne ovire (pomanjkljivosti) same po sebi, vsaj tedaj ne, ko so sistemi izvršbe lokalno uspešni in če so sodne odločbe drugih držav prav tako pravilno izvršene.

V teku je splošna reforma izvršbe civilnih sodnih odločb na Finskem. Zakonodajne spremembe, ki se nanašajo na postopek izvršbe, bodo predvidoma začele veljati leta 2003. Ta postopek se je v zadnjem delu devetdesetih zelo okrepil. Po drugi strani pa je prav tako izboljšano minimalno varstvo, ki je zagotovljeno osebam v najslabših finančnih razmerah.

Na Finskem so namenili veliko pozornost odzivu na dejavnosti oseb, ki se na neprimerne načine izogibajo izvršbi. Zakonodaja je bila izboljšana tako, da je izogibanje mnogo težje, kot je to bilo možno v preteklosti. Na primer, dostop izvršiteljev do podatkov je bil znatno razširjen, poleg tega deluje na Finskem več posebnih enot za izvršbo, ki se osredotočajo na velike dolžnike.

Dostop izvršiteljev do podatkov je bil leta 1997 pomembno razširjen. Tako sedaj prejemajo podatke npr. od drugih javnih organov, bank in tistih, s katerimi je dolžnik sklenil pogodbe. Poleg tega je v teku sestava predpisov o vsedržavnem registru izvršilnih zadev. Ta register bi prav tako lahko vseboval podatke o finančnem stanju dolžnika, ki jih je ugotovil izvršitelj med postopkom izvršbe, ki je v teku. Zakonodaja o izvršbi bo vsebovala podrobne določbe o uporabi registra in kakršnemkoli dostopu do podatkov v njem. Registra ne bo možno uporabljati samo za deponiranje podatkov “za bodoče namene”, ampak prav tako za shranjevanje podatkov, zbranih v konkretni zadevi, ki je v teku.

V sedaj predvideni obliki je vsedržavni register dolžnikov povezan s pomembnimi problemi varovanja podatkov, kar je razlog za uvedbo takega registra samo po skrbnem preudarku. Prav tako bodo težave nastopile pri tem, kako opredeliti “velikega dolžnika”.

Sodne izvršitelje na Finskem obravnavajo kot nepristranske izvršilne organe. Bližajoča se Sprememba in dopolnitev zakonodaje o izvršbi leta 2003 je v zakon vgradila jasno zahtevo po pravilnem, javnem in nepristranskem postopku izvršbe. Najbolj zahtevne naloge so namenjene za izvršitelje, ki imajo pravne diplome.

Ker so finski sodni izvršitelji javni uslužbenci, nosi država glavno odgovornost za kakršnokoli izgubo, poškodbo ali škodo, ki jo ti povzročijo, v skladu z določbami Zakona o odgovornosti za škodo. V skladu s predlagano spremembo zakonodaje lahko država prizadetim strankam plača odškodnino tudi brez predhodnega obravnavanja zadeve na sodišču.

Če naj služba izvršbe uspešno deluje, je običajno potrebno, da se sodnim izvršiteljem podelijo široka pooblastila. S finskega stališča je osnovno vprašanje, ki se tukaj pojavi, koliko pristojnosti za omejevanje temeljnih človekovih pravic se pravzaprav lahko da izvršitelju, ki ni zavezan z odgovornostjo javne funkcije. Na primer, nedotakljivost osebe dolžnika in njegova pravica do zasebnosti so tako pomembne pravice, da vanje ne morejo zlahka posegati zasebni izvajalci.

Po ustavi Finske se namreč dolžnosti, ki vključujejo kakršnokoli pomembno uporabo javnih pooblastil, ne morejo prenesti na nikogar drugega, razen na javne organe. Danes imajo finski izvršitelji široka pooblastila, dostop do zaupnih podatkov, pravico prisiliti dolžnika, da se pojavi v postopku izvršbe in v določenih primerih pravico zagroziti z globo. Po ustavi se teh pooblastil ne more dati zasebnemu podjetniku.

Za prednosti državnega sistema izvršbe Finske naj bi veljalo:

 Odgovornost javne funkcije, tako da se lahko izvršiteljem da razmeroma široka pooblastila.
 Izvršitelji se ne nadzirajo sami, pač pa zanje velja redni nadzor zakonitosti njihovega delovanja (parlamentarni varuh pravic in vrhovni sodnik) in so zoper njihova ravnanja možne pritožbe na sodišču - za upravljanje službe skrbi minister za pravosodje, vključno z usposabljanjem in informacijsko tehnologijo.
 Pri javnih uslužbencih je enostavno uvesti sistem z izvršitelji “ki opravijo vse na enem mestu”, ki so pristojni za izvršbo tako dolgov na osnovi sodnih odločb, davkov, kot tudi drugih javnih pristojbin; pri izvršbi ni konfliktov; samo po sebi umevno je, da je vrstni red izterjave nadziran.
 Od javnih uslužbencev se lahko zahteva, da prav tako skrbijo za interese dolžnika, npr. z odobritvijo podaljšanj rokov in z določitvijo razporeda plačevanja vzporednice med izvršbo in poravnavo osebnega dolga (na Finskem poteka razprava npr. o zastaranju izvršbe).
 Možnost za centralizacijo dolžnikov; vse nerešene zadeve enega dolžnika lahko opravlja isti izvršitelj.
 Honorarje za izvršbo se lahko določi na razumni ravni, tako da država nosi del stroškov za izvršbo.
 Možno je uvesti uspešno izmenjavo podatkov in sodelovanja med različnimi organi.
 Istemu izvršilnemu organu se lahko zaupa tudi druge naloge (prisilne izselitve, izterjavo glob, skrbništvo nad otrokom, izračune delnih plačil itd.).
 Možno je uvesti izvršilni seznam za celotno državo in skrbeti za to, da se ta pravilno uporablja.
 Veliko vrst sporov se lahko reši neposredno v postopku izvršbe brez potrebe po zatekanju na sodišče.
 Možno je razviti primerno delitev nalog med izvršilno službo in sodišči npr. v zadevah izterjave v skrajšanem postopku, tako da lahko izvršilna služba v nekaterih primerih prav tako potrdi izvršilni naslov.
NEMČIJA

Tudi v Nemčiji nesporno velja, da državljani nimajo nobene koristi od uspešne uveljavitve svojih pravic na sodišču, če teh pravic zaradi pomanjkljivosti izvršbe niso deležni v praksi. Uspešna izvršba sodnih odločb je v veliki meri odvisna od zaupanja, ki ga imajo državljani v pravosodje. Če se terjatev ne more primerno uveljaviti, prav tako trpi gospodarstvo, ker se zmanjša pripravljenost za vlaganja. Razen tega ima neprimeren izvršilni postopek za posledico tveganje, da bodo upniki uporabili nezakonite načine izterjave.

Individualna izvršba zagotavlja dostop do sredstev dolžnika v velikosti upnikove terjatve. Razlikuje se med izvršljivo terjatvijo in predmetom, v zvezi s katerim se izvršba opravlja. Izvršljiva terjatev je lahko terjatev v denarju, terjatev za vrnitev stvari, izvršba za uveljavitev obveznosti kaj storiti ali opustiti in predložitev izjave volje. Izvršba denarnih terjatev se lahko opravi z rubežem premičnin, prejemkov in nepremičnin. Terjatve za vrnitev stvari se izvrši z odvzemom dolžniku in izročitvi upniku, medtem ko lahko v odvisnosti od narave obveznosti kaj storiti ali opustiti, izvršbo za uveljavitev obveznosti kaj storiti ali opustiti izvede upnik na stroške dolžnika ali z odreditvijo prisilne denarne kazni ali prisilnega pripora.

Če obstaja tveganje finančnega zloma dolžnika, se prisilno izvršitev opravi v skladu z določbami predpisov o stečaju (Insolvenzordnung). Ko se uvede stečajni postopek s sklepom sodišča, se zaseže vsa sredstva dolžnika, ki jih praviloma proda stečajni upravitelj, izkupiček pa se razdeli sorazmerno med upnike. Stečajni postopek je možen tudi za zasebnike (posameznike kot neuradne osebe). Te se lahko razreši preostalega dolga: pod določenimi pogoji lahko zasebni dolžnik v ekonomskem smislu začne na novo brez dolgov po preteku sedmih let.

Organi izvršbe so sodni izvršitelj, sodišče, ki je pristojno za izvršbo, sodišče prve stopnje in katastrski urad. Zakonske pristojnosti so odvisne od izvršljive terjatve in sredstev (premoženja), na katera se izvršba opravlja.

Izvršitelj je sodni uslužbenec in je zato disciplinsko odgovoren svojemu nadrejenemu.

Poleg tega je njegova funkcija podrejena sodnemu nadzoru. Postopek sodnega izvršitelja pri prisilnem izvrševanju določajo za celotno državo Zakon o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung) in zavezujoči “Predpisi za opravljanje dejavnosti sodnih izvršiteljev” (Geschftsanweisung fr Gerichtsvollzieher). Če se ukrep izvršbe opravi nepravilno, se lahko prizadeti stranki prisodi odškodnino v breme države . Sodni izvršitelj prejema del honorarjev, ki se plačujejo za njegovo delo.

Sodni izvršitelj je pristojen za izvrševanje denarnih terjatev na premičnine in terjatev za vrnitev stvari. V ta namen ima v nekaterih primerih precejšna prisilna (izvršilna) pooblastila, kot na primer, da lahko preišče stanovanja po odredbi sodišča, da odpira vrata in posode/kontejnerje za shranjevanje stvari in da uporabi silo.

Leta 1999 je v Nemčiji delalo 4.215 sodnih izvršiteljev in je izterjalo denar v višini pribl. 2,8 milijard DEM. Skupna višina vseh zneskov, ki so jih plačali obsojeni dolžniki neposredno svojim upnikov pa je enaka večkratniku tega zneska.

V demokratični državi, ki temelji na vladavini prava, kot to opredeljuje Nemška ustava, ima država monopol nad uporabo sile. Zasebne osebe ne smejo uporabiti sile brez pooblastil in nadzora države. Posameznik ne more vzeti zakona v svoje roke.

Zunaj tega sistema pa je izterjava terjatev, ki jo opravijo zasebniki in je v zadnjih letih postala gospodarsko privlačno področje. V Nemčiji je približno 650 izterjevalnih podjetij, od tega jih je 453 članov Zveznega združenja nemških podjetij za izterjavo, ki je izdalo obsežne strokovne smernice za prostovoljno izpolnitev terjatev in je njen namen zajamčiti postopke, ki temelje na vladavini prava. Posamezna podjetja, ki so člani združenja, izterjajo terjatve v višini približno 8 milijard DEM na leto. Toda večinoma gre za terjatve, za katere so bili izdani opomini, niso pa še bile uveljavljane na sodišču, tako da ni nikakršne konkurence z državnim sistemom izvršbe. Podjetja za izterjavo nimajo pooblastil za prisilno izterjavo. Nepošteni postopki v posameznih primerih, ki so predstavljali kršitev etike, so znova in znova imeli za posledico uspešne pravne ukrepe zoper taka podjetja.
POLJSKA

Obstoječi postopek za izvrševanje sodnih odločb, ki je na Poljskem v veljavi od leta 1997, je nastal med prvo in drugo svetovno vojno. V tem modelu sodne izvršbe ima sodni izvršilni uradnik, ki deluje v svoji vlogi kot izvršilni organ sodišča, tako po uredbi ministra za pravosodje iz leta 1932 o sodnih izvršilnih uradnikih, kot tudi po uredbi ministra za pravosodje iz leta 1960 o sodnih izvršilnih uradnikih, status državnega uslužbenca, ki opravlja dejavnost po predpisih, ki se porabljajo za kadre v državni upravi.

Po letu 1990 se je pričelo nezadovoljstvo z izvrševanjem sodnih odločb s strani sodnih izvršilnih uslužbencev. Glavne pritožbe v tem pogledu so se osredotočale na nesorazmerno visoke stroške izvršbe v primerjavi z njeno nizko in čedalje manjšo uspešnostjo.

V takšnem vzdušju neugodnih ocen je prišlo do nujne potrebe po uvedbi sprememb v obstoječi postopek izvršbe sodnih odločb.

Zakon iz leta 1997 o sodnih izvršilnih uradnikih in izvrševanju sodnih odločb, ki velja od 30. novembra 1997, je plod nasprotujočih si stališč in mnenj o postopku izvršbe sodnih odločb na Poljskem, zlasti glede uspešnosti in stroškov, pri čemer takšna mnenja prihajajo z različnih pozicij v različnih socialnih okoljih. Končna verzija zakona, ki je rezultat kompromisa med različnimi zakonskimi predlogi, krepi vlogo sodnega izvršilnega uradnika in njegovo neodvisnost ter mu tako omogoča, da opravlja izvršilna dejanja uspešneje, kar je dobilo poseben pomen v pogojih tržnega gospodarstva.

Zakon je sodnemu izvršilnemu uradniku podelil status uslužbenca državne uprave, ki deluje na okrajnem sodišču. Sodni izvršilni uradnik tako ni več sodni uslužbenec. Dokajšna mera neodvisnosti in organizacijske samostojnosti, ki jo je dobil, naj bi prispevala k prestižnosti njegovega poklica.

Zakon iz leta 1997 ne privatizira "sensu stricto" poklica sodnega izvršilnega uradnika, ki po 61. členu zakona prejema mesečno plačilo sodišča, ki mu je priključen in provizijo na poplačila dolgov, ki jih je uspešno uveljavil v izvršilnem postopku, in se s tem približuje nemškemu modelu.

Zakon prav tako ohranja upravni nadzor nad sodnimi izvršilnimi uradniki, ki ga izvajajo predsedniki okrajnih sodišč, predsedniki pritožbenih sodišč in minister za pravosodje, kot tudi sodni nadzor, ki ga izvajajo neodvisna sodišča, ki preizkusijo pritožbe zoper dejanja sodnih izvršilnih uradnikov. Navaja se, da je zakon znatno prispeval k izboljšanju poteka izvršilnega postopka s tem, ko je sodnim izvršilnim uradnikom podelil večjo mero neodvisnosti.

Vendar statistični podatki tega ne potrjuje prav prepričljivo. Uspešnost postopka se je v letih 1998-2000 povečala, saj je znašal leta 2000 povprečni čas, porabljen za dokončanje primera 12,3 meseca, medtem ko je leta 1998 ta čas znašal 14,1 meseca. Enak učinek je bil dosežen v kategoriji zadev, pri katerih je šlo za izvršitev terjatve sodnih taks, saj je leta 2000 dolžina postopka povprečno znašala 6,2 meseca, medtem ko je leta 1998 znašala 7,2 meseca.

Kljub tem pozitivnim učinkom ni bil dosežen predvideni cilj, t.j. odprava zaostankov pri reševanju zadev. Število nerešenih zadev je ob koncu leta 2000 znašalo 1,272.138 in se je v primerjavi z letom 1999 povečalo za 376.853 zadev. Glavni razlog za tako stanje je bilo povečanje števila izvršilnih zadev, ki se je v obdobju 1997-2000 povečalo za 47,2%.

Zgoraj omenjeni razlogi so privedli do novih predlogov sprememb in dopolnil zakona iz leta 1997. Predlagane spremembe temelje na predpostavki, da je treba poklic sodnega izvršilnega uradnika razbremeniti vsakršne finančne odvisnosti od države, in sprejeta je bila formula, da sodni izvršilni uradnik izvaja svoje dejavnosti za svoj lastni račun. Istočasno so bile uvedene nove rešitve zaradi izboljšanja postopkov z uvedbo zakonskih zahtev, da je treba izvršilna dejanja opraviti v kratkem času, in z uvedbo disciplinskega postopka v primeru neopravičljive neizpolnitve skrajnih rokov. Te spremembe naj bi skupaj z obstoječim upravnim in sodnim nadzorom prispevale k povečani uspešnosti izvršbe sodnih odločb v civilnih zadevah.
RUSKA FEDERACIJA

Minister za pravosodje Ruske federacije je na 24. konferenci ministrov za pravosodje o problematiki izvršitve odločb v civilnih zadevah (Moskva, oktober 2001) opozoril, da je izvršba sodnih odločb najpomembnejši del postopka, ki je odločilen za učinkovitost celotnega mehanizma pravne države. Pravilna izvršba sodnih odločb v primernem roku je bistvena prvina učinkovitega delovanja vsakega pravosodnega sistema in sistema državne uprave kot celote. Zakonodaje se ne more šteti za učinkovito, če zakonskih predpisov udeleženci pravnih odnosov ne morejo uveljaviti. Pomanjkanje pravnega mehanizma, ki bi urejal izvršbo, vključno s prisilnim načinom, izniči varstvo kršenih pravic in zmanjša učinkovitost organov sodne oblasti, ker se sodne odločbe ne morejo uresničiti in so brez realne pravne moči.

Sodne izvršitelje štejejo za glavne izvršilne uradnike v izvršilnem postopku. Oni so tisti, ki igrajo vodilno vlogo pri opravljanju izvršilnega postopka na primerne in učinkovite načine in so kot taki nujen element v pravilnem delovanju pravosodnega sistema.

Ker imajo sodni izvršitelji pri izvrševanju sodnih odločb dokaj široka pooblastila, je njihova usposobljenost izjemnega pomena. Prav tako so zelo pomembna jasno predpisana pravila, katerih cilj je uspešen izbor sodnih izvršiteljev in njihovo primerno nagrajevanje.

Obstajajo dileme pri odškodninski odgovornosti. Ali naj upravičenec, ki je zmagal, prevzame odgovornost za dejanja ali opustitve sodnega izvršitelja, ki ga je zastopal? Mora takšno škodo povrniti sodni izvršitelj, oddelek, pri katerem ta dela, ali država kot celota? Ker bo gmotno sodni izvršitelj praviloma nezmožen, da povrne povzročeno škodo, se poraja vprašanje o obveznem zavarovanju poklicnih dejavnostih sodnih izvršiteljev.

Problem vloge države pri uveljavljanju sodnih odločb v civilnih zadevah ostaja aktualen tudi za Rusijo. Ugotavljajo, da je institucija zasebnih sodnih izvršiteljev v evropskih državah dvoumno obravnavana: vse od gladkega zavračanja zasebnih sodnih izvršiteljev v Ruski federaciji in v nekaterih drugih državah do uvrščanja sodnih izvršiteljev med osebe v svobodnem poklicu, ki delajo na osnovi licence (npr. v Franciji, Belgiji, Luksemburgu, kjer pravni status sodnega izvršitelja združuje prvine neodvisnega poklica in javnega uslužbenca, medtem ko delo sodnega izvršitelja urejajo regionalne ali državne zbornice, ki delujejo kot samoupravna telesa). V Združenem kraljestvu obstajajo zasebni izvršitelji hkrati ob sodnih izvršiteljih, ki sodijo med javne uslužbence.

Značilno je rusko stališče, da tudi delovanje sistema zasebnih izvršiteljev ne pomeni, da je država povsem odsotna v postopku izvršbe. Sistem predpostavlja nadzor države (sodišč in izvršilnih organov) zlasti preko pravnih predpisov in "licenciranja". Kot kažejo izkušnje mnogih evropskih držav ima uvedba zasebnih izvršiteljev številne pozitivne dejavnike in se jo lahko do določene mere uporabi kot dopolnilno ali alternativno obliko državnega mehanizma, preko katerega se opravlja izvršba. Nobenega dvoma ni, da je država tista, ki nastopa kot garant varstva, kadarkoli so v postopku izvršbe kršene pravice in zakoniti interesi fizičnih in pravnih oseb.

SLOVAŠKA

Slovaški pravni sistem določa izvršbo sodnih odločb in izvrševanje drugih dokončnih odločb ali dogovorov, ki veljajo kot “izvršilni naslovi”, v Zakonu o pravdnem postopku in Zakonu o izvršilnem postopku. Zahteve in prvi pogoji za izvršbo tujih odločb, tujih sodnih odločb o poravnavi in notarskih listin so določeni v Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in procesnem pravu. Slovaški pravni sistem vsebuje tudi nekatere posebne določbe o izvršbi arbitražnih odločb.

Po določbah Zakona o pravdnem postopku in določbah Zakona o izvršilnem postopku so organi, ki so pooblaščeni za izvršbo sodnih in drugih dokončnih odločb, okrajna sodišča ali sodni izvršitelji.

Slovaški pravni sistem priznava poleg sodne izvršbe tudi “upravno” izvršbo, davčno izvršbo (izvršbo izterjave) in carinsko izvršbo. lzvrševanje drugih odločb, ki niso sodne odločbe, opravljajo davčni uradi, carinski uradi ali drugi državni upravni organi.

Institucija sodnih izvršiteljev kot “organov”, pristojnih za opravljanje izvršilnih dejanj, je bila v slovaški pravni sistem pravic uvedena leta 1995. Zakonski akt je bil sprejet, da bi nadomestil togo in neustrezno zakonodajo, ki je urejala sodno izvršitev odločb in ni bila uspešna predvsem v civilnih zadevah. Zakon o izvršilnem postopku je povečal obseg različnih možnosti za uveljavljanje sodnih odločb. Upravičenci (upniki) imajo sedaj pravico do odločitve, da bodisi pri sodišču z vlogo zaprosijo za izvršbo odločbe v skladu z Zakonom o pravdnem postopku, ali pa da se obrnejo na sodnega izvršitelja, ki ukrepa v skladu z Zakonom o izvršilnem postopku. Ne glede na to pa "lis pendis" (pravda v teku) preprečuje izvršitev odločbe hkrati po Zakonu o pravdnem postopku in Zakonu o izvršilnem postopku. Upravičenec mora izbrati eno od teh dveh možnosti.

V pogledu oblik (načinov) izvršbe, določenih v obeh zgoraj omenjenih zakonih, se določbe obeh zakonov razlikujejo tako v pravni terminologiji (Zakon o pravdnem postopku govori o “izvršbi odločbe”, Zakon o izvršilnem postopku pa uporablja izraz “izvršitev”) kot po značilnostih in uspešnosti.

Po Zakonu o pravdnem postopku upravičenec vloži zahtevek za izvršbo odločbe neposredno pri sodišču, ki ima krajevno pristojnost nad tožencem. Zakon o pravdnem postopku določa posebne primere krajevne pristojnosti sodišč. Upravičenec mora v vloženem zahtevku navesti obliko (sredstvo) izvršbe, ki jo zahteva (npr. prodaja nepremičnega premoženja, prenos (odtegljaj) zneska z računa). Sodišče upošteva obliko izvršbe, ki jo vlagatelj zahteva. Če odločbe ni možno izvršiti na navedeni način, mora vlagatelj zahtevka svoj zahtevek umakniti, sodišče mora zaključiti postopek in upravičenec mora vložiti nov zahtevek, v katerem predlaga drugačno obliko izvršbe.

Izvršba odločb po Zakonu o pravdnem postopku nudi dolžnikom visoko stopnjo varstva na škodo upnikov s tem, ko predvideva več pravnih sredstev za izpodbijanje sodnih odločb v izvršilnem postopku. Posledica je, da je izvršba odločb počasna in pogosto ne prav uspešna. Zakon je bolj omejujoč, ko gre za različne možnosti, ki so na voljo pri izvršbi odločb v primerjavi z možnostmi, ki so na voljo po Zakonu o izvršilnem postopku. Izvršba odločb po Zakonu o pravdnem postopku se lahko odredi za izterjavo denarne terjatve: z odtegljaji od plače ali drugega dohodka, z zaplembo (rubežem) ali omejitvijo drugih premoženjskih pravic, s prodajo premičnega premoženja, s prodajo nepremičnega premoženja; nadalje za uveljavitev nedenarne terjatve: z omogočanjem uporabe pravice ali s prenosi, z zasegom stvari, z razdelitvijo skupnega premoženja ali na drug način, z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnin.

Pri izvršilnem postopku je treba strogo upoštevati načelo sorazmernosti med sklepom o izvršbi in zahtevanim zneskom. Sodišče mora preiskati, ali je oblika (sredstvo) izvršbe, ki jo predlaga upravičenec (npr. prodaja nepremičnine), v sorazmerju z zahtevanim zneskom (npr. SKK 10.000.-). Če sodišče ugotovi, da oblika izvršbe ni v sorazmerju z zneskom terjatve in če je možno terjatev poplačati na drugačen način, sodišče odredi drugačno obliko izvršbe, ki v danem primeru ustreza.

Po Zakonu o izvršilnem postopku pa lahko upravičenci zahtevke za izvedbo izvršilnega postopka zaradi uveljavitve svoje terjatve predložijo sodnim izvršiteljem Slovaške republike po svojem izboru. Izbrani izvršitelj pošlje zahtevek, ki ga spremlja izvršilni naslov, sodišču in zaprosi za pooblastilo (dovoljenje), da sme začeti z izvršilnim postopkom. Po zaključitvi izvršilnega postopka mora izvršitelj pooblastilo vrniti sodišču, ki ga je izdalo.

Zakon o izvršilnem postopku ne zahteva od prosilcev, da navedejo vrsto izvršilnega postopka, ki ga zahtevajo. Tako se lahko upravičenec sam odloči, ali predlaga ali ne predlaga načina izvršitve. Izvršitelj ima pravico, da po svoji presoji odloči o načinu izvršitve, za katerega meni, da je najprimernejši za izvršbo terjatve. Ne glede na to pa se mora izvršitelj v primeru, da je upravičenec predlagal določen način izvršbe, ravnati po njegovem predlogu. Sodni izvršitelji, ki izvajajo izvršilni postopek po Zakonu o izvršilnem postopku, lahko sočasno uporabijo dva ali več vrst izvršilnih sredstev. Če izvršitelj ugotovi, da je uporabljen način izvršitve neuspešen, se lahko odloči, da tak način opusti pri čemer ni potrebno, da upravičenec umakne svojo vlogo, oziroma, da sodišče odredi opustitev izvršilnega postopka.

Zakon o izvršilnem postopku nudi v primerjavi z Zakonom o pravdnem postopku bolj omejen izbor razpoložljivih pravnih sredstev, širše varstvo upnikov in hitrejši in uspešnejši postopek. Zakon o izvršilnem postopku ne vsebuje načela sorazmernosti med vrsto izvršilnega postopka in zneskom uveljavljene terjatve (z manjšimi izjemami).

Izvršitev po Zakonu o izvršilnem postopku se lahko odredi za izterjavo denarne terjatve: z odtegljaji od place ali drugega dohodka, z zaplembo (rubežem) ali omejitvijo drugih premoženjskih pravic, s prodajo premičnega premoženja, s prodajo nepremičnega premoženja, s prodajo vrednostnih papirjev, s prodajo podjetja (predvidena sprememba Zakona o izvršilnem postopku predlaga drugačno vrsto izvršilnega postopka - odgovornost partnerjev); dalje, za uveljavitev nedenarne terjatve: z omogočanjem uporabe pravice ali s prenosi, z zasegom stvari, z razdelitvijo skupnega premoženja, z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnin.

Leta 2000 so okrajna sodišča v Slovaški republiki prejela 54.297 novih vlog za izvršbo odločb, ki so jih predložili upravičenci. V istem letu so sodišča dokončno zaključila 46.208 zadev za izvršbo odločb.

Leta 2000 so okrajna sodišča Slovaške republike prejela 194.207 vlog izvršiteljev za izdajo pooblastil za začetek izvršilnega postopka. Sodišča so izdala 183.321 pooblastil. Potem ko so izvršilni postopek končali, so izvršitelji sodiščem v istem letu vrnili 60.036 pooblastil.

ŠVEDSKA

Pomembno je, da izvršilni postopek temelji na načelih zakonitosti in transparentnosti. Poenotenje zakonodaje držav na tem področju ni možno. Postopek izvršbe je pogosto globoko ukoreninjen v pravnih in upravnih sistemih določene države in je v veliki meri odvisen od drugih, s tem povezanih dejavnikov.

Sicer na Švedskem sodne izvršitelje štejejo za pomemben dejavnik pravilnega delovanja pravosodnega sistema. Pri tem je izobraževanje sodnih izvršiteljev ključni element. Kakšno izobrazbo sodni izvršitelj potrebuje, pa je seveda odvisno od nalog, ki jih ta ima. To se med državami zelo razlikuje. Na Švedskem imajo na primer izvršilni organi popolna pooblastila za izvršbo. Zarubijo na primer vse vrste premoženja in opravijo izvršbo s prodajo nepremičnin itd. To pomeni, da po pridobitvi izvršilnega naslova ni nikakršne potrebe več, da se upnik ponovno obrne na sodišče za sodni nalog ali za katerikoli posamezni izvršilni ukrep.

Agencij za izvršbo sodišča ne nadzirajo. Sodišča se vključijo samo, če obstaja pritožba izvršilnega organa zoper sklep. To pomeni, da sprejemajo sodni izvršitelji odločitve v zapletenih zadevah in da morajo pogosto upoštevati načelo sorazmernosti. Na primer, rubež se lahko opravi samo, če pričakovani izkupiček krije zadosten presežek, ki opravičuje tak ukrep. Izvršilni organ pa mora zagotoviti, da postopek ne vzbuja nepotrebne pozornosti ali kako drugače povzroča dodatnih nevšečnosti, več kot je potrebno.

Zato morajo imeti švedski sodni izvršitelji dobro izobrazbo. Pravno znanje zagotavlja zahteva, da mora vsako enoto za izterjavo voditi uslužbenec s pravno diplomo, dvema letoma sodne prakse in približno letom dni programa posebnega usposabljanja.

Vsekakor pa je pomembno ne le, da se usposobljeno osebje zaposli, pač pa da se tega prav tako obdrži. Pomembni dejavniki za pritegnitev in zadržanje kadra so varnost, zanimivo delo s kompleksnimi nalogami in kakovostno dopolnilno usposabljanje.

Švedska je za razliko od večine drugih evropskih držav agencijam za izvršbo zaupala izvršbo tako civilnih sodnih odločb kot davčnih terjatev. Sistema z zasebnimi izvršitelji pa na Švedskem niso obravnavali kot resne možnosti.
UKRAJINA

Po pridružitvi Svetu Evrope 9. novembra 1995 je Ukrajina podpisala Evropsko konvencijo o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po 9. členu Ustave Ukrajine so določbe konvencije postale sestavni del njene notranje zakonodaje. Spoštovanje teh določb je na njenem ozemlju obvezno.

Tudi Ukrajina izhaja iz temeljne ugotovitve, da je izvedba sodnih odločb sestavni del sodnega varstva, kar izhaja iz 6. člena konvencije. Zato je sprejela poseben Zakon o izvrševanju sodnih odločb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Od leta 1998 opravlja izvrševanje sodnih odločb in odločb drugih javnih organov v okviru ukrajinskega pravnega sistema Državna izvršilna služba v skladu z Zakonom o državni izvršilni službi. Ta služba sodi pod izvršilno vejo vlade in je del Ministrstva za pravosodje Ukrajine.

Zakon o državni izvršilni službi daje pravni okvir za dejavnosti državnih izvršiteljev in določa med drugim potrebno usposobljenost za državne izvršitelje (eksekutorje), sistem in sestavo izvršilne službe ter ukrepe za pravno in družbeno varstvo državnih izvršiteljev.

Zakon o izvršilnem postopku, ki ga je sprejela "Verkovna Rada" Ukrajine v letu 1999, je dal državni izvršilni službi široka pooblastila.

Po zgoraj omenjenem zakonu ima izvršilni postopek naslednje značilnosti:

 pravna podlaga za izvršilni postopek je dana v Ustavi Ukrajine, Zakonu o izvršilni službi, Zakonu o izvršilnem postopku in drugih zakonih in predpisih za njihovo izvedbo (zlasti Navodilih Ministrstva za pravosodje Ukrajine o opravljanju izvršilnih dejanj);
 izvršbo sodnih odločb opravljajo državna izvršilna služba in drugi uradniki;
 dejavnosti državne izvršilne službe se izvajajo na način in v okviru omejitev, ki jih določa Zakon o izvršilnem postopku, katerega cilj je pravočasna, popolna in nepristranska izvršba sodb, sodnih odločb, sklepov sodnih in nesodnih organov;
 predvidena je vrsta procesnih pravic in obveznosti, ki veljajo za stranke v izvršilnem postopku in za vse osebe, ki opravljajo ali sodelujejo v izvršilnem postopku; na podlagi ustreznih izvršilnih dejanj se zagotavlja izvršba katerekoli odločbe, ki bodisi varuje lastninske pravice, nelastninske oz. osebne pravice ali interese, kot tudi državne in civilne interese;
 predvidena so pravna sredstva v primeru kršitve interesov tretjih strank med izvršilnim postopkom;
 državni izvršitelj, dolžnik, skrbnik državnega premoženja, kot tudi državljani in uradniki odgovarjajo za kršitev ali neizpolnjevanje katerekoli svoje obveznosti med izvršilnim postopkom.


Ministrstvo za pravosodje Ukrajine je pripravilo osnutek zakona, ki je bil sprejet v letu 1999. Ta zakon je uvedel stvarne spremembe s poglavjem, ki določa, da imajo udeleženci v izvršilnem postopku in osebe, ki sodelujejo pri opravljanju izvršilnih dejanj, pravico, da pri sodišču vložijo pritožbo v primeru, da državni izvršitelj krši njihove pravice in svoboščine. Prav tako zakon dodaja Civilnemu zakoniku in zakonu pravdnem postopku nov oddelek V o postopkih za izvršbo sodnih odločb in njihovo razveljavitev v skladu z Zakonom o izvršilnem postopku.

Ob začetku uporabe je Zakon o izvršilnem postopku razkril potrebo po uvedbi več sprememb in dopolnitev. Tako je bil v obravnavo že predložen zakonski predlog o spremembi in dopolnitvi Zakona o izvršilnem postopku ter sprejet v letu 2001.
ZDRUŽENO KRALJESTVO (UK)

V Angliji in Walesu je potekala revizija izvršbe. Delo izhaja iz obsežne naloge priprave preureditve civilnih postopkov, ki jo je v letih 1995 in 1996 opravil član državnega sveta Lord Woolf ("Dostop do sodnega varstva, vmesna in končna poročila, 1995 in 1996"). Poročila lorda Woolfa so prepoznala vrsto načel, ki jih mora zaradi zagotovitve izboljšanega dostopa do sodnega varstva izpolniti civilni pravosodni sistem. Cilj mora biti doseganje pravičnih rezultatov, ki temelje na standardih enakosti, gospodarnosti, sorazmernosti in hitre obravnave. Kot odmev te filozofije je cilj revizije izvršbe, ki jo je naznanil vrhovni sodnik in predsednik parlamenta (Lord Chancellor) leta 1998 in je bil namen napraviti izvršilni sistem bolj enostaven in razumljiv, sposoben dosegati višje stopnje izterjave, sposoben za hitrejše doseganje rezultatov, pošten tako do dolžnikov kot do upnikov in posebno občutljiv do tistih dolžnikov, ki nimajo sredstev za plačilo.

Prva faza revizije je ugotovila, da v izvršilnem sistemu ni bilo bistvenih praznin, in je zaključila, da so osnovni, veljavni postopki pravilni, čeprav obstajajo možnosti za povečanje učinkovitosti in uspešnosti. Izšla je Zelena knjiga "Za večjo uspešnost izvršbe" .Na tej podlagi so se posvetovali, kako se lahko uvede en sam del zakonodaje, s katerim se nadomesti zakon o sodnih izvršiteljih, ki je raznolik in zahteven. Svetovalna skupina za področje opravljanja izvršbe bo dajala neodvisne strokovne nasvete iz zasebnih, prostovoljnih in javnih sektorjev, ki aktivno sodelujejo pri izvršbi, ter tržno oceno opravljanja storitev izvršbe.

Revizija izvršbe je priznavala posebno pomembnost izboljšanju razpoložljivih podatkov, na katerih temeljijo obveščene in odgovorne odločitve o izvršbi, in temu, kako z uporabo podatkov (informacij) izboljšati izvršbo. Sprožala je tudi nekatera vprašanja z vidika zahtev o varstvu podatkov, kot tudi zakonodaje o človekovih pravicah.
Predlagali so dvostopenjski postopek za dostop do podatkov, pri čemer prva stopnja omogoča zakonitemu pooblaščencu za opravljanje izvršbe, da ima omejeno sposobnost za potrjevanje, da so podatki, ki jih je dal dolžnik, najnovejši; druga stopnja pa je razširitev ustnega postopka preiskave na sodišču. Ti predlogi so bili oblikovani v povezavi s širšo zavezanostjo vlade učinkovitejšemu izkoriščanju podatkov, s katerimi razpolaga javni sektor, s ciljem zagotoviti javne storitve visoke kakovosti ob sočasnem izboljšanju varstva osebnih podatkov.
Problematika sodnih izvršiteljev tudi za UK predstavlja enega od ključnih vprašanj primerjalnega pristopa k civilni izvršbi - potrebo po medsebojno prepoznavnem slovarju. V Angliji in Walesu pomeni “sodni izvršitelj” (bailiff) bolj pooblaščenega izvršilnega uradnika, kot pa izvršilnega zastopnika (agenta) z mnogimi različnimi odgovornostmi, ki ga poznajo pravosodni sistemi na primer v Franciji in Belgiji. V tej zvezi dobijo številni predlogi o pooblastilih in usposabljanju sodnega izvršitelja drugačen pomen za Anglijo in Wales in bi lahko predstavljali problem za kontinentalne evropske zakonodaje ali za enotno zakonodajno ureditev.

Zavedajo se potrebe po usposabljanju sodnih izvršiteljev in potrebe po ravnotežju med podeljevanjem pooblastil in prevzemanjem odgovornosti ter potrebe po primerni odškodnini za nezakonito ravnanje. Teh vprašanja so se lotili s pomočjo posvetovalnega procesa Zelene knjige in razprave Svetovalne skupine o opravljanju izvršilne službe.
Zlasti so proučili gospodarske, družbene in strukturne posledice ureditve izvršbe.

4.1. PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVNEMU REDU EU
Predlog zakona ne spreminja že usklajene ureditve s predpisi EU, ki se nanašajo na področje izvršbe in zavarovanje, ker gre pri dopolnitvi zakona le za manjšo dopolnitev.

5. FINANČNE POSLEDICE ZA PRORAČUN DRŽAVE IN DRUGE POSLEDICE PREDLOGA ZAKONA

Zakon ne prinaša obveznosti ali posledic za proračun države, prav tako ne prinaša drugih posledic za javne finance. Za izvajanje zakona niso potrebna dodatna finančna sredstva. Izvajali ga bodo že ustanovljeni organi na podlagi dokazil, evidenc in listin, ki že obstajajo.


5.1. DRUGE POSLEDICE ZAKONA

Zakon ne bo imel drugih posledic.


6. RAZLOG ZA OBRAVNAVO PO SKRAJŠANEM POSTOPKU

Gre za manj zahtevno dopolnitev zakona, zato na osnovi prvega odstavka 142. člena Poslovnika Državnega zbora republike Slovenije predlagamo obravnavo po skrajšanem postopku.


II. BESEDILO ČLENOV

1. člen

V Zakonu o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 93/2007) se v 101. členu na koncu 10. točke pika nadomesti s podpičjem in se dodata nova 11. in 12. točka, ki se glasita:

"11. prejemki iz naslova denarne socialne pomoči humanitarnih organizacij, ki delujejo v skladu z zakonom, ki ureja humanitarne organizacije;
12. prejemki od dobrodelnih ustanov, katerih ustanovitev in poslovanje je v skladu z zakonom, ki ureja ustanove. ".

2. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS.


III. OBRAZLOŽITEV

K 1. členu:

S 1. členom dopolnimo 101. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je bil sprejet leta 1998 (Uradni list RS, št. 51-2303/1998, stran 3641, čistopis, Uradni list RS, št. 51-2303/1998, stran 3641, zadnja sprememba vključena v čistopis Uradni list RS, št. 37-1524/2008, stran 3653)
z dvema novima točkama, ki določata kateri prejemki so še izvzeti iz izvršbe.
Z novo 11. točko so iz izvršbe izvzeti tudi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči, ki so prejeti od humanitarnih organizacij, ki so ustanovljene in delujejo v skladu z zakonom, ki ureja humanitarne organizacije. Nova 12. alineja določi, da so iz izvršbe izvzeti prejemki od dobrodelnih ustanov, katerih ustanovitev in poslovanje je v skladu z zakonom, ki ureja ustanove.

K 2. členu:

Predlagano je, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.


IV. BESEDILO ČLENA , KI SE DOPOLNJUJE
101. člen

(Prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe)

Iz izvršbe so izvzeti:



Zadnja sprememba: 02/20/2009
Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov