- vpliv na fetalno rast: nizka porodna teža, zmanjšanje porodne teže,
- nenadna smrt dojenčka (SIDS),
- prezgodnji porod.

- akutne infekcije spodnjega respiratornega trakta pri otrocih (npr. bronhitis, pljučnica),
- nov pojav astme pri otrocih in odraslih,
- poslabšanje astme pri otrocih in odraslih,
- kronični respiratorni simptomi pri otrocih,
- draženje oči in nosu pri odraslih,
- akutna in kronična vnetja srednjega ušesa pri otrocih,
- manjše zmanjšanje pljučne funkcije pri otrocih.

- pljučni rak,
- rak nosnih sinusov,
- rak dojke pri mlajših, predvsem premenopavzalnih ženskah.

- periferna arterijska žilna bolezen,
- bolezni predmožganskih in možganskih žil,
- ishemične bolezni srca (angina pektoris, miokardni infarkt).

Stroški uvedbe prepovedi kajenja na javnih in delovnih mestih

Trditve, da popolna prepoved kajenja privede do izgub v gostinskem sektorju, raziskave ne potrjujejo. Pregled raziskav, izbranih po Sieglovih kriterijih, kaže na to, da uvedba takega ukrepa nima negativnih učinkov na prihodke ali delovna mesta, je torej brez škodljivega ekonomskega učinka. Sieglovi kriteriji vključujejo uporabo objektivnih podatkov (prodaja, statistika zaposlovanja, število gostinskih obratov ipd.), vključitev več časovnih točk pred in po uvedbi ukrepa, uporabo ustreznih statističnih metod in ustrezno kontrolo za celokupen ekonomski trend^{5,14,18,20,27}. Prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih ne prizadene prodaje v barih in restavracijah, dobičkonosnosti v restavracijah ali zaposlenosti v gostinskem sektorju^14,18.
Ukrepi prepovedi kajenja na javnih in delovnih mestih preko zmanjšanega povpraševanja in porabe tobačnih izdelkov privedejo do zmanjšanja zasebnih in družbenih stroškov povezanih s kajenjem ^5,27.
Koristi teh ukrepov izvirajo v zasebnem sektorju predvsem iz ^5,27:

- povečane produktivnost tistih, ki so opustili kajenje in delavcev, ki niso več izpostavljeni tobačnemu dimu (prihranjen čas odmorov za kajenje in bolniških odsotnosti);
- zmanjšanja stroškov nadomeščanja delavcev zaradi obolevnosti povezane s kajenjem;
- zmanjšanja stroškov vzdrževanja zgradb in prostorov.

- Raziskave o obsegu kajenja pri mladih (ESPAD, HBSC, GYTS^35-39) v Sloveniji kažejo, da večina mladih ne kadi redno.

Sedanja ureditev omejevanja izpostavljenosti tobačnemu dimu

V Republiki Sloveniji je od leta 1996 in s spremembami in dopolnitvami iz let 2002 in 2005, ki so bile sprejete zaradi uskladitve s pravnim redom EU, v veljavi Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Ur.l.RS št. 17/06 uradno prečiščeno besedilo).

Zakon določa ukrepe za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in ukrepe za preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje. Med ukrepe za zmanjševanje škodljivih učinkov uživanja tobaka na zdravje ljudi sodijo omejitve in prepovedi kajenja v javnih prostorih in deloma v delovnih prostorih. Zakon definira javni prostor kot prostor, ki je namenjen skupni rabi oziroma dejavnostim na področju zdravstva, otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, prometa trgovin, gostinstva, športa in rekreacije ter kulture. Za javni prostor zakon šteje zlasti čakalnice, sejne sobe, kino dvorane, gledališča, zdravstvene, vzgojno-varstvene, izobraževalne, socialne zavode, gostinske prostore, trgovine, športne dvorane, javna prometna sredstva, dvigala, kabinske žičnice, javna stranišča in druge prostore, kjer so kadilci proti svoji volji lahko izpostavljeni cigaretnemu dimu. Delovni prostor je po zakonu vsak zaprt prostor, ki je pod nadzorom delodajalca in kjer se zanj opravljajo dela in storitve.

Zakon v delu, za katerega se predlagajo spremembe in dopolnitve določa prepoved kajenja v javnih prostorih, razen v delih, ki so posebej označeni in ločeni od prostorov, namenjenih nekadilcem. V celoti je prepovedano kajenje le v vzgojno-izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah, v slaščičarnah in mlečnih restavracijah, v sredstvih javnega transporta ter v prostorih državnih organov, ki so namenjeni stikom s strankami. Za posebne prostore za kadilce zakon določa, da morajo biti le-ti posebej označeni in ločeni od prostorov za nekadilce in da ne smejo presegati 50% skupne površine posameznega javnega prostora. Vprašanje režima kajenja oziroma določitve posebnih prostorov za kadilce v gostinskih objektih (restavracije, gostilne, kavarne, okrepčevalnice, bari) pa zakon prepušča lastniku, najemniku ali uporabniku objekta, saj tudi določa, da ta določi velikost prostora za kadilce. Prostor za kadilce mora biti ločen od drugih prostorov z ustreznim prezračevanjem ali fizično ločitvijo tako, da se prepreči mešanje zraka.

Zaradi takšne ureditve zakon ne nudi ustrezne zaščite pred tobačnim dimom zaposlenim na vseh delovnih mestih oziroma ne nudi zaščite delavcem vseh poklicnih skupin. Kajenje na delovnem mestu je še posebej problematično, saj so delavci pogodbeno obvezani izpolniti svoje delovne obveznosti. Posebno za zaposlene v gostinstvu (restavracije, bari, bifeji, gostilne, igralnice ipd.) je značilna večja in dolgotrajnejša izpostavljenost tobačnemu dimu. Zakon zaposlenemu sicer daje pravico, da od delodajalca zahteva, da mu le-ta omogoči opravljati delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen s tobačnim dimom, vendar zaposleni, ki delajo v gostinskih lokalih praviloma te pravice ne uveljavljajo, saj se nevarnosti pasivnega kajenja pogosto ne zavedajo ali pa se bojijo izgubiti zaposlitev.

Obstajajo velike razlike v izpostavljenosti pasivnemu kajenju med različnimi poklicnimi skupinami. Za delavce v gostinskem sektorju je značilna večja in dolgotrajnejša izpostavljenost tobačnemu dimu drugih. Ravni tobačnega dima na delovnih mestih v gostinskem sektorju so med najvišjimi med vsemi delovnimi mesti^1,7,18. Ti delavci so zaradi dolgotrajne, pogosto desetletja dolge in visoke stopnje izpostavljenosti še posebej podvrženi tveganjem za zdravje. Določeni delavci, ki so izpostavljeni dodatnim karcinogenom na delovnem okolju, kot sta npr. azbest ali topila, pa so zaradi sinergističnega učinka kombinacije le-teh in tobačnega dima izpostavljeni še večjemu tveganju za rakava obolenja³.

Tudi zakonska določba, ki predvideva ustrezno prezračevanje za preprečevanje mešanja zraka, po najnovejših spoznanjih ustreznih strok, ni več ustrezna. Znano je, da nobena od dostopnih tehnologij prezračevanja ali sistemov za čiščenje zraka ne zmore zagotavljati zaščite pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu brez obsežnih in nepraktičnih povečevanj prezračevanja, celo v pogojih z zmernim kajenjem^{3,5,7,10,14,20}. Tudi ločeni prostori za nekadilce oziroma kadilce, ne zaščitijo delavcev na delovnih mestih^7,14,18. Podatki celo kažejo, da so v primerih ločenih prostorov z ločeno ventilacijo pogoji za delavce še slabši, ker so v prostorih za kadilce prisotne visoke koncentracije karcinogenov in toksinov iz tobačnega dima^7,14. Strategijo zmanjševanja škodljivosti kajenja za nekadilce z uporabo ventilacijskih sistemov po vsem svetu kot alternativo prepovedim kajenja spodbuja tobačna industrija. ASHRAE-Ameriško združenje inženirjev za področja ogrevanja, hlajenja in prezračevanja, katerih ocene in standardi so pogosto mednarodno uporabljeni v zakonih in drugih predpisih, za čiščenje zraka onesnaženega s tobačnim dimom ne želi postaviti standardov, saj ne morejo zagotoviti zdravstveno neoporečnega čiščenja. Standarde oblikuje 80 komisij in se obnavljajo vsakih pet let v skladu s tehnološkim razvojem in novimi spoznanji. Standardi, ki so postavljeni za zrak v zaprtih prostorih, pa postavljajo izjemo za zakajene prostore in zanje ne veljajo, saj dokazi pričajo, da je v prostorih, kjer je kajenje dovoljeno, nemogoče vzpostaviti ustrezno kvaliteto zraka.
Prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih mestih in javnih prostorih je tako edini ukrep, ki zagotavlja ustrezno zaščito delavcev in drugih oseb pred škodljivimi učinki tobačnega dima^18,21-26.

Zakon prepoveduje prodajo tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 15 let. Tako določena starostna meja legalizira nakup tobačnih izdelkov in s tem posredno tudi kajenje mladoletnim osebam, ki so starejše od 15 let. Določitev starostne meje sodi med učinkovite ukrepe za nadzor nad tobakom, ki učinkujejo preko zmanjšanja dostopnosti do tobaka in tobačnih izdelkov. Cilj tega ukrepa je zmanjšanje prodaje tobačnih izdelkov mladim in s tem posledično zmanjšanje kajenja med mladimi²⁵.
16. člen Okvirne konvencije za nadzor nad tobakom določa prepoved mladoletnim osebam tako za nakup tobačnih izdelkov mladoletnim osebam kot za prodajo.

Podatki inšpekcijskih pregledov ZIRS-a kažejo, da so inšpektorji kršitve ZOUTI največkrat ugotovili v gostinskih lokalih, vendar ne v gostilnah in restavracijah, temveč predvsem v barih. Gre predvsem za nespoštovanje prepovedi kajenja v delih, ki niso namenjeni kadilcem ter za neustrezno prezračevanje (izklopljene ali slabo vzdrževane prezračevalne naprave). Inšpektorji ugotavljajo kršitve tudi v skupnih prostorih poslovnih centrov (npr. nakupovalni centri, čakalnice javnega prometa) v povezavi s tamkajšnjimi gostinskimi lokali, ki v avlah centrov namestijo gostinske vrtove.

Inšpektorji za delo v praksi razlikujejo dve vrsti delodajalcev na področju nadzora izvajanja ZOUTI. Prvo skupino predstavlja področje gostinstva vključno z igralništvom, drugo pa vsi ostali delodajalci. Izvajanje nadzora je problematično v gostinstvu in v igralnicah, kjer so se delavci prisiljeni gibati v prostorih, v katerih je kajenje dovoljeno. Sedanja zakonska ureditev, ki sicer načelno zagotavlja delavcem delo v s tobakom neonesnaženih prostorih, je v primeru gostinskih delavcev in delavcev v igralnicah v praksi praktično neizvedljiva. Inšpektorji za delo ugotavljajo, da je večina drugih delodajalcev opredelila poseben prostor za kajenje, manjši del pa je v celoti prepovedal kajenje v delovnih prostorih.

Inšpektorji, pristojni za nadzor zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov tudi ugotavljajo, da je težko nadzirati posameznike, ki pogosto ne spoštujejo opozorila, da se v delih za nekadilce ne kadi in jih je v praksi težko kaznovati, saj inšpektorji nimajo pristojnosti za preverjanje identitete. V nekaterih državah EU, kot so Italija, Švedska in Škotska, so v nadzor tudi zaradi tega vključili redarske službe.

Okvirna konvencija o nadzoru nad tobakom

Okvirna konvencija SZO za nadzor nad tobakom je bila sprejeta na 56. zasedanju Generalne skupščine SZO, 21. maja 2003 v Ženevi. Slovenija si je v poteku pogajanj zelo aktivno prizadevala za sprejem čim bolj restriktivne konvencije za nadzor nad tobakom, ki v večini določil odraža našo obstoječo zakonodajo na tem področju.
Osnovni namen Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za nadzor nad tobakom je okrepitev ukrepov za omejevanje epidemije uživanja tobaka. Pri SZO ocenjujejo, da v Evropski regiji zaradi uživanja tobaka na leto umre 1.2 milijona ljudi, kar predstavlja 14% vseh smrti na leto. Uživanje tobaka je s tem eden glavnih vzrokov za prezgodnjo obolevnost in umrljivost, ki ga je mogoče enostavno odpraviti. V primeru, da evropske države ne bodo bolj učinkovito ukrepale, bo leta 2020 za posledicami tobaka umrlo na leto že 2 milijona prebivalcev Evrope (20% vseh smrti). Slovenija sodi med države, v katerih kadi manj kot 25% odraslih prebivalcev, narašča pa delež kadilcev med mladostniki in ženskami. Število kadilcev se je zmanjšalo predvsem v preteklem desetletju, ko je bila leta 1996 uvedena v primerjavi z drugimi evropskimi državami razmeroma restriktivna zakonodaja na področju nadzora nad tobakom, in sicer z 28,2% leta 1994 na 23,7% leta 2003. Kar nekaj držav članic EU pa je število kadilcev že znižalo pod 20% v odrasli populaciji, na primer Italija, Švedska, Velika Britanija, Portugalska.
Okvirna konvencija SZO za nadzor nad tobakom zavezuje države, ki jo ratificirajo, da v svojih zakonodajah in nacionalnih strategijah sprejmejo ukrepe za zmanjševanje povpraševanja po tobaku. Med temi sta tudi zaščita pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu v zaprtih delovnih prostorih, v javnem transportu, zaprtih javnih prostorih in drugih javnih prostorih ter prepoved prodaje in nakupa tobačnih izdelkov mladoletnim osebam.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona

Najpomembnejši cilji in načela, ki jim sledi predlog zakona so:

- popolna zaščita zaposlenih iz vseh poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v delovnih prostorih,
- popolna zaščita vseh oseb pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v javnih prostorih,
- zmanjšanje dostopnosti do tobačnih izdelkov mladoletnim osebam in uskladitev zakona z določili Okvirne konvencije za nadzor nad tobakom,
- zmanjšanje povpraševanja po tobačnih izdelkih, zmanjšanje kajenja med mladimi in odraslimi in povečano opuščanje kajenja.

Predlagani Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ne posega bistveno v načela sedaj veljavnega zakona. To je predvsem varstvo zdravja prebivalcev pred škodljivimi vplivi uporabe tobačnih izdelkov. S predlaganim zakonom bo dosežena popolna zaščita vseh oseb pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu v javnih prostorih ter enakopravnost vseh zaposlenih pri uveljavljanju pravice do dela v prostorih, ki niso onesnaženi s tobačnim dimom, saj predlog zakona prepoveduje kajenje v vseh delovnih in javnih zaprtih prostorih.

Omejitev dostopa tobačnih izdelkov mladoletnim osebam bo dosežena z zvišanjem starostne meje za nakup in prodajo tobačnih izdelkov s 15 na 18 let.

Zakonodajna prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih šteje za najpomembnejši ukrep za zaščito nekadilcev pred tobačnim dimom^{3,4,7,18,21-26}. Zaščita pred s tobačnim dimom onesnaženim zrakom z uvedbo popolne prepovedi kajenja v zaprtih delovnih in javnih prostorih je prvenstveno namenjena zmanjševanju tveganja, ki ga za zdravje ljudi predstavlja pasivno kajenje. Tak ukrep pa ima po izkušnjah držav, ki so ga že uvedle, posledično tudi pozitivne ekonomske učinke in hkrati vpliva na zmanjšanje kajenja, zmanjšanje povpraševanja po tobačnih izdelkih in večje opuščanje kajenja^3,5,14,40. Vpliva tudi na spremembo kadilskega vedenja in odnosa do kajenja^10,14,40. Popolne prepovedi kajenja na delovnih mestih povečujejo verjetnost omejevanja kajenja v domačih zaprtih prostorih. Izkazalo se je, da delavci, ki delajo na delovnih mestih brez tobačnega dima, pogosteje ne dovolijo kajenja na lastnem domu. To je še posebej pomembno z vidika zmanjšane izpostavljenosti tobačnemu dimu pri otrocih. Za mlade, ki živijo v domovih brez tobačnega dima, obstaja manjše tveganje, da bodo pričeli s kajenjem oziroma večja verjetnost, da bodo kajenje opustili^8,45.

Omejitev kajenja na javnih mestih ima tudi dodatno sporočilo in sicer, da kajenje ni družbeno sprejemljivo. Tako je manj vrstniškega pritiska predvsem med mladimi in se spremeni tudi kadilsko vedenje mladih in mladih odraslih, kar še dodatno zmanjša porabo tobaka^5,10,27. Učinek je toliko večji, kolikor bolj restriktiven in obsežen je ukrep omejitve^1,5,27. Popolne, ne pa delne prepovedi, so namreč pri mladih povezane z zaznavanjem nižje prevalence kajenja odraslih in nižjim zaznavanjem družbene sprejemljivosti kajenja^45,46. Zmanjša se prevalenca kajenja med mladimi, povprečna poraba cigaret med mladimi in poveča verjetnost opustitve kajenja med mladimi^5,27. Glede na navedeno se ocenjuje, da je popolna prepoved kajenja na vseh delovnih mestih vključno z restavracijami in bari tudi učinkovit ukrep za zmanjševanje kajenja med mladimi^45,46


Poglavitne rešitve predloga zakona:

· Na embalaži tobačnih izdelkov se uvaja poleg drugih zdravstvenih opozoril še številko telefona za pomoč pri odvajanju kajenja. S tem bo kadilcem, ki se bodo želeli odvaditi od kajenja lahko dana hitra pomoč pri odvajanju od kajenja s seznanitvijo s posameznimi programi odvajanja od kajenja. Številko telefona in pogoje za njeno delovanje bo predpisal minister s podzakonskim aktom.

· Zvišuje se starostna meja za nakup tobačnih izdelkov in sicer iz dosedanjih 15 let na 18 let ter uvaja starostno mejo 18 let tudi za tiste, ki prodajajo tobačne izdelke. Navedena sprememba se predlaga tako iz razloga manjše dostopnosti mladoletnikom do tobačnih izdelkov, kot tudi zato, ker državo zavezuje k sprejemu takšne določbe Okvirna konvencija za nadzor nad tobakom, ki jo je Republika Slovenija že ratificirala.

· Uvedba popolne prepovedi kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Za zaprt javni ali delovni prostor se šteje prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Izjem, ki jih dopušča sedaj veljavni zakon glede kajenja v za ta namen ločenih prostorih, predlagani zakon ne dopušča več. S tem bo odpravljena nedoslednost sedanje ureditve, ki po eni strani daje zaposlenim pravico, da se jim omogoči delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen, po drugi pa dovoljuje kajenje v javnih prostorih, kjer so zaposleni, če delajo na takšnem delovnem mestu v javnem prostoru, lahko proti svoji volji izpostavljeni škodljivim vplivom tobačnega dima. Zakon določa izjeme od splošne prepovedi kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih in sicer v posebej za kadilce določenih prostorih nastanitvenih obratov in drugih ponudnikih nočitev, v domovih za ostarele in zaporih v prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci, v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah in v posebej za kadilce določenih prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave duševnih bolnikov ter v kadilnicah. Kadilnica je tisti zaprti prostor, ki je fizično ločen od drugih zaprtih prostorov in ga lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje. Predlagani zakon ohranja že uveljavljeno absolutno prepoved kajenja v vzgojno izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah. Zato ti posebni prostori oziroma kadilnice po predlogu zakona v teh prostorih ne bodo dovoljeni. Poleg tega se prepoveduje kajenje tudi v odprtih prostorih oziroma funkcionalnih površinah stavb, kjer se opravlja vzgojno izobraževalna dejavnost.

· Določeni so pogoji, ki jih bodo morali izpolnjevati posebni prostori za kajenje (kadilnice).Ti prostori bodo morali izpolnjevati določene tehnične pogoje in v njih med drugim ne bo dovoljeno jesti in piti, obsegali bodo lahko največ 20% skupne površine zaprtega javnega oziroma delovnega prostora.

Predlagani zakon ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva. V proračunu ni potrebno zagotoviti sredstev za izvajanje zakona.

4. Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske Unije

Predlog pravnega akta RS ne prenaša določb direktiv EU oziroma ni sprejet z namenom usklajevanja s pravnim redom EU.

5. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Obstajajo številna priporočila mednarodnih organizacij, kot sta Svetovna zdravstvena organizacija in UNICEF, da je potrebno nekadilce in še posebej otroke in mlade zaščititi pred tobačnim dimom in njegovimi škodljivimi učinki na zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je v svojih akcijskih načrtih za Evropo brez tobaka iz leta 1998 (''Third Action Plan for a Tobacco Free Europe'') in leta 2002 (''Fourth Action Plan'') izpostavila pomen zaščite pred neprostovoljno izpostavljenostjo pasivnemu kajenju na javnih ter delovnih mestih in se zavzela za okolja brez tobačnega dima. Še posebej sta Svetovna zdravstvena organizacija in UNICEF leta 1999 izpostavila pravico vsakega otroka, da odrašča v okolju brez tobačnega dima. Okvirna konvencija za nadzor nad tobakom zavezuje države, da priznajo škodljivi učinek pasivnega kajenja na zdravje in jih usmerja v izvajanje ustreznih ukrepov na tem področju³.

Države EU

Junija 2005 so na konferenci "Evropa brez tobaka" številni evropski ministri za zdravje in tudi za delo podprli politike usmerjene v okolje brez tobačnega dima. V zadnjih nekaj letih je nasploh viden preobrat v smer politične podpore okoljem brez tobačnega dima. Tako je švedski minister za zdravje na omenjeni konferenci napovedal, da bo v roku petih let večina držav članic EU imela uzakonjeno prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih. V obdobju desetih let pa bodo brez takih zakonov le še izjeme med državami članicami EU⁵. Podporo politiki javnih in delovnih mest brez tobačnega dima in svojo ambicijo, da bi konec njegovega mandata prepovedi kajenja na javnih mestih uvedle vse države članice EU je izrazil tudi evropski komisar M. Kyprianou⁴⁷.
Za prepovedi kajenja na javnih mestih, kot so restavracije, delovna mesta, šole, bolnišnice, kino dvorane in javna prevozna sredstva so se v okviru EU zavzeli že leta 1999. Decembra.2002 so bila sprejeta Priporočila Sveta o preprečevanju kajenja (2003/54/EC), v katerih so bile države članice med drugim pozvane, da poskrbijo za ustrezno zaščito pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu na delovnih mestih, zaprtih javnih prostorih in javnem transportu. V Akcijskem načrtu za okolje in zdravje za obdobje 2004-2010 se je Evropska komisija leta 2004 zavezala, da bo ukrepala za izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih predvsem z vzpodbujanjem prepovedi kajenja. Po sprejemu Okvirne konvencije o nadzoru nad tobakom je Evropska komisija postala tudi ena od pogodbenic Okvirne konvencije SZO za nadzor nad tobakom. Deli te pogodbe govorijo o zaščiti pred pasivnim kajenjem.
Pred letom 2004 ni popolna prepoved kajenja na delovnih in javnih mestih vključno z restavracijami in bari veljala v nobeni od držav Evropske unije. Po uvedbi popolne prepovedi na Irskem (marec 2004) pa je prepoved kajenja v barih in restavracijah uzakonila že vrsta držav. Države, kjer popolna prepoved kajenja vključuje tudi restavracije in bare so poleg Irske še Italija (januar 2005), Malta (april 2005), Švedska (junij 2005), Škotska (marec 2006), Velika Britanija in S. Irska ter Francija (november 2006). Med države, kjer so v veljavi delne prepovedi kajenja tudi v restavracijah in barih, sodi ob Finski in Estoniji tudi Slovenija. Delne prepovedi in strožje zakonodaje na tem področju pa so v zadnjih letih uvedle tudi države, ki so tradicionalno zagovarjale bolj liberalno politiko do kajenja, kot so Belgija, Španija, Nizozemska, Nemčija in Avstrija. Že po krajšem obdobju delnih prepovedi v nekaterih od teh držav ugotavljajo, da je delne prepovedi v praksi težko dosledno izvajati. Delitev na kadilska in nekadilska področja ne zagotavlja ustrezne zaščite zdravja nekadilcev, kajti zrak iz obeh področij se meša. Take zakonske določbe bi morala zamenjati celostna in obsežna prepoved kajenja, ki vključuje popolno prepoved kajenja na delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, javnih mestih in javnem transportu⁵. O strožji zakonodaji že razmišljajo tako na Finskem kot v Nemčiji in Španiji.

Prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih vključno z bari in restavracijami je junija 2004 sprejela tudi Norveška, dovoljuje pa kadilske sobe na delovnih mestih.
Italijanski, malteški in švedski zakon prepovedujejo kajenje na vseh delovnih mestih, vključno z bari in restavracijami, kjer pa dovoljujejo označene zaprte in ventilirane kadilske sobe, v katerih pa se ne streže hrana in pijača in se v njih ne zadržujejo zaposleni.

Evropska komisija je v letošnjem letu dala v javno razpravo zeleno knjigo "Za Evropo brez tobačnega dima - politične izbire", s katero želijo v procesu javnega posvetovanja ugotoviti pripravljenost držav članic EU glede možnih nadaljnjih ukrepov na ravni EU. Proces se bo zaključil maja 2007.


Irska
Zakon, ki je stopil v veljavo marca 2004, prepoveduje kajenje na delovnih mestu in nekaterih javnih mestih. Prepoved kajenja velja na delovnih mestih, restavracijah in barih, v javnem transportu, zdravstvenih ustanovah, v vzgojno-izobraževalnih inštitucijah, izbranih javnih mestih, v javnih prostorih za zabavo (kino, gledališče itd.). Zakon določa izjeme, kot so bivališča oziroma domovi, zapori, hotelske sobe, negovalni domovi, hospici, psihiatrične bolnice in prostori, ki so popolnoma nepokriti oziroma prostori, ki so pokriti, imajo pa zidove ali podobne strukture na manj kot 50% obsega. Zakon ne omogoča kadilnic.
Prodaja ali preskrba tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, ni dovoljena.

Enoletne izkušnje: Eno leto po uvedbi omejitve je velika večina delovnih mest brez tobačnega dima⁴⁸.
Upoštevanje prepovedi je zelo visoko, saj je bilo med 92-95% vseh delovnih brez tobačnega dima (glede na različne inšpekcijske programe). Ukrep uživa široko podporo tako med delavci kot tudi delodajalci⁴⁸.
Podpora prepovedi je obsežna, ankete na reprezentativnem vzorcu prebivalcev kažejo, da⁴⁸:

- 98% prebivalcev verjame, da so delovna mesta brez tobačnega dima bolj zdrava, vključno z 94% kadilcev;
- 96% prebivalcev meni, da je zakon o prepovedi kajenja na vseh zaprtih delovnih mestih uspešen, vključno z 89% kadilcev in
- 93% prebivalcev meni, da je taka prepoved dobra ideja, vključno z 80% kadilcev.

Finančne ocene koristi uvedbe ukrepa omejitve kajenja na javnih in delovnih mestih

Skupni ekonomski učinek popolne prepovedi kajenja na javnih in delovnih mestih in s tem zmanjšanja izpostavljenosti tobačnemu dimu, je bil pripravljen na osnovi finančnega ovrednotenja pozitivnih učinkov na zdravje in ekonomskih učinkov na gostinski sektor¹:

- zmanjšanje smrti zaradi pljučnega raka, koronarne srčne bolezni, možganske kapi in bolezni dihal;
- zmanjšanje števila smrti med aktivnimi kadilci;
- prihranki za zdravstveno zavarovalnico tako zaradi zmanjšanja obsega pasivnega kot tudi aktivnega kajenja;
- povečanje produktivnosti zaradi zmanjšanja odsotnosti z dela zaradi pasivnega in aktivnega kajenja;
- prihranki zaradi zmanjšanja kadilskih odmorov, škode zaradi požarov in stroškov za čiščenje;
- učinek na gostinski sektor;

Združene države Amerike

V ZDA so številne države že uvedle popolno prepoved kajenja na vseh zaprtih delovnih in javnih mestih, vključno s pivnicami oziroma bari: California, Connecticut, Delaware, Maine, New Jersey, New York, Massachusetts, Rhode Island, Vermont, Washington. Montana in Utah bosta prepoved uvedli v letu 2009. Ukrep prepovedi kajenja sta uvedli tudi Washington DC (z razširitvijo na bare v januarju 2007) in Puerto Rico. V ZDA živi 28% prebivalcev na področjih, kjer je uvedena popolna prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih, 40% prebivalstva pa na področjih, kjer je v veljavi manj omejujoča prepoved (samo delovna mesta, samo restavracije, samo bari) ⁵.

Nova Zelandija

V Novi Zelandiji je bila popolna prepoved kajenja uvedena decembra 2004 in vključuje vse restavracije, bare in igralnice. Upoštevanje zakona je visoko in 97% barov in tavern je brez tobačnega dima⁵.


6. Druge posledice, ki jih bo imel predlog zakona

Predlagani zakon ne bo imel drugih posledic.



Viri;

1. Ludbrook A et al. International Review of the Health and Economic Impact of the Regulation of Smoking in Public Places. 2005, Health Economics Research Unit and Department of Public Health, University of Aberdeen.
2. Scientific Committee on Tobacco and Health (SCOTH). Secondhand Smoke: Review of evidence since 1998: Update of evidence on health effects of secondhand smoke. November 2004, UK Dept. Of Health.
3. British Medical Association. Towards smoke – free public places. November 2002. Board of Science and education & Tobacco Control Resource Center.
4. The ASPECT Consortium. Tobacco or Health in European Union: Past, Present and Future. European Communities, 2004.
5. Smoke Free Partnership. Lifting the Smokescreen: 10 reasons for a smoke free Europe. 2006, ERSJ Ltd.
6. US Department of Health and Human Services. Environmental Tobacco Smoke. 11th Report on Carcinogens. Official Citation: Report on Carcinogens, Eleventh Edition; U.S. Department of Health and Human Services, Public Health Service, National Toxicology Program .
7. Report on the health effects of environmental tobacco smoke (ETS) in the workplace. Health and Safety Authority, Office of Tobacco Control, December 2002.
8. Gilmour MI et al. How Exposure to ETS, Outdoor Pollutants and Increased Pollen Burdens Influences the Incidence of Asthma. Environmental Health Perspectives, April 2006; 114(14): 627-633.
9. State of California, Air Resources Board. Proposed Identification of Environmental Tobacco Smoke As a Toxic Air Contaminant, Part B – Health Effects. 2005. California Environmental Protection Agency, Office of Environmental Health Hazard Assessment.
10. US Department of Health and Human Services. The Health Consequences of Involuntary Smoking: a report of the Surgeon General. Washington DC: Office on Smoking and Health, 1986 (DHHS Publication no. (CDC) 87-8398).
11. IARC. Involuntary Smoking. Vol. 83 (2002).
12. WHO Regional Office for Europe. Air Quality Gudelines. Chapter 8.1. Environmental Tobacco Smoke.
13. State of California, Air Resources Board. Proposed Identification of Environmental Tobacco Smoke As a Toxic Air Contaminant, Part A – Exposure Assessment. 2005. California Environmental Protection Agency, Office of Environmental Health Hazard Assessment.
14. U.S.Department of Health and Human Services. The Health Consequences of Involuntary Exposure to Tobacco Smoke: A Report of the Surgeon General. 2006. Washington D.C., Government Printing Office.
15. DiFranza JR et al. Prenatal and Postnatal Environmental Tobacco Smoke Exposure and Children's Health. Pediatrics 2004; 113; 1007-1015.
16. Juričič M. Izpostavljenost slovenskih šolskih otrok, starih 13 do 15 let, pasivnemu kajenju. Specialistična naloga iz higiene, Univerza v Ljubljana, Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje. 2004.
17. International Labour Organization. Introductory Report: Decent Work – Safe Work. Geneva, International Labour Office, 2005.
18. Siegel M et al. The Impact of Tobacco USe and Secondhand Smoke on Hospitality Workers. Clinics of Occupational and Environmental Medicine, 2005; 5(1):31-42.
19. ACOEM. Epidemiological Basis for an Occupational and Environmental Policy on Environmental Tobacco Smoke, July 2000.
20. Nathan R. Model Legislation for Tobacco Control: A Policy Development and Legislative Drafting Manual. International Union for Health Promotion and Education, France, First Edition 2004.
21. Cains T et al. Designated ''no smoking'' areas provide from partial to no protection from environmental tobacco smoke. Tobacco Control 2004; 13:17-22.
22. Brownson RC et al. Shaping the Context of Health: A Review of Environmental and Policy Approaches in the Prevention of Chronic Diseases. Annual Review of Public Health 2006. 27:341-370.
23. Tobacco Control at a Glance, World Bank, July 2003
24. Prabhat J, Chaloupka FJ et al. Curbing the Epidemic: Governments and the Economics of Tobacco Control, World Bank
25. U.S.Department of Health and Human Services. Reducing Tobacco Use: A Report of the Surgeon General. Atlanta, Georgia: U.S. Department of Health and Human Services, Centers for Disease Control and Prevention, National Center for Chronic Disease Prevention and Health Promotion, Office of Smoking and Health, 2000.
26. Effective tobacco control policies in 28 European countries
27. CDC, ‚’Projected Smoking-Related Deaths Among Youth in United States.’’ MMWR, November 8, 1996, http://www.cdc.goc/mmwr.
28. US Department on Health and Human Sciences. Preventing Tobacco Use Among Young People: A Report of the Surgeon General. Atlanta, GA: US Public Health Service; 1994.
29. Campaign for Tobacco-Free Kids. Smoking's Immediate Effects on the Body. July 18, 2004. http://www.tobaccofreekids.org/research/factsheets/pdf/0177.pdf
30. Chief Medical Officer. Health Check. Annual Report of the Chief Medical Officer 2003. London: Departmenf of Health, 2003.
31. Parrott AC. Does cigarette smoking cause stress? Am Psychol 1999; 54(10):817-820.
32. Russell Ma. The nicotine addiction trap: a 40-year sentence for four cigarettes. Br J Addict 1990; 85(2):293-300.
33. DiFranza JR et al. Initial symptoms of nicotine dependence in adolescents. Tobacco Control 2000; 9: 313-319.
34. DiFranza JR et al. Development of symptoms of tobacco dependence in youths: 30 months follow up data from DANDY study. Tobacco Control 2002; 11: 228-235.
35. Hibell B, Andersson B, Ahlstrom S, Balakireva O, Bjarnason T, Kokkevi A, Morgan M, Stergar E: The 1999 ESPAD report. Alcohol and Other Drug Use Among Students in 30 European countries. Stockholm: The Swedish Council for Information on Alcohol and Other Drugs, CAN. Council of Europe, 2000; 383.
36. Stergar E, Hafner A, Stanojevič Jerkovič O, Valič S. Evropska raziskava o alkoholu in preostalih drogah med šolsko mladino. Poročilo ESPAD 1999 za Republiko Slovenijo. Zdrav Var, Supl, 2001, 40.
37. Hibell B, Andersson B, Bjarnason T, Ahlstrom S, Balakireva O, Kokkevi A, Morgan M, Stergar E: The ESPAD report 2003. Alcohol and Other Drug Use Among Students in 35 European countries. Stockholm: The Swedish Council for Information on Alcohol and Other Drugs, CAN, Council of Europe, 2004; 456.
38. World Health Organization. Young People's Health in Context: Health Behaviour in School-Aged Children (HBSC) Study: international report from the 2001/2002 survey. Health Policy for Children and Adolescents, No.4.
39. Juričič M. Global Youth Tobacco Survey Country Report: Slovenia, 2003.
40. Smoke Free Partnership. Smoke Free Europe makes economic sense. May 2005
41. Bradley TP et al. Tobacco and Carcinogens in the Workplace. Clinics of Occupational and Environmental Medicine, 2005; 5(1):117-137.
42. How Smoke-free Laws Improve Air Quality: A Global Study of Irish Pubs.
43. Aragon. Spremljanje odnosa javnosti do kajenja in predloga zakona o kajenju. Februar 2005. Ministrstvo za zdravje. Neobjavljeno.
44. Ireland, Office of Tobacco Control. Smoke-Free Workplaces in Ireland: A One-Year Review. March 2005.
45. Fichtenberg C, Glantz SA. Effect of smoke-free workplaces on smoking behaviour. Systematic review. BMJ 2002; 325;188-95.
46. Siegel M et al. Effect of local restaurant smoking regulations on progression to established smoking among youths. Tobacco Control 2005;14: 300-306.
47. EurActiv Interview News, Monday, 14 February 2005.
48. Ireland, Office of Tobacco Control. Smoke-Free Workplaces in Ireland: A One-Year Review. March 2005.

"Z globo 125 eurov se kaznuje posameznik:

– če brezplačno ponuja tobačne izdelke na javnem mestu in v javnih prostorih (drugi odstavek 10. člena);

– če kadi v javnem ali delovnem prostoru, kjer je kajenje prepovedano (16. člen)."

Natis podatkov iz prvega odstavka 9. člena zakona morajo izdelovalci in uvozniki tobačnih izdelkov zagotoviti najpozneje v osmih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

III. Obrazložitev členov

K 1.členu

V člen, ki razlaga posamezne pojme se dodaja nov pojem kadilnica.Kadilnica pomeni tisti zaprti prostor, ki je fizično ločen od drugih zaprtih prostorov in ga lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje.

K 2.členu

S predlagano spremembo se opredeljuje, v katerih dejavnostih se prostori štejejo za javne prostore, tako da ni več določeno, da gre za prostore, ki so namenjeni skupni rabi. Zaradi zagotavljanja izvajanja tega zakona oziroma izvajanja nadzora s strani pristojnih organov je potrebna razmejitev med javnimi in delovnimi prostori.

K 3. členu

Predlagana sprememba uvaja poleg zdravstvenih opozoril ("Kajenje ubija" oziroma " Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli" ) še številko telefona za pomoč pri odvajanju kajenja. S tem bo kadilcem, ki se bodo želeli odvaditi od kajenja lahko dana hitra pomoč pri odvajanju od kajenja s seznanitvijo s posameznimi programi odvajanja od kajenja. Samo številko telefona in pogoje za njeno delovanje bo predpisal minister s podzakonskim aktom.

K 4. členu

Predlagana sprememba zvišuje starostno mejo za nakup tobačnih izdelkov in sicer iz dosedanjih 15 let na 18 let ter uvaja starostno mejo 18 let tudi za tiste, ki prodajajo tobačne izdelke. Navedena sprememba se predlaga tako iz razloga manjše dostopnosti mladoletnikom do tobačnih izdelkov, kot tudi zato, ker državo zavezuje k sprejemu takšne določbe Okvirna konvencija za nadzor nad tobakom, ki jo je Republika Slovenija že ratificirala.

Zaradi opozorila o starostni omejitvi nakupa tobačnih izdelkov je potrebno to omejitev prodaje tobačnih izdelkov osebam mlajšim od 18 let tudi objaviti.

K 5. členu

Zaradi možnosti preverjanja starosti kupca tobačnih izdelkov se daje s predlaganim določilom prodajalcu tobačnih izdelkov možnost preverjanja starosti kupca tobačnih izdelkov, na način, ki je že uveljavljen pri prodaji alkoholnih pijač osebam, ki so mlajše od 18 let.

K 6. členu

S predlagano spremembo se predlaga uvedba popolne prepovedi kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Za zaprt prostor se šteje prostor, ki ima streho, ne glede na to iz kakšnega materiala je ta streha in površino najmanj v obsegu polovice površine pripadajočih sten. Izjem, ki jih dopušča sedaj veljavni zakon glede kajenja v za ta namen ločenih prostorih, predlagani zakon ne dopušča več. S tem bo odpravljena nedoslednost sedanje ureditve, ki po eni strani daje zaposlenim pravico, da se jim omogoči delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen, po drugi pa dovoljuje kajenje v javnih prostorih, kjer so zaposleni, če delajo na takšnem delovnem mestu v javnem prostoru, lahko proti svoji volji izpostavljeni škodljivim vplivom tobačnega dima.

Zato predlagani zakon dopušča kajenje le v prostorih, kjer zaposleni ne morejo biti izpostavljeni s tobačnim dimom onesnaženim zrakom. Zakon določa izjeme od splošne prepovedi kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih in sicer dopušča kajenje v posebej za kadilce določenih sobah nastanitvenih obratov (hoteli, prenočišča, ipd.), v sobah v domovih za ostarele in zaporih, in sicer kadar v njih bivajo samo kadilci in niso namenjeni skupni rabi, ter v posebej določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah ter v kadilnicah, to je v tistih zaprtih prostorih, ki so fizično ločeni od drugih zaprtih prostorov in jih lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje. Predlagani zakon ohranja že uveljavljeno absolutno prepoved kajenja v vzgojno izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah. Zato ti posebni prostori oziroma kadilnice po predlogu zakona v teh prostorih ne bodo dovoljeni. Poleg tega se prepoveduje kajenje tudi v odprtih prostorih oziroma funkcionalnih površinah stavb, kjer se opravlja vzgojno izobraževalna dejavnost.

K 7. členu

Določajo se pogoji, ki jih bodo morali izpolnjevati posebni prostori za kajenje (kadilnice) v primerih, ko so ti postavljeni v prostor, kjer jih je dovoljeno postaviti.

Pomembno je, da bodo ti prostori izpolnjevali takšne tehnične zahteve, ki bodo primerno prezračevane tudi za kadilce in ki bodo hkrati onemogočale pretok onesnaženega zraka v druge prostore. Ti prostori bodo namenjeni izključno kajenju. V njih ne bo dovoljeno jesti in piti, in ne bo dovoljena nikakršna strežba, obsegali bodo lahko največ 20% skupne površine zaprtega javnega in delovnega prostora. Ti prostori, bodo morali ustrezati določenim tehničnim pogojem, ki jih bo predpisal minister, pristojen za zdravje v roku 1 meseca od uveljavitve zakona.

K 8. členu

Glede na to da je uvedena popolna prepoved kajenja v vseh delovnih prostorih in javnih prostorih je postalo besedilo dosedanjega 18. člena, ki je določalo pravico delati v prostorih, kjer zrak ni onesnažen s tobačnim dimom, brezpredmetno.

K 9. členu

Predlagana sprememba 20. člena, v zvezi z nadzorom je posledica sprememb v besedilu posameznih členov ter natančnejše opredelitve pristojnosti nadzornih organov. Zaradi sprememb besedila zakona je bilo člen potrebno napisati na novo.

Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije bo opravljal nadzor nad zagotavljanjem prepovedi kajenja v vseh zaprtih javnih prostorih in v prostorih, ki se po tem zakonu ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja,nad posamezniki, ki ne bodo spoštovali prepovedi kajenja v teh prostorih ter nadzor nad kadilnicami v teh prostorih.

Inšpektorat Republike Slovenije za delo bo opravljal nadzor nad prepovedjo kajenja v vseh drugih delovnih prostorih, kadilnicami v teh prostorih in posamezniki, ki v delovnih prostorih ne bodo spoštovali prepovedi kajenja.

Tržni inšpektorat bo poleg dosedanjega nadzora opravljal tudi nadzor v zvezi s prepovedjo prodaje tobačnih izdelkov osebam mlajšim od 18 let oziroma prepovedjo tem osebam, da bi tobačne izdelke prodajale.Pristojnosti pri nadzoru uvoza tobačnih izdelkov carinske uprave ostajajo nespremenjene.

K 10. in 11. členu

Gre za spremembe kazenskih določb v 21. in 22. členu zakona, ki so posledica sprememb posameznih členov ter uskladitve z novo valuto.

K 12. členu

Predpis, ki bo določil telefonsko številko za pomoč pri odvajanju od kajenja in pogoje za delovanje te številke bo minister izdal v enem mesecu od uveljavitve zakona, medtem ko bo ta številka morala biti natisnjena na embalaži tobačnih izdelkov v osmih mesecih od uveljavitve zakona.

K 13. členu

Predpis, ki bo podrobneje določal pogoje, ki jih bodo morale izpolnjevati kadilnice bo moral minister, pristojen za zdravje sprejeti v roku 30 dni od uveljavitve zakona.

K 14.členu

Zakon bo začel veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

IV. Besedilo členov, ki se spreminjajo:

2. člen

Posamezni pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. Tobačni izdelki so izdelki, ki vsebujejo tobak, ki je lahko
tudi gensko spremenjen, in so namenjeni za kajenje, njuhanje,
sesanje ali žvečenje.

2. Katran je suh, nerazredčen, breznikotinski kondenzat dima, ki
nastaja pri kajenju.

3. Nikotin pomeni nikotinske alkaloide.

4. Ogljikov monoksid je sestavni del plinske faze kadilskega
dima in nastaja pri nepopolnem izgorevanju tobaka in drugih
organskih sestavin tobačnih izdelkov.

5. Tobak za oralno uporabo so vsi tobačni izdelki za oralno
uporabo, razen za kajenje in žvečenje, ki so delno ali v celoti
izdelani iz tobaka v prahu ali drobcih ali kakršnikoli
kombinaciji prahu in drobcev, ki so lahko pakirani v vrečkah ali
v kakršnikoli drugi embalaži, ali so podobni živilskemu izdelku.

6. Sestavina je vsaka snov ali sestavni del, ki se uporablja pri
izdelavi ali pripravi tobačnega izdelka, razen tobačnih listov
in drugih naravnih ali nepredelanih delov rastline tobaka, in je
v končnem izdelku še vedno prisotna, četudi v spremenjeni
obliki, vključno s papirjem, filtrom, tiskarskimi črnili in
lepili.

7. Oglaševanje in promocija tobaka in tobačnih izdelkov je
vsakršno posredno ali neposredno komercialno sporočilo,
priporočilo ali dejanje s ciljem, učinkom ali mogočim učinkom
promocije tobačnih izdelkov ali uporabe tobaka.

8. Sponzoriranje dogodka, dejavnosti ali posameznika je
kakršnakoli posredna ali neposredna oblika prispevka za
kakršenkoli dogodek, dejavnost ali posameznika s ciljem, učinkom
ali mogočim učinkom promocije tobačnih izdelkov ali uporabe
tobaka.

9. Storitev informacijske družbe pomeni storitev v smislu 35.
točke 3. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list
RS, št. 43/04).

3.člen

Javni prostori po tem zakonu so prostori, namenjeni skupni rabi
oziroma dejavnostim na področju zdravstva, otroškega varstva,
vzgoje in izobraževanja, prometa, trgovine, gostinstva, športa
in rekreacije ter kulture.

Javni prostori iz prejšnjega odstavka so zlasti čakalnice, sejne
sobe, kino dvorane, gledališča, zdravstveni, vzgojno varstveni,
izobraževalni, socialni zavodi, gostinski prostori in trgovine,
športne dvorane, javna prometna sredstva, dvigala, kabinske
žičnice, javna stranišča in drugi prostori, kjer so nekadilci
proti svoji volji lahko izpostavljeni cigaretnemu dimu.

9. člen

Prepovedana je proizvodnja in prodaja tobačnih izdelkov, razen tobačnih izdelkov za žvečenje in za njuhanje, ki nimajo na embalaži in zunanji embalaži, ki se uporablja pri prodaji izdelka na drobno (v nadaljnjem besedilu: zunanja embalaža), natisnjenega enega od naslednjih opozoril:

"Kajenje ubija."

"Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas."

Opozorilo iz prejšnjega odstavka mora biti natisnjeno na prednji strani embalaže in zunanje embalaže, razen na dodatnih prozornih ovojih, ki se uporabljajo za prodajo izdelka na drobno. Opozorilo mora obsegati najmanj 30% površine zunanjega dela prednje strani embalaže in zunanje embalaže, na kateri je to opozorilo natisnjeno.

Opozorili iz prvega odstavka tega člena se morata redno menjavati, in sicer tako, da se vsako opozorilo pojavi na enaki količini proizvedenih oziroma prodajanih tobačnih izdelkov v tekočem letu.
Prepovedana je proizvodnja in prodaja tobačnih izdelkov, razen tobačnih izdelkov za žvečenje in za njuhanje, ki poleg opozorila iz prvega odstavka tega člena nimajo natisnjenega še enega od naslednjih opozoril:
1."Kadilci umirajo mlajši."
2. "Kajenje maši žile in povzroča srčni infarkt in možgansko kap."
3. "Kajenje povzroča smrt zaradi pljučnega raka."
4. "Kajenje med nosečnostjo škoduje vašemu otroku."
5. "Varujte otroke pred vdihavanjem vašega cigaretnega dima."
6. "Vaš zdravnik ali farmacevt vam lahko pomaga opustiti kajenje."
7. "Kajenje povzroča hudo zasvojenost, zato ne začnite kaditi."
8. "Opustitev kajenja zmanjša tveganje za smrt zaradi bolezni srca in pljuč."
9. "Kajenje lahko povzroči počasno in boleče umiranje."
10. "Poiščite pomoč pri opuščanju kajenja: posvetujte se z zdravnikom."
11. "Kajenje lahko zmanjša pretok krvi in povzroči impotenco."
12. "Kajenje povzroča staranje kože."
13. "Kajenje lahko škoduje spermi in zmanjša plodnost."
14. "Cigaretni dim vsebuje benzen, nitrosamine, formaldehid in vodikov cianid."
Opozorilo iz prejšnjega odstavka mora biti natisnjeno na zadnji strani embalaže in zunanje embalaže, razen na dodatnih prozornih ovojih, ki se uporabljajo za prodajo izdelka na drobno. Opozorilo mora obsegati najmanj 40% površine zunanjega dela zadnje strani embalaže in zunanje embalaže, na kateri je to opozorilo natisnjeno.
Opozorila iz četrtega odstavka tega člena se morajo redno menjavati, in sicer tako, da se vsako opozorilo pojavi na enaki količini proizvedenih oziroma prodajanih tobačnih izdelkov v tekočem letu.

14. člen

Prepovedana je prodaja tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 15 let.
Prepovedana je prodaja tobačnih izdelkov iz avtomatskih naprav.
Prepovedana je prodaja posameznih cigaret oziroma drugih tobačnih izdelkov izven izvirne embalaže proizvajalca.
Prepovedana je prodaja tobaka za oralno uporabo.

15. člen

Prepovedano je kajenje v javnih prostorih, razen v delih, ki so posebej označeni in ločeni od prostorov, namenjenih nekadilcem.
Prostori, namenjeni kadilcem, ne smejo presegati 50% skupne površine posameznega javnega prostora, kar mora lastnik javnega prostora, upravljavec oziroma najemnik zagotoviti najkasneje v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona.
V celoti je prepovedano kajenje v prostorih vzgojno-izobraževalnih in zdravstvenih ustanov.
Lastnik javnega prostora, upravljavec oziroma najemnik mora prepoved kajenja ter označbo prostorov za nekadilce objaviti na vidnem mestu.

16. člen

V gostinskih objektih, kjer se gostom streže hrana (restavracije, gostilne, kavarne, okrepčevalnice in bari) se določi prostor za kadilce.
Ne glede na določbe 15. člena tega zakona velikost prostora za kadilce določi lastnik, najemnik ali uporabnik objekta. Prostor se jasno označi kot prostor za kadilce in se loči od prostora za nekadilce tako, da se z ustreznim prezračevanjem ali fizično ločitvijo prepreči mešanje zraka.
V prostorih za nekadilce je kajenje prepovedano.
Spoštovanje prepovedi iz prejšnjega odstavka je dolžan zagotoviti lastnik, najemnik ali uporabnik objekta.
Prepovedano je kajenje v slaščičarnah in mlečnih restavracijah.

17. člen

V delovnih prostorih je kajenje dovoljeno le v prostorih, ki jih določi delodajalec in ki so fizično ločeni od ostalih delovnih prostorov.
Prepovedano je kajenje v prostorih državnih organov, ki so namenjeni stikom s strankami.

18. člen

Vsak zaposleni ima pravico zahtevati od delodajalca, da mu omogoči opravljati delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen s tobačnim dimom.
Če delodajalec v primeru iz prejšnjega odstavka ne more ugoditi zahtevi zaposlenega s prerazporeditvijo v drug delovni prostor, je dolžan v delovnem prostoru zaposlenega prepovedati kajenje.

20. člen

Nadzor nad izvajanjem zakona opravlja ministrstvo, pristojno za zdravje, nadzor nad izvajanjem 6., 15. in 16. člena tega zakona opravlja zdravstvena inšpekcija, nadzor nad izvajanjem 8., 9., 9.a, 9.b, 9.c, 10., 11., 13. in 14. člena tržna inšpekcija, nadzor nad izvajanjem 17. in 18. člena pa inšpekcija dela.
Nadzor nad izvajanjem 8. in 9. člena tega zakona pri uvozu tobačnih izdelkov opravlja Carinska uprava Republike Slovenije.
Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da se tobačni izdelki proizvajajo in prodajajo v nasprotju s 6., 8., 9., 9.a, 9.b in 9.c členom tega zakona, z odločbo prepove proizvodnjo in prodajo tobačnih izdelkov ter odredi njihovo odstranitev iz proizvodnje oziroma prodaje.
Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da se reklamirajo tobačni izdelki v nasprotju z 10. in 12. ter 13. členom tega zakona, z odločbo prepove reklamo.
Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.
Za izvršitev odločbe iz četrtega odstavka tega člena lahko pristojni inšpekcijski organ odredi takojšnjo odstranitev reklamnega materiala na stroške pravne osebe oziroma posameznika, ki stori prekršek v zvezi z 10. in 12. ter 13. členom tega zakona.

21. člen

Z denarno kaznijo od 500.000 tolarjev do 8,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba:
1. če proizvaja ali prodaja cigarete, ki vsebujejo več kot 12 mg katrana na cigareto (drugi odstavek 6. člena);
2. če od 1. januarja 2004 proizvaja ali prodaja cigarete za Republiko Slovenijo in države članice Evropske unije, od 1. januarja 2007 pa tudi za izvoz v druge države, ki vsebujejo več kot 10 mg katrana na cigareto, 1 mg nikotina na cigareto in 10 mg ogljikovega monoksida na cigareto (tretji odstavek 6. člena);
3. če proizvaja ali prodaja cigarete, ki nimajo na bočni strani embalaže natisnjenih podatkov o tem, koliko miligramov katrana, nikotina in ogljikovega monoksida vsebuje posamezna cigareta (8. člen), na način, kot ga določa prvi odstavek 9.c člena tega zakona, oziroma imajo natisnjene napačne podatke;
4. če proizvaja ali prodaja tobačne izdelke, ki nimajo na prednji strani embalaže in zunanje embalaže natisnjenega enega od opozoril iz prvega odstavka 9. člena tega zakona, na način, kot ga določata drugi in tretji odstavek 9. člena tega zakona ter prvi odstavek 9.c člena tega zakona;
5. če proizvaja ali prodaja tobačne izdelke, ki nimajo na zadnji strani embalaže in zunanje embalaže natisnjenega enega od opozoril iz četrtega odstavka 9. člena tega zakona, na način, kot to določata peti in šesti odstavek 9. člena tega zakona ter prvi odstavek 9.c člena tega zakona;
6. če prodaja tobačne izdelke za žvečenje in za njuhanje, ki nimajo na najbolj vidni površini embalaže in zunanje embalaže, razen na dodatnih prozornih ovojih, ki se uporabljajo za prodajo na drobno, natisnjenega opozorila iz prvega odstavka 9.a člena tega zakona, na način iz drugega odstavka 9.a člena tega zakona in prvega odstavka 9.c člena tega zakona;
7. če prodaja tobačne izdelke, razen cigaret in tobačnih izdelkov za žvečenje in za njuhanje, v embalaži, katere najbolj vidna površina presega 75 cm2, in nima na prednji in zadnji strani embalaže v obsegu najmanj 22,5 cm2 natisnjenega opozorila iz prvega in četrtega odstavka 9. člena tega zakona na način, kot ga določa prvi odstavek 9.c člena tega zakona;
8. če prodaja tobačne izdelke, ki imajo podatke iz prvega odstavka 8. člena tega zakona ter opozorila iz prvega in četrtega odstavka 9. člena tega zakona in prvega odstavka 9.a člena tega zakona natisnjene na tobačni znamki, nalepljeni na embalaži (drugi odstavek 9.c člena);
9. če prodaja tobačne izdelke v nasprotju s tretjim odstavkom 9.c člena tega zakona;
10. če prodaja tobačne izdelke brez označbe serijske številke ali ekvivalenta (četrti odstavek 9.c člena tega zakona);
11. če prodaja tobačne izdelke, ki imajo na embalaži in zunanji embalaži uporabljena besedila, imena, blagovne znamke, simbole oziroma druge znake, ki napeljujejo na to, da je določen tobačni izdelek manj škodljiv (peti odstavek 9.c člena tega zakona);
12. če reklamira tobak in tobačne izdelke v nasprotju z 10. členom tega zakona;
13. če reklamira tobak in tobačne izdelke v nasprotju z 11. členom tega zakona;
14. če izvaja akcijo obveščanja potrošnikov v nasprotju s 13. členom tega zakona;
15. če prodaja tobačne izdelke osebam, mlajšim od 15 let (prvi odstavek 14. člena);
16. če prodaja tobačne izdelke iz avtomatskih naprav (drugi odstavek 14. člena);
17. če prodaja cigarete in druge tobačne izdelke izven izvirne embalaže proizvajalca (tretji odstavek 14. člena);
18. če prodaja tobak za oralno uporabo (četrti odstavek 14. člena);
19. če v javnih prostorih ne objavi prepovedi kajenja ter označbe prostorov za nekadilce na vidnem mestu (četrti odstavek 15. člena);
20. če ne določi prostora za kadilce v gostinskih objektih, kjer se gostom streže hrana (restavracije, gostilne, kavarne, okrepčevalnice in bari) v skladu s prvim odstavkom 16. člena tega zakona oziroma ga ne označi in ne zagotovi ločitve prostorov za nekadilce na način iz drugega odstavka 16. člena ter ne zagotovi spoštovanja prepovedi kajenja v prostorih za nekadilce (četrti odstavek 16. člena);
21. če ne določi prostorov, v katerih je dovoljeno kajenje (prvi odstavek 17. člena);
22. če se ne ravna po določbi 18.a člena in določbi 18.b člena tega zakona;
23. če se ne ravna po odločbi iz 20. člena tega zakona.
Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 250.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
Z denarno kaznijo od 200.000 do 3,000.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.
Za prekrške iz 1. do 12., 17. in 18. točke prvega odstavka tega člena se poleg denarne kazni izreče tudi varstveni ukrep obveznega odvzema tobačnih izdelkov, ki so predmet prekrška, za prekršek iz 16. točke prvega odstavka tega člena pa tudi odvzem avtomatskih naprav.

22. člen

Z denarno kaznijo 30.000 tolarjev, ki se izterja takoj na kraju prekrška, se kaznuje posameznik:
1. če brezplačno ponuja tobačne izdelke na javnem mestu in v javnih prostorih (drugi odstavek 10. člena);
2. če kadi v javnem prostoru, kjer je kajenje prepovedano (15. člen in tretji odstavek 16. člena);
3. če kadi v slaščičarnah in mlečnih restavracijah (peti odstavek 16. člena);
4. če kadi v delovnih prostorih, kjer to ni dovoljeno (prvi odstavek 17. člena);
5. če kadi v prostorih državnih organov, ki so namenjeni stikom s strankami (drugi odstavek 17. člena).
Denarno kazen iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka izterja zdravstveni inšpektor, denarno kazen iz 4. in 5. točke prejšnjega odstavka pa inšpektor dela.

Zadnja sprememba: 04/19/2007

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov