PREDLOG ZAKONA O TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU

I. UVOD

Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji. Glede na svojo dolgo zgodovino sodi med najstarejše narodne parke v Evropi. Zavarovan je z Zakonom o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981, ki je neusklajen s sedaj veljavnim pravnim redom v Sloveniji, in ga je treba zaradi tega posodobiti.

V Sloveniji potekajo aktivnosti za spremembo veljavnega zakona že skoraj petnajst let. Kmalu po spremembi družbeno političnega sistema je bilo ugotovljeno, da je treba zakon novelirati, vendar se je najprej čakalo na sprejem sistemskega zakona, to je Zakona o ohranjanju narave, ki je bil sprejet leta 1999. Po njegovem sprejemu je resorno pristojno Ministrstvo za okolje nemudoma pričelo z aktivnostmi za pripravo novega zakona. Leta 2001 je bila na predlog poslanca Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državni zbor) Dušana Vučka sprejeta manjša novela veljavnega zakona, ki je pod posebej določenimi pogoji omogočala izjemne gradnje v narodnem parku. Istega leta je pričela z delom tudi posebna strokovna skupina, ki je imela za nalogo pripraviti teze novega zakona o narodnem parku. Rešitve, ki jih je ta skupina pripravila, so bile deloma zajete v predlogu Zakona o Triglavskem narodnem parku, ki ga je leta 2003 vložila v parlamentarni postopek skupina poslancev Državnega zbora s prvo podpisanim Dušanom Vučkom. O vloženem predlogu zakona sta bili opravljeni dve javni obravnavi, vendar do sprejema zakona v sklicu prejšnjega parlamenta ni prišlo. Zadevni predlog zakona je še vedno v obravnavi v Državnem zboru, ker ga je prevzel poslanec Jožef Školč.

Minister za okolje in prostor, gospod Janez Podobnik je januarja 2006 ustanovil posebno strokovno komisijo za pripravo novega zakona o Triglavskem narodnem parku. V strokovno komisijo je združil predstavnike Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park, ki je ves čas obravnave predloga zakona v parlamentu javno izražala svoje nezadovoljstvo z obravnavnim gradivom in njegovimi rešitvami, predstavnike nekaterih lokalnih skupnosti v narodnem parku, predstavnike zainteresiranih resorjev, in sicer Ministrstva za kulturo in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predstavnike matičnega ministrstva – Ministrstva za okolje in prostor, Zavoda RS za varstvo narave, javnega zavoda Triglavski narodni park in nekatere vidne predstavnike zainteresirane javnosti. Strokovna komisija je aktivno delovala dve leti. V svoje delovanje je po potrebi vključevala tudi druge zainteresirane deležnike, kot so primeroma Planinska zveza Slovenije in Lovska zveza Slovenije, da so lahko predstavili svoje interese. Poleg tega so se v delo vključevali tudi predstavniki izvajalcev drugih javnih služb in resorjev. Strokovna komisija je aprila 2007 pripravila teze osnutka zakona, ki so bile obravnavane izredno široko, in je nanje prejela vrsto pripomb lokalnih skupnosti, posameznikov, pa tudi zainteresirane in strokovne javnosti. Nekatere prispele pripombe so bile tudi v popolnem nasprotju druga z drugo. Z namenom predstavitve in usklajevanja pripravljenih rešitev je bilo opravljenih več predstavitev v lokalnih okoljih, tudi na občinskih svetih. Strokovna komisija je na podlagi prejetih pripomb in na komisiji sprejetih izhodišč pripravila novo gradivo osnutka zakona in ga predala ministru.

Predlog zakona je pripravljen na podlagi gradiva, ki ga oblikovala strokovna komisija.


1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

1.1. Ocena stanja

1.1.1 Dejansko stanje

Območje Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju: narodni park) obsega najvišje, najlepše in najbolje ohranjene predele visokogorja v Sloveniji z značilnimi in ohranjenimi travišči, skalnimi stenami in melišči. Tu se nahajajo občutljiva in ogrožena visokogorska jezera ledeniškega nastanka, večji kompleksi gorskih gozdov, predvsem alpskih, bukovih in smrekovih z visokimi barji, obsežni in raznovrstni dobro ohranjeni ekosistemi, z izjemno bogatim rastlinskim in živalskim svetom z redkimi ter značilnimi prosto živečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Zaradi večstoletne prisotnosti človeka in njegovega vsakodnevnega delovanja je na tem območju visoka stopnja kakovosti krajine in ohranjenosti kulturne dediščine.

Narava
V narodnem parku so vse najpomembnejše pokrajinske značilnosti in naravne vrednote, značilne za južnoapneniške Alpe. Te naravne vrednote so v nekaterih primerih prisotne samo v Sloveniji (visokogorska jezera, slapovi - dolina Loške Koritnice) ali pa so v Sloveniji največje oziroma najbolj značilne (ledenik, naravna okna, brezna in korita) ali najbolj poznane in že dolga desetletja zelo obiskane (slap Savica, Vintgar, Soča …).

Naravotvorne sile, prevladujoča matična kamnina apnenec, zakrasevanje in ledeniško preoblikovanje površja so poglavitni razlog za današnjo obliko površja v narodnem parku. V visokogorskem svetu prevladuje sedimentna kamnina apnenec. Z vodotopnim apnencem je povezano kraško površje, ki je značilno tudi za gore. V novem zemeljskem veku je bilo več ledenih dob, v katerih se je površje ledeniško preoblikovalo. Ledeniško preoblikovane doline, jezera, morene in grbine so le del ledeniškega reliefa, ki daje značilno podobo narodnega parka.

Jedro narodnega parka sestavljajo visokogorski grebeni Julijskih Alp v Sloveniji skupaj z visokimi vrhovi, visokogorskimi planotami in z globoko zarezanimi ledeniškimi dolinami. Razen tega spadata v narodni park še visoki gozdni planoti Pokljuka in Mežaklja. V parku izvirata reki Sava in Soča, hidrološka meja med njima zarisuje razvodnico med Jadranskim in Črnim morjem. Z južne in zahodne strani, s soškega porečja, se v masiv Julijskih Alp zajedajo doline Loške Koritnice, Možnice, Bavšice, Zadnja Trenta, Zadnjica, Trenta, Lepena ter dolini ob Tolminki in Zadlaščici. Bohinjska kotlina, dolina Voje in soteska Ribnice spadajo v porečje Save Bohinjke. Na severni in vzhodni strani se v Savo Dolinko iztekajo pritoki iz znamenitih dolin Planice s Tamarjem, Velike in Male Pišnice, Vrat, Kota, Krme in Radovne. Visoko v gorah leži Dolina Triglavskih jezer, ki je jedro oziroma srce narodnega parka.

Poleg alpskih dolin, gorskih grebenov in vrhov Julijskih Alp so izjemne naravne vrednote v narodnem parku še:
- visokogorska jezera (Triglavska, Jezero na Planini pri Jezeru, Kriška, Krnska),
- Bohinjsko jezero,
- Triglavski ledenik,
- kraški izviri (Lipnik, Mala Savica, Savica, Nadiža, Soča, Tolminka, Kropa),
- slapovi (Savica, Šum, Peričnik, Skočniki, Mokra peč, Nadiža, Martuljški slapovi, Skočniki na Belem potoku, Zapotoški slap, slapovi Mostnice, Ribnice, Predelice in drugi),
- soteske (Ribnice, Pokljuška soteska, Vintgar, Beli potok, Martuljek, Mala Pišnica, Mlinarica, Predelica, Možnica in druge),
- korita (Tolminke, Zadlaščice, Mostnice, Mlinarice, Koritnice in več Soških korit),
- naravna okna (Prednje in Zadnje v Prisanku, v Rjavini, v Rži, v Luknja peči, v Dovškem križu, Hornovo v Jalovcu),
- ledeniške morene v Ukancu in Stari Fužini,
- mogočne stene (Triglavska, Loška in druge),
- visokogorski kraški podi in krnice (Komna, Rombonski podi, Kriški podi, Za Akom, Pod Srcem) ter
- prek 600 registriranih brezen in jam (najbolj poznane so Dantejeva jama, Triglavsko brezno, Brezno pri gamsovi glavici, Čehi II, Brezno pri Medvedovi konti, Gorjanska jama, Pološka jama, Ivačičeva jama in Snežna jama na Mežaklji).

V narodnem parku je bilo doslej odkritih čez 6.000 različnih vrst živih bitij: od najmanjših virusov in bakterij, drobnih vodnih in talnih organizmov, ki skrbijo za presnovo odmrlih življenj in odpadkov, milijonov žuželk in drugih malih členastih oklepnikov, množic rastlin do skoraj orjaških dreves, gob in sesalcev. Vsaka vrsta ima glede na sobitja v okolju, v katerem prebiva, natančno določeno mesto in vlogo.

Širšemu, laičnemu krogu ljudi najbolj poznane živali, ki žive v narodnem parku, so srna, jelen, lisica, planinski zajec, gams, kozorog, veliki petelin, ruševec, orel ter gad in modras, bolj redka sta medved in ris. Sicer je bogastvo živalskega sveta mnogo večje. Mnoge vrste se nahajajo celo samo tukaj: hrošč triglavska pretnerija, metulj trentarski rjavček ter bolj poznane vrste, kot je na primer soška postrv.

V visokogorju narodnega parka so najbolj značilne rastlinske vrste svišč, murke, dlakavi sleč, rumeni milj, zvončice in druge. V narodnem parku uspeva kar 17 endemičnih rastlin. Omeniti je treba vsaj Zoisovo zvončico, mlahavo bilnico, ozkolistno preobjedo, bohinjsko peruniko, soško smiljko in julijski mak. Zanimive so tudi vrste gorskega cvetja, ki so poimenovane po Triglavu: Triglavska roža, Triglavska neboglasnica, Triglavski svišč in Triglavski dimek.

Gozd pokriva dve tretjini površine narodnega parka. Zato sodi med najbolj značilne in prevladujoče pokrajinske tipe. Vzdržuje naravno ravnovesje ter daje prostor, kritje in zaščito vsemu, kar sestavlja gozdni ekosistem. Življenje gozda visoko v gorah je na meji obstanka, krhko in občutljivo. Zrcali se v izvirnih, naravnim danostim prilagojenih oblikah, kot so ozke krošnje in polegle oblike spodnjega dela debla, močna vejnatost ter manjša višina dreves. Na soški strani narodnega parka zgornja gozdna meja praviloma ne presega 1600 m nadmorske višine, najvišje segajoča drevesna vrsta pa je bukev. V notranjosti in na severu narodnega parka pa se v zgornjem pasu uveljavljata smreka in macesen, ki tvorita gozdno mejo na 1800 m nadmorske višine.

V narodnem parku je zaradi izvajanja zahtev Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Council Directive 92/43/EEC of 21. May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora (v nadaljnjem besedilu: Habitatna direktiva) določenih šest potencialnih posebnih ohranitvenih območij: Julijske Alpe, Pokljuška barja in Radovna ter Bohinjska Bistrica, Zasip in Bohinjska Bela – melišča, ki pa se v narodnem parku nahajajo le v manjšem delu. Določajo jih naslednje kvalifikacijske vrste: alpski kozliček (Rosalia alpina*), Bertolonijeva orlica (Aquilegia bertolonii), eremit, puščavnik (Osmoderma eremita*), kapelj (Cottus gobio), kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa), lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), Lorkovičev rjavček (Erebia calcaria), navadni ris (Lynx lynx*), potočni piškurji (Eudontomyzon spp.), rjavi medved (Ursus arctos*), soška postrv (Salmo marmoratus), vidra (Lutra lutra), Zoisova zvončica (Campanula zoysii), alpska možina (Eryngium alpinum), črtasti medvedek (Callimorpha quadripunctaria), navadni koščak (Austropotamobius torrentium), mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros) in navadni netopir (Myotis myotis) ter naslednji habitatni tipi: trde oligo-mezotrofne vode z bentoškimi združbami z vrstami parožnic (Chara spp.), alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov, alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim strojevcem (Myricaria germanica) vzdolž njihovih bregov, alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov, alpske in borealne resave, ruševje z vrstama Pinus mugo in Rhododendron hirsutum (Mugo-Rhododendretum hirsuti), skalna travišča na bazičnih tleh (Alysso-Sedion albi), alpska in borealna travišča na silikatnih tleh, alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih tleh, polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (* pomembna rastišča kukavičevk), vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem pasu v celinskem delu Evrope), nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem, nižinski ekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis), gorski ekstenzivno gojeni travniki, prehodna barja, karbonatna melišča od montanskega do alpinskega pasu (Thlaspietea rotundifolii), srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu, karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok, silikatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok, apnenčasti podi, jame, ki niso odprte za javnost, ilirski bukovi gozdovi (Fagus sylvatica (Anemonio-Fagion)) ter (sub-)mediteranski gozdovi črnega bora.

Zaradi izpolnjevanja zahtev Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic - Council Directive 79/409/EEC of 2. April 1979 on the conservation of wild birds (v nadaljnjem besedilu: Ptičja direktiva) je celotno območje narodnega parka posebno območje varstva. Kvalifikacijske vrste so naslednje: belka (Lagopus mutus helveticus), beloglavi jastreb (Gyps fulvus), črna žolna (Dryocopus martius), divji petelin (Tetrao urogallus), gozdni jereb (Bonasa bonasia), koconogi čuk (Aegolius funereus), kotorna (Alectoris graeca saxatilis), mali muhar (Ficedula parva), mali skovik (Glaucidium passerinum), planinski orel (Aquila chrysaetos), repaljščica (Saxicola rubetra), rjavi srakoper (Lanius collurio), ruševec (Tetrao tetrix tetrix), slegur (Monticola saxatilis), sokol selec (Falco peregrinus), triprsti detel (Picoides tridactylus), vodomec (Alcedo atthis). Za ohranitev ugodnega stanja teh vrst ptic je treba zagotoviti obstoječi obseg in obstoječe ekosistemske značilnosti gozdov, travišč in skalnih habitatov, čim več mirnih preletnih zračnih koridorjev, s čim manj objekti v zraku ter mir okoli rastišč in gnezdišč.

Krajina

V zavarovanem območju prevladujejo naravne, tudi izjemne danosti, hkrati pa je človek s svojim bivanjem in delom znatno preoblikoval prostor. Za območje, ki zavzema skrajni vzhodni del alpskega loka, so značilni geološko mlado, pretežno apnenčasto kraško gorstvo z veliko reliefno energijo, ostre podnebne razmere, vodotoki s hudourniškim značajem, obsežni sklenjeni gozdovi z relativno nizko gozdno mejo. To vse je ustvarilo izredno ekosistemsko raznovrstnost.

Krajine narodnega parka tipološko pripadajo alpski regiji. Razlikovanja se pojavljajo med krajinami na območju savskega in na območju soškega porečja. Na gorenjski strani večje prostorske enote sestavljajo Gornjesavska dolina s stranskimi dolinami, sredogorske planote Triglavskega predgorja, visokogorski svet osrednjih Julijskih Alp, na primorski strani pa doline v Zgornjem Posočju in visokogorski svet Zahodnih Julijskih Alp. Za podrobnejšo členitev posameznih krajinskih enot je pomembna njihova morfološka zgradba, predvsem relief, pojavnost vode in površinski pokrov, grajene prvine ter vidna prepoznavnost.

Človek, ki je v alpskem prostoru navzoč več tisoč let, je s svojo prisotnostjo in tradicionalnimi dejavnostmi - fužinarstvom, oglarstvom, gozdarstvom in planinskim pašništvom - pomembno preoblikoval naravno gorsko krajino. Z namensko rabo prostora, poselitvijo, cestnimi povezavami in kmetijstvom se je prilagajal in izkoriščal primerjalne prednosti gorskega sveta. Ravnovesje naravnih in ustvarjenih razmer oblikuje videzno privlačno in širše prepoznavno okolje, ki se zrcali v tradicionalni pripadnosti, simbolni vrednosti, zgodovinski pogojenosti, kulturni identiteti in narodnem buditeljstvu, ne nazadnje pa tudi v pojmovanju državnosti.

Kulturno krajino v narodnem parku sestavljajo izkrčene pašne planine s pastirskimi stavbami, nadelane skromne obdelovalne površine v dolinah in na prisojnih ledeniško rečnih terasah, razpršena poselitvena jedra, značilno ljudsko stavbarstvo, pogojeno z naravnimi danostmi ter lesom in kamnom kot gradivoma, posestna struktura z drobno parcelacijo, poljska delitev, prilagojena reliefni izoblikovanosti prostora, grajene prvine in ureditve v odprtem prostoru ter vegetacijski členi.

Med kulturnimi krajinami izstopajo še posebej vredne, ki se jih zaradi njihove pestrosti, harmoničnosti, vidne izpostavljenosti, stavbnih členov simbolike, zgodovinske pogojenosti in doživljajske vrednosti poimenuje izjemne krajine. Imajo velik pomen in so prepoznavne tudi v širšem merilu. Poleg ostalih so to planine Viševnik, Javornik, Laz, Dedno polje, Zajamniki, Sleme in Za Skalo, naselja Studor s toplarji, Bavšica, Log pod Mangartom in Strmec ter manjša območja ostalin iz 1. svetovne vojne.

Med naravnimi krajinami pa je mogoče izpostaviti gorske skupine v osrednjih Julijcih (Triglavsko pogorje, Martuljkova skupina), Mangart, greben Loške stene, Krnsko pogorje, Jalovec, Travniško dolino, območja visokogorskih jezer (dolina Triglavskih jezer, Kriška jezera, Krnsko jezero), rek (Soča) in zatrepe alpskih dolin.

Kulturna dediščina

Kulturna dediščina je v narodnem parku predvsem etnološka, njeno bogastvo in raznolikost ima izjemno vrednost. Značilne stavbe ljudske arhitekture dokazujejo izjemno ustvarjalnost neznanih mojstrov, ki so s svojim delom oblikovali tipično podobo kulturne krajine narodnega parka. Tako je vidna razlika med alpskimi tipi hiš na Bovškem, v Gornjesavski dolini in v Bohinju, v vaseh nad Tolminom pa so hiše grajene v značilnem primorskem stilu. Podobno pestro je stavbno izročilo na pašnih planinah. Pastirske stavbe in naselja nad Bohinjem se zelo razlikujejo od pastirskih naselij na primorski strani. Planine pod Krnom pa so spet drugačne od ovčjih planin nad dolino Soče in Trente. Etnološka dediščina pašnih planin je le zunanja podoba tisočletne kulturne dediščine, ki je zaznamovala alpsko sredogorje s pašništvom, mlekarsko in sirarsko tradicijo. Mnoge planine so zapuščene ali pa so s pašniškega vidika neaktivne. Le na redkih je še moč videti značilno stavbno dediščino, zato le-ta predstavlja izjemno dragoceno etnološko in arhitekturno vrednost prostora.

Na seznamu Registra nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, je na območju narodnega parka uvrščenih 325 enot dediščine, na seznam enot v postopku vpisa pa 35. Dediščina je razvrščena na profano stavbno, memorialno, naselbinsko, sakralno stavbno in arheološko dediščino ter kulturno in zgodovinsko krajino.

Poleg treh že razglašenih kulturnih spomenikov državnega pomena (spominska cerkev sv. Duha na Javorci, Aljažev stolp in Pocarjeva domačija v Zg. Radovni), jih je še 15 ovrednotenih za kulturni spomenik državnega pomena (Trdnjava Kluže; Fužinarsko Studorske planine; Triglavski narodni park; Leskovca – planšarsko naselje; Pokljuka: Planina Javornik, Planina Klek, Planina Konjščica; Predelska trdnjava; Ribčev Laz – cerkev sv. Janeza Krstnika; Rombon – zgodovinsko območje; domačija Studor 16; Studor v Bohinju – skupina kozolcev pod vasjo; vas Studor v Bohinju; domačija Trenta 1; Vršič – Ruska kapelica).

Prebivalstvo in poselitev

Vasi in zaselki so nanizani med 250 metri nadmorske višine (najniže ležeče domačije Zadlaz-Čadrga) in vse do 1000 metrov (Koprivnik v Bohinju) oziroma celo 1350 metrov nad morjem (najviše ležeči objekti Goreljka).

Meja narodnega parka je zaobjela 2352 prebivalcev v 25 naseljih. Dve naselji Ukanc in Bavšica, sta v osrednjem območju parka, preostalih 23 pa v robnem.

V dolini reke Radovne sta Zgornja Radovna in Radovna. Sredi gozdov Mežaklje je zrasla razložena vasica Perniki. Na južnem pobočju kraške planote je gručasta vas Spodnje Laze in nekaj više so ob planoto prislonjene še Zgornje Laze. Spodnje Gorje in Krnica le deloma segajo v TNP. Skupinica naselij sloni na južnem pobočju kraške planote Pokljuke (Podjelje, Koprivnik v Bohinju in Gorjuše). Nekoliko više leži še Goreljek. V Zgornji Bohinjski dolini sta v narodnem parku vasi Stara Fužina in Studor v Bohinju. Ribčev Laz je nanizan ob jugovzhodnem bregu Bohinjskega jezera v Spodnji Bohinjski dolini. Pod prelazom Predel leži vasica Strmec na Predelu. Niže ob reki Koritnici sestavljata Spodnji in Gorenji Log z več zaselki naselje Log pod Mangartom. Trentarji žive v številnih zaselkih in na samotnih kmetijah s središčem Na Logu. Zaselki, samotne kmetije in počitniške hiše vasi Soča segajo še v dolino Vrsnik.

V vzporedni ledeniški dolini ob potoku Lepenjici je razloženo naselje Lepena. Ob južni meji narodnega parka stojijo na ostankih teras na bregovih Zadlaščice naselja Zadlaz-Čadrg in Zadlaz-Žabče. Na skoraj 1000 m nadmorske višine so še Tolminske Ravne. Nad sotesko Tolminke pa je na ostankih teras vasica Čadrg.

Osrednje dejavnosti prebivalstva narodnega parka so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, lesna predelava, v omejenem obsegu pa tudi druge dejavnosti.

1.1.2 Pravno stanje

Prvi začetki naporov za ustanovitev narodnega parka na območju Julijskih Alp segajo v začetke XX. stoletja in jih zgodovinarji pripisujejo dr. Albinu Belarju. Ta, v takratnih časih svetovno znani seizmolog, je leta 1908 prvi predlagal, da bi zavarovali Dolino Triglavskih jezer. Kljub dobro pripravljenemu in strokovno utemeljenemu predlogu pa do razglasitve ni prišlo. Ideja je kasneje našla svoje mesto tudi v Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, ki je bila pravzaprav neke vrste nacionalni program varstva narave. Temu je 1. julija 1924 sledilo prvo pogodbeno zavarovanje Doline Triglavskih jezer kot Alpskega varstvenega parka v obsegu 1.400 ha. Sklenjena je bila zakupna pogodba med Gozdno direkcijo na eni strani in Muzejskim društvom ter Slovenskim planinskim društvom na drugi strani, s čimer pa je moralo predhodno soglašati takratno Ministrstvo za gozdove in rudnike v Beogradu. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 20 let, to je do 1. julija 1944. Po izteku pogodbenega zavarovanja so bila najprej zavarovana manjša območja v Julijskih Alpah, kot sta Martuljek (leta 1949) in Mala Pišnica (leta 1951). Leta 1961 je prišlo do zavarovanja Doline Triglavskih jezer z delom Komarče in slapom Savica, vendar brez Triglava. Zavarovano območje je takrat obsegal samo 2000 hektarov.

Šele sedaj veljavni Zakon o Triglavskem narodnem parku, sprejet leta 1981 (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 in 2/86, ter Uradni list RS, št. 35/01; v nadaljnjem besedilu: ZTNP), s katerim je bilo območje Julijskih Alp razglašeno za naravno znamenitost, je uresničil več-desetletne zahteve, da se pretežni del Julijskih Alp zavaruje kot narodni park. Ta zakon je bil v sistemu, ki ga je vzpostavil Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 8/90, in Uradni list RS, št. 26/92; v nadaljnjem besedilu: ZNKD), po svoji pravni naravi akt o razglasitvi naravne znamenitosti. Triglavski narodni park je bil razglašen za naravno znamenitost z namenom, da bi se ohranile izjemne naravne in kulturne vrednote, zavarovalo avtohtono rastlinstvo in živalstvo ter naravni ekosistemi. Hkrati pa je bil namen ZTNP ljudem na tem območju omogočiti razvoj kmetijstva in gozdarstva, ki naj bi bil usklajen z naravnimi danostmi in vrednotami, ter omogočiti prebivalcem in drugim obiskovalcem parka uživanje naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacijo v naravi. Eden poglavitnih ciljev takratnega zavarovanja je bil tudi preprečitev realizacije nekaterih načrtov za prostorske posege v tem območju.

Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZON) je vzpostavil sistem ohranjanja narave, ki v celovitem sistemu varstva okolja predstavlja realizacijo ustavne določbe o tem, da država in samoupravne lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne dediščine v Sloveniji (73. člen Ustave RS). V sistemu ohranjanja narave sta dve temeljni področji, in sicer so to naravne vrednote in biotska raznovrstnost. Obe področji sta tudi predmet mednarodnega varstva skladno z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, biotska raznovrstnost pa je tudi predmet intenzivnega varovanja v pravu Evropske unije kot evropska naravna dediščina. ZON je določil način prepoznavanja predmetov varstva, pri čemer so to naravne vrednote, ogrožene prosto živeče rastlinske in živalske vrste, njihov genski material in njihovi habitati ter habitatni tipi. V sistemu ohranjanja narave je ZON uredil vrsto instrumentov – ukrepov varstva narave, ki so namenjeni varstvu in ohranitvi določenih predmetov varstva, med katerimi so najpomembnejša zavarovanja, ko se z aktom o zavarovanju lahko tudi ustanovi zavarovano območje. Ukrep zavarovanja je najpomembnejši ukrep zaradi tega, ker se zaradi ugotovljenih kakovosti nekega območja varovanje teh kvalitet opredeli kot javni interes, ki ima absolutno prednost pred drugimi, tudi legitimnimi interesi javnega ali zasebnega značaja.

Zavarovana območja so ožja (naravni spomenik, naravni rezervat in strogi naravni rezervat) in širša (krajinski, regijski in narodni park). Z ZON je tudi urejen poseben način sprejema akta o zavarovanju, ki je predvsem prilagojen dejstvu, da se z aktom o zavarovanju lahko poseže v lastninske pravice, in poteka dvofazno (57. do 58. a člen). V prvi fazi sprejme ustanovitelj osnutek akta o zavarovanju, ki mora imeti vse predpisane vsebine, zlasti meje zavarovanega območja in varstvene režime. Ustanovitelj seznani javnost z osnutkom akta o zavarovanju širšega zavarovanega območja, ki mora vsebovati javno predstavitev razlogov za zavarovanje, osnutka akta o zavarovanju in kartografske dokumetacije. Javna sezanitev se opravi z javno predstavitvijo in javno obravnavo v lokalnih skupnostih v zavarovanem območju. Javna obravnava mora trajati najmanj 60 dni. V soglasju z vsemi lokalnimi skupnostmi se lahko javna predstavitev opravi za vse lokalne skupnosti na enem mestu. V drugi fazi postopka, ki poteka v fazi sprejema predloga akta o zavarovanju in po zaključeni javni obravnavi, se mora ustanovitelj seznaniti tudi s potekom javne obravnave in podanimi pripombami ter s strokovnimi stališči do teh pripomb.

Narodni park je edina kategorija zavarovanega območja, kjer je akt o ustanovitvi zakon. Tako določa ZON v 69. členu, da je narodni park veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan. Določeno je tudi, da se namen zavarovanja, razvojne usmeritve, varstveni režimi, upravljavec in drugo določijo z zakonom.

V skladu s 163. členom ZON je ZTNP šteti za akt o zavarovanju naravnih vrednot, s katerim se je ustanovilo zavarovano območje. V narodnem parku je 57 ožjih zavarovanih območij. Večina območij (51) je naravnih spomenikov, dve območji sta naravna rezervata, ostala pa imajo starejše poimenovanje kategorij zavarovanja. Vsi akti o zavarovanju so bili sprejeti na osnovi starih, danes ne več veljavnih zakonov, večinoma pa na osnovi ZNKD. 39 območij je zavarovano z občinskimi odloki, dve območji na podlagi republiških predpisov, 16 območij pa je zavarovanih na podlagi občinskih odlokov in republiških predpisov. Skupaj z ZTNP in predpisi, izdanimi na podlagi ZON, zagotavljajo ohranjanje narave v narodnem parku.

Na podlagi določil ZON in na njegovi podlagi izdanih predpisov je v narodnem parku 387 naravnih vrednot državnega pomena, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04 in 70/06).

Pravo Evropske unije ne ureja zavarovanih območjih in je to v celoti prepuščeno državam članicam. Varstvo narave je v Evropski uniji izjemno pomembno, udejanja pa se v segmentu ohranjanja biotske raznovrstnosti z ohranjanjem evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in evropsko pomembnih habitatnih tipov ter vseh vrst ptic, kakor tudi zlasti z ureditvijo trgovine z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Med najpomembnejše ukrepe se nedvomno uvršča vzpostavitev Evropskega ekološkega omrežja območij Natura 2000, katerega namen je vzpostavitev med seboj povezanih omrežij habitatov evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov. Pravo Evropske unije je v slovenski pravni red v celoti prenešeno z ZON in na njegovi podlagi sprejetih predpisov.

V narodnem parku so zaradi izvajanja Ptičje in Habitatne direktive z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS, št. 49/04, 110/04 in 59/07) določena tudi posebna območja varstva po Ptičji direktivi in potencialna posebna ohranitvena območja po Habitatni direktivi, ki skupaj tvorijo Evropsko ekološko omrežje območij Natura 2000. Posebno območje varstva Julijske Alpe – Triglav (SI5000019) predstavlja območje ohranjenih habitatov sedemnajstih evropsko pomembnih vrst ptic. V narodnem parku je 6 potencialnih posebnih ohranitvenih območij, pri čemer so to: Radovna (SI3000133) - območje nahajanja evropsko pomembne vrste kapelj, Julijske Alpe (SI3000253) - del gorovja na zahodu Slovenije z evidentiranimi 37 kvalifikacijskimi živalskimi in rastlinskimi vrstami in habitati, Pokljuška barja (SI3000278) - Pokljuška barja kot visoka barja in območje nahajanja evropsko pomembne vrste metulja – črtasti medvedek, Bohinjska Bistrica (SI3000259) - območje, prepleteno s tremi evropsko pomembnimi habitatnimi tipi (melišča, travniki, ilirski bukov gozd) in tremi evropsko pomembnimi živalskimi vrstami, Zasip (SI3000145) - območje nahajanja pomembne vrste netopirja (navadni netopir) in metulja (črtasti medvedek) ter habitatnega tipa lehnjakotvornih izvirov, Bohinjska Bela - melišča (SI3000044) – karbonatna melišča v kombinaciji z ilirskim bukovim gozdom in evropsko pomembnim metuljem – črtasti medvedek.

V narodnem parku so tudi 3 ekološko pomembna območja, določena z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04).

Določbe ZON, ki se nanašajo na narodni park kot na vrsto širšega zavarovanega območja, so naslednje:

- določena je vsebina akta o zavarovanju (drugi odst. 49. in prvi odst. 53. člena);
- pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne usmeritve v narodnem parku se določijo ob upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave (tretji odst. 49. člena);
- pri določanju vrste zavarovanega območja je treba upoštevati tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Slovenija (drugi odst. 53. člena);
- z aktom o zavarovanju se lahko določi tudi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in varstvene ter razvojne usmeritve za rabo tega območja, ki ne ogrožajo zavarovanega območja (osmi odst. 53. člena);
- z aktom o zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba na zavarovanem območju; če je zaradi omejitev lastnik nepremičnine na zavarovanem območju oškodovan, je upravičen do odškodnine v skladu z 89. členom ZON (51. člen);
- narodni park ustanovi Državni zbor Republike Slovenije z zakonom (sedmi odst. 55. člena);
- določen je poseben postopek seznanitve javnosti z osnutkom akta o zavarovanju (58. člen);
- narodni park mora biti upravljan (59. člen);
- narodni park mora imeti načrt upravljanja (sedmi odst. 53. člena);
- določena je vsebina in pomen načrta upravljanja (60. in 61. člen);
- določena je obveznost izdaje odločb o statusu zavarovanega območja lastnikom zemljišč v narodnem parku in vpis tega pravnega dejstva v zemljiško knjigo (63. člen);
- v narodnem parku se izvajajo naslednji ukrepi varstva naravnih vrednot, in sicer predkupna pravica države (84. člen), veljajo omejitve pravnega prometa z državno lastnino (85. člen), promet z nepremičninami poteka na podlagi soglasja upravne enote (86. in 87. člen), urejena je možnost razlastitve v interesu ohranjanja narave (88. člen), urejene so odškodnine zaradi omejitev in prepovedi (89. člen in obvezen odkup zaradi omejitev lastninske pravice (90. člen);
- z narodnim parkom upravlja javni zavod ali se za upravljanje podeli koncesija; za ustanovitev in delovanje javnega zavoda se uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavode, če ni z ZON določeno drugače (130. člen);
- določene so naloge javne službe ohranjanja narave in javna pooblastila, ki jih izvaja upravljavec narodnega parka (133. člen);
- z aktom o zavarovanju se lahko določi, da izvaja upravljavec poleg nalog iz 133. člena ZON tudi naloge upravljanja območij, ki so na zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih predpisov (tretji odst. 53. člena);
- upravljavci lahko uredijo naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje v skladu z aktom o zavarovanju (134. člen);
- upravljavec upravlja z naravnimi vrednotami, nepremičninami na zavarovanem območju in s stvarmi, ki mu služijo in so lasti države v skladu z aktom o zavarovanju (tretji odst. 136. člena).

1. območje narodnega parka in notranja conacija – meje (lastništvo zemljišč);
2. predpisani varstveni režimi in pravila ravnanja, ki vključujejo obveznost upoštevanja v prostorskem načrtovanju in načrtovanju rabe naravnih dobrin ter vključenost v postopke dovoljevanja posegov v prostor ter druge ukrepe varstva;
3. upravljanje narodnega parka: upravljavec in upravljavski načrt;
4. ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve;
5. zagotovitev finančnih virov za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva;
6. inšpekcijski in neposredni nadzor nad spoštovanjem varstvenih režimov in pravil ravnanja v narodnem park in ustrezno sankcioniranje kršitev.

2.2 Načela

Predlog zakona upošteva oziroma izhaja iz vseh načel, ki sta jih na področju varstva okolja in ohranjanja narave uveljavila Zakon o varstvu okolja in Zakon o ohranjanju narave. Ta načela so: načelo celovitosti, sodelovanja, preventive, odgovornosti povzročitelja obremenitve, plačila za obremenjevanje, obveznega zavarovanja, obveznega subsidiarnega ukrepanja, spodbujanja, javnosti ter varstva pravic, ohranjanja biotske raznovrstnosti, trajnostne rabe sestavin biotske raznovrstnosti, ohranjanja naravnih procesov, varstva naravnih vrednot in obnovitve.

V okviru načel, katerim sledi predlog zakona, se dosega tudi prvenstvene cilje in namene narodnega parka, ki so skladno z IUCN definicijo narodnega parka opredeljeni na naslednje način: »Naravno območje kopnega in/ali morja, zavarovano z namenom, da se ohrani ekološko celovitost enega ali več ekosistemov za sedanje in prihodnje generacije, odpravi izkoriščanje ali rabo, ki je v nasprotju s cilji zavarovanja, ter zagotovi osnovo za duhovne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, rekreacijske možnosti in možnosti obiska, ki morajo biti okoljsko in kulturno združljive z zahtevami območja.«.

Poleg tega temelji predlog zakona še na načelih: celovitosti narodnega parka, celovitosti upravljanja narodnega parka, sodelovanja pri upravljanju narodnega parka, doseganja sinergijskih učinkov pri financiranju narodnega parka in vključevanja javnosti v upravljanje narodnega parka.


2.3 Poglavitne rešitve

2.3.1 Splošno

Predlog zakona je pripravljen ob upoštevanju rešitev krovnega zakona za področje ohranjanja narave, to je Zakona o ohranjanju narave. Za narodni park veljajo vse sistemske rešitve, ki jih za zavarovana območja določa ZON. Zaradi tega predlog zakona primeroma ne vsebuje določb o: obveznosti izdaje odločbe o statusu nepremičnine v zavarovanem območju in obveznem vpisu v zemljiško knjigo, označevanju zavarovanih območij, obveznosti pridobitve soglasja upravne enote pri prometu z nepremičninami, ki je povezana s predkupno pravico države do nakupa nepremičnin, odškodninsko obveznostjo države zaradi omejitev lastninske pravice in obveznostjo države do odkupa nepremičnine zaradi omejitev lastninske pravice.

V nekaterih primerih je bilo ocenjeno, da je primernejša drugačna rešitev od sistemske, kar je v nadaljevanju posebej navedeno in utemeljeno. To je zlasti ureditev predkupne pravice države do nakupa nepremičnin v narodnem parku, pri čemer je za razliko od sistemske ureditve, kjer je le-ta uveljavljena na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih, v narodnem parku razširjena tudi na stavbna zemljišča. Poleg tega je v sistemski ureditvi naloga uveljavljanja predkupne pravice države naložena pristojnemu ministrstvu, v predlogu zakona pa se ta naloga prenaša na upravljavca narodnega parka. Razlog za drugačno ureditev izhaja iz zatečenega stanja v narodnem parku, kjer je zaradi zatečenega stanja in neusklajenosti katastra, ko prihaja do primerov, ko je v katastru posamezna zemljiškoknjižna parcela še vedno vodena kot stavbišče in zato predvidoma primerna za nadomestno gradnjo, v resnici pa tam že dolgo raste samo trava in še ruševin ni več. V takih primerih ni mogoče uveljavljati predkupne pravice in zaradi tega prihaja do velikih težav. Po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da je bolje prenesti predkupno pravico v izvajanje upravljavcu parka, ki je na terenu prisoten in je že zaradi tega bolj učinkovit. Ta rešitev je utemeljena tudi z nalogami, ki izvirajo iz predlaganega sklada in so naložene upravljavcu narodnega parka.

Sestavni del varstvenih režimov so omejitve lastninske pravice. Z Ustavo Republike Slovenije je v slovenskem pravnem redu vzpostavljeno načelo izvajanja lastninske pravice na način, da se s tem zagotavljajo tri funkcije lastninske pravice, in sicer socialna, ekološka in gospodarska. To načelo pomeni, da morajo biti pri izvajanju lastninske pravice te funkcije med seboj uravnotežene. Posledično izhaja iz tega tudi ugotovitev, da določitev načina izvajanja ekološke ali socialne funkcije lastnine, ne glede na to, da le-ta seveda posega v lastninsko pravico, ker je drugače ni mogoče določiti, ne pomeni nujno tudi njene omejitve. Omejitev lastninske pravice v javnem interesu pa tudi ne predstavlja oziroma ne vzpostavlja sama po sebi obveznosti države za izplačilo odškodnine. V predlogu zakona ni določb o primerih in pogojih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države, ker je to sistemsko urejeno v ZON in ni razlogov za drugačno ureditev.

V največ primerih je nek pravni institut podrobneje razdelan, pri čemer je to v pretežni meri posledica ocene izvajanja ZTNP in skoraj tridesetletnih izkušenj pri upravljanju narodnega parka, kakor je navedeno v nadaljevanju.

Ker je bil narodni park že ustanovljen z ZTNP leta 1981, je predlagani zakon po svoji vsebini sprememba akta o ustanovitvi zavarovanega območja – narodnega parka.

Predlagani zakon vsebuje tudi realizacijo varstva območij Natura 2000 in potencialnih območij Natura 2000 v Sloveniji, ki so določena na podlagi predpisov, izdanih na podlagi ZON.

S predlaganim zakonom se poleg varstva narave ureja tudi ohranjanje kakovosti krajine. Varstvo krajine sistemsko v slovenskem pravnem redu še ni urejeno. Varstvo tistih krajin, ki imajo lastnosti kulturne dediščine, poteka v sistemu varstva kulturne dediščine, varstvo tistih krajin, ki imajo lastnosti naravnih vrednot, in tistih, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, pa v sistemu ohranjanja narave. Narodni park je kot ena od kategorij širšega zavarovanega območja tudi območje z veliko krajinsko pestrostjo. V predlogu zakona je varstvo krajine urejeno tako, da se ohranjanje krajin nahaja v ciljih zakona, kakovosti krajin so bile upoštevane pri oblikovanju notranjih varstvenih območjih – tretje varstveno območje je v pretežni meri namenjeno zlasti varstvu krajine, varstveni režimi in pravila ravnanja na celotnem območju narodnega parka so naravnani tako, da se varuje kakovosti krajine, med naloge upravljavca so dodatno vključene tudi naloge varstva krajine.

V narodnem parku so številna in pomembna območja in enote kulturne dediščine, za katere so v sistemu varstva kulturne dediščine vzpostavljeni ustrezni varstveni režimi in varstvene usmeritve. Predlog zakona ni akt o razglasitvi kulturnega spomenika, pač pa so varstveni režimi, ki varujejo krajino, v veliki meri naravnani tudi na varstvo kulturne dediščine. Uveljavljeni režimi varstva kulturnih spomenikov veljajo tudi v narodnem parku, pri čemer se morajo izvajati tako, da ne ogrozijo ciljev narodnega parka, ki je tudi v mednarodnem pomenu kategorija zavarovanega območja, ki varuje naravo (II. kategorija IUCN). Naloge varstva kulturne dediščine so v predlogu zakona naložene upravljavcu narodnega parka, s čimer bo doseženo bolj učinkovito delovanje upravljavca narodnega parka.

V predlogu zakona je dan zelo velik poudarek omogočanju razvojnih možnosti prebivalstva, pri čemer je predlagatelj uporabil na primeru drugih parkov že preverjene rešitve in opredelil vsebino trajnostnega razvoja v narodnem parku z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka. Načrtovanje in izvajanje razvojnih nalog je naloženo upravljavcu narodnega parka in razvojnim agencijam. Obveznosti, ki jih prinaša predlog zakona, pa morajo upoštevati vsi, ki sodelujejo v postopkih, ki jih kot pomembne za trajnostni razvoj v narodnem parku določa predlog zakona.

Eden od ciljev narodnega parka je tudi omogočanje duhovne sprostitve in bogatitve, kar je v predlogu zakona uresničeno tako med razvojnimi usmeritvami – spodbujanje ekoturizma, razvoja parkovne infrastrukture in ohranjanja tradicionalnih znanj in veščin, kakor tudi z ustreznim varstvenim režimom ter uzakonjeno splošno rabo v narodnem parku, ki pomeni pravico vseh, da obiskujejo in ogledujejo narodni park pod enakimi pogoji. Ta cilj je vključen tudi med naloge upravljavca, konkretiziran pa bo v načrtu upravljanja.

2.3.2 Območje narodnega parka, notranja conacija in varstveni režimi ter pravila ravnanja

Narodni park je zavarovan kot celota in je primerljiv z mednarodno kategorizacijo za narodni park, kategorija IUCN - II, pri čemer so tudi cilji primerljivi, in sicer gre za postopno doseganje upravljavskih ciljev te IUCN kategorije. Temeljno izhodišče pri doseganju kategorije IUCN – II je v uzakonitvi dejanskega stanja v naravi ter preprečitvi poslabšanja stanja, ob tem, da so s predpisanimi ukrepi in mehanizmi, skladno s programom, določenim v načrtu upravljanja, dane možnosti in vzvodi za postopno celovito doseganje ciljev te IUCN kategorije. Zaradi tega se predvideva postopen način doseganja teh ciljev ob upoštevanju trajnostnega razvoja v narodnem parku.

Predlagana rešitev ohranja sedanje zunanje meje narodnega parka. Narodni park je v celoti namenjen varovanju ekološke celovitosti ekosistemov v narodnem parku in preprečevanju posegov in dejavnosti, ki bi jo lahko ogrozile, ohranjanju ravnovesja med naravnimi procesi in delovanjem človeka zaradi ohranjanja za območje narodnega parka značilne krajine, kot prvine tradicionalne rabe prostora, varovanju in spoznavanju naravnih, krajinskih in duhovnih vrednot ter kulturne dediščine, spodbujanju trajnostnega razvoja in ohranjanju poselitve ter omogočanju obiskovanja za duhovne, znanstvene, izobraževalne, rekreacijske in turistične namene na način, ki je za naravo čim manj moteč in združljiv s cilji narodnega parka. Raba, ki se v narodnem parku še dopušča, mora biti v skladu s cilji narodnega parka.

Narodni park se nadalje deli na tri varstvena območja glede na namene in cilje v skladu z mednarodnimi priporočili za doseganje kategorije IUCN - II, ki so skladna z usmeritvami ZON ter pripravljenimi strokovnimi predlogi upravljavca narodnega parka in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. V posameznih varstvenih območjih se posebej ureja njihova prednostna namembnost. Tako je prvo varstveno območje osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanju naravnih vrednot, z vsebino in kriteriji, ki ustrezajo upravljavski kategoriji IUCN - II. Namenjeno je tudi tradicionalni paši in omogočanju obiskovanja. To je območje, kjer so cilji kategorije IUCN - II že doseženi. Drugo varstveno območje je ravno tako osrednje območje, vendar z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami. Namenjeno je ohranitvi obstoječega stanja narave, ker gre za območja, ki so po svoji naravni ohranjenosti zelo blizu kategoriji IUCN - II, in preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti ter postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti oziroma v primeru drugačnega razvoja le-teh, tudi ohranjanju nespremenjenega stanja oziroma prehodu v tretje varstveno območje. Tretje varstveno območje je območje varovanja narave in izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti krajine ter omogočanju trajnostnega razvoja, prednostnemu urejanju obiskovanja z vsebino in kriteriji, kjer varstveni nameni in tradicionalna raba prostora niso v konfliktu s primarnim ciljem narodnega parka.

Glede na zastavljene cilje, kamor sodi tudi izpolnjevanje zahtev IUCN, in sicer je to zahteva po osrednjem območju v velikosti 75 %, kjer ne sme biti komercialne rabe naravnih virov, dosega predlagana ureditev v prvem varstvenem območju cca. 33 %. Če se k temu prišteje še drugo varstveno območje, ki je tudi del osrednjega območja in kjer je raba omejena zgolj na sonaravno kmetijstvo in gozdarstvo ter trajnostno upravljanje z divjadjo, kar v veliki meri pomeni izpolnjevanje priporočil IUCN o »upoštevanju potreb avtohtonega prebivalstva za trajnostno rabo naravnih virov, v kolikor to ne vpliva negativno na cilje upravljanja narodnega parka«, je obseg osrednjega območja cca. 66 %. Cilj drugega varstvenega območja je ohraniti obstoječe stanje narave in preprečiti vnos novih obremenjujočih dejavnosti ter postopno dosegati namene prvega varstvenega območja ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti. Upoštevaje danosti razvoja, ki se bo usmerjal z načrtom upravljanja, je v predlog zakona vgrajeno pooblastilo vladi, da lahko na podlagi posebne ocene izvajanja načrta upravljanja, ki izkazuje bistveno spremenjene okoliščine razvoja dopuščenih dejavnosti, spremeni meje varstvenih območij. Pri tem prehod zemljišč iz prvega varstvenega območja ni mogoč, vse druge spremembe pa so dopustne. Določena je tudi omejitev, da se s tem ne sme zmanjšati osrednje območje narodnega parka.

Predlagana ureditev je ocenjena kot tista, ki je v danem trenutku realna, in pomeni velik korak naprej. Delitev osrednjega območja na dve varstveni območji, kot sta opisani zgoraj, pa bo prispevala k transparentnosti in merljivosti zastavljenega cilja, ki ga bo mogoče doseči le postopno.

Glede na sedanjo ureditev se spreminja meja osrednjega območja parka, ki po predlogu obsega prvo in drugo varstveno območje tako, da so iz osrednjega območja izvzeta vsa območja naselij in njihova zaledna območja, kar bo lahko omogočilo primeren razvoj določenih dejavnosti v narodnem parku. Robno območje, ki po predlogu zakona postaja tretje varstveno območje, bo tako obsegalo zlasti vsa poseljena območja, obdelovalna kmetijska zemljišča in gospodarske gozdove. Naselja, kot je Ukanc (v obstoječi ureditvi je to naselje v osrednjem območju) so naselja z izrazito turistično komponento, zato so nekatere potrebe po gradnji in težnja po povečanju turističnih in gostinskih kapacitet upravičene. Ker se meja osrednjega območja umika na območje, kjer ni naselij, to pomeni omilitev prepovedi s stališča možnega razvoja določenih dejavnosti in trajnostnega razvoja v robnem območju.

Način določanja varstvenih režimov je spremenjen v toliko, da se najprej določa splošen varstveni režim, ki velja za celoten narodni park in v celoti le za tretje varstveno območje. Za prvo varstveno območje so določeni varstveni režimi tako, da veljajo poleg režimov za celoten narodni park v prvem varstvenem območju še posebni režimi. Režimi v drugem varstvenem območju pa so določeni na način izjem od režimov, ki veljajo v prvem varstvenem režimu. Izjeme od varstvenih režimov se nadalje določajo še območno, in sicer za Bohinjsko jezero z okolico, cesti čez Vršič in na Mangartsko sedlo ter za območja občinskih cest in cestnega sveta. Izjeme so določene tudi za izvajanje konkretnih nalog izvajalcev v predlogu zakona navedenih javnih služb in seveda za naloge, določene z načrtom upravljanja. Tudi posamezni varstveni režimi vsebujejo nekatere izjeme, ki dopuščajo izjeme od sicer prepovedanih ravnanj, pri čemer so primeri sila raznovrstni. Namen predlaganih ureditev je doseči sprejemljivost predlaganih režimov ob omilitvah, ki omogočajo trajnostni razvoj, zlasti v območjih strnjene in razpršene poselitve. Z varstvenim režimom se podrobneje usmerja dejavnosti in posege v prostoru tako, da se na eni strani upoštevajo razvojne potrebe prebivalcev v parku, na drugi strani pa ohranjajo biotska raznovrstnost, kakovostne značilnosti kulturne krajine, kulturne dediščine, poselitvenega vzorca in lokalne stavbne tipologije ter varujejo vplivno območje pred preobremenitvami v prostoru.

Varstveni režimi, ki jih za celoten narodni park določa predlog zakona, zato vsebinsko niso bistveno spremenjeni, če jih primerjamo z varstvenimi režimi, ki že veljajo v robnem območju. Varstveni režimi zlasti v prvem in delno tudi v drugem varstvenem območju pa so v predlogu zakona strožji od dosedanje ureditve, saj je prepovedan lov na določenih območjih in posegi v prostor, razen nekaterih izjem za obnovo objektov, okoljsko sanacijo, posegov za varstvo pred škodljivim delovanjem voda in podzemnih infrastrukturnih vodov. Osrednje območje je namenjeno uresničevanju naravovarstvenih ciljev, zlasti varstva in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter habitatov prosto živečih živali in rastlin. Obiskovalce parka naj bi se v tem območju usmerjalo na manj občutljive dele narave tako, da se omogoča okolju prijazna rekreacija, vzgoja in izobraževanje o naravi. To območje obsega predele nad gozdno mejo (visokogorje), varovalne gozdove, zgornje dele vodotokov in krajinsko značilne zatrepe alpskih dolin.

Predlagatelj je uporabil tudi druge možnosti urejanja področij z instrumentom obveznih pravil ravnanja, kamor so uvrščena pravila ravnanja, ki obvezujejo načrtovalce prostora in rabe naravnih dobrin in določajo izhodišča za načrtovanja v narodnem parku, poleg tega pa se na novo ureja posebna, večja vloga upravljavca pri dovoljevanju posegov v naravo v narodnem parku. V vseh primerih je treba pridobiti vsaj mnenje upravljavca, v nekaterih posebej pomembnih primerih pa predlog zakona uvaja tudi posebno soglasje upravljavca narodnega parka.

Predlog zakona v celoti sledi sistemski ureditvi, ki določa, da je načrt upravljanja narodnega parka podlaga za načrtovanje prostora in rabo naravnih dobrin. V načrtu upravljanja se podrobneje prikažejo in konkretizirajo varstveni režimi in varstvene ter razvojne usmeritve, vendar le-te le na generalnem nivoju.

2.3.3 Upravljanje narodnega parka: upravljavec in upravljavski načrt;

Predlog zakona ohranja uveljavljen način upravljanja narodnega parka, in sicer je to institucionalno upravljanje, ko z narodnim parkom upravlja javni zavod. Upravljanje zavarovanega območja je z ZON opredeljeno kot javna služba ohranjanja narave.

Poleg nalog javne službe ohranjanja narave so upravljavcu narodnega parka naložene tudi naloge javne službe varstva kulturne dediščine, upravljanja z loviščem in upravljanja z nepremičninami v lasti države ter druge naloge upravljavca, vezane na vzgojno – izobraževalno ter raziskovalno dejavnost in mednarodno sodelovanje. Upravljavec opravlja tudi naloge varstva krajine in nekatere posamezne razvojne naloge. Upravljavcu so dana tudi javna pooblastila za izvajanje nadzora in izvajanje predkupne pravice. Urejeno je pooblastilo za izdajo mnenj in soglasij, upravljavec pa je tudi stranka v upravnih postopkih. Kot javno pooblastilo je pravno urejeno tudi potrjevanje razvojnih dokumentov. Najvišji organ upravljanja je svet zavoda, pri čemer se predlaga manjše, še operativno število članov sveta zavoda. Poseben vpliv ustanovitelja na bistvene odločitve upravljanja narodnega parka se zagotavlja z obveznim soglasjem članov sveta zavoda - predstavnikov ustanovitelja. Število in sestava članov sveta zagotavlja uravnoteženo sestavo državnih in lokalnih predstavnikov, predstavnikov lastnikov, delavcev zavoda in zainteresirane javnosti.

V predlog zakona je vgrajena tudi rešitev, ki zagotavlja sodelovanje lokalnih prebivalcev pri upravljanju parka, in sicer je to obvezna ustanovitev posebnega posvetovalnega telesa člana sveta zavoda, ki je naložena parkovnim lokalnim skupnostim oziroma ožjim delom občine, če so le-ti ustanovljeni.

Novost predstavlja tudi predlagana rešitev vključevanja najširše zainteresirane javnosti v upravljanje narodnega parka, ki se izvaja preko posebnega foruma Triglavskega narodnega parka.

Upravljavec narodnega parka – javni zavod Triglavski narodni park je tudi upravljavec biosfernega območja Julijske Alpe. Vloga upravljavca biosfernega območja zajema predvsem zbiranje podatkov, pripravo strokovnih podlag in izvajanje razvojnih nalog v smislu koordinatorja razvojnih dejavnosti.

V predlogu zakona ohranja načrt upravljanja svojo sistemsko vsebino in pomen, je pa podrobneje razdelan za potrebe upravljanja narodnega parka. Podrobneje je urejen tudi postopek njegove priprave in sprejema ter sodelovanje lokalnih skupnosti in najširše zainteresirane javnosti pri njegovem sprejemu preko vloge foruma. Načrt upravljanja je temeljni programski dokument upravljavca parka in osnova za pripravo dveletnih programov dela. Sprejme ga Vlada Republike Slovenije. Načrt upravljanja je obvezna podlaga za načrtovanje prostora, urejanje, upravljanje ter rabo naravnih dobrin na območju narodnega parka, ohranjanje krajinske in arhitekturne identitete ter izvajanje gospodarskih in drugih javnih služb na območju narodnega parka. Načrt upravljanja je tudi dokument, s katerim se opredelijo konkretni ukrepi za postopno doseganje ciljev kategorije IUCN - II v narodnem parku


2.3.4 Ukrepi za omogočanje razvoja lokalnega prebivalstva – razvojne usmeritve

V predlogu zakona je dan zelo velik poudarek trajnostnemu razvoju in s tem povezanim omogočanjem razvojnih možnosti prebivalstva. Vsebina trajnostnega razvoja v narodnem parku je primeroma opredeljena z določitvijo razvojnih usmeritev, ki so skladne s cilji narodnega parka. Razvojne usmeritve se nanašajo na celotno območje parka in so posebej konkretizirane. Nekatere med njimi veljajo za celotno območja parkovnih občin. Namenjene so podpori razvojnim projektom, investicijam in dejavnostim pod pogojem skladnosti s cilji narodnega parka. Razvojne usmeritve se morajo zaradi svojega pomena in zagotavljanja njihovega realnega uresničevanja umeščati kot sestavina strateškega, programskega in drugega razvojnega načrtovanja parkovnih občin in države.

Posebna rešitev je namenjena obveznosti usklajevanja razvojnih dokumentov občin ali države s cilji narodnega parka. Namera te določbe je usklajenost teh razvojnih dokumentov s cilji in načrtom upravljanja narodnega parka. Pri tem je določen postopek ugotavljanja njihove sprejemljivosti in vloga upravljavca narodnega parka pri tem.

2.3.5 Zagotovitev finančnih virov za varstvo narodnega parka in razvoj lokalnega prebivalstva

V skladu z ambicijo predlagatelja zakona, da je eden najpomembnejših ciljev vzpostavitve in upravljanja narodnega parka ohranitev izjemnih naravnih, kulturnih in krajinskih vrednot, da se ohrani narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, velika biotska raznovrstnost skupaj z pestrostjo pokrajine ter da se ohrani kulturna dediščina, vsebuje predlog zakona navedbo virov financiranja nalog, ki so s tem zakonom dane upravljavcu narodnega parka oziroma so naložene razvojnim agencijam, namenjene pa so spodbujanju trajnostnega razvoja v narodnem parku ter zagotavljanju razvojnih možnosti lokalnega prebivalstva. Med temi viri je med najpomembnejšimi tudi državni proračun.

Zavedajoč se dejstva, da namen ustanovitve in upravljanja parka kot zavarovanega območja ni le varovanje narave in kulturne dediščine, temveč mora omogočiti vsem obiskovalcem v parku doživljanje narave, ljudem, ki v njem živijo, pa zagotavljati trajnostne gospodarske učinke, predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na razvojne spodbude, določa prednostno obravnavo ukrepov za doseganje ciljev na področju parka ter višji delež dodelitve sredstev finančnih spodbud, praviloma v višini 80 odstotkov predračunskih vrednosti.


3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Za doseganje namena narodnega parka kot zavarovanega območja, tj. ohranjanja naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti ter kulturne krajine na eni strani ter za zagotavljanje gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja prebivalcev parka in lokalnih skupnosti, povezanih z razvojem parka kot ključnega cilja vzpostavitve in upravljanja narodnega parka, je potrebno zagotoviti široko paleto instrumentov financiranja.

Kljub načelnim usmeritvam k trajnostnemu gospodarskemu razvoju ter načelom ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti ter kulturne dediščine, ki jih je vlada sprejela v strateških dokumentih, kot je npr. Strategija gospodarskega razvoja Republike Slovenije in Nacionalni program varstva okolja, sredstva proračuna Republike Slovenije v narodnem parku zagotavljajo zgolj izvajanje javne službe ohranjanja narave in še to le v omejenem obsegu.

Poleg izvajanja potrebnih ukrepov varstva v skladu z upravljavskim načrtom javnega zavoda kot upravljavca narodnega parka ter načrtovanja, ureditve in vzdrževanja parkovne infrastrukture, sodi med najpomembnejše ukrepe za zagotavljanje dolgoročnih ciljev narodnega parka tudi odkup zemljišč v osrednjem območju parka. Lastništvo zemljišč v osrednjem območju narodnega parka namreč javnemu zavodu kot upravljavcu parka omogoča racionalnejše upravljanje na območju, ki je ključnega pomena za zagotovitev dolgoročnih ciljev parka. Predlagatelj zakona ocenjuje, da je odkup zemljišč cenejši ukrep kot zagotavljanje odškodnin drugim lastnikom, ki jih je Republika Slovenija skladno z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, dolžna zagotoviti, če raba na omenjenih zemljiščih ni dovoljena oziroma je omejena. Kot izhaja iz določb predlagatelja zakona, pa je smiselno, da z zemljišči v osrednjem območju parka upravlja javni zavod kot upravljavec, ker je skladno z določbami predloga tega zakona zadolžen tako za zagotavljanje ciljev narodnega parka, hkrati pa ureja narodni park za obisk, popularizacijo, prezentacijo in izobraževanje o pomenu parka in varstvu naravnih in krajinskih vrednot z narodnogospodarskega vidika. Tudi izkušnje drugih evropskih držav kažejo, da je zagotavljanje ciljev zavarovanih območij in narodnih parkov najučinkovitejša tako, da je upravljavec hkrati lastnik zemljišč na območju parka. Nenazadnje velja omeniti tudi, da mora v skladu z Ustavo Republike Slovenije vsak lastnik zagotavljati tudi ekološko funkcijo lastnine. Predlagatelj ocenjuje, da bi za doseganje ciljev narodnega parka Republika Slovenija morala v naslednjih 10 letih odkupiti okoli 15.000 ha zemljišč, kar pomeni okoli 1.500 ha letno. Upoštevajoč ceno v višini 0,2 evra za m², predlagatelj zakona ocenjuje, da bi bilo za ta namen potrebno zagotoviti 3 milijone evrov letno.

Predlagatelj ne more podati ocene višine sredstev, potrebnih za izplačila odškodnin lastnikom zaradi omejitev lastninske pravice, ker je le-ta predvsem odvisna od tega, v kakšni meri in v katerih primerih se bodo fizične in pravne osebe odločale za vložitev zahtevkov.

Omogočiti je treba financiranje izvedbe dodatnih ukrepov varstva v skladu z upravljavskim načrtom ter kot lastna sredstva za pridobitev sredstev iz evropskih programov pomoči v višini 1 milijon evrov letno, dodatno ureditev in vzdrževanje parkovne infrastrukture v višini 1 milijon evrov letno ter odkupe zemljišč v višini 3 milijonov evrov letno, skupno torej 5 milijonov evrov. Predlagatelj zakona nadalje poudarja, da je tako za zagotavljanje ciljev narodnega parka, kakor tudi za zagotavljanje skladnega regionalnega razvoja in trajnostnega razvoja lokalnih skupnosti v narodnem parku ključnega pomena zagotavljanje finančnih sredstev za razvojne usmeritve, kot jih predlagatelj zakona opredeljuje v 10. členu predloga zakona. Potrebna sredstva za sofinanciranje tako opredeljenih razvojnih usmeritev se ocenjujejo na 5 milijon evrov.

Ker so s predlogom zakona upravljavcu narodnega parka dane nove naloge, povezane predvsem s pripravo in izvajanjem razvojnih projektov parka (informiranje, izobraževanje o parku in naravnih in kulturnih vrednotah v njem, vzpostavitvi informacijskih centrov, ohranjanjem kulturne dediščine), predlagatelj zakona ocenjuje, da bo javni zavod za izvajanje teh nalog potreboval v prvem letu po uveljavitvi zakona 10 novih delovnih mest, za kar je ob oceni povprečnih stroškov za zagotovitev delovnega mesta v višini 45.000 evrov letno, ocenjeno na 450.000 evrov. Na proračunski postavki 2444 Triglavski narodni park je tako v letu 2009 in naprej potrebno zagotoviti dodatnih 450.000 evrov za dodatne zaposlitve v okviru rednega programa financiranja javne službe. V okviru omenjenih zaposlitev je pomembna novost, ki jo vključuje predlagatelj zakona, tudi predvidena zaposlitev strokovnjakov za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi na področju parka in neposredno tudi z lokalnim prebivalstvom za pomoč pri pripravi predlogov projektov, ki lahko pridobijo finančna sredstva evropskih programov nepovratnih sredstev za celotno paleto namenov, tako gospodarskih dejavnosti ter drugih dejavnosti ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine ter krajine na celotnem območju narodnega parka.

Z namenom razširitve palete tržnih instrumentov v upravljanju narodnega parka ter jasnejše opredelitve lastninskih razmerij predlagatelj poleg že uveljavljenih dovolilnic (pravice) za lov in ribolov na območju parka, okoljskih dajatev, vodnih povračil in koncesij za rabo vode, uvaja posebno koncesijo za rabo dela narodnega parka. Del narodnega parka se lahko ob izpolnjevanju določb tega zakona posebej uredi za ogledovanje in obiskovanje v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Proti plačilu koncesije se na javnem razpisu podeli pravico kandidatu, ki predloži naravovarstveno sprejemljivejši predlog rabe dela narodnega parka.

Predlog zakona predvideva, da lahko ministrstvo, pristojno za državne in gozdne ceste, ter lokalna skupnost za občinske ceste določijo obveznost plačila cestnin in parkirnin ter njuno višino, ob upoštevanju obremenjenosti narodnega parka s prometom in obiskom, kar je v skladu z določbami evropske zakonodaje, ki predvideva zaračunavanje ustrezno višjih cestnin v primeru gorskih cest in prelazov, kar bi na področju Triglavskega parka veljalo za cesto čez prelaz in parkirnino na sedlu Vršič. Na ta način pridobljena sredstva se morajo porabiti namensko v parkovnih lokalnih skupnostih, kjer so bila sredstva zbrana, in naj se prednostno namenijo za vzdrževanje cest in parkirišč ter za izgradnjo parkovne infrastrukture

Zavedajoč se dejstva, da namen ustanovitve in upravljanja narodnega parka kot zavarovanega območja ni le varovanje narave in kulturne dediščine, temveč mora omogočiti vsem obiskovalcem v parku doživljanje narave, ljudem, ki v njem živijo pa zagotavljati trajnostne gospodarske učinke, predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na razvojne spodbude, določa prednostno obravnavo ukrepov za doseganje ciljev na področju parka ter višji delež dodelitve sredstev finančnih spodbud, praviloma v višini 80 odstotkov predračunske vrednosti ukrepov.

Le ob zagotovitvi vseh omenjenih finančnih instrumentov v zadostnem obsegu je seveda možno doseči cilje narodnega parka, ki jih predlog zakona določa, na ta način pa zagotoviti multiplikativnosti učinka, ki jih narodni park kot zavarovano območje ima za gospodarski razvoj tako Republike Slovenije kot celote, kakor tudi, kar je še bolj pomembno, za lokalne skupnosti, ki se nahajajo v narodnem parku. Obsežno naravno zaščiteno območje Triglavskega narodnega parka pomeni komparativno prednost, omogoča razvoj trajnostnega turizma - ekoturizma kot prioritetne gospodarske panoge teh območij; prepoznavnost zavarovanega območja, ki se trži s svojo »blagovno znamko«. Le-ta se trži nenazadnje skozi doživljanje ohranjene narave in skozi izdelke in pridelke, ki so izdelani na naravi prijazen način in ki nosijo blagovno znamko TNP. Omenjeno ne omogoča le novih delovnih mest, večje prilive proračuna države zaradi povečanega priliva splošnih davkov, temveč omogoča tudi ohranitev trajnostne poseljenosti narodnega parka kot zavarovanega območja.


3.1 Zagotovitev finančnih sredstev

Sredstva za izvajanje redne dejavnosti javnega zavoda Triglavski narodni park so letno zagotovljena v okviru pravic porabe Ministrstva za okolje in prostor na proračunski postavki 2444 Triglavski narodni park. Za financiranje izvajanja dodatnih nalog, ki jih predlog zakona nalaga omenjenemu javnemu zavodu kot upravljavcu narodnega parka, kakor tudi financiranja drugih za dosego ciljev narodnega parka nujno potrebnih finančnih sredstev, se v letu 2009 zagotovijo v skladu s predlogom zakona s prerazporeditvijo sredstev znotraj pravic porabe Ministrstva za okolje in prostor.

Glede na to, da je treba izvedbo ukrepov natančneje opredeliti v načrtu upravljanja narodnega parka, ki ga Vlada sprejme skladno s predlogom zakona v roku dveh let po uveljavitvi zakona, se dodatna proračunska sredstva zagotovi s prerazporeditvijo sredstev po uveljavitvi tega zakona.

Predlog zakona nima posledic za druga javna finančna sredstva.


4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

4.1 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Primerjalni prikaz pravnih ureditev v drugih državah je osredotočen na primerljive pravne institute, iz katerih je mogoče sklepati na vsebine, ki so predmet predlaganega zakona. To so način ustanovitve, upravljanje in financiranje narodnih parkov oziroma drugih zavarovanih območij narave.

Z vidika mednarodne primerljivosti sodi Triglavski narodni park med srednje velike evropske narodne parke. S svojim delovanjem sledi izhodiščem, ki jih kot enotno osnovo za parke uveljavlja Svetovna zveza za ohranjanje narave (IUCN). Politika upravljavca parka Triglavskega narodnega parka je postopoma težila k bolj doslednemu izvajanju načel nekomercialne rabe osrednjega območja parka, kar je izhodiščna zahteva za t.i. II. kategorijo IUCN, ki je temeljni kriterij za narodni park in je preverjen v Združenih narodih in pri UNESCU.

Avstrija
Pravna podlaga za ustanavljanje narodnih parkov in za upravljanje z njimi je zakonodaja posamezne dežele, v kateri se park nahaja, saj Avstrija na zvezni ravni nima zakona, ki bi (enotno in sistemsko) urejal to materijo. Na zvezni ravni deluje Komite za narodne parke ("Nationalparkbeirat"), ki zagotavlja načelen programski okvir za vse obstoječe in načrtovane narodne parke. Avstrija ima šest mednarodno priznanih narodnih parkov (IUCN kategorija II) s skupno površino 2.350 km², kar znaša cca. 3 % celotne površine države.

Dejstvo, da je ustanavljanje in urejanje narodnih parkov v pristojnosti posameznih dežel, se odraža tudi na ravni lastninske strukture območij narodnih parkov: v smislu razmejitve državna lastnina - zasebna lastnina omenjena struktura namreč močno niha, od skoraj popolnoma državne (npr. v narodnem parku Österreichische Kalkalpen, kjer je 98 % ozemlja parka v državni lasti; država je ob ustanovitvi narodnega parka odkupila zemljišča od Državnih gozdov (Bundesforste), ki so postali partnerska organizacija pri upravljanju narodnega parka), do izključno zasebne lastnine (npr. v narodnem parku Neusiedlersee National Park). Vsak park ima svoje upravljavsko telo oziroma sklad za promocijo in upravljanje, ki je z deželno zakonodajo določen kot subjekt javnega prava in ki deluje na ravni posamezne dežele. Gre za predstavniško telo, ki je v primeru Hohe Tauern National Park sestavljeno iz 5 predstavnikov lastnikov ozemlja parka, 4 predstavnikov skupnosti, 1 predstavnika Avstrijskega alpskega kluba, 2 predstavnikov deželne oblasti iz vrst strokovnjakov za ohranjanje narave in prostorsko načrtovanje ter 1 člana deželne oblasti, ki je odgovoren za področje ohranjanja narave. Ustanovitev parka je v pristojnosti deželnega parlamenta ali vlade z zakonom ali uredbo.

S konkretnejšimi nalogami upravljanja se ukvarja Nationalparkverwaltung (npr. Kärnten), ki pripravlja načrt upravljanja in skrbi za njegovo izvajanje, z njimi povezanim gospodarjenjem z narodnim parkom se ukvarjajo različne deželne agencije za ohranjanje narave, ki regulirajo rabo gozdnih in kmetijskih zemljišč, turistično dejavnost ter drugo. Te agencije so lahko obenem tudi lastnik določenega dela ozemlja narodnega parka (npr. v Hohe Tauern National Park je tovrstna agencija lastnik 10 % ozemlja parka). V novejših narodnih parkih (Kalkalpen, Donau-Auen, Thayatal) se omenjene konkretnejše naloge upravljanja zagotavljajo znotraj statusnega okvira družb z omejeno odgovornostjo. Priprava in uresničevanja načrta upravljanja je v pristojnosti uprave parka. Upravljanje je urejeno po zakonih - naloge opravljajo uprave narodnih parkov, ki imajo v posameznih deželah različen status.

Vir financiranja za vse parke je državni proračun (sredstva, ki so v državnem proračunu zagotovljena ministrstvu, pristojnemu za okolje, predstavljajo cca. 50 % prihodkov vseh parkov), za posamezen park, ki se nahaja znotraj določene dežele, pa deželni proračun te dežele (ta sredstva predstavljajo cca. 50 % prihodkov parka). V Hohe Tauern National Park prihaja vir dohodkov tudi od lastnikov zemljišč, kulturnih organizacij, pobranih vstopnin, sredstev, pridobljenih s sponzorstvom Prijateljev narodnega parka Hohe Tauern, z oglaševanjem in s prodajo dobrin narodnega parka.

Nizozemska

Za razliko od Avstrije Nizozemska na nacionalni ravni sicer ima zakon o ohranjanju narave (iz l. 1967), vendar slednji z izjemo določb o naravnih spomenikih ne ureja zavarovanih območij. Spričo svojega položaja v hierarhiji pravnih aktov predstavlja omenjeni zakon sicer zavezujoč, a sila ohlapen (pomanjkljiv) formalni okvir za okoljsko planiranje, v katerega spada seveda tudi vprašanje urejanja narodnih parkov. Ustanavljanje narodnih parkov poteka pod okriljem ministrstva, pristojnega za okolje, (tu deluje t. i. Provizorična komisija za narodne parke), pri čemer je za uradno ustanovitev narodnega parka potrebna odobritev razvojnega in upravljavskega načrta parka s strani vseh, v postopek ustanavljanja vključenih družbenikov družbe, ki bo s parkom upravljala. Nizozemska ima 20 narodnih parkov (vsi so IUCN kategorije II) skupne površine 1.193 km² – pretežno so to manjši narodni parki do 60 km² površine, največji meri 400 km².

Ozemlja nizozemskih narodnih parkov so bodisi v celoti državna lastnina, bodisi pretežno v lasti posameznih dežel, mestnih občin ali različnih in mnogoštevilnih zasebnih organizacij za ohranjanje narave (med slednjimi npr. deželnih upravnih odborov za podeželje, skladov narodnega parka in deželnih skladov za ohranjanje podeželja).

Vsak narodni park ima svoj upravni odbor s pravnim statusom družbe. Sestavljajo ga njegov predsednik (predstavnik dežele) in družbeniki (predstavniki deželne oblasti, predstavniki uprave organizacij za ohranjanje narave in lastniki zemljišč). Naloga upravnega odbora je priprava načrta upravljanja ter reguliranje rabe zemljišč in turistične dejavnosti v narodnem parku. Močan vpliv na pripravo načrta upravljanja oziroma na vladne kroge in javnost ima Sklad za naravo in okolje, v katerem je združena večina omenjenih zasebnih organizacij za ohranjanje narave.

Narodni parki se financirajo iz državnega proračuna (minister, pristojen za okolje odobri eno- in večletni finančni načrt za vsak park posebej) ter iz sredstev zasebnih organizacij za ohranjanje narave.

Anglija

Primer Anglije je prikazan kot primer, ko se v nacionalni zakonodaji sicer uporablja poimenovanje »narodni park«, po mednarodni klasifikaciji pa so vsi angleški parki vpisani v UN List of Protected Areas kot zavarovana krajina (pokrajina) (smernice IUCN - kategorija V). V teh »narodnih parkih« je naravnim procesom prepuščen le manjši del območij – vse ostalo pa je od človeka oblikovana kulturna krajina, naselja znotraj parkov itd.

Anglija ima zakon, ki ureja vsebino narodnih parkov na nacionalni ravni (The Environment Act (v nadaljevanju: EA) iz l. 1995). Člen 62 EA nalaga upravljavskim telesom parka obveznost, da "si prizadevajo za ekonomsko in socialno dobrobit lokalnih skupnosti znotraj narodnega parka, ne da bi pri tem ustvarjale znatne stroške, in v ta namen sodelujejo z lokalnimi oblastmi in javnimi organizacijami, katerih funkcije vključujejo spodbujanje ekonomskega ali socialnega razvoja območja narodnega parka."

Finska

Finska ima sistemski zakon o ohranjanju narave iz l. 1996 (v nadaljevanju: ZON-SF), ki pozna več vrst območij zaščitene narave: poleg narodnih parkov še naravne parke in druga območja zaščitene narave. ZON-SF določa, da se narodni in naravni parki ustanovijo in njihov namen določi z zakonom. Ustanovitev drugih območij zaščitene narave, določitev njihovega namena in za ta območja urejajočih pravil za zagotavljanje miru, pa se določi s predpisom vlade ali - če gre za ozemlje, katerega površina ne presega 100 ha - z aktom Gozdne uprave .

Finska ima 35 narodnih parkov v skupni površini 8.846 km². Narodni park se lahko ustanovi samo na območju, ki je v lasti države. Večino zavarovanih območij, ki so v lasti države, upravlja »Natural Heritage Services« (NHS), ki je organizacijska enota znotraj Gozdne uprave (v nadaljevanju: GO). Edino izjemo glede subjekta upravljanja predstavlja park Koli, ki je pod upravo državnega Gozdnoraziskovalnega inštituta.

GO je pod upravno pristojnostjo Ministrstva (kmetijstvo in gozdarstvo) za državno in gozdno gospodarstvo delujoča gospodarska organizacija, ki je v vprašanjih, povezanih z zaščito narave, pod programskim vodstvom Ministrstva za okolje (1. par. Zakona o Gozdni upravi (v nadaljevanju: ZGO)). NHS vsako leto objavi letno poročilo in predstavi najpomembnejše rezutate pri upravljanju zavarovanih območij, njihovem varstvu in rekreacijski rabi teh območij.

Glavna vira financiranja GO sta državni proračun (GO lahko najame tudi državni kredit z najmanj enoletnim odplačilnim rokom; 7. in 8. par. ZGO) in prihodki od gozdnogospodarske dejavnosti (cca. 44 milijonov evrov letno).


4.2. Pravo Evropske unije

Pravo Evropske unije ne ureja zavarovanih območjih in je to v celoti prepuščeno državam članicam. Varstvo narave je v Evropski uniji izjemno pomembno, udejanja pa se v segmentu ohranjanja biotske raznovrstnosti z ohranjanjem evropsko pomembnih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in evropsko pomembnih habitatnih tipov ter vseh vrst ptic, kakor tudi zlasti z ureditvijo trgovine z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Med najpomembnejše ukrepe se nedvomno uvršča vzpostavitev Evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, katerega namen je vzpostavitev med seboj povezanih omrežij habitatov evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov.

Pravo Evropske unije je v slovenski pravni red prenešeno z ZON in predlagani zakon ni predmet tega prenosa. Predstavlja pa predlagani zakon vsebinsko in sistemsko uskladitev in realizacijo varstva območij Natura 2000 in potencialnih območij Natura 2000 v Sloveniji, ki so določena na podlagi predpisov, izdanih na podlagi ZON.

Pomembnejši predpisi so:
1. Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic - Council Directive 79/409/EEC of 2. April 1979 on the conservation of wild birds,
2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Council Directive 92/43/EEC of 21. May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora,
3. Direktiva Sceta 83/192/EGS z dne 28. marca 1983 o uvozu kož nekaterih tjulnjih mladičev in izdelkov iz njih - Council Directive 83/129/EEC of 28. March 1983 concerning the importation into Member States of skins of certain seal pups and products derivated therefrom,
4. Direktiva Sveta 1999/22/EGS z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih - Council Directive 1999/22/EC of 29. March 1999 relating to the keeping of wild animals in zoos,
5. Uredba Sveta št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi s spremembami – Council Regulation No 338/97 of 9. December 1996 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein,
6. Uredba Sveta št. 338/97/ES z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi - Council Regulation (EC) No 338/97 of 9. December 1996 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein, s spremembami: Uredba Sveta št. 2307/97/ES z dne 18. novembra 1997, Uredba Sveta št. 2214/98/ES z dne 15. oktobra 1998, Uredba Sveta št. 1476/1999/ES z dne 6. julija 1999, Uredba Sveta št. 2724/2000/ES z dne 30. novembra 2000, Uredba Sveta št. 1579/2001 z dne 1. avgusta 2001, Uredba Sveta št. 1332/2005 z dne 9. avgusta 2005,
7. Uredba Komisije št. 865/2006/ES z dne 4. maja 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje uredbe Sveta št. 338/97/ES o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi - Commissionl Regulation (EC) No 865/2006 of 4 May 2006 laying down detailed rules concerning the implamentation of Council Regulation (EC) No 338/97 on the protection of species of wild fauna and flora by regulating trade therein (uredba je nadomestila uredbo št. 1808/2001/EC),
8. Uredba Sveta št. 3254/91 z dne 4. novembra 1991 o prepovedi uporabe posebnih vrst pasti - Council Regulation (EEC) No 3254/91, prohibiting the use of leghold traps,
9. Uredba Sveta št. 348/81 z dne 20. januarja 1981 o skupnih pravilih za uvoz kitov proizvodov iz kitov in delfinov - Council Regulation EEC No 348/81 of 20. January 1981 on common rules for imports of whales or other cetacean products.

4.3 Ratificirane mednarodne pogodbe

Ustava Republike Slovenije določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor in obvezujejo Slovenijo. S tem je vzpostavljena takšna notranja hierarhija pravnih aktov v slovenskem pravnem redu, da so splošno veljavna načela mednarodnega prava in ratificirane mednarodne konvencije hierarhično nad zakoni in drugimi predpisi in morajo biti le ti z njimi v skladu.

Ustava RS tudi določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Slovenija je ratificirala že vse pomembnejše mednarodne pogodbe, ki se nanašajo na varstvo narave. Tako so postale del slovenskega pravnega reda. Prevladujoča značilnost mednarodnih pogodb je, da običajno niso neposredno uporabljive, temveč jih je treba vključiti v pravni red države, ki je mednarodno pogodbo ratificirala. Z ZON so bile v slovenski pravni red vključene vsebine ratificiranih mednarodnih pogodb, pri čemer gre pri nekaterih za ureditev materije v zakonu samem, oziroma so temu namenjeni izvedbeni podzakonski akti.

Najpomembnejše ratificirane mednarodne pogodbe, ki urejajo varstvo narave in določajo temeljna naravovarstvena načela so:

1. Konvencija o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic - Ramsarska konvencija; The Convention on Wetlands of International Importance, especially as waterfowl habitat - Ramsar Convention (Ramsar, 1971) - notifikacija 1992 (Uradni list RS, št. 15/92)
2. Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine - Konvencija o svetovni dediščini; The Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage - the World Heritage Convention (Paris, 1972) - notifikacija 1992 (Uradni list RS, št.15/92)
3. Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami - Washingtonska konvencija ali CITES; The Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora (Washington, 1973) – ratificirana 1999 (Uradni list RS-MP, št. 31/99 - Uradni list RS, št. 110/99)
4. Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali - Bonnska konvencija (CMS); The Convention on the Conservation of Migratory Species of Wild Animals (Bonn, 1979) – ratificirana 1998 (Uradni list RS-MP, št. 18/98 – Uradni list RS, št. 72/98); v okviru konvencije so bili sprejeti naslednji sporazumi:

a. Sporazum o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (Uradni list RS – MP, št. 16/03 - Uradni list RS št. 66/03),
b. Sporazum o ohranjanju netopirjev v Evropi (Uradni list RS – MP, št. 22/03 – Uradni list RS, št. 102/03),
c. Sporazum o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (Uradni list RS – MP, št. 16/06 – Uradni list RS, št. 82/06)
d. Sporazum o mednarodnem programu za ohranjanje delfinov (Uradni list RS – MP, št. 20/06 – Uradni list RS, št. 114/06)

4.4 Svetovna zveza za ohranitev narave - IUCN

IUCN (World Conservation Union) je Svetovna zveza za ohranitev narave. Deluje v okviru Združenih narodov. Uvršča se med vladno - nevladne organizacije na svetovni ravni, saj združuje države članice, vladne agencije in nevladne organizacije. Slovenija je članica IUCN od leta 1993 (Uprava RS za varstvo narave – današnja Agencija RS za okolje je včlanjena kot vladna agencija). Posebnost te organizacije je, da v svoji sestavi združuje države, državne agencije ter niz nevladnih organizacij, meddržavnih, državnih in krajevnih, v edinstveno družabništvo. Poslanstvo IUCN je vplivati, spodbujati in pomagati družbam po vsem svetu ohraniti celovitost in raznovrstnost narave ter zagotoviti, da je kakršnakoli raba (tudi rekreacijska) naravnih virov pravična in trajnostna. Za delo IUCN je zelo pomembnih šest komisij, ki so sestavljene iz več kot 8000 strokovnjakov, ki prispevajo k razvijanju in izvajanju IUCN programa. Najpomembnejša je Svetovna komisija za zavarovana območja (WCPA - World Commission on Protected Areas). Med najbolj pomembne naloge WCPA spada delo na upravljavskih kategorijah zavarovanih območij ter njihovih ciljev in namenov.

Mednarodna kategorizacija IUCN pozna šest kategorij, ki so naslednje:
I. strogo varstvo (Strogi naravni rezervat / Naravno območje),
II. varstvo ekosistemov in rekreacija (Narodni park),
III. ohranjanje naravnih pojavov (Naravni spomenik),
IV. ohranjanje z rabo (Območje zavarovanih habitatov in vrst),
V. ohranjanje krajine in rekreacija (Zavarovana krajina),
VI. trajnostna raba naravnih ekosistemov (Zavarovano območje naravnih virov).

Kategorija IUCN – II: narodni park
Zavarovana območja kategorije IUCN - II, običajno poimenovana narodni parki, zaslužijo v Evropi posebno pozornost. Taka zavarovana območja so najbolj pomembna za varstvo narave. Primarni upravljavski cilj kategorije IUCN - II je zagotoviti pogoje za naravni razvoj ekosistemov brez človekovega vpliva. V idealnem primeru so območja te kategorije obkrožena z območji drugih upravljavskih kategorij.

Osrednji deli narodnih parkov morajo biti skladni s kategorijo IUCN - II. Robna območja ustrezajo V. kategoriji - zavarovani krajini, manjša zaključena območja v osrednjem ali robnem območju narodnega parka pa lahko ustrezajo tudi I. kategoriji IUCN - naravnim rezervatom. V narodnih parkih naj bi tako prevladovala II. kategorija s poudarjenimi naravovarstvenimi interesi, v izjemno pomembnem robnem območju V. kategorije pa ime ob varovanju narave in kulturne krajine prednost tudi trajnostni razvoj lokalnega prebivalstva.

V nadaljevanju so predstavljene definicije (opredelitev kategorije), cilji upravljanja, navodila za izbiro, organizacijska odgovornost ter dodatna navodila za uveljavitev kategorij v Evropi za II. in V. kategorijo IUCN. Ti dve kategoriji predstavljata osnovni in glavni varstveni območji (coni) v narodnih parkih. Navedbe opredelitev in smernic za II. in V. kategorijo IUCN so povzete po gradivu v knjižici Guidelines for Protected Area Management Categories, Interpretation and Application of the Protected Area Management Categories in Europe (2000).

Narodni park: območje, zavarovano predvsem za varstvo ekosistemov in za rekreacijo

Opredelitev

Naravno območje kopnega in/ali morja, zavarovano z namenom, da se ohrani ekološko celovitost enega ali več ekosistemov za sedanje in prihodnje generacije, odpravi izkoriščanje ali rabo, ki je v nasprotju s cilji zavarovanja ter zagotovi osnovo za duhovne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, rekreacijske možnosti in možnosti obiska, ki morajo biti okoljsko in kulturno združljive z zahtevami območja.

Cilj upravljanja

- varovati naravna območja in krajinske oblike narodnega in mednarodnega pomena za duhovne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, rekreacijske in turistične namene;
- zagotoviti obstoj in v čimbolj naravnem stanju ohraniti vzorčne primere fizičnogeografskih regij, biotskih združb, genskih virov in vrst ter tako zagotoviti ekološko stabilnost in raznovrstnost;
- prvi in najpomembnejši namen rekreacije v teh območjih je stik z naravnim okoljem in doživljanje le tega. Prednostna naloga upravljavca je vključiti izobraževanje o okolju in naravi v vodenje obiskovalcev in programe rekreativne rabe. Zato se poudarja pomen spodbujanja okoljskega izobraževanja in razumevanja narave kot dodatnega cilja upravljanja;
- izločiti in potem preprečevati izrabo ali rabo, ki je v nasprotju s cilji zavarovanja;
- ohraniti spoštovanje do ekoloških, geomorfoloških, sakralnih ali estetskih značilnosti, ki so upravičile zavarovanje;
- upoštevati potrebe avtohtonega prebivalstva, tudi trajnostno rabo virov, v kolikor te ne vplivajo negativno na druge cilje upravljanja.


Navodila za izbiro
Območje naj vsebuje vzorčne primere glavnih naravnih regij, značilnosti ali krajinskih oblik, kjer so rastlinske in živalske vrste, habitati in geomorfološko pomembne lokalitete posebnega duhovnega, vzgojno-izobraževalnega, rekreacijskega in turističnega pomena.

Območje naj bo dovolj obsežno, da bo zajelo enega ali več celotnih ekosistemov, ki jih sedanja človeška raba ali izraba nista materialno spremenili.

Organizacijska odgovornost

Območje je ponavadi v lasti in upravljanju državne ustanove. Lastništvo in upravljanje se lahko preneseta na vladne agencije, na lokalne skupnosti, svet ali na fundacijo ali drugo legalno ustanovljeno telo, ki se je zavezalo, da bo območje namenilo dolgoročni ohranitvi.

Dodatna navodila za uveljavitev kategorij v Evropi

Posebne značilnosti Evrope – visoka gostota poseljenosti in dolga zgodovina človeškega vpliva na krajino – dodatno zapletajo zavarovanje območij, ki so dovolj obsežna in naravno ohranjena, da lahko zadostijo kriterijem II. kategorije. Ta kategorija je nujna za ohranitev najbolj vrednih delov narave v Evropi. Naravna območja lahko vključujejo krajine, ki so bile v preteklosti določen čas in na določeni omejeni površini izkoriščane, ne da bi to znatno spremenilo naravno raznovrstnost. Ta območja so nato ponovno prepustili naravnim procesom brez katerekoli z zahtevami okolja nezdružljive rabe naravnih virov. V območjih, ki jih je človek spremenil, preden so bila razglašena za zavarovana in so med postopkom zavarovanja že bila prepuščena naravnim procesom, so dopustna nekatera renaturacijska dela, ki bodo pomagala izboljšati stanje v naravi. Upravljanje in ukrepi za vzpostavitev naravnega stanja pa morajo biti strogo omejeni po času in obsegu del in ne v nasprotju s prednostnimi cilji zavarovanja.

Rekreacijske dejavnosti v teh območjih naj ne bodo v nasprotju z osnovnim ciljem zavarovanja. Zato naj bodo turizem in športne aktivnosti usmerjene k naravi in podrejene naravovarstvenim ciljem. Ta tip zavarovanega območja ni prostor za preizkušanje vseh vrst tehnične opreme, kot npr. gorskih koles, motornih koles, vozil na štirikolesni pogon, jadralnih padal, nizkoletečih letal, itd.

Kategorija IUCN – V zavarovana krajina

Zavarovana krajina (pokrajina): območje, zavarovano predvsem za ohranjanje pokrajine (kopne in morske) in za rekreacijo

Opredelitev

Območje kopnega, ki lahko zajema tudi del obale ali morja, kjer je interakcija ljudi in narave skozi čas privedla do območja izrazitega značaja s pomembnimi esteskimi, ekološkimi in/ali kulturnimi vrednotami in pogosto z visoko biotsko raznovrstnostjo. Varovanje celovitosti tega tradicionalnega vzajemnega vplivanja je nujno potrebno za varstvo, ohranjanje in razvoj takšnega območja.

Cilji upravljanja

- ohraniti harmonično vzajemnost med naravo in kulturo z varovanjem kopne ali morske pokrajine in ohranjanjem tradicionalne rabe prostora, gradnje ter socialnih in kulturnih manifestacij;
- podpreti tak način življenja in gospodarske dejavnosti, ki so v harmoniji z naravo in varovanjem socialnega in kulturnega okolja lokalnih skupnosti;
- ohraniti raznovrstnost pokrajine in habitatov ter raznovrstnost z njima povezanih vrst in ekosistemov;
- izločiti in zatem preprečevati rabo prostora ter vse dejavnosti, ki se smatrajo za neustrezne po obsegu in/ali značaju;
- zagotoviti javnosti možnost doživljanja narave z rekreacijo ali turizmom, ki se po vrsti dejavnosti in obsegu sklada s pomembnimi kvalitetami območja;
- spodbuditi znanstvene in izobraževalne dejavnosti, ki bodo prispevale k dolgoročni blaginji prebivalstva in k razvoju javne podpore za okoljsko varstvo teh območij;
- z naravnimi proizvodi in uslugami zagotoviti lokalnemu prebivalstvu koristi in prispevati k boljšim življenjskim pogojem (blaginji).

Navodilo za izbiro

Zavarovano območje naj zajema krajino na kopnem in/ali obali in/ali otoško krajino visoke krajinske vrednosti, z raznovrstnimi habitati, rastlinstvom in živalstvom ter manifestacijami enkratnih ali tradicionalnih načinov rabe zemlje in družbenimi organizacijami, ki se odražajo v naseljih in običajih, življenjskem slogu in prepričanjih.

Zavarovano območje naj nudi možnosti za turizem in rekreacijo. Ti dve dejavnosti pa se morata razvijati skladno s pogoji pokrajine ter tradicionalnim načinom življenja lokalnega prebivalstva.

Organizacijska odgovornost

Območje je lahko v lasti javne ustanove, vendar je mnogo bolj verjetno, da bo lastniška struktura mozaik zasebne in javne lastnine, ki bo uporabljala več različnih modelov upravljanja. Ti modeli morajo biti do neke stopnje podvrženi načrtovanju ali drugi obliki nadzora in podprti, kjer je to ustrezno, z javnim financiranjem in drugimi spodbudami, da bi tako zagotovili, da se kvaliteta pokrajine in pomembni lokalni običaji in prepričanja ohranijo tudi za prihodnje rodove.

Ta kategorija zahteva akt o ustanovitvi in pooblaščenega upravljavca, ki lahko zagotovi izvajanje ciljev upravljanja.

Dodatna navodila za uveljavljanje kategorij v Evropi
Evropa je kontinent, ki je izdatno izkoriščan že tisočletja, zato je tu delež kulturne krajine izjemno velik. Prav tako obsežna je raznovrstnost zavarovanih območij kategorije V; oblike zavarovanj na državni ravni segajo od narodnih parkov, regijskih parkov, regijskih naravnih parkov, naravnih parkov do zavarovanih krajin. Pogosto je kategorija napačno uporabljena. Nekatera območja, ki ne ustrezajo niti osnovni definiciji IUCN za zavarovano območje, so bila proglašena za zavarovana območja kategorije V.

4.5. Drugo

Program Človek in biosfera (Man and the Biosphere programme; kratica MAB)

je UNESCO-v medvladni raziskovalni program, ki potrjuje biosferna območja kot koncept in sredstvo za uresničitev trajnostnega ravnovesja med pogosto nasprotujočimi si cilji ohranjanja biološke pestrosti, spodbujanja razvoja človeških virov z vzdrževanjem kulturnih vrednot. Biosferni rezervati so lokacije, kjer se ti cilji preizkušajo, prikazujejo in izvajajo.

Program Človek in biosfera vodi Mednarodni koordinacijski svet (MAB International Co-ordinating Council), sestavljen iz predstavnikov držav članic, ki jih izvoli Generalna konferenca Unesca. Program izvajajo nacionalni odbori MAB v okviru Nacionalnih komisij za UNESCO.

Biosferna območja so zavarovana v okviru programa UNESCO Man and Biosphere (MAB) - Človek in biosfera. Koncept biosfernih območij je bil vzpostavljen leta 1974, leta 1995 je bil koncept biosfernih območij izboljšan in dopolnjen v okviru t. i. Sevilljske strategije. Danes preko 500 biosfernih območij v več kot 100 državah predstavlja model upravljanja za ohranjanje biotske pestrosti, izboljšanje življenjskih možnosti ter vzdrževanje socialnih, ekonomskih in kulturnih pogojenih okoliščin za okolju prijazen razvoj.

Biosferna območja so površinsko večji deli kopenskih ali obalnih ekosistemov, ki so mednarodno priznani znotraj UNESCO MAB programa za spodbujanje in prikazovanje uravnoteženega odnosa med ljudmi in naravo. Biosferna območja združujejo tri funkcije:
- ohranjanje ekosistemov, krajine, biološke pestrosti,
- spodbujanje ekonomskega razvoja, ki je ekonomsko in kulturno trajnostno naravnan,
- logistična podpora za raziskave, monitoring, izobraževanje, ki se nanašajo na lokalno, regionalno, nacionalno in globalno ohranjanje narave ter trajnostni razvoj.

Biosferna območja so praviloma razdeljena na tri varstvena območja:
- osrednje s prevladujočimi naravovarstvenimi funkcijami,
- robno s funkcijami ki podpirajo varstvo v osrednjem območju,
- prehodno ali vplivno s prevladujočimi funkcijami trajnostnega razvoja.

Program MAB predstavlja in nudi možnosti za ohranjanje in trajnostni razvoj. Pomen biosfernih območji je predvsem v tem, da lahko ponudijo odgovor na eno najbolj ključnih vprašanj današnjega časa: kako uskladiti ohranjanje biotske in krajinske pestrosti ter naravnih virov s trajnostnim razvojem. Mreža biosfernih območij širom po svetu je priložnost za izmenjavo izkušenj upravljanja na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni.

V Sloveniji sta dve razglašeni biosferni območji. 2003 je UNESCO razglasil Biosferno območje Julijske Alpe, ki obsega obstoječi Triglavski narodni park z njegovim osrednjim in robnim območjem, prehodno ali vplivno območje pa obsega širši del Julijskih Alp vse do državnih meja z Avstrijo in Italijo. Prehodno ali vplino območje se določi ob upoštevanju administrstivnih meja upravnih enot v narodnem parku in izven njega. Leta 2004 je bil v svetovno mrežo biosfernih območij sprejet tudi Regijski park Škocjanske jame z vplivnim območjem. Imenuje se Biosferno območje Kras.

Diploma Sveta Evrope

Svet Evrope je medvladna in meddržavna organizacija, ustanovljena leta 1949. Že leta 1961 so se pri Svetu Evrope začele prve »naravovarstvene« aktivnosti. Svet Evrope je bil med drugim pobudnik Bernske konvencije in posledično tudi Konvencije o biotski raznovrstnosti.

Evropska diploma za zavarovana območja je bila uvedena leta 1965. Pri podelitvi Diplome se upošteva izjemnost območja, evropska pomembnost z vidika ohranjanja naravne in krajinske pestrosti ter tudi pomen zavarovanega območja za znanstvene, kulturne, estetske in rekreacijske namene. Evropska diploma je tesno povezana z ustreznim načinom ter izvajanjem varovanja, ki integralno vključuje elemente ohranjanja narave in trajnostnega razvoja z nekaterimi primernimi človekovimi dejavnostmi.

Diploma se podeljuje za obdobje petih let in jo je možno obnoviti. Upravljavec zavarovanega območja mora Svetu Evrope vsako leto posredovati letno poročilo, pristojni organi Sveta Evrope pa v obdobju petih let praviloma vsaj enkrat izvedejo revizijo. Prestižna nagrada Diploma Sveta Evrope za zavarovana območja je velika čast, hkrati pa tudi obveza za ustrezne ukrepe in varovanje.

Od leta 1965 dalje (40 let) je bilo podeljenih 60 Diplom Sveta Evrope za zavarovana območja (v povprečju ena in pol vsako leto) in sicer za vse vrste zavarovanih območij od rezervatov, naravnih spomenikov do naravnih, regijskih in narodnih parkov.

Diploma Sveta Evrope je bila podeljena Triglavskemu narodnemu parku leta 2004.

Evropska Diploma je poleg priznanja tudi dokument, ki upravljavcu ter posledično tudi matični državi nalaga določene obveznosti. Sestavni del Diplome je utemeljitev podelitve priznanja ter pogoji in priporočila. Upravljavec zavarovanega območja je dolžan v letnih poročilih in v primeru revizije poročati Svetu Evrope o napredku oziroma izpolnjevanju pogojev ter priporočil.

Priporočila, dana Triglavskemu narodnemu parku:

1. Coniranje: povečati obstoječe območje II. kategorije IUCN (čisto osrednje območje), vzpostaviti podcone osrednjega območja, ki bi lahko postopno postale čisto osrednje območje ter spremeniti dele današnjega osrednjega območja v robno tam, kjer kriteriji ne ustrezajo.
2. Prostorsko načrtovanje: sprejeti zakonska določila oziroma predpise, ki bodo učinkovito reševali problem novogradnje ter rekonstrukcij objektov.
3. Čiščenje odpadnih vod: razvijati in uresničiti rešitve za čiščenje odpadnih vod predvsem pri objektih (kočah), ki so zelo obremenjeni z obiskovalci.
4. Plenilci, zveri: priprava in uresničitev programov, ki bodo omogočali sočasno eksistenco pašništva ter prisotnost velikih zveri kot so medved, volk in ris s ciljem povečati populacijo velikih zveri.
5. Integracija različnih dejavnosti: zagotoviti možnosti za integracijo različnih dejavnosti, ki se dogajajo v parku – na primer primerno vključevanje in razvoj biološkega kmetovanja in sonaravnega gozdarstva v odvisnosti od primarnih ciljev varstva narave.
6. Gozdarstvo: povečati delež varovalnih gozdov brez gospodarjenja, v gozdovih kjer se gospodari pa izvajati ukrepe ponovnega vzpostavljanja naravne sestave gozda.
7. Promet: razviti in vpeljati podroben načrt upravljanja za promet, vzpostavitev mirnih con in območij brez zračnega prometa.
8. Športne in rekreacijske dejavnosti: spremljati stanje (monitoring) in zagotoviti, da dejavnosti niso v nasprotju s primarnimi cilji varstva narave.
9. Ohranjanje stavbne in poselitvene identitete: zagotoviti spoštovanje in ohranjanje tradicionalnega lokalnega stila pri poseganju v prostor oziroma gradnjah.
10. Raziskovanje: izboljšati koordinacijo in pregled nad raziskovalno dejavnostjo na območju parka.
11. Lastništvo: spremljati stanje pri tranziciji lastništva v smislu čimprejšnjih rešitev odprtih vprašanj ter zagotoviti, da bodo upoštevani parkovni interesi.

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Predlog zakona odpira možnosti za dodatne zaposlitve, tako v javnem zavodu kot upravljavcu parka, kakor tudi med prebivalci lokalnih skupnosti na območju narodnega parka s kreiranjem in tudi financiranjem razvojnih spodbud za trajnostni gospodarski razvoj in skladnejši regionalni razvoj na območju narodnega parka, na ta način pa se dosega multiplikativnost doseganja ne le ciljev narodnega parka temveč makroekonomskih učinkov, ki jih narodni park vnaša v slovenski gospodarski prostor.

Predlog zakona daje prednost in instrumente za spodbujanje ekoturizma, ekološkega kmetovanja, trajnostno naravnanih gospodarskih dejavnosti, kakor tudi ohranjanja narave, upravljanja narodnega parka in ohranjanja celostne kulturne dediščine. Kot tak pomeni bistven element trženja slovenskega turizma in s tem vpliva na povečevanje narodnogospodarskega dohodka iz tega naslova.

Razlogi, zakaj je postopek ali druga administrativna obveznost nujno potrebna, in javni interes, ki se s tem dosega. Dokazi, da javnega interesa ni mogoče doseči na drug, za stranke enostavnejši način.	V vseh navedenih primerih je javni interes izkazan s statusom narodnega parka, ki je tudi mednarodno gledano najpomembnejša oblika zavarovanja. Zakon dodatno uvaja soglasje upravljavca narodnega parka – javnega zavoda Triglavski narodni park v primerih iz 12. in 31. člena predloga zakona. V primeru iz 12. člena gre za uvedbo instrumenta presoje vplivov razvojnih dokumentov na cilje narodnega parka, ker je izredno pomembno, da se v narodnem parku doseže skupno in usklajeno delovanje vseh subjektov. V primeru, da zadevni dokumenti ne bi bili presojani v postopku celovite presoje vplivov na okolje, jih je treba presoja po naslovnem zakonu. Ravnanja, navedena v 31. členu so ocenjena kot tako ogrožujoča, da jih je treba posebej presoditi ter spremljati oziroma nadzorovati. V ta namen so sistemsko določena kot posegi v naravo, za katere je treba pridobiti predpisano soglasje. Sistemski zakon v primeru dovoljevanja posegov v naravo, ki niso predmet odločanja po drugih predpisih (104. člen ZON), določa, da so za odločanje pristojne upravne enote. V konkretnem primeru pa je bilo ocenjeno, da ta sistemska rešitev ni primerna in ni dovolj učinkovita. Za odločanje je v obravnavnih primerih potrebno veliko strokovno znanje in poznavanje narodnega parka. Pogosto bo vsebina upravne odločbe tudi terminska opredelitev časa dogodka, ki mora izhajati iz programa dela upravljavca. Bistvena naloga upravljavca narodnega parka je tudi celovito obvladovanje narodnega parka, ki kot eno bistvenih nalog zajema tudi neposredni nadzor. V izogib obveznemu vključevanju upravljavca v postopke upravne enote in s tem povezanimi ovirami za stranko, je bilo ocenjeno, da je predlagana rešitev primernejša. V vseh primerih določitve posegov v naravo, je bilo ugotovljeno, da so to taka ravnanja, posegi ali dejavnosti, ki lahko ogrozijo cilje narodnega parka. V predlogu zakona je vloga upravljavca narodnega parka v vseh fazah razvoja tako v načrtovalski kot v izvedbeni ojačana in se upravljavec vključuje v vse že obstoječe postopke z obveznim mnenjem. Pri posegih v naravo, kjer teh upravnih postopkov še ni, pa jih je treba uvesti. Predlog zakona prenaša pristojnost za izdajo dovoljenja za posege v naravo iz 104. in 104. a člena ZON z upravne enote na resorno pristojno ministrstvo, ki je tudi sicer pristojno za izdajo vseh drugih dovoljen in soglasij na področju ohranjanja naarve.
Spoštovanje načela "vse na enem mestu" (načelo, da stranki ni treba opravljati zadev, ki se nanašajo na en življenjski oziroma poslovni dogodek, na več mestih). Kraj izvajanja storitve oziroma obveznosti.	Predlog zakona uporablja načelo »vse na nem mestu« skladno z ZUP. V primeru uvedbe mnenj upravljavca, jih bo pridobival upravni organ pristojen za odločanje, brez podaljševanja časa za odločanje v upravnem postopku.
Poraba časa in stroški (upravna taksa, plačilo storitve …), ki jih stranki povzroča postopek ali obveznost.	Predlog zakona upošteva porabo časa in stroške, skladno z ZUP, pri čemer so upravne takse oproščeni dokumenti in dejanja v zvezi za varstvom naravnih vrednot (22. točka 28. člena ZUT).
Dokumentacija, ki jo bo morala predložiti stranka za izvedbo postopka. Zmanjšanje obsega dokumentov, ki jih mora predložiti, oziroma obrazložitev, zakaj zmanjšanja ni.	Predlog zakona praviloma ne določa obsega dokumentacije, ker gre za zelo različne primere. Upravljavec bo skladno z ZUP določil obrazec vloge. Samo v primeru iz 12. člena je določena dokumentacija in to je posebna ocena, ki mora imeti predpisano vsebino.
Način plačevanja storitve, upravne takse … (z gotovino, s kreditnimi in plačilnimi karticami, po e-moneti, drugo).	Upravne takse so oproščeni dokumenti in dejanja v zvezi za varstvom naravnih vrednot (22. točka 28. člena ZUT).
Področje in življenjski oziroma poslovni dogodek na portalu e-uprave, na katerega se postopek nanaša, oziroma predlog za uvedbo drugega dogodka.	Področje zakona je med življenjskimi dogodki delno že pokrito, v delu kjer gre za širitev pa se bo dopolnilo.
Dodaten prostor za navedbo predloga novega dogodka. Predlog zakona ne uvaja nobenega drugega novega dogodka
Obseg postopka, ki ga bo mogoče opraviti po elektronski in drugih sodobnih poteh, oziroma obrazložitev, zakaj to ne bo mogoče.	Za postopke, ki jih ureja zakon, se uporabljajo predpisi o upravnem postopku in možnosti, ki jih ta zakon daje za sodobno elektronsko komuniciranje z organi.
Podatki, potrebni za izvedbo postopka, ki jih bo pristojni organ pridobil sam iz uradnih evidenc, in način pridobivanja teh podatkov.	Za postopke, ki jih ureja zakon, se uporabljajo predpisi o upravnem postopku in možnosti, ki jih ta zakon daje za sodobno elektronsko komuniciranje z organi

II. BESEDILO ČLENOV

1. izvajati posegov in dejavnosti, ki bi lahko poslabšali ekološke razmere na območju narodnega parka in posledično negativno vplivali na ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov, ki so pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
2. izvajati posegov in dejavnosti na naravnih vrednotah na način, da se uničijo, poškodujejo ali bistveno spremenijo lastnosti, zaradi katerih je del narave opredeljen za naravno vrednoto, oziroma v obsegu ali na način, ki znatno spremeni druge lastnosti naravne vrednote;
3. izvajati posegov in dejavnosti, ki bi lahko spremenili za narodni park značilne krajinske gradnike ter značilne krajinske in poselitvene vzorce;
4. odvzemati iz narave živali prostoživečih vrst, ki niso opredeljene kot divjad ali ribe po predpisih, ki urejajo divjad in ribištvo, razen za znanstveno raziskovalne namene;
5. naseljevati in gojiti rastlin in živali tujerodnih prosto živečih vrst;
6. odvzemati iz narave rastlin prostoživečih vrst, vključno z glivami v komercialne namene, razen drevja;
7. loviti divjadi s pogonom;
8. postavljati obor, ribogojnic in urejati komercialnih ribnikov;
9. sproščati gensko spremenjenih organizmov v okolje in jih uporabljati;
10. odvzemati iz narave mineralov ali fosilov, razen za znanstveno raziskovalne in izobraževalne namene s soglasjem upravljavca narodnega parka;
11. izravnavati grbinastih travnikov;
12. uporabljati fitofarmacevtskih sredstev zunaj obdelovalnih kmetijskih zemljišč;
13. postavljati in uporabljati virov svetlobe za usmerjeno osvetljevanje naravnega okolja;
14. z dodajanjem kemikalij ali mikroorganizmov umetno zasneževati ali utrjevati smučišč in tekaških prog;
15. ograjevati zemljišč v naravnem okolju, razen kadar je ograditev namenjena preprečitvi škode ali zadrževanju pašne živine, če to bistveno ne bo otežilo migracije živali prostoživečih vrst;
16. postavljati znakov in drugih objektov ali naprav za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje v naravnem okolju, razen znakov za označevanje planinskih in drugih poti s soglasjem upravljavca narodnega parka, ter postavljati znakov večjih od 5m²;
17. graditi in postavljati objektov ali naprav na gorske vrhove, grebene, sedla, skalne osamelce, v naravna okna in na druga izpostavljena mesta;
18. graditi pomožnih kmetijskih objektov, pastirskih koč in hlevov v naravnem okolju, razen za opravljanje kmetijskih dejavnosti v narodnem parku;
19. uporabljati pomožnih kmetijskih objektov, hlevov in pastirskih koč v naravnem okolju v katere koli namene, razen za potrebe kmetijskih dejavnosti na kmetijah;
20. graditi novih ali povečevati počitniških objektov in spreminjati namembnosti obstoječih objektov v počitniške objekte;
21. graditi novih planinskih in lovskih koč;
22. širiti obstoječih planinskih in lovskih koč, razen v primeru preprečevanja ali zmanjševanja njihovega obstoječega obremenjevanja okolja;
23. graditi novih hotelskih in apartmajskih naselij;
24. graditi novih objektov za kratkotrajno nastanitev zunaj naselij, v naseljih pa le do 80 ležišč;
25. graditi novih gostinskih stavb zunaj naselij in območij razpršene poselitve;
26. graditi novih stanovanjskih objektov zunaj naselij, razen gradnje stanovanjskih objektov in objektov s stanovanjsko-turistično rabo (do 60 turističnih ležišč), ki pomenijo funkcionalno zaokrožitev obstoječe razpršene poselitve in ohranjajo avtohtoni poselitveni vzorec in značilno krajino;
27. graditi novih objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, razen v območjih za potrebe obrambe;
28. graditi odlagališč odpadkov in odlagati odpadkov v naravno okolje;
29. graditi objektov za hranjenje nevarnih snovi, razen pomožnih objektov za lastne potrebe;
30. graditi površinskih vodnih zbiralnikov;
31. širiti obstoječih smučišč ali graditi novih, razen v neposredni bližini območij naselij, kjer je dovoljeno graditi nova smučišča s površino do največ 10 ha;
32. graditi objektov na obstoječih smučiščih, razen smučarskih prog, žičniških naprav in stavb žičniških naprav ter izvajati sanacijskih del;
33. graditi novih objektov in naprav za proizvodnjo energije zunaj naselij, razen iz obnovljivih virov za samooskrbne potrebe, kjer ni možnosti priključitve na javno energetsko omrežje;
34. graditi oziroma urejati novih vzletno-pristajalnih mest za zrakoplove;
35. postavljati nadzemeljskih elektroenergetskih, telekomunikacijskih in komunalnih vodov (novih ali ob sanaciji obstoječih omrežij), razen na območjih, kjer bi vkop lahko negativno vplival na ugodno stanje živalskih ali rastlinskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih tipov oziroma naravnih vrednot;
36. izvajati ukrepov ali gradenj, ki bi spreminjali vodni režim, obliko struge ali kakor koli vplivali na naravne razmere vodnih in priobalnih zemljišč, razen za potrebe oskrbe s pitno vodo ali zaradi varstva pred škodljivim delovanjem voda;
37. odvzemati mivke, peska in proda iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč, razen za potrebe v narodnem parku s soglasjem upravljavca narodnega parka;
38. odpirati novih območij za izkoriščanje mineralnih surovin;
39. odvzemati grušča z melišč;
40. uporabljati čolnov z motorji z notranjim izgorevanjem, razen za reševanje;
41. uporabljati motornih sani in drugih vozil na motorni pogon za vožnjo po snegu in ledu, razen za oskrbo planinskih koč in smučišč ter za urejanje smučarskih tekaških prog s soglasjem upravljavca narodnega parka in za reševanje;
42. leteti z zrakoplovi, razen v mednarodnem zračnem prometu in nad 3500 m, razen za potrebe oskrbovanja objektov pod pogoji, določenimi v načrtu upravljanja, in zaradi zagotavljanja obrambe države, zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, izvajanja policijskih nalog, znanstvenoraziskovalne dejavnosti in meteorološke službe ter za potrebe geodetskega, filmskega, video in dokumentarnega snemanja narodnega parka s soglasjem upravljavca narodnega parka;
43. vzletati in pristajati z jadralnimi padali, zmaji ali z baloni, razen na za to določenih mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka, s soglasjem upravljavca narodnega parka;
44. parkirati motornih vozil, počitniških prikolic ali motornih vozil, ki se uporabljajo za prebivanje, zunaj za to določenih mest;
45. voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati voženj z motornimi vozili in s kolesi v naravnem okolju, razen za službene vožnje pri opravljanju lovskočuvajske in ribiškočuvajske službe, naravovarstvene, zdravstvene, reševalne in veterinarske službe, pri inšpekcijskem nadzoru, delu preiskovalnih sodnikov in državnih tožilcev, obrambe, zaščite in reševanja, policije, gorskih in jamskih reševalcev ter gasilcev, gospodarjenje z gozdovi, opravljanje kmetijskih del, opravljanje geodetskih del, opravljanje geoloških del, obvezne državne gospodarske službe urejanja voda, pomoč pri reševanju ob naravnih in drugih nesrečah;
46. voziti z motornimi vozili na državnih, občinskih, gozdnih in kmetijskih cestah ter javnih poteh za namene organiziranih športnih, testnih, kros in drugih voženj ter v reklamne, tekmovalne in podobne namene;
47. kuriti ognja zunaj za to urejenih mest, razen za namene kmetijske dejavnosti in varstva gozdov;
48. šotoriti ali taboriti zunaj za to določenih mest, razen na mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka in s soglasjem upravljavca narodnega parka;
49. puščati psov s povodca zunaj naselij, razen pri izvajanju lova in paše ter pri izvajanju nalog policije, vojske in gorske reševalne službe;
50. izvajati turističnih, športnih ali rekreacijskih dejavnosti, razen ribolova po predpisih, ki urejajo sladkovodno ribištvo, na vodotokih in stoječih vodah, razen na za to določenih mestih, kjer ta dejavnost ne ogroža ciljev narodnega parka, s soglasjem upravljavca narodnega parka;
51. jezditi konj zunaj za to določenih poti;
52. snemati filmov, videospotov in drugih videoproduktov za javno predvajanje, katerih vsebina je v nasprotju z nameni in s cilji narodnega parka;
53. izvajati vojaških vaj in usposabljanj zunaj območij za potrebe obrambe, razen usposabljanja v gorništvu ter za zaščito in reševanje oziroma v primeru poslabšanja varnostnih razmer ter vojne nevarnosti;
54. uporabljati pirotehničnih sredstev v naravnem okolju, razen za potrebe obrambe, zaščite in reševanja, ter eksplozivnih sredstev, razen v dovoljene namene.

(3) V načrtu upravljanja se varstveni režimi iz prejšnjega odstavka podrobneje prostorsko in časovno umestijo in opredelijo.

- mlekarn in hlevov vendar samo na za to v načrtu upravljanja določenih območjih planin in če je njihova raba povezana s pašo;
- objektov za preprečevanje ali zmanjševanje obstoječega obremenjevanja okolja;
- objektov za evidentiranje in sledenje meteoroloških, hidroloških, agroloških in ekoloških razmer ter geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, če ti ne zahtevajo cestne povezave in nimajo ležišč;

- spreminjati obliko in sestavo površja;
- izvajati zemeljska dela (npr. odkopavati travno rušo);
- izvajati gradnje objektov vseh vrst, razen na stavbnih zemljiščih planinskih koč;

a) postavljati prenosne žičnice;
b) smučati od 1. julija do 1. decembra;
c) izkoriščati led za pridobivanje vode;

- opravljajo dejavnosti obvezne državne gospodarske javne službe urejanja voda po predpisih, ki urejajo vode in skladno z varstvenimi usmeritvami ohranjanja narave, nujni obrambni ukrepi v primeru razglasitve izrednega stanja ter izvaja zaščita, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah;
- izvajajo posegi v kulturno dediščino in opravljajo dejavnosti javne službe varstva kulturne dediščine po predpisih, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, in skladno z varstvenimi usmeritvami ohranjanja narave.

- nova naselja se ne načrtujejo;
- nova infrastruktura se načrtuje znotraj obstoječih infrastrukturnih koridorjev;
- širitev naselij je dopustna ob izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka tega člena;
- razpršeno gradnjo se sanira tako, da se ne povečuje obsega stavbnih zemljišč in se ponovno vzpostavljata za narodni park značilni poselitveni vzorec in značilna krajina;
- novi posegi v prostor na območjih razpršene poselitve se lahko načrtujejo samo, če ohranjajo avtohtone poselitvene vzorce, značilno krajino in ne razvrednotijo kulturne dediščine;
- območja, namenjena za šport in rekreacijo, se v naravnem okolju načrtujejo v neposredni bližini naselij, obstoječih tovrstnih območjih in infrastrukturnih koridorjev;
- prenova objektov ima prednost pred novogradnjo;
- novih objektov se ne načrtuje v naravnem okolju;
- rekonstrukcije zakonito zgrajenih objektov se:
- v prvem in drugem varstvenem območju izvajajo v okviru obstoječih gabaritov in zatečene namembnosti;
- odstopanja od obstoječih gabaritov so mogoča le, kadar gre za preprečevanje ali zmanjševanje obstoječega obremenjevanja okolja.

- ne ogroža naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti;
- omogoča ohranjanje takega stanja v prostoru, ki zagotavlja ugodno stanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst;
- ne krni ekosistemske vrednosti in funkcije habitatnih tipov;
- ne ogroža kulturne dediščine;
- ne ogroža identitete in prepoznavnosti narodnega parka;
- ne povečuje obremenitev okolja;
- ne ogroža za narodni park značilnega poselitvenega vzorca in je skladna z režimi iz 13. do 17. člena tega zakona ter splošnimi pogoji, ki jih za širitev naselij določa zakon, ki ureja načrtovanje prostora.

- ki pomembno vplivajo na cilje narodnega parka,
- ki imajo velike ali pomembne vplive na okolje ali
- katerih vplivi segajo zunaj narodnega parka.

(2) Ne glede na omejitve, določene na podlagi prejšnjega odstavka, se izjeme od omejitev lahko skladno z načrtom upravljanja določijo za:

- lastnike, upravljavce ali upravljavke (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) ali najemnike ali najemnice (v nadaljnjem besedilu: najemnik) objektov in zemljišč v narodnem parku za dostop do njihovih objektov in zemljišč;
- prebivalce v narodnem parku, stalno in začasno prebivajoče, in njihove goste, za dostop do njihovih prebivališč;
- turiste ali turistke (v nadaljnjem besedilu: turist), ki so nastanjeni v narodnem parku, za dostop do objektov, v katerih so nastanjeni,
- izvajanje upravnih nalog, pri inšpekcijskem nadzoru, delu preiskovalnih sodnikov ali sodnic in državnih tožilcev ali tožilk, izvajanju nalog upravljavca narodnega parka, strokovne organizacije, organizacije, pristojne za varstvo kulturne dediščine, policije, gasilcev, vojske, gorske in jamarske reševalne službe, zaščite in reševanja, lovskočuvajske in ribiškočuvajske službe, zdravstvene in veterinarske službe, kmetijsko-gozdarske službe, izvajanje geodetskih del, izvajanje geoloških del, obvezne državne gospodarske službe urejanja voda, pomoč pri reševanju ob naravnih in drugih nesrečah ter gospodarskih prevozov (prevoz potnikov v cestnem prometu, dostava blaga, opravljanje storitev in podobno).

(3) Če je v primerih iz prvega odstavka tega člena zaradi velike obremenjenosti cest s prometom treba promet usmerjati in urejati ali nadstandardno vzdrževati prometno infrastrukturo, vključno s parkirišči, lahko ministrstvo, pristojno za državne ceste, in ministrstvo, pristojno za gozdne ceste, ter parkovna lokalna skupnost za občinske ceste določijo obveznost plačila cestnin in parkirnin in njuno višino ter obenem določijo tudi način in deleže porabe pridobljenih sredstev.

(4) Cestnine in parkirnine, pridobljene na podlagi prejšnjega odstavka, so lastni prihodek upravljavcev cest in parkirišč skladno s predpisi. Pridobljena sredstva morajo porabiti namensko, v parkovnih lokalnih skupnostih, kjer so bila sredstva zbrana, pri čemer se prednostno namenijo za vzdrževanje cest in parkirišč ter za izgradnjo parkovne infrastrukture skladno z načrtom upravljanja.

- svet zavoda,
- strokovni svet in
- direktorja.

- uvodni del, ki podaja osnovne informacije o dokumentu in narodnem parku;
- izhodišča za načrt upravljanja, v katerem je podana splošna ocena stanja in ocena stanja po posameznih področjih v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih, na podlagi ovrednotenja zunanjih in notranjih tveganj, ki se nanašajo na biotsko raznovrstnost in naravne procese, naravne in duhovne vrednote, kulturno dediščino ter gospodarski, prostorski (poselitev, krajina, infrastruktura), kulturni in socialni razvoj ter ohranjanje poselitve glede na cilje narodnega parka;
- dolgoročno zasnovo upravljanja narodnega parka, s cilji in prioritetami na področjih varstva in razvoja ter varstvene in razvojne usmeritve za doseganje teh ciljev po posameznih dejavnostih in območjih, usmeritve za sektorsko prostorsko in razvojno načrtovanje v narodnem parku in v parkovnih lokalnih skupnostih;
- program izvajanja načrta upravljanja, ki določa načine doseganja ciljev upravljanja narodnega parka, akcijske načrte, ukrepe, naravovarstvene naloge in projekte za njihovo doseganje z navedbo finančnih virov ter potrebno kadrovsko, materialno in strokovno usposobljenostjo in opremljenostjo (človeški viri, oprema, usposobljenost, organizacijska struktura in drugo) in z načini doseganja standardov kakovosti upravljanja narodnega parka;
- prostorski del z umestitvijo in s konkretizacijo varstvenih režimov, pravil ravnanja in razvojnih usmeritev v prostor;
- finančno ovrednotenje načrta upravljanja s predvidenimi viri financiranja in terminskim načrtom;
- prilogo, ki vsebuje inventarizacijo območja.

(3) Načrt upravljanja obsega besedilni in grafični/kartografski del. Načrt upravljanja se izdela v digitalni in analogni obliki, ki morata biti med seboj skladni.

(4) Načrt upravljanja vsebuje poleg vsebin, določenih s tem zakonom in predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, tudi:
- okvirni program odkupa, zakupa, najema ali zamenjave zemljišč, ki so na območju narodnega parka v zasebni lasti, za katerega se v državnem proračunu zagotovijo namenska sredstva;
- izhodišča za usmerjanje obiska v narodnem parku vključno z opredelitvijo območij z omejitvijo obiska, označevanjem, opredelitvijo parkovne infrastrukture in njenim načrtovanjem, opredelitvijo poti, ki so namenjene doseganju ciljev narodnega parka, določitvijo naravnih vrednot in delov narodnega parka, ki se lahko uredijo za ogledovanje in obiskovanje, rabo delov narodnega parka, informacijskimi centri in z metodologijo za izvajanje monitoringa, zlasti z namenom ugotavljanja vplivov obiska;
- izhodišča, usmeritve in ukrepe za okoljsko in naravovarstveno sanacijo razvrednotenih območij;
- izhodišča, strateške in izvedbene cilje, usmeritve in ukrepe za celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z ukrepi za njeno predstavitev javnosti ter metodologijo monitoringa nad izvajanjem ukrepov;
- ukrepe za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;

(5) Za izvajanje sprejetega načrta upravljanja se pripravijo akcijski načrti. Vsebina akcijskih načrtov se lahko nanaša na prostorske, vsebinske, finančne ali druge vidike doseganja ciljev načrta upravljanja. Akcijski načrt se mora v primerih, ko je to določeno v načrtu upravljanja pripraviti, lahko pa se pripravi tudi v drugih primerih, in sicer glede na izkazane potrebe upravljanja narodnega parka.

(6) Akcijski načrt pripravi javni zavod, potrdi pa ga ministrstvo. Če se akcijski načrt nanaša na varstvo kulturne dediščine, se pred potrditvijo uskladi z ministrstvom, pristojnim za kulturno dediščino.

(7) Prostorski načrti, načrti rabe naravnih dobrin in razvojni dokumenti se morajo uskladiti z veljavnim načrtom upravljanja ob njegovi pripravi ali spremembi oziroma najpozneje 2 leti po njegovem sprejetju.

(8) Če se v roku iz prejšnjega odstavka ne zgodi uskladitev, se določbe načrtov in dokumentov iz prejšnjega odstavka, ki so v nasprotju z načrtom upravljanja, ne uporabljajo.

- program menjave zemljišč zaradi pridobivanja za narodni park pomembnejših zemljišč;
- program pridobivanja zemljišč v last države zaradi zagotavljanja ciljev narodnega parka;
- program uvajanja gospodarjenja z zemljišči, ki je za cilje narodnega parka ugodnejši;
- program upravljanja in gospodarjenja z nepremičninami v narodnem parku, ki so v lasti države.

- nakup in zakup nepremičnin v narodnem parku;
- ukrepe varstva narave in kulturne dediščine;
- načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje parkovne infrastrukture;
- podporo aktivnostim, ki prispevajo k vzdrževanju in ohranjanju za narodni park tipične krajine.

- ekološko sanacijo, javni prevoz in urejanje prometa;
- družbene, kulturne in gospodarske projekte oziroma dejavnosti, ki podpirajo uresničevanje ciljev narodnega parka (na primer: osnovna oskrba prebivalcev);
- druge razvojne usmeritve iz 10. člena tega zakona.

3. izvaja posege in dejavnosti, ki bi lahko spremenili za narodni park značilne krajinske gradnike ali značilne krajinske ali poselitvene vzorce (3. točka prvega odstavka 13. člena);
4. odvzame iz narave živali prostoživečih vrst, ki niso divjad ali ribe, v namene, ki niso znanstveno raziskovalni (4. točka prvega odstavka 13. člena);
5. naseli ali goji rastline ali živali tujerodnih prostoživečih vrst (5. točka prvega odstavka 13. člena);
6. sprosti gensko spremenjene organizme v okolje ali jih uporablja (9. točka prvega odstavka 13. člena);
7. izravna grbinaste travnike (11. točka prvega odstavka 13. člena);
8. gradi ali postavlja objekte ali naprave na gorske vrhove, grebene, sedla, skalne osamelce, v naravna okna ali na druga izpostavljena mesta (17. točka prvega odstavka 13. člena);
9. gradi pomožen kmetijski objekt, pastirsko kočo ali hlev v naravnem okolju in ne gre za hlev za opravljanje kmetijskih dejavnosti v narodnem parku (18. točka prvega odstavka 13. člena);
10.gradi nov ali povečuje počitniški objekt ali spremeni namembnost obstoječega objekta v počitniški objekt (20. točka prvega odstavka 13. člena);
11.gradi novo planinsko ali lovsko kočo (21. točka prvega odstavka 13. člena);
12.gradi novo hotelsko ali apartmajsko naselje (23. točka prvega odstavka 13. člena);
13.gradi nov objekt za kratkotrajno nastanitev izven naselja ali v naselju z več kot 80 ležišči (24. točka prvega odstavka 13. člena);
14.gradi novo gostinsko stavbo zunaj naselja ali območja razpršene poselitve (25. točka prvega odstavka 13. člena);
15. gradi nov stanovanjski objekt zunaj naselja z izjemo gradnje objektov pod predpisanimi pogoji (26. točka prvega odstavka 13. člena);
16.gradi nov objekt, ki je posebnega pomena za obrambo zunaj območja za potrebe obrambe (27. točka prvega odstavka 13. člena);
17. gradi odlagališče odpadkov (28. točka prvega odstavka 13. člena);
18.gradi objekt za hranjenje nevarnih snovi in ne gre za pomožni objekt za lastne potrebe (29. točka prvega odstavka 13. člena);
19.gradi površinski vodni zbiralnik (30. točka prvega odstavka 13. člena);
20.razširi obstoječe smučišče ali zgradi novo, ki ni v neposredni bližini naselja ali je večje od 10 ha (31. točka prvega odstavka 13. člena);
21.gradi nov objekt ali napravo za proizvodnjo energije, ki ni iz neobnovljivih virov ali ne služi za samooskrbne potrebe, izven naselja in obstaja možnost priključitve na javno energetsko omrežje (33. točka prvega odstavka 13. člena);
22.gradi ali uredi novo vzletno-pristajalno mesto za zrakoplove (34. točka prvega odstavka 13. člena);
23.postavi nadzemeljski elektroenergetski, telekomunikacijski ali komunalni vod na območju, kjer vkop ne more negativno vplivati na ugodno stanje živalskih ali rastlinskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih tipov oziroma naravnih vrednot (35. točka prvega odstavka 13. člena);
24.izvaja ukrepe ali gradnje, ki spreminjajo vodni režim, obliko struge ali kakorkoli vplivajo na naravne razmere vodnih in priobalnih zemljišč, z izjemo del za potrebe oskrbe s pitno vodo ali varstva pred škodljivim delovanjem voda (36. točka prvega odstavka 13. člena);
25.odpre novo območje za izkoriščanje mineralnih surovin (38. točka prvega odstavka 13. člena);
26.izvaja ravnanja, posege ali dejavnosti, ki bi lahko ogrozili cilje in namene narodnega parka (prvi odstavek 14. člena);
27.spremeni obliko ali sestavo površja v prvem varstvenem območju, razen v primerih določenih s tem zakonom (1. točka prvega odstavka 15. člena);
28.lovi divjad ali ribe v prvem varstvenem območju (4. točka prvega odstavka 15. člena) ;
29.gradi nove, rekonstruira obstoječe ali postavi začasne objekte v prvem varstvenem območju, razen v s tem zakonom dovoljenih primerih (9. točka prvega odstavka 15. člena);
30.gradi nove ali širi obstoječe ceste, kolovoze, poljske ali druge poti v prvem varstvenem območju (10. točka prvega odstavka 15. člena);
31.gradi novo gozdno infrastrukturo z izjemo infrastrukture za izvajanje ukrepov za ohranitev in krepitev ekološke funkcije gozdov ali izvaja nujne varstvene ukrepe v gozdovih, ki niso določeni v gozdnogospodarskem načrtu (11. točka prvega odstavka 15. člena);
32.zgradi nadomestne objekte z izjemo objektov namenjenih kmetijski dejavnosti povezani s pašo na planinah, določenih v načrtu upravljanja (12. točka prvega odstavka 15. člena);
33.nadelava nove planinske, turistične ali druge poti ter steze, jih širi ali označuje, z izjemo označevanja zgodovinskih in tematskih poti s soglasjem upravljavca narodnega parka (14. točka prvega odstavka 15. člena);
34.gradi nadomestne pomole na južni obali Bohinjskega jezera, ki niso na lokacijah obstoječih legalno zgrajenih pomolov (2. točka drugega odstavka 16. člena);
35.gradi čolnarno na lokaciji Pod skalco, v nasprotju s predpisi o zagotavljanju varne plovbe po celinskih vodah, s katerimi je upravljanje s pristanišči določeno kot lokalna gospodarska javna služba (3. točka drugega odstavka 16. člena);
36.rekonstruira objekte, ki niso legalno zgrajeni, ali če rekonstruira legalno zgrajene objekte izven obstoječih gabaritov in zatečene namembnosti (četrti odstavek 16. člena);
37. izvede poseg, opravlja dejavnosti ali ravna v nasprotju s predpisanimi varstvenimi režimi za ožja zavarovana območja (17. člen);
38. pri načrtovanju prostora v narodnem parku ne upošteva predpisanih izhodišč in pogojev za širitev naselij (tretji in četrti odstavek 22. člena);
39.ne prilagodi prostorskega razvoja in prostorskih aktov ciljem narodnega parka in načrtu upravljanja na območjih, ki neposredno mejijo na narodni park, (sedmi odstavek 22. člena);
40. brez naravovarstvenega ali kulturovarstvenega soglasja ali v nasprotju z njima izvaja poseg v prostor ali gradi objekt v narodnem parku (prvi in drugi odstavek 30. člena);
41.ne spoštuje predpisanih omejitev dostopa do delov narodnega parka (drugi odstavek 32. člena);
42.brez dovoljenja ali v nasprotju z njim uredi del narodnega parka za ogledovanje in obiskovanje (prvi odstavek 33. člena);
43.brez koncesije rabi del narodnega parka (četrti odstavek 33. člena);
44. financira razvojne projekte, ki niso v skladu s cilj narodnega parka, iz javnih sredstev (35. člen).

(2) Z globo od 75.000 do 150.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali samostojna podjetnica posameznica (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik) ali posameznik ali posameznica (v nadaljnjem besedilu: posameznik), ki samostojno opravlja dejavnost.

(3) Z globo od 4.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.

(4) Z globo od 2.000 eurov do 5.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi posameznik.

(5) Če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena, katerega posledica je uničenje naravne vrednote ali njenega bistvenega dela, bistveno poslabšanje ugodnega stanja zavarovanih rastlinskih ali živalskih vrst, bistveno zmanjšanje obsega in kvalitete habitatnih tipov, ki se prednostno ohranjanjo v ugodnem stanju, ali obsega in kvalitete kakovostnih krajin in uničenje ali razvrednotenje dela narodnega parka, se kaznuje:
1. pravna oseba z globo od 300.000 do 750.000 eurov;
2. samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost z globo od 225.000 do 450.000 eurov;
3. odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti z globo od 12.000 do 30.000 eurov;
4. posameznik z globo od 6.000 do 15.000 eurov.

- izvede investicijska vzdrževalna in rekonstrukcijska dela zaradi zagotavljanja ustreznih prometno tehničnih in prometno varnostnih zahtev (1. točka prvega odstavka 18. člena);
- uredi površine za mirujoči promet na novih lokacijah ali na obstoječih lokacijah, ki niso določene z načrtom upravljanja (2. točka prvega odstavka 18. člena);
- postavi začasen sezonski objekt, ki so prostorsko in funkcionalno vezani na površine iz 2. točke prvega odstavka 18. člena (3. točka prvega odstavka 18. člena);

28. člen
Glede znanstvenih raziskav v narodnem parku je predvideno posebno soglasje ter obveznosti izvajalca do upravljavca, s čimer se skuša zagotoviti boljši preglednost in pretok znanstvenih izsledkov v prakso.

29. člen
Zelo pomemben instrument na področju ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine so naravovarstvene in kulturo varstvene smernice, ki se nanašajo na območje narodnega parka in parkovnih lokalnih skupnosti, in morajo biti pripravljene v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave oziroma varstva kulturne dediščine. Namen smernic je v tem, da se v načrte rabe naravnih dobrin in akte prostorskega načrtovanja ustrezno vključijo vsebine varstva, pri čemer gre pri prostorskih načrtih izrecno tudi za določitev konkretnih usmeritev, izhodišč in pogojev za gradnjo objektov.

Predlog zakona uvaja novost, da mora pri njihovi pripravi, kakor tudi pri ugotavljanju upoštevanja smernic v zadevnem aktu oziroma načrtu z mnenjem o upoštevanju, sodelovati tudi upravljavec narodnega parka.

- trajnost posega v varovano dobrino z hujšimi posledicami (ko se uniči ali bistveno poškoduje naravno vrednoto, bistveno poslabša ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst ali njihovih habitatov ter habitatnih tipov, bistveno poslabšajo krajinski elementi oziroma sam narodni park);
- trajnost posega z možnostjo vzpostavitve v prejšnje stanje in hujših posledic;
- enkraten poseg, ki nima trajnega značaja in se z naravnim razvojem brez ponovitve posega sam sanira
- manjši posegi, ki nimajo večjih posledic, so pa pomembni za cilje narodnega parka.