REPUBLIKA SLOVENIJA
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

I. UVOD

Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji. Glede na svojo dolgo zgodovino sodi med najstarejše narodne parke v Evropi. Zavarovan je z Zakonom o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981, ki je neusklajen s sedaj veljavnim pravnim redom v Sloveniji in ne ustreza več zastavljenim ciljem, zaradi česar ga je treba posodobiti.

V Sloveniji potekajo aktivnosti za spremembo veljavnega zakona že skoraj petnajst let. Kmalu po spremembi družbeno političnega sistema je bilo ugotovljeno, da je treba zakon novelirati, vendar se je najprej čakalo na sprejem sistemskega zakona, to je Zakona o ohranjanju narave, ki je bil sprejet leta 1999. Po njegovem sprejemu je resorno pristojno Ministrstvo za okolje nemudoma pričelo z aktivnostmi za pripravo novega zakona. Leta 2001 je bila sprejeta manjša novela veljavnega zakona, ki je pod posebej določenimi pogoji omogočala izjemne gradnje v narodnem parku. Istega leta je pričela z delom tudi posebna strokovna skupina, ki je imela za nalogo pripraviti teze novega zakona o narodnem parku. Rešitve, ki jih je ta skupina pripravila, so bile deloma zajete v predlogu Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTPN-1), ki ga je leta 2003 vložila v parlamentarni postopek skupina poslancev Državnega zbora s prvo podpisanim Dušanom Vučkom. O vloženem predlogu zakona sta bili opravljeni dve javni obravnavi, vendar do sprejema zakona v času trajanja mandata takratnega Državnega zbora (2000 - 2004) ni prišlo. Skladno z določbami takrat veljavnega Poslovnika Državnega zbora je v novem mandatu Državnega zbora (2004 - 2008) predlagateljstvo zakona prevzel poslanec Jožef Školč. Ta predlog zakona je Državni zbor obravnaval šele potem, ko je bil v postopek že vložen nov predlog Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2) leta 2008, in ga je na 39. redni seji, dne 20. maja 2008 zavrnil. Vendar pa tudi predlog Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2) v sklicu prejšnjega mandata Državnega zbora (2004 - 2008) ni bil sprejet. Zakonodajni postopek se je zaključil na podlagi 154. člena Poslovnika Državnega zbora.

Rešitve v predlogu Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2) so bile pripravljene na podlagi najširšega možnega konsenza, ki ga je bilo v danem trenutku mogoče zagotoviti. Rešitve je v osnovi oblikovala posebna strokovna komisija za pripravo novega zakona o Triglavskem narodnem parku. V strokovni komisiji so bili združeni predstavniki Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park, predstavniki nekaterih lokalnih skupnosti v narodnem parku, predstavniki zainteresiranih resorjev, in sicer Ministrstva za kulturo in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predstavniki matičnega ministrstva – Ministrstva za okolje in prostor, Zavoda RS za varstvo narave, javnega zavoda Triglavski narodni park in nekateri vidni predstavniki zainteresirane javnosti. Strokovna komisija je aktivno delovala dve leti. V svoje delovanje je po potrebi vključevala tudi druge zainteresirane deležnike, kot so primeroma Planinska zveza Slovenije in Lovska zveza Slovenije, da so lahko predstavili svoje interese. Poleg tega so se v delo vključevali tudi predstavniki izvajalcev drugih javnih služb in resorjev. Strokovna komisija je aprila 2007 pripravila teze osnutka zakona, ki so bile obravnavane izredno široko, in je nanje prejela vrsto pripomb lokalnih skupnosti, posameznikov, pa tudi zainteresirane in strokovne javnosti. Nekatere prispele pripombe so bile tudi v popolnem nasprotju druga z drugo. Z namenom predstavitve in usklajevanja pripravljenih rešitev je bilo opravljenih več predstavitev v lokalnih okoljih, tudi na občinskih svetih. Strokovna komisija je na podlagi prejetih pripomb in na komisiji sprejetih izhodišč pripravila novo gradivo osnutka zakona in ga predala ministru. Predlog zakona je bil pripravljen na podlagi gradiva, ki ga oblikovala strokovna komisija.

Resorno pristojno Ministrstvo za okolje je v začetku leta 2009 ponovno odprlo razpravo o zakonskem reševanju Triglavskega narodnega parka, ki je temeljila na rešitvah iz predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2). Opravljeni so bili razgovori z nekaterimi pomembnejšimi deležniki, ki so se že v preteklosti aktivno vključevali v oblikovanje zakonskih rešitev. To so bili zlasti predstavniki Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park, predstavniki parkovnih lokalnih skupnosti in Lovska zveza Slovenije, ki so tudi posredovali svoja stališča do rešitev iz predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-2).

Pri oblikovanju novega predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku je bilo upoštevano dejstvo, da je Vlada Republike Slovenije predlog ZTNP-2 sprejela aprila 2008 z obrazložitvijo, da predstavljajo predlagane zakonske rešitve še sprejemljiv kompromis med strokovnimi – naravovarstvenimi izhodišči in potrebami razvoja lokalnega prebivalstva ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja. Zaradi kratke časovne odmaknjenosti se dejansko in pravno stanje nista pomembno spremenila, zaradi česar je bilo ocenjeno, da so takrat predlagane rešitve v pretežni meri še vedno ustrezne. Te rešitve so nadgrajene z nekaj manjšimi spremembami na področju določitve nosilcev razvojnih nalog v narodnem parku, pri sestavi sveta javnega zavoda in njegovega sedeža, zagotavljanju nadzora nad usklajenostjo razvojnih projektov s cilji narodnega parka in še nekaj manjšimi spremembami redakcijske narave.

V dvomesečni javni obravnavi o vsebini predloga zakona, ki jo bo vodil Državni zbor, kot ustanovitelj zavarovanega območja, bodo predlagane rešitve ponovno predmet obravnave javnosti, ko se bodo ponovno lahko soočili vsi interesi, tako javni kot zasebni, državni in lokalni, strokovni in laični.



1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

1.1. Ocena stanja

1.1.1 Dejansko stanje

Območje Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju: narodni park) obsega najvišje, najlepše in najbolje ohranjene predele visokogorja v Sloveniji z značilnimi in ohranjenimi travišči, skalnimi stenami in melišči. Tu se nahajajo občutljiva in ogrožena visokogorska jezera ledeniškega nastanka, večji kompleksi gorskih gozdov, predvsem alpskih, bukovih in smrekovih z visokimi barji, obsežni in raznovrstni dobro ohranjeni ekosistemi, z izjemno bogatim rastlinskim in živalskim svetom z redkimi ter značilnimi prosto živečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Zaradi večstoletne prisotnosti človeka in njegovega vsakodnevnega delovanja je na tem območju visoka stopnja kakovosti krajine in ohranjenosti kulturne dediščine.

Narava
V narodnem parku so vse najpomembnejše pokrajinske značilnosti in naravne vrednote, značilne za južnoapneniške Alpe. Te naravne vrednote so v nekaterih primerih prisotne samo v Sloveniji (visokogorska jezera, slapovi - dolina Loške Koritnice) ali pa so v Sloveniji največje oziroma najbolj značilne (ledenik, naravna okna, brezna in korita) ali najbolj poznane in že dolga desetletja zelo obiskane (slap Savica, Vintgar, Soča …).

Naravotvorne sile, prevladujoča matična kamnina apnenec, zakrasevanje in ledeniško preoblikovanje površja so poglavitni razlog za današnjo obliko površja v narodnem parku. V visokogorskem svetu prevladuje sedimentna kamnina apnenec. Z vodotopnim apnencem je povezano kraško površje, ki je značilno tudi za gore. V novem zemeljskem veku je bilo več ledenih dob, v katerih se je površje ledeniško preoblikovalo. Ledeniško preoblikovane doline, jezera, morene in grbine so le del ledeniškega reliefa, ki daje značilno podobo narodnega parka.

Jedro narodnega parka sestavljajo visokogorski grebeni Julijskih Alp v Sloveniji skupaj z visokimi vrhovi, visokogorskimi planotami in z globoko zarezanimi ledeniškimi dolinami. Razen tega spadata v narodni park še visoki gozdni planoti Pokljuka in Mežaklja. V parku izvirata reki Sava in Soča, hidrološka meja med njima zarisuje razvodnico med Jadranskim in Črnim morjem. Z južne in zahodne strani, s soškega porečja, se v masiv Julijskih Alp zajedajo doline Loške Koritnice, Možnice, Bavšice, Zadnja Trenta, Zadnjica, Trenta, Lepena ter dolini ob Tolminki in Zadlaščici. Bohinjska kotlina, dolina Voje in soteska Ribnice spadajo v porečje Save Bohinjke. Na severni in vzhodni strani se v Savo Dolinko iztekajo pritoki iz znamenitih dolin Planice s Tamarjem, Velike in Male Pišnice, Vrat, Kota, Krme in Radovne. Visoko v gorah leži Dolina Triglavskih jezer, ki je jedro oziroma srce narodnega parka.

Poleg alpskih dolin, gorskih grebenov in vrhov Julijskih Alp so izjemne naravne vrednote v narodnem parku še:
- visokogorska jezera (Triglavska, Jezero na Planini pri Jezeru, Kriška, Krnska),
- Bohinjsko jezero,
- Triglavski ledenik,
- kraški izviri (Lipnik, Mala Savica, Savica, Nadiža, Soča, Tolminka, Kropa),
- slapovi (Savica, Šum, Peričnik, Skočniki, Mokra peč, Nadiža, Martuljški slapovi, Skočniki na Belem potoku, Zapotoški slap, ¸ slapovi Mostnice, Ribnice, Predelice in drugi),
- soteske (Ribnice, Pokljuška soteska, Vintgar, Beli potok, Martuljek, Mala Pišnica, Mlinarica, Predelica, Možnica in druge),
- korita (Tolminke, Zadlaščice, Mostnice, Mlinarice, Koritnice in več Soških korit),
- naravna okna (Prednje in Zadnje v Prisanku, v Rjavini, v Rži, v Luknja peči, v Dovškem križu, Hornovo v Jalovcu),
- ledeniške morene v Ukancu in Stari Fužini,
- mogočne stene (Triglavska, Loška in druge),
- visokogorski kraški podi in krnice (Komna, Rombonski podi, Kriški podi, Za Akom, Pod Srcem) ter
- prek 600 registriranih brezen in jam (najbolj poznane so Dantejeva jama, Triglavsko brezno, Brezno pri gamsovi glavici, Čehi II, Brezno pri Medvedovi konti, Gorjanska jama, Pološka jama, Ivačičeva jama in Snežna jama na Mežaklji).

V narodnem parku je bilo doslej odkritih čez 6.000 različnih vrst živih bitij: od najmanjših virusov in bakterij, drobnih vodnih in talnih organizmov, ki skrbijo za presnovo odmrlih življenj in odpadkov, milijonov žuželk in drugih malih členastih oklepnikov, množic rastlin do skoraj orjaških dreves, gob in sesalcev. Vsaka vrsta ima glede na sobitja v okolju, v katerem prebiva, natančno določeno mesto in vlogo.

Širšemu, laičnemu krogu ljudi najbolj poznane živali, ki žive v narodnem parku, so srna, jelen, lisica, planinski zajec, gams, kozorog, veliki petelin, ruševec, orel ter gad in modras, bolj redka sta medved in ris. Sicer je bogastvo živalskega sveta mnogo večje. Mnoge vrste se nahajajo celo samo tukaj: hrošč triglavska pretnerija, metulj trentarski rjavček ter bolj poznane vrste, kot je na primer soška postrv.

V visokogorju narodnega parka so najbolj značilne rastlinske vrste svišč, murke, dlakavi sleč, rumeni milj, zvončice in druge. V narodnem parku uspeva kar 17 endemičnih rastlin. Omeniti je treba vsaj Zoisovo zvončico, mlahavo bilnico, ozkolistno preobjedo, bohinjsko peruniko, soško smiljko in julijski mak. Zanimive so tudi vrste gorskega cvetja, ki so poimenovane po Triglavu: Triglavska roža, Triglavska neboglasnica, Triglavski svišč in Triglavski dimek.

Gozd pokriva dve tretjini površine narodnega parka. Zato sodi med najbolj značilne in prevladujoče pokrajinske tipe. Vzdržuje naravno ravnovesje ter daje prostor, kritje in zaščito vsemu, kar sestavlja gozdni ekosistem. Življenje gozda visoko v gorah je na meji obstanka, krhko in občutljivo. Zrcali se v izvirnih, naravnim danostim prilagojenih oblikah, kot so ozke krošnje in polegle oblike spodnjega dela debla, močna vejnatost ter manjša višina dreves. Na soški strani narodnega parka zgornja gozdna meja praviloma ne presega 1600 m nadmorske višine, najvišje segajoča drevesna vrsta pa je bukev. V notranjosti in na severu narodnega parka pa se v zgornjem pasu uveljavljata smreka in macesen, ki tvorita gozdno mejo na 1800 m nadmorske višine.

V narodnem parku je zaradi izvajanja zahtev Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Council Directive 92/43/EEC of 21. May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora (v nadaljnjem besedilu: Habitatna direktiva) določenih šest potencialnih posebnih ohranitvenih območij: Julijske Alpe, Pokljuška barja in Radovna ter Bohinjska Bistrica, Zasip in Bohinjska Bela – melišča, ki pa se v narodnem parku nahajajo le v manjšem delu. Določajo jih naslednje kvalifikacijske vrste: alpski kozliček (Rosalia alpina*), Bertolonijeva orlica (Aquilegia bertolonii), eremit, puščavnik (Osmoderma eremita*), kapelj (Cottus gobio), kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa), lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), Lorkovičev rjavček (Erebia calcaria), navadni ris (Lynx lynx*), potočni piškurji (Eudontomyzon spp.), rjavi medved (Ursus arctos*), soška postrv (Salmo marmoratus), vidra (Lutra lutra), Zoisova zvončica (Campanula zoysii), alpska možina (Eryngium alpinum), črtasti medvedek (Callimorpha quadripunctaria), navadni koščak (Austropotamobius torrentium), mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros) in navadni netopir (Myotis myotis) ter naslednji habitatni tipi: trde oligo-mezotrofne vode z bentoškimi združbami z vrstami parožnic (Chara spp.), alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov, alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim strojevcem (Myricaria germanica) vzdolž njihovih bregov, alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov, alpske in borealne resave, ruševje z vrstama Pinus mugo in Rhododendron hirsutum (Mugo-Rhododendretum hirsuti), skalna travišča na bazičnih tleh (Alysso-Sedion albi), alpska in borealna travišča na silikatnih tleh, alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih tleh, polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (* pomembna rastišča kukavičevk), vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem pasu v celinskem delu Evrope), nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem, nižinski ekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis), gorski ekstenzivno gojeni travniki, prehodna barja, karbonatna melišča od montanskega do alpinskega pasu (Thlaspietea rotundifolii), srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu, karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok, silikatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok, apnenčasti podi, jame, ki niso odprte za javnost, ilirski bukovi gozdovi (Fagus sylvatica (Anemonio-Fagion)) ter (sub-)mediteranski gozdovi črnega bora.

Zaradi izpolnjevanja zahtev Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic - Council Directive 79/409/EEC of 2. April 1979 on the conservation of wild birds (v nadaljnjem besedilu: Ptičja direktiva) je celotno območje narodnega parka posebno območje varstva. Kvalifikacijske vrste so naslednje: belka (Lagopus mutus helveticus), beloglavi jastreb (Gyps fulvus), črna žolna (Dryocopus martius), divji petelin (Tetrao urogallus), gozdni jereb (Bonasa bonasia), koconogi čuk (Aegolius funereus), kotorna (Alectoris graeca saxatilis), mali muhar (Ficedula parva), mali skovik (Glaucidium passerinum), planinski orel (Aquila chrysaetos), repaljščica (Saxicola rubetra), rjavi srakoper (Lanius collurio), ruševec (Tetrao tetrix tetrix), slegur (Monticola saxatilis), sokol selec (Falco peregrinus), triprsti detel (Picoides tridactylus), vodomec (Alcedo atthis). Za ohranitev ugodnega stanja teh vrst ptic je treba zagotoviti obstoječi obseg in obstoječe ekosistemske značilnosti gozdov, travišč in skalnih habitatov, čim več mirnih preletnih zračnih koridorjev, s čim manj objekti v zraku ter mir okoli rastišč in gnezdišč.

Krajina
V zavarovanem območju prevladujejo naravne, tudi izjemne danosti, hkrati pa je človek s svojim bivanjem in delom znatno preoblikoval prostor. Za območje, ki zavzema skrajni vzhodni del alpskega loka, so značilni geološko mlado, pretežno apnenčasto kraško gorstvo z veliko reliefno energijo, ostre podnebne razmere, vodotoki s hudourniškim značajem, obsežni sklenjeni gozdovi z relativno nizko gozdno mejo. To vse je ustvarilo izredno ekosistemsko raznovrstnost.

Krajine narodnega parka tipološko pripadajo alpski regiji. Razlikovanja se pojavljajo med krajinami na območju savskega in na območju soškega porečja. Na gorenjski strani večje prostorske enote sestavljajo Gornjesavska dolina s stranskimi dolinami, sredogorske planote Triglavskega predgorja, visokogorski svet osrednjih Julijskih Alp, na primorski strani pa doline v Zgornjem Posočju in visokogorski svet Zahodnih Julijskih Alp. Za podrobnejšo členitev posameznih krajinskih enot je pomembna njihova morfološka zgradba, predvsem relief, pojavnost vode in površinski pokrov, grajene prvine ter vidna prepoznavnost.

Človek, ki je v alpskem prostoru navzoč več tisoč let, je s svojo prisotnostjo in tradicionalnimi dejavnostmi - fužinarstvom, oglarstvom, gozdarstvom in planinskim pašništvom - pomembno preoblikoval naravno gorsko krajino. Z namensko rabo prostora, poselitvijo, cestnimi povezavami in kmetijstvom se je prilagajal in izkoriščal primerjalne prednosti gorskega sveta. Ravnovesje naravnih in ustvarjenih razmer oblikuje videzno privlačno in širše prepoznavno okolje, ki se zrcali v tradicionalni pripadnosti, simbolni vrednosti, zgodovinski pogojenosti, kulturni identiteti in narodnem buditeljstvu, ne nazadnje pa tudi v pojmovanju državnosti.

Kulturno krajino v narodnem parku sestavljajo izkrčene pašne planine s pastirskimi stavbami, nadelane skromne obdelovalne površine v dolinah in na prisojnih ledeniško rečnih terasah, razpršena poselitvena jedra, značilno ljudsko stavbarstvo, pogojeno z naravnimi danostmi ter lesom in kamnom kot gradivoma, posestna struktura z drobno parcelacijo, poljska delitev, prilagojena reliefni izoblikovanosti prostora, grajene prvine in ureditve v odprtem prostoru ter vegetacijski členi.

Med kulturnimi krajinami izstopajo še posebej vredne, ki se jih zaradi njihove pestrosti, harmoničnosti, vidne izpostavljenosti, stavbnih členov simbolike, zgodovinske pogojenosti in doživljajske vrednosti poimenuje izjemne krajine. Imajo velik pomen in so prepoznavne tudi v širšem merilu. Poleg ostalih so to planine Viševnik, Javornik, Laz, Dedno polje, Zajamniki, Sleme in Za Skalo, naselja Studor s toplarji, Bavšica, Log pod Mangartom in Strmec ter manjša območja ostalin iz 1. svetovne vojne.

Med naravnimi krajinami pa je mogoče izpostaviti gorske skupine v osrednjih Julijcih (Triglavsko pogorje, Martuljkova skupina), Mangart, greben Loške stene, Krnsko pogorje, Jalovec, Travniško dolino, območja visokogorskih jezer (dolina Triglavskih jezer, Kriška jezera, Krnsko jezero), rek (Soča) in zatrepe alpskih dolin.

Kulturna dediščina
Kulturna dediščina je v narodnem parku predvsem etnološka, njeno bogastvo in raznolikost ima izjemno vrednost. Značilne stavbe ljudske arhitekture dokazujejo izjemno ustvarjalnost neznanih mojstrov, ki so s svojim delom oblikovali tipično podobo kulturne krajine narodnega parka. Tako je vidna razlika med alpskimi tipi hiš na Bovškem, v Gornjesavski dolini in v Bohinju, v vaseh nad Tolminom pa so hiše grajene v značilnem primorskem stilu. Podobno pestro je stavbno izročilo na pašnih planinah. Pastirske stavbe in naselja nad Bohinjem se zelo razlikujejo od pastirskih naselij na primorski strani. Planine pod Krnom pa so spet drugačne od ovčjih planin nad dolino Soče in Trente. Etnološka dediščina pašnih planin je le zunanja podoba tisočletne kulturne dediščine, ki je zaznamovala alpsko sredogorje s pašništvom, mlekarsko in sirarsko tradicijo. Mnoge planine so zapuščene ali pa so s pašniškega vidika neaktivne. Le na redkih je še moč videti značilno stavbno dediščino, zato le-ta predstavlja izjemno dragoceno etnološko in arhitekturno vrednost prostora.

Na seznamu Registra nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, je na območju narodnega parka uvrščenih 325 enot dediščine, na seznam enot v postopku vpisa pa 35. Dediščina je razvrščena na profano stavbno, memorialno, naselbinsko, sakralno stavbno in arheološko dediščino ter kulturno in zgodovinsko krajino.

Poleg treh že razglašenih kulturnih spomenikov državnega pomena (spominska cerkev sv. Duha na Javorci, Aljažev stolp in Pocarjeva domačija v Zg. Radovni), jih je še 15 ovrednotenih za kulturni spomenik državnega pomena (Trdnjava Kluže; Fužinarsko Studorske planine; Triglavski narodni park; Leskovca – planšarsko naselje; Pokljuka: Planina Javornik, Planina Klek, Planina Konjščica; Predelska trdnjava; Ribčev Laz – cerkev sv. Janeza Krstnika; Rombon – zgodovinsko območje; domačija Studor 16; Studor v Bohinju – skupina kozolcev pod vasjo; vas Studor v Bohinju; domačija Trenta 1; Vršič – Ruska kapelica).

Prebivalstvo in poselitev

Vasi in zaselki so nanizani med 250 metri nadmorske višine (najniže ležeče domačije Zadlaz-Čadrga) in vse do 1000 metrov (Koprivnik v Bohinju) oziroma celo 1350 metrov nad morjem (najviše ležeči objekti Goreljka).

Meja narodnega parka je zaobjela 2352 prebivalcev v 25 naseljih. Dve naselji Ukanc in Bavšica, sta v osrednjem območju parka, preostalih 23 pa v robnem.

V dolini reke Radovne sta Zgornja Radovna in Radovna. Sredi gozdov Mežaklje je zrasla razložena vasica Perniki. Na južnem pobočju kraške planote je gručasta vas Spodnje Laze in nekaj više so ob planoto prislonjene še Zgornje Laze. Spodnje Gorje in Krnica le deloma segajo v TNP. Skupinica naselij sloni na južnem pobočju kraške planote Pokljuke (Podjelje, Koprivnik v Bohinju in Gorjuše). Nekoliko više leži še Goreljek. V Zgornji Bohinjski dolini sta v narodnem parku vasi Stara Fužina in Studor v Bohinju. Ribčev Laz je nanizan ob jugovzhodnem bregu Bohinjskega jezera v Spodnji Bohinjski dolini. Pod prelazom Predel leži vasica Strmec na Predelu. Niže ob reki Koritnici sestavljata Spodnji in Gorenji Log z več zaselki naselje Log pod Mangartom. Trentarji žive v številnih zaselkih in na samotnih kmetijah s središčem Na Logu. Zaselki, samotne kmetije in počitniške hiše vasi Soča segajo še v dolino Vrsnik.

V vzporedni ledeniški dolini ob potoku Lepenjici je razloženo naselje Lepena. Ob južni meji narodnega parka stojijo na ostankih teras na bregovih Zadlaščice naselja Zadlaz-Čadrg in Zadlaz-Žabče. Na skoraj 1000 m nadmorske višine so še Tolminske Ravne. Nad sotesko Tolminke pa je na ostankih teras vasica Čadrg.

Osrednje dejavnosti prebivalstva narodnega parka so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, lesna predelava, v omejenem obsegu pa tudi druge dejavnosti.

1.1.2 Pravno stanje

Prvi začetki naporov za ustanovitev narodnega parka na območju Julijskih Alp segajo v začetke XX. stoletja in jih zgodovinarji pripisujejo dr. Albinu Belarju. Ta, v takratnih časih svetovno znani seizmolog, je leta 1908 prvi predlagal, da bi zavarovali Dolino Triglavskih jezer. Kljub dobro pripravljenemu in strokovno utemeljenemu predlogu pa do razglasitve ni prišlo. Ideja je kasneje našla svoje mesto tudi v Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, ki je bila pravzaprav neke vrste nacionalni program varstva narave. Temu je 1. julija 1924 sledilo prvo pogodbeno zavarovanje Doline Triglavskih jezer kot Alpskega varstvenega parka v obsegu 1.400 ha. Sklenjena je bila zakupna pogodba med Gozdno direkcijo na eni strani in Muzejskim društvom ter Slovenskim planinskim društvom na drugi strani, s čimer pa je moralo predhodno soglašati takratno Ministrstvo za gozdove in rudnike v Beogradu. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 20 let, to je do 1. julija 1944. Po izteku pogodbenega zavarovanja so bila najprej zavarovana manjša območja v Julijskih Alpah, kot sta Martuljek (leta 1949) in Mala Pišnica (leta 1951). Leta 1961 je prišlo do zavarovanja Doline Triglavskih jezer z delom Komarče in slapom Savica, vendar brez Triglava. Zavarovano območje je takrat obsegal samo 2000 hektarov.

Šele sedaj veljavni Zakon o Triglavskem narodnem parku, sprejet leta 1981 (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 in 2/86, ter Uradni list RS, št. 35/01; v nadaljnjem besedilu: ZTNP), s katerim je bilo območje Julijskih Alp razglašeno za naravno znamenitost, je uresničil več-desetletne zahteve, da se pretežni del Julijskih Alp zavaruje kot narodni park. Ta zakon je bil v sistemu, ki ga je vzpostavil Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 8/90, in Uradni list RS, št. 26/92; v nadaljnjem besedilu: ZNKD), po svoji pravni naravi akt o razglasitvi naravne znamenitosti. Triglavski narodni park je bil razglašen za naravno znamenitost z namenom, da bi se ohranile izjemne naravne in kulturne vrednote, zavarovalo avtohtono rastlinstvo in živalstvo ter naravni ekosistemi. Hkrati pa je bil namen ZTNP ljudem na tem območju omogočiti razvoj kmetijstva in gozdarstva, ki naj bi bil usklajen z naravnimi danostmi in vrednotami, ter omogočiti prebivalcem in drugim obiskovalcem parka uživanje naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacijo v naravi. Eden poglavitnih ciljev takratnega zavarovanja je bil tudi preprečitev realizacije nekaterih načrtov za prostorske posege v tem območju.

Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZON) je vzpostavil sistem ohranjanja narave, ki v celovitem sistemu varstva okolja predstavlja realizacijo ustavne določbe o tem, da država in samoupravne lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne dediščine v Sloveniji (73. člen Ustave RS). V sistemu ohranjanja narave sta dve temeljni področji, in sicer so to naravne vrednote in biotska raznovrstnost. Obe področji sta tudi predmet mednarodnega varstva skladno z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, biotska raznovrstnost pa je tudi predmet intenzivnega varovanja v pravu Evropske unije kot evropska naravna dediščina. ZON je določil način prepoznavanja predmetov varstva, pri čemer so to naravne vrednote, ogrožene prosto živeče rastlinske in živalske vrste, njihov genski material in njihovi habitati ter habitatni tipi. V sistemu ohranjanja narave je ZON uredil vrsto instrumentov – ukrepov varstva narave, ki so namenjeni varstvu in ohranitvi določenih predmetov varstva, med katerimi so najpomembnejša zavarovanja, ko se z aktom o zavarovanju lahko tudi ustanovi zavarovano območje. Ukrep zavarovanja je najpomembnejši ukrep zaradi tega, ker se zaradi ugotovljenih kakovosti nekega območja varovanje teh kvalitet opredeli kot javni interes, ki ima absolutno prednost pred drugimi, tudi legitimnimi interesi javnega ali zasebnega značaja.

Zavarovana območja so ožja (naravni spomenik, naravni rezervat in strogi naravni rezervat) in širša (krajinski, regijski in narodni park). Z ZON je tudi urejen poseben način sprejema akta o zavarovanju, ki je predvsem prilagojen dejstvu, da se z aktom o zavarovanju lahko poseže v lastninske pravice, in poteka dvofazno (57. do 58. a člen). V prvi fazi sprejme ustanovitelj osnutek akta o zavarovanju, ki mora imeti vse predpisane vsebine, zlasti meje zavarovanega območja in varstvene režime. Ustanovitelj seznani javnost z osnutkom akta o zavarovanju širšega zavarovanega območja, ki mora vsebovati javno predstavitev razlogov za zavarovanje, osnutka akta o zavarovanju in kartografske dokumetacije. Javna sezanitev se opravi z javno predstavitvijo in javno obravnavo v lokalnih skupnostih v zavarovanem območju. Javna obravnava mora trajati najmanj 60 dni. V soglasju z vsemi lokalnimi skupnostmi se lahko javna predstavitev opravi za vse lokalne skupnosti na enem mestu. V drugi fazi postopka, ki poteka v fazi sprejema predloga akta o zavarovanju in po zaključeni javni obravnavi, se mora ustanovitelj seznaniti tudi s potekom javne obravnave in podanimi pripombami ter s strokovnimi stališči do teh pripomb.

Narodni park je edina kategorija zavarovanega območja, kjer je akt o ustanovitvi zakon. Tako določa ZON v 69. členu, da je narodni park veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan. Določeno je tudi, da se namen zavarovanja, razvojne usmeritve, varstveni režimi, upravljavec in drugo določijo z zakonom.

V skladu s 163. členom ZON je ZTNP šteti za akt o zavarovanju naravnih vrednot, s katerim se je ustanovilo zavarovano območje, kot sestavni del državnih zavarovanih območij. V narodnem parku je 57 ožjih zavarovanih območij. Večina območij (51) je naravnih spomenikov, dve območji sta naravna rezervata, ostala pa imajo starejše poimenovanje kategorij zavarovanja. Vsi akti o zavarovanju so bili sprejeti na osnovi starih, danes ne več veljavnih zakonov, večinoma pa na osnovi ZNKD. 39 območij je zavarovano z občinskimi odloki, dve območji na podlagi republiških predpisov, 16 območij pa je zavarovanih na podlagi občinskih odlokov in republiških predpisov. Skupaj z ZTNP in predpisi, izdanimi na podlagi ZON, zagotavljajo ohranjanje narave v narodnem parku.

Na podlagi določil ZON in na njegovi podlagi izdanih predpisov je v narodnem parku 387 naravnih vrednot državnega pomena, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04 s spremembami).

Pravo Evropske unije ne ureja zavarovanih območjih in je to v celoti prepuščeno državam članicam. Varstvo narave je v Evropski uniji izjemno pomembno, udejanja pa se v segmentu ohranjanja biotske raznovrstnosti z ohranjanjem evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in evropsko pomembnih habitatnih tipov ter vseh vrst ptic, kakor tudi zlasti z ureditvijo trgovine z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Med najpomembnejše ukrepe se nedvomno uvršča vzpostavitev Evropskega ekološkega omrežja območij Natura 2000, katerega namen je vzpostavitev med seboj povezanih omrežij habitatov evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov. Pravo Evropske unije je v slovenski pravni red v celoti prenešeno z ZON in na njegovi podlagi sprejetih predpisov.

V narodnem parku so zaradi izvajanja Ptičje in Habitatne direktive z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS, št. 49/04 s spremembami) določena tudi posebna območja varstva po Ptičji direktivi in potencialna posebna ohranitvena območja po Habitatni direktivi, ki skupaj tvorijo Evropsko ekološko omrežje območij Natura 2000. Posebno območje varstva Julijske Alpe – Triglav (SI5000019) predstavlja območje ohranjenih habitatov sedemnajstih evropsko pomembnih vrst ptic. V narodnem parku je 6 potencialnih posebnih ohranitvenih območij, pri čemer so to: Radovna (SI3000133) - območje nahajanja evropsko pomembne vrste kapelj, Julijske Alpe (SI3000253) - del gorovja na zahodu Slovenije z evidentiranimi 37 kvalifikacijskimi živalskimi in rastlinskimi vrstami in habitati, Pokljuška barja (SI3000278) - Pokljuška barja kot visoka barja in območje nahajanja evropsko pomembne vrste metulja – črtasti medvedek, Bohinjska Bistrica (SI3000259) - območje, prepleteno s tremi evropsko pomembnimi habitatnimi tipi (melišča, travniki, ilirski bukov gozd) in tremi evropsko pomembnimi živalskimi vrstami, Zasip (SI3000145) - območje nahajanja pomembne vrste netopirja (navadni netopir) in metulja (črtasti medvedek) ter habitatnega tipa lehnjakotvornih izvirov, Bohinjska Bela - melišča (SI3000044) – karbonatna melišča v kombinaciji z ilirskim bukovim gozdom in evropsko pomembnim metuljem – črtasti medvedek.

V narodnem parku so tudi tri ekološko pomembna območja, določena z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04).

Določbe ZON, ki se nanašajo na narodni park kot na vrsto širšega zavarovanega območja, so naslednje:
- določena je vsebina akta o zavarovanju (drugi odst. 49. in prvi odst. 53. člena);
- pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne usmeritve v narodnem parku se določijo ob upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave (tretji odst. 49. člena);
- pri določanju vrste zavarovanega območja je treba upoštevati tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Slovenija (drugi odst. 53. člena);
- z aktom o zavarovanju se lahko določi tudi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in varstvene ter razvojne usmeritve za rabo tega območja, ki ne ogrožajo zavarovanega območja (osmi odst. 53. člena);
- z aktom o zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba na zavarovanem območju; če je zaradi omejitev lastnik nepremičnine na zavarovanem območju oškodovan, je upravičen do odškodnine v skladu z 89. členom ZON (51. člen);
- narodni park ustanovi Državni zbor Republike Slovenije z zakonom (sedmi odst. 55. člena);
- določen je poseben postopek seznanitve javnosti z osnutkom akta o zavarovanju (58. člen);
- narodni park mora biti upravljan (59. člen);
- narodni park mora imeti načrt upravljanja (sedmi odst. 53. člena);
- določena je vsebina in pomen načrta upravljanja (60. in 61. člen);
- določena je obveznost izdaje odločb o statusu zavarovanega območja lastnikom zemljišč v narodnem parku in vpis tega pravnega dejstva v zemljiško knjigo (63. člen);
- v narodnem parku se izvajajo naslednji ukrepi varstva naravnih vrednot, in sicer predkupna pravica države (84. člen), veljajo omejitve pravnega prometa z državno lastnino (85. člen), promet z nepremičninami poteka na podlagi soglasja upravne enote (86. in 87. člen), urejena je možnost razlastitve v interesu ohranjanja narave (88. člen), urejene so odškodnine zaradi omejitev in prepovedi (89. člen in obvezen odkup zaradi omejitev lastninske pravice (90. člen);
- z narodnim parkom upravlja javni zavod ali se za upravljanje podeli koncesija; za ustanovitev in delovanje javnega zavoda se uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavode, če ni z ZON določeno drugače (130. člen);
- določene so naloge javne službe ohranjanja narave in javna pooblastila, ki jih izvaja upravljavec narodnega parka (133. člen);
- z aktom o zavarovanju se lahko določi, da izvaja upravljavec poleg nalog iz 133. člena ZON tudi naloge upravljanja območij, ki so na zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih predpisov (tretji odst. 53. člena);
- upravljavci lahko uredijo naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje v skladu z aktom o zavarovanju (134. člen);
- upravljavec upravlja z naravnimi vrednotami, nepremičninami na zavarovanem območju in s stvarmi, ki mu služijo in so lasti države v skladu z aktom o zavarovanju (tretji odst. 136. člena).

Narodni park je območje s posebnim pravnim statusom in veljajo zanj vse sistemske določbe, ki veljajo za vsa druga taka območja. Primeroma je predmet naravovarstvenih smernic, presoj sprejemljivosti vplivov planov in posegov v naravo, izravnalnih in omilitvenih ukrepov in naravovarstvenih soglasij.

Vrste zavarovanih območij po ZON so določene ob upoštevanju definicij in kategorizacije zavarovanih območij Svetovne zveze za ohranitev narave - IUCN. Skladno z ZON pa se pri določanju vrste zavarovanega območja upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Slovenija, torej zlasti IUCN.

Narodni park ima status MAB območja. Človek in biosfera (MAB) je Unescov medvladni raziskovalni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območji, kjer se ohranja biološka pestrost in spodbuja trajnostni razvoj. Poudarek je na integriranem, kooperativnem in decentraliziranem upravljanju, pri čemer je zlasti pomembno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi.


Diploma Sveta Evrope je bila podeljena Triglavskemu narodnemu parku leta 2004. To je poleg priznanja tudi dokument, ki upravljavcu ter posledično tudi matični državi nalaga določene obveznosti. Sestavni del Diplome je utemeljitev podelitve priznanja ter pogoji in priporočila.


1.1.3 Ocena izvajanja veljavnega zakona

Namen ZTNP je bil ohranitev izjemnih naravnih in kulturnih vrednot, narave v vseh njenih prepoznanih kvalitetah, ohranitev in razvoj kulturne krajine, zagotovitev z naravnimi danostmi in vrednotami usklajen nadaljnji razvoj kmetijstva in gozdarstva ter razvoj in materialni ter drugi delovni pogoji za življenje in delo prebivalcev v osrednjem delu Julijskih Alp ter omogočanje uživanja naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacija v naravi.

Z ZTNP je bilo določeno, da se bo zakon uresničeval z razvijanjem gospodarskih in družbenih dejavnosti, ki morajo biti usklajene s planskimi akti in varstvenimi ukrepi.

Temeljni konstitutivni elementi narodnega parka so bili:
1. območje narodnega parka in notranja conacija – meje (lastništvo zemljišč);
2. predpisani varstveni režimi in pravila ravnanja, ki vključujejo obveznost upoštevanja v prostorskem načrtovanju in načrtovanju rabe naravnih dobrin ter vključenost v postopke dovoljevanja posegov v prostor ter druge ukrepe varstva;
3. upravljanje narodnega parka: upravljavec in upravljavski načrt;
4. ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve;
5. zagotovitev finančnih virov za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva;
6. inšpekcijski in neposredni nadzor nad spoštovanjem varstvenih režimov in pravil ravnanja v narodnem park in ustrezno sankcioniranje kršitev.

Glede uresničevanja teh elementov je podana naslednja ocena izvajanja zakona.

Ad 1
Območje narodnega parka in notranja conacija
Sedanje območje narodnega parka in njegova zunanja meja, čeprav ne sledi vedno logični umestitvi v geografske in prostorske značilnosti, se je, kljub težnjam, da bi park obsegal še nekatera druga območja, izkazalo kot kompromis in se je v dosedanjem funkcioniranju narodnega parka pokazalo kot nesporno in obvladljivo. K takemu stanju je zlasti pripomogel sprejemljiv varstveni režim v robnem območju, kjer živi skoraj vse prebivalstvo narodnega parka (cca. 2200 prebivalcev). Strožji, k varstvu narodnega bogastva usmerjeni varstveni režim, velja v osrednjem območju narodnega parka, čigar meje obsegajo pretežno visokogorska in sredogorska območja ter dvoje naselij, in sicer Ukanc in Bavšico. Notranja meja za osrednje območje premalo natančno sledi varstvenim zahtevam oziroma je preohlapna. Tako ponekod v visokogorju in območju nad gozdno mejo ne omogoča ustrezne poostritve varstvenih režimov, medtem ko v delih v bližini naselij povzroča nepotrebne in nelogične omejitve.

Razmerje velikosti osrednjega in robnega območja narodnega parka je 66 % - 34 %. Lastništvo zemljišč na območju narodnega parka je v pretežni meri zasebno, deleža zasebne lastnine pa še ni moč natančno določiti, ker so zemljišča še vedno v postopkih denacionalizacije.

Ad 2
Predpisani varstveni režimi in pravila ravnanja
Varstveni režimi v narodnem parku veljajo že več kot 25 let in se ves ta čas nikoli niso spreminjali, kar je vodilo v številne nelogičnosti, ki so posledica predvsem tudi spremenjenih družbenih in ekonomskih razmer.

Določbe ZTNP v celoti ne ustrezajo kriterijem in ciljem upravljanja za IUCN kategorijo II: Narodni park, po drugi strani pa tudi ne opredeljujejo dovolj dobro razvojne vloge narodnega parka.

Glavne neskladnosti in naravovarstveni problemi v osrednjem območju so:
- manjša stalna naselja/zaselki v osrednjem območju,
- neustrezna ureditev poseganja v prostor, zlasti gradnja prometnic ter drugih objektov v osrednjem območju,
- neurejenost prometa in nekontroliran zračni promet,
- problem množičnega obiskovanja, vključno s hrupnimi prireditvami, in neurejen status za "planinske dejavnosti" (npr. gradnja koč in poti),
- raba naravnih virov z ZTNP ni urejena in ustrezno nadzorovana: gospodarska izraba in sečnja gozdov niso regulirani, lov in ribolov sta dovoljena na vsem območju brez omejitev, pojavlja se problem paše izven za to določenih območij in nenadzorovano izkoriščanje mineralnih surovin.

V obstoječem osrednjem območju so nekateri manjši predeli, ki ne sodijo vanj (naselja, obdelovalne površine). Kritike prebivalcev zaradi omenjenih neskladnosti preraščajo v kritiko vsega parka in neposredno vplivajo na oblikovanje negativnega javnega mnenja pri nastajanju novih zavarovanih območij v Sloveniji.

V robnem območju narodnega parka se pojavlja predvsem problem ustrezne razvojne politike za omogočanje ekonomskega razvoja lokalnega prebivalstva. ZTNP sicer predvideva sprejem skupnega programa razvoja narodnega parka, vendar so spremenjene družbeno politične razmere onemogočile njegov sprejem in sprejem ustreznih drugih obvezujočih dokumentov, tako da je bil ta program razvit le za posamezne dejavnosti, npr. kmetijstvo in razvoj podeželja, vendar tudi ta del ni bil vključen v druge dokumente tako, kot to predvideva ZTNP.

Tudi reguliranje posegov v prostor je zaradi zastarelosti ZTNP in nastanka novih dejavnosti, ki so se razvile v času veljavnosti ZTNP, težavno, saj ZTNP ne predvideva primernih režimov, ki bi upravljavcu omogočali ustrezen in zadosten nadzor in ukrepanje pri kršitvah.

Prostorsko načrtovanje in graditev objektov sta soočeni z opredelitvijo prepovedi, omejitev in izjem, ki ne sledijo razvoju v prostoru in novih dejavnosti. V obdobju od sprejetja ZTNP se je trikrat temeljito spremenila sistemska prostorska zakonodaja (v letih 1984, 2002 in 2007), zato je zelo težavno določevanje ustreznih usmeritev in izhodišč za pripravo prostorskih aktov in oblikovanje pogojev za gradnjo objektov različnih vrst. Zaradi sprememb v času in prostoru, nedorečenih pristojnosti upravljavca in drugih nosilcev javnih pooblastil je oteženo spremljanje, ustrezen nadzor in učinkovito ukrepanje pri kršitvah.

Na podlagi analize stanja v prostoru je mogoče izpostaviti naslednje slabosti:
- neenotno urejanje prostora na območju parka (ni skupnega strateškega prostorskega akta za narodni park – prostorsko načrtovanje je v izključni pristojnosti občin; veljavni prostorski izvedbeni akti zaradi ohlapnosti dopuščajo različno razlago),
- neracionalno poselitev (širjenje stavbnih zemljišč zunaj strnjenih naselij),
- neustrezno komunalno opremljenost (predvsem ravnanje z odpadnimi vodami in čiščenje v vzročno posledični povezavi z varstvom vodozbirnih območij),
- gosto mrežo gozdnih prometnic (vključno z njihovo nenamensko uporabo),
- neustrezno umeščanje in zgoščenost koridorjev infrastrukturnih vodov,
- neupoštevanje omejitev ogroženih območij pri umeščanju objektov v prostoru (erozijski pojavi in procesi – poplave, hudourniško delovanje, zemeljski in hribinski plazovi, snežni plazovi),
- neskladno namensko rabo prostora (gradnja počitniških objektov oziroma spremembe namembnosti kmetijskih objektov v počitniško funkcijo),
- veliko število nedovoljenih posegov v prostor (počitniški objekti, odvzemi mineralnih surovin, nadelava novih poti tudi v visokogorju),
- neupoštevanje stavbnih značilnosti pri novogradnjah, rekonstrukcijah ali dograjevanju (oblikovanje, gradivo, izvedba),
- neupoštevanje vodnega režima vodotokov (odvzemanje vode za potrebe mHE),
- izkoriščanje pravne »praznine« ali nedorečenosti predpisov (neažurnost zemljiške knjige, spremembe rabe in kulture v geodetskih evidencah in posledično v zemljiški knjigi, podeljevanje hišnih številk, prijava stalnega bivališča v pomožnih kmetijskih objektih …),
- konkurenčnost in konfliktnost posameznih rab (kmetijstvo – turizem, upravljanje voda – vodna rekreacija, gozdarstvo – turizem, ohranjanje narave – turizem),
- neustrezne prometne razmere (prelaz Vršič, Mangartska cesta, območje Bohinjskega jezera, alpske doline),
- neučinkovitost ukrepanja inšpekcijskih služb.

ZTNP nekaterih ključnih dejavnosti, pomembnih za narodne parke in varstvene režime, ne ureja. Poleg zgoraj omenjenega je pomanjkljiv sistem in instrumentarij za spodbujanje trajnostnega razvoja.


Ad 3
Upravljanje: upravljavec in načrt upravljanja
Za strokovne, tehnične, raziskovalne in nadzorne naloge ter izvajanje nekaterih javnih pooblastil je bila na podlagi ZTNP ustanovljena organizacija za varstvo Triglavskega narodnega parka. Njen organ upravljanja je bil sestavljen iz predstavnikov občin, delavcev organizacije ter druge zainteresirane javnosti, ki je bila določena v statutu. Dohodek je organizacija za varstvo pridobivala iz proračuna, s svobodno menjavo dela, s prodajo svojih storitev in iz drugih virov. Z uveljavitvijo Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96) se je organizacija Triglavski narodni park s statutarnim sklepom preoblikovala v javni zavod Triglavski narodni park. Z uveljavitvijo ZON je v skladu s 167. členom javni zavod TNP postal upravljavec narodnega parka in nadaljeval delo v skladu z določbami ZON in ZTNP, v delu, ko ta ni v nasprotju z ZON.

ZTNP predvideva sprejem skupnega programa razvoja narodnega parka, ki je bil sicer v prvih letih izvajanja ZTNP sprejet, vendar njegova pravna narava, predpisane vsebine, kakor tudi pomen v takratnem družbenem sistemu ne ustreza z ZON uzakonjenemu načrtu upravljanja. Tega dokumenta ni mogoče enačiti z načrtom upravljanja, ker njegove vsebine niso primerljive z modernim načrtom upravljanja.

Brez spremembe ZTNP za območje narodnega parka ni mogoče sprejeti načrta upravljanja, kakor ga ureja ZON. Ker so že vse od uveljavitve ZON potekale aktivnosti v zvezi s pripravo novega zakona o narodnem parku, za spremembe ZTNP, ki bi omogočile samo izdelavo načrta upravljanja, ni bilo utemeljenih razlogov. Še posebej tudi zaradi tega, ker je načrt upravljanja glede varstvenim režimov samo konkretizacija akta o zavarovanju, to je zakona o narodnem parku. Brez novelacije le-tega tudi načrt upravljanja ne more pripomoči k bolj učinkovitemu varstvu.

Ad 4
Ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve
Kljub načelni usmeritvi v ZTNP glede omogočanja razvoja lokalnega prebivalstva, le-ta konkretnih določb o tem nima, kar je za takrat uveljavljeni družbeni sistem, ki je temeljil na konceptu družbenega planiranja in sporazumevanja med posameznimi v ta proces vključenimi akterji, razumljivo.

V zadnjem času se v narodnem parku uresničujejo številni ukrepi za izboljšanje življenjskih pogojev, biološko kmetovanje in obnovo kulturne dediščine ter dediščinsko vrednih stavb.

Upravljavec narodnega parka sicer opravlja strokovne in usklajevalne naloge s tega področja, vendar delo ni ustrezno podprto skozi razvojne usmeritve ter možnosti ukrepanja in sofinanciranja želenih dejavnosti. Delo se je koncentriralo le na svetovanje, izobraževanje ter strokovno pomoč pri oblikovanju regionalnih in nacionalnih programov, v okviru različnih sektorskih politik.

ZTNP tudi ne vzpostavlja ustreznega odnosa glede umeščanja narodnemu parku primernega razvoja v sektorske razvojne načrte ter povezovanja med sektorji.


Ad 5
Zagotovitev finančnih virov za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva
Ena večjih težav, s katerimi se je soočal upravljavec narodnega parka, je bilo financiranje programa njegovega dela. Kronično pomanjkanje finančnih vzpodbud za podporo in razvoj dejavnosti, ki so tradicionalne v tem prostoru in s tem pomembne za življenje lokalnega prebivalstva, se je pokazalo kot hiba, ki je bila mnogokrat vzrok za širše nerazumevanje namena in pomena narodnega parka.

V času od ustanovitve narodnega parka se je obseg in vrsta nalog, ki so potrebne za izvajanje osnovne dejavnosti, kot jo določa ZTNP, zelo povečal, kar bi zahtevalo dodatno število zaposlenih, predvsem strokovnjakov za kvalitetno izvajanje dela ter nadzora območja. Sredstva proračuna, ki so namenjena za financiranje dela zaposlenih, so se sicer relativno povečevala, vendar ne v zadostni meri in sorazmerno z rastočimi potrebami, saj ZTNP ni dal ustreznih podlag za določene dejavnosti, npr. razvoj podeželja, trajnostni razvoj.

Poseben problem predstavljajo sredstva, namenjena investicijam v objekte, ki jih ima v upravljanju javni zavod TNP, ter razvoju parkovne infrastrukture. Prav tako ni ustrezno poskrbljeno za sofinanciranje lastnih deležev pri sodelovanju in izvajanju mednarodnih projektov, zlasti za sofinanciranje EU projektov iz strukturnih skladov. Gre predvsem za sklade s področja regionalnega razvoja, sklade, povezane s socialno in kulturno politiko, ter sklad LIFE, ki je ožje namenjen evropsko pomembni naravi in varovanju okolja. Programi se v posameznih finančnih obdobjih osredotočajo na različne vsebine in velja poudariti, da so osredotočeni na spodbujanje vsestranskega razvoja inovativnosti in komunikacij v širšem pomenu besede. Usmeritev poslovanja upravljavca narodnega parka v uspešno pridobivanje sredstev iz EU programov se je pokazala kot uspešna in ustrezna za uresničevanje programov upravljavske komunikacije in za razvojne projekte.

V narodnem parku se tudi dogaja, da se vlagajo javna sredstva v projekte, ki niso skladni s cilji narodnega parka.

Ad 6
Inšpekcijski in neposredni nadzor nad spoštovanjem varstvenih režimov in pravil ravnanja v narodnem parku in ustrezno sankcioniranje kršitev
ZTNP posebej ne ureja inšpekcijskega nadzora, določa samo pristojne inšpekcijske službe. Le-te delujejo v narodnem parku na enak način kot na celotnem območju države. Ob upoštevanju nastalih posledic, zlasti so to nezakoniti posegi v prostor in gradnje objektov, je utemeljena ugotovitev o neučinkovitosti delovanja inšpekcijskih služb.

V okviru javnega zavoda TNP je bila organizirana naravovarstvena nadzorna služba, ki se je izkazala kot zelo dobro in primerno orodje za nadzor območja narodnega parka. Naravovarstveni nadzorniki v okviru svoje službe opravljajo tudi funkcije informiranja, vodenja, urejanja in opremljanja narodnega parka. Naravovarstveni nadzorniki so tudi uradne osebe, ki izvajajo nadzor nad izvajanjem določb ZTNP. Kljub temu tudi z dobro organizirano nadzorno službo ni bilo mogoče nadomestiti neizvajanja predpisov na drugih področjih in preprečiti škodljivega poseganja v narodni park.

ZTNP predpisuje veliko prepovedi, ne predpisuje pa ustreznih sankcij za kršitev vseh prepovedi.


1. 2. Razlogi za sprejem zakona

Ker je narodni park de facto že ustanovljen z ZTNP leta 1981, je treba urediti njegovo varstvo in upravljanje tako, da bo narodni park območje, kjer bo aktivno varstvo narave prvenstveno zagotavljalo ohranitev vseh naravovarstvenih kvalitet tega območja, ob istočasnem zagotavljanju varstva kulturne dediščine in ohranjanja kakovostne krajine ob hkratnem omogočanju in pospeševanju trajnostnega razvoja lokalnega prebivalstva in omogočanja obiskovanja in doživljanja kvalitet tega območja. Na podlagi dosedanjih izkušenj in spoznanj je treba ustrezno preoblikovati pravne rešitve, da bodo dosegale zastavljene cilje narodnega parka.

Sedaj veljavni zakon, s katerim je bil ustanovljen narodni park, vsebuje še veliko določb prejšnjega družbeno političnega sistema in ga je zaradi tega treba nadomestiti z novim aktom o ustanovitvi zavarovanega območja – narodnega parka, ki bo skladen s slovenskim pravnim redom v celoti, s sistemom ohranjanja narave, ki ga je uzakonil ZON, pa še posebej.

Vedenja o kakovostih in vrednotah narave so se v času od sprejema ZTNP bistveno povečala. Zaradi vključitve Slovenije v Evropsko unijo je bilo območje narodnega parka skladno z ZON vključeno med območja Natura 2000 in je njegovo varstvo treba prilagoditi vsem tem novim spoznanjem, kakor tudi uveljavljeni pravni ureditvi, in sicer ratificiranim mednarodnim konvencijam in pravu Evropske unije.

Narodni park je tudi območje izjemnih kakovosti krajine, katerim je treba posvetiti posebno pozornost in jo glede na to, da krajina v Sloveniji nima sistemskega varstva, ustrezno urediti.

V narodnem parku je veliko enot kulturne dediščine in kulturnih spomenikov, ki potrebujejo posebno pozornost in je treba zato z zakonom urediti posebno skrb za njihovo ohranitev skladno s sistemom varstva kulturne dediščine v slovenskem pravnem redu.

Ker je ena bistvenih pomanjkljivosti sedanje ureditve pomanjkanje finančnih sredstev za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva, je treba zagotoviti zadosten in stalen sistemski vir za financiranje narodnega parka.




2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

2.1 Cilji

Cilji predlaganega zakona so:
- zagotoviti ustrezne pravne temelje za nadaljnje učinkovito in s priporočili ter upravljavskimi smernicami IUCN usklajeno delovanje edinega narodnega parka v Sloveniji;
- urediti varstvo in upravljanje narodnega parka v skladu s sistemom, ki ga je na področju ohranjanja narave uzakonil ZON, in zagotoviti aktivno varstvo narave in ohranitev vseh naravovarstvenih kvalitet tega območja;
- urediti učinkovito varstvo vseh varstvenih kategorij na področju varstva narave, ki se nahajajo v narodnem parku, in sicer so to naravne vrednote državnega pomena, zavarovane rastlinske in živalske vrste in njihovi habitati ter habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, območja Natura 2000 in potencialna območja Natura 2000 ter ekološko pomembna območja;
- opredeliti vsebino trajnostnega razvoja v narodnem parku z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka;
- zagotoviti učinkovito varstvo kulturne dediščine v narodnem parku, ki bo usklajeno s sistemom varstva kulturne dediščine;
- izpolniti oziroma postopno doseči vse cilje oziroma standarde območij z mednarodnim statusom na podlagi ratificiranih mednarodnih konvencij, ki se nahajajo v narodnem parku;
- zagotoviti učinkovito in celostno upravljanje narodnega parka;
- zagotoviti podlage za omogočanje obiskovanja in doživljanja kvalitet tega območja;
- vzpostaviti učinkovito varstvo kakovosti krajin v narodnem parku;
- zagotoviti ustrezen in zadosten način zagotavljanja finančnih sredstev za varstvo, upravljanje in trajnostni razvoj v narodnem parku.

2.2 Načela

Predlog zakona upošteva oziroma izhaja iz vseh načel, ki sta jih na področju varstva okolja in ohranjanja narave uveljavila Zakon o varstvu okolja in Zakon o ohranjanju narave. Ta načela so: načelo celovitosti, sodelovanja, preventive, odgovornosti povzročitelja obremenitve, plačila za obremenjevanje, obveznega zavarovanja, obveznega subsidiarnega ukrepanja, spodbujanja, javnosti ter varstva pravic, ohranjanja biotske raznovrstnosti, trajnostne rabe sestavin biotske raznovrstnosti, ohranjanja naravnih procesov, varstva naravnih vrednot in obnovitve.

V okviru načel, katerim sledi predlog zakona, se postopno dosega tudi prvenstvene cilje in namene narodnega parka, ki so skladno z IUCN kategorijo II: Narodni park opredeljeni na naslednji način: »Zavarovana območja iz kategorije II: Narodni park so večja naravna ali skoraj naravna območja, kjer so zavarovani ekološki procesi z vrstami in ekosistemi, značilnimi za območje, in so temelj za zagotavljanje okoljskih in kulturno skladnih pogojev za zadovoljevanje duhovnih, znanstvenih, izobraževalnih potreb ter za rekreacijo.« Smernice IUCN določajo tudi pojem »zavarovanega območja«, ki je opredeljen kot »točno določen geografski prostor, ki je s pomočjo pravnih ali drugih veljavnih ukrepov priznan kot namenski prostor, ki je upravljan tako, da se zagotovi dolgoročno varstvo narave skupaj s pripadajočimi ekosistemskimi uslugami in kulturnimi vrednotami«.

Poleg tega temelji predlog zakona še na načelih: celovitosti narodnega parka, celovitosti in učinkovitosti upravljanja narodnega parka, sodelovanja pri upravljanju narodnega parka, doseganja sinergijskih učinkov pri financiranju narodnega parka in vključevanja javnosti v upravljanje narodnega parka.


2.3 Poglavitne rešitve

2.3.1 Splošno
Predlog zakona je pripravljen ob upoštevanju Zakona o ohranjanju narave kot krovnega zakona za področje ohranjanja narave. Za narodni park veljajo vse sistemske rešitve, ki jih za zavarovana območja določa ZON. Zaradi tega predlog zakona primeroma ne vsebuje določb o: obveznosti izdaje odločbe o statusu nepremičnine v zavarovanem območju in obveznem vpisu v zemljiško knjigo, označevanju zavarovanih območij, obveznosti pridobitve soglasja upravne enote pri prometu z nepremičninami, ki je povezana s predkupno pravico države do nakupa nepremičnin, odškodninsko obveznostjo države zaradi omejitev lastninske pravice in obveznostjo države do odkupa nepremičnine zaradi omejitev lastninske pravice.

V nekaterih primerih je bilo ocenjeno, da je primernejša drugačna rešitev od sistemske, kar je v nadaljevanju posebej navedeno in utemeljeno. To je zlasti ureditev predkupne pravice države do nakupa nepremičnin v narodnem parku, pri čemer je za razliko od sistemske ureditve, kjer je le-ta uveljavljena na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih, v narodnem parku razširjena tudi na stavbna zemljišča. Poleg tega je v sistemski ureditvi naloga uveljavljanja predkupne pravice države naložena pristojnemu ministrstvu, v predlogu zakona pa se ta naloga prenaša na upravljavca narodnega parka. Razlog za drugačno ureditev izhaja iz zatečenega stanja v narodnem parku, ko prihaja do primerov, ko je v katastru posamezna zemljiškoknjižna parcela še vedno vodena kot stavbišče in zato predvidoma primerna za nadomestno gradnjo, v resnici pa tam že dolgo raste samo trava in še ruševin ni več. V takih primerih ni mogoče uveljavljati predkupne pravice in zaradi tega prihaja do velikih težav. Po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da je bolje prenesti predkupno pravico v izvajanje upravljavcu parka, ki je na terenu prisoten in je že zaradi tega bolj učinkovit. Ta rešitev je utemeljena tudi z večjo učinkovitostjo upravljanja narodnega parka in s cilji postopnega doseganja IUCN kategorije II: Narodni park.

Sestavni del varstvenih režimov so omejitve lastninske pravice. Z Ustavo Republike Slovenije je v slovenskem pravnem redu vzpostavljeno načelo izvajanja lastninske pravice na način, da se s tem zagotavljajo tri temeljne funkcije lastninske pravice, in sicer socialna, ekološka in gospodarska. To načelo pomeni, da morajo biti pri izvajanju lastninske pravice te funkcije med seboj uravnotežene. Posledično izhaja iz tega tudi ugotovitev, da določitev načina izvajanja ekološke ali socialne funkcije lastnine, ne glede na to, da le -ta seveda posega v lastninsko pravico, ker je drugače ni mogoče določiti, ne pomeni nujno tudi njene omejitve. Omejitev lastninske pravice v javnem interesu pa tudi ne predstavlja oziroma ne vzpostavlja sama po sebi obveznosti države za izplačilo odškodnine. V predlogu zakona ni določb o primerih in pogojih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države, ker je to sistemsko urejeno v ZON in ni razlogov, da se v narodnem parku to uredi drugače, kot je urejeno za vsa druga zavarovana območja.

V največ primerih je pravni institut v predlogu zakona podrobneje razdelan, pri čemer je to v pretežni meri posledica ocene izvajanja ZTNP in skoraj tridesetletnih izkušenj pri upravljanju narodnega parka, kakor je navedeno v nadaljevanju.

Ker je bil narodni park že ustanovljen z ZTNP leta 1981, je predlagani zakon po svoji vsebini posodobitev akta o ustanovitvi zavarovanega območja – narodnega parka, vendar je zaradi obsežnosti sprememb in pravil nomotehnike pripravljen kot nov zakon o Triglavskem narodnem parku.

Predlagani zakon vsebuje tudi realizacijo varstva območij Natura 2000 in potencialnih območij Natura 2000 v Sloveniji, ki so določena na podlagi predpisov, izdanih na podlagi ZON.

S predlaganim zakonom se poleg varstva narave ureja tudi ohranjanje kakovosti krajine. Varstvo krajine sistemsko v slovenskem pravnem redu še ni urejeno. Varstvo krajin, ki imajo lastnosti kulturne dediščine, poteka v sistemu varstva kulturne dediščine, varstvo krajin, ki imajo lastnosti naravnih vrednot, in tistih, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, pa v sistemu ohranjanja narave. Narodni park je ena od kategorij širšega zavarovanega območja in kot taka tudi območje z veliko krajinsko pestrostjo. V predlogu zakona je varstvo krajine urejeno tako, da se umešča v cilje zakona. V posameznih določbah oblikovanja notranjih varstvenih območij je bilo vključeno tudi ohranjanje kakovosti krajin tako, da je tretje varstveno območje v pretežni meri namenjeno zlasti varstvu krajine, varstveni režimi in pravila ravnanja na celotnem območju narodnega parka so naravnani tako, da se varuje kakovosti krajine. V predlogu zakona je predpisana obveznost izdaje podzakonskega akta, s katerim se bo predpisala krajinska tipologija in z varstvom krajinske pestrosti povezana pravila ravnanja v narodnem parku. Med naloge upravljavca so dodatno vključene tudi naloge varstva krajine.

V narodnem parku so pomembna območja in enote kulturne dediščine, za katere so v sistemu varstva kulturne dediščine vzpostavljeni ustrezni varstveni režimi in varstvene usmeritve. Predlog zakona ni akt o razglasitvi kulturnega spomenika, pač pa so varstveni režimi, ki varujejo krajino, v veliki meri posredno naravnani tudi na varstvo kulturne dediščine. Veljavni režimi varstva kulturnih spomenikov veljajo tudi v narodnem parku, pri čemer se morajo izvajati tako, da ne ogrozijo ciljev narodnega parka, ki je tudi v mednarodnem pomenu kategorija zavarovanega območja, ki varuje naravo (II. kategorija IUCN). Naloge varstva kulturne dediščine so v predlogu zakona naložene upravljavcu narodnega parka, s čimer bo doseženo bolj učinkovito delovanje upravljavca narodnega parka.

V predlogu zakona je dan zelo velik poudarek omogočanju razvojnih možnosti prebivalstva, pri čemer je predlagatelj uporabil že preverjene rešitve na primeru drugih parkov in opredelil vsebino trajnostnega razvoja v narodnem parku z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka. Načrtovanje in izvajanje razvojnih nalog je naloženo upravljavcu narodnega parka in razvojnim agencijam. Obveznosti, ki jih prinaša predlog zakona, morajo upoštevati vsi, ki sodelujejo v postopkih, ki jih kot pomembne za trajnostni razvoj v narodnem parku določa predlog zakona.

Eden od ciljev narodnega parka je tudi omogočanje duhovne sprostitve in bogatitve, kar je v predlogu zakona uresničeno tako med razvojnimi usmeritvami – spodbujanje ekoturizma, razvoja parkovne infrastrukture in ohranjanja tradicionalnih znanj in veščin, kakor tudi z ustreznim varstvenim režimom ter uzakonjeno splošno rabo v narodnem parku, ki pomeni pravico vseh, da obiskujejo in ogledujejo narodni park pod enakimi pogoji. Ta cilj je vključen tudi med naloge upravljavca, konkretiziran pa bo v načrtu upravljanja.

2.3.2 Območje narodnega parka, notranja conacija in varstveni režimi ter pravila ravnanja

Narodni park je zavarovan kot celota in je v osnovi primerljiv z mednarodno kategorizacijo za narodni park, IUCN kategorija II: Narodni park, pri čemer so tudi končni cilji primerljivi. Temeljno izhodišče za doseganje IUCN kategorije II: Narodni park je v uzakonitvi sedanjega stanja v naravi ter preprečitvi poslabšanja stanja ob tem, da so s predpisanimi ukrepi in mehanizmi, skladno s programom, določenim v načrtu upravljanja, zagotovljene možnosti in vzvodi za postopno celovito doseganje ciljev IUCN kategorije II: Narodni park. Zaradi tega se predvideva postopen način doseganja teh ciljev ob upoštevanju trajnostnega razvoja v narodnem parku.

Predlagana rešitev ohranja sedanje zunanje meje narodnega parka. Narodni park je v celoti prednostno namenjen varovanju ekološke celovitosti ekosistemov v narodnem parku in preprečevanju posegov in dejavnosti, ki bi jo lahko ogrozile. Namenjen je tudi ohranjanju ravnovesja med naravnimi procesi in delovanjem človeka zaradi ohranjanja za območje narodnega parka značilne krajine, kot prvine tradicionalne rabe prostora, varovanju in spoznavanju naravnih, krajinskih in duhovnih vrednot ter kulturne dediščine, spodbujanju trajnostnega razvoja in ohranjanju poselitve ter omogočanju obiskovanja za duhovne, znanstvene, izobraževalne, rekreacijske in turistične namene na način, ki je za naravo čim manj moteč in združljiv s cilji narodnega parka. Raba, ki se v narodnem parku še dopušča, mora biti v skladu s cilji narodnega parka.

Narodni park se nadalje deli na tri varstvena območja glede na namene in cilje v skladu z mednarodnimi priporočili za doseganje IUCN kategorije II: Narodni park, ki so skladni z usmeritvami ZON ter pripravljenimi strokovnimi predlogi upravljavca narodnega parka in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. V posameznih varstvenih območjih se posebej ureja njihova prednostna namembnost. Tako je prvo varstveno območje osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanju naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine in naravnemu razvoju ekosistemov, z vsebino in kriteriji, ki ustrezajo IUCN kategoriji II: narodni park in ponekod tudi kategoriji Ib: Naravno območje. V tem območju je dopuščena tradicionalna paša in omogoča se obiskovanje. To je območje, kjer so cilji IUCN kategorije II: Narodni park že doseženi. Drugo varstveno območje je ravno tako osrednje območje, namenjeno ohranitvi obstoječega stanja narave, ker gre za območja, ki so po svoji naravni ohranjenosti zelo blizu IUCN kategoriji II: Narodni park, in preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti ter postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti, vendar z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami – predvsem v smislu vzdrževanj naravnih ravnovesij in ohranjanja biotske raznovrstnosti. Raba naravnih virov (gozdarstvo, pašništvo, delno lov in ribolov) je večinoma vezana na potrebe lokalnega prebivalstva in lokalnih (agrarnih) skupnosti, pri čemer ta raba praviloma ni v nasprotju s primarnimi cilji varovanja v narodnem parku. V primeru drugačnega razvoja le-teh je možen prehod v tretje varstveno območje. Tretje varstveno območje je območje varovanja narave in izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti krajine ter omogočanju trajnostnega razvoja, prednostnemu urejanju obiskovanja z vsebino in kriteriji, kjer varstveni nameni in tradicionalna raba prostora niso v konfliktu s primarnim ciljem narodnega parka.

Glede na zastavljene cilje, med katere sodi tudi izpolnjevanje priporočil IUCN kategorija II: Narodni park, (zahteva po osrednjem območju v velikosti 75 %, kjer ne sme biti rabe naravnih virov, ki so v nasprotju s cilji zavarovanja), dosega predlagana ureditev v prvem varstvenem območju cca 37.5 %. Če se k temu prišteje še drugo varstveno območje, ki je tudi del osrednjega območja in kjer je raba omejena zgolj na sonaravno kmetijstvo in gozdarstvo ter trajnostno upravljanje z divjadjo, kar v veliki meri pomeni izpolnjevanje priporočil IUCN o »upoštevanju potreb avtohtonega prebivalstva za trajnostno rabo naravnih virov, v kolikor to ne vpliva negativno na cilje upravljanja narodnega parka«, je obseg osrednjega območja cca. 74,5 %. Cilj drugega varstvenega območja je ohraniti/izboljšati obstoječe stanje narave in preprečiti vnos novih obremenjujočih dejavnosti ter postopno dosegati namene prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti. Upoštevaje danosti razvoja, ki se bo usmerjal z načrtom upravljanja, je v predlog zakona vgrajen poseben postopek spreminjanja meje drugega varstvenega območja. Upravljavec narodnega parka bo vsakih pet let pripravil posebno oceno izvajanja načrta upravljanja, glede na doseganje zastavljenih ciljev v zvezi z mejo drugega varstvenega območja. Pri tem prehod zemljišč iz prvega varstvenega območja ni mogoč, vse druge spremembe pa so dopustne. Določena je tudi omejitev, da se s tem ne sme zmanjšati osrednjega območja narodnega parka.

Predlagana ureditev je ocenjena kot tista, ki je v danem trenutku realna, in pomeni velik korak naprej pri doseganju priporočil IUCN. Delitev osrednjega območja na dve varstveni območji, kot sta opisani zgoraj, bo prispevala k transparentnosti in merljivosti zastavljenega cilja, ki ga bo mogoče doseči postopno.

Glede na sedanjo ureditev se spreminja meja osrednjega območja parka, ki po predlogu obsega prvo in drugo varstveno območje tako, da so iz osrednjega območja izvzeta vsa območja naselij in njihova zaledna območja, kar bo lahko omogočilo primeren razvoj določenih dejavnosti v narodnem parku. Robno območje, ki po predlogu zakona postaja tretje varstveno območje, bo tako obsegalo zlasti vsa poseljena območja, obdelovalna kmetijska zemljišča in gospodarske gozdove. Naselja, kot je Ukanc (v obstoječi ureditvi je to naselje v osrednjem območju) so naselja z izrazito turistično komponento, zato so nekatere potrebe po gradnji in težnja po povečanju turističnih in gostinskih kapacitet upravičene. Ker se meja osrednjega območja umika na območje, kjer ni naselij, to pomeni omilitev prepovedi s stališča možnega razvoja določenih dejavnosti in trajnostnega razvoja v robnem območju.

Način določanja varstvenih režimov je glede na sedanjo ureditev spremenjen v toliko, da se najprej določa splošen varstveni režim, ki velja za celoten narodni park in v celoti le za tretje varstveno območje. Za prvo varstveno območje so določeni varstveni režimi tako, da veljajo poleg režimov za celoten narodni park v prvem varstvenem območju še posebni režimi. Režimi v drugem varstvenem območju pa so določeni na način izjem od režimov, ki veljajo v prvem varstvenem režimu. Izjeme od varstvenih režimov se nadalje določajo še območno, in sicer za Bohinjsko jezero z okolico, cesti čez Vršič in na Mangartsko sedlo ter za območja občinskih cest in cestnega sveta. Izjeme so določene tudi za izvajanje konkretnih nalog izvajalcev v predlogu zakona navedenih javnih služb in seveda za naloge, določene z načrtom upravljanja. Tudi posamezni varstveni režimi vsebujejo nekatere izjeme od sicer prepovedanih ravnanj, pri čemer so primeri raznovrstni. Namen predlaganih ureditev je doseči sprejemljivost predlaganih režimov ob omilitvah, ki omogočajo trajnostni razvoj, zlasti v območjih strnjene in razpršene poselitve. Z varstvenim režimom se podrobneje usmerja dejavnosti in posege v prostoru tako, da se na eni strani upoštevajo razvojne potrebe prebivalcev v parku, na drugi strani pa ohranjajo biotska raznovrstnost, kakovostne značilnosti kulturne krajine, kulturne dediščine, poselitvenega vzorca in lokalne stavbne tipologije ter varujejo vplivno območje pred preobremenitvami v prostoru.

Varstveni režimi, ki jih za celoten narodni park določa predlog zakona, zato vsebinsko niso bistveno spremenjeni, če jih primerjamo z varstvenimi režimi, ki že veljajo v robnem območju. Varstveni režimi zlasti v prvem in delno tudi v drugem varstvenem območju so v predlogu zakona strožji od dosedanje ureditve, saj je prepovedan lov na določenih območjih in posegi v prostor, razen nekaterih izjem za obnovo objektov, okoljsko sanacijo, posegov za varstvo pred škodljivim delovanjem voda in podzemnih infrastrukturnih vodov. Osrednje območje je namenjeno uresničevanju naravovarstvenih ciljev, zlasti varstva in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter habitatov prosto živečih živali in rastlin. Obiskovalce parka naj bi se v tem območju usmerjalo na manj občutljive dele narave tako, da se omogoča okolju prijazna rekreacija, vzgoja in izobraževanje o naravi. To območje obsega predele nad gozdno mejo (visokogorje), varovalne gozdove, zgornje dele vodotokov in krajinsko značilne zatrepe alpskih dolin.

Predlagatelj je uporabil tudi druge možnosti urejanja področij z instrumentom obveznih pravil ravnanja, kamor so uvrščena pravila ravnanja, ki obvezujejo načrtovalce prostora in rabe naravnih dobrin ter določajo izhodišča za načrtovanja v narodnem parku, poleg tega pa se na novo ureja posebna, večja vloga upravljavca pri dovoljevanju posegov v naravo v narodnem parku. V vseh primerih je treba pridobiti vsaj mnenje upravljavca, v nekaterih posebej pomembnih primerih pa predlog zakona uvaja tudi posebno soglasje upravljavca narodnega parka.

Predlog zakona v celoti sledi sistemski ureditvi, ki določa, da je načrt upravljanja narodnega parka podlaga za načrtovanje prostora in rabo naravnih dobrin. V načrtu upravljanja se podrobneje prikažejo in konkretizirajo varstveni režimi in varstvene ter razvojne usmeritve, vendar le na generalnem nivoju.

2.3.3 Upravljanje narodnega parka: upravljavec in upravljavski načrt;

Predlog zakona ohranja uveljavljen način upravljanja narodnega parka, ker se je izkazal kot ustrezen. Gre za institucionalno obliko upravljanja, ko z narodnim parkom upravlja javni zavod. Upravljanje zavarovanega območja je z ZON opredeljeno kot javna služba ohranjanja narave.

Upoštevaje ugotovitve ocene stanja iz katerih je razvidno, na katerih področjih je treba povečati pristojnosti upravljavca, so poleg nalog javne službe ohranjanja narave upravljavcu narodnega parka naložene tudi nekatere druge naloge. To so naloge javne službe varstva kulturne dediščine, upravljanja z nepremičninami v lasti države ter druge naloge upravljavca, vezane na vzgojno – izobraževalno ter raziskovalno dejavnost in mednarodno sodelovanje. V ta sklop sodijo tudi naloge varstva krajine in razvojne naloge. Uskladitev z veljavnim pravnim stanjem predstavlja določitev, da upravljavec narodnega parka tudi upravlja z loviščem posebnega pomena v narodnem parku. Upravljavcu so dana tudi javna pooblastila za izvajanje neposrednega nadzora v naravi in izvajanje predkupne pravice v narodnem parku. Urejeno je pooblastilo za izdajo mnenj in soglasij, upravljavec pa je tudi stranka v upravnih postopkih. Najvišji organ upravljanja je svet zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki ustanovitelja, parkovnih lokalnih skupnosti, lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov, delavcev zavoda in zainteresirane javnosti. Poseben vpliv ustanovitelja na bistvene odločitve upravljanja narodnega parka se zagotavlja z obveznim soglasjem članov sveta zavoda - predstavnikov ustanovitelja.

V predlog zakona je vgrajena tudi rešitev, ki zagotavlja sodelovanje lokalnih prebivalcev pri upravljanju parka, in sicer je to obvezna ustanovitev posebnega posvetovalnega telesa člana sveta zavoda, ki je naložena parkovnim lokalnim skupnostim oziroma ožjim delom občine, če so le-ti ustanovljeni.

Novost predstavlja tudi predlagana rešitev vključevanja najširše zainteresirane javnosti v upravljanje narodnega parka, ki se izvaja preko posebnega foruma Triglavskega narodnega parka.

Upravljavec narodnega parka – javni zavod Triglavski narodni park je tudi upravljavec biosfernega območja Julijske Alpe. Vloga upravljavca biosfernega območja zajema predvsem zbiranje podatkov, pripravo strokovnih podlag in izvajanje razvojnih nalog v smislu koordinatorja razvojnih dejavnosti.

V predlogu zakona ohranja načrt upravljanja svojo sistemsko vsebino in pomen, je pa podrobneje razdelan za potrebe upravljanja narodnega parka. Podrobneje je urejen tudi postopek njegove priprave in sprejema ter sodelovanje lokalnih skupnosti in najširše zainteresirane javnosti pri njegovem sprejemu. Načrt upravljanja je temeljni programski dokument upravljavca parka in osnova za pripravo letnih programov dela. Sprejme ga Vlada Republike Slovenije. Načrt upravljanja je obvezna podlaga za načrtovanje prostora, urejanje, upravljanje ter rabo naravnih dobrin na območju narodnega parka, ohranjanje krajinske in arhitekturne identitete ter izvajanje gospodarskih in drugih javnih služb na območju narodnega parka. Načrt upravljanja je tudi dokument, s katerim se opredelijo konkretni ukrepi za postopno doseganje ciljev kategorije IUCN - II v narodnem parku.


2.3.4 Ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve

V predlogu zakona je dan zelo velik poudarek trajnostnemu razvoju in s tem povezanemu omogočanju razvojnih možnosti prebivalstva. Vsebina trajnostnega razvoja v narodnem parku je primeroma opredeljena z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka. Razvojne usmeritve se nanašajo na celotno območje parka in so posebej konkretizirane. Nekatere med njimi veljajo tudi za celotno območja parkovnih občin. Namenjene so podpori razvojnim projektom, investicijam in dejavnostim pod pogojem skladnosti s cilji narodnega parka. Razvojne usmeritve se morajo zaradi svojega pomena in zagotavljanja njihovega realnega uresničevanja umeščati kot sestavina strateškega, programskega in drugega razvojnega načrtovanja parkovnih občin in države.

Posebna rešitev je namenjena obveznosti usklajevanja razvojnih dokumentov občin ali države s cilji narodnega parka. Namera te določbe je usklajenost teh razvojnih dokumentov s cilji in načrtom upravljanja narodnega parka.

2.3.5 Zagotovitev finančnih virov za upravljanje narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva

V skladu z ambicijo predlagatelja zakona, da je prvenstveni cilj upravljanja narodnega parka ohranitev naravovarstvenih kvalitet, drugi cilji pa so tudi varstvo krajine, ohranjanje kulturne dediščine, spodbujanje trajnostnega razvoja in razvoj lokalnega prebivalstva vsebuje predlog zakona navedbo virov financiranja nalog, ki so s tem zakonom poverjene upravljavcu narodnega parka, namenjene pa so spodbujanju trajnostnega razvoja v narodnem parku ter zagotavljanju razvojnih možnosti lokalnega prebivalstva. Med temi viri je med najpomembnejšimi tudi državni proračun.

Zavedajoč se dejstva, da namen ustanovitve in upravljanja parka kot zavarovanega območja ni le varovanje narave in kulturne dediščine, temveč mora omogočiti vsem obiskovalcem v parku doživljanje narave, ljudem, ki v njem živijo, pa zagotavljati trajnostne gospodarske učinke, predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na razvojne spodbude, določa prednostno obravnavo ukrepov za doseganje ciljev na področju parka ter višji delež dodelitve sredstev finančnih spodbud, praviloma v višini 80 odstotkov predračunskih vrednosti.


3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Za doseganje namena narodnega parka kot zavarovanega območja, tj. ohranjanja naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti ter krajine na eni strani ter za zagotavljanje gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja prebivalcev parka in lokalnih skupnosti, povezanih s trajnostnim razvojem narodnega parka kot ključnega cilja vzpostavitve in upravljanja narodnega parka, je treba zagotoviti široko paleto instrumentov financiranja.

Kljub načelnim usmeritvam k trajnostnemu gospodarskemu razvoju ter načelom ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti ter kulturne dediščine, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprejela v strateških dokumentih, kot je npr. Strategija gospodarskega razvoja Republike Slovenije in Nacionalni program varstva okolja, sredstva proračuna Republike Slovenije v narodnem parku zagotavljajo zgolj izvajanje javne službe ohranjanja narave in še to le v omejenem obsegu.

Poleg izvajanja potrebnih ukrepov varstva v skladu z upravljavskim načrtom narodnega parka ter načrtovanja, ureditve in vzdrževanja parkovne infrastrukture, sodi med najpomembnejše ukrepe za zagotavljanje dolgoročnih ciljev narodnega parka tudi odkup zemljišč v osrednjem območju parka. Lastništvo zemljišč v osrednjem območju narodnega parka namreč javnemu zavodu kot upravljavcu parka omogoča racionalnejše upravljanje na območju, ki je ključnega pomena za zagotovitev dolgoročnih ciljev parka. Predlagatelj zakona ocenjuje, da je odkup zemljišč lahko ukrep, s katerim se lahko država izogne večjemu plačevanju odškodnin drugim lastnikom, če raba na omenjenih zemljiščih ni dovoljena oziroma je omejena. Kot izhaja iz določb predlagatelja zakona, pa je smiselno, da z zemljišči v osrednjem območju upravlja javni zavod kot upravljavec, ker je skladno z določbami predloga tega zakona zadolžen tako za zagotavljanje ciljev narodnega parka, hkrati pa ureja narodni park za obisk, popularizacijo, prezentacijo in izobraževanje o pomenu narodnega parka in varstvu naravnih in krajinskih vrednot z narodnogospodarskega vidika. Tudi izkušnje drugih evropskih držav kažejo, da je zagotavljanje ciljev zavarovanih območij/ narodnih parkov najučinkovitejše takrat, ko je upravljavec hkrati lastnik zemljišč na območju narodnega parka. Nenazadnje velja omeniti tudi, da mora v skladu z Ustavo Republike Slovenije vsak lastnik zagotavljati tudi ekološko funkcijo lastnine. Predlagatelj ocenjuje, da bi za doseganje ciljev narodnega parka Republika Slovenija morala v naslednjih 10 letih odkupiti okoli 15.000 ha zemljišč, kar pomeni okoli 1.500 ha letno. Zgolj za potrebe okvirne ocene finančnih posledic je upoštevana cena v višini 0,2 evra za m^2.. Pri odkupu pa se bodo upoštevale takrat relevantne cene. Predlagatelj zakona na tej podlagi ocenjuje, da bi bilo za ta namen potrebno zagotoviti 3 milijone evrov letno.

Omogočiti je treba financiranje izvedbe dodatnih ukrepov varstva v skladu z upravljavskim načrtom ter kot lastna sredstva za pridobitev sredstev iz evropskih programov pomoči v višini 1 milijon evrov letno, dodatno ureditev in vzdrževanje parkovne infrastrukture v višini 1 milijon evrov letno ter odkupe zemljišč v višini 3 milijonov evrov letno, skupno torej 5 milijonov evrov.

Predlagatelj zakona nadalje poudarja, da je tako za zagotavljanje ciljev narodnega parka, kakor tudi za zagotavljanje skladnega regionalnega razvoja in trajnostnega razvoja lokalnih skupnosti v narodnem parku ključnega pomena zagotavljanje finančnih sredstev za razvojne usmeritve, kot jih predlagatelj zakona opredeljuje v 10. in 11. členu predloga zakona .

Ker so s predlogom zakona upravljavcu narodnega parka dane nove naloge, povezane z varstvom kulturne dediščine, ohranjanjem pestrosti krajin, z načrtovanjem, pripravo in izvajanjem razvojnih usmeritev oziroma je bistveno povečan obseg nalog neposrednega nadzora in s tem povezanih ukrepov, predlagatelj zakona ocenjuje, da bo javni zavod za izvajanje teh nalog potreboval v prvem letu po uveljavitvi zakona 10 novih delovnih mest, za kar je ob oceni povprečnih stroškov za zagotovitev delovnega mesta v višini 45.000 evrov letno, ocenjeno na 450.000 evrov. Na proračunski postavki 2444 Triglavski narodni park je tako v letu 2011 in naprej potrebno zagotoviti dodatnih 450.000 evrov za dodatne zaposlitve v okviru rednega programa financiranja javne službe. V okviru omenjenih zaposlitev je pomembna novost, ki jo vključuje predlagatelj zakona, tudi predvidena zaposlitev strokovnjakov za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi na področju parka in neposredno tudi z lokalnim prebivalstvom za pomoč pri pripravi predlogov projektov, ki lahko pridobijo finančna sredstva evropskih programov nepovratnih sredstev za celotno paleto namenov, tako gospodarskih dejavnosti ter drugih dejavnosti ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine ter krajine na celotnem območju narodnega parka.

Pričakovana neposredna posledica predlaganega zakona je tudi večje število inšpekcijskih postopkov, za katere je ocenjeno, da bo treba v letu 2011 zagotoviti kadrovsko okrepitev v Inšpektoratu RS za okolje in prostor, in sicer enega inšpektorja v gradbenem inšpektoratu in enega inšpektorja, ki bo delal na področju ohranjanja narave.

Ker je s predlogom zakona določeno, da je sedež upravljavca v parkovni lokalni skupnosti z največ prebivalcev v narodnem parku, bo to povzročilo selitev s sedanje lokacije na Bledu. Selitev sedeža zahteva dodatna finančna sredstva v zvezi z vzpostavitvijo novih poslovnih prostorov in dodatnim stroški, povezanimi s prevozom zaposlenih na delovno mesto. Višino teh sredstev v naprej ni mogoče natančno oceniti, predlagatelj okvirno ocenjuje višino potrebnih finančnih sredstev na 3 do 4 milijone evrov.

Z namenom razširitve palete tržnih instrumentov v upravljanju narodnega parka ter jasnejše opredelitve lastninskih razmerij predlagatelj poleg že uveljavljenih pravic za lov in ribolov na območju parka, okoljskih dajatev, vodnih povračil in koncesij za rabo vode, uvaja posebno koncesijo za rabo dela narodnega parka. Del narodnega parka se lahko ob izpolnjevanju določb tega zakona posebej uredi za ogledovanje in obiskovanje v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Proti plačilu koncesije se na javnem razpisu podeli pravico kandidatu, ki predloži naravovarstveno sprejemljivejši predlog rabe dela narodnega parka.

Predlog zakona predvideva, da lahko ministrstvo, pristojno za državne in gozdne ceste, ter lokalna skupnost za občinske ceste določijo obveznost plačila cestnin in parkirnin ter njuno višino, ob upoštevanju obremenjenosti narodnega parka s prometom in obiskom, kar je v skladu z določbami evropske zakonodaje, ki predvideva zaračunavanje ustrezno višjih cestnin v primeru gorskih cest in prelazov, kar bi na področju Triglavskega parka veljalo za cesto čez prelaz in parkirnino na sedlu Vršič. Na ta način pridobljena sredstva se morajo porabiti namensko v parkovnih lokalnih skupnostih, kjer so bila sredstva zbrana, in naj se prednostno namenijo za zagotavljanje narodnemu parku ustreznega prometnega režima, vzdrževanje cest in parkirišč ter za izgradnjo parkovne infrastrukture

Zavedajoč se dejstva, da namen ustanovitve in upravljanja narodnega parka kot zavarovanega območja ni le varovanje narave in kulturne dediščine, temveč mora omogočiti vsem obiskovalcem v parku doživljanje narave, ljudem, ki v njem živijo pa zagotavljati trajnostne gospodarske učinke, predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na razvojne spodbude, določa prednostno obravnavo ukrepov za doseganje ciljev na področju parka ter višji delež dodelitve sredstev finančnih spodbud, praviloma v višini 80 odstotkov predračunske vrednosti ukrepov.

Le ob zagotovitvi vseh omenjenih finančnih instrumentov v zadostnem obsegu je seveda možno doseči cilje narodnega parka, ki jih predlog zakona določa, na ta način pa zagotoviti multiplikativnosti učinka, ki jih narodni park kot zavarovano območje ima za gospodarski razvoj tako Republike Slovenije kot celote, kakor tudi, kar je še bolj pomembno, za lokalne skupnosti, ki se nahajajo v narodnem parku. Obsežno naravno zaščiteno območje Triglavskega narodnega parka pomeni komparativno prednost, omogoča razvoj trajnostnega turizma - ekoturizma kot prioritetne gospodarske panoge teh območij; prepoznavnost zavarovanega območja, ki se trži s svojo »blagovno znamko«. Le-ta se trži nenazadnje skozi doživljanje ohranjene narave in skozi izdelke in pridelke, ki so izdelani na naravi prijazen način in ki nosijo blagovno znamko TNP. Omenjeno ne omogoča le novih delovnih mest, večje prilive proračuna države zaradi povečanega priliva splošnih davkov, temveč omogoča tudi ohranitev trajnostne poseljenosti narodnega parka kot zavarovanega območja.

Predlagatelj ne more podati ocene višine sredstev, potrebnih za izplačila odškodnin lastnikom zaradi omejitev lastninske pravice, ker je le-ta predvsem odvisna od tega, v kakšni meri in v katerih primerih se bodo fizične in pravne osebe odločale za vložitev zahtevkov. Pravna podlaga za odločanje o upravičenosti do odškodnine, kakor tudi zakonski pogoji so določeni v 89. členu ZON. Pri ocenjevanju upravičenosti do odškodnine bo treba v vsakem konkretnem primeru upoštevati tudi dejstvo, da gre v naslovnem predlogu zakona za spremembo akta o ustanovitvi narodnega parka in da se zunanje meje narodnega parka niso spreminjale. To pomeni, da se bodo upoštevale samo tiste sprememb, ki jih bo povzročil naslovni zakon. Zakonski pogoji za uveljavljanje te pavice so namreč spremenjene razmere, ki so povzročile bistveno poslabšanje obstoječih pogojev za pridobivanje dohodka in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov. Zakonsko je odškodnina omejena z višino izgube ali zmanjšanja dohodka od nepremičnine. Podobno velja tudi za oceno višine morebitne odškodnine zaradi škode nastale po divjadi v prvem varstvenem območju, kjer je lov v prvem varstvenem območju prepovedan. Odgovornost za nastalo škodo se bo ugotavljava po sistemskem predpisu, ki to obliko odgovornosti za škodo ureja, to je po četrtem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS. Št. 16/04, 120/06-odl.US in 17/08), ki določa, da je za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah odgovoren upravljavec lovišča, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost) sicer pa Republika Slovenija, resorno pristojno ministrstvo za ohranjanje narave.

Predlagatelj ugotavlja, da predlog zakona nima neposrednih finančnih posledic na druga javna finančna sredstva, posredno pa vzpostavlja pravno podlago za to, da se bodo z načrtom upravljanja konkretizirale razvojne usmeritve iz 10. člena predloga zakona. Načrt upravljanja, ki je temeljni programsko načrtovalski akt narodnega parka, bo sprejela vlada z uredbo. Pri oblikovanju vsebine načrta upravljanja bodo aktivno sodelovale tudi parkovne lokalne skupnosti. V prehodnih določbah predloga zakona je določen rok dveh let, v katerem mora vlada sprejeti prvi načrt upravljanja. S tem bodo vzpostavljene zahtevane vsebinske podlage za določitev posameznih ukrepov v razvojnih dokumentih parkovnih lokalnih skupnosti, Javnega sklada Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja in regionalnih razvojnih agencijah ter njihovo financiranje.

3.1 Zagotovitev finančnih sredstev

Sredstva za izvajanje redne dejavnosti javnega zavoda Triglavski narodni park so letno zagotovljena v okviru pravic porabe Ministrstva za okolje in prostor na proračunski postavki 2444 Triglavski narodni park. Za financiranje izvajanja dodatnih nalog, ki jih predlog zakona nalaga omenjenemu javnemu zavodu kot upravljavcu narodnega parka, kakor tudi financiranja drugih za dosego ciljev narodnega parka nujno potrebnih finančnih sredstev, se v letu 2011 in 2012 zagotovijo v skladu s predlogom zakona s prerazporeditvijo sredstev znotraj pravic porabe Ministrstva za okolje in prostor.

Glede na to, da je treba izvedbo ukrepov natančneje opredeliti v načrtu upravljanja narodnega parka, ki ga Vlada sprejme skladno s predlogom zakona, se dodatna proračunska sredstva zagotovijo s prerazporeditvijo sredstev po uveljavitvi tega zakona.



4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

4.1 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Primerjalni prikaz pravnih ureditev v drugih državah je osredotočen na primerljive pravne institute, iz katerih je mogoče sklepati na vsebine, ki so predmet predlaganega zakona. To so način ustanovitve, upravljanje in financiranje narodnih parkov oziroma drugih zavarovanih območij narave.

Z vidika mednarodne primerljivosti sodi Triglavski narodni park med srednje velike evropske narodne parke. S svojim delovanjem sledi izhodiščem, ki jih kot enotno osnovo za parke uveljavlja Svetovna zveza za ohranjanje narave (IUCN). Politika upravljavca parka Triglavskega narodnega parka je postopoma težila k bolj doslednemu izvajanju načel nekomercialne rabe oziroma opuščanju kakršnihkoli posegov v osrednjem območju parka, kar je izhodiščna zahteva za IUCN kategorijo II: Narodni park, ki je temeljni kriterij za narodni park in je preverjen v Združenih narodih ter pri UNESCU.

Avstrija
Pravna podlaga za ustanavljanje narodnih parkov in za upravljanje z njimi je zakonodaja posamezne dežele, v kateri se park nahaja, saj Avstrija na zvezni ravni nima zakona, ki bi (enotno in sistemsko) urejal to materijo. Na zvezni ravni deluje Komite za narodne parke ("Nationalparkbeirat"), ki zagotavlja načelen programski okvir za vse obstoječe in načrtovane narodne parke. Avstrija ima šest mednarodno priznanih narodnih parkov (IUCN kategorija II: Narodni park) s skupno površino 2.350 km², kar znaša cca. 3 % celotne površine države.

Dejstvo, da je ustanavljanje in urejanje narodnih parkov v pristojnosti posameznih dežel, se odraža tudi na ravni lastninske strukture območij narodnih parkov: v smislu razmejitve državna lastnina - zasebna lastnina omenjena struktura namreč močno niha, od skoraj popolnoma državne (npr. v narodnem parku Österreichische Kalkalpen, kjer je 98 % ozemlja parka v državni lasti; država je ob ustanovitvi narodnega parka odkupila zemljišča od Državnih gozdov (Bundesforste), ki so postali partnerska organizacija pri upravljanju narodnega parka), do izključno zasebne lastnine (npr. v narodnem parku Neusiedlersee National Park). Vsak park ima svoje upravljavsko telo oziroma sklad za promocijo in upravljanje, ki je z deželno zakonodajo določen kot subjekt javnega prava in ki deluje na ravni posamezne dežele. Gre za predstavniško telo, ki je v primeru Hohe Tauern National Park sestavljeno iz petih predstavnikov lastnikov ozemlja parka, štirih predstavnikov skupnosti, enega predstavnika Avstrijskega alpskega kluba, dveh predstavnikov deželne oblasti iz vrst strokovnjakov za ohranjanje narave in prostorsko načrtovanje ter enega člana deželne oblasti, ki je odgovoren za področje ohranjanja narave. Ustanovitev parka je v pristojnosti deželnega parlamenta ali vlade z zakonom ali uredbo.

S konkretnejšimi nalogami upravljanja se ukvarja Nationalparkverwaltung (npr. Kärnten), ki pripravlja načrt upravljanja in skrbi za njegovo izvajanje, z njimi povezanim gospodarjenjem z narodnim parkom se ukvarjajo različne deželne agencije za ohranjanje narave, ki regulirajo rabo gozdnih in kmetijskih zemljišč, turistično dejavnost ter drugo. Te agencije so lahko obenem tudi lastnik določenega dela ozemlja narodnega parka (npr. v Hohe Tauern National Park je tovrstna agencija lastnik 10 % ozemlja parka). V novejših narodnih parkih (Kalkalpen, Donau-Auen, Thayatal) se omenjene konkretnejše naloge upravljanja zagotavljajo znotraj statusnega okvira družb z omejeno odgovornostjo. Priprava in uresničevanja načrta upravljanja je v pristojnosti uprave parka. Upravljanje je urejeno po zakonih - naloge opravljajo uprave narodnih parkov, ki imajo v posameznih deželah različen status.

Vir financiranja za vse parke je državni proračun (sredstva, ki so v državnem proračunu zagotovljena ministrstvu, pristojnemu za okolje, predstavljajo cca. 50 % prihodkov vseh parkov), za posamezen park, ki se nahaja znotraj določene dežele, pa deželni proračun te dežele (ta sredstva predstavljajo cca. 50 % prihodkov parka). V Hohe Tauern National Park prihaja vir dohodkov tudi od lastnikov zemljišč, kulturnih organizacij, pobranih vstopnin, sredstev, pridobljenih s sponzorstvom Prijateljev narodnega parka Hohe Tauern, z oglaševanjem in s prodajo dobrin narodnega parka.

Nizozemska
Za razliko od Avstrije Nizozemska na nacionalni ravni sicer ima zakon o ohranjanju narave (iz l. 1967), vendar slednji z izjemo določb o naravnih spomenikih ne ureja zavarovanih območij. Spričo svojega položaja v hierarhiji pravnih aktov predstavlja omenjeni zakon sicer zavezujoč, a sila ohlapen (pomanjkljiv) formalni okvir za okoljsko planiranje, v katerega spada seveda tudi vprašanje urejanja narodnih parkov. Ustanavljanje narodnih parkov poteka pod okriljem ministrstva, pristojnega za okolje, (tu deluje t. i. Provizorična komisija za narodne parke), pri čemer je za uradno ustanovitev narodnega parka potrebna odobritev razvojnega in upravljavskega načrta parka s strani vseh, v postopek ustanavljanja vključenih družbenikov družbe, ki bo s parkom upravljala. Nizozemska ima 20 narodnih parkov (vsi so IUCN kategorija II: Narodni park) skupne površine 1.193 km² – pretežno so to manjši narodni parki do 60 km² površine, največji meri 400 km².

Ozemlja nizozemskih narodnih parkov so bodisi v celoti državna lastnina, bodisi pretežno v lasti posameznih dežel, mestnih občin ali različnih in mnogoštevilnih zasebnih organizacij za ohranjanje narave (med slednjimi npr. deželnih upravnih odborov za podeželje, skladov narodnega parka in deželnih skladov za ohranjanje podeželja).

Vsak narodni park ima svoj upravni odbor s pravnim statusom družbe. Sestavljajo ga njegov predsednik (predstavnik dežele) in družbeniki (predstavniki deželne oblasti, predstavniki uprave organizacij za ohranjanje narave in lastniki zemljišč). Naloga upravnega odbora je priprava načrta upravljanja ter reguliranje rabe zemljišč in turistične dejavnosti v narodnem parku. Močan vpliv na pripravo načrta upravljanja oziroma na vladne kroge in javnost ima Sklad za naravo in okolje, v katerem je združena večina omenjenih zasebnih organizacij za ohranjanje narave.

Narodni parki se financirajo iz državnega proračuna (minister, pristojen za okolje odobri eno- in večletni finančni načrt za vsak park posebej) ter iz sredstev zasebnih organizacij za ohranjanje narave.

Velika Britanija
Primer Velike Britanije je prikazan kot primer, ko se v nacionalni zakonodaji sicer uporablja poimenovanje »narodni park«, po mednarodni klasifikaciji pa so vsi angleški parki vpisani v Seznam zavarovanih območij pri Združenih narodih kot IUCN kategorija V: zavarovana krajina. V teh »narodnih parkih« je naravnim procesom prepuščen le manjši del območij – vse ostalo pa je od človeka oblikovana kulturna krajina, naselja znotraj parkov itd.

Velika Britanija ima zakon, ki ureja vsebino narodnih parkov na nacionalni ravni (The Environment Act (v nadaljevanju: EA) iz l. 1995). Člen 62 EA nalaga upravljavskim telesom parka obveznost, da "si prizadevajo za ekonomsko in socialno dobrobit lokalnih skupnosti znotraj narodnega parka, ne da bi pri tem ustvarjale znatne stroške, in v ta namen sodelujejo z lokalnimi oblastmi in javnimi organizacijami, katerih funkcije vključujejo spodbujanje ekonomskega ali socialnega razvoja območja narodnega parka."

Finska
Finska ima sistemski zakon o ohranjanju narave iz l. 1996 (v nadaljevanju: ZON-SF), ki pozna več vrst območij zaščitene narave: poleg narodnih parkov še naravne parke in druga območja zaščitene narave. ZON-SF določa, da se narodni in naravni parki ustanovijo in njihov namen določi z zakonom. Ustanovitev drugih območij zaščitene narave, določitev njihovega namena in za ta območja urejajočih pravil za zagotavljanje miru, pa se določi s predpisom vlade ali - če gre za ozemlje, katerega površina ne presega 100 ha - z aktom Gozdne uprave .

Finska ima 35 narodnih parkov v skupni površini 8.846 km². Narodni park se lahko ustanovi samo na območju, ki je v lasti države. Večino zavarovanih območij, ki so v lasti države, upravlja »Natural Heritage Services« (NHS), ki je organizacijska enota znotraj Gozdne uprave. Edino izjemo glede subjekta upravljanja predstavlja park Koli, ki je pod upravo državnega Gozdnoraziskovalnega inštituta.
Gozdna uprava je pod upravno pristojnostjo Ministrstva (kmetijstvo in gozdarstvo) za državno in gozdno gospodarstvo delujoča gospodarska organizacija, ki je v vprašanjih, povezanih z zaščito narave, pod programskim vodstvom Ministrstva za okolje (1. par. Zakona o Gozdni upravi (v nadaljevanju: ZGO)). NHS vsako leto objavi letno poročilo in predstavi najpomembnejše rezultate pri upravljanju zavarovanih območij, njihovem varstvu in rekreacijski rabi teh območij.

Glavna vira financiranja GO sta državni proračun (GO lahko najame tudi državni kredit z najmanj enoletnim odplačilnim rokom; 7. in 8. par. ZGO) in prihodki od gozdnogospodarske dejavnosti (cca. 44 milijonov evrov letno).


4.2. Pravo Evropske unije

Pravo Evropske unije ne ureja zavarovanih območjih in je to v celoti prepuščeno državam članicam. Varstvo narave je v Evropski uniji izjemno pomembno, udejanja pa se v segmentu ohranjanja biotske raznovrstnosti z ohranjanjem evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in evropsko pomembnih habitatnih tipov ter vseh vrst ptic, kakor tudi zlasti z ureditvijo trgovine z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Med najpomembnejše ukrepe se nedvomno uvršča vzpostavitev Evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, katerega namen je vzpostavitev med seboj povezanih omrežij habitatov evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov.

Pravo Evropske unije je v slovenski pravni red prenešeno z ZON in predlagani zakon ni predmet tega prenosa. Predstavlja pa predlagani zakon vsebinsko in sistemsko uskladitev in realizacijo varstva območij Natura 2000 in potencialnih območij Natura 2000 v Sloveniji, ki so določena na podlagi predpisov, izdanih na podlagi ZON.

Pomembnejši predpisi so:
1. Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic - Council Directive 79/409/EEC of 2. April 1979 on the conservation of wild birds,
2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Council Directive 92/43/EEC of 21. May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora,
3. Direktiva Sceta 83/192/EGS z dne 28. marca 1983 o uvozu kož nekaterih tjulnjih mladičev in izdelkov iz njih - Council Directive 83/129/EEC of 28. March 1983 concerning the importation into Member States of skins of certain seal pups and products derivated therefrom,
4. Direktiva Sveta 1999/22/EGS z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih - Council Directive 1999/22/EC of 29. March 1999 relating to the keeping of wild animals in zoos,
5. Uredba Sveta št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi s spremembami – Council Regulation No 338/97 of 9. December 1996 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein,
6. Uredba Sveta št. 338/97/ES z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi - Council Regulation (EC) No 338/97 of 9. December 1996 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein, s spremembami: Uredba Sveta št. 2307/97/ES z dne 18. novembra 1997, Uredba Sveta št. 2214/98/ES z dne 15. oktobra 1998, Uredba Sveta št. 1476/1999/ES z dne 6. julija 1999, Uredba Sveta št. 2724/2000/ES z dne 30. novembra 2000, Uredba Sveta št. 1579/2001 z dne 1. avgusta 2001, Uredba Sveta št. 1332/2005 z dne 9. avgusta 2005,
7. Uredba Komisije št. 865/2006/ES z dne 4. maja 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje uredbe Sveta št. 338/97/ES o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi - Commissionl Regulation (EC) No 865/2006 of 4 May 2006 laying down detailed rules concerning the implamentation of Council Regulation (EC) No 338/97 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein (uredba je nadomestila uredbo št. 1808/2001/EC),
8. Uredba Sveta št. 3254/91 z dne 4. novembra 1991 o prepovedi uporabe posebnih vrst pasti - Council Regulation (EEC) No 3254/91, prohibiting the use of leghold traps,
9. Uredba Sveta št. 348/81 z dne 20. januarja 1981 o skupnih pravilih za uvoz kitov proizvodov iz kitov in delfinov - Council Regulation EEC No 348/81 of 20. January 1981 on common rules for imports of whales or other cetacean products.

4.3 Ratificirane mednarodne pogodbe
Ustava Republike Slovenije določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor in obvezujejo Slovenijo. S tem je vzpostavljena takšna notranja hierarhija pravnih aktov v slovenskem pravnem redu, da so splošno veljavna načela mednarodnega prava in ratificirane mednarodne konvencije hierarhično nad zakoni in drugimi predpisi in morajo biti le ti z njimi v skladu.

Ustava RS tudi določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Slovenija je ratificirala že vse pomembnejše mednarodne pogodbe, ki se nanašajo na varstvo narave. Tako so postale del slovenskega pravnega reda. Prevladujoča značilnost mednarodnih pogodb je, da običajno niso neposredno uporabljive, temveč jih je treba vključiti v pravni red države, ki je mednarodno pogodbo ratificirala. Z ZON so bile v slovenski pravni red vključene vsebine ratificiranih mednarodnih pogodb, pri čemer gre pri nekaterih za ureditev materije v zakonu samem, oziroma so temu namenjeni izvedbeni podzakonski akti.

Najpomembnejše ratificirane mednarodne pogodbe, ki urejajo varstvo narave in določajo temeljna naravovarstvena načela so:
1. Konvencija o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic - Ramsarska konvencija; The Convention on Wetlands of International Importance, especially as waterfowl habitat - Ramsar Convention (Ramsar, 1971) - notifikacija 1992 (Uradni list RS, št. 15/92)
2. Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine - Konvencija o svetovni dediščini; The Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage - the World Heritage Convention (Paris, 1972) - notifikacija 1992 (Uradni list RS, št.15/92)
3. Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami - Washingtonska konvencija ali CITES; The Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora (Washington, 1973) – ratificirana 1999 (Uradni list RS-MP, št. 31/99 - Uradni list RS, št. 110/99)
4. Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali - Bonnska konvencija (CMS); The Convention on the Conservation of Migratory Species of Wild Animals (Bonn, 1979) – ratificirana 1998 (Uradni list RS-MP, št. 18/98 – Uradni list RS, št. 72/98); v okviru konvencije so bili sprejeti naslednji sporazumi:
a. Sporazum o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (Uradni list RS – MP, št. 16/03 - Uradni list RS št. 66/03),
b. Sporazum o ohranjanju netopirjev v Evropi (Uradni list RS – MP, št. 22/03 – Uradni list RS, št. 102/03),
c. Sporazum o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (Uradni list RS – MP, št. 16/06 – Uradni list RS, št. 82/06)
d. Sporazum o mednarodnem programu za ohranjanje delfinov (Uradni list RS – MP, št. 20/06 – Uradni list RS, št. 114/06)
5. Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD); The Convention on Biological Diversity (Rio de Janeiro, 1992) - ratificirana 1996 (Uradni list RS-MP, št. 7/96 – Uradni list RS, št. 30/96)
6. Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov - Bernska konvencija; The Convention on the Conservation of European Wildlife and Natural Habitats (Bern, 1979) – ratificirana 1999 (Uradni list RS-MP, št. 17/99 – Uradni list RS, št. 55/99)
7. Konvencija o varstvu Alp - Alpska konvencija (Salzburg, 1991) - ratificirana 1995 (Uradni list RS-MP, št. 5/95 – Uradni list RS, št. 19/95) in Protokolov o izvajanju Alpske konvencije (Uradni list RS – MP, št. 28/03 – Uradni list RS, št. 123/03)
8. Konvencija o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaženjem (Barcelona, 1976) notifikacija 1993 (Uradni list RS-MP, št. 13/93 – Uradni list RS, št. 44/93) in Protokol o posebej zavarovanih območjih in biološki raznovrstnosti Sredozemskega morja (Ženeva, 1982) (Uradni list RS-MP, št. 26/02 – Uradni list RS, št. 102/02)
9. Evropska konvencija o krajini; European Landscape Convention –ratificirana 2003 (Uradni list RS-MP, št. 19/03 – Uradni list RS, št. 74/03)
10. Konvencija o ureditvi kitolova in protokol k mednarodni konvenciji o ureditvi kitolova (Uradni list RS-MP, št. 15/06 – Uradni list RS, št. 73/06).

Program Človek in biosfera (Man and the Biosphere programme; kratica MAB)

MAB je UNESCO-v medvladni raziskovalni program, ki potrjuje biosferna območja kot koncept in sredstvo za uresničitev trajnostnega ravnovesja med pogosto nasprotujočimi si cilji ohranjanja biološke pestrosti, spodbujanja razvoja človeških virov z vzdrževanjem kulturnih vrednot. Biosferni rezervati so lokacije, kjer se ti cilji preizkušajo, prikazujejo in izvajajo.

Program Človek in biosfera vodi Mednarodni koordinacijski svet (MAB International Co-ordinating Council), sestavljen iz predstavnikov držav članic, ki jih izvoli Generalna konferenca Unesca. Program izvajajo nacionalni odbori MAB v okviru Nacionalnih komisij za UNESCO.

Biosferna območja so zavarovana v okviru programa UNESCO Man and Biosphere (MAB) - Človek in biosfera. Koncept biosfernih območij je bil vzpostavljen leta 1974, leta 1995 je bil koncept biosfernih območij izboljšan in dopolnjen v okviru t. i. Sevilljske strategije. Danes preko 500 biosfernih območij v več kot 100 državah predstavlja model upravljanja za ohranjanje biotske pestrosti, izboljšanje življenjskih možnosti ter vzdrževanje socialnih, ekonomskih in kulturnih pogojenih okoliščin za okolju prijazen razvoj.
Biosferna območja so površinsko večji deli kopenskih ali obalnih ekosistemov, ki so mednarodno priznani znotraj UNESCO MAB programa za spodbujanje in prikazovanje uravnoteženega odnosa med ljudmi in naravo. Biosferna območja združujejo tri funkcije:
- ohranjanje ekosistemov, krajine, biološke pestrosti,
- spodbujanje ekonomskega razvoja, ki je ekonomsko in kulturno trajnostno naravnan,
- logistična podpora za raziskave, monitoring, izobraževanje, ki se nanašajo na lokalno, regionalno, nacionalno in globalno ohranjanje narave ter trajnostni razvoj.

Program MAB predstavlja in nudi možnosti za ohranjanje in trajnostni razvoj. Pomen biosfernih območji je predvsem v tem, da lahko ponudijo odgovor na eno najbolj ključnih vprašanj današnjega časa: kako uskladiti ohranjanje biotske in krajinske pestrosti ter naravnih virov s trajnostnim razvojem. Mreža biosfernih območij širom po svetu je priložnost za izmenjavo izkušenj upravljanja na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni.

V Sloveniji sta dve razglašeni biosferni območji. 2003 je UNESCO razglasil Biosferno območje Julijske Alpe, ki obsega obstoječi Triglavski narodni park z njegovim osrednjim in robnim območjem, prehodno ali vplivno območje pa obsega širši del Julijskih Alp vse do državnih meja z Avstrijo in Italijo. Prehodno ali vplivno območje se določi ob upoštevanju administrativnih meja upravnih enot v narodnem parku in izven njega. Leta 2004 je bil v svetovno mrežo biosfernih območij sprejet tudi Regijski park Škocjanske jame z vplivnim območjem. Imenuje se Biosferno območje Kras.

Diploma Sveta Evrope

Svet Evrope je medvladna in meddržavna organizacija, ustanovljena leta 1949. Že leta 1961 so se pri Svetu Evrope začele prve »naravovarstvene« aktivnosti. Svet Evrope je bil med drugim pobudnik Bernske konvencije in posledično tudi Konvencije o biotski raznovrstnosti.

Evropska diploma za zavarovana območja je bila uvedena leta 1965. Pri podelitvi Diplome se upošteva izjemnost območja, evropska pomembnost z vidika ohranjanja naravne in krajinske pestrosti ter tudi pomen zavarovanega območja za znanstvene, kulturne, estetske in rekreacijske namene. Evropska diploma je tesno povezana z ustreznim načinom ter izvajanjem varovanja, ki integralno vključuje elemente ohranjanja narave in trajnostnega razvoja z nekaterimi primernimi človekovimi dejavnostmi.

Diploma se podeljuje za obdobje petih let in jo je možno obnoviti. Upravljavec zavarovanega območja mora Svetu Evrope vsako leto posredovati letno poročilo, pristojni organi Sveta Evrope pa v obdobju petih let praviloma vsaj enkrat izvedejo revizijo. Prestižna nagrada Diploma Sveta Evrope za zavarovana območja je velika čast, hkrati pa tudi obveza za ustrezne ukrepe in varovanje.

Od leta 1965 dalje (40 let) je bilo podeljenih 60 Diplom Sveta Evrope za zavarovana območja (v povprečju ena in pol vsako leto) in sicer za vse vrste zavarovanih območij od rezervatov, naravnih spomenikov do naravnih, regijskih in narodnih parkov.

Diploma Sveta Evrope je bila podeljena Triglavskemu narodnemu parku leta 2004.

Evropska Diploma je poleg priznanja tudi dokument, ki upravljavcu ter posledično tudi matični državi nalaga določene obveznosti. Sestavni del Diplome je utemeljitev podelitve priznanja ter pogoji in priporočila. Upravljavec zavarovanega območja je dolžan v letnih poročilih in v primeru revizije poročati Svetu Evrope o napredku oziroma izpolnjevanju pogojev ter priporočil.

Priporočila, dana Triglavskemu narodnemu parku:
1. Coniranje: povečati obstoječe območje II. kategorije IUCN (čisto osrednje območje), vzpostaviti podcone osrednjega območja, ki bi lahko postopno postale čisto osrednje območje ter spremeniti dele današnjega osrednjega območja v robno tam, kjer kriteriji ne ustrezajo.
2. Prostorsko načrtovanje: sprejeti zakonska določila oziroma predpise, ki bodo učinkovito reševali problem novogradnje ter rekonstrukcij objektov.
3. Čiščenje odpadnih vod: razvijati in uresničiti rešitve za čiščenje odpadnih vod predvsem pri objektih (kočah), ki so zelo obremenjeni z obiskovalci.
4. Plenilci, zveri: priprava in uresničitev programov, ki bodo omogočali sočasno eksistenco pašništva ter prisotnost velikih zveri kot so medved, volk in ris s ciljem povečati populacijo velikih zveri.
5. Integracija različnih dejavnosti: zagotoviti možnosti za integracijo različnih dejavnosti, ki se dogajajo v parku – na primer primerno vključevanje in razvoj biološkega kmetovanja in sonaravnega gozdarstva v odvisnosti od primarnih ciljev varstva narave.
6. Gozdarstvo: povečati delež varovalnih gozdov brez gospodarjenja, v gozdovih kjer se gospodari pa izvajati ukrepe ponovnega vzpostavljanja naravne sestave gozda.
7. Promet: razviti in vpeljati podroben načrt upravljanja za promet, vzpostavitev mirnih con in območij brez zračnega prometa.
8. Športne in rekreacijske dejavnosti: spremljati stanje (monitoring) in zagotoviti, da dejavnosti niso v nasprotju s primarnimi cilji varstva narave.
9. Ohranjanje stavbne in poselitvene identitete: zagotoviti spoštovanje in ohranjanje tradicionalnega lokalnega stila pri poseganju v prostor oziroma gradnjah.
10. Raziskovanje: izboljšati koordinacijo in pregled nad raziskovalno dejavnostjo na območju parka.
11. Lastništvo: spremljati stanje pri tranziciji lastništva v smislu čimprejšnjih rešitev odprtih vprašanj ter zagotoviti, da bodo upoštevani parkovni interesi.

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Predlog zakona odpira možnosti za dodatne zaposlitve, tako v javnem zavodu kot upravljavcu parka, kakor tudi med prebivalci lokalnih skupnosti na območju narodnega parka s kreiranjem in tudi financiranjem razvojnih spodbud za trajnostni gospodarski razvoj in skladnejši regionalni razvoj na območju narodnega parka, na ta način pa se dosega multiplikativnost doseganja ne le ciljev narodnega parka temveč makroekonomskih učinkov, ki jih narodni park vnaša v slovenski gospodarski prostor.

Predlog zakona daje prednost in instrumente za spodbujanje ekoturizma, ekološkega kmetovanja, trajnostno naravnanih gospodarskih dejavnosti, kakor tudi ohranjanja narave, upravljanja narodnega parka in ohranjanja celostne kulturne dediščine. Kot tak pomeni bistven element trženja slovenskega turizma in s tem vpliva na povečevanje narodnogospodarskega dohodka iz tega naslova.

II. BESEDILO ČLENOV

(3) Načrt upravljanja obsega besedilni in grafični ali kartografski del. Načrt upravljanja se izdela v digitalni in analogni obliki, ki morata biti med seboj skladni.

(4) Načrt upravljanja vsebuje poleg vsebin, določenih s tem zakonom in predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, tudi:
- okvirni program odkupa, zakupa, najema ali zamenjave zemljišč, ki so v narodnem parku v zasebni lasti, za katerega se v državnem proračunu zagotovijo namenska sredstva;
- izhodišča za usmerjanje obiska v narodnem parku vključno z opredelitvijo območij z omejitvijo obiska, označevanjem, opredelitvijo parkovne infrastrukture in njenim načrtovanjem, opredelitvijo poti, ki so namenjene doseganju ciljev narodnega parka, določitvijo naravnih vrednot in delov narodnega parka, ki se lahko uredijo za ogledovanje in obiskovanje, rabo delov narodnega parka, informacijskimi centri in z metodologijo za izvajanje monitoringa, zlasti z namenom ugotavljanja vplivov obiska;
- izhodišča, usmeritve in ukrepe za okoljsko in naravovarstveno sanacijo razvrednotenih območij, vključno z ukrepi za preprečevanje ali zmanjševanje obstoječega obremenjevanja planinskih koč in drugih objektov v visokogorju;
- izhodišča, strateške in izvedbene cilje, usmeritve in ukrepe za celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z ukrepi za njeno predstavitev javnosti, izhodišči za usmerjanje obiska ter metodologijo monitoringa nad izvajanjem ukrepov;
- ukrepe za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

(5) Za izvajanje sprejetega načrta upravljanja se pripravijo akcijski načrti. Vsebina akcijskih načrtov se lahko nanaša na prostorske, vsebinske, finančne ali druge vidike doseganja ciljev načrta upravljanja. Akcijski načrt se mora v primerih, ko je to določeno v načrtu upravljanja pripraviti, lahko pa se pripravi tudi v drugih primerih, in sicer glede na izkazane potrebe upravljanja narodnega parka.

(6) Akcijski načrt pripravi javni zavod, potrdi pa ga ministrstvo. Če se akcijski načrt nanaša na varstvo kulturne dediščine, se pred potrditvijo uskladi z ministrstvom, pristojnim za kulturno dediščino.

(7) Prostorski načrti, načrti rabe naravnih dobrin in razvojni dokumenti se morajo uskladiti z načrtom upravljanja ob njegovi pripravi ali spremembi oziroma najpozneje dve leti po njegovem sprejetju.

(8) Če v roku iz prejšnjega odstavka ne pride do uskladitve, se določbe načrtov in dokumentov iz prejšnjega odstavka, ki so v nasprotju z načrtom upravljanja, ne uporabljajo.