I. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Vzgojno delo v osnovni šoli temelji na konceptualnih dokumentih (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, Programske smernice za delo oddelčnega učiteljskega zbora in oddelčne skupnosti, Programske smernice za delo svetovalne službe v osnovni šoli in drugi), na zakonski ravni pa področje vzgoje ni posebej določeno. Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli podrobneje ureja z zakonom določene pravice in dolžnosti učencev v osnovni šoli, način uveljavljanja pravic in izpolnjevanja dolžnosti, nagrajevanje, izrekanje vzgojnih ukrepov ter pravice in dolžnosti strokovnih delavcev in ravnatelja šole pri uresničevanju določb tega pravilnika. Vzgojno delovanje v osnovni šoli je ena od komponent vzgojno-izobraževalnega dela, ki mu sedanja zakonodaja posveča premalo pozornosti. ZOsn je treba dopolniti v tem delu tudi tako, da bo šolam dana možnost avtonomno načrtovati in izvajati vzgojne dejavnosti in ukrepe, in da bodo v partnerskem odnosu s starši na osnovi zakonsko določenih ciljev same opredeljevale način uresničevanja vrednot iz 2. člena Zakona o osnovni šoli..

V skladu z veljavnim zakonom se morajo v 1. razred vpisati otroci, ki bodo v koledarskem letu, v katerem bodo začeli obiskovati pouk, dopolnili starost 6 let. Zakon predvideva možnost, da se otroku na predlog staršev, zdravstvene službe ali komisije za usmerjanje začetek šolanja odloži za eno leto. Če odložitev šolanja predlagajo starši ali zdravstvena služba, pripravljenost za vstop v šolo ugotavlja komisija. O pritožbi staršev na odločitev šolske komisije sedaj odloča komisija, ki jo imenuje minister.

Zakon opredeljuje pravice učencev in njihove dolžnosti. Z zakonom določene pravice in dolžnosti učencev v osnovni šoli so natančneje opredeljene s Pravilnikom o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli. Zaradi novega koncepta vzgojnega dela v osnovni šoli je v tem delu treba dopolniti zakonske določbe. Trenutno velja, da ima učenec pravico obiskovati pouk in se udeleževati dejavnosti, ki jih organizira šola, brez omejitev. Pravilnik pa omogoča, da lahko šola občasno, zaradi zagotavljanja varnosti in nemotenega pouka, organizira vzgojno-izobraževalno delo v posebej oblikovanih skupinah učencev. ZOsn določa, da se učenca lahko iz učnih ali vzgojnih razlogov, v soglasju s starši ali na njihovo zahtevo, prešola na drugo osnovno šolo, če druga šola s tem soglaša.

Veljavni ZOsn ne vsebuje določb, ki bi opredeljevale postopek, po katerem šola odloča v primeru pritožbe staršev, ki menijo, da so kršene pravice njihovega otroka v zvezi z izobraževanjem. Zato je v tem delu treba zakon dopolniti in spremeniti, saj bo s tem jasno določeno, v katerih primerih morajo šole uporabljati Zakon o splošnem upravnem postopku.

Zakon določa, da se znanje učencev v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ocenjuje opisno, v drugem številčno in opisno, v tretjem pa številčno. Šola ob zaključku razreda določi tudi splošni uspeh učenca, razen za učence v prvem obdobju. Omogočiti je treba večji poudarek individualizaciji in personalizaciji učnega procesa, zato je potrebna sprememba določb v zvezi z ocenjevanjem znanja učencev zlasti v zvezi s splošnim učnim uspehom.

Sedanji ZOSn določa, da se v prvem triletju ocenjuje opisno, v drugem opisno in številčno, v tretjem pa številčno. V izvedbi je v prvem triletju uveljavljeno opisno ocenjevanje, v drugem triletju pa je Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v 9- letni osnovni šoli iz leta 1999 določal izvedbeno raven: "V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju se znanje učencev med šolskim letom ocenjuje z opisnimi in številčnimi ocenami, na koncu pouka v šolskem letu pa s številčnimi ocenami." V juliju leta 2003 so bile v Uradnem listu, številka 64/2003, objavljene spremembe in dopolnitve Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v 9-letni osnovni šoli. V zvezi z ocenjevanjem znanja v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju so bile spremembe in dopolnitve pravilnika naslednje:
-drugi odstavek 13. člena se je spremenil tako, da se je glasil: "V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju se znanje učencev med šolskim letom ocenjuje s številčnimi ocenami, ki jih učitelj ustno obrazloži. Ob koncu prvega in drugega ocenjevalnega obdobja učitelj številčne ocene obrazloži pisno."
-v 14. členu se je dodal nov drugi odstavek, ki se je glasil: "Obrazložitev številčnih ocen v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pojasnjuje izkazano znanje učenca glede na dosežene cilje oziroma standarde znanja, ki so zapisani v učnih načrtih."

Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v devetletni osnovni šoli iz leta 2005(Ur. l. RS, št. 65/05) pa je še zmehčal izvedbeno raven, tako da določil: "V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju mora učitelj pri ocenjevanju ustnih odgovorov in dejavnosti učenčevo znanje oceniti takoj in ga seznaniti s številčno oceno, ki jo ustno obrazloži, ter številčno oceno vpiše v redovalnico.
Pri ocenjevanju pisnih in drugih izdelkov mora učitelj učenčevo znanje oceniti in učenca seznaniti s številčno oceno, ki jo ustno obrazloži, ter jo vpisati v redovalnico oddelka najkasneje v sedmih delovnih dneh po tem, ko učenci izdelke oddajo.
Ne glede na določilo prvega in drugega odstavka tega člena učitelj v prvem ocenjevalnem obdobju 4. razreda vpiše v redovalnico oddelka obrazložitev vsake številčne ocene najkasneje v sedmih delovnih dneh po tem, ko je bil učenec ocenjen. V drugem ocenjevalnem obdobju 4. razreda učitelj vpiše v redovalnico številčno oceno, ki jo ustno obrazloži, ob koncu drugega ocenjevalnega obdobja v 4. razredu pa učitelj vpiše v redovalnico obrazložitev vseh številčnih ocen, pridobljenih v tem obdobju."
V skladu s Pravilnikom o šolskem koledarju se v prvem semestru 4. razreda ocenjuje opisno in številčno, v drugem pa številčno. V 2. semestru 4. razreda in v 5. in 6. razredu je številčno ocenjevanje. Pravilnik pa določa, da učitelj oceno obrazloži. Tudi v prihodnje bo pravilnik določal, da učitelj oceno ustno obrazloži.

Veljavni zakon omogoča, da se lahko način ocenjevanja znanja in nacionalno preverjanje znanja učencev, ki se izobražujejo v prilagojenih izobraževalnih programih in v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, s temi programi določi drugače. Leta 1996 ob sprejemu ZOsn še ni bil sprejet Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list, št. 54/00 in 118/06), ki je na specifičen način uredil področje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Zato so rešitve, ki se nanašajo na preverjanje, ocenjevanje ter napredovanje učencev, diferenciacijo, izbirne predmete, določene s prilagojenimi izobraževalnimi programi oziroma s posebnim programom vzgoje in izobraževanja prenesejo v zakon. Z vključitvijo navedenih vsebin v ZOsn želi predlagatelj celovito urediti področje osnovnošolskega izobraževanja.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeljuje možnost občasnega ali trajnega vključevanja učencev, ki so usmerjeni v prilagojene izobraževalne programe, v "redne" izobraževalne programe ter možnost vključevanja učencev, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, v prilagojene izobraževalne programe. Za uresničitev te možnosti je treba veljavni ZOsn dopolniti.

Po obstoječi ureditvi učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo, učenci v tretjem obdobju pa napredujejo v naslednji razred, če so ob koncu šolskega leta pozitivno ocenjeni iz vseh predmetov. Izjemoma lahko učenec prvega oziroma drugega obdobja zaradi slabšega učnega uspeha ali zaradi drugih opravičljivih razlogov ponavlja razred, če to zahtevajo njegovi starši oziroma ponavlja razred na predlog učitelja in šolske svetovalne službe v soglasju s starši. Z namenom, da bi učenci ob nudenju vseh oblik pomoči ( dopolnilni pouk, skupinska in individualna pomoč, dodatna strokovna pomoč ter prilagajanje metod in oblik dela kot notranja diferenciacija) na koncu prvega in v vsakem razredu drugega obdobja napredovali le ob doseganju minimalnih standardov oziroma pričakovanih rezultatov, ki so določeni z učnimi načrti, je treba spremeniti določbe zakona o napredovanju učencev v naslednji razred.

Zakon določa, da osnovna šola izda učencem od 1. do 3. razreda spričevala z opisnimi ocenami in učencem od 4. do 9. razreda spričevala s številčnimi ocenami in splošnim uspehom. Osnovna šola izda učencem, ki zaključijo osnovnošolsko izobraževanje, zaključna spričevala, v katera se vpišejo učenčeve ocene iz 9. razreda in ocena splošnega uspeha ter dosežki učenca pri nacionalnem preverjanju znanja ob koncu tretjega obdobja. Učencem, ki so končali prilagojene izobraževalne programe, ki ne določajo nacionalnega preverjanja znanja ob koncu tretjega obdobja, se v zaključno spričevalo vpišejo ocene iz 9. razreda in ocena splošnega uspeha. Splošni uspeh nima jasno določenih standardov in omogoča umeščanje učencev v nejasno postavljene kategorije, vzpodbuja tekmovalnost brez natančnih kriterijev ter odvrača pozornost od posamičnih področij, ki kažejo na močna in šibka področja učencev ter končno smer k nadaljnjemu izobraževanju. Zakon je treba dopolniti z določili o vsebini spričeval v zasebnih osnovnih šolah.

Glede na prenos vsebin prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom, ki se nanašajo na preverjanje in ocenjevanje znanja ter napredovanje učencev, v ZOSn ter na ureditev v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, je treba urediti tudi vsebino spričeval, ki jih izdajajo šole za učence v tem programu, in za učence, ki iz tega in posebnega programa prehajajo v drug program.

Zakon v 16. členu določa predmetnik obveznih predmetov, ki pa ni skladen s predmetnikom, ki ga je SSSI sprejel po sprejemu Zakona o osnovni šoli 1996, saj veljavni predmetnik, ki ga šole izvajajo, vpelje predmete, ki jih zakon ne našteva: družba, geografija, spoznavanje okolja, naravoslovje, naravoslovje in tehnika, tehnika in tehnologija, predmetnik pa ne vsebuje pa zakonsko določenih predmetov zemljepis in tehnična vzgoja, zato je treba zakon uskladiti s predmetnikom. Zakon določa, da se učenci učijo tujega jezika (enega tujega jezika) kot obveznega predmeta.

ZOsn v posebnem poglavju določa vsebino zbirk z osebnimi podatki. Obstoječi del je treba dopolniti z vsebinami, ki so vezane na izrekanje vzgojnih opominov. V zbirki podatkov o učencih, ki potrebujejo pomoč oziroma svetovanje, pa je s strokovnega vidika potrebno natančneje določiti sestavne dele te zbirke.

Obstoječe kazenske določbe imajo denarne kazni določene v tolarjih, njihova višina pa ni usklajena z določili Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 3/07).

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

Predlog zakona določa, da se znanje učenca v osnovni šoli ocenjuje opisno oziroma številčno, pri čemer se v prvem obdobju ocenjuje z opisnimi ocenami, v drugem in tretjem obdobju pa s številčnimi ocenami.

Predlog predvideva prenos vsebin prilagojenih programov, ki se nanašajo na preverjanje in ocenjevanje znanja ter napredovanje učencev, v ZOSn zato zakon določa, da se v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom v prvem in drugem obdobju osnovne šole učenčevo znanje ocenjuje z opisnimi ocenami, v tretjem obdobju pa s številčnimi ocenami, ki jih učitelj obrazloži. Če ta učenec pri posameznih predmetih prehaja v izobraževalni program osnovne šole, se njegovo znanje pri teh predmetih ocenjuje v prvem obdobju z opisnimi ocenami, v drugem in tretjem obdobju pa s številčnimi ocenami. V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se napredek učenca ocenjuje z opisnimi ocenami.

Šola po novem ob koncu pouka ne bo več določala splošnega uspeha učenca. V skladu s Strategijo vseživljenjskosti učenja v Sloveniji, obravnavano na 101. seji SSSI, 19. 04. 2007, je treba spodbujati raznolikost učnih in šolskih poti, usmerjati učenca tako, da bo znal zaznavati in odkrivati lastne močne in šibke točke, saj imata individualizacija in diferenciacija poseben pomen. V takem kontekstu določanje splošnih kategorij, kot je splošni učni uspeh, nima več pomena. Glede na navedeno se spremenijo tudi določbe o vsebini spričeval. Učencem, ki se izobražujejo v zasebni osnovni šoli, osnovna šola izda spričevala z ocenami, kot to določa program, po katerem se izobražujejo. Predlog zakona po novem predpisuje, da bo šola ob zaključku pouka učencu izročila obvestilo o njegovem sodelovanju pri interesnih in drugih dejavnostih šole. S poudarkom na ocenah in podatkom o obiskovanju interesnih dejavnosti se za učenca lahko vzpostavi listovnik o pridobljenih kompetencah.

Uvedba drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v osnovno šolo je nujna, saj je fleksibilnost in mobilnost imperativ sodobnega življenja, saj je : »potrebno povečati smiselnost in pomembnost ter življenjskost šolskega učenja.« (Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji (2007). Evropski svet v Barceloni je marca 2002 predlagal stalno zavzemanje za to, da bi: »izboljšali obvladovanje temeljnih veščin, še zlasti učenja vsaj dveh tujih jezikov že v zgodnji dobi.« (Eurydice: Key Data on Teaching Languages at School in Europe, 2005 Edition:v približno 20 državah EU se obvezno učijo dva tuja jezika v obveznem izobraževanju vsaj eno leto). Zakonska določba bo šolam določila, da uvedejo drugi tuji jezik v osnovno šolo in tako omogočijo učencem večje kompetence v sodobnem svetu (gradivo: Poučevanje dveh tujih jezikov kot obveznih predmetov v osnovni šoli (ZRSŠ, april 2004). Nacionalno poročilo o projektu Sveta Evrope: Prerezi politike jezikovnega izobraževanja v Sloveniji, maj 2005 podpira učenje in izbor tujih jezikov v osnovni šoli.

Cilj zakona je tudi uskladiti obstoječi predmetnik, ki se izvaja v osnovni šoli in ga je sprejel SSSI, z Zakonom o osnovni šoli. Ob uskladitvi besedila se vnese še dopolnjeno poimenovanje predmeta »državljanska vzgoja in etika« in sicer »državljanska in domovinska vzgoja ter etika«. Veljavni učni načrt predmeta vsebuje tudi poglavje Življenje v skupnosti, kjer opredeljuje pojme, ki zadevajo državljanstvo in ohranjanje nacionalne identitete. »Pojma državljanska in domovinska vzgoja se prepletata in v ničemer ne izključujeta.« (A. Meglič, Zbornik Državljanska in domovinska vzgoja, Založba Beja, 2006); »Identiteta skupine se oblikuje skozi zgodovino. Ni poljubna, marveč je pogoj za uspešno skupino. V tem pogledu je pomembno, da se pripadniki skupine zavedajo dejstva, da pripadanje določeni kulturi, skupini ali instituciji, ki temelji na tej kulturi, ni nekaj poljubnega ( naključnega)«( B. Žalec, Zbornik Državljanska in domovinska vzgoja, Založba Beja, 2006); »Razmerja med domovinsko in državljansko vzgojo torej nikakor ni mogoče upodobiti kot simetrično opozicijo ali kot nepomirljivo nasprotje, razen tendenciozno ali s političnim motivom…«(D. Štrajn, Zbornik Državljanska in domovinska vzgoja, Založba Beja, 2006). V skladu z navedenim je potrebno, da se predmet ustrezno poimenuje.

Finske osnovne šole izvajajo jedrni nacionalni kurikulum, ki predstavlja temelje, na katerem vsaka lokalna raven izdela svoj kurikulum, prilagojen lokalnim posebnostim in potrebam ter interesom otrok in staršev konkretne šole. Pouk se izvaja 38 tednov na leto, razdeljen je na 6 obdobij, predmeti se izvajajo v obliki kurzov (1 kurz pomeni 1 učna ura na teden in 38 učnih ur na leto). V predmetniku ima Finska 13 ur, razporejenih od 3. do 9. razreda, namenjenih izbirnosti. Minimalno število vseh ur od četrtega do devetega razreda pa je od 24 od 4. do 6. razreda, in 30 od 7. do 9. razreda. V primeru, da je trinajst ur razporejenih od 7. do 9. razreda, je to 4, 33 ure tedensko. Z lokalnim predmetnikom določen obseg izbirnih predmetov lahko variira po obsegu. Izbirni predmeti so lahko bodisi 2-letni (A) in se ocenjujejo tako kot obvezni predmeti, lahko pa so enoletni (B); slednji so lahko ponujeni v kateremkoli razredu in se ne ocenjujejo (podobno kot interesne dejavnosti). Vsaka šola ima svoj nabor predmetov (A) in (B). Vse osnovne šole na Finskem izvajajo tudi različne vrste izpopolnjevanja (supplementary education; pri nas bi rekli dopolnilni in dodatni pouk), katerega cilj je omogočiti učencu izboljšanje ocen ali poglobljeno dodatno znanje iz jedrnih predmetov, ki se poučujejo v višjih razredih. Ta pouk ni vedno vštet v obseg 30 ur. Šole izdelajo neke vrste "kurikulum dodatnega izobraževanja", ki temelji na izbrani usmeritvi konkretne šole (področjih, ki jih šola razvija znotraj temeljnega kurikuluma); dodatno učenje pripravlja učence na nadaljnjo izobraževalno in kasneje poklicno pot. Dodatno poučevanje je individualizirano, prilagojeno posameznemu učencu in njegovi motivaciji za to ali ono področje. Učenci si področje individualiziranega poglobljenega učenja lahko sami izberejo. V ta sklop spadajo tudi ekskurzije, praktično usposabljanje, učenje za izboljšanje uspeha pri posameznih obveznih predmetih ali/in pri izbirnih predmetih. Dodatni kurikulum se izvaja po enakih pedagoških načelih, določijo se cilji dodatnega predmeta, načini ocenjevanja so enaki, prav tako metode poučevanja.

Fleksibilni predmetnik
Mreža šol, ki izvajajo osnovnošolsko izobraževanje, je na Finskem izredno gosta. Za nekaj nad 5 milijonov prebivalcev obstaja približno 4000 osnovnih šol. Vsaka šola na Finskem, ne glede na velikost, ima ravnatelja. Šole se na Finskem financirajo glede na število učencev in ne na oddelke.
Učenci vstopajo v prvi razred v letu, ko dopolnijo 7 let, za 6-letnike pa imajo v šolah ali v vrtcu organizirano pripravo na šolo oz. predšolsko izobraževanje (pre-primary education). Vsak učenec dobi dnevno en brezplačen topel obrok hrane, za kar je znotraj šolskega dneva namenjen poseben čas.
Na Finskem ni redkost, da šole v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju (od 7. do 9. razreda) šolsko leto razdelijo na štiri, pet ali celo več časovnih obdobij, za katere oblikujejo povsem različne urnike.
Če primerjamo urnike časovnih obdobij, lahko ugotovimo, da v posameznem obdobju posebno pozornost namenjajo le določenim predmetom ali predmetnim področjem. Na tak način jim ni treba vseh predmetov, ki jih vsebuje predmetnik posameznega razreda, poučevati skozi vse šolsko leto, temveč jih poučujejo, preverjajo in ocenjujejo le v določenem časovnem obdobju, po t. i. kurznem sistemu. Pri razporejanju predmetov v določena časovna obdobja se ozirajo na naravne, kadrovske, prostorske in druge okoliščine, ki pomembno vplivajo na realizacijo vzgojno-izobraževalnih programov.
Organizacija vzgojno-izobraževalnega dela predstavlja (urniki itn.) na Finskem posebno poglavje. Ker Finska nima predmetnika, ki bi na letni ravni predpisoval natančno količino ur za posamezni predmet v posameznem tednu in razredu, temveč le v okviru dveh ali celo več let skupaj, imajo šole veliko avtonomije pri oblikovanju šolskega predmetnika in predmetnika za posamezne razrede znotraj šol.
Pouk je na šolah na Finskem organiziran med 8.00 in 15.45 uro. Posamezne skupine učencev znotraj enega razreda začnejo in končajo s poukom ob različnem času.
Urnike oz. organizacijo pouka na šoli narekujejo kadri, npr. sodelovanje predmetnih učiteljev oz. predmetnih strokovnjakov, ki v razredih poučujejo v posameznem oddelku poleg učiteljev. Za bolj učinkovito poučevanje in učenje nekaterih predmetov posamezne oddelke (od 1. do 6. razreda) delijo na skupine. Te navadno oblikujejo pri maternem jeziku in matematiki, npr. 6. razred razdelijo na dve skupini 2x tedensko, 1. razred 3x. Na tak način lahko delo bolj individualizirajo.
Glede na to, da je na letni ravni tedensko število ur za posamezni predmet le okvirno predpisano, so pri izvajanju urnika na razredni stopnji (od 1. do 6. razreda) zelo fleksibilni (npr. v enem tednu imajo več ur posameznega predmeta, v drugem manj itn.). Na urniku imajo opredeljene tudi ure za timske sestanke učiteljev, ki so enkrat tedensko, tj. vsak torek, dve pedagoški uri.
Vseh predmetov ne poučujejo skozi vse šolsko leto oz. ne v vseh štirih časovnih obdobjih – izjema so matematika, glasbena vzgoja, gospodinjstvo, športna vzgoja in verski pouk. Tovrstna organizacija dela razbremenjuje učence, saj imajo tako na urniku dnevno 3, največ 4 do 5 predmetov, v enem tednu in enem časovnem obdobju 11 do največ 13, najpogosteje pa 9 predmetov. Tako se učenci lahko bolje pripravijo na pouk, niso preobremenjeni z domačimi nalogami in imajo tudi mnogo lažje šolske torbe.
Fleksibilnost in posledična avtonomija zahteva odgovornost vodstva, učiteljev in drugih strokovnih delavcev in nenazadnje tudi učencev.

Vzgojni ukrepi, prešolanje
Na Finskem se učenca lahko izključi brez soglasja staršev za tri mesece, pred tem pa mora šola zagotoviti stike s starši. Učencu, ki je izključen, pa mora biti zagotovljeno izobraževanje med to izključitvijo. Učenec, ki moti pouk ali goljufa, je lahko odstranjen od pouka za največ dve uri, lahko pa se mu izroči tudi pisno opozorilo. V primeru hujše kršitve ali neprimernega vedenja je učenec po odstranitvi in pisnemu opozorilu lahko izključen za največ tri mesece, pisno opozorilo in izključitev sta kazen. Pred pisnim opozorilom ali odstranitvijo od pouka pa mora biti njegovo dejanje natančno opisano, opraviti je treba pogovor z učencem in raziskati vse okoliščine. Treba se je tudi pogovoriti z učenčevimi starši oz. skrbniki in jih seznaniti z ukrepi. Kadar je treba (če je učenec odstranjen od pouka), pa mora biti obveščen tudi center za socialno delo iz lokalnega okolja. O tem šola izda pisno obvestilo. Šola v času odstranitve zagotovi poučevanje tega učenca. Zanj se izdela individualni načrt poučevanja in spremljanja. V primeru, da je učenčevo vedenje tako nasilno, da ogroža varnost drugih učencev ali zaposlenih v šoli, se odstranitev lahko še podaljša.

Pouk tujih jezikov kot obveznih predmetov
Prvi tuji jezik se začnejo učenci učiti v tretjem razredu in se ga učijo do 9. razreda, torej do zaključka osnovnega obveznega šolanja, povprečno pa imajo v tednu 2,66 ur tega pouka. Drugi tuji jezik se začnejo učiti v 7. razredu in se ga učijo do 9. razreda, torej do zaključka osnovnega obveznega šolanja, povprečno pa imajo v tednu 2 uri tega pouka. Finska ponudi tudi tretji tuji jezik kot neobvezni predmet v 3. do 9. razredu, povprečno imajo učenci 2 uri tega pouka.


Predmetnik na Finskem

Forms	1 - 2	3 - 5	6 - 9	Total
Mother tongue and literature	14	14	14	42
Mathematics	6	12	14	32
Forms	1 - 2	3 - 6	7 - 9	Total
A language 1)	------	8	8	16
B language 2)	------	------	6	6
Forms	1 - 4	5 - 6	7 - 9	Total
Biology and geography	9*	3	7	31
Physics and chemistry		2	7
Health education			3
History and civics	------	3	7	10
Forms	1 - 5	6 - 9		Total
Religion/Ethics	6	5		11
Forms	1 - 4		5 - 9	Total
Music	4 -		3 -	56
Arts	4 -	= 26 30 =	4 -
Craft	4 -		7 -
Physical education	8 -		10 -
Forms	1 - 6	7 - 9		Total
Home economics	------	3		3
Student counseling	------	2		2
Elective subjects	------	(13)		13
Forms	1 - 3	4 - 6	7 - 9	Total
Minimum number of lessons	19 19 23	23 24 24	30 30 30	222
Forms	1 - 2	3 - 6	7 - 9	Total
Optional A language	------	(6)	(6)	(12)

ŠVEDSKA

Ocenjevanje in napredovanje
Ves čas šolanja mora šola redno obveščati starše o učenčevem napredku. Šola obvešča starše ustno o učenčevem napredku, znanju in socialnih veščinah. Šola po pogovoru s starši pripravi individualni načrt za učenca, učitelj učenca redno spremlja in ocenjuje.
Učitelj oceni učenca na podlagi učenčevih dosežkov in ciljev. Lestvica je tristopenjska, stopnja G pomeni, da je učenec dosegel cilje, določene v učnem načrtu, kriterije za drugi dve stopnji, ki sta nadgradnji prve ( VG in MVG), pa določi švedska nacionalna agencija za izobraževanje. Če učenec ne doseže stopnje G, ostane neocenjen.
Zaključno spričevalo, za katerega so določeni nacionalni kriteriji za vsak predmet, dobi učenec po devetem letu šolanja. Učenec opravi tudi teste iz švedščine, angleščine in matematike v petem in devetem letu šolanja, ki zagotavljajo primerljivost ocen med šolami.
Učenec, ki ne doseže ciljev, predpisanih v učnem načrtu, ostane neocenjen. Takemu učencu izda šola opisno oceno, ki opiše učenčeve zmožnosti za nadaljnje šolanje.
Učenci napredujejo v višje razrede vsako leto. Po posvetu s starši se lahko izjemoma ravnatelj odloči, da učenec ne napreduje v višji razred. Med šolskim letom se ravnatelj lahko tudi odloči, da učenec napreduje v višji razred, če presodi, da je učenec zmožen napredovati, starši pa morajo pri tem soglašati.

Izbirni predmeti
Učenec lahko izmed 6665 vseh ur v celotnem obveznem šolanju izbere 382 ur. Izbirnost mu omogoča poglobiti znanje poglobiti in razširiti znanje enega ali več predmetov iz nabora obveznih predmetov. Če bi razporedili 382 ur na tri leta (zadnja tri leta), bi to pomenilo 127 ur na leto ali 4, 6 ure tedensko.

Okvirni zagotovljeni kurikulum in učni cilji se sprejemajo na nacionalni ravni (parlament z zakonom); v okviru lokalne skupnosti se konkretizirajo predmetniki in učni načrti, na ravni šole se pripravijo delovni načrti šole. Učitelji znotraj naštetih danosti izbirajo vsebine, ki jih bodo poučevali pri posameznih učnih urah, metode poučevanja, učbenike in učila. V zakonskih okvirih imajo tudi učenci vpliv na organizacijo pouka in poučevanje, ki se stopnjuje z njihovo starostjo in zrelostjo. Šolsko leto ima približno 40 tednov (od 178 do največ 190 dni), razdeljeno je na dva semestra.

Okvirni učni načrt za posamezen predmet pripravi ministrstvo za šolstvo; z njim začrta okvirne vsebine, cilje in standarde znanja, ki naj bi jih učenec osvojil do 5. in nato do 9. razreda. Učitelji so avtonomni pri izboru konkretnih vsebin, razporeditvi snovi in učnih ur, učbenikov ter metod poučevanja. Ker je z zakonom določen zagotovljeni predmetnik 9-letke v obsegu 6665 kot minimum, je v avtonomiji učiteljev in šole (tudi v lokalnem okviru, če se nanaša na obseg sredstev), kolikšno bo v resnici razmerje med obveznim in izbirnim delom predmetnika. Učenci imajo v obveznem predmetniku najmanj 382 ur, ki jih lahko namenijo za poglabljanje in razširjanje znanja iz enega ali več predmetov po svoji izbiri.

Znotraj zagotovljenega predmetnika imajo šole manevrski prostor v obsegu 600 ur za oblikovanje predmetnika po svojih potrebah. Teh 600 ur šola uporabi po svoji presoji: lahko "odvzame" ure vsem predmetom in oblikuje svoj predmetni profil ali samo nekaterim (vendar nobenemu predmetu več kot 20 odstotkov). Najpogosteje se šole odločajo za "glasbeni" profil. Kultura, šport, naravoslovje in tuji jeziki pa so tudi precej pogosta usmeritev šole. Večje šole se odločijo večinoma za več usmeritev.

Sami ocenjujejo, da je v tem minimalnem zagotovljenem obsegu ur okrog 13 odstotkov časa namenjenega izbirnosti: izbiram, ki jih ponudi šola, in izbirnim predmetom, za katere se odločijo učenci. Konkretne odločitve o razporeditvi števila ur med predmete, skupine predmetov, ponudbo tujih jezikov in izbire učencev sprejme na predlog ravnatelja svet šole. Dejansko se predmetniki od šole do šole razlikujejo.

Pouk tujih jezikov kot obveznih predmetov
Prvi obvezni tuji jezik je angleščina. Vsaka občina sama odloča, kdaj začnejo šole v okviru občine izvajati ta pouk, praksa pa kaže, da je to peto leto šolanja. Angleščini je namenjeno v celotnem obveznem šolanju 480 ur, kar pomeni 96 ur letno, če se začne poučevati peto leto. Vsi učenci morajo izbrati drugi tuji jezik- običajno izberejo nemščino, francoščino in španščino, ponujeni pa so tudi drugi jeziki. Temu programu je namenjenih 220 ur v celotnem šolanju, običajno pa je to v šestem letu šolanja, torej 55 ur letno. Šola ponudi tretji tuji jezik kot neobvezni. S pričujočim predlogom se želi predvsem omogočiti šoli, da kot obvezni predmet v zadnjem triletju poučuje tudi drugi tuji jezik.

Vsaka lokalna skupnost lahko sprejme lokalni šolski načrt, ki odraža, kako so šole v neki lokalni skupnosti organizirane in kako se razvijajo. Nacionalni kurikulum oz. učni načrt in načrt šole dovoljujejo ravnateljem, učiteljem in učencem posameznih šol, da razvijejo vsebino, organizacijo in modele poučevanja in učenja skladno z materialnimi idr. pogoji. Planiranje teh elementov je zunaj šolskega delovnega načrta.

Fleksibilni predmetnik
Minimalno število zajamčenih ur poučevanja za posamezni predmet v obvezni osnovni šoli je določeno v splošnem predmetniku/urniku.
Predmetnik predpisuje v sistemu 9-letnega obveznega šolanja 6665 pedagoških ur (vsaka traja 60 min). Šole v projektu fleksibilnega predmetnika so, enako kot vse druge šole, dolžne slediti splošnim ciljem in standardom znanj, ki so na nacionalni ravni postavljeni za prehod iz razredne na predmetno stopnjo, tj. ob koncu 5. razreda in za prehod iz osnovne šole v gimnazijo, tj. ob koncu 9. razreda. Doseganje slednjih standardov znanj je še toliko bolj zavezujoče, saj je z njimi pogojeno nadaljevanje šolanja v gimnaziji. Fleksibilnost omogoča, da šole avtonomno oblikujejo predmetnik, kar pomeni, da opravijo izbor predmetov, ki jih bodo poučevale in avtonomno razporedile letno tedensko količino ur za posamezni predmet v predmetniku. Ustreznosti odločitev na državni ravni ne preverjajo, temveč jo za vse šole v projektu in tudi druge preverjajo in potrjujejo lokalne šolske oblasti, ki so jim šole dolžne predložiti predlog šolskega kurikuluma, iz katerega je razviden predmetnik, urniki posameznih razredov in po razvojnih stopnjah in metodičnih korakih razčlenjeni standardi znanj pri posameznih predmetih ali skupini predmetov. Posebno mesto morajo v šolskem kurikulumu zavzemati tudi lokalne, geografske, kulturne in druge posebnosti šolskega okolja.
Primerjava urnikov kaže, da je čas, ki ga dnevno namenjajo posameznemu predmetu, zelo različen, npr. 45, 50, 60, 90 minut. Dnevno tako poučujejo v posameznem oddelku 8. ali 9. razreda največ 6, najpogosteje 4 predmete, v enem tednu pa se tako zvrsti v povprečju 12 predmetov.


Predmetnik

Art	230
Craft	330
English	480
Home and Consumer studies	118
Language options	320
Mathematics	900
Music	230
Physical Education and Health	500
Swedish/Swedish as a second language	1 490
Geography, History, Religion, Social studies; Together:	885
Biology, Chemistry, Technology, Physics; Together:	800

NORVEŠKA

Ocenjevanje in napredovanje
Različne oblike ocenjevanja se nanašajo na vsebine, cilje in načela nacionalnega kurikuluma. Ocenjevanje mora zagotavljati temelj za vodenje učenca in zagotavljati informacijo za nadaljnji razvoj učenca, hkrati pa biti šoli vodilo za preučevanje, načrtovanje in izboljšave pouka. Ocena mora biti koristna informacija o tem, kakšne kompetence je učenec dosegel ob koncu šolanja za druge inštitucije in zaposlovalce. Poglavitni namen ocenjevanja je napredek učenja in razvoja učenca. Ocena daje povratno informacijo učencem, učiteljem in staršem o poteku izobraževanja in dosežkih. Ocenjevanje mora biti zastavljeno tako, da omogoča učencu razmislek o njegovem delu in napredku in ga motivirati k delu in izrabi njegovih sposobnosti. Učenci morajo biti aktivni pri ocenjevanju in se naučiti prevzemati odgovornost za evalvacijo svojega dela.
V norveških šolah je poudarek na spremljanju in formativnem ocenjevanju. Preverjanje je del vsakdanjega učnega procesa in ga učitelji obravnavajo na sestankih med učenci, učiteljem in staršem. Upoštevajoč cilje iz nacionalnega kurikuluma kot referenčni okvir, mora ocenjevanje odražati individualne sposobnosti, učni proces in dosežke. Učencu učitelji individualno svetujejo.
Ocenjevanje od prvega do sedmega razreda ne vključuje številčnih ocen, od osmega do desetega razreda pa so vključene tudi številčne ocene od 1 do 6 kot del ocenjevanja. Številčne ocene so novost, v preteklosti so uporabljali besedno šest stopenjsko lestvico.
Ob koncu desetega leta učenci pišejo nacionalne izpite iz norveščine, matematike ali angleščine. Vsako leto se centralno določi, katera šola bo pisala enega teh predmetov, učenci pa so o izbiri obveščeni le nekaj dni pred tem. Izpiti so obvezni razen za učence s posebnimi potrebami in učence šole Rudolfa Steinerja ( Waldorfska šola). Učitelj pa oceni tudi ustne izpite iz vseh drugih predmetov, razen iz tehnične, športne in likovne vzgoje ter gospodinjstva. Učenci avtomatično napredujejo v naslednji razred ves čas obveznega šolanja, učenci z učnimi težavami pa so deležni dodatne pomoči.

Izbirni predmeti
Iz predmetnika je razvidno, da bi v zadnjem triletju lahko bilo 12% izbirnih predmetov, če bi bile vse ure razporejene v zadnje triletje.
Na Norveškem imajo učenci osnovnih šol 38 tednov pouka (190 dni), učitelji pa 39 tednov pedagoških obveznosti na leto. V šolskem letu 2005/2006 so imeli učenci 4 930 ur pouka na primarni ravni (1-7) in 2 566 ur na sekundarni (8-10), skupaj je obseg obveznega izobraževanja (1-10) 7 496 ur. Ura je preračunana na 60 minut.

Predmetnik ni predpisan; uporabljajo se zgolj kurikularne smernice in priporočila. Za izpeljavo osnovnošolskega kurikuluma so odgovorne šolske uprave. Obstaja pa dolgoletna tradicija v organizaciji pouka, po kateri imajo šole pouk večinoma 5 dni v tednu in so učenci na šoli običajno od 20 ur (1. razred) do 30 ur (zadnji razredi). Število ur pouka na teden in na dan variira. Ura pouka traja običajno 45 minut, vendar pa se lahko ure pouka združujejo v obsežnejše časovne enote.
Nacionalni kurikulum za 10-letno obvezno izobraževanje, ki ga je sprejel državni zbor (1997), daje velik poudarek na skupne predmetne vsebine, hkrati pa omogoča individualno in lokalno prilagajanje.

Fleksibilni predmetnik
Razporeditev šolskih ur mora biti usklajena z različnimi aktivnostmi, potrebami integracije, kontinuiteto in razvojem posameznih predmetov. Povezava tem in posebnega projektnega dela naravno/spontano prinaša neenakomerno porazdelitev dolžine učnih ur.

Predmeti so razporejeni na določeno število 45-minutnih učnih ur znotraj vsake glavne stopnje. To pušča šolam večjo mero fleksibilnosti pri načrtovanju/planiranju šolskega leta, ko se koncentrirajo na posamezna področja zunaj učnih ur, v organizaciji tem in projektnega dela.

Pouk tujih jezikov kot obveznih predmetov
Že v prvem razredu se uvede prvi tuji jezik, do zaključka 7. razreda je realiziran v 328 urah, torej 46 urah letno ( primerljivo s slovenskim šolskim letom, ki obsega 35 tednov pouka, nekaj več kot uro tedensko), v 8. in 9. razredu pa se ga realizira 227 ur, torej 113,5 ure letno. Drugi tuji jezik se uvede v 8. razredu in traja do zaključka obveznega šolanja, torej še v 9. razredu, realizira se 227 ur, torej 113,5 ur letno. Učni načrt spodbuja praktično uporabo jezika, v ozadju je teoretično znanje. V načrtovanih spremembah pa kot alternativo obveznemu tujemu jeziku načrtujejo možnost učenčeve izbire, da namesto drugega tujega jezika izbere več ur angleškega jezika.

Predmetnik

Subject	Hours
	Grades 1-7	Grades 8-10	Sum
Norwegian	1,296	398	1,694
Mathematics	812	313	1,125
Science and the Environment	328	256	584
English	328	227	555
Second Foreign Language	0	227	227
Social Studies and History	385	256	641
Knowledge of Christianity, Religions and Ethics	427	157	P>584
Art and Crafts	477	150	627
Music	285	85	370
Home Economics	114	85	199
Physical Education	478	228	706
Class council and pupils' council	0	71	71
Programme subjects	0	113	113
All subjects	4,930	2,566	7,496

DANSKA

Ocenjevanje in napredovanje
Učitelj spremlja učenca in ga ocenjuje, ocena pa je informacija in osnova za načrtovanje poučevanja za vsakega posameznega učenca. Zakonsko je določeno, da mora šola pomagati vsakemu posameznemu učencu k njegovemu osebnemu in socialnemu razvoju glede na njegove sposobnosti. Učne metode so naravnane k doseganju učenčevega samozaupanja in zanesljivosti. Tak način dela zahteva tesno sodelovanje med šolo in domom ter v stalni dialog med učitelji, starši in učenci. Starši morajo biti redno seznanjeni – vsaj dvakrat letno o otrokovem osebnem in socialnem razvoju kot tudi o njegovih dosežkih.
Od prvega do sedmega razreda šola starše informira na sestankih med starši, učitelji in učenci. Od sedmega do desetega leta šola oceni učenca z ocenami od nič do trinajst.
Poznajo zaključne izpite v devetem in desetem letu z enotnimi standardi in preizkusi so pripravljeni in ocenjeni centralno na nacionalni ravni. Izpiti pa niso obvezni.
Če učitelj presodi, da učenci ne dosegajo standardov znanja, lahko izjemoma vsako leto na zaključku oceni, da lahko napredujejo v naslednji razred, sicer pa učenci avtomatično ponavljajo.

Izbirni predmeti
Danska ima obvezne izbirne predmete v 8. in 9. razredu, zavzemajo pa 6 in 7 odstotni urni delež vseh predmetov.
Učenci v 8. in 9. razredu morajo izbrati vsaj 1 obvezni izbirni predmet. Delež izbirnosti je 6% v 8. razredu in 7% v 9. razredu.
Na Danskem imajo učenci 8. in 9. razreda po dve uri tedensko izbirnih predmetov.

Cilje vzgoje in izobraževanja na Danskem sprejema parlament, šolski minister pa določa posamezne učne cilje za vsak predmet. Občine in šole se odločajo, po kakšni poti bodo nacionalno določene cilje uresničile. Ministrstvo za šolstvo objavlja navodila za izvajanje predmetnih učnih načrtov, vendar v obliki neobvezujočih priporočil. Šole lahko sestavijo svoje učne načrte, da le upoštevajo nacionalno določene cilje in standarde znanja.

Šolsko leto traja od avgusta do junija naslednje leto. Dolžina učne ure je načeloma 45 minut, vendar jo lahko lokalna skupnost spremeni. Letno število ur (v 60 minutah) je od 600 (prva dva razreda), 660 (od 3 do 9) in 840 v 10. razredu. Kurikulum osnovne šole se sestoji iz treh vsebinskih blokov: humanistika, družboslovne/naravoslovne znanosti ter praktični/umetniški predmeti. Izbirni predmeti se začnejo v glavnem šele v 7. razredu.

Pouk tujih jezikov kot obveznih predmetov
Pouk prvega tujega jezika je obvezen za vse otroke od tretjega razreda dalje, drugi tuji jezik je nemščina ali francoščina in je ponujen od sedmega razreda dalje, tretji tuji jezik šola ponudi od osmega razreda dalje.


Predmetnik- po razredih in tednih

Form level	1st	2nd	3rd	4th	5th	6th	7th	8th	9th
Danish	9	8	7	6	6	6	6	6	6
English	-	-	-	2	3	3	3	3	3
Christian studies	2	1	1	1	1	2	0	1	1
Social studies	-	-	-	-	-	-	-	-	5
History	-	-	1	1	1	2	2	2	-
PE & sport	1	2	2	3	3	2	2	2	2
Music	1	2	2	2	1	1	-	-	-
Art	1	2	2	2	1	-	-	-	-
Handicr., wood/metal-work, home economics	-	-	-	2	4	4	3	-	-
Mathematics	4	4	4	4	4	4	4	4	4
Nature/technology	1	1	2	2	2	3	-	-	-
Geography	-	-	-	-	-	-	2	2	-
Biology	-	-	-	-	-	-	2	2	-
Physics/chemistry	-	-	-	-	-	-	2	2	2
German/French	-	-	-	-	-	-	3	4	4
Optional subjects	-	-	-	-	-	-	-	2	2
Hour of the class	1	1	1	1	1	1	1	1	1
Total	20	21	22	26	27	28	30	31	30

Predmetnik po letu 2005, ure seštete v šolskem letu v razredih

Form level	1st	2nd	3rd	4th	5th	6th	7th	8th	9th
(Implemented since 1 August 2005)
Danish	300	270	210	180	180	180	180	180	180
English			60	60	90	90	90	90	90
Christian studies	60	30	30	30	30	60		30	30
Social studies								60	150
History			30	30	30	60	60	60
PE & sport	30	60	60	90	90	90	60	60	60
Music	30	60	60	60	30	30
Art	30	60	60	60	30
Handicr., wood/metalwork, home economics				60	120	120	90
Mathematics	150	150	120	120	120	120	120	120	120
Nature/technology	30	30	60	60	60	60
Geography							30	60	(30 from 2006/2007)
Biology							60	60
Physics/chemistry							60	60	60
German/French							90	120	120
Optional subjects								60	60
"Hour of the class"	30	22,5	22,5	22,5	22,5	30	30	30	30Total
600	600	660	660	660	660	660	660	660

AVSTRIJA, MADŽARSKA, POLJSKA, LITVA IN CIPER

Vzgojni ukrepi in prešolanje
V Avstriji je učenca možno prešolati brez soglasja staršev, kadar učenec resno ogroža življenje in zdravje, lastnino drugih ali v primeru psihičnega nasilja. Izključitev je zadnja možnost, šoloobveznemu učencu pa je treba v tem primeru najti drugo šolo. O prešolanju odloča učiteljski zbor.
Na Madžarskem je učenca moč izključiti iz šole po natančno določenem zakonskem predpisu. Vse šole pripravijo lastna šolska pravila. Če učenec huje krši ta pravila, obravnava njegovo vedenje posebna šolska komisija, kjer so lahko prisotni tudi njegovi starši ali zastopniki. Glede na težo prekrška lahko učenec dobi opozorilo, resno opozorilo, ukinitev ugodnosti, ali pa je izključen, kar je najhujša možna kazen. V tem primeru pa mora ravnatelj najti za učenca drugo ustrezno šolo. Če učenec ni več šoloobvezen, si mora najti šolo sam.
Na Poljskem je možno prešolati učenca samo s soglasjem staršev, trenutno pa teče debata o novih ukrepih, ki bi zaustavili naraščajoče nasilje.
V Litvi je učence, ki resno ogrožajo druge učence, možno prešolati začasno ali trajno na predlog učiteljske zbornice z dovoljenjem vlade.
Na Cipru lahko učenca prešolajo brez soglasja staršev, tako odločitev pa sprejme učiteljski zbor in odloči, ali gre za trajno prešolanje ali pa se otroku da še možnost poprave vedenja pred prešolanjem. Učenci imajo pravico podati zagovor pred učiteljskim zborom.

4. Ocena finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

II. BESEDILO ČLENOV

- zagotavljanje kakovostne splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu;
- spodbujanje skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika z upoštevanjem razvojnih zakonitosti;
- omogočanje osebnostnega razvoja učenca v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi, vključno z razvojem njegove pozitivne samopodobe;
- pridobivanje zmožnosti za nadaljnjo izobraževalno in poklicno pot s poudarkom na usposobljenosti za vseživljenjsko učenje;
- vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, drugih ljudi, svoje in drugih kultur, naravnega in družbenega okolja, prihodnjih generacij;
- razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti, vedenja o zgodovini Slovencev, njihovi kulturni in naravni dediščini ter spodbujanje državljanske odgovornosti;
- vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije;
- vzgajanje za spoštovanje in sodelovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
- razvijanje pismenosti in razgledanosti na besedilnem, naravoslovno-tehničnem, matematičnem, informacijskem, družboslovnem in umetnostnem področju;
- razvijanje pismenosti ter sposobnosti za razumevanje in sporočanje v slovenskem jeziku, na območjih, ki so opredeljena kot narodnostno mešana, pa tudi v italijanskem in madžarskem jeziku;
- razvijanje sposobnosti sporazumevanja v tujih jezikih;
- razvijanje zavedanja kompleksnosti in soodvisnosti pojavov ter kritične moči presojanja;
- doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja;
- razvijanje nadarjenosti in usposabljanja za razumevanje in doživljanje umetniških del ter za izražanje na različnih umetniških področjih;
- razvijanje podjetnosti kot osebnostne naravnanosti v učinkovito akcijo, inovativnosti in ustvarjalnosti učenca.«.

»Osnovna šola mora za vse učence izvajati pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali madžarščine na narodno mešanih območjih, dveh tujih jezikov, zgodovine, družbe, geografije, državljanske in domovinske vzgoje ter etike, matematike, naravoslovja, spoznavanja okolja, naravoslovja in tehnike, kemije, biologije, fizike, likovne vzgoje, glasbene vzgoje, športne vzgoje, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva.«.

V vseh členih tega zakona se izrazi »slovenski jezik«, »italijanski jezik« in »madžarski jezik« spremenijo v izraze: »slovenščina«, »italijanščina« in »madžarščina« v ustreznih sklonih.

Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

Znanje učenca se v osnovni šoli ocenjuje opisno oziroma številčno.

V prvem obdobju osnovne šole se učenčevo znanje ocenjuje z opisnimi ocenami. V drugem in tretjem obdobju osnovne šole se učenčevo znanje ocenjuje s številčnimi ocenami.

V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom se v prvem in drugem izobraževalnem obdobju osnovne šole učenčevo znanje ocenjuje z opisnimi ocenami, v tretjem izobraževalnem obdobju pa s številčnimi ocenami. Če učenec pri posameznih predmetih prehaja v izobraževalni program osnovne šole, se njegovo znanje pri teh predmetih ocenjuje v skladu z drugim odstavkom tega člena.

V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se napredek učenca ocenjuje z opisnimi ocenami.«.

Učencem, ki se izobražujejo po prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom, od 1. do 6. razreda osnovna šola izda spričevala z opisnimi ocenami, učencem od 7. do 9. razreda pa spričevala s številčnimi ocenami. Če učenec pri posameznih predmetih prehaja v program osnovne šole, se to v spričevalu navede ter se pri tem predmetu od 1. do 3. razreda zapiše opisno oceno, od 4. do 9. razreda pa številčno oceno.

Učencem, ki so vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja in se občasno vključujejo v prilagojene izobraževalne programe, se to navede v potrdilu iz drugega odstavka 82. člena tega zakona.

Učencem, ki se izobražujejo v zasebni osnovni šoli, osnovna šola izda spričevala z ocenami, kot to določa program, po katerem se izobražujejo.«.

- strokovna mnenja drugih inštitucij: centrov za socialno delo, zdravstvenih inštitucij, svetovalnih centrov oziroma vzgojnih posvetovalnic.«.

1. člen

2. člen

3. člen

4. člen

5. člen

6. člen

7. člen

8. člen

9. člen

10. člen

11. člen

12. člen

13. člen

14. člen

15. člen

16. člen

17. člen

18. člen

19. člen

20. člen

21. člen

22. člen

23. člen

24. člen

25. člen

26. člen

27. člen

28. člen

29. člen

Sprememba 61. člena določa, da se znanje učencev v osnovni šoli ocenjuje opisno oziroma številčno. V prvem obdobju se ocenjuje z opisnimi ocenami, v drugem obdobju se ocenjevanje spremeni in ni več številčno in opisno, ampak učitelj ocenjuje znanje učencev s številčnimi ocenami.

Dopolnitev 61. člena ureja tudi ocenjevanje učencev, ki so usmerjeni v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Znanje učencev se v prvem in drugem obdobju ocenjuje opisno, v tretjem pa številčno.

Če učenec iz prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom pri posameznih predmetih prehaja v izobraževalni program OŠ, se njegovo znanje pri teh predmetih ocenjuje v skladu s programom osnovne šole in načinom ocenjevanja, ki velja za osnovno šolo.

V posebnem programu vzgoje in izobraževanja se opisno ocenjuje napredek učenca.

30. člen

31. člen

32. člen

33. člen

34. člen

35. člen

36. člen

37. člen

38. člen

39. člen

Učencem, ki so vključeni v posebni program vzgoje izobraževanja in se občasno vključujejo v prilagojene izobraževalne programe, se to zapiše v potrdilo z opisno oceno napredka učenca.

Zasebna osnovna šola učencem izda spričevala z ocenami, kot to določa njen program.

40. člen

41. člen

42. člen

43. člen

44. člen

45. člen

46. člen

47. člen

48. člen

49. člen

50. člen

51. člen

52. člen

53. člen

1. člen

(vsebina zakona)

Ta zakon ureja osnovnošolsko izobraževanje, ki ga izvajajo javne in zasebne osnovne šole ali se izvaja kot izobraževanje na domu.


2. člen
(cilji izobraževanja)

Cilji osnovnošolskega izobraževanja so:

- zagotavljanje splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu,

- vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in
socialnega razvoja posameznika,

- razvijanje pismenosti ter sposobnosti za razumevanje,
sporočanje in izražanje v slovenskem jeziku, na območjih, ki so
opredeljena kot narodnostno mešana, pa tudi v italijanskem
oziroma madžarskem jeziku,

- vzpodbujanje zavesti o integriteti posameznika,

- razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti
in vedenja o zgodovini Slovenije in njeni kulturi,

- vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki
izvirajo iz evropske tradicije,

- vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in
sodelovanje z drugimi, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih
svoboščin in s tem razvijanje sposobnosti za življenje v
demokratični družbi,

- doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja in
pridobivanje znanj za nadaljevanje šolanja,

- pridobivanje splošnih in uporabnih znanj, ki omogočajo
samostojno, učinkovito in ustvarjalno soočanje z družbenim in
naravnim okoljem in razvijanje kritične moči razsojanja,

- razvijanje in ohranjanje lastne kulturne tradicije,

- seznanjanje z drugimi kulturami in učenje tujih jezikov,

- omogočanje osebnostnega razvoja učencev v skladu z njihovimi
sposobnostmi in zakonitostmi razvoja,

- razvijanje nadarjenosti in usposabljanje za doživljanje
umetniških del in za umetniško izražanje in

- oblikovanje in spodbujanje zdravega načina življenja in
odgovornega odnosa do naravnega okolja.


10. člen

(tuji državljani)

Otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in
prebivajo v Republiki Sloveniji, imajo pravico do obveznega
osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani
Republike Slovenije.

Za otroke iz prejšnjega odstavka se organizira pouk maternega
jezika in kulture v skladu z mednarodnimi pogodbami.


11. člen
(otroci s posebnimi potrebami)

Otrokom s posebnimi potrebami morajo biti zagotovljeni ustrezni
pogoji za njihovo vzgojo in izobraževanje.

Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v
duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni
otroci, otroci z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci,
dolgotrajno bolni otroci in otroci z motnjami vedenja in
osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih
programov z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene
izobraževalne programe oziroma posebni program vzgoje in
izobraževanja, ter učenci z učnimi težavami in posebej nadarjeni
učenci.

Otroci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v izobraževalne
programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
v prilagojene izobraževalne programe ali v posebne programe
vzgoje in izobraževanja, imajo pravico do individualiziranih
programov vzgoje in izobraževanja.

Osnovna šola mora za izvajanje osnovnošolskega programa otrok s
posebnimi potrebami zagotoviti strokovne delavce za pripravo,
izvedbo in evalvacijo individualiziranih programov.


16. člen

(obvezni predmeti)

Osnovna šola mora za vse učence izvajati pouk iz naslednjih
obveznih predmetov: slovenskega jezika in italijanskega ali
madžarskega jezika na narodno mešanih območjih, tujega jezika,
zgodovine, zemljepisa, državljanske vzgoje in etike, matematike,
kemije, biologije, fizike, likovne vzgoje, glasbene vzgoje,
športne vzgoje, tehnične vzgoje in gospodinjstva.

Obvezni predmeti se lahko povezujejo in združujejo v predmetna
področja.


17. člen

(izbirni predmeti)

Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8. in 9.
razreda izvajati pouk iz izbirnih predmetov
družboslovno-humanističnega sklopa in naravoslovno-tehničnega
sklopa.

Šola mora ponuditi pouk najmanj treh izbirnih predmetov iz
posameznega sklopa. V okviru družboslovno-humanističnega sklopa
mora šola ponuditi pouk tujega jezika, nekonfesionalni pouk o
verstvih in etiki ter pouk retorike.

Učenec med izbirnimi predmeti izbere tri predmete, od tega
največ dva predmeta iz posameznega sklopa.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pa lahko učenec v 7.,
8. in 9. razredu izbere le dva izbirna predmeta, od tega enega
iz družboslovno-humanističnega in enega iz
naravoslovno-tehničnega sklopa.



21. člen

(podaljšano bivanje)

Osnovna šola organizira podaljšano bivanje za učence od prvega do
šestega razreda.


Za učence iz prvega odstavka 12. člena tega zakona lahko šola
organizira podaljšano bivanje tudi od sedmega do devetega
razreda, če je tako določeno z odločbo o usmeritvi.

V času podaljšanega bivanja se učenci učijo, opravljajo domače
naloge in druge obveznosti in sodelujejo pri kulturnih, športnih,
umetniških in drugih dejavnostih.

28. člen

(zasebne šole)

Zasebna šola določi program osnovne šole v skladu s svojimi akti.
Zasebna osnovna šola mora izvajati pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenskega jezika in italijanskega oziroma madžarskega jezika na narodno mešanih območjih, matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske vzgoje in etike, športne vzgoje, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in vsaj enega predmeta s področja umetnosti.
Zasebne šole, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Decroly, Montessori ipd.), lahko oblikujejo program osnovne šole ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena v skladu s temi načeli tako, da zagotovijo minimalna znanja, ki omogočajo zaključitev osnovnošolskega izobraževanja.


29. člen

(predmetnik in učni načrt)

S predmetnikom se določijo letno in tedensko število ur pouka
posameznih predmetov oziroma predmetnih področij, število ur
oddelčne skupnosti in minimalno število ur, potrebnih za
uresničevanje učnega načrta.

Z učnim načrtom se določijo vsebina predmetov ali predmetnih
področij, standardi znanj in cilji pouka pri predmetih in
predmetnih področjih.


32. člen

(predstavitev šole)

Osnovna šola mora učencem in staršem v posebni publikaciji
predstaviti pravice in dolžnosti učencev, značilnosti programa in
organizacijo dela šole.

Obvezne dele publikacije določi minister, pristojen za šolstvo (v
nadaljnjem besedilu: minister).



35. člen

(tedenska obveznost učencev)

Tedenska obveznost učencev po obveznem programu v prvem obdobju
je lahko največ 22 ur pouka, v drugem obdobju največ 26 ur pouka
in v tretjem obdobju največ 30 ur pouka. V šolah na narodno
mešanih območjih se lahko tedenska obveznost učencev po obveznem
programu v vseh obdobjih poveča za največ dve uri tedensko.

Ura pouka traja praviloma 45 minut.


42. člen

(prilagojeni programi)

Nivojski pouk in prehajanje med nivoji ter tedenska obveznost
učencev, povečana za največ dve uri tedensko se za učence, ki so
vključeni v prilagojene izobraževalne programe, lahko določi s
temi programi.

Določbe 40. in 41. člena tega zakona se ne uporabljajo za otroke
s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje
in izobraževanja.

44. člen

(vpis)

Osnovna šola vpisuje otroke v 1. razred v mesecu februarju za naslednje šolsko leto.



46. člen

(ugotavljanje pripravljenosti)

Ob vpisu otroka v osnovno šolo se lahko na željo staršev
ugotavlja pripravljenost otroka za vstop v šolo.

Če starši predlagajo odložitev šolanja, ker menijo, da njihov
otrok ni pripravljen za vstop v šolo, oziroma če odložitev
šolanja predlaga zdravstvena služba, je ugotavljanje
pripravljenosti otroka za vstop v šolo obvezno.

Pripravljenost otroka za vstop v šolo ugotavlja komisija, ki jo
imenuje ravnatelj. Komisijo sestavljajo šolski zdravnik,
svetovalni delavec in vzgojitelj oziroma učitelj.

O ugotovitvah komisije morajo biti starši obveščeni najmanj tri
mesece pred začetkom pouka.

Na odločitev komisije iz tretjega odstavka je možna pritožba na
komisijo, ki jo imenuje minister.


47. člen

(odložitev šolanja)

Učencu se med šolskim letom v prvem razredu lahko na predlog
šolske svetovalne službe, šolske zdravstvene službe ali komisije
za usmerjanje v soglasju s starši iz zdravstvenih in drugih
razlogov odloži šolanje za eno leto.

O odložitvi šolanja odloča komisija, ki jo imenuje ravnatelj.
Komisijo sestavljajo šolski zdravnik, psiholog, pedagog,
vzgojitelj ali učitelj.

Na odločitev komisije iz prejšnjega odstavka je možna pritožba na
komisijo, ki jo imenuje minister.


48. člen

(šolski okoliš)

Starši imajo pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v
zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem
otrok stalno oziroma začasno prebiva, javna osnovna šola oziroma
zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu, pa je dolžna na
željo staršev otroka vpisati. V drugo osnovno šolo lahko starši
vpišejo otroka, če ta šola s tem soglaša.

Seznam otrok iz šolskega okoliša, ki jih je javna ali zasebna
šola s koncesijo dolžna vpisati v prvi razred, si šola pridobi iz
evidence šoloobveznih otrok, ki jo vodi šolska uprava. Šolska
uprava si pridobi podatke o šoloobveznih otrocih iz registra
stalnega prebivalstva in razvida začasnega prebivališča.

Med šolanjem lahko učenec prestopi na drugo osnovno šolo, če ta
šola s tem soglaša.

Če se učenec med šolanjem preseli v šolski okoliš druge osnovne
šole, ima pravico dokončati šolanje na šoli, v katero je vpisan.

Če učenec želi prestopiti iz zasebne šole v javno šolo, ga je
javna šola v šolskem okolišu, v katerem učenec stalno prebiva,
dolžna sprejeti.

Določbe prvega odstavka tega člena niso obvezne za zasebne
osnovne šole.


50. člen

(obiskovanje pouka)

Učenec ima pravico obiskovati pouk in se udeleževati dejavnosti,
ki jih organizira osnovna šola.

Učenec mora redno obiskovati pouk v okviru obveznega programa in
izpolnjevati obveznosti in naloge, določene z akti osnovne šole.


51. člen

(vzporedno izobraževanje, perspektivni športniki)

Učencem, ki se vzporedno izobražujejo v glasbenih, baletnih in
drugih šolah, ki izvajajo javno veljavne programe in
perspektivnim športnikom se lahko prilagodi opravljanje
obveznosti na način, ki ga določi minister.


52. člen

(oprostitev)

Učenec je iz zdravstvenih razlogov lahko oproščen sodelovanja pri
posameznih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela v šoli.

53. člen

(izostanki)

Starši morajo ob vsakem izostanku učenca šoli sporočiti vzrok
izostanka.

Učenec lahko izostane od pouka, ne da bi starši sporočili vzrok
izostanka, če njegov izostanek vnaprej napovejo, vendar ne več
kot pet dni v šolskem letu.

Ravnatelj lahko na željo staršev iz opravičljivih razlogov dovoli
učencu daljši izostanek od pouka.


54. člen

(prešolanje)

Učenec osnovne šole ne more biti izključen iz šole, dokler je
šoloobvezen.

Če je iz učnih ali vzgojnih razlogov potrebno, lahko osnovna šola
v soglasju ali na zahtevo staršev vključi učenca v drugo osnovno
šolo, če ta s tem soglaša.

Če šola ne more zagotoviti prešolanja učenca, o tem odloči
komisija, ki jo imenuje minister.

Komisija si mora pred odločitvijo o prešolanju učenca obvezno
pridobiti mnenje staršev in ravnatelja osnovne šole, v katero naj
bi se učenec prešolal.

Odločitev komisije je dokončna.

Učence s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena tega
zakona je mogoče vključiti v drugo osnovno šolo na podlagi
odločbe o usmeritvi.


56. člen
(brezplačen prevoz)

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo
prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole.

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede na
oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v prvem
razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo
v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti
v šolo.

Učenec, ki obiskuje osnovno šolo zunaj šolskega okoliša, v
katerem prebiva, ima pravico do povračila stroškov prevoza v
višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval osnovno šolo v
šolskem okolišu, v katerem prebiva.

O načinu prevoza se osnovna šola dogovori s starši in lokalno
skupnostjo.

Otroci s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena tega
zakona imajo pravico do brezplačnega prevoza ne glede na
oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako
določeno v odločbi o usmeritvi.

Če učencu ni mogoče zagotoviti prevoza, ima pravico do brezplačne
oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do brezplačnega prevoza
domov ob pouka prostih dnevih.

Osnovna šola mora učencem, ki morajo čakati na organiziran
prevoz, zagotoviti varstvo.


58. člen
(pohvale in nagrade)

Učence, ki se odlikujejo s svojim znanjem ali drugim delom,
osnovna šola pohvali oziroma nagradi.


59. člen

(izvršilni predpis o pravicah in dolžnostih učencev)

Pravice in dolžnosti učencev, postopek uveljavljanja pravic,
nagrajevanje in izrekanje ukrepov za kršitve podrobneje določi
minister.


60. člen

(zasebne šole)

Določbi 58. in 59. člena tega zakona nista obvezni za zasebne
šole.


61. člen

(načini ocenjevanja)

Znanje učenca se v osnovni šoli ocenjuje opisno oziroma
številčno.

V prvem obdobju osnovne šole se učenčevo znanje ocenjuje opisno.

V drugem obdobju osnovne šole se učenčevo znanje pri vseh
predmetih ocenjuje številčno in opisno.

V tretjem obdobju osnovne šole se učenčevo znanje ocenjuje
številčno.


63. člen

(obveščanje o uspehu)

Osnovna šola ob koncu vsakega ocenjevalnega obdobja starše pisno
obvesti o učnem uspehu učenca.

V prvem razredu osnovne šole je obvestilo o učnem uspehu učenca
med šolskim letom lahko tudi samo ustno.

Med šolskim letom dobijo starši obvestila o uspehu učenca. Ob
zaključku razreda dobijo učenci spričevala, v katerih so ocene za
posamezne predmete in ocena splošnega uspeha.


65. člen

(namen preverjanja)

Rezultati preverjanja znanja ob koncu obdobij se lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon.

67. člen

(prilagojeni programi)

S prilagojenimi izobraževalnimi programi in posebnim programom vzgoje in izobraževanja se lahko drugače določi način ocenjevanja ter preverjanje znanja ob koncu obdobij.

69. člen

(napredovanje)

Učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo.

Učenci v tretjem obdobju napredujejo v naslednji razred, če so ob
koncu šolskega leta pozitivno ocenjeni iz vseh predmetov.

Ne glede na določbo prvega odstavka lahko učenec zaradi
slabšega učnega uspeha, ki je posledica daljše odsotnosti,
bolezni, preselitve, ali zaradi drugih opravičljivih razlogov
ponavlja razred, če to zahtevajo njegovi starši oziroma ponavlja
razred na predlog učitelja in šolske svetovalne službe v soglasju
s starši.


70. člen

(popravni izpit)

Učenci, ki so v 7. in 8. razredu ob koncu pouka v šolskem letu
negativno ocenjeni iz največ dveh predmetov, do konca šolskega
leta opravljajo popravni izpit. Popravni izpit lahko opravljajo
največ dvakrat v šolskem letu.

Učenci 9. razreda lahko opravljajo popravni izpit tudi iz več
predmetov, iz katerih so ob koncu šolskega leta negativno
ocenjeni. Popravni izpit lahko opravljajo večkrat, najmanj
štirikrat v šolskem letu.

Če učenec popravnih izpitov ne opravi uspešno, ponavlja razred.


71. člen

(učenci s posebnimi potrebami)

Določbi 69. in 70. člena tega zakona ne veljata za učence, ki so
vključeni v prilagojene izobraževalne programe ali v posebni
program vzgoje in izobraževanja, če je tako določeno s temi
programi.

75. člen

(podaljšanje izobraževanja za učence s posebnimi potrebami)

Učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v
osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenih izobraževalnih
programih in so izpolnili osnovnošolsko obveznost ter se ne
vključijo v programe srednješolskega izobraževanja oziroma
učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v posebni
program vzgoje in izobraževanja in so izpolnili osnovnošolsko
obveznost, lahko ne glede na določilo prvega odstavka 55. člena
tega zakona nadaljujejo izobraževanje v osnovni šoli še največ
tri leta in obdržijo status učenca.

Izobraževanje za učence, ki so se izobraževali po prilagojenih
izobraževalnih programih, se izvaja v skladu s programom, ki je
prilagojen vrsti in stopnji primanjkljaja, ovire oziroma motnje
posameznega učenca, za učence, ki so bili vključeni v posebni
program vzgoje in izobraževanja, pa v skladu s posebnim
programom vzgoje in izobraževanja.

78. člen

(oprostitev)

Učenec, ki je iz zdravstvenih razlogov v celoti oproščen
sodelovanja pri posameznem predmetu, se iz tega predmeta ne
ocenjuje.


81. člen

(zasebne šole)

Določbe 61. do 63. člena, 69. in 70. člena ter 76. do 80. člena
tega zakona niso obvezne za zasebne osnovne šole.



83. člen

(vsebina spričeval)

Osnovna šola izda učencem od 1. do 3. razreda spričevala z
opisnimi ocenami in učencem od 4. do 9. razreda spričevala s
številčnimi ocenami.


84. člen

(zaključno spričevalo)

Osnovna šola izda učencem, ki zaključijo osnovnošolsko
izobraževanje, zaključna spričevala.

V zaključno spričevalo se vpišejo učenčeve ocene iz 9. razreda
in ocena splošnega uspeha ter dosežki učenca pri nacionalnem
preverjanju znanja ob koncu tretjega obdobja.

Učencem, ki so končali prilagojene izobraževalne programe, ki ne
določajo nacionalnega preverjanja znanja ob koncu tretjega
obdobja, se v zaključno spričevalo vpišejo ocene iz 9. razreda
in ocena splošnega uspeha.

Učencem, ki so končali posebni program vzgoje in izobraževanja,
se izda zaključno potrdilo o izpolnjeni osnovnošolski obveznosti
z opisno oceno dosežkov učenca.

95. člen

(vrsta zbirk podatkov)

Osnovna šola vodi naslednje zbirke podatkov:
1. zbirko podatkov o učencih, vpisanih v osnovno šolo, in njihovih starših,
2. zbirko podatkov o napredovanju učencev, izdanih spričevalih in drugih listinah,
3. zbirko podatkov o gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih učencev,
4. zbirko podatkov o učencih, ki potrebujejo pomoč oziroma svetovanje.
Zbirka podatkov iz 1. točke prejšnjega odstavka obsega:
– podatke o učencu: ime in priimek ter EMŠO, spol, datum, kraj in državo rojstva, prebivališče in državljanstvo, zdravstvene posebnosti, katerih poznavanje je nujno za učenčevo varnost in za delo z učencem in
– podatke o starših: ime in priimek, naslov prebivališča, telefonska številka, na katero je mogoče posredovati nujna sporočila v času, ko je učenec v šoli.
Zbirka podatkov iz 2. točke prvega odstavka tega člena obsega poleg podatkov iz prve alinee prejšnjega odstavka še podatke o napredovanju učenca, izdanih spričevalih in drugih listinah.
Zbirka podatkov iz 3. točke prvega odstavka tega člena obsega poleg podatkov iz prve alinee drugega odstavka tega člena še podatke o gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih učenca, ki se nanašajo na: telesno višino, voluminoznost telesa, hitrost alternativnih gibov, eksplozivno moč, koordinacijo gibanja telesa, fizično vzdržljivost trupa, gibljivost, mišično vzdržljivost ramenskega obroča in rok, sprintersko hitrost in vzdržljivost v submaksimalnem kontinuiranem naprezanju.
Osebni podatki iz 3. točke prvega odstavka tega člena se zbirajo v soglasju s starši oziroma skrbniki učencev.
Zbirka podatkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena obsega poleg podatkov iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena še:
– družinsko in socialno anamnezo,
– razvojno anamnezo,
– diagnostične postopke,
– postopke strokovne pomoči in
– strokovna mnenja drugih inštitucij: centrov za socialno delo, zdravstvenih inštitucij domov, svetovalnih centrov oziroma vzgojnih posvetovalnic.
Osebni podatki iz 4. točke se zbirajo v soglasju s starši učencev, razen v primeru, ko je učenec v družini ogrožen in ga je potrebno zavarovati.
Svetovalni delavci so podatke iz 4. točke dolžni varovati kot poklicno skrivnost. Te podatke so kot poklicno skrivnost dolžni varovati tudi drugi strokovni delavci, ki so jim podatki posredovani zaradi narave njihovega dela.
Evidenca šoloobveznih otrok, ki jo vodi šolska uprava v skladu z drugim odstavkom 48. člena tega zakona, obsega:
– podatke o otroku: ime in priimek ter EMŠO, datum rojstva, naslov prebivališča, ter
– podatke o starših: ime in priimek, naslov prebivališča.
Evidenca učencev, ki opravljajo nacionalno preverjanje znanja, vsebuje:
– ime in priimek učenca ter EMŠO, spol, datum, kraj in državo rojstva,
– osnovno šolo, na kateri učenec opravlja nacionalno preverjanje znanja, ter razred in oddelek,
– šolsko leto, v katerem učenec opravlja nacionalno preverjanje znanja,
– seznam predmetov, iz katerih učenec opravlja nacionalno preverjanje znanja,
– dosežke učenca na nacionalnem preverjanju znanja.
Evidenco iz tega odstavka vodi Državni izpitni center.

96. člen
(način zbiranja podatkov)

Osnovna šola zbira podatke iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega
odstavka prejšnjega člena neposredno od posameznikov, na katere
se podatki nanašajo.

100. člen

(nadzor)

Nadzor nad zakonitostjo dela osnovne šole in nadzor nad izvajanjem vzgojno-izobraževalnega dela se opravlja v skladu z zakonom o šolski inšpekciji.


101. člen

(odgovorna oseba)

Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se za prekršek kaznuje
odgovorna oseba osnovne šole, če:

- ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela v obsegu, ki ga določa
predmetnik in učni načrt (29. in 30. člen tega zakona),

- ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela po letnem delovnem
načrtu (31. člen tega zakona),

- za učence s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena
tega zakona ne izvaja vzgojno-izobraževalnega dela v skladu z
odločbo o usmeritvi,

- v nasprotju s tem zakonom odkloni vpis otroka iz svojega
šolskega okoliša oziroma če odkloni vpis otroka s posebnimi
potrebami iz prvega odstavka 12. člena tega zakona, kot je
določeno v odločbi o usmeritvi (48. in 49. člen tega zakona)
ali

- ne vodi predpisanih zbirk podatkov (95. člen tega zakona).


102. člen

(starši)

Z denarno kaznijo od 10.000 tolarjev do 50.000 tolarjev se za
prekršek kaznujejo starši, če:

- ne vpišejo otroka v osnovno šolo v skladu s 45. in 49. členom
tega zakona, oziroma ne vpišejo otroka s posebnimi potrebami iz
prvega odstavka 12. člena tega zakona v skladu z odločbo o
usmeritvi v program ali

- ne zagotovijo otroku izpolnitve osnovnošolske obveznosti (4.
člen tega zakona).




***Del besedila ni objavljen v podatkovni zbirki - celotno besedilo je v priponki***




Direktiva Sveta 1977/486/EGS z dne 25. julija 1977 o izobraževanju otrok delavcev migrantov (UL L 199, 6.8.1977, str. 32–33; CELEX: 31977L0486)

Pravni akti, s katerimi je navedena direktiva prenesena v pravni red:

Zakon o osnovni šoli (Uradni list rs, št. 12/96)
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. …/07)

Datum priprave korelacijske tabele 7.6.2007

Odgovorna oseba: Mojca Škrinjar, generalna direktorica

Pristojni organ: Ministrstvo za šolstvo in šport

Členi direktive	Določbe pravnih aktov RS, ki prenašajo posamezne določbe direktive		Določbe pravnih aktov RS, ki sankcionirajo posamezne določbe direktive	Opombe pristojnih resornih organov	Opombe Službe Vlade RS za zakonodajo
	Zakon o osnovni šoli	Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli
Člen 1	1. odstavek 10. člena
Člen 2 1. 2.		3. člen 3. člen
Člen 3	2. odstavek 10. člena
Člen 4				se ne prenese
Člen 5				se ne prenese
Člen 6				se ne prenese

Zadnja sprememba: 10/22/2007

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov