Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov |
EVIDENČNI PODATKI
EVA: 2006-2111-0052
Številka: 00713-13/2007/10
Ljubljana, 17.05.2007
PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
REPUBLIKE SLOVENIJE
L J U B L J A N A
Vlada Republike Slovenije je na 121. redni seji dne 17.05.2007 določila besedilo:
- PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH OBRTNEGA ZAKONA,
ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.
Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles sodelovali:
- mag. Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo,
- mag. Andrijana Starina Kosem, državna sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
- Jasna Avbelj Hamzič, sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
- Ivan Govše, podsekretar, Ministrstvo za gospodarstvo.
Dušan Hočevar
NAMESTNIK GENERALNEGA SEKRETARJA
PRILOGA: 1
PRVA OBRAVNAVA
EVA 2006-2111-0052
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH OBRTNEGA ZAKONA
I. UVOD
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
Obrtni zakon iz leta 1994 obrt določa kot način opravljanja pridobitne dejavnosti in postavlja kriterije, ki so značilni za obrtni način opravljanja dejavnosti (pozitivna definicija), pri čemer ni pomembno v kakšni pravnoorganizacijski obliki se ta opravlja, prav tako ni pomembna velikost gospodarskega subjekta – podjetja. Obrt je z zakonom razdeljena v tri podskupine in sicer: obrtne dejavnosti, obrti podobne dejavnosti in dejavnosti domače in umetnostne obrti. Z zakonom je določeno, da je pri opredelitvi ali neko podjetje (samostojni podjetnik ali gospodarska družba) opravlja dejavnost na obrtni način, potrebno upoštevati kriterije določene v 5. členu in, da je dejavnost navedena v listi A, kadar gre za obrtne dejavnosti, oziroma v listi B, kadar gre za obrti podobne dejavnosti (Uredba o listi A obrtnih dejavnosti in listi B obrti podobnih dejavnosti – Uradni list RS, št. 108/00 in 16/01). Podjetje, ki opravlja dejavnost na obrtni način, pri čemer ni pomemben obseg opravljanja te dejavnosti, je dolžno pridobiti obrtno dovoljenje, ki je dokazilo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje obrtne ali obrti podobne dejavnosti. Za pridobitev obrtnega dovoljenja morajo biti izpolnjeni kvalifikacijski pogoji in minimalni pogoji za opravljanje dejavnosti (tehnični in drugi pogoji, sanitarno-zdravstveni pogoji in pogoji glede zunanjih površin). Minimalni pogoji za opravljanje dejavnosti so enaki tako za obrtne kot obrti podobne dejavnosti. Kvalifikacijski pogoj za opravljanje obrtne dejavnosti je mojstrski naziv, ki ga mora izpolnjevati oseba – nosilec obrtne dejavnosti, ki je lahko lastnik podjetja (samostojni podjetnik, družbenik družbe), ali druga zaposlena oseba v podjetju, za opravljanje obrti podobnih dejavnosti pa končana ustrezna poklicna šola oziroma opravljen preizkus strokovne usposobljenosti ali najmanj srednja strokovna izobrazba, ki ga mora tako kot pri obrtni dejavnosti izpolnjevati oseba – nosilec obrtne dejavnosti. Zakon določa tudi izjemo glede izpolnjevanja kvalifikacijskih pogojev, tako, da tega pogoja ni potrebno izpolnjevati osebi ki je lastnik patenta ali nosilec vzorca oziroma modela, če se le ti nanašajo na vrsto dejavnosti, ki jo opravlja.
Za opravljanje dejavnosti domače ali umetnostne obrti zakon ne predpisuje izpolnjevanja kvalifikacijskih in minimalnih pogojev, določa pa, da je oseba dolžna pridobiti mnenje posebne strokovne komisije pri Obrtni zbornici Slovenije o tem, da je posamezni izdelek šteti za izdelek domače ali umetnostne obrti. Pridobljeno pozitivno mnenje je pogoj za izdajo obrtnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti domače ali umetnostne obrti. Posebna ureditev domače in umetnostne obrti se je izkazala kot zelo primerna in učinkovita, saj je to edini način, da, zaradi kulturnega izročila pomembno dejavnost ohranimo tudi v prihodnje.
Postopek izdaje in odvzema obrtnega dovoljenja, ki je dokazilo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti določene z obrtnim zakonom, je obrtni zakon prenesel na Obrtno zbornico Slovenije, ki vodi te postopke skladno z določili obrtnega zakona in pravilnika o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru (Uradni list RS, št. 10/95 in 56/01).
Obrtni zakon določa temelje poklicnega – dualnega izobraževanja primarno za potrebe obrti z ponovno uvedbo učencev – vajencev, ki se ureja z učno pogodbo, z uvedbo pomočniškega izpita kot obliko zaključnega izpita poklicnega izobraževanja. Prav tako zakon določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati podjetja – obratovalnice, ki sklenejo učno pogodbo z vajencem, kar zagotavlja pogoje za kvalitetno praktično izobraževanja vajencev za poklic, kar je nujno in logično, saj se del izobraževalnega procesa iz šole prenaša v podjetje – obratovalnico.
Z uveljavitvijo Obrtnega zakona leta 1994, so bili po več kot tridesetletnem premoru ponovno vzpostavljeni mojstrski izpiti, s katerimi se pridobi mojstrski naziv, ki je pogoj za opravljanje obrtnih dejavnosti. Ponovna uvedba mojstrskih izpitov ni samo namen izpolnjevanja kvalifikacijskih pogojev za opravljanje obrtnih dejavnosti, temveč pomeni tudi nadgradnjo poklicnega izobraževanja, saj oseba z opravljenim mojstrskim izpitom pridobi srednjo strokovno izobrazbo. Oseba, ki želi pristopiti k mojstrskemu izpitu, mora imeti dokončano izobraževanje za posamezni poklic za katerega želi opravljati mojstrski izpit oziroma opravljen pomočniški – zaključni izpit za poklic za katerega želi opravljati mojstrski izpit in najmanj tri leta delovne prakse. Zakon določa obveznost opravljanja mojstrskega izpita tudi osebam, ki želijo opravljati obrtno dejavnost in imajo zaključeno izobrazbo v ustrezni stroki V., VI. In VII. stopnje (srednja strokovna izobrazba, višja ali visoka strokovna izobrazba in univerzitetna izobrazba); in da imajo najmanj eno leto delovne prakse.
Z obrtnim zakonom je določena tudi organiziranost obrti, saj zakon določa obvezno združevanje vseh fizičnih in pravnih oseb, ki opravljajo obrtne dejavnosti, obrti podobne dejavnosti, dejavnosti domače in umetnostne obrti in obrtnih zadrug ter oblik njihovega izobraževanja, v Obrtno zbornico Slovenije in po sedežu obrata subjekta v območno obrtno zbornico. S tem zakon postavlja tako državno kot lokalno – območno obrtno zbornično organiziranost vseh subjektov, ki opravljajo dejavnosti določene z obrtnim zakonom. Določbe zakona o organiziranosti obrti so precej splošne, vendar je jasno, da je Obrtna zbornica Slovenije oseba javnega prava in samostojna strokovno poslovna organizacija, ki deluje na območju Republike Slovenije in na katero je z obrtnim in drugimi zakoni preneseno opravljanje določenih javnih pooblastil, prav tako pa zbornica opravlja tudi temeljno zbornično nalogo, to je zastopanje interesov članstva nasproti oblasti. Podrobnejšo notranjo organiziranost in članska razmerja zakon prenaša na določbe statuta zbornice, kar podrejeno velja tudi za območne obrtne zbornice, vendar pa je avtonomnost zbornice omejena z nadzorom države (ministrstva pristojnega za obrt) na področju izvajanja javnih pooblastil.
Prehodne in končne določbe obrtnega zakona so služile prehodu na novo ureditev obrti in polno uveljavitev sprejetega zakona, kar lahko z zagotovostjo ugotovimo, da je bilo uspešno in izvedeno v dokaj kratkem času, pri čemer je pomembno vlogo odigrala Obrtna zbornica Slovenije.
Sprejem Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 36/00), je posegel tudi na področje obrtnega zakona, saj je v poglavju kazenskih določb derogiral 43. člen obrtnega zakona, ter tako prenesel sankcioniranje opravljanja obrtne dejavnosti brez obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register v Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.
V letu 2000 so bile sprejete dopolnitve obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 61/00), ki v novem VIII.a poglavju določajo pogoje za opravljanje obrtne dejavnosti oseb iz držav članic Evropske unije, s čemer je bil obrtni zakon usklajen s smernicami EU. Določbe prej navedenega poglavja so se pričele uporabljati z dnem polnopravnega članstva Republike Slovenije v EU.
V letu 2002 so bile sprejete spremembe in dopolnitve obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 42/02), s katerimi se je dodatno uredilo področje pobiranja in izterjave zborničnega prispevka in določila obveznost letne objave zborničnega prispevka v Uradnem listu RS.
Obrtni zakon je bil na podlagi vložene pobude presojan tudi s strani Ustavnega sodišča RS, ki je v tej zadevi izdalo odločbo št: U-I-90/99-30, dne 6.3.2003 (Uradni list RS, št. 31/03), s katero je ugotovilo, da bi moral obrtni zakon glede članarine kot javne dajatve določat, v kolikšen delu se dejavnosti Obrtne zbornice financirajo s članarino, prav tako bi že z zakonom moral biti predviden nadzor države nad določanjem članarine in določen ali vsaj določljiv postopek za odmero in izterjavo članarine. Prav tako je ugotovilo, da obrtni zakon nima določb, ki bi zagotovile, da bi bila stališča, oblikovana v organih Obrtne zbornice, reprezentativen odraz interesov obrti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je zaradi navedenih pomanjkljivosti obrtni zakon v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in naložilo, da je potrebno odpraviti neskladnosti do 31.12.2003.
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in potreba po zagotovitvi pogojev za večjo konkurenčnost obrtnega dela gospodarstva (odprava nekaterih ovir in pogojev za vstop v obrtni del gospodarstva, ter poenostavitev nekaterih upravnih postopkov), še pred polnopravnim članstvom Republike Slovenije v EU, sta predstavljali temeljni izhodišči za spremembe in dopolnitve obrtnega zakona, ki so bile sprejete leta 2004 (Uradni list RS, št. 18/04).
Glavnina sprememb in dopolnitev zakona se nanaša na dopolnjeno definicijo opravljanja obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, z novo poklicno opredelitvijo obrtnih dejavnosti, na zmanjšanje oziroma ukinitev kvalifikacijskih in drugih pogojev za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, na terminološko uskladitev z zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju in na uskladitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča RS.
S spremembo in dopolnitvijo zakona se ločeno določa definicija opravljanja obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti. Tako se definicija obrtnih dejavnosti dopolnjuje s pogojem trajnosti opravljanja te dejavnosti in z izločitvenim kriterijem, po katerem ni šteti za opravljanje obrtnih dejavnosti, v kolikor se le te opravljajo v manjšem obsegu kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Dopolnjena definicija pomeni, da podjetje, ki v manjšem obsegu ali le občasno opravlja dejavnost na obrtni način ne sodi pod ingerenco obrtnega zakona, s čemer se odpravlja dotedanja nelogična ureditev, po kateri je bilo tudi v teh primerih potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, kar je bilo sporno predvsem pri večjih podjetjih (SCT, Gradis, Primorje, Petrol). Poleg tega zakon določa, da se v listi A določijo ustrezni poklici, ki napotujejo na dejavnost, s čemer se odpravlja dotedanja ureditev navajanja dejavnosti, ki je v bistvu pomenila v določenem obsegu podvajanje standardne klasifikacije dejavnosti.
S spremembami in dopolnitvami zakona se na novo določa definicija opravljanja obrti podobne dejavnosti, ki temelji na velikosti obrtnega podjetja in sicer, da ta spada med male družbe in to tako samostojni podjetnik kakor gospodarske družbe. Poleg tega pogoja, pa je podan še izločitveni kriterij tistih dejavnosti, ki z vidika razvoja niso tradicionalno povezane z obrtjo, čeprav so v preteklosti bile regulirane z obrtno zakonodajo (trgovska obrt…). Uvedba velikostnega kriterija je smiselna, saj se prav ta značilnost pojavlja primarno v tem segmentu podjetništva, ki ima več značilnosti, ki so podobne obrtnemu kot neobrtnemu – industrijskemu podjetju. Za obrti podobne dejavnosti oziroma podjetja, ki te opravljajo je značilno, da nastopa podjetnik tudi kot lastnik ali pretežni lastnik podjetja, kot poslovodja in kot delavec. Njegova lastnina v proizvodnem ali storitvenem podjetju je običajno povezana z družinsko lastnino podjetnika, lastnik pa zategadelj tudi v skladu z našo zakonodajo prevzema neposredno ali posredno polno odgovornost iz poslovnih razmerij. Prav tako je za podjetja, ki opravljajo obrti podobne dejavnosti značilno, da je v delo podjetja vključena družina tudi delovno, zato je največ teh podjetij , podjetij družinskega tipa, kar je prav tako značilnost obrtnih podjetij. Poleg tega je kot izločitveni pogoj določeno, da se ne šteje za opravljanje obrti podobne dejavnosti, če se ta opravlja v majhnem obsegu, kot dopolnilna dejavnost ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Med obrti podobne dejavnosti se pod pogojem da se opravlja v statusni obliki samostojnega podjetnika še naprej uvršča prevozništvo in gostinstvo.
Med subjekte, ki lahko opravljajo dejavnosti po obrtnem zakonu, se na novo vključujejo obrtne zadruge, saj so izkušnje pokazale, da je to nujno,ker mnogo zadrug združuje tudi obrtna podjetja, ki prenašajo opravljanje določenih dejavnosti, ki so v interesu teh prav na zadruge.
Kvalifikacijski pogoj za opravljanje obrtnih dejavnosti še naprej ostaja pridobljen mojstrski naziv, na novo pa se uvaja kot ustrezen pogoj tudi najmanj ustrezna višja strokovna izobrazba in pogoji, ki veljajo v EU in so določeni z direktivo 1999/42/ES in jo povzema zakonodaja na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v Republiki Sloveniji. To pomeni, da osebe, ki izpolnjujejo novi pogoj ne potrebujejo več pristopiti k opravljanju mojstrskega izpita, kar je bilo z dotedanjo ureditvijo obvezno. Prav tako se razširjajo vstopni pogoji za pristop k opravljanju mojstrskega izpita na najmanj srednjo poklicno izobrazbo, kar omogoča posameznikom veliko svobodo pri kreiranju njihove poklicne usmeritve. Dotedanji kvalifikacijski pogoji za opravljanje obrti podobnih dejavnosti, to je najmanj ustrezna poklicna izobrazba ali opravljen preizkus strokovne usposobljenosti pri Obrtni zbornici Slovenije, se odpravljajo, s čemer se bistveno sprošča vstopni pogoj za opravljanje teh dejavnosti.
Dodatni pogoji za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, ki se nanašajo na minimalne tehnične in druge pogoje, minimalne sanitarno-zdravstvene pogoje in minimalne pogoje glede zunanjih površin in so podrobneje določeni s Pravilnikom o minimalnih sanitarno-zdravstvenih pogojih poslovnih prostorov, funkcionalnega zemljišča, drugih zunanjih površin, opreme, naprav in delavcev v obrtni obratovalnici (Uradni list RS, št. 17/96) in Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 14/96), se odpravljajo. Ocenjeno je bilo, da je predpisovanje dodatnih pogojev za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti nepotrebno, saj je od uveljavitve obrtnega zakona leta 1994 naprej, bilo sprejetih mnogo zakonov, ki predpisujejo razne pogoje za opravljanje gospodarskih dejavnosti, torej tudi za obrtne in obrti podobne dejavnosti.
Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, se s spremembami in dopolnitvami zakona določajo osnove za določanje članarine, določajo se dejavnosti, ki se financirajo s članarino tako za Obrtno zbornico Slovenije kot območne obrtne zbornice in določa se okvirna sestava organov zbornice in način sprejemanja odločitev, s čemer se zagotavlja, da sprejete odločitve na teh organih predstavljajo reprezentativen odraz interesov obrti.
S spremembami in dopolnitvami zakona so opravljene terminološke uskladitve z zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju in nekatere druge manjše dopolnitve in spremembe.
Kljub temeljitim spremembam obrtnega zakona v letu 2004, s katerim se je v veliki meri dereguliral vstop v panogo obrti in s katerim se je v precejšnji meri zmanjšala administracija, pa se je v praksi pokazalo, da bi bilo smiselno in potrebno deregulirati kvalifikacijske pogoje kot pogoje za opravljanje obrtne dejavnosti. Spremembe na tem področju bi pomenile, da bi se obrtne dejavnosti, ki niso nevarne za zdravje in premoženje ljudi in ne nevarne za okolje izvzelo iz pogoja izpolnjevanja ustrezne poklicne usposobljenosti. Pri obrtnih dejavnostih, ki bi ustrezale prej navedenim pogojem, pa bi se nivo ustrezne poklicne usposobljenosti znižal na srednjo poklicno raven (s sedaj veljavnim zakonom je ustrezna poklicna usposobljenost na ravni mojstrskega izpita oziroma najmanj višje strokovne izobrazbe).
Poleg tega pa je potrebno, v sklopu sprememb zborničnega sistema v Sloveniji, v določenem obsegu dopolniti in spremeniti organiziranost obrtnega dela gospodarstva v Obrtni zbornici Slovenije.
Ob tem, je predlagatelj upošteval večinsko voljo članstva Obrtne zbornice Slovenije, ki so jo izkazali v posebni anketi, da je prav področju obrtnega dela gospodarstva zaradi svoje specifičnosti in majhnosti potrebno zagotoviti reprezentativnega predstavnika, ki se bo posebej ukvarjal z vsemi vprašanji povezanimi s problemi obrtno podjetniškega sektorja, in da bo zanj opravljal tudi pospeševalne in spodbujevalne funkcije, ter zastopal interese tega dela gospodarstva nasproti oblasti (Vlada RS, DZ RS, DS RS). Prav tako se bodo lahko Vlada RS in drugi državni organi kadarkoli obrnili na zbornico za pridobivanje mnenj in predlogov v vseh postopkih normativnega urejanja gospodarskega sistema. Prav tako je predlagatelj upošteval večinsko voljo članstva za preoblikovanje Obrtne zbornice Slovenije v Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije z obveznim članstvom, vendar z zakonsko jasno določenimi dejavnostmi zbornice, ki jih ta lahko financira iz obvezne članarine, za druge dejavnosti bo zbornica morala pridobivati sredstva na trgu, in z zakonom določen limit najnižje in najvišje obvezne ene članarine, s čemer bi se že z zakonom članstvo zbornice zavarovalo pred preveliko obvezno obremenitvijo, prav tako pa bi se uvedla enotna članarina na območju države.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve
S predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah obrtnega zakona predlagatelj ne posega v posebno zakonsko ureditev obrti, saj ocenjuje, da je ta del gospodarstva še naprej potrebno z zakonom posebej urejati, predvsem zato, ker v Republiki Sloveniji obstajajo najmanj trije razlogi, ki opravičujejo ločeno obravnavanje obrtnega podjetništva tudi v bodoče in sicer: raven gospodarskega razvoja obrti, tradicija obrti na slovenskem in ohranjanje oziroma krepitev sodobne konkurence.
Najpomembnejši cilj predloga sprememb in dopolnitev zakona je omogočiti čim lažji vstop v obrtni del gospodarstva ter s tem omogočiti nadaljnji razvoj tega pomembnega dela slovenskega gospodarstva.
Predlogi sprememb in dopolnitev zakona dosledno vpeljuje so predvsem načelo odprave administrativnih ovir, ki pomeni dodatno zmanjšanje administriranja za gospodarske subjekte, ker se odpravlja obrtno dovoljenje za obrtne dejavnosti, za katere ne bo določen kvalifikacijski pogoj, pri tistih dejavnostih, ko bo ta določen, pa odpadejo vsi administrativni postopki, ki so vezani z opravljanjem mojstrskega izpita, poleg tega pa pri slednjem pomeni tudi materialno razbremenitev (ni stroškov povezanih z opravljanjem mojstrskega izpita).
S predlogom sprememb in dopolnitev zakona bo lahko Vlada RS s posebno uredbo določila tudi obrtne dejavnosti, za katere ne bo potrebno izpolnjevati kvalifikacijskih pogojev ter tako kot doslej pri dejavnostih, za katere je potrebna poklicna usposobljenost, navedbo ustrezne minimalne poklicne usposobljenosti. V povezavi s tem se s predlogom sprememb znižuje sedanji kvalifikacijski nivo za opravljanje obrtne dejavnosti iz mojstrskega izpita (srednja strokovna izobrazba), na srednji poklicni nivo, poleg tega pa se ustrezna srednja strokovna izobrazba izenači z mojstrskim izpitom.
S spremembami in dopolnitvami zakona se obrtno dovoljenje ohranja samo za tiste obrtne dejavnosti, za opravljanje katerih se zahteva ustrezna poklicna usposobljenost, med tem, ko se za obrtne dejavnosti, za katere ne bo določen kvalifikacijski pogoj obrtno dovoljenje odpravlja ter se ga nadomesti s sklepom, ki ga izda obrtna zbornica po uradni dolžnosti.
Bistvena sprememba je na področju določanja obveznega članskega prispevka za Obrtno zbornico Slovenije in območne obrtne zbornice, saj se s predlogom sprememb in dopolnitev za člane določa le ena članarina, s katero se bo zagotovilo, da bodo medsebojno primerljivi člani zbornice plačevali enako članarino ne glede na sedež svojih obratov. Po sedaj veljavnem zakonu, avtonomno določa članarino tako OZS, kot tudi vsaka izmed 62 območnih obrtnih zbornic, kar pomeni da vsak član plačuje dve članarini. Poleg tega pa je višina članarine med območnimi obrtnimi zbornicami zelo različna, saj člani v območnih obrtnih zbornicah z manjšim številom članov plačujejo tudi tri-krat višjo članarino kot njihovi kolegi v območnih obrtnih zbornicah z večjim številom članov, kar je nesprejemljivo saj višina članarine ni odvisna od ekonomske moči posameznega člana.
Z uvedbo ene članarine se s spremembami in dopolnitvami določa tudi največji možni delež te članarine, ki jih OZS nameni za delovanje območnih obrtnih zbornic, in to le za opravljanje nalog določenih v zakonu, ki se opravljajo za članstvo kot celoto. Z namenom usklajenega in pravilnega izvajanja zakonsko določenih nalog, kakor tudi namenske porabe sredstev iz naslova obvezne članarine se določajo dodatna razmerja med Obrtno zbornico Slovenije in območnimi obrtnimi zbornicami. Delež članarine, ki pripada območnim obrtnim zbornicam je določen glede na sedanje razmerje članarine OZS in vseh 62 OOZ, zato, da se z uvedbo ene članarine ne bi poslabšal položaj območnih obrtnih zbornic. Delež članarine za posamezno območno obrtno zbornico pa bo določila skupščina OZS, v kateri ima vsaka OOZ svojega predstavnika.
Glede na to, da obvezni članski prispevek pomeni obremenitev članstva se določa najnižji in najvišji znesek članarine (od 10 do največ 50 EUR na mesec), s čemer se bistveno poenostavlja sedanji zapleten sistem določanja članarine. S spremembami in dopolnitvami se jasneje določa način in postopek določanja članarine, pri čemer je posebej potrebno poudariti, da je vsakemu članu zagotovljena pravna varnost z možnostjo pritožbe zoper letno določitev njegove članarine. S predlogom zakonsko določenega limita članarine, se glede na sedanjo ureditev (članarina OZS in članarina OOZ) najnižja članarina znižuje iz 5.900,00 SIT (24,62 eur) na 10 eur (2.400,00 SIT) na mesec in sedanja najvišja članarina iz 19.300,00 SIT (80,54 eur) na 50 eur (12.000,00 SIT) mesečno, kar bo pomenilo bistveno manjšo obremenitev članov glede na sedanjo ureditev in primernejšo razporeditev bremena financiranja zbornice.
S predlogom sprememb in dopolnitev zakona se z dopolnitvijo jasno določajo dejavnosti zbornice (OZS in OOZ), ki se financirajo iz obveznega članskega prispevka, prav tako pa se glede na uvedbo enega članskega prispevka, ustrezno spreminjajo pristojnosti območnih obrtnih zbornic na tem področju.
Predlog zakona uvaja tudi možnost, da oseba, ki želi pridobiti obrtno dovoljenje lahko le-to stori tudi preko sistema 32-ih enotnih vstopnih točk VEM - vse na enem mestu, s čimer bo olajšan sam postopek in način pridobitve zadevnega dovoljenja.
3. Ocena finančnih posledic na državni proračun in druga javno finančna sredstva
Z uveljavitvijo zakona ne bodo nastale nikakršne dodatne obveznosti za proračun, saj zakon ureja zgolj poenotenje članarine in določitev članarine v razponu od 10 do 50 eurov, kar pomeni znižanje povprečne članarine iz 24 do 81 eurov na 10 do 50 eurov. Glede na navedeno se znižuje tako najvišja članarina kot tudi najnižja, kar bo vplivalo na zmanjšanje obremenitve članov, posledično pa tudi na zmanjšanje proračuna Obrtne zbornice Slovenije in območnih zbornic za pribl. 19 odstotkov. V skladu s sprejetimi dolgoročnimi usmeritvami Obrtne zbornice Slovenije se bo delež članarine v proračunu zbornice z leti zmanjševal na račun opravljanja drugih storitev, ki jih bodo zbornice opravljale za člane na tržni osnovi. Za pretekli dve leti se je proračun že znižal za 9 odstotkov.
Od 1.1. 2008 naj bi proračun znašal skupno 13,8 mio euro, kar so dolžne Obrtna zbornica Slovenije in območne obrtne zbornice porabiti za izvajanje naloge za svoje člane.
Sprejem predlaganega zakona nima posledic za državni proračun ali druga finančna sredstva.
4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost pravu EU
Obrtni zakona je sicer predmet uskladitve s pravom EU, saj je bila zadnja novela Obrtnega zakona iz leta 2004 v celoti usklajena direktivo1999/42/ES, ki jo povzema tudi zakonodaja na področju priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev oziroma reguliranih poklicnih dejavnosti v Republiki Sloveniji.
Predlagana novela pa ne prevzema konkretnega predpisa EU, ker se z njo urejajo nacionalna razmerja v Obrtni Zbornici Slovenije in med Obrtno zbornico Slovenije ter obrtnimi območnimi zbornicami.
4.1 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih
Obrt igra pomembno vlogo v velikem številu držav članic Evropske unije, čeprav je primerjava med posameznimi državami pogosto težko izvedljiva. Razlog je na eni strani v različnih zakonskih definicijah obrtnih dejavnosti, na drugi strani pa nekatere države članice EU opredelitve obrtnih dejavnosti sploh nimajo. Ugotovimo lahko, da opredeljevanje obrti v državah, ki imajo to področje zakonsko urejeno, ni dosledno. Razlike v kriterijih in opredelitvah obrtnih gospodarskih subjektov se posledično kažejo tudi v nerazpoložljivosti ali neprimerljivosti statističnih podatkov o obrtni dejavnosti.
V nadaljevanju so predstavljeni štirje ključni dejavniki obrti, ki po državah zelo različno opredeljujejo obrtne dejavnosti in jih tako ločujejo od ostalega gospodarstva. Ti dejavniki so pravni status podjetja, vrsta poklica oziroma potrebno znanje za opravljanje obrtnih dejavnosti, gospodarska dejavnost ter velikost podjetja oziroma število zaposlenih.
Poudariti je potrebno, da večina držav EU običajno ne uporablja le enega temveč več od zgoraj naštetih opredelitvenih dejavnikov obrti. V praksi, na primer, opredelitev obrtnih dejavnosti na podlagi poklica precej sovpada z opredelitvijo obrti glede na gospodarsko dejavnost.
Pomembnost navedenih dejavnikov se pri opredeljevanju obrtnih dejavnosti precej razlikuje med posameznimi državami. Glede na to, kateri izmed dejavnikov je ključen, oziroma prevladuje pri razmejevanju obrti od ostalega gospodarstva, lahko države Evropske unije v grobem razdelimo v tri skupine. Tako lahko oblikujemo skupine držav, ki definirajo obrtne dejavnosti po kriteriju velikosti, dejavnosti (poklicu) ali umetnosti. V državah, ki uporabljajo kriterij velikosti, je pri opredeljevanju obrtne dejavnosti ključna velikost podjetja, merjena s številom zaposlenih delavcev. Kriterij dejavnosti pri razlikovanju obrti od drugih dejavnosti ne upošteva velikosti podjetij temveč sektor oziroma vrsto dejavnosti oziroma poklica, ki odkazuje na dejavnost v kateri gospodarski subjekti delujejo. V skladu s kriterijem umetnosti se med obrt štejejo le tiste gospodarske dejavnosti, ki so povezane z umetnostjo.
Kriterij dejavnosti oziroma poklica, po katerem se obrt razmejuje od ostalega gospodarstva v Nemčiji, Avstriji in Luksemburgu, se v zakonskih opredelitvah teh državah sicer deloma razlikuje, skupna elementa njihove ureditve pa sta (1) dokazilo o usposobljenosti (mojstrski izpit) kot prednostni pogoj za pridobitev obrtnega dovoljenja in (2) obvezno članstvo pri obrtni zbornici, ki deluje kot poklicni in stanovski zastopnik interesov. V zakonih naštetih držav EU so navedene natančne liste dejavnosti, ki sodijo v obrt ne glede na velikost podjetja.
Definicija obrti v Italiji, Franciji in na Nizozemskem primarno temelji na kriteriju velikosti podjetij, ki je izražen s številom zaposlenih. V Italiji se kriterij velikosti podjetja, ki razmejuje obrt od ostalega gospodarstva, določa glede na obrtno dejavnost, ki jo opravlja posamezen izvajalec obrtne dejavnosti. V Franciji in na Nizozemskem pa je za vse obrtne dejavnosti določen enoten velikostni kriterij.
Po kriteriju umetnosti, ki se uporablja v Španiji, Veliki Britaniji in na Irskem, v okvir obrtnih dejavnosti sodijo le tiste dejavnosti, ki so povezane z umetnostjo. Opredelitev umetnostnih dejavnosti med državami ni povsem enotna, ključna razlika pa je dejstvo, da v Veliki Britaniji in na Irskem obrt ni pravno oziroma zakonsko opredeljena.
V ostalih državah (Belgija, Grčija, Portugalska, Finska, Švedska in Danska idr.) se obrt ne opredeljuje na podlagi zgoraj naštetih kriterijev iz različnih razlogov in natančnejših opredelitev obrtne ureditve po posameznih državah.
4.2 Prikaz ureditve obrti in vstopa v obrt oziroma podjetništvo državah članicah EU
Avstrija
Pojem obrti je opredeljen v Zakonu o gospodarskih dejavnosti (die Gewerbeordnung), in sicer v posebnem poglavju, ki določa obrt. V Avstriji se obrt opredeljuje kot dejavnost, ki se lahko opravlja na obrtni način in ni z zakonom prepovedana. Dejavnost se opravlja na obrtni način, če se opravlja samostojno, redno in z namenom, da bi se ustvaril dobiček ali druga gospodarska korist. Zakon navaja številne dejavnosti, katerih opravljanje se ne šteje za obrtno. Obrt se opravlja na različne načine: kot rokodelstvo, kot vezana obrt, delna ali prosta obrt. Lahko pa se obrt opravlja tudi v obliki industrijskega obrata. Obrt opravlja obrtnik. Za obrtnika se po zakonu ne šteje samo imetnik obrti, ampak tudi upravičenec do nadaljevanja opravljanja obrti in zakupnik obrti, ki mora osebno izpolnjevati predpisane pogoje za opravljanje obrti. Avstrijski zakon opredeljuje listo obrtnih dejavnosti, za katere se zahteva dokazilo o usposobljenosti v obliki mojstrskega izpita in jih lahko razvrstimo v več skupin: kovinarska dejavnost, gradbeništvo, lesarska dejavnost, steklarstvo, tekstilna in usnjarska dejavnost, kemična in čistilna dejavnost, papirna, keramična, zdravstvena, negovalna, prehrambna dejavnost itd.
Predpogoj za opravljanje obrtnih dejavnosti so z usposabljanjem pridobljene določene spretnosti, ki se ugotavljajo preko mojstrskega izpita, potrebne pa so tudi določene izkušnje. Posamezniki z visoko izobrazbo (pridobljeno na univerzitetnih in ostalih študijskih ustanovah) lahko pridobijo dokazilo o sposobnosti za neko obrt brez opravljanja mojstrskega izpita, v kolikor dokažejo, da imajo od 1 do 3 let delovnih izkušenj. Pravica do opravljanja obrti je osebna pravica, ki ni prenosljiva.
Za registracijo obrti je v Avstriji izključno pristojna samo upravna oblast, praviloma okrajni upravni organi; za vezano obrt, za katero je potrebno pridobiti posebno dovoljenje, pa je pristojen deželni glavar. S pridobitvijo obrtnega dovoljenja je zavezujoče tudi članstvo v lokalno pristojnih zbornicah. Gospodarska zbornica Avstrije, enako tudi deželne zbornice, imajo poleg sekcije Obrt in rokodelstvo še pet drugih sekcij.
Belgija
V Belgiji obrt ni zakonsko definirana, kot obrtnika prepoznavajo osebo, ki kot glavni ali stranski poklic izvaja neko delo, povezano s specifičnim znanjem in izkušnjami. V Belgiji obstaja lista obrtnih poklicev, ki so razdeljeni v 11 kategorij. Pogoje za pridobitev posameznega poklica določa zakonodaja o izvajanju gospodarske dejavnosti v malih in srednjih trgovinskih in obrtnih podjetjih. Za dejavnosti kot so npr. mesar, frizer, gradbena dejavnost, je dostop do obrtnega poklica omejen s potrdilom o usposobljenosti. To se izda, če posameznik dokaže podjetniška, ekonomska in strokovna znanja (srednji strokovni nivo – primerljivo z mojstrskim izpitom). Prav tako se za določene dejavnosti zahteva opravljanje praktične učne dobe pri mojstru ali v okviru poklicne oziroma tehnične šole.
V obrtni register se mora vpisati vsak obrtnik, ki se ne ukvarja s trgovino, trgovci pa so se dolžni vpisati v trgovinski register. Centralni obrtni register vodi Ministrstvo za gospodarska vprašanja, obrtne registre pa vodijo tudi pristojne službe pri Trgovinskem sodišču. Za obrt so pomembne mnoge državne in pol državne ustanove, na nacionalni ravni pa so dejavne tudi obrtne in trgovinske zbornice, katere nimajo statusa osebe javnega prava, s tem pa tudi nimajo večjih pristojnosti in nalog na obrtnem področju.
Ciper
Na Cipru velja načelo obrtne svobode (poznajo le umetnostno obrt), po anglosaksonskem vzoru. Praviloma ni potrebno pridobiti nobenega dovoljenja oziroma licence za opravljanje obrtne dejavnosti, razen v primerih opravljanja dejavnosti na področju varstva in zdravja (higiene), kjer se zahteva pridobitev licence, ki jo izdajajo okrajni upravni uradi. Poleg tega pa morajo pridobiti licenco vsi, ki želijo opravljati dejavnosti: vrtanje vodnih in rudniških izvrtin, instalacije črpalk in vodnih instalacij, čiščenje, servisiranje in obnavljanje vodnih izvrtin in rudnikov, priklop hišne naprave na javno vodovodno komunalno omrežje, skladiščenje olja in tekočih plinov, vodenje bencinske črpalke, sekanje in transport oljk in palm…
Češka
Posebne obrtne zakonodaje na Češkem ni, indirektno pa lahko kot obrtno zakonodajo opredelimo dvajset do dvaindvajset predpisov s področja gospodarstva, ki urejajo obrt posredno preko obrtnih poklicev. Za opravljanje obrtne dejavnosti je potrebna registriracija, za kar pa mora podjetnik izpolnjevati določene pogoje. Pri tem je potrebno razločevati med obrtno dejavnostjo, na obrt vezano dejavnost in prosto obrt, ker je med temi razlika v zahtevanem izobrazbenem oziroma kvalifikacijskem pogoju, ki ga mora priglasitelj izpolnjevati. Tako je potrebno za opravljanje prej navedenih treh skupin obrti izpolnjevati naslednje splošne pogoje:
■ minimalno starost 18 let;
■ poslovna/opravilna sposobnost;
■ nekaznovanost;
■ potrdilo o plačilu vseh davčnih obveznosti.
Poleg teh pogojev pa je za opravljanje obrtne dejavnosti potrebno izpolnjevati izobrazbeni pogoj, ki se izkazuje bodisi s spričevalom, diplomo ali z zaključnim izpitom v povezavi z dokazilom o delovnih izkušnjah. Pri obrti podobni dejavnost je ureditev podobna; potrebuje se strokovno primeren specialni izpit (strokovna usposobljenost), v nekaterih primerih, pa je potrebno imeti tudi določeno število let delovnih izkušenj. Pri prosti obrti je potrebno izpolnjevati le splošne pogoje.
Danska
Na Danskem ni posebnega obrtnega zakona, obrt je posredno opredeljena v Zakonu o gospodarskih dejavnostih. Zakon ne razlikuje med gospodarskima vejama obrt in industrija, v obrtno dejavnost oziroma med mala podjetja pa sodijo tista podjetja, ki z manj kot 50 zaposlenimi opravljajo obrti podobno dejavnost. Obrtna podjetja se na podlagi liste obrtnih poklicev in dejavnosti delijo v štiri skupine: gradbena dejavnost, proizvodna dejavnost, trgovina na drobno in storitvena dejavnost. Praviloma se na Danskem skladno z zakonom ne zahteva strokovna usposobljenost za opravljanje obrtne dejavnosti, vendar pa obstajajo izjeme za določene poklice (kot so npr. elektroinštalaterji, zobotehniki itd.), za katere je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje, ki se izda na podlagi ustreznih listin o šolanju in opravljenem strokovnem izpitu v okviru posameznega poklica.
Na Danskem ni oblikovanih obrtnih organizacij javnega prava. Temeljna organizacija za mala in srednja podjetja je centralno združenje malih in srednjih podjetij, ki kot krovna organizacija zastopa ekonomsko komercialne in politične interese malih in srednjih podjetij.
Estonija
Uradne definicije »obrti« in »obrtne dejavnosti« v Estoniji ni. V Estoniji je skupno reguliranih 96 poklicev, za katere je predpisan kvalifikacijski pogoj, kar pomeni, da se zahteva ustrezna izobrazba v reguliranem poklicu. Od teh poklicev jih 39 sodi na področje gospodarstva, vendar nobenega od teh ne moremo šteti za klasični obrtni poklic. Tako kot v Latviji je tudi v Estoniji potrebno izpolnjevati kvalifikacijske zahteve za opravljanje dejavnosti kot so rudarska in energetska dejavnost, katerih pa samozaposlene osebe ne smejo opravljati. Za poklice, ki niso regulirani, niso predpisani nobeni kvalifikacijski pogoji. Samostojne obrtne zbornice ali zbornice malega gospodarstva v Estoniji nimajo, lahko pa se gospodarske družbe prostovoljno včlanijo v Estonsko gospodarsko in trgovinsko zbornico.
Finska
Gospodarske dejavnosti se na Finskem razmejujejo na proste in tiste, ki so zakonsko uravnane (regulirane). Enako velja tudi za vse obrtne dejavnosti, ki se na Finskem ne obravnavajo kot posebna veja gospodarstva. Za samostojno opravljanje dejavnosti obrtnega značaja praviloma ni potrebno imeti dodatnih kvalifikacij, izjema pa so vse obrtne dejavnosti, ki jim zakon zaradi njihove narave posebej določa kvalifikacijske pogoje za izvajanje dejavnosti (elektro, plin, avtoservisne dejavnosti). Kljub temu, da zakon za večino dejavnosti ne predpisuje obveznih potrdil o usposobljenosti, pa na Finskem dokazila o kvalifikaciji izdajajo različna poklicna združenja. Na Finskem imajo izdelan sistem mojstrskih izpitov, opravljanje tega pa ima med podjetniki predvsem prestižni pomen. Na Finskem se interesi obrtnikov in podjetnikov uresničujejo preko združenja delodajalcev, oziroma prostovoljnih zbornic.
Francija
V francoskem pravu je obrt urejena s številnimi predpisi (Obrtni zakonik, Odredba o obrtnih zbornicah, Odredba o poklicni primernosti in obrtnem registru itd.). Podjetje sodi v okvir obrti, če samostojni obrtnik izvaja dejavnost na obrtni način in tudi sam sodeluje pri delu. Za razmejevanje obrtnih in industrijskih dejavnosti sta v Franciji ključna dva kriterija:
a. velikost obrtnega podjetja – Obrtno dejavnost lahko opravlja fizična oseba ali podjetje, ki zaposluje do 10 ljudi, če pa ima nosilec obrti mojstrsko diplomo, se število zaposlenih lahko poveča do največ 15 ljudi.
b. vrsta dejavnosti – Obrtne dejavnosti so opredeljene s posebnim seznamom obrtnih dejavnosti, opravljajo pa se v štirih obrtnih sektorjih: proizvodnja, predelava, popravila in storitve. Dejavnosti so razdeljene v devet različnih skupin, ki vključujejo proizvodnjo in predelavo hrane, proizvodnjo in predelavo kovin, tekstilno proizvodnjo, proizvodnjo usnja in obutve, proizvodnjo lesa in pohištva, gradbeništvo, popravila, prevozništvo in ostale dejavnosti. Trgovina, kmetijstvo in svobodni poklici ne sodijo k obrtnim dejavnostim.
Poleg teh dveh kriterijev je za pridobitev statusa obrtnega podjetja potrebna tudi strokovna usposobljenost nosilca obrtne dejavnosti. Naziv obrtnika se pridobi z ustrezno strokovno izobrazbo, ki je predpisana za opravljanje določene obrtne dejavnosti, ter z določenim številom let delovnih izkušenj. Strokovno usposabljanje se opravlja po dualnem principu, in sicer v okviru formalnega izobraževanja ter preko vajeništva pri obrtniku oziroma obrtnem podjetju. Po zaključenem izobraževanju lahko kandidat za opravljanje obrtne dejavnosti pridobi več vrst diplom. Za uspešno zaključen izobraževalni program za najvišjo stopnjo izobrazbe v posamezni obrtni dejavnosti si kandidat pridobi mojstrski naziv (brevet de maîtrise), ki zagotavlja, da ima oseba potrebna znanja za kakovostno opravljanje obrtnih dejavnosti in za uspešno vodenje obrtnega podjetja. Naziv mojster obrtnik si lahko kandidat pridobi, če ima strokovno diplomo (brevet tehnique des métiers) v določenem poklicu ali njemu sorodnem poklicu po dveh letih prakse v stroki. Poleg tehnične diplome, ki omogoča kandidatu strokovno opravljanje obrtne dejavnosti, je možno po opravljenem izobraževanju pridobiti tudi diplomo o sodelovanju (brevet de collaborateur) med vodjem podjetja in njegovimi pomočniki, ki je namenjeno predvsem zakonskim partnerjem oziroma družinskim članom ter najožjim pomočnikom vodje obrti.
Od leta 1996 dalje, ko je bil sprejet poseben zakon, mora nosilec obrtnega podjetja imeti ustrezno izobrazbo za opravljanje določenih dejavnosti, ki so povezane z zdravjem in varnostjo potrošnikov. Sem spadajo naslednje dejavnosti: vzdrževanje in popravilo vozil in strojev, gradbeništvo, vzdrževanje in popravilo zgradb, poslopij ter opreme, ki uporablja različne tekočine (npr. plinska napeljava in plinska oprema, napeljava in oprema za centralno kurjavo, električna napeljava, dimnikarstvo, itd.), estetske storitve (razen medicinskih in paramedicinskih storitev), izdelava zobnih protez, priprava in izdelava svežih proizvodov za peko, izdelava slaščic-tort, mesarstvo, trgovina z ribami, priprava in izdelava domačih sladoledov, kovaštvo….
Grčija
Kljub temu, da v Grčiji ne obstaja formalna definicija obrti, pa obstaja konsenz o razumevanju obrti. Tako obrt predstavlja samostojne nosilce dejavnosti, ki osebno in z vključevanjem družinskih članov opravljajo vse delovne korake in pri tem uporabljajo le enostavne tradicionalne tehnike. Sem sodijo podjetniki posamezniki in družinska podjetja, ki zaposlujejo do 10 delavcev. V Grčiji zajema obrt dejavnosti s področja umetnostne obrti ter vse male storitvene in trgovinske družbe.
V Grčiji se zahteva za samostojno opravljanje gospodarske dejavnosti vrsta dovoljenj in prijav. Za samostojno opravljanje obrtnega poklica se za določene poklice kot so npr. optik, avtomehanik, električar itd. zahteva uradno dovoljenje oziroma licenca, ki je vezana na dokazilo o usposobljenosti v obliki ustreznega izobraževanja in opravljenega izpita. Poleg teh so v Grčiji tudi javnopravne zbornice z obveznim članstvom za trgovino, industrijo in obrt, pri čemer je v večjih središčih obrt združena v samostojni obrtni zbornici (Atene, Solun).
Podjetja (ne glede na velikost) so se dolžna registrirati pri lokalni zbornici, ki je pristojna za več sektorjev (trgovina, industrija, obrt itd.). Večina obrtnih podjetij je zastopanih v sektorskih organizacijah malih in srednjih podjetij, le-ta pa povečini delujejo v okviru Zveze obrtnikov in gospodarstvenikov Grčije. Zveza zastopa interese manjših gospodarskih celic na nacionalni ravni.
Irska
Na Irskem posebna obrtna zakonodaja ne obstaja; med obrtna podjetja pa uvrščajo mala in srednje velika podjetja, v katerih prevladuje neavtomatiziran in neserijski način proizvodnje. Poleg tega pa na Irskem obstaja lista 39 obrtnih poklicev. Pravne osebe (osebne in kapitalske družbe), ki opravljajo obrtno dejavnost, morajo pridobiti obrtno dovoljenje. Čeprav obrtniki niso podvrženi zakonskim omejitvam, imajo pomembno vlogo različna združenja pri uravnavanju dostopa do posameznih poklicnih področij, saj članstvo v združenjih pogojujejo z izobraževalnimi zahtevami in drugimi pogoji. Na državni ravni je najpomembnejše telo Obrtniški svet, ki spodbuja razvoj trga za irske obrtniške izdelke, spodbuja kvaliteto, pripravlja ukrepe na področju izobraževanja in podobno.
Italija
Obrtnik v italijanski zakonodaji je tisti, ki kot lastnik obrtnega podjetja v njem osebno, poklicno, v svojem imenu in v pretežni meri z osebnim, tudi ročnim delom opravlja proizvodno dejavnost in pri tem prevzema polno odgovornost za vsa bremena in tveganja, ki izhajajo iz opravljanja dejavnosti. Pretežni vložek dela mora torej v obrtnem podjetju prevladovati nad vlogo kapitala. Obrtnikovo osebno vključenost v delovni proces in prevladujočo vlogo dela nad kapitalom jasno opredeljuje tudi določilo, da ima lahko obrtnik v lasti le eno obrtno podjetje. Veljavni zakon torej dopušča serijsko proizvodnjo, pri čemer pa delovni proces ne sme biti povsem avtomatiziran. Z elementom pretežnega osebnega dela izvajalcev je povezana omejitev števila zaposlenih. Omejitve števila zaposlenih so različne (npr. za področje transporta 8 ljudi, 10 do 14 zaposlenih za področje gradbeništva itd.) in so odvisne od dejavnosti, števila vajencev in naravo dela (npr. serijska proizvodnja).
Dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti se ne pogojuje s pridobitvijo mojstrskega naziva, obrtnik oziroma obrtno podjetje pa mora izpolnjevati ustrezne tehnične in izobrazbene pogoje, če so ti določeni za opravljanje posamezne dejavnosti. Obrtnik je tisti, ki mora sam izpolnjevati izobrazbene pogoje, če so določeni za posamezno dejavnost in ni dovolj, da jih izpolnjuje le pri njem zaposlena oseba. Z zahtevami po izpolnjevanju pogoja določene izobrazbe, želi obrtni zakon zagotoviti strokovnost in kvaliteto kot načeli, ki sta bistvenega pomena na področju obrti. Obrtniki, individualni ali združeni, morajo, če tako določajo deželni predpisi, pridobiti ustrezno izobrazbo po programih oziroma tečajih za posamezna področja dejavnosti. Za nekatere dejavnosti morajo izpolnjevati izobrazbene pogoje neposredno po državnem zakonu.
Italijanska zakonodaja ne predvideva liste obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, vendar pa iz obrtnih poklicev izključuje kmetijstvo, trgovino, gostinstvo, storitve intelektualnih storitev in druge storitve, ki ne vsebujejo ročnega dela. Občine lahko skladno z zakonom za izvajanje določenih obrtnih poklicev določijo še posebne pogoje, na pr. pogoj o minimalni medsebojni oddaljenosti lokalov, ki opravljajo istovrstno dejavnost. Preverjanje potrebe po dejavnosti v nekem okolju je na področju obrtništva enkraten pojav v Evropi.
Vpis v register je za obrtnike in obrtna podjetja obvezen. Register vodijo pokrajinske zbornice za trgovino, industrijo, obrt in kmetijstvo. V obrtni register pa so se dolžni vpisati tudi konzorciji obrtnih podjetij, ki jih lahko obrtniki ustanovijo z namenom doseganja določenih skupnih ciljev (npr. pospeševanje prodaje izdelkov, nakup surovin za člane ipd.). Postopek vpisa v register vodijo posebne komisije za obrt, ki delujejo v okviru zbornic (Zbornica za trgovino, industrijo, obrt in kmetijstvo; v kateri je članstvo gospodarskih subjektov obvezno) in presojajo izpolnjevanje pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti. Glede na to, da v Italiji ni posebne obrtne zbornice, se praviloma obrtna podjetja skupaj z ostalim malim gospodarstvom z namenom uresničevanja svojih specifičnih strokovnih in cehovskih interesov združujejo v različna prostovoljna obrtna združenja.
Latvija
Latvija je leta 1994 sprejela zakon, ki ureja sedem različnih panog oziroma poklicnih področij, na podlagi katerih je določenih 157 različnih poklicev, ki so opredeljeni kot obrtni poklici in s tem posredno določajo obrtne dejavnosti. Za opravljanje regulirane dejavnosti se zahteva izpolnjen kvalifikacijski pogoj in sicer: izobrazba pomočnika (journeyman), obrtnika (craftsmen) ali obrtnega mojstra (Master-Craftsmen), nadzor nad izpolnjevanjem teh pogojev pa opravlja obrtna zbornica. Generalno gledano se morajo vsa podjetja vpisati v »Centralni podjetniški register Republike Latvije«. Splošni pogoj registracije za obrtna podjetja je predložitev dovoljenja (licence), ki jih izdajajo občinski ali okrožni upravni uradi, pri čeme licenca velja samo za lokalno področje, ki ga urad pokriva in ne za območje celotne države.
Članstvo v Latvijski obrtni zbornici je prostovoljno. Zbornica ima približno 6.000 članov. Posebnost je, da se lahko včlanijo v zbornico tudi pomočniki. Glavna naloga obrtne zbornice je izobraževanje in izpopolnjevanje znanja svojih članov, ki se izvaja centralizirano, vodi pa ga centralna obrtna zbornica s sedežem v Rigi. Cilj je v obrti poenotiti kvalifikacijski standard za šolanje vajencev in izboljšanje znanje podjetnikov.
Litva
Uradne definicije obrti oziroma obrtne dejavnosti v Litvi nimajo. Po sprejetju podjetniškega zakona v letu 1990 lahko v področje obrti uvrstimo naslednje oblike podjetništva: podjetnik posameznik in osebni družbi: družbo z neomejeno odgovornostjo, ter komanditno družbo.
Za odprtje podjetja je potrebno dovoljenje (licenca), ki ga izda občinski upravni urad in se primarno nanaša na varnost in zdravje pri delu.
Luksemburg
Podobno kot v Nemčiji in Avstriji je obrt v Luksemburgu opredeljena na osnovi seznama obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, ki vsebuje tudi opise različnih poklicev, katerih izvajanje je pogojeno s specifičnim obrtnim znanjem in jih zaradi tega lahko opravljajo kot samostojno obrtno dejavnost. Njihov seznam tako razlikuje med glavnimi poklici, katerih izvajanje je pogojeno z mojstrskim nazivom ali enakovredno diplomo in obrti podobnimi poklici. Za opravljanje obrtne dejavnosti se zahteva izpolnjevanje kvalifikacijskega pogoja: opravljen mojstrski izpit ali pa enakovredna diploma.
Obrtno dovoljenje izda Ministrstvo za gospodarstvo. Obrtna dejavnost se lahko opravlja v obliki osebne ali kapitalske družbe, lahko jo opravljajo tudi samostojni podjetniki. Obrtna podjetja se na podlagi obveznega članstva združujejo v obrtni zbornici.
Madžarska
Na Madžarskem ne poznajo zakonske definicije niti za obrt niti za obrtnika, kljub temu pa na Madžarskem približno 650.000 subjektov označujejo kot obrtnike, deloma na področju trgovske in storitvene dejavnosti, deloma pa na njihovem tradicionalnem področju obrti. Skozi neformalne (prostovoljne) mojstrske izpite si na področju obrti zagotavljajo visoko dosežen standard. Za opravljanje t.i. obrtne dejavnosti nimajo posebej predpisanega kvalifikacijskega pogoja, vendar pa je potrebno na podlagi predpisov pridobiti za razne proizvodne in storitvene dejavnost uradne licence ali dovoljenja. Ti predpisi niso posebej določeni za področje obrti, pač pa za vse fizične osebe ali gospodarske družbe, ki opravljajo dejavnost na posameznem reguliranem področju. Večino licenc se lahko pridobi pri notarju v posameznem okrožju, tako da so le te primerljive z obrtnimi prijavami. Obrt se lahko opravlja v vseh pravno organizacijskih oblikah (samostojni podjetniki in družbe). Gospodarske družbe je potrebno registrirati na posebnem oddelku pri občinskem sodišču.
Malta
Obrt je bila na Malti zajeta najprej samo v podjetniškem zakonu iz leta 1995, nakar je bil leta 2000 sprejet Zakon o malteški obrtni zbornici. V zakonu so definirani pojmi »obrt«, »obrtnik« in »obratovalnica«. Obrt je umetnost, veščina ali rokodelstvo, ki jo opravlja oseba oziroma osebe v proizvodnji ročnih in drugih izdelkov, pri čemer se praviloma zahteva, da je večina vloženega dela ročnega in ne strojnega. »Malteška obrt« pomeni obrt, ki sledi tradiciji in dediščini malteških otokov. Obrtnik pa je oseba, ki opravlja malteško obrt in se s tem preživlja ali pa jo opravlja kot dopolnilno dejavnost ali oseba, ki dokaže, da je sposobna proizvajati malteške obrtne proizvode. »Malteški obrtni red« iz leta 2001 vključuje listo 46 priznanih obrti, ki so po anglosaksonskem zgledu bolj ali manj umetnostne obrti. Za ostale obrtne poklice pa obstajajo posebna licenčna dovoljenja, ki so vsebinsko povem primerljiva z obrtnimi dovoljenji. Za vstop v obrt poklicna kvalifikacija ni nujna. Kdor želi opravljati obrtno dejavnost (tudi umetnostno obrt) mora pridobiti dovoljenje pri Malteški obrtni zbornici. Prosilec mora dokazati, da ima najmanj dve leti delovnih izkušenj na področju obrti, na katerem želi delovati.
Vsak domači ali tuji obrtnik oziroma obrtno podjetje mora pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, lahko pa se prostovoljno včlani v Malteško obrtno zbornico in se pri njej registrira. Naloga zbornice je registracija obrtnikov ter izdaja in razvoj certifikatov za malteške obrtne proizvode. Z vpisom v obrtni register se obrtnikovi proizvodi označijo z zaščitnim znakom »proizvod malteške obrti«. Od julija 2001, ko so vzpostavili certifikatni sistem, je bilo izdanih preko 100.000 certifikatov za proizvode. Pogoji za vpis v obrtni register Malteške obrtne zbornice so:
a. za obrtnike: dokazilo o kvalifikaciji (v priznanem obrtnem poklicu) ter minimalna starost 18 let;
b. za podjetja: potrdilo o davčni številki, dokazilo o obrtnem dovoljenju, vodja podjetja mora izpolnjevati starostni pogoj (minimalno 18 let)
Podjetja (družbe) se morajo registrirati tudi pri davčnem uradu v register podjetij (Registry of Companies – Malta).
Nemčija
V Nemčiji je najpomembnejši opredelilni element obrti lista obrtnih poklicev, ki izkazujejo obrtno dejavnost. V listi A so preko poklicev posredno opredeljene dejavnosti, ki se opravljajo na obrtni način in za katere je potrebna pridobitev mojstrskega naziva. Namen mojstrskega naziva je varovanje obrtnikov pred nelojalno konkurenco. Poleg opravljanja mojstrskega izpita obstajajo tudi druge možnosti za pridobitev dovoljenja za opravljanje obrtne dejavnosti. Tako se dovoljenje lahko pridobi tudi na osnovi ustrezne akademske izobrazbe. Dejavnosti z liste A so razdeljene na gradbene in preureditvene dejavnosti, elektro, kovinarske, lesne, tekstilne in usnjarske dejavnosti, prehrambene dejavnosti, dejavnosti s področja zdravstva, nege in kemičnega čiščenja ter papirne, steklarske, keramične in ostale dejavnosti. V listi B so določene dejavnosti, ki se opravljajo na obrti podoben način in se za njihovo opravljanje ne zahteva posebna strokovna usposobljenost (mojstrski izpit). Dejavnosti iz liste B se razvrščajo v vsebinsko podobne sklope.
Pred začetkom opravljanja obrtne dejavnosti se je potrebno vpisati v obrtni register, ki ga vodi obrtna zbornica. Ta ob vpisu preveri ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za opravljanje obrtne dejavnosti (npr. mojstrski naziv). Za opravljanje obrti podobne dejavnosti se prav tako zahteva vpis v obrtni register. Članstvo v obrtni zbornici je obvezno, med tem ko je panožno združevanje obrtnikov prostovoljno (združevanje v cehe). Obrtne zbornice v Nemčiji skrbijo za poklicno izobraževanje (vajeništvo, mojstrske šole itd.).
Nizozemska
Na Nizozemskem se za razmejevanje obrtnih in industrijskih dejavnosti uporabljata dva kriterija, in sicer velikost obrtnega podjetja in vrsta dejavnosti. Tako se v praksi kot obrt štejejo vsa podjetja z največ 10 zaposlenimi v dejavnostih, ki so uvrščene na seznam obrtnih dejavnosti.
Zakonodaja na Nizozemskem gospodarske dejavnosti, s tem pa tudi obrtne dejavnosti, deli na štiri ravni, katerih opravljanje je odvisno od postavljenih pogojev za posamezno raven. Za gospodarske dejavnosti, ki pripadajo ravni A (npr. kemične pralnice, kovači), ni potrebno izpolnjevati posebnih pogojev oziroma za njihovo opravljanje ni potrebna pridobitev obrtnega dovoljenja. Splošna podjetniška sposobnost se pokaže z zaključnim izpitom oziroma z zaključeno srednjo šolo in je pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti z ravni B (npr. frizerstvo, optične dejavnosti, zlatarska dejavnosti itd.). Gospodarske dejavnosti z ravni C pa se smejo opravljati le z dokazilom o splošnih podjetniških sposobnostih ter o ustreznem podjetniško-tehničnem znanju. Slednje se pridobi z ustreznimi poklicnimi izkušnjami ali z diplomo, ki je primerljiva z nemškim mojstrskim izpitom (sem sodijo npr. zidarji, tesarji, inštalacijska dela itd.). Poleg prej omenjenih znanj pa je za opravljanje dejavnosti z ravni C+ potrebno dokazati tudi specifična strokovna oziroma poklicna znanja (npr. elektroinštalaterji). V podjetjih, ki zaposlujejo več kot enega zaposlenega, ni nujno, da so vsa znanja, ki se zahtevajo za opravljanje določene dejavnosti (glede na raven) združena v eni osebi.
Podjetje, ki na osnovi dovoljenja samostojno opravljajo neko gospodarsko dejavnost, torej tudi obrtno, se morajo vpisati v register, ki ga vodijo Industrijske in Trgovinske zbornice.
Poljska
Na podlagi obrtnega zakona iz leta 1989 se obrt določa kot opravljanje obrtne dejavnosti, ki se veže na obrtnika, z njegovim neposrednim vložkom dela, v njegovem imenu in na njegov račun, pri čemer ima lahko največ 15 zaposlenih. Obrtna dejavnost se lahko opravlja v statusni obliki fizične osebe – podjetnik ali v obliki osebne družbe. Katere dejavnosti sodijo med obrtne je mogoče opredeliti preko poklicev (zaključnimi izpiti za pomočnike in z mojstrskimi izpiti). V obrt se ne uvršča gostinstva, transportnih dejavnosti, hotelirstva, trgovinskih dejavnosti, svobodnih poklicev, storitev na področju zdravstva, storitev in dejavnosti umetnikov in fotografov.
Dokazila o poklicni kvalifikaciji obrtnika so:
■ spričevalo ali diploma višje šole, gimnazije ali poklicne šole,
■ mojstrska diploma ali
■ pomočniški izpit.
Mojstrska in pomočniška diploma se pridobi na podlag uspešno zaključenih izpitov pri tamkajšnji obrtni zbornici. Pomočniško diplomo lahko posameznik pridobi šele po treh letih praktičnega izobraževanja, ki se zaključi z zaključnim izpitom. Mojstrsko diplomo je mogoče pridobiti šele po 6 letnem praktičnem usposabljanju (pridobivanju izkušenj) in z opravljenim zaključnim izpitom.
Pravica do opravljanja obrtne dejavnosti se pridobi z vpisom podjetja v obrtni register. Le za zakonsko določene dejavnosti (orožje, strelivo, rudarstvo, prodaja goriv …) je potrebna dodatna licenca, oziroma posebno dovoljenje.
Portugalska
Na Portugalskem uvrščajo med mala in srednja podjetja poklice in dejavnosti, ki jih v državah članicah evropske unije pripisujejo obrti. Uradna definicija obrtnika ni natančno opredeljena, v splošnem pa obrtnike označujejo kot osebe, ki v družinskih podjetjih ali kot podjetniki posamezniki predelujejo surovine, proizvajajo blago ali ponujajo servisne storitve. Pomembno je, da je podjetnik neposredno vključen v delo podjetja in da zagotavlja visoko kvaliteto mojstrskega, pretežno ročnega dela. Med obrtna podjetja se štejejo podjetja z največ 9 zaposlenimi, ki opravljajo dejavnost z liste obrtnih dejavnosti oziroma poklice z liste obrtnih poklicev. Za opravljanje obrtne dejavnosti se ne zahteva izpolnjevanje kvalifikacijskih pogojev. Vsi, ki opravljajo gospodarsko dejavnost morajo biti vpisani v državni register. Na Portugalskem nimajo obrtnih zbornic, pa tudi združevanje obrtnikov ni izrazito. Mala in srednja podjetja, katerih dejavnosti imajo obrtni značaj, so vključena v industrijske in trgovinske zbornice, v katerih je članstvo prostovoljno.
Slovaška
Slovaška ureditev obrti je podobna Češki. Tudi na Slovaškem za področje obrti ne obstaja posebna zakonodaja. Obrtniki zapadejo, tako kot ostali podjetniki, pod splošno gospodarsko zakonodajo. Tudi tu je mogoče razlikovati med obrtno dejavnostjo, na obrt vezano dejavnost in prosto obrt. Skladno z razdelitvijo obrti v navedene tri skupine so predpisani različni kvalifikacijski pogoji. Za opravljanje obrtne dejavnosti, kot so na primer obdelava in predelava kovin, avtoservisna dejavnost, steklarstvo, izdelovanje kozmetičnih izdelkov, pivovarstvo, zidarstvo, tesarstvo itd. se zahteva potrdilo o ustrezni izobrazbi. Pri reguliranih obrtnih dejavnostih (kjer se zahteva poslovna licenca) se v glavnem terja višji izobrazbeni nivo. Sem npr. sodijo področje izdelovanja strojev, medicinskih ali električnih aparatov, proizvodnja nevarnih kemikalij ali strupov, eksplozivnih snovi, kakor tudi geološka dela, dejavnosti turističnih agencij, pogrebna dejavnost, dejavnost kremiranja, transportna služba itd. Za prosto obrt se ne zahteva nobena posebna kvalifikacije.
Poleg prej navedenih kvalifikacijskih pogojev, pa je potrebno izpolnjevati še splošne pogoje za registracijo (minimalna starost 18 let, poslovno/opravilna sposobnost, dobro ime).
Španija
Obrt je v Španiji zakonsko urejena in se pojmuje kot dejavnost umetnostne in umetniške študije, ki jo obrtnik opravlja neodvisno. Podjetja, ki sodijo v obrtniški sektor so omejena ne le z vidika dejavnosti (umetnost), temveč tudi z velikostjo. Ta kriterij pa je fleksibilen glede na dejavnost in znaša največ 10 oziroma 15 zaposlenih v obrtnem obratu. V Španiji je določenih 147 obrtnih dejavnosti. Za obrtne dejavnosti, ki so lahko nevarne za varnost in zdravje, so predpisane kvalifikacijski pogoji (za vsa instalaterska dela, izdelovanje konstrukcij, razna montažna dela – dvigala, optika, avtoservisna dejavnost …).
V Španiji je vpis v obrtni register prostovoljen. Registracija pa nudi določene prednosti kot so na primer davčne ugodnosti. Obrtni register vodijo uradi industrijskega ministrstva na ravni provinc. Zaradi navedene decentralizacije obstajajo razlike v razumevanju pojma obrti med regijami.
Švedska
Pri zbiranju statističnih podatkov o obrti Švedska uporablja za opredelitev obrti kriterij velikost. Tako v obrtni sektor sodijo vsa mala podjetja, ki zaposlujejo manj kot 10 zaposlenih, vključno s podjetniki-posamezniki, ne glede na gospodarsko dejavnost v kateri delujejo. Sicer za obrtni sektor ni neke splošno sprejete definicije obrti, vendar obstaja lista 100 poklicev, za katere je mogoče pridobiti mojstrski naziv, ki predstavlja potrdilo o specifičnih znanjih in usposobljenosti. Za opravljanje samostojne obrtne dejavnosti je potrebna ustrezna izobrazba, pri čemer je izvajanje določenih dejavnosti (npr. elektro, sanitarna dejavnost) pogojeno z opravljanjem mojstrskega izpita.
Vsa podjetja (tudi mala, ki sodijo v obrtni sektor) se morajo registrirati pri Ministrstvu za industrijo in trgovino.
Velika Britanija
Obrt v Veliki Britaniji ni zakonsko opredeljena, vendar se v splošnem šteje za obrtnika oseba, ki kot neodvisen delavec proizvaja tradicionalne in umetniško ročno izdelane izdelke v okviru obrtniškega poklica z liste poklicev. Pod pojmom obrt se torej združujejo vse dejavnosti, v okviru katerih se na obrtni način ali priložnostno izdela izdelek ali njegov del, ki se obdela, popravi, okrasi ali na kakšen drug način pripravi za prodajo. Jedro obrtnega sektorja predstavljajo tradicionalni obrtni poklici s področja umetnostne obrti (grafična dejavnost, usnje, steklo, keramika, nakit itd.).
Predpisi o registraciji posamezne dejavnosti pri upravnih organih se od dejavnosti do dejavnosti med seboj razlikujejo. Krovnih organizacij za področje obrti v Veliki Britaniji ni, se pa lahko obrtniki oziroma obrtna podjetja prostovoljno včlanijo v regionalna obrtna združenja in zveze, ki so organizirana za vsako obrtno področje posebej. Omenjena združenja in zveze izvajajo izobraževanja ter postavljajo svoje standarde. Za opravljanje gospodarske dejavnosti ni določenih kvalifikacijskih pogojev, so pa ti pogoj (ustrezna izobrazba) za članstvo v strokovnih združenjih in zvezah. Na tej podlagi so se tudi porodile težnje po poenotenju strokovnih zaključnih spričeval in organiziranosti poklicnega izobraževanja, zaradi česar je bil ustanovljen Izobraževalni svet (National Council for Vocational Qualifications).
….
Primerjava vstopnih pogojev v obrt oziroma podjetništvo nam pokaže, da je v kar 17 državah članicah EU zahtevana ustrezna strokovna usposobljenost oziroma imajo določen kvalifikacijski pogoj, da ima 6 držav načeloma prost vstop z vidika kvalifikacije, vendar se kasneje za opravljanje dejavnosti zahteva pridobitev ustrezne licence ali dovoljenja, ki jih lahko prosilec dobi na podlagi izpolnjevanja določenih kvalifikacijskih pogojev. Med najbolj liberalne države lahko štejemo le 3 države članice EU, od katerih pa imata 2 postavljene kvalifikacijske pogoje za vstop v panožna združenja, preko katerih se pridobijo ustrezni certifikati, ki indirektno pomenijo pravico opravljanja določenih dejavnosti in le 1 država EU ima dejansko povsem liberaliziran vstop v podjetništvo.
Nivo zahtevanih kvalifikacijskih pogojev za vstop v obrtni oziroma podjetniški sektor je med državami različen in je v razponu od srednjega poklicnega nivoja do srednjega strokovnega nivoja z ustreznim strokovnim izpitom, izjemoma celo najmanj višji strokovni nivo.
Za vse države (22 držav EU, vključno s Slovenijo), ki imajo kvalifikacijske pogoje za vstop v dejavnost je značilno, da te praviloma določajo za tiste dejavnosti, ki so lahko nevarne za zdravje ali premoženje oseb oziroma so lahko nevarne okolju (vse vrste gradbenih inštalacij – elektrika, voda, plin; popravila motornih vozil; prehrambeni proizvodi; očesna optika ipd.).
4.3 Tabelarni pregled
| Država članica EU | Opredelitev obrti | Pogoji vstopa v obrtno
oz. drugo dejavnost (podjetništvo) | Vrsta zahtevane izobrazbe | Opombe |
Kvalifikacijski pogoj | Drugo |
| Avstrija | Obrt ima v Avstriji tradicijo in je zakonsko opredeljena; dejavnost se opravlja na obrtni način, če se opravlja samostojno, redno in z namenom, da bi se ustvaril dobiček ali druga gospodarska korist. | DA | Zakon opredeljuje listo obrtnih dejavnosti, za katere se zahteva usposobljenost na strokovnem, ekonomskem in poslovodnem področju | Mojstrski naziv ali visoka izobrazba in od 1 do 3 let delovnih izkušenj. | Obrtna dovoljenja izdaja upravna oblast |
| Belgija | Obrt ni zakonsko opredeljena – obstaja lista obrtnih poklicev, ki je razdeljena v 11 kategorij | DA | Za določene dejavnosti se zahteva opravljanje praktične učne dobe pri mojstru ali v okviru poklicne oziroma tehnične šole | Usposobljenost na strokovnem, ekonomskem in poslovodnem področju |  |
| Ciper | Obrt ni zakonsko opredeljena, poznajo le umetnostno obrt. | NE | Določeni poklici si morajo pridobiti licenco (npr. vodovodni inštalater) | / | |
| Češka | Obrt se opredeljuje s seznamom obrti, ki je razdeljena v tri skupine: obrt, na obrt vezana dejavnost, prosta obrt. | DA | Za registracijo obrti veljajo splošni pogoji: minimalna starost 18 let; poslovna sposobnost; potrdilo o plačilu vseh davčnih obveznosti in nekaznovanosti | Za obrtne dejavnosti spričevalo oziroma diploma ustrezne smeri; za obrti podobne dejavnosti se zahteva specialni izpit (preizkus strokovne usposobljenosti). | Za prosto obrt razen splošnih pogojev ni potrebno izpolnjevati izobrazbenega pogoja |
| Danska | Zakon ne razlikuje med gospodarskima vejama obrt in industrija. Obrtna podjetja se na podlagi liste obrtnih poklicev in dejavnosti delijo v štiri skupine: gradbena dejavnost, proizvodna dejavnost, trgovina na drobno in storitvena dejavnost. | DA | Za določene poklice (kot so npr. elektroinštalaterji, zobotehniki itd.) je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje, ki se izda na osnovi šolanja in opravljanja strokovnega izpita v okviru posameznega poklica. | Osnovno šolanje in opravljen strokovni izpit v okviru posameznega poklica. | |
| Estonija | Uradne definicije obrt nimajo, imajo pa listo 96 reguliranih poklicev, od katerih jih 39 zapade na področje gospodarstva | Praviloma NE, razen izjem | Za določene poklice kot je npr. energetska in rudarska dejavnost so postavljeni kvalifikacijski pogoji | Strokovna usposobljenost za določene poklice, ki sodijo na področje energetike in rudarstva. | |
| Finska | Obrtne dejavnosti so posebna veja gospodarstva in se razmejujejo na proste in tiste, ki so zakonsko regulirane | DA | Izjema so vse obrtne dejavnosti, ki jim zakon zaradi njihove narave posebej določa pogoje za izvajanje dejavnosti (elektro, plinske, avtomehanične dejavnosti…). | Kljub temu, da se za večino dejavnosti ne zahteva kvalifikacijskega pogoja, imajo uveljavljen sistem mojstrskih izpitov, ki se odraža prav na področju obrti | |
| Francija | Za razmejevanje obrti in industrije sta ključna dva kriterija: velikost podjetja in vrsta dejavnosti –obrtne dejavnosti so razdeljene v devet skupin | DA | Ustrezna strokovna izobrazba, ki je predpisana za opravljanje določene obrtne dejavnosti in ustrezne delovne izkušnje | Ustrezno usposabljanje za uspešno in kvalitetno delo v obrtni dejavnosti je izrednega pomena - Mojstrski naziv | |
| Grčija | Obrt predstavlja samostojne nosilce dejavnosti, ki osebno in z vključevanjem družinskih članov opravljajo vse delovne korake in pri tem uporabljajo le enostavne tradicionalne tehnike. | DA | Za samostojno opravljanje obrtnega poklica se za določene poklice kot so npr. optik, avtomehanik, električar itd. zahteva uradno dovoljenje oziroma licenca, ki je vezana na dokazilo o usposobljenosti. | Zahteva se usposobljenost v obliki ustreznega izobraževanja in opravljenega izpita. | Za samostojno opravljanje gospodarske dejavnosti se zahteva vrsta dovoljenj in prijav. |
| Irska | Med obrtna podjetja se štejejo mala in srednje velika podjetja, v katerih prevladuje neavtomatiziran in neserijski način proizvodnje. Obstaja lista 39 obrtnih poklicev. | NE | Čeprav obrtniki niso podvrženi zakonskim omejitvam, igrajo združenja pomembno vlogo pri uravnavanju dostopa do posameznih poklicnih področij ter tako članstvo pogojujejo z izobraževalnimi zahtevami in drugimi pogoji. | Ustrezna izobrazba se pogojuje za vstop v posamezno združenje. | Pravne osebe (osebne in kapitalske družbe), ki opravljajo obrtno dejavnost, morajo pridobiti obrtno dovoljenje. |
| Italija | Obrtnik je tisti, ki kot lastnik obrtnega podjetja v njem osebno, poklicno, v svojem imenu in v pretežni meri z osebnim, tudi ročnim delom, opravlja proizvodno dejavnost in pri tem prevzema polno odgovornost za vsa bremena in tveganja, ki izhajajo iz opravljanja dejavnosti. | DA | Obrtniki morajo pridobiti ustrezno izobrazbo po programih oz. tečajih za posamezna področja dejavnosti. Obrtniki, ki ne izpolnjujejo izobrazbenih zahtev za določen sektor obrti, morajo pridobiti spričevalo posebnih obrtnih šol. | Zahteva se ustrezna izobrazba za uspešno in kvalitetno delo v obrtni dejavnosti | Občine odločajo o medsebojni oddaljenosti lokalov, ki opravljajo istovrstno dejavnost
Omejitev števila zaposlenih, ki je odvisna od obrtne dejavnosti |
| Latvija | Glede na obrtno zakonodajo lahko najdemo kar 157 različnih poklicev, ki opredeljujejo obrtne poklice in s tem označujejo obrtne dejavnosti. | DA | Za opravljanje regulirane dejavnosti se zahteva izpolnjen kvalifikacijski pogoj kot je izobrazba pomočnika, obrtnika ali obrtnega mojstra. | Ustrezne izobrazbe so: izobrazba pomočnika (journeyman), obrtnika (craftsmen) ali obrtnega mojstra (Master-Craftsmen) | |
| Litva | Uradne definicije obrti oziroma obrtne dejavnosti nimajo | NE | Za odprtje podjetja je potrebno dovoljenje (licenca), ki se v prvi vrsti nanaša na varnost in zdravje pri delu. | | |
| Luksemburg | Obrt je opredeljena na osnovi seznama obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, ki vsebuje tudi opise različnih poklicev. | DA | Seznam razlikuje med glavnimi poklici, katerih izvajanje je pogojeno z mojstrskim nazivom ali enakovredno diplomo, in obrti podobnimi poklici. | Zahteva se bodisi mojstrski naziv ali enakovredna diploma | |
| Madžarska | Nimajo uradne definicije niti za obrt niti za obrtnika, vendar pa imajo na področju trgovine, storitev in tradicionalne madžarske obrti skupno 650.000 obrtnikov. | NE | Za razne proizvodne in storitvene dejavnost je potrebno pridobiti uradne licence ali dovoljenja. | Skozi neformalne (prostovoljne) mojstrske izpite naj bi si na področju obrti zagotovili visoko dosežen standard. | |
| Malta | Obrt je umetnost, veščina ali rokodelstvo, ki jo opravlja oseba oz. osebe v proizvodnji ročnih in drugih izdelkov, pri čemer se praviloma zahteva, da je večina vloženega dela ročnega in ne strojnega. | Ni nujno (obrtniki da, podjetja ne) | Za pridobitev obrtnega dovoljenja mora obrtnik izpolnjevati pogoj delovnih izkušenj (vsaj 2 leti) in imeti ustrezno izobrazbo | Ustrezna izobrazba na priznanem poklicnem področju (velja za obrtnike in ne podjetja) | »Malteški obrtni red« iz leta 2001 vključuje listo 46 priznanih obrti |
| Nemčija | Najpomembnejši opredelilni element obrti je lista obrtnih poklicev, ki izkazujejo obrtno dejavnost (lista A) in lista obrti podobnih poklicev (lista B) | DA | Za opravljanje obrtne dejavnosti je predpisan kvalifikacijski pogoj, med tem ko za opravljanje obrti podobne dejavnosti ni posebnega izobrazbenega pogoja | Mojstrski naziv ali ustrezna akademska izobrazba | |
| Nizozemska | Ali gre za obrtno dejavnost je odvisno od velikosti podjetja (do 10 zaposlenih) in vrste dejavnosti. | DA | Gospodarske in obrtne dejavnosti imajo razdeljene na 4 ravni, od katerih se za tri ravni zahteva ustrezna izobrazba (Raven A: ni pogojev). | Raven B: zaključena srednja šola;
Raven C: zaključena srednja šola in ustrezno podjetniško-tehnično znanje; Raven C+: diploma, ki je primerljiva z mojstrskim izpitom in dokazilo o specifičnih strokovnih znanjih | V podjetjih, ki zaposlujejo več kot enega zaposlenega, ni nujno, da so vsa znanja, ki se zahtevajo za opravljanje določene dejavnosti (glede na raven) združena v eni osebi |
| Poljska | Obrt se definira kot opravljanje obrtne dejavnosti, ki se veže na obrtnika, z njegovim neposrednim vložkom dela, v njegovem imenu in na njegov račun, pri čemer ima lahko največ 15 zaposlenih. | DA | Pomočniško diplomo se pridobi po 3 l. praktičnega izobraževanja, ki se zaključi z zaključnim izpitom. Mojstrsko diplomo je mogoče pridobiti šele po 6 letnem praktičnem usposabljanju in z opravljenim zaključnim izpitom. | Dokazila o poklicni kvalifikaciji obrtnika:
spričevalo ali diploma višje šole, gimnazije ali poklicne šole;
mojstrska diploma ali
pomočniški izpit | Katere dejavnosti sodijo med obrtne je mogoče opredeliti s poklici (z zaključnimi izpiti za pomočnike in mojstrskimi izpiti). |
| Portugalska | Uradna definicija obrtnika ni natančno opredeljena, v splošnem pa obrtnike označujejo kot osebe, ki v družinskih podjetjih ali kot podjetniki posamezniki predelujejo surovine, proizvajajo blago ali ponujajo servisne storitve. | NE | Zahteva se vpis v državni register. | | Med obrtna podjetja se štejejo podjetja z največ 9 zaposlenimi. Imajo listo obrtnih poklicev. |
| Slovaška | Obrtniki zapadejo, tako kot ostali podjetniki, pod splošno gospodarsko zakonodajo. Razlikujejo med obrtno dejavnostjo, na obrt vezano dejavnost in prosto obrt. | DA | Skladno z razdelitvijo obrti so predpisani različni kvalifikacijski pogoji. Za opravljanje obrtne dejavnosti (npr. obdelava kovin, avtoservisna dejavnost, itd.) se zahteva potrdilo o ustrezni izobrazbi. Pri reguliranih obrtnih dejavnostih se v glavnem terja višji izobrazbeni nivo | Odvisno od vrste dejavnosti se zahteva bodisi ustrezna poklicna izobrazba ali pa višji izobrazbeni nivo, pri čemer se za opravljanje prostih obrti ne zahteva izpolnjevanje izobrazbenih pogojev (npr. izdelovanje strojev, pogrebna dejavnost). | Za regulirane obrtne dejavnosti se zahteva posebna licenca. |
| Slovenija | Z obrtnim zakonom se ločeno določa definicija opravljanja obrtnih in obrti podobnih dejavnost. | DA | Za opravljanje obrtne dejavnosti se zahteva kvalifikacijski pogoj, medtem ko ga za opravljanje obrti podobne dejavnosti ni. | Za določene dejavnosti mojstrski izpit ali ustrezna najmanj višješolska izobrazba in tri leta delovnih izkušenj. | Obrtne dejavnosti in mojstrski nazivi ter obrti podobne dejavnosti so razvidne v uredbi Vlade RS. |
| Španija | Obrt se pojmuje kot dejavnost umetnostne in umetniške študije, ki jo obrtnik opravlja neodvisno. Obrtnik ima lahko največ 10 oziroma do 15 zaposlenih. | DA | Za določene dejavnosti je potrebno dokazati ustrezno izobrazbo; seznam dejavnosti, za katere je potreben ustrezen poklic, pa želijo še razširiti. | Zahteva se ustrezen poklic. | Imajo uveden koncept obrtnih dejavnosti, ki se kaže v seznamu 147 dejavnosti. |
| Švedska | V obrtni sektor sodijo vsa mala podjetja, ki zaposlujejo manj kot 10 zaposlenih, vključno s podjetniki-posamezniki, ne glede na gospodarsko dejavnost, v kateri podjetja delujejo. | DA | Za opravljanje obrtne dejavnosti je potrebno imeti ustrezno izobrazbo v poklicu, za nekatere dejavnosti pa si je potrebno pridobiti mojstrski naziv. | Zahteva se ustrezna poklicna izobrazba, za določene dejavnosti pa tudi uspešno opravljen mojstrski izpit (npr. elektroinštalaterji). | |
| Velika Britanija | Obrt ni zakonsko opredeljena, vendar se v splošnem šteje za obrtnika oseba, ki kot neodvisen delavec proizvaja tradicionalne in umetniško ročno izdelane izdelke v okviru obrtniškega poklica z liste poklicev. | NE | Za izvajanje neke gospodarske dejavnosti opravljanje izpitov usposobljenosti ni pogoj, vendar pa je pogoj za članstvo v združenjih in zvezah. | Imajo težnje po poenotenju strokovnih zaključnih spričeval in organiziranosti poklicnega izobraževanja, zaradi česar je bil ustanovljen Nacionalni izobraževalni svet. | |
4.4 Prilagojenost obrtnega zakona pravu EU
S spremembami in dopolnitvami obrtnega zakona v letu 2000 (Uradni list RS, št. 61/00), s katerimi se je v zakon dodalo novo poglavje: »Pogoji za opravljanje obrtne dejavnosti oseb iz držav članic Evropske unije«, je bil obrtni zakon v celoti usklajen s pravom EU.
Cilj in načela navedenih sprememb in dopolnitev obrtnega zakona so bile, da se za državljane in pravne osebe držav članic EU odpravijo diskriminatorni ukrepi oziroma tisti ukrepi, ki nasprotujejo ali niso v skladu s primarno in sekundarno zakonodajo prava EU in jih poudarja tudi Bela knjiga v II. poglavju: Skupni trg in predpristopni položaj.
S spremembami in dopolnitvami obrtnega zakona v letu 2004 (Uradni list RS, št. 18/04), je bila v obrtni zakon v celoti povzeta direktiva EU 1999/44/ES, ki določa priznavanje kvalifikacijskih pogojev za opravljanje dejavnosti, med vsemi članicami EU. S slednjo dopolnitvijo, je bil obrtni zakon v celoti usklajen s pravom Evropske unije.
5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona
Druge posledice, ki jih bo imel predlog zakona predlagatelj ocenjuje kot izredno pozitivne in predstavljajo odpravo administrativnih ovir. Spremembe zakona pomenijo bolj transparentno delo zbornice, saj se predlaga določitev ene članarine tako za Obrtno zbornico Slovenije kot območne zbornice, članarina je nižja in se določi v razponu med 10 in 50 euri glede na velikost gospodarskega subjekta. Znižuje se kvalifikacijski pogoj za pridobitev obrtnega dovoljenja. Pri tistih dejavnostih, ko bo ta določen, pa odpadejo vsi administrativni postopki, ki so vezani z opravljanjem mojstrskega izpita, poleg tega pa pri slednjem pomeni tudi materialno razbremenitev (ni stroškov povezanih z opravljanjem mojstrskega izpita).
Posredne finančne učinke bo pri ugotavljanju stroškov imela Obrtna zbornica Slovenije, ki ne bo več vodila postopkov izdaje obrtnega dovoljenja za opravljanje obrtnih dejavnosti, za katere ni določena strokovna usposobljenost in se bodo kazali v zmanjšanju prihodkov iz naslova nadomestil za izvajanje javnih pooblastil.
BESEDILO ČLENOV:
1. člen
V Obrtnem zakonu (Uradni list RS, štev. 40/04 – uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZdavP-2) se v prvem odstavku 2. člena črta besedilo »in za opravljanje katere je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost«.
Drugi odstavek se spremeni, tako da se glasi:
»(2) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi obrtne dejavnosti. Z uredbo tudi določi za opravljanje katerih obrtnih dejavnosti je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost.«
2. člen
V drugem odstavku 3. člena se besedilo »Obrtno zbornico Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije« in se črta besedilo »in Gospodarsko zbornico Slovenije«.
3. člen
V prvem odstavku 6. člena se za besedama »obrtne dejavnosti« doda besedilo », za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost«.
V tretjem odstavku se v prvem stavku za besedo »opravljanja« doda besedilo »obrtne dejavnosti, za katero ni potrebna ustrezna poklicna usposobljenost in«, v četrtem stavku pa se za besedo »sklep« doda besedilo », v katerega vpiše tudi dejavnost prodaje določenega blaga, če se ta opravlja zaradi zaokrožitve ali dopolnitve glavne dejavnosti. Besedna zveza »Obrtna zbornica Slovenije« v drugem, tretjem in četrtem stavku v obeh sklonih se nadomesti z besedno zvezo »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije« v ustreznem sklonu.«.
4. člen
Prvi odstavek 9. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Pogoj za pridobitev obrtnega dovoljenja je:
- srednja poklicna izobrazba ustrezne smeri, ali
- srednja strokovna izobrazba ustrezne smeri, ali
- ustrezen mojstrski naziv, ali
- ustrezna nacionalna poklicna kvalifikacija, ali
- višja strokovna izobrazba ustrezne smeri, ali
- visoka strokovna izobrazba ustrezne smeri.«
V tretjem odstavku se besedilo »Obrtna zbornica Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije«.
Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
»(4) Vloga za izdajo obrtnega dovoljenja se vloži pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije ali na enotni vstopni točki VEM – vse na enem mestu.«
5. člen
V 11., 14., 15., 17., 18., 19., 20., 22., 23., 24., 25., 26, 27., 30., 31., 32, 33., 34., 35., 35a., 36. in 42.d. členu ter v naslovu podpoglavja pred 33. členom se besedna zveza »Obrtna zbornica Slovenije« v vseh sklonih nadomesti z besedno zvezo »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije« v ustreznem sklonu.
6. člen
V 21., 22., 23., 34 in 44. členu se beseda »vajenec« v vseh sklonih in številih nadomesti z besedo »dijak« v ustreznem sklonu in številu.
7. člen
V 31., 32., 34., 35a. 37 in 38. členu ter v naslovu podpoglavja pred 37. členom se besedna zveza »območna obrtna zbornica« v vseh sklonih in številih nadomesti z besedno zvezo »območna obrtno-podjetniška zbornica« v ustreznem sklonu in številu.
8. člen
V prvem odstavkom 39. člena se besedilo »Obrtna zbornica Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije«.
Za prvim odstavkom se dodata nova drugi in tretji odstavek, ki se glasita:
»(2) Sredstva, pridobljena iz članarine, se razdelijo tako, da se 35 odstotkov nameni za delovanje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, 65 odstotkov pa za delovanje območnih obrtno-podjetniških zbornic. Skupščina Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije lahko odloči, da se sredstva, pridobljena iz članarine razdelijo tako, da se razmerje, določeno v prejšnjem stavku spremeni, vendar največ za pet odstotnih točk. Višino deleža posamezne območne obrtno-podjetniške zbornice določi skupščina Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije tako, da je ta sorazmeren s številom članov in z območjem območne obrtno-podjetniške zbornice, ter da območni obrtno-podjetniški zbornici zagotavlja nemoteno opravljanje nalog, ki se po tem zakonu financirajo iz članarine.
(3) Odločitve skupščine Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki se nanašajo na izvajanje nalog območnih obrtno-podjetniških zbornic iz 37. člena tega zakona in na deleže sredstev območnih obrtno-podjetniških zbornic iz prejšnjega odstavka, so za območne obrtno-podjetniške zbornice zavezujoče. Notranji nadzor nad namensko porabo sredstev območnih obrtno-podjetniških zbornic iz drugega odstavka tega člena opravljajo nadzorni odbori območnih obrtno-podjetniških zbornic, notranji nadzor nad namensko porabo sredstev Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pa opravlja nadzorni odbor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije.
Dosedanji drugi odstavek postane četrti odstavek in se spremeni, tako, da se glasi:
»(4) Glede na velikost podjetja člana znaša višina članarine:
| 1. Člani, ki osebno opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti | 10 EUR mesečno. |
| 2. Samostojni podjetniki in gospodarske družbe brez zaposlenih | 20 EUR mesečno |
| 3. Samostojni podjetniki in gospodarske družbe, ki imajo do 3 zaposlene | 30 EUR mesečno |
| 4. Samostojni podjetniki in gospodarske družbe, ki imajo od 3 do 10 zaposlenih | 40 EUR mesečno |
| 5. Samostojni podjetniki in gospodarske družbe, ki imajo 10 in več zaposlenih | 50 EUR mesečno |
.«
Dosedanji tretji odstavek postane peti odstavek in se v njem besede »milijon in pol tolarjev« nadomestijo z besedami: »osem tisoč eurov«.
Dosedanji četrti odstavek postane šesti odstavek in se spremeni tako, da se glasi:
»(6) Način plačevanja članarine določi skupščina Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije obvesti člana o višini in načinu plačila članarine.«
Dosedanji šesti odstavek postane sedmi odstavek in se v njem črta beseda »osnovo« ter vejica za njo, besedilo »Obrtne zbornice Slovenije« pa se nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije«.
Dosedanji sedmi odstavek postane osmi odstavek in se v njem besedilo »zoper osnovo, višino in način plačila članarine« nadomesti z besedilom »iz prejšnjega odstavka«.
Dosedanji osmi odstavek postane deveti odstavek in se v njem besedna zveza »Obrtna zbornica Slovenije« v prvem in drugem stavku v obeh sklonih nadomesti z besedno zvezo »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije« v ustreznem sklonu.
Dosedanji deveti odstavek se črta.
9. člen
V prvem odstavku 40. člena se v napovednem stavku besedilo »Obrtna zbornica Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije«, na koncu tretje alinee se doda besedilo »na nacionalni ravni in na ravni Evropske unije«, v četrti alinei se besedilo »Obrtne zbornice Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije«, za četrto alineo pa se doda nova alinea, ki se glasi:
»-naloge informiranja in splošnega strokovnega svetovanja članstvu,«
10. člen
V prvem odstavku 41. člena se besedilo »Območna obrtna zbornica« nadomesti z besedilom »Območna obrtno-podjetniška zbornica«.
Drugi odstavek 41. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Območna obrtno - podjetniška zbornica s sredstvi članarine iz drugega odstavka 39. člena tega zakona, financira naloge iz 37. člena tega zakona. Pri tem se smiselno uporablja 40.člena tega zakona.«
V tretjem odstavku se črtajo besede »članarine in drugih«, za besedo »iz« se doda besedilo »druge do četrte alinee«, besedilo »območne obrtne zbornice« se nadomesti z besedilom »območne obrtno-podjetniške zbornice«, besedilo »Obrtne zbornice Slovenije« pa z besedilom »Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije« .
11. člen
V prvem odstavku 42. člena se besedi »obrtnih zbornic« nadomestita z besedami »obrtno-podjetniških zbornic«.
V drugem odstavku se besedilo »Obrtna zbornica Slovenije« nadomesti z besedilom »Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije«, besedi »območne zbornice« pa z besedilom »območne obrtno-podjetniške zbornice«.
12. člen
V prvem odstavku 44. člena se besedilo »500.000 do 1.000.000« nadomesti z besedo » 2000 do 4.000«, beseda »tolarjev« pa v besedo »eurov«.
V drugem odstavku se besedilo »100.000 do 600.000« nadomesti z besedo »300 do 2.500«, beseda »tolarjev« pa v besedo »eurov«.
V tretjem odstavku se besedilo »100.000 do 300.000« nadomesti z besedilom »400 do 1200«.
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
13. člen
Uredbo iz 2. člena zakona izda Vlada Republike Slovenije v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Minister, pristojen za obrt v soglasju z Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona uskladi pravilnik iz drugega odstavka 14. člena zakona z določbami tega zakona.
14. člen
Obrtna zbornica Slovenije in območne obrtne zbornice morajo svoje statute in poslovanje uskladiti z določbami tega zakona do 31.decembra 2007.
15. člen
Z uveljavitvijo tega zakona prenehata veljati:
- Uredba o določitvi obrtnih dejavnosti in mojstrskih nazivov ter obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 117/04) in
- Pravilnik o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru (Uradni list RS, št. 51/04, 79/04 – popr. in 87/04).
Predpisa iz prejšnjega odstavka se uporabljata do uveljavitve novih predpisov.
16. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen 8. in 10. člen tega zakona, ki začneta veljati 1. januarja 2008.
III. OBRAZLOŽITEV
K 1. členu
S predlagano spremembo 2. člena, se zagotavlja deregulacija vstopa za opravljanje obrtne dejavnosti, saj omogoča da Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, katere so tiste obrtne dejavnosti, za opravljanje katerih je potrebna določena poklicna usposobljenost in tudi tiste, za katere ta ni potrebna. Predlagatelj ocenjuje, da predlagana sprememba omogoča, da se vstopni kvalifikacijski pogoji za opravljanje obrtnih dejavnosti, uredijo podobno kot je to v veliki večini držav EU. Primerjava vstopnih pogojev v obrt oziroma podjetništvo je pokazala, da izmed 25 držav članic EU, nima določenih kvalifikacijskih pogojev le ena država, dve pa imata te le izjemoma – posredno. V državah EU, kjer so predpisani kvalifikacijski pogoji za vstop v dejavnost je značilno, da so ti pogoji praviloma določeni le za dejavnosti, ki so lahko:
- nevarne za zdravje ali premoženje oseb,
- nevarne za onesnaževanje okolja.
Dosedanja določba zakona obvezno določa kvalifikacijski pogoj (ustrezno poklicno usposobljenost), za vse obrtne dejavnosti, kar pomeni, da je Vlada RS z uredbo lahko določila le ustrezno poklicno usposobljenost za opravljanje posameznih dejavnosti. Prav zaradi tega, je predlagatelj ocenil, da je predlagana sprememba nujna in smiselna zato, da se vstopni pogoji za opravljanje obrtne dejavnosti določijo primerljivo za povprečjem teh v EU, da se omogoči lažji vstop v obrt in da se tudi s tem zagotovi pogoje nadaljnjega razvoja tega, pomembnega dela slovenskega gospodarstva.
K 2. členu
Predlagatelj ocenjuje, da je določitev obrti podobnih dejavnosti izključna pristojnost Vlade RS in, da je primerno, da seznam teh dejavnosti uskladi le z Obrtno zbornico Slovenije.
K 3. členu
S predlagano spremembo se ohranja obrtno dovoljenje le za tiste obrtne dejavnosti, za katere bo določen kvalifikacijski pogoj, medtem, ko se za obrtne dejavnosti, za katere ne bo določen kvalifikacijski pogoj obrtno dovoljenje nadomešča s sklepom, ki ga izda Obrtna zbornica Slovenije po uradni dolžnosti. Predlagatelj je prepričan, da predlagana sprememba pomeni zmanjšanje administrativnih ovir – opravil pri vstopu v dejavnost.
K 4. členu
S spremembo prvega odstavka 9. člena se nivo potrebne poklicne usposobljenosti za opravljanje obrtne dejavnosti, ki jih bo Vlada RS določila z uredbo, znižuje, in sicer iz sedanjega minimalnega pogoja – mojstrskega izpita (srednja strokovna izobrazba) na nivo ustrezne srednje poklicne izobrazbe, poleg tega pa se kot novi pogoj dodaja tudi srednja strokovna izobrazba ustrezne smeri (za opravljanje obrtnih dejavnosti pridejo v poštev predvsem srednje tehnične izobrazbe). Predlagatelj je vstopne pogoje za pridobitev obrtnega dovoljenja še znižal, tako, da bo lahko pridobil obrtno dovoljenje za opravljanje posameznega poklica ali posameznih sklopov zadolžitev v okviru poklica kandidat, ki bo predložil certifikat, da je pridobil ustrezno nacionalno poklicno kvalifikacijo v skladu z Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (Uradni list RS, št. 1/07- uradno prečiščeno besedilo).
Predlagatelj s to spremembo poleg spremembe 2. člena zakona še dodatno olajšuje vstop v obrtno dejavnost, poleg tega pa osebam, ki bodo vstopale v obrt, v prihodnje ne bo več potrebno pristopati k mojstrskemu izpitu, ki pomeni po mnenju predlagatelja preveliko administrativno in materialno obremenitev bodočih obrtnikov, prav tako pa predlog olajšuje vstop v obrt ter s tem omogoča lažji razvoj obrtnega dela gospodarstva.
S tem predlogom predlagatelj ne ukinja mojstrskih izpitov, ukinja le pogoj mojstrskega izpita kot vstopni pogoj v obrt, tako da mojstrski izpit ostaja še naprej kot eden od pogojev vstopa v obrt in kot nadgradnja poklicne izobrazbe.
Določba novega četrtega odstavka pomeni, da bo oseba, ki želi pridobiti obrtno dovoljenje le-to lahko storila tudi preko sistema 32-ih enotnih vstopnih točk VEM - vse na enem mestu, s čimer bo olajšan sam postopek in način pridobitve zadevnega dovoljenja.
K 5. členu
Preimenovanje Obrtne zbornice Slovenije v Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije je vključeno v predlog zakona na predlog Obrtne zbornice Slovenije, saj neprestani razvoj obrti to dejavnost uvršča kljub nekaterim posebnostim v podjetništvo.
K 6.členu
Sprememba pojmov je posledica uskladitve pojmov z Zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 79/06).
K 7.členu
Preimenovanje območnih obrtnih zbornic v območne obrtno-podjetniške zbornice vključeno v predlog zakona na predlog Obrtne zbornice Slovenije saj neprestani razvoj obrti to uvršča kljub nekaterim posebnostim v podjetništvo.
K 8.členu
S spremembo 39. člena se ureja članarina zbornici, ki je po sedanjih določbah zakona preveč zapletena, prav tako pa določa dve članarini za vsakega člana zbornice. S spremembo se določa le ena članarina za celoten obrtno zbornični sistem, torej za Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije in območne obrtno-podjetniške zbornice, prav tako pa je predlagatelj ocenil kot primeren poseg, da se z zakonom določi najnižja in najvišja obvezna članarina. Določitev najnižje članarine pomeni več kot 50%- znižanje sedanje najnižje dvojne članarine, prav tako pa tudi določitev najvišje članarine pomeni znižanje za dobrih 40%. Predlagatelj ocenjuje, da je določitev najnižje in najvišje članarine, ki v sistemu obveznega članstva predstavlja obvezno dajatev, primeren poseg za zavarovanje članov zbornic pred morebitnimi prevelikimi obremenitvami iz naslova članskega prispevka.
Dosedanji limit milijon in pol tolarjev (6.259 evrov) skupnih prihodkov iz poslovanja, do katerega fizične osebe, ki osebno opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti, se z namenom zaščite te dejavnosti povečuje za dobro četrtino, na osem tisoč eurov.
V povezavi z uvedbo ene članarine in zakonsko določenih nalog, ki se lahko financirajo iz članarine, se vzpostavljajo nova razmerja med odločitvami članstva na skupščini Obrtno –podjetniške zbornice Slovenije in območnimi obrtno-podjetniškimi zbornicami, ter pristojni organi notranjega nadzora nad namensko porabo članarine.
Glede na to, da je po dosedanji ureditvi avtonomno določana članarina OZS in avtonomno vseh 62 območnih obrtnih zbornic, je z zakonom načelno določen delež ene članarine, ki praviloma pripada Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije oziroma območnim obrtno-podjetniškim zbornicam v razmerju 35-odstotkov/65-odstotkov in sicer zato, da se z uvedbo ene članarine ne bi bistveno poslabšal položaj območnih obrtno-podjetniških zbornic.
Ob vsem tem pa se s predlogom dopušča avtonomija obrtno zborničnemu sistemu, da določi drugačno delitveno razmerje v višini »plus/minus« 5-odstotnih točk sredstev pridobljenih iz članarine glede na zakonsko izhodišče, postopek oziroma način plačevanja članarine v zakonsko določenih limitih in da določi delitveno razmerje članarine med območnimi obrtno-podjetniškimi zbornicami, v skladu s članskim in teritorialnim kriterijem. Kot pristojen organ za to je določena skupščina Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, v kateri ima vsaka od območnih obrtno-podjetniških zbornic svojega predstavnika ter s tem seveda možnost neposrednega vpliva na sprejete odločitve.
Skupine za določitev članarine so določene po kriteriju števila zaposlenih v posameznem podjetju, ki je temeljni kriterij velikosti člana, s čimer je upoštevana intencija zakona, da manjši člani plačujejo nižjo članarino ter večji višjo članarino, odvisno od velikosti podjetja oziroma člana zbornice.
Tako so v prvo skupino uvrščeni člani, ki osebno opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti in ne spadajo v oprostitev plačevanja članarine po določbi zakona, s čemer se osebe, ki osebno opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti obremeni z najnižjo članarino.
V drugo skupino so uvrščeni tisti člani (samostojni podjetniki in gospodarske družbe), ki ne zaposlujejo delavce, torej tisti, ki sami kot samozaposleni opravljajo dejavnost.
V tretjo in četrto skupino so uvrščeni tisti člani, ki zaposlujejo delavce in spadajo v skupino mikro podjetij (do 10 zaposlenih).
V peto skupino so uvrščeni tisti člani, ki zaposlujejo 10 in več delavcev in spadajo v skupino malih podjetij.
S spremembami je določeno, da Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije sama odmerja in pobira članarino, s čemer je predlagatelj sledil zahtevam DURS-a, da v prihodnje ne bo več opravljal storitev odmere in pobiranja članarine za zbornico. V povezavi s tem je zbornica zavezana člana z obvestilom obvestiti o višini in roku plačila članarine, seveda pa je v primerih, ko član ugovarja zoper obvestilo ali na drug način zavrača plačevanje članarine, takemu članu dolžna izdati odločbo zoper katero ima član pravico pritožbe, s čimer se zagotavlja pravna varnost člana. Uvedba obvestila kot oblike obveščanja je smiselna in potrebna zaradi zmanjšanja birokracije in zniževanja stroškov pri odmeri in pobiranju članarine in torej pomeni, da obvestilo o članarini z navedbo roka plačila, članu predstavlja osnovo za obračun članarine. Smiselno enako se urejajo tudi druga področja, npr. dohodnina.
K 9. členu
S spremembo 40. člena se dodatno določajo naloge zbornic, ki se lahko financirajo iz sredstev obvezne članarine, med katere se dodajajo naloge informiranja in splošnega strokovnega svetovanja članom, ki je zagotovo ena temeljnih nalog zbornic. Navedena dopolnitev je po oceni predlagatelja nujna zaradi jasnejše določitve nalog zbornic, ki se financirajo iz obvezne članarine, kakor tudi z vidika lažjega nadzora nad porabo teh sredstev.
K 10. členu
Sprememba 41. člena je potrebna zaradi uvedbe ene članarine za celotni obrtno zbornični sistem zbornic in jasne opredelitve, da se iz sredstev članarine financirajo le tiste dejavnosti zbornic, ki so določene z zakonom.
K 11.členu
Smiselno enaka obrazložitev kot pri 5. in 7. členu predloga zakona.
K 12.členu
Uskladitev je posledica uskladitve z Zakonom o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 uradno prečiščeno besedilo).
K 13.do 15. členu- Prehodne in končne določbe
Navedene določbe so potrebne zaradi nove ureditve vstopnih kvalifikacijskih pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti. Vlada Republike Slovenije mora uskladiti podzakonske predpise najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona, minister, pristojen za obrt, pa v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
K 16. členu
S tem členom je določen vacatio legis. Zaradi nove določitve obveznega članskega prispevka, je potrebo s prehodno določbo določiti, kdaj se morajo z določbami tega zakona uskladiti statuti Obrtne zbornice Slovenije in vseh območnih obrtnih zbornic. Glede na to, da se uvaja nov sistem članarine, je z vidika racionalnosti smiselno, da se nove določbe uporabljajo šele s pričetkom naslednjega koledarskega leta t.j. s 1.1. 2008.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO
2. člen
(1) Obrtna dejavnost je pridobitna dejavnost, ki se opravlja v skladu s 5. členom tega zakona in za opravljanje katere je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost.
(2) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi obrtne dejavnosti in mojstrske nazive.
3. člen
(1) Obrti podobna dejavnost je pridobitna dejavnost, ki se opravlja v skladu s 5. členom tega zakona.
(2) Vlada Republike Slovenije z uredbo iz drugega odstavka prejšnjega člena določi obrti podobne dejavnosti. Predlog seznama obrti podobnih dejavnosti pripravi ministrstvo, pristojno za obrt, v soglasju z Obrtno zbornico Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije.
6. člen
(1) Pravica do opravljanja obrtne dejavnosti ter dejavnosti domače in umetnostne obrti se pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register.
(2) Obrtno dovoljenje je dokazilo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti.
(3) Pravico do opravljanja obrti podobne dejavnosti se pridobi z vpisom v obrtni register. Obrtna zbornica Slovenije opravi vpis v obrtni register po uradni dolžnosti, potem ko prejme obvestilo upravljalca poslovnega registra o vpisu majhne družbe oziroma samostojnega podjetnika posameznika, ki ima kot glavno dejavnost opredeljeno obrti podobno dejavnost, v poslovni register. Upravljalec poslovnega registra je dolžan Obrtno zbornico Slovenije o vpisu v poslovni register obvestiti v roku petih dni po vpisu. Obrtna zbornica Slovenije o vpisu v obrtni register izda sklep. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, o kateri odloči ministrstvo, pristojno za obrt.
9. člen
(1) Pogoj za pridobitev obrtnega dovoljenja je mojstrski naziv ali najmanj višja strokovna izobrazba ustrezne smeri z najmanj triletnimi izkušnjami.
(2) Obrtno dovoljenje lahko pridobi tudi oseba, ki je:
– šest zaporednih let opravljala dejavnost iz seznama obrtne dejavnosti kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, ali
– tri zaporedna leta opravljala dejavnost iz seznama obrtne dejavnosti kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, če dokaže, da se je predhodno vsaj tri leta usposabljala za to dejavnost, kar potrjujejo nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev, ali
– tri zaporedna leta opravljala dejavnost iz seznama obrtne dejavnosti kot samozaposlena oseba ali poslovodni delavec podjetja, kadar dokaže, da je to dejavnost opravljala najmanj pet let kot zaposlena oseba, ali
– pet zaporednih let opravljala dejavnost iz seznama obrtne dejavnosti kot poslovodni delavec, pri čemer je vsaj tri od petih let bila na strokovnih položajih z odgovornostjo za določene sektorje podjetja in pri čemer dokaže, da je opravila vsaj triletno predhodno usposabljanje za to dejavnost, kar potrjuje nacionalno priznana listina ali kar pristojni strokovni organ šteje kot izpolnitev zahtev.
(3) Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja Obrtna zbornica Slovenije po postopku, ki ga določa pravilnik o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru iz 14. člena tega zakona.
11. člen
(1) Če nosilec obrtne dejavnosti začasno ali trajno zapusti fizično ali pravno osebo, ga je ta dolžna nadomestiti v roku šest mesecev.
(2) V času odsotnosti nosilca obrtne dejavnosti mora fizična ali pravna oseba prenehati z opravljanjem obrtne dejavnosti.
(3) Če fizična ali pravna oseba v roku, določenem v prvem odstavku tega člena, ne nadomesti nosilca obrtne dejavnosti, ji Obrtna zbornica Slovenije odvzame obrtno dovoljenje in jo izbriše iz obrtnega registra.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena Obrtna zbornica Slovenije dovoli fizični ali pravni osebi začasno prekinitev dejavnosti za čas enega leta, če je nosilec obrtne dejavnosti odsoten iz utemeljenega razloga (vojaška dolžnost, bolezen) več kot šest mesecev.
14. člen
(1) Obrtno dovoljenje izda Obrtna zbornica Slovenije, če prosilec izpolnjuje predpisane pogoje, najpozneje v 15 dneh, ko je izročil obrtni zbornici pravilno sestavljeno vlogo za izdajo obrtnega dovoljenja.
(2) V obrtno dovoljenje se vpiše obrtna dejavnost, nosilec obrtne dejavnosti ter podatki, ki so določeni s tem zakonom in s pravilnikom o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in obrtnem registru, ki ga izda minister, pristojen za obrt v soglasju z Obrtno zbornico Slovenije.
(3) Na podlagi izdanega obrtnega dovoljenja Obrtna zbornica Slovenije po uradni dolžnosti vpiše subjekt v obrtni register.
(4) Zoper odločbo o izdaji obrtnega dovoljenja je dovoljena pritožba. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za obrt. V primerih, ko gre za opravljanje dejavnosti s področja trgovine in gostinstva, odloča ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, ko gre za opravljanje dejavnosti s področja prevozniške dejavnosti pa ministrstvo, pristojno za promet.
15. člen
(1) Mnenja o tem ali je določen izdelek šteti za predmet domače in umetnostne obrti, daje Obrtna zbornica Slovenije na podlagi mnenja strokovne komisije, sestavljene iz etnografov, likovnih umetnikov in zgodovinarjev, ki pregleda in oceni posamični predmet.
(2) Strokovno komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje Obrtna zbornica Slovenije. Komisija deluje pri Obrtni zbornici Slovenije.
17. člen
(1) Obrtno dovoljenje preneha veljati:
- z odjavo iz obrtnega registra ali
- z odvzemom.
(2) Fizična ali pravna oseba se je dolžna v roku osem dni po prenehanju opravljanja dejavnosti odjaviti iz obrtnega registra in vrniti obrtno dovoljenje. O odjavi iz obrtnega registra izda Obrtna zbornica Slovenije ugotovitveno odločbo.
(3) Obrtna zbornica Slovenije odvzame obrtno dovoljenje in opravi izbris iz obrtnega registra, če ugotovi:
- da dejavnost ni obrtna dejavnost iz 5. člena tega zakona,
- da fizična ali pravna oseba ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena tega zakona,
- da opravlja dejavnost v nasprotju z obrtnim dovoljenjem,
- da fizična oseba ni vpisana v vpisnik samostojnih podjetnikov posameznikov oziroma je iz njega izbrisana ali da je pravna oseba izbrisana iz sodnega registra.
(4) Obrtna zbornica Slovenije lahko odvzame obrtno dovoljenje in opravi izbris iz obrtnega registra tudi v naslednjih primerih:
- če pristojno častno razsodišče ali Obrtna zbornica Slovenije ugotovita hujšo kršitev dobrih poslovnih običajev,
- če ugotovi nestrokovnost pri opravljanju dejavnosti.
(5) Zoper odločbo iz tretjega in četrtega odstavka tega člena je dovoljena pritožba. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za obrt. V primerih, ko gre za opravljanje dejavnosti s področja trgovine, gostinstva in prevozniške dejavnosti, odloča o pritožbi ministrstvo, pristojno za trgovino, ministrstvo, pristojno za turizem in gostinstvo, oziroma ministrstvo, pristojno za promet in zveze.
(6) Obrtna zbornica Slovenije opravi, iz razlogov navedenih v tretjem in četrtem odstavku tega člena, tudi izbris pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo obrti podobno dejavnost iz obrtnega registra, ter o tem izda sklep. Zoper sklep o izbrisu je dovoljena posebna pritožba na pristojni organ iz petega odstavka tega člena.
18. člen
(1) Pristojni inšpekcijski organ prepove fizični ali pravni osebi opravljanje dejavnosti, če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 9. člena tega zakona.
(2) Prepoved opravljanja dejavnosti je lahko začasna ali trajna. V primeru trajne prepovedi opravljanja dejavnosti Obrtna zbornica Slovenije fizični ali pravni osebi odvzame obrtno dovoljenje in jo izbriše iz obrtnega registra.
19. člen
(1) Obrtna zbornica Slovenije vodi obrtni register v katerega vpiše fizične in pravne osebe, ki opravljajo obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost ter dejavnost domače in umetnostne obrti in osebo oziroma osebe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje
dejavnosti.
(2) Obrtni register je javna knjiga.
(3) Vodenje obrtnega registra je podrobneje določeno s pravilnikom iz drugega odstavka 14. člena tega zakona.
20. člen
Obrtna zbornica Slovenije je zadolžena za izvajanje poklicnega izobraževanja v skladu s tem in drugimi zakoni, ki urejajo področje poklicnega izobraževanja za potrebe obrtne dejavnosti,
obrti podobne dejavnosti ter dejavnosti domače in umetnostne obrti.
21. člen
(1) Izobraževanje vajencev po tem zakonu pomeni izvajanje praktičnega dela poklicnega izobraževanja pod vodstvom ustrezno usposobljene osebe.
(2) Izobraževanje vajencev za obrtne poklice sme opravljati le, kdor je za to strokovno usposobljen oziroma kdor zaposluje takšno osebo.
(3) Strokovno je usposobljen, kdor je pridobil mojstrski naziv na področju, na katerem želi učiti vajence.
(4) Kdor ni strokovno usposobljen, sme prevzemati vajence le, če ima zaposleno osebo, ki je za poklicno izobraževanje strokovno usposobljena.
(5) Kdor je končal ustrezno izobraževanje na višji strokovni šoli, visoki strokovni šoli ali univerzi in opravlja obrtno dejavnost, je strokovno usposobljen za prevzemanje in poklicno izobraževanje vajencev, če opravi program za pedagoško-andragoško izobrazbo, ki ga predpiše minister, pristojen za šolstvo in šport.
22. člen
(1) Organiziranje izobraževanja vajencev se uredi z učno pogodbo (pogodbo o izobraževanju), ki jo sklenejo vajenec oziroma njegov zakoniti zastopnik ali skrbnik ter fizična ali pravna oseba, ki ima obrtno dovoljenje.
(2) Vsebino učne pogodbe v skladu z zakonom določi Obrtna zbornica Slovenije v soglasju z ministrstvom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve in ministrstvom, pristojnim za šolstvo in šport.
23. člen
(1) Vajence sme izučevati tisti, ki poleg predhodnih pogojev izpolnjuje še pogoj, da ima ustrezno obratovalnico za praktično delo vajenca ali če zagotovi takšno obratovalnico.
(2) Obratovalnica ni potrebna za izučevanje poklicev, ki niso v pretežni meri vezani na delo v obratovalnici.
(3) Obrtna zbornica Slovenije je zadolžena za izdajo mnenja, ali posamezna obratovalnica ustreza za izučevanje posameznih poklicev, v skladu z merili, ki jih določita Obrtna zbornica
Slovenije in ministrstvo, pristojno za šolstvo in šport.
(4) Obrtna zbornica Slovenije vodi register obratovalnic, ki izpolnjujejo pogoje za poklicno izobraževanje.
24. člen
Obrtna zbornica Slovenije izvaja nadzor nad strokovno usposobljenostjo nosilcev obrtne dejavnosti in primernostjo obratovalnice, ki izobražuje za obrtne poklice.
25. člen
(1) Izobraževanje po programih za pridobitev srednje poklicne izobrazbe v dualni organizaciji se konča z zaključnim izpitom.
(2) Zaključni izpit obsega strokovno-teoretični del, ki se opravlja v ustrezni šoli in praktični del, ki ga organizira Obrtna zbornica Slovenije.
26. člen
Ministrstvo, pristojno za obrt določi v soglasju z ministrstvom, pristojnim za šolstvo in šport, Svetom za poklicno izobraževanje in Obrtno zbornico Slovenije pogoje in način opravljanja mojstrskega izpita.
27. člen
Mojstrski izpit odobrijo in vodijo odbori za mojstrske izpite pri Obrtni zbornici Slovenije, ki opravljajo to nalogo po pooblastilu ministrstva, pristojnega za šolstvo in šport.
30. člen
(1) Obrtna zbornica Slovenije vodi poseben register o poklicnem izobraževanju. V register se vpisujejo podatki o učnih mestih, o sklenjenih učnih pogodbah, opravljenih zaključnih in mojstrskih izpitih ter drugi podatki.
(2) Obrtna zbornica Slovenije pripravi vsako leto razpis prostih učnih mest in ga objavi v dnevnem časopisju.
31. člen
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji kot obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, se združujejo v Obrtno zbornico Slovenije in po sedežu obrata oziroma firme v območne obrtne zbornice.
32. člen
V Obrtno zbornico Slovenije in območne obrtne zbornice se lahko združujejo različni gospodarski subjekti, poklicna in strokovna društva, združenja, zveze in druge organizacije, ki s svojo dejavnostjo pospešujejo delo in poslovanje obrti, združujejo pa se lahko tudi fizične osebe.
2. Obrtna zbornica Slovenije
33. člen
Obrtna zbornica Slovenije je oseba javnega prava in je samostojna, strokovno poslovna organizacija, ki deluje na območju Republike Slovenije.
34. člen
(1) Za razvoj obrti Obrtna zbornica Slovenije spremlja in obravnava problematiko dela obrti, skrbi za njen skladen razvoj, oblikuje stališča in predloge obrti za spremembe gospodarskega
sistema in ekonomske politike, izvaja javna pooblastila po tem in drugih zakonih, naloge s področja poklicnega izobraževanja, vodi register območnih obrtnih zbornic ter opravlja druge, s tem in drugimi zakoni in s statutom določene naloge.
(2) Javna pooblastila po tem zakonu obsegajo:
- izdajanje in odvzem obrtnih dovoljenj,
- naloge s področja poklicnega izobraževanja,
- nadzor nad strokovno usposobljenostjo nosilcev obrtnih dejavnosti, nad osebami, ki izvajajo poklicno izobraževanje in nad primernostjo obratovalnic, v katerih se izvaja poklicno
- izobraževanje vajencev,
- vodenje registra obrtnih dovoljenj, registra obratovalnic, registra oseb, ki so pooblaščene za izobraževanje vajencev, registra obratovalnic, kjer se poklicno izobraževanje izvaja in
- registra izdanih spričeval o opravljenem mojstrskem izpitu.
- izvajanje nacionalne poklicne klasifikacije za obrti podobne dejavnosti.
35. člen
(1) Obrtno zbornico Slovenije upravljajo njeni člani preko svojih izvoljenih oziroma imenovanih predstavnikov v organih zbornice.
(2) Organi Obrtne zbornice Slovenije so: skupščina, upravni odbor, nadzorni odbor, organizacijsko-kadrovska komisija, predsednik in podpredsednik ter generalni sekretar.
35a. člen
(1) Skupščina Obrtne zbornice Slovenije je njen najvišji organ. Število mest v skupščini je določeno s statutom Obrtne zbornice Slovenije. V skupščini se zagotavlja zastopanost članov preko območnih obrtnih zbornic, strokovnih sekcij Obrtne zbornice Slovenije, Odbora obrtnih zadrug organiziranih v Obrtni zbornici Slovenije in Združenja delodajalcev obrtnih dejavnosti Slovenije.
(2) Območne obrtne zbornice imajo v skupščini vsaka po enega predstavnika.
(3) Strokovne sekcije Obrtne zbornice Slovenije, ki jih sestavljajo predstavniki sekcij dejavnosti iz vsake območne obrtne zbornice, imajo v skupščini vsaka po enega predstavnika.
(4) Odbor obrtnih zadrug in Združenje delodajalcev obrtnih dejavnosti Slovenije imata v skupščini vsak po enega predstavnika.
(5) Subjekti iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena določijo svojega predstavnika v skupščini v skladu s svojimi statuti in poslovniki ter v skladu s statutom Obrtne zbornice Slovenije.
36. člen
(1) S statutom Obrtne zbornice Slovenije se podrobneje določijo naloge, njena organiziranost, območja delovanja območnih obrtnih zbornic, sodelovanje članov pri delu organov in vsa druga vprašanja, pomembna za delovanje Obrtne zbornice Slovenije.
(2) K določilom statuta Obrtne zbornice Slovenije, ki se nanašajo na izvajanje javnih pooblastil, daje soglasje Vlada Republike Slovenije.
3. Območna obrtna zbornica
37. člen
(1) Območna obrtna zbornica je oseba javnega prava in je samostojna strokovno-poslovna organizacija, ki deluje na določenem območju.
(2) Območne obrtne zbornice spremljajo in obravnavajo problematiko obrti, skrbijo za njen skladen razvoj, zastopajo interese svojih članov pred organi lokalnih in regionalnih skupnosti, vodijo obrtni register na območju svojega delovanja ter opravljajo naloge, pomembne za celovito delovanje obrtno zborničnega sistema, ki jim jih poveri Obrtna zbornica Slovenije.
38. člen
(1) Območno obrtno zbornico upravljajo njeni člani preko svojih izvoljenih oziroma imenovanih predstavnikov v organih območne obrtne zbornice.
(2) Organi območne obrtne zbornice so: skupščina, upravni odbor, nadzorni odbor in predsednik.
(3) S statutom območne obrtne zbornice se podrobneje njene naloge, notranja organiziranost ter vsa druga vprašanja, pomembna za delovanje območne obrtne zbornice.
(4) Statut območne obrtne zbornice se lahko sprejme po predhodni pridobitvi soglasja Obrtne zbornice Slovenije.
39. člen
(1) Obrtna zbornica Slovenije zagotavlja (pridobiva) sredstva za opravljanje svojih nalog iz:
– obveznega članskega prispevka (v nadaljnjem besedilu: članarina),
– posebnih namenskih sredstev, ki jih člani zagotavljajo na interesni podlagi,
– nadomestil za zaračunavanje storitev pri izvajanju javnih pooblastil,
– plačil za opravljene storitve,
– drugih virov.
(2) Osnova za določitev članarine, ki jo plačujejo člani zbornice, je:
– pri fizičnih osebah, ki so iz naslova opravljanja dejavnosti zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovane, zavarovalna osnova, ki se uporablja za obračun prispevka za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar ta ne sme biti nižja od najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečno stopnjo davkov in prispevkov, in ne višja od dvakratne najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečno stopnjo davkov in prispevkov,
– pri fizičnih osebah, ki iz naslova opravljanja dejavnosti niso zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovane, najnižja pokojninska osnova, povečana za povprečno stopnjo davkov in prispevkov,
– pri fizičnih osebah, ki osebno opravljajo dejavnost domače in umetnostne obrti in presegajo milijon in pol tolarjev skupnih prihodkov iz poslovanja v preteklem letu, najnižja pokojninska osnova, povečana za povprečno stopnjo davkov in prispevkov,
– pri pravnih osebah (gospodarske družbe, obrtne zadruge in njihova združenja), nominalni znesek določen za posamezno leto, ki ne sme biti višja od dvakratnika najnižje pokojninske osnove, povečane za povprečno stopnjo davkov in prispevkov.
(3) Fizične osebe, ki osebno opravljajo dejavnost domače ali umetnostne obrti in ne presegajo milijon in pol tolarjev skupnih prihodkov iz poslovanja v preteklem letu, ne plačujejo članarine.
(4) Višino in način plačevanja članarine določi Skupščina Obrtne zbornice Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(5) Obrtna zbornica Slovenije lahko s pogodbo prenese na Davčno upravo Republike Slovenije odmerjanje, pobiranje in izterjevanje članarine.
(6) Zoper osnovo, višino in način plačila članarine ima član zbornice pravico do pritožbe na organ, ki je s statutom Obrtne zbornice Slovenije določen kot pritožbeni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve plačila članarine.
(7) Za odločanje o pritožbi zoper osnovo, višino in način plačila članarine se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, za prisilno izvršitev plačila pa določbe zakona, ki ureja davčni postopek.
(8) Nadomestilo za zaračunavanje storitev za izvajanje javnih pooblastil določi Skupščina Obrtne zbornice Slovenije v soglasju z Vlado Republike Slovenije. V postopkih izvajanja javnih pooblastil Obrtna zbornica Slovenije ne zaračunava upravnih taks.
(9) Davčni organi, ki v skladu zakonom, ki ureja davčni postopek, odmerjajo, pobirajo in izterjujejo članarino, so dolžni seznanjati Obrtno zbornico Slovenije o odmerjeni, pobrani in izterjani članarini.
40. člen
(1) Obrtna zbornica Slovenije s članarino financira:
– naloge spremljanja in obravnavanja problemov pomembnih za skladen razvoj obrti,
– naloge s področja poklicnega izobraževanja in izobraževanja svojih članov,
– naloge zastopanja interesov obrtnega dela gospodarstva v postopkih sprejemanja in izvajanja zakonov, strategij in drugih aktov s področja gospodarskega sistema in gospodarske politike,
– naloge, ki se v skladu s tem zakonom in statutom Obrtne zbornice Slovenije opravljajo po programih za potrebe članstva oziroma obrti,
– posamične oblike svetovanj in strokovne pomoči članom na njihovo zahtevo kot splošni napotki, ki ne zahtevajo izdelave posebej prilagojenih gradiv za posameznega člana, po načelih svetovalnih organizacij.
(2) S članarino se zagotavljajo tudi materialno kadrovski pogoji za delovanje zbornice, projekte in druge dogovorjene naloge zbornice.
(3) Sredstva za opravljanje drugih dejavnosti zbornica pridobiva na trgu.
41. člen
(1) Območna obrtna zbornica zagotavlja (pridobiva) sredstva za opravljanje svojih nalog iz:
– članarine,
– posebnih namenskih sredstev, ki jih člani zagotavljajo na interesni podlagi,
– plačil za opravljene storitve,
– in drugih virov.
(2) Glede osnov, načina določitve in plačevanja članarine območne obrtne zbornice in nalog, ki jih območna obrtna zbornica financira iz članarine, se smiselno uporabljajo določbe 39. in 40. člena tega zakona.
(3) Višino članarine in drugih sredstev iz prvega odstavka tega člena, določi skupščina območne obrtne zbornice v skladu s svojim statutom in s statutom Obrtne zbornice Slovenije.
42. člen
(1) Nadzor nad zakonitostjo dela obrtnih zbornic pri izvajanju javnih pooblastil opravlja ministrstvo, pristojno za obrt.
(2) Nadzor nad zakonitostjo in namensko porabo sredstev iz članarine, ki jih pridobivajo Obrtna zbornica Slovenije in območne zbornice, opravlja Računsko sodišče Republike
Slovenije.
42d. člen
Obrtna zbornica Slovenije izda osebam iz držav članic EU, na njihovo zahtevo, potrdilo o mojstrskem izpitu in drugih izkušnjah pri opravljanju obrti, ki so jih pridobili v Republiki Sloveniji.
44. člen
(1) Z globo od 500.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba:
- če opravlja dejavnost kljub odsotnosti nosilca obrtne dejavnosti (drugi odstavek 11. člena),
- če se ne odjavi iz obrtnega registra v roku iz drugega odstavka 17. člena tega zakona,
- če izobražuje vajence brez izpolnjevanja pogojev po tem zakonu.
(2) Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
(3) Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek fizična oseba:
- če opravlja dejavnost kljub odsotnosti nosilca obrtne dejavnosti (drugi odstavek 11. člena),
- če se ne odjavi iz obrtnega registra v roku iz drugega odstavka 17. člena tega zakona,
- če izobražuje vajence brez izpolnjevanja pogojev po tem zakonu.
| Zadnja sprememba: 10/22/2007 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov |