Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov |
EVIDENČNI PODATKI
EVA: 2009-1811-0051
Številka: 00724-51/2009/14
Ljubljana, 15.10.2009
PREDSEDNIK DRŽAVNEGA ZBORA
L J U B L J A N A
Vlada Republike Slovenije je na 49. redni seji dne 15.10.2009 določila besedilo:
- PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZUNANJIH ZADEVAH,
ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora.
Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:
- Samuel Žbogar, minister za zunanje zadeve,
- Dragoljuba Benčina, državna sekretarka, Ministrstvo za zunanje zadeve,
- Aljaž Gosnar, generalni sekretar, Ministrstvo za zunanje zadeve,
- Boštjan Pucelj, vodja službe za pravne zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve.
mag. Milan Martin CVIKL
GENERALNI SEKRETAR
PRILOGA: 1
PRVA OBRAVNAVA
EVA: 2009-1811-0051
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZUNANJIH ZADEVAH
1. UVOD
1.1 OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJETJE ZAKONA
Zakon o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 45/01, ZZZ-1) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 25. maja 2001, veljati pa je začel 22. junija istega leta. Zakon je bil dvakrat spremenjen in dopolnjen, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS št. 78/2003), ki je začel veljati 23. avgusta 2003, in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS št. 76/08), ki velja od 9. avgusta 2008. Z obema novelama zakona so bile sprejete nekatere spremembe in dopolnitve na področju konzularne zaščite, sklepanja mednarodnih pogodb in na kadrovsko-organizacijskem področju.
Po uveljavitvi navedenih zakonov so se v praksi pokazale potrebe po spremembah, odpravi pomanjkljivosti in nekaterih nejasnosti ter po natančnejši določitvi posameznih pristojnosti. Gre za vprašanja, kot so določitev pristojnosti različnih organov in institucij v zvezi s postopkom postavitve vodij diplomatskih predstavništev, razporejanje diplomatov v zunanjo službo, določitev pogojev za zasedbo nekaterih vodstvenih delovnih mest, kot so generalni direktor in politični direktor, določitev pogoja zahtevanih delovnih izkušenj za diplomatske nazive v zunanji službi, ureditev pripravništva in usposabljanja diplomatov in podobno.
Deloma so spremembe in dopolnitve potrebne zaradi sprememb predpisov s področja sistema javnih uslužbencev, saj so se le-ti v zadnjem obdobju večkrat spreminjali, s spremembami pa so vplivali tudi na Zakon o zunanjih zadevah. S predlogom zakona se predlaga črtanje tistih pogojev za diplomatski naziv, ki izhajajo iz splošnih predpisov, tako da bodo določeni le posebni pogoji za diplomatski naziv, ki izhaja iz posebnosti diplomatskega dela (diplomatski izpit in višji diplomatski izpit ter delovne izkušnje v ministrstvu za zunanje zadeve oz. na področju zunanjih zadev in mednarodnih odnosov).
Z uporabo zakona in obeh novel v praksi je postalo jasno, da je bilo doslej premalo pozornosti namenjene poglavju »Zaposleni v ministrstvu za zunanje zadeve«, ki ureja pravice in obveznosti uslužbencev ministrstva za zunanje zadeve. S predlogom zakona se večji poudarek namenja izgradnji kariere diplomata od zaposlitve v ministrstvu za zunanje zadeve, ki se začne s pripravništvom in dodatnim usposabljanjem, ki naj omogoči bolj učinkovito in kvalitetno opravljanje dela, in nadaljuje z opravljanjem dela v notranji in zunanji službi. Zlasti razporejanje diplomatov v zunanjo službo potrebuje prožnejšo ureditev, ki bo sledila potrebam delovnega procesa, hkrati pa varovala pravice javnih uslužbencev in njihovih družinskih članov. Prav tako je treba več pozornosti nameniti družinski politiki, ki bo ustvarila prijaznejše razmere za delo in bivanje diplomatov in strokovno-tehničnih uslužbencev skupaj z družinskimi člani v tujini. Nekatere institute, ki jih je uvedel Zakon o zunanjih zadevah iz leta 2001, kot je diplomatski izpit, je treba posodobiti z novimi vsebinami in dodatno nadgraditi, s čimer bo zagotovljeno izpopolnjevanje in usposabljanje diplomatov v celotni karieri. Iz navedenih razlogov predlog zakona na novo uvaja višji diplomatski izpit, ki je namenjen poglobitvi znanja diplomatov, ki že določen čas opravljajo delo v ministrstvu za zunanje zadeve in se pripravljajo na prevzem vodstvenega delovnega mesta.
Zaposlovanje pripravnikov, ki bodo delali na diplomatskih delovnih mestih, poteka po veljavnem zakonu po postopku javnega natečaja, ki ga ureja zakon o javnih uslužbencih in na njegovi podlagi sprejeti predpisi. Ministrstvo za zunanje zadeve ocenjuje, da je po zgledu nekaterih drugih držav treba predpisati obvezno predhodno testiranje vseh zainteresiranih kandidatov za opravljanje diplomatskega dela v ministrstvu za zunanje zadeve, ki bo potekalo praviloma enkrat letno. Na podlagi rezultatov preizkusnega testa bi bilo mogoče glede na razpoložljivo število prostih delovnih mest zaposliti nekaj najuspešnejših kandidatov. Preizkusnega testa se bo lahko vsak državljan Republike Slovenije z univerzitetno izobrazbo ali izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu z Zakonom o visokem šolstvu, in izpolnjuje pogoje za zaposlitev v ministrstvu za zunanje zadeve.
Sedanji zakon o zunanjih zadevah ne ureja nekaterih vodstvenih delovnih mest (generalni direktor), čeprav bi bilo to potrebno zaradi posebnosti, ki se nanašajo na pogoje za zasedbo delovnih mest in prisojnosti, ki izhajajo iz narave dela ministrstva za zunanje zadeve v notranji službi kot v predstavništvih v tujini.
Veljavni zakon vsebuje toge in neživljenjske pogoje za razporejanje diplomatov v zunanjo službo, saj je - po nekaterih razlagah - po štiriletni razporeditvi v zunanjo službo obvezno dveletno službovanje v notranji službi. Prav tako v njem ni vsebinskih meril in okoliščin, ki se upoštevajo pri razporeditvi diplomata v zunanjo službo. Zaradi delovnih potreb ministrstva za zunanje zadeve je treba sistem razporejanja v zunanjo in notranjo službo prilagoditi, da bo postal prožnejši, hkrati pa kar najbolj prisluhniti interesom uslužbencev, ki bodo imeli možnost načrtovanja svoje kariere.
V veljavnem zakonu tudi ni ustreznih določb glede mirovanja pravic in obveznosti diplomatov, ki se za določen čas zaposlijo v mednarodnih organizacijah, kakor tudi ni urejen položaj diplomatov, ki so za določen čas premeščeni v drug državni organ zaradi opravljanja nalog s področja zunanjih zadev, ko kandidirajo za zasedbo delovnih mest v zunanji službi.
Za imenovanje vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov je bila z zadnjo novelo zakona iz leta 2008 sprejeta rešitev, ki določa zgolj formalne pogoje za zasedbo teh delovnih mest, ne določa pa meril za izbor najustreznejšega kandidata. To pomanjkljivost je treba odpraviti in določiti ustreznejše formalne pogoje za zasedbo položaja vodje diplomatskega predstavništva ali konzulata. Prav tako z novelo zakona ni bila določena zgornja starostna meja, do katere lahko vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov in drugi diplomati opravljajo delo v tujini. Po oceni predlagatelja je zaradi posebnih psihofizičnih obremenitev tako mejo treba postaviti, zato se zakon v tem delu ustrezno dopolnjuje.
1.2 CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA
Cilj predlaganega zakona je odprava nekaterih pomanjkljivosti v sedanjem zakonu, ki so se pojavile v praksi, zadevajo pa predvsem delo in organizacijo ter položaj zaposlenih v ministrstvu za zunanje zadeve. Temeljni cilji zakona so:
a. Na področju ministrstva za zunanje zadeve (sedanje II. poglavje):
Ustrezna zakonska ureditev prevzema pristojnosti in odgovornosti ministrstva za zunanje zadeve na področju gospodarske diplomacije,
Ustrezna ureditev nekaterih vodstvenih delovnih mest, kot so generalni sekretar, generalni direktor in politični direktor, kjer se upoštevajo posebnosti dela v ministrstvu za zunanje zadeve
Natančna ureditev nadzora v predstavništvih v tujini in določitev pristojnosti glavnega diplomatskega nadzornika
Posodobitev sistema izpopolnjevanja in usposabljanja z uvedbo višjega diplomatskega izpita in posodobitvijo diplomatskega izpita
Oblikovanje položaja vodje diplomatskega predstavništva kot posebnega položaja s posebej določenimi pogoji za postavitev in odpoklic
Natančnejša ureditev pristojnosti vseh organov in institucij ter sosledja opravil v postopku imenovanja vodje diplomatskega predstavništva
Določitev strožjih pogojev za imenovanje vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov ter oblikovanje vsebinskih meril za odločanje o izbiri kandidata.
b. Na področju zaposlenih v ministrstvu za zunanje zadeve (sedanje III. poglavje).
Opredelitev diplomatske službe, ki se opravlja v notranji in zunanji službi
Določitev meril in okoliščin, ki se upoštevajo pri razporejanju diplomatov v zunanjo službo
Natančna določitev trajanja razporeditve v zunanjo službo in trajanja podaljšanja razporeditve ter določitev obveznosti službovanja v notranji službi po prihodu iz zunanje službe
Ureditev pravice do mirovanja pravic za diplomate, ki se zaposlijo v mednarodni organizaciji
Ureditev položaja diplomata, ki je začasno premeščen v drug državni organ zaradi opravljanja diplomatskih nalog
Določitev zahtevanih delovnih izkušanj za diplomatske nazive v zunanji službi
Ureditev preizkusnega testa kot obveznega predhodnega postopka pri zaposlovanju diplomatov in ureditev pripravništva ter dodatnega usposabljanja, ki deloma poteka na predstavništvih Republike Slovenije v tujini.
c. Na področju tujih diplomatskih predstavništev v Republiki Sloveniji (sedanje IV. poglavje):
Ureditev pristojnosti sprejemanja poverilnih pisem vodij tujih diplomatskih predstavništev in odpravnikov poslov
Določitev pogojev za odprtje konzulata s tujim častnim konzularnim funkcionarjem na čelu, ki se odpre v Republiki Sloveniji.
Poglavitna načela zakona na področju organizacije in delovanja ministrstva so zagotovitev primerljivosti (glede pogojev za zasedbo in pristojnosti) nekaterih vodstvenih delovnih mest, kot so generalni sekretar, generalni direktor in politični direktor s podobnimi vodstvenimi delovnimi mesti v ministrstvih za zunanje zadeve drugih držav članic Evropske unije.
S predlogom zakona se oblikuje položaj vodje diplomatskega predstavništva kot poseben položaj, za katerega veljajo posebni pogoji za postavitev in razlogi za odpoklic. Za vodjo diplomatskega predstavništva je lahko imenovan diplomat, ki ima najmanj 14 let delovnih izkušenj in je bil vsaj za štiri leta razporejen na diplomatsko delovno mesto v zunanji službi. Veleposlanik je lahko odpoklican na podlagi lastne prošnje, predloga države sprejemnice ali če krši posebne obveznosti in prepovedi, ki veljajo za diplomate. S predlogom se natančneje ureja pristojnosti vseh organov in institucij, se pravi ministrstva za zunanje zadeve, vlade, državnega zbora in predsednika republike v postopku imenovanja vodje diplomatskega predstavništva. Določa se tudi sosledje opravil s tem, da je določeno, da se za agreman zaprosi po pogovoru v državnem zboru.
S predlogom zakona se rešuje vprašanje določitve pogoja zahtevanih delovnih izkušenj za posamezne diplomatske nazive v zunanji službi. Praksa je pokazala, da uporaba enakih pogojev za nazive, kot veljajo v notranji službi – pogoji zahtevanih delovnih izkušenj za uradniške nazive so se od leta 2004 nekajkrat znižali – vodi v popolno neprimerljivost slovenskih diplomatov, ki v tujini zastopajo in predstavljajo Republiko Slovenijo, saj bi imeli previsoke nazive glede na dosežene izkušnje. Zahtevane delovne izkušnje za diplomatske nazive v tujini se zato s predlogom zakona znatno dvigujejo.
Določajo se vsebinska merila in okoliščine, ki se upoštevajo pri razporeditvi diplomata v zunanjo službo. Zaradi delovnih potreb ministrstva za zunanje zadeve se sistem razporejanja v zunanjo in notranjo službo spreminja tako, da bo postal prožnejši, kar pomeni, da je mogoča razporeditev z enega delovnega mesta v tujini na drugo delovno mesto, obveznost dveletnega službovanja v notranji službi pa nastopi šele po sedemletni razporeditvi v zunanjo službo.
Uvaja se preizkusni test za delo na diplomatskih delovnih mestih, ki pomeni posebno metodo preverjanja znanja in usposobljenosti pri sprejemu kandidatov za zaposlitev v ministrstvu za zunanje zadeve in je povzet po nekaterih tujih ureditvah. Preizkusnega testa se lahko udeleži vsak državljan Republike Slovenije, ki je pridobil univerzitetno izobrazbo oz. izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu z Zakonom o visokem šolstvu, in izpolnjuje pogoje za zaposlitev v ministrstvu za zunanje zadeve. Preizkusni test se bo opravljal občasno, praviloma vsaj enkrat na leto, ko bodo izpolnjeni pogoji za zaposlitev novih uslužbencev.
1.3 PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH
Ministrstvo za zunanje zadeve je prek predstavništev Republike Slovenije v tujini pridobilo odgovore v zvezi s temeljnimi vprašanji glede organiziranosti in delovanja diplomacij sledečih držav: Avstrija, Ciper, Danska, Grčija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Švedska, Finska in Irska. V nadaljevanju navajamo primerjalni pregled nekaterih med njimi glede imenovanja vodij diplomatskih predstavništev, generalnega sekretarja ministrstva za zunanje zadeve, trajanja razporeditve v zunanjo službo in zaposlovanja diplomatov.
Splošno
Avstrija
Delovno področje ministrstva za zunanje zadeve je urejeno z zveznim zakonom o nalogah in organizaciji zunanje službe, ki zajema zaposlene v notranji službi ministrstva in zaposlene v predstavništvih v tujini. Posamezna področja (izbirni postopek za zunanjo službo, izobraževanje in uporaba nazivov) so urejeni z uredbami. V avstrijskem ministrstvu za zunanje zadeve je zaposlenih več kakor 1330 uslužbencev, od tega 570 v notranji službi in čez 760 v zunanji službi. Republika Avstrija ima v tujini 108 diplomatskih predstavništev in konzulatov.
Belgija
Belgija ima v notranji službi zaposlenih skoraj 1500 uslužbencev, pri čemer prevladujejo državni uradniki, ki niso diplomati in ne morejo v zunanjo službo, ter pogodbeno zaposleni. V zunanji službi je zaposlenih približno 540 uslužbencev in več kakor 1400 lokalnih uslužbencev. Skupaj je v belgijskem ministrstvu za zunanje zadeve zaposlenih čez 2000 uslužbencev (brez lokalnega osebja). Belgija ima v tujini 141 diplomatskih predstavništev in konzulatov.
Danska
V danskem ministrstvu za zunanje zadeve je zaposlenih okrog 1100 uslužbencev, v predstavništvih v tujini pa še približno 1100 lokalnih uslužbencev. Danska ima v tujini 121 diplomatskih predstavništev in konzulatov, na katerih je zaposlenih okoli 500 diplomatov. V povprečju je v danskem predstavništvu zaposlenih okoli 13 oseb.
Irska
V ministrstvu za zunanje zadeve je zaposlenih 1260 uslužbencev, od tega 900 na Irskem in 360 v tujini. V predstavništvih v tujini je zaposlenih tudi 300 lokalnih uslužbencev. Irska ima v tujini 75 predstavništev, od tega 57 veleposlaništev, 7 stalnih predstavništev pri mednarodnih organizacijah in 11 generalnih konzulatov. Največje irsko predstavništvo je v Londonu, kjer je zaposlenih 45 uslužbencev.
Nizozemska
V ministrstvu za zunanje zadeve je zaposlenih 1955 uslužbencev, v predstavništvih v tujini pa je skupaj z lokalnim osebjem zaposlenih še prek 1200 uslužbencev. Nizozemska ima v tujini 150 diplomatskih predstavništev in konzulatov. Na večjih predstavništvih v tujini je zaposlenih okoli 70 uslužbencev (diplomatov in strokovno-tehničnih uslužbencev) in do 35 lokalnih uslužbencev.
a) Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov
Avstrija
Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov so tako kakor ostali diplomati, karierni diplomati. Postopek za imenovanje vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov ni zakonsko določen. Znotraj ministrstva za zunanje zadeve poteka izbirni postopek za ugotovitev primernosti za delo v zunanji službi (t.i. Préable, ki je urejen v uredbi o izbirnem postopku za zunanjo službo), ki ga vodi komisija. V izbirnem postopku se opravijo neformalne konzultacije z ministrom in uradom zveznega kanclerja, obveščen je tudi urad zveznega predsednika. Po konzultacijah komisija oblikuje predlog za imenovanje vodje, zvezna vlada pa sprejme sklep o imenovanju; v tej fazi so objavljena imena. V postopku izbire in imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov parlament formalno nima nobene vloge. Za agreman v državi sprejemnici se zaprosi po sprejetem sklepu vlade o imenovanju.
Belgija
Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov so v praksi karierni diplomati, vendar so možne izjeme. Po posvetovanju z upravnim odborom (Comité de direction - organ v sestavi ministrstva), pripravi belgijski minister za zunanje zadeva predlog, na podlagi katerega je s kraljevim odlokom oseba imenovana za vodjo diplomatskega predstavništva in konzulata. V postopku imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov parlament nima nobene vloge. Za agreman v državi sprejemnici se zaprosi potem, ko kralj odobri predlog za imenovanje določene osebe za vodjo diplomatskega predstavništva in konzulata. Kralj podpiše odlok o imenovanju šele po pridobitvi agremana iz države sprejemnice.
Danska
Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov so v praksi vsi karierni diplomati, vendar ni zakona ali predpisa, ki bi izključeval možnost, da bi diplomatsko predstavništvo in konzulat vodila oseba, ki ni karierni diplomat. Na podlagi danskega zakona o zunanjih zadevah veleposlanike in interni postopek njihovega imenovanja določi zunanji minister. Za veleposlaniška mesta v tujini ni internih razpisov. V postopku izbire in imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov parlament nima nobene vloge, prav tako vodij ne imenuje ali potrjuje vlada na svoji seji. Za agreman v državi sprejemnici se zaprosi, ko je kandidat za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata v ministrstvu za zunanje zadeve izbran. Po pridobitvi soglasja države gostiteljice ga kraljica formalno potrdi. Gre za sistem, ki določa bistvene pristojnosti, postopek pa je oblikovan skozi prakso.
Irska
Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov so karierni diplomati, nekariernih diplomatov ne poznajo. Postopek imenovanja vodij predstavništev ni natančno opredeljen s predpisi. V praksi o imenovanju konzulov odloča generalni sekretar na predlog t.i. skupine za svetovanje pri upravljanju (Management Advisory Group), katere člani so direktorji, vodje posameznih sektorjev, vodja kadrovske službe, vodja inšpekcijske službe in drugih služb. Imenovanje za vodjo predstavništva podpiše minister. Seznam za imenovanje veleposlanikov - gre namreč za paket veleposlanikov na več predstavništvih in konzulatih - pripravi generalni sekretar, ki se posvetuje s t.i. skupino za svetovanje pri upravljanju, s predlaganimi osebami in ministrom. Seznam s podpisom ministra nato obravnavajo na seji vlade, v praksi je pred tem že usklajen s predsednikom vlade. Vlada sprejme seznam kot celoto. V postopku izbire in imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov parlament nima nobene vloge. Za agreman v državi sprejemnici se zaprosi po sklepu vlade, ki sprejme celoten seznam. Predsednik države nima nobene vloge glede odločanja o imenovanjih na veleposlaniška mesta.
Nizozemska
Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov so samo karierni diplomati. Postopek imenovanja vodij predstavništev je natančno urejen s predpisi. O imenovanju najprej odloča kadrovska komisija ministrstva za zunanje zadeve, nato dajo soglasje vsi trije ministri na ministrstvu za zunanje zadeve. Na podlagi teh soglasij dajo soglasje še drugi ministri vlade - vendar ne predsednik vlade - in kraljica. Na koncu sprejme sklep vlada, in sicer tako, da se predlog predstavi na eni seji vlade, potrdi pa na naslednji seji vlade. Formalno in neformalno je o kandidatih zadnji obveščen predsednik vlade. V postopku izbire in imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov parlament nima nobene vloge. Za agreman v državi sprejemnici se zaprosi po sklepu vlade.
b) Institut generalnega sekretarja
Avstrija
Generalni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve je najvišji uradnik v sistemu in s tem tudi opravlja funkcijo namestnika ministra. S prevzemom položaja generalnega sekretarja je le-ta avtomatično imenovan v naziv veleposlanika. Minister ga pooblasti za celovito obravnavo vseh zadev in poslov, ki spadajo na področje dela ministrstva. Vodi notranjo organizacijsko enoto, pristojno za t.i. osrednje zadeve, v katero spadajo oddelki za protokol, mednarodno pravo, tisk in informiranje, organizacijo mednarodnih konferenc in človekove pravice, humanitarno mednarodno pravo, za vprašanja manjšin ter varnostne zadeve. Hkrati je generalni sekretar nadrejen vodjem šestih direktoratov.
Nizozemska
Generalni sekretar je najvišji uradnik v ministrstvu in delo opravlja v nazivu veleposlanika. Hierarhično je drugi človek v ministrstvu, vendar ni namestnik ministra. Ministra za zunanje zadeve običajno nadomeščata minister za evropske zadeve ali minister za razvoj. Če so vsi trije odsotni, nadomeščanje prevzame eden od drugih ministrov. Pristojnosti generalnega sekretarja niso razširjene na vsebinska področja t.i. političnih nalog ministrstva. Kljub temu pregleda vso korespondenco naslovljeno na ministra. Položaj generalnega sekretarja se počasi krepi tudi v političnem smislu, kar se kaže v večjih pristojnostih na vsebinskem področju.
Danska
Ministrstvo za zunanje zadeve vodita zunanji minister in minister za razvojno sodelovanje. Drugi človek ministrstva je profesionalni in karierni »stalni državni sekretar za zunanje zadeve«, ki opravlja tudi naloge generalnega sekretarja. Praviloma gre za najboljšega med danskimi veleposlaniki, ki hkrati tudi nadomešča ministra za zunanje zadeve. Stalnega državnega sekretarja za zunanje zadeve imenuje vlada (s tihim soglasjem kraljice). Njegov položaj je politično neodvisen.
Irska
Generalni sekretar je formalno »četrti človek« v hierarhiji ministrstva za zunanje zadeve (za zunanjim ministrom, državnim ministrom za evropske zadeve in državnim ministrom za regionalno sodelovanje in razvoj), v praksi pa zaseda položaj »drugega človeka« v sistemu. Nima vloge ministrovega namestnika. Imenovan je za sedem let. Po zamenjavi ministra lahko vlada generalnega sekretarja razreši. Generalni sekretar usklajuje delo ministrstva, je vodja uradnikov v ministrstvu in ministru svetuje tudi glede zunanje zadev. Za imenovanje generalnega sekretarja ni pogoj doseženi naziv veleposlanik. Irski veleposlaniki po povratku v notranjo službo veleposlaniškega naziva namreč ne zadržijo. Lahko je imenovan iz vrst uradnikov v drugih ministrstvih ali v kabinetu predsednika vlade.
Švedska
Naloge generalnega sekretarja opravlja generalni direktor za administracijo, ki je eden od petih direktorjev v ministrstvu za zunanje zadeve. V njegov delokrog spadajo organizacijske zadeve, finančna vprašanja, varnost, kadrovske in druge zadeve. Med pomembnejšimi nalogami generalnega sekretarja je vodenje sektorja za načrtovanje, ki pripravlja letni načrt s prioritetami in skladno s tem načrt razporeditev sredstev in kadrov. Sistemsko sodi v tretji rang hierarhije ministrstva, kar pomeni, da gre za najvišjega uradnika, ki je neodvisen od politike. Pogoj za imenovanje generalnega sekretarja je naziv veleposlanik. Vlogo ministrovega namestnika opravlja eden od državnih sekretarjev, ki so na t.i. političnih funkcijah.
c) Trajanje razporeditve v zunanjo službo
Avstrija
Razporeditev v zunanjo službo traja do štiri leta (običajno gre dejansko za štiri leta). V praksi ostane v tujini dva zaporedni razporeditvi (na različnih predstavništvih), sicer pa ni zakonsko določenega najvišjega možnega trajanja razporeditve. Izjemoma je diplomat razporejen v tujino trikrat zaporedoma, kar ministrstvo uporabi pretežno pri mlajših diplomatih, ki so napoteni na t. i. težavne lokacije. Po vrnitvi v notranjo službo diplomat službuje praviloma 4 do 5 let doma. Ministrstvo lahko diplomata kadarkoli odpokliče v notranjo službo ali ga premesti v zunanjo. Slednje uporabljajo pragmatično in v dogovoru z diplomatom. Prerazporeditev diplomata se izvede z odločbo, ki jo podpiše vodja kadrovske službe. Vodilo ministrstva je, da se diplomatu omogoči ustrezno družinsko življenje in možnosti napredovanja.
Belgija
Diplomat je razporejen v zunanjo službo praviloma za dve zaporedni triletni ali štiriletni razporeditvi (na dveh različnih predstavništvih). Po izteku se vrne v notranjo službo za tri leta. Ministrstvo je pri razporejanju diplomatov zelo prožno.
Nizozemska
Razporeditev v zunanjo službo traja štiri leta, zaporedoma pa se zvrstijo vsaj dve do tri razporeditve pred vrnitvijo v notranjo službo. Večinoma so diplomati brez prekinitve v zunanji službi do 15 let. Poznajo tudi primere, ko diplomati niso delali v prestolnici in le z napredovanji v zunanji službi dosegli naziv veleposlanika.
Danska
Načeloma so diplomati razporejeni na delo v zunanjo službo za tri do štiri leta. Ni nujno, da se diplomat po izteku mandata vrne v notranjo službo. Možna je neposredna razporeditev iz enega diplomatskega predstavništva v drugo, čeprav se ministrstvo temu izogiba, saj želi čim bolj uveljaviti načelo rotacije. Diplomate pošiljajo v tujino tudi za krajše obdobje, npr. eno leto (na težavne lokacije).
Irska
Ministrstvo je glede napotitev v zunanjo službo zelo prožno. Običajno traja razporeditev diplomatov v tujini do sedem let. Ministrstvo omogoča triletne napotitve, ki jim sledijo štiriletne, ali obratno. V praksi so možne napotitve za eno ali dve leti in takoj za tem triletna napotitev na drugo delovno mesto v tujini. Nekateri diplomati so v tujini že desetletje, vmes so zamenjali tri ali samo dva diplomatski mesti. Ko se vrnejo v notranjo službo, ministrstvo pričakuje, da bo diplomat doma služboval vsaj dve leti.
Švedska
Razporeditev v zunanjo službo traja tri leta z možnostjo dvakratnega podaljšanja za eno leto na istem predstavništvu. Diplomati lahko službujejo v tujini tudi po dva zaporedna mandata po tri leta na različnih predstavništvih. Skupno razporeditev v zunanjo službo ne sme preseči osem let. Po vrnitvi v notranjo službo morajo vodje notranjih organizacijskih enot službovati v prestolnici najmanj tri leta. Za druge diplomate ta obveznost ne velja. Krajša razporeditev je možna v primerih napotitev na delovna mesta s težjimi pogoji službovanja.
d) Zaposlovanje diplomatov
Avstrija
Preskus za sprejem v diplomatsko službo se opravi, ko se v ministrstvu pojavi potreba po zapolnitvi določenega števila prostih delovnih mest (10-15). Premestitev iz drugih državnih organov je možna na nekaterih specializiranih področjih dela (vizumske in carinske zadeve), pri čemer se tudi v teh primerih zahteva uspešno opravljen sprejemni izpit. Za t.i. spremljajoča (strokovna-tehnična) delovna mesta sprejemni izpit ni obvezen. Po zaposlitvi se z uslužbencem sklene delovno razmerje za pet let. Pred prvo premestitvijo v zunanjo službo je treba opraviti osnovno izobraževanje, ko uslužbenec vsake pol leta zamenja oddelek. Težišča izobraževanja so konzularne zadeve, pravna zaščita, mednarodno pravo, gospodarska politika in splošni mednarodni odnosi. Osnovno izobraževanje je dopolnjeno z obvezno udeležbo na seminarjih, predavanjih in strokovnih ekskurzijah. V drugem letu izobraževanja je predvideno šestmesečno stažiranje na predstavništvu v tujini. Najpozneje pred prvo premestitvijo v tujino, ki predvidoma nastopi med drugim in četrtim letom službovanja v ministrstvu, mora uslužbenec uspešno opraviti službeni izpit za t.i. višjo diplomatsko službo. Po preteku petletnega obdobja se sklene delovno razmerje za nedoločen čas.
Nizozemska
Preskus za sprejem v diplomatsko službo je organiziran vsako leto. Zaposlijo približno 15 do 20 novih uslužbencev. V praksi ministrstvo ne zaposluje oseb takoj po končanem šolanju. Mladi perspektivni diplomati morajo ob prijavi na razpis ministrstva imeti dve do tri leta relevantnih delovnih izkušenj v mednarodnih odnosih. Na razpisu od približno 600 prijavljenih na podlagi predložene dokumentacije izberejo 150 kandidatov za prvi intervju. 50 najboljših opravi preizkusni test, preverjanje znanja jezikov, psihološki test ter ponovni razgovor z izbirno komisijo, na podlagi česar izberejo končnih 15 - 20 kandidatov.
Danska
Zaposlovanje poteka na podlagi javnih razpisov, ki se objavijo ob potrebi po zapolnitvi delovnih mest v ministrstvu. Kandidat mora uspešno opraviti razgovor s komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki kadrovske službe in vodstva organizacijske enote ministrstva, v kateri je prosto delovno mesto razpisano.
Irska
Preizkus za sprejem v diplomatsko službo organizira ministrstvo vsako leto. Nanj se prijavi okoli 3000 kandidatov. Vsi prijavljeni opravijo test problemske občutljivosti in napišejo splošni esej, v katerem pokažejo poznavanje področja zunanjih zadev. Na podlagi navedenega izberejo okoli 1000 kandidatov, ki morajo opraviti psihološko testiranje. S preostalimi 100 kandidati opravi razgovore izbirna komisija. Sledi skupinska naloga, pri kateri kandidati opravljajo naloge v skupinah po šest in komisija ocenjuje osebnostne lastnosti pri delu v ekipi. Osebnostne lastnosti so izjemno pomembne lastnosti, ki jo zelo visoko ocenjujejo. Sledi zaključni razgovor, po katerem komisija določi 30 oseb med katerimi izberejo nove uslužbence.
Belgija
Preizkusni izpit za zaposlitev na diplomatsko delovno mesto v ministrstvu poteka vsaki dve leti. Na izpit se lahko prijavijo le tisti kandidati, ki so dosegli univerzitetno raven izobrazbe in so stari vsaj 22 let. Z izpitom se preverjajo zmožnosti upravljanja, smisel za organizacijo dela, sposobnosti vodenja skupine ter znanja jezikov. Preverja se tudi znanje s področja zgodovine države in njene diplomacije, razvoja na področju mednarodne trgovine ter poznavanje mednarodnih organizacij. Preizkusne izpite organizira kadrovska služba v sodelovanju z zveznim uradom za izbirne postopke.
1.4 OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZA DRŽAVNI PRORAČUN
Ocenjuje se, da predlagane spremembe in dopolnitve Zakona o zunanjih zadevah ne bodo imele večjih neposrednih finančnih posledic. Posamezne določbe zakona bodo sicer imele finančne posledice, denimo uvedba višjega diplomatskega izpita, uvedba preizkusnega testa, določitev višjih zahtevanih delovnih izkušenj za diplomatske nazive v zunanji službi in podobno, pri čemer se ocenjuje, da bodo nekatere finančne posledice za proračun negative, nekatere pa pozitivne. Pri tem predlagatelj ocenjuje, da so skupne finančne posledice zanemarljive in ne presegajo 10.000 EUR na letni ravni. Sredstva so zagotovljena na proračunski postavki šifra 2542 (najemnine in druge pogodbene obveznosti DKP) in 2499 (plače DKP).
1.5 OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZA DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA
Zakon ne bo imel drugih posledic za druga javna finančna sredstva.
1.6 DRUGE POSLEDICE SPREJETJA ZAKONA
Sprejetje zakona ne bo imelo drugih posledic.
1.7 USKLAJENOST S PRAVNIM REDOM EVROPSKE UNIJE
Gradivo, ki se predlaga, je predmet usklajevanja s pravnim redom Evropske unije v dveh delih, in sicer ko gre za uvajanje treh sklepov Sveta EU (Sklep 95/553/ES) o nudenju konzularne pomoči na diplomatskem predstavništvu ali konzulatu državljanom držav članic EU, Sklepa Sveta 96/409/SZVP in Sklepa Sveta 2006/881/SZVP, ki prilagaja sklep iz leta 1996 o potni listini za vrnitev zaradi vstopa Bolgarije in Romunije v EU. Vse preostalo, kar se ureja, je v pristojnosti držav članic in torej ni predmet usklajevanja.
Predlog zakona je usklajen s pravom EU.
BESEDILO ČLENOV:
1. člen
V Zakonu o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 - uradno prečiščeno besedilo, 20/06-ZNOMCMO in 76/08) se za drugim odstavkom 2. člena doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Ministrstvo za zunanje zadeve usklajuje način uveljavljanja in zaščite gospodarskih interesov Republike Slovenije v tujini z drugimi, za načrtovanje in izvajanje gospodarskega sodelovanja pristojnimi organi in institucijami. Ministrstvo za zunanje zadeve usklajuje mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč, spodbuja medkulturni dialog in izvaja kulturno sodelovanje v zunanjih odnosih.«.
Dosedanja tretji in četrti odstavek postaneta četrti in peti odstavek.
2. člen
7. člen se spremeni tako, da se glasi:
»7. člen
(generalni sekretar)
Generalni sekretar oziroma generalna sekretarka (v nadaljnjem besedilu: generalni sekretar) je diplomat, ki je dosegel naziv veleposlanik in zaseda najvišji diplomatski položaj v ministrstvu za zunanje zadeve. Generalni sekretar skrbi za nemoteno delo in učinkovito, racionalno ter zakonito delovanje ministrstva za zunanje zadeve. Neposredno sodeluje z ministrom pri usklajevanju organizacije dela, izvrševanju javnih nalog in usklajevanju dela notranjih organizacijskih enot in predstavništev v tujini.
3. člen
7.a člen se spremeni tako, da se glasi:
»7.a člen
(politični direktor)
(1) Politični direktor oziroma politična direktorica (v nadaljnjem besedilu: politični direktor) je diplomat, ki v Ministrstvu za zunanje zadeve usklajuje in povezuje dela, povezana s področjem skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije ter evropske varnostne in obrambne politike in izvaja druge naloge, za katere ga pooblasti minister za zunanje zadeve.
(2) Za političnega direktorja je lahko imenovan diplomat, ki je dosegel naziv pooblaščeni minister ali veleposlanik.
(3) Politični direktor lahko daje obvezujoča navodila in usmeritve za delo vodjem diplomatskih predstavništev ali konzulatov.«.
4. člen
Za 7.a. členom se doda nov 7.b člen, ki se glasi:
»7.b člen
(generalni direktor)
(1) Generalni direktor oziroma generalna direktorica (v nadaljnjem besedilu: generalni direktor) je diplomat, ki je dosegel naziv pooblaščeni minister ali veleposlanik in vodi strokovno delo na vsebinsko zaokroženem delovnem področju v Ministrstvu za zunanje zadeve.
(2) Generalni direktor za svoje delo odgovarja ministru za zunanje zadeve. Generalni direktor lahko daje obvezujoča navodila in usmeritve za delo vodjem diplomatskih predstavništev ali konzulatov.«.
5. člen
8. člen se spremeni tako, da se glasi:
»8. člen
(nadzor v predstavništvih Republike Slovenije v tujini)
(1) Ministrstvo za zunanje zadeve skrbi za urejeno, učinkovito in gospodarno delovanje predstavništev v tujini ter zagotavlja ugledu države primerne in v posameznih državah primerljive personalne, materialne in prostorske pogoje za delovanje predstavništev, vključno z rezidencami vodij predstavništev.
(2) Za izvajanje nadzora nad delovanjem in izvajanjem nalog predstavništev Republike Slovenije v tujini minister za zunanje zadeve določi diplomata, ki je najmanj dvakrat opravljal naloge vodje diplomatskega predstavništva v tujini (v nadaljnjem besedilu: glavni diplomatski nadzornik).
(3) Glavni diplomatski nadzornik ima naslednje pristojnosti:
- svetuje vodji predstavništva v zvezi z delovanjem predstavništva,
- pregleduje prostore predstavništva in prostore dela rezidence vodje predstavništva, ki je namenjen opravljanju nalog vodje predstavništva,
- pregleduje dokumentacijo in evidence, ki jih v zvezi z opravljanjem svojih nalog pripravlja ali pridobiva predstavništvo,
- opravi ločene ali skupne pogovore z zaposlenimi v predstavništvu in rezidenci vodje predstavništva,
- poroča ministru,
- predlaga ustrezne ukrepe in spremlja njihovo izvajanje.
(4) Glavni diplomatski nadzornik pri opravljanju svojega dela v okviru pristojnosti deluje neodvisno in nepristransko. Če odkrije nepravilnosti, mora o njih obvestiti ministra za zunanje zadeve, ki sprejme ukrepe v skladu z zakonom.
(5) Na konzularnem, finančnem, kadrovskem, varnostnem in drugih področjih lahko opravljajo posamezne naloge nadzora uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve, ki jih na predlog glavnega diplomatskega nadzornika pooblasti generalni sekretar. Uslužbenci iz tega odstavka so pri svojem delu samostojni. Pripravo in potek nadzora v predstavništvu vodi glavni diplomatski nadzornik.
(6) Nadzor nad delovanjem in izvajanjem nalog uslužbencev na obrambnem področju izvaja tudi Inšpektorat Republike Slovenije za obrambo.
(7) Postopek nadzora, organizacijo nadzora, poročanje, predlaganje ukrepov in spremljanje izvajanja sprejetih ukrepov določi minister za zunanje zadeve s podzakonskim aktom.«.
6. člen
9. člen se spremeni tako, da se glasi:
»9. člen
(pridobivanje prostorov in oddajanje javnih naročil)
»(1) Ministrstvo za zunanje zadeve v imenu Republike Slovenije pridobiva prostore za delovanje diplomatskih predstavništev in konzulatov, vključno z rezidencami vodij predstavništev, z nakupom, najemom ali dolgoročnim finančnim najemom. Nakup prostorov se opravi na podlagi letnega načrta pridobivanja nepremičnega premoženja države.
(2) Postopki za pridobivanje in razpolaganje s prostori se izvajajo v skladu s predpisi in s splošno priznanimi uzancami, ki veljajo v kraju nepremičnine. Predstavništvo mora pri tem kar najbolj uveljaviti načelo konkurenčnega pridobivanja ponudb.
(3) Predstavništvo v tujini mora pri oddaji javnih naročil za nabavo blaga in storitev upoštevati temeljna načela javnega naročanja po zakonu, ki ureja javno naročanje.
(4) V skladu s Sporazumom o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS - MP, št. 20/02) države naslednice nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije prevzamejo nepremičnine v naravi v skladu z deležem, ki pripada vsaki državi. Nepremičnine, ki jih je ali jih še bo pridobila Republika Slovenija, so namenjene za potrebe predstavništev v tujini. Ministrstvo za zunanje zadeve je upravljavec teh nepremičnin. Finančna sredstva, pridobljena od prodaje nepremičnin, so proračunski vir ministrstva za zunanje zadeve in predstavljajo namenska sredstva ministrstva za zunanje zadeve.
(5) Namenska sredstva ministrstva za zunanje zadeve, ki niso porabljena v preteklem letu, se prenesejo v proračun za tekoče leto. Za obseg prenesenih namenskih sredstev se povečata obseg sredstev v finančnem načrtu in proračunu ministrstva za zunanje zadeve.«.
7. člen
Črta se drugi stavek 10. člena.
Za prvim odstavkom se dodajo novi drugi, tretji in četrti odstavek, ki se glasijo:
»(2) Temeljni obliki preverjanja strokovne usposobljenosti diplomatov sta diplomatski izpit in višji diplomatski izpit.
(3) Uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve opravljajo diplomatski izpit iz mednarodnih odnosov, mednarodnega prava, zgodovine, konzularnih zadev ter diplomatskih veščin. Del diplomatskega izpita poteka v angleškem jeziku. Višji diplomatski izpit je sestavljen iz preverjanja poznavanja diplomatske prakse in znanj, potrebnih za vodenje predstavništva in drugih organizacijskih enot ministrstva za zunanje zadeve.
(4) Diplomatski izpit in višji diplomatski izpit se opravljata pred komisijo, sestavljeno iz diplomatov z izkušnjami iz diplomatske prakse in drugih strokovnjakov s področja zunanje politike, mednarodnih odnosov in mednarodnega prava.
(5) Diplomatski izpit in višji diplomatski izpit se opravljata po postopku in programu, ki ga določi minister za zunanje zadeve s podzakonskim aktom.«.
8. člen
V 16. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Lokalno osebje lahko pod pogoji, ki jih določi minister, opravlja posamezne strokovne naloge na kulturnem in gospodarskem področju ter na področju odnosov z javnostmi.«.
Dosedanji drugi odstavek postane tretji odstavek.
9. člen
Za 16. členom se doda nov 16.a člen, ki se glasi:
»16.a člen
(varnostno preverjanje oseb)
(1) Za zmanjšanje varnostnega tveganja za osebe, objekte in dejavnost Ministrstva za zunanje zadeve se pred začetkom opravljanja dela v skladu s tem členom, varnostno preverijo:
- lokalno osebje na predstavništvih v tujini,
- študentje, ki opravljajo delo na predstavništvih ali v notranji službi Ministrstva za zunanje zadeve in
- fizične osebe pogodbenih izvajalcev Ministrstva za zunanje zadeve, pri katerih se potreba po varnostnem preverjanju predhodno določi v pogodbi (v nadaljnjem besedilu: preverjana oseba).
(2) S pisnim soglasjem za varnostno preverjanje preverjana oseba izpolni vprašalnik za varnostno preverjanje z naslednjimi podatki:
- ime in priimek,
- datum in kraj rojstva,
- spol,
- državljanstvo, tudi dvojno državljanstvo,
- naslov prebivališča,
- pravnomočne obsodbe zaradi naklepnih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti,
- tekoče kazenske postopke zaradi kaznivih dejanj iz prejšnje alinee,
- stike s tujimi varnostnimi in obveščevalnimi službami,
- članstvo ali sodelovanje v organizacijah ali skupinah, ki ogrožajo vitalne interese Republike Slovenije ali držav članic političnih, obrambnih ali varnostnih zvez, katerih članica je Republika Slovenija.
(3) Varnostno preverjanje opravi Ministrstvo za zunanje zadeve tako, da preveri resničnost podatkov iz drugega odstavka tega člena zakona:
- prve, druge, tretje, četrte in pete alinee: na podlagi verodostojne listine, ki jo izda pristojni državni organ države, katere državljan je preverjanja oseba ali države v kateri preverjana oseba prebiva,
- šeste alinee: na podlagi podatkov iz kazenske evidence,
- sedme alinee: na podlagi podatkov iz evidence o tekočih kazenskih postopkih,
- osme in devete alinee: v evidencah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ministrstva za obrambo in policije.
Verodostojnost podatkov iz šeste in sedme alinee drugega odstavka tega člena se dokazuje s potrdili o nekaznovanosti po predpisih države, katere državljan je preverjana oseba ali države, v kateri prebiva. Potrdila ne smejo biti starejša od treh mesecev. Če je preverjana oseba tuji državljan, se obstoj varnostnega zadržka preverja tudi v evidenci vizumskih postopkov ministrstva za zunanje zadeve.
(4) Ob razlogu za sum, da obstaja varnostni zadržek, se za preverjano osebo lahko uvede ponovni postopek varnostnega preverjanja v skladu s tem členom zakona. Z osebo, ki v varnostno preverjanje ne privoli ali se v postopku varnostnega preverjanja ugotovi varnostni zadržek, se pogodbeno razmerje ne sklene oziroma pogodbeno razmerje preneha. Možnost tovrstnega prenehanja pogodbe se vključi v pogodbo o zaposlitvi oziroma pogodbo o delu z osebami iz prvega odstavka tega člena.
(5) Varnostni zadržki so ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o verodostojnosti, zanesljivosti ter lojalnosti preverjane osebe za delo v Ministrstvu za zunanje zadeve, in so:
- lažne navedbe podatkov preverjane osebe v varnostnem vprašalniku,
- neizbrisane pravnomočne obsodbe na najmanj tri mesece nepogojne zaporne kazni za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti,
- članstvo ali sodelovanje v organizacijah ali skupinah, ki ogrožajo vitalne interese Republike Slovenije ali držav članic političnih, obrambnih in varnostnih zvez, katerih članica je Republika Slovenija,
- pravnomočne obtožnice za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, razen za kazniva dejanja, kjer je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let,
- nepravnomočne obsodilne sodbe za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, in za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let,
- druge ugotovitve varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljen dvom v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za delo v Ministrstvu za zunanje zadeve.
(6) Za učinkovito izvajanje varnostnega preverjanja in zagotavljanja varnosti po tem členu ministrstvo za zunanje zadeve upravlja evidenco, v kateri se obdelujejo naslednji podatki:
- ime in priimek,
- datum in kraj rojstva,
- državljanstvo,
- spol,
- datum začetka in zaključka varnostnega preverjanja,
- obstoj varnostnega zadržka in
- obliko pogodbenega razmerja (lokalno osebje, študent ali oseba pogodbenega izvajalca).
(7) Dokumentacija varnostnega preverjanja in evidenca iz prejšnjega odstavka tega člena se hranita pet let po prenehanju dela preverjane osebe v Ministrstvu za zunanje zadeve oziroma po zaključku varnostnega preverjanja, če s preverjano osebo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, po tem se dokumentacija in evidenca ustrezno uničita.«.
10. člen
17. člen se spremeni tako, da se glasi:
»17. člen
(vodja diplomatskega predstavništva)
(1) Diplomatsko predstavništvo vodi veleposlanik oziroma veleposlanica (v nadaljnjem besedilu: veleposlanik).
(2) Veleposlanik je postavljen za dobo do štirih let, ki se lahko podaljša, če razmere tako narekujejo, vendar ne za dlje kot dve leti. O podaljšanju odloči minister za zunanje zadeve. Veleposlanik je lahko izjemoma odpoklican pred potekom časa postavitve na podlagi lastne prošnje, predloga države sprejemnice ali zaradi kršitve posebnih obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona. Predlog za odpoklic iz prejšnjega stavka pripravi minister za zunanje zadeve, določi pa ga vlada po posvetovanju s predsednikom republike.
(3) Veleposlanik lahko zaporedoma službuje največ v dveh diplomatskih predstavništvih, pri čemer skupna doba vodenja diplomatskih predstavništev ne sme preseči osmih let.
(4) Veleposlanik, ki je vodil diplomatsko predstavništvo na podlagi postavitve za skupno dobo, daljšo od šestih let, ne more biti postavljen na položaj veleposlanika pred potekom dveh let od odpoklica s tega položaja.
(5) Za veleposlanike se ne uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na pogoje za razporejanje diplomatov v notranjo in zunanjo službo.«.
11. člen
Za 17. členom se doda nov 17.a člen, ki se glasi:
»17.a člen
(postopek postavitve veleposlanika)
(1) Predlog za postavitev veleposlanika pripravi minister za zunanje zadeve. Vlada določi predlog za postavitev veleposlanika po posvetovanju s predsednikom republike.
(2) Po določitvi predloga vlade se kandidat za veleposlanika predstavi delovnemu telesu državnega zbora, pristojnemu za zunanjo politiko, ki o predlaganem kandidatu poda mnenje.
(3) Po pridobitvi mnenja delovnega telesa državnega zbora, pristojnega za zunanjo politiko, Ministrstvo za zunanje zadeve zaprosi za agreman državo sprejemnico. Po prejemu agremana vlada pošlje predlog za postavitev predsedniku republike.
(4) Veleposlanika postavi in odpokliče predsednik republike z ukazom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Če ukaz o postavitvi ne bo izdan, predsednik republike o tem obvesti vlado.
(5) Predsednik republike izda veleposlaniku poverilna pisma.
(6) Če razmere narekujejo, lahko minister za zunanje zadeve vodenje diplomatskega predstavništva zaupa odpravniku poslov. Poverilna pisma v tem primeru izda minister.
(7) Če razmere narekujejo, se lahko postavi nerezidenčni veleposlanik, ki je akreditiran v eni ali več državah oziroma mednarodnih organizacijah.«.
12. člen
V 24.a členu se za prvim odstavkom doda nov, drugi odstavek, ki se glasi:
»(2) Poleg navedenega lahko diplomatska predstavništva ali konzularni agenti, ki službujejo v državi, ki ni članica Evropske unije, in če je to del njihovih pooblastil, nudijo pomoč kateremu koli državljanu Unije, ki za pomoč zaprosi, tudi v drugih okoliščinah.«.
Drugi odstavek istega člena postane tretji odstavek in se spremeni tako, da se glasi:
»(3) Ob izgubi potne listine diplomatsko predstavništvo ali konzulat države članice v skladu s Sklepom predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta z dne 25. junija 1996 (96/409/SZVP) o potni listini za vrnitev, kot je bil prilagojen zaradi sprejema novih držav članic, izda evropsko potno listino za vrnitev (ETD).«.
13. člen
27. člen se spremeni tako, da se glasi:
»27. člen
(izbor vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov)
(1) Za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata je lahko imenovan diplomat, ki:
- ima najmanj 14 let delovnih izkušenj,
- je najmanj tri leta opravljal delo na diplomatskem delovnem mestu v diplomatskem predstavništvu ali konzulatu.
(2) Za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata je izjemoma lahko imenovana tudi oseba, ki:
- je državljan Republike Slovenije,
- ima univerzitetno izobrazbo oziroma izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo,
- ima najmanj 14 let primerljivih delovnih izkušenj na področju zunanje politike, mednarodnih odnosov, mednarodnih ekonomskih odnosov ali mednarodnega prava, od tega vsaj tri leta vodstvenih delovnih izkušenj,
- obvlada angleški in še en tuj jezik na višji ravni,
- izpolnjuje druge pogoje za sklenitev delovnega razmerja v ministrstvu za zunanje zadeve.
(3) Vodja diplomatskega predstavništva ali konzulata lahko opravlja delo v tujini do dopolnjenega 68. leta starosti.
(4) Izbira najprimernejšega kandidata se opravi med tistimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje iz tega člena na podlagi naslednjih meril:
- strokovna usposobljenost in osebnostna primernost po določbah tega zakona,
- vodstvene sposobnosti,
- komunikacijske sposobnosti,
- psihofizična sposobnost.
(5) Vlada na predlog ministra za zunanje zadeve ustanovi stalno avtonomno strokovno komisijo, ki pred določitvijo predloga za imenovanje vodje diplomatskega predstavništva ali konzulata pripravi mnenje, ali je oseba iz drugega odstavka tega člena usposobljena za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata. Pri ugotavljanju usposobljenosti se upoštevajo merila iz četrtega odstavka tega člena. Mnenje strokovne komisije je obvezujoče. Minister vladi ne more posredovati predloga za imenovanje kandidata, za katerega je komisija podala mnenje, da ni ustrezno usposobljen.
(6) Strokovno komisijo sestavljajo en predstavnik ministrstva za zunanje zadeve, en nekdanji veleposlanik Republike Slovenije in trije zunanji strokovnjaki s področja zunanje politike, mednarodnih odnosov, mednarodnih ekonomskih odnosov ali mednarodnega prava. Mandat članov komisije traja pet let. Strokovna komisija na ustanovni seji sprejme poslovnik, s katerim se uredi njeno poslovanje. Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Delo v komisiji je častno. Ministrstvo za zunanje zadeve komisiji zagotovi potrebne pogoje za delo.
(7) Z osebo iz drugega odstavka tega člena se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne sme presegati štirih let, oziroma aneks k pogodbi o zaposlitvi. Delež oseb iz drugega odstavka lahko znaša največ eno desetino vseh vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov.
14. člen
Prvi odstavek 33. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Javne naloge na področju zunanjih zadev v Ministrstvu za zunanje zadeve opravljajo diplomati, vodje diplomatskih predstavništev ali konzulatov iz drugega odstavka 27. člena tega zakona in javni uslužbenci iz drugega odstavka 15. člena tega zakona, spremljajoča dela pa strokovno-tehnični javni uslužbenci.«.
Na koncu besedila drugega odstavka se doda stavek, ki se glasi: »Položaj diplomatov se podrobneje uredi z uredbo vlade.«.
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Ministrstvo za zunanje zadeve na področju kadrovske politike upošteva načela uravnotežene zastopanosti spolov.«.
15. člen
V 35. členu se v drugem odstavku 1. točka nadomesti z novo točko, ki se glasi:
»1. znanje angleškega in drugega tujega jezika na višji ravni;«.
16. člen
36. člen se spremeni tako, da se glasi:
»36. člen
(notranja in zunanja služba)
(1) Diplomati opravljajo svoje delo v notranji in zunanji službi ministrstva za zunanje zadeve.
(2) Minister za zunanje zadeve razporeja diplomate v notranjo in zunanjo službo.
(3) Zunanja služba se opravlja v diplomatskih predstavništvih in konzulatih Republike Slovenije ter posebnih misijah.
(4) Pri razporejanju v zunanjo službo se upoštevajo naslednja merila in okoliščine:
- strokovna usposobljenost in osebnostna primernost;
- rezultati dela;
- razmerje službovanja med notranjo in zunanjo službo med kariero;
- ob enaki strokovni usposobljenosti prednostno obravnavanje kandidata, ki je dlje časa v notranji službi;
- družinski razlogi;
- razporeditev na delovno mesto, kjer se delo opravlja v posebnih razmerah, se upošteva kot prednost pri naslednji razporeditvi v zunanjo službo.
(5) Diplomat lahko v zunanji službi opravlja delo do dopolnjenega 68. leta starosti.
17. člen
37. člen se spremeni tako, da se glasi:
»37. člen
(trajanje razporeditve v zunanjo službo)
(1) Čas razporeditve diplomata na delovno mesto v zunanjo službo traja do štirih let od začetka opravljanja dela v tujini.
(2) Zaradi delovnih potreb ali zaradi drugih upravičenih razlogov se lahko skrajša oziroma podaljša čas razporeditve. Med druge upravičene razloge za skrajšanje razporeditve se štejejo zlasti prošnja prizadetega, predlog države sprejemnice in hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Med upravičene razloge za podaljšanje razporeditve pa zlasti dokončanje šolanja otrok na osnovni in srednji stopnji. Razporeditev na istem delovnem mestu se lahko podaljša največ za dve leti.
(3) Diplomat mora biti o podaljšanju ali skrajšanju razporeditve zaradi delovnih potreb obveščen najmanj tri mesece pred izvršitvijo podaljšanja ali skrajšanja.
(4) Skupna doba neprekinjene razporeditve v zunanji službi ne sme preseči osem let. Diplomat, ki je bil v zunanjo službo razporejen neprekinjeno več kot šest let, mora pred ponovno razporeditvijo v zunanjo službo ostati najmanj dve leti v notranji službi.
(5) Kadar ni drugega diplomata, ki bi izrazil interes za razporeditev na delovno mesto v zunanjo službo in bi izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta v zunanji službi, je lahko nanj razporejen diplomat iz prejšnjega odstavka ne glede na čas službovanja v notranji službi.«.
18. člen
V 37.a členu se za drugim odstavkom doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Diplomat, ki ni bil postavljen za veleposlanika, lahko v stalnem predstavništvu pri mednarodni organizaciji izjemoma uporablja naziv veleposlanik v zvezi z vodenjem dela na zaokroženem delovnem področju, če v skladu s prakso mednarodne organizacije tako delovno področje praviloma vodijo diplomati z nazivom veleposlanik. Diplomatu pripadajo pravice iz naziva v zunanji službi, za katerega izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom. Naziv veleposlanika sme uporabljati diplomat, ki je dosegel naziv pooblaščeni minister.«.
19. člen
»Za 38. členom se doda nov 38.a člen, ki se glasi:
»38.a člen
(mirovanje pravic in obveznosti zaradi dela v mednarodnih organizacijah)
(1) Diplomat, ki se je zaposlil v mednarodni organizaciji, je upravičen do mirovanja pravic in obveznosti v ministrstvu za zunanje zadeve za določen čas, ki ne presega šestih let, pod pogojem, da po prenehanju mirovanja ostane v ministrstvu za zunanje zadeve najmanj polovico obdobja trajanja mirovanja pravic.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka diplomat sklene z ministrstvom za zunanje zadeve sporazum o mirovanju pravic in obveznosti, v katerem se določijo pogoji mirovanja. V sporazumu se določi tudi obveznost, da je diplomat v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja z Republiko Slovenijo po svoji volji ali krivdi dolžan plačati ministrstvu za zunanje zadeve pogodbeno kazen v višini 50% zadnje osnovne plače v notranji službi, ki jo je prejel pred začetkom dela v mednarodni organizaciji, za manjkajoči čas do polovice časa trajanja mirovanja pravic.
(3) Obveznost iz drugega stavka prejšnjega odstavka velja tudi v primeru sporazumnih dogovorov o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih sklenejo uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve na podlagi določb zakona o javnih uslužbencih.«.
20. člen
Za 38.a členom se doda nov 38. b člen, ki se glasi:
»38.b člen
(začasna premestitev zaradi opravljanja nalog s področja mednarodnega sodelovanja)
(1) Zaradi opravljanja nalog s področja mednarodnega sodelovanja je diplomat s svojim soglasjem lahko premeščen za določen čas v drug državni organ za čas do štirih let.
(2) Diplomat, ki je premeščen v skladu s prvim odstavkom, je pri razporejanju v zunanjo službo in priznavanju delovnih izkušenj izenačen z diplomati na delovnih mestih v ministrstvu za zunanje zadeve.
(3) Po prenehanju premestitve je diplomat razporejen v zunanjo ali notranjo službo ministrstva za zunanje zadeve.«.
21. člen
V 39. členu se peti odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(5) Za diplomatske nazive v zunanji službi se zahtevajo naslednje delovne izkušnje:
- pooblaščeni minister - 14 let,
- minister svetovalec - 12 let,
- prvi svetovalec - 10 let,
- svetovalec - 8 let,
- I. sekretar - 6 let,
- II. sekretar - 4 leta,
- III. sekretar - 3 leta,
- ataše - 2 leti.«.
Za petim odstavkom se dodata nova šesti in sedmi odstavek, ki se glasita:
»(6) Za nazive svetovalec, prvi svetovalec, minister svetovalec in pooblaščeni minister se v zunanji službi poleg izpolnjevanja pogoja delovnih izkušenj zahteva tudi vsaj dveletno predhodno opravljanje dela na diplomatskem delovnem mestu v zunanji službi. Diplomat, ki ne izpolnjuje pogoja iz tega odstavka, ob razporeditvi v zunanjo službo uporablja za eno stopnjo nižji naziv, kot bi ga pridobil na podlagi prejšnjega odstavka tega člena.
(7) V naziv veleposlanik je lahko imenovan diplomat, ki je bil z ukazom predsednika republike postavljen za izrednega in pooblaščenega veleposlanika Republike Slovenije v tujini.«.
22. člen
Spremeni se 40. člen tako, da se glasi:
»(1) Za imenovanje v diplomatski naziv mora oseba poleg splošnih pogojev izpolnjevati naslednje posebne pogoje:
- univerzitetna izobrazba oziroma izobrazba, pridobljena po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo,
- diplomatski izpit, za nazive prvega kariernega razreda pa tudi višji diplomatski izpit in
- delovne izkušnje v Ministrstvu za zunanje zadeve ali delovne izkušnje v skladu z drugim odstavkom tega člena.
(2) Kot enakovredne delovnim izkušnjam v Ministrstvu za zunanje zadeve se za imenovanje v naziv štejejo delovne izkušnje na področju zunanje politike, mednarodnega prava ali mednarodnih odnosov, pridobljene med delom v drugih državnih organih, javnih zavodih, javnih agencijah, znanstveno-raziskovalnih ter visokošolskih zavodih in mednarodnih organizacijah.
(3) Osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz tega člena, so lahko imenovane v naziv drugega in tretjega kariernega razreda, pod pogojem, da v enem letu po imenovanju v naziv opravijo diplomatski izpit. Osebe, ki izpolnjujejo pogoje za naziv prvega kariernega razreda iz tega člena, so lahko imenovane v naziv prvega kariernega razreda pod pogojem, da v enem letu po imenovanju v naziv opravijo diplomatski izpit in višji diplomatski izpit.«.
23. člen
Spremeni se 41. člen tako, da se glasi:
»41. člen
(preizkusni test)
(1) Ministrstvo za zunanje zadeve razpiše preizkusni test, ki je namenjen kandidatom za opravljanje pripravništva na diplomatskem delovnem mestu in za zaposlitev za nedoločen čas na diplomatskem delovnem mestu v Ministrstvu za zunanje zadeve na podlagi javnega natečaja (v nadaljnjem besedilu: preizkusni test). Preizkusnega testa se lahko udeleži državljan Republike Slovenije, ki je pridobil univerzitetno izobrazbo ali izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo, in izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja v Ministrstvu za zunanje zadeve. Ministrstvo za zunanje zadeve objavi preizkusni test občasno, ko je na voljo ustrezno število prostih delovnih mest.
(2) Postopek izbire se izvede na podlagi določb zakona o javnih uslužbencih in podzakonskih predpisov, ki urejajo postopek javnega natečaja. V postopku javnega natečaja je izbran kandidat, ki izpolnjuje pogoje za delovno mesto in je dosegel višje število točk na preizkusnem testu.
(3) Minister s podzakonskim aktom podrobneje določi vsebine in način opravljanja preizkusnega testa.«
24. člen
Za 41. členom se doda nov 41.a člen, ki se glasi:
»41.a člen
(pripravništvo in dodatno usposabljanje)
(1) Pripravništvo za delo na diplomatskih delovnih mestih v Ministrstvu za zunanje zadeve se opravlja v skladu z zakonom o javnih uslužbencih. Za delo na diplomatskih delovnih mestih je poleg opravljenega pripravništva treba opraviti tudi dodatno usposabljanje, ki je pogoj za opravljanje diplomatskega izpita. Opravljanje pripravništva in dodatnega usposabljanja traja skupaj dve leti. Po opravljenem pripravništvu so javni uslužbenci imenovani v diplomatski naziv ataše pod pogojem, da v roku iz drugega odstavka tega člena opravijo diplomatski izpit.
(2) Med dodatnim usposabljanjem za opravljanje diplomatskega izpita uslužbenci delajo v dveh notranjih organizacijskih enotah, opravijo vsaj šestmesečno prakso na predstavništvu v tujini, obiskujejo strokovna izpopolnjevanja in se izpopolnjujejo v znanju tujih jezikov. Do zaključka dodatnega usposabljanja morajo opraviti diplomatski izpit.
(3) Minister lahko s podzakonskim aktom podrobneje uredi opravljanje dodatnega usposabljanja v Ministrstvu za zunanje zadeve.«.
25. člen
V 42. členu se v prvem odstavku besedilo »predpise o kriterijih« nadomesti z besedilom »kriterije in postopek«.
26. člen
V 46. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»(2) Ob uvedbi disciplinskega postopka kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona ali postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper diplomata v zunanji službi lahko minister ne glede na določbo tretjega odstavka 37. člena tega zakona nemudoma razporedi diplomata v notranjo službo za čas trajanja postopka.« .
Tretji odstavek se črta.
Dosedanji četrti odstavek postane tretji odstavek.
27. člen
V 51. členu se na koncu prvega odstavka doda stavek, ki se glasi:
»Zakonec iz prvega stavka tega odstavka je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje kot vzdrževani družinski član.«.
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Zakonec diplomata iz prvega odstavka tega člena, ki z diplomatom biva v tujini, ima za čas bivanja z diplomatom v tujini v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, pravico do suspenza pogodbe o zaposlitvi. Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca.«.
28. člen
V 54. členu se v drugem odstavku besedi »internega razpisa« nadomestita z besedilom »notranje seznanitve o prostem delovnem mestu.«.
29. člen
60. člen se spremeni tako, da se glasi:
»60. člen
(poverilna pisma vodij tujih diplomatskih predstavništev)
»(1) Poverilno pismo vodje tujega diplomatskega predstavništva, razen odpravnika poslov, sprejme predsednik Republike Slovenije potem, ko je kopijo že sprejel minister za zunanje zadeve oziroma njegov namestnik ali diplomat na visokem položaju v ministrstvu za zunanje zadeve.
(2) Poverilno pismo odpravnika poslov sprejme vodja diplomatskega protokola oziroma oseba, ki ga nadomešča.«.
30. člen
62.a člen se spremeni tako, da se glasi:
»62.a člen
(vloga za izdajo izkaznice in evidence)
(1) Vloga za izkaznice iz prejšnjega člena se vloži na predpisanem obrazcu, ki vsebuje podatke o:
1. predstavništvu
2. osebnem imenu
3. datumu, kraju in državi rojstva
4. spolu
5. državljanstvu
6. naslovu začasnega bivališča v Sloveniji
7. osebnem stanu (samski, poročen), osebnem imenu družinskih članov, ki spremljajo člana predstavništva oz. razmerju do primarnega upravičenca
8. vrsti, številki in veljavnosti potnega lista
9. številki in veljavnosti vizuma za Republiko Slovenijo
10. zahtevanem statusu oziroma vrsti izkaznice
11. nazivu, delovnem področju, predvidenem trajanju dela in morebitni nerezidenčni akreditaciji
12. datumu prihoda v Slovenijo in datumu začetka dela
13. novoustanovljenem delovnem mestu oziroma osebnem imenu nadomeščene osebe
14. šolanju otrok oziroma podaljšanju roditeljske pravice
15. opravljanju pridobitne dejavnosti zakonca in kje
16. datumu in kraju vloge
17. prostor za podpis prosilca in vodje predstavništva ali pooblaščene osebe ter žig.
(2) Vloga lahko vsebuje tudi druge podatke v zvezi z opravljanjem dela, ki so potrebni za izdajo izkaznice, ki jih vlagatelj predloži prostovoljno. Vlogi je treba priložiti fotografijo predpisane velikosti ter fotokopijo veljavnega potnega lista. V vlogi je treba navesti resnične podatke in pozneje sporočiti vse morebitne spremembe navedenih podatkov.
(3) Zaradi zagotovitve podatkov o vlogah in izdanih izkaznicah ter za izvajanje svojih pristojnosti Ministrstvo za zunanje zadeve vodi in vzdržuje evidenco, ki vsebuje naslednje podatke:
- podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena in prvega ter drugega odstavka tega člena
- podatke o izgubljenih, pogrešanih, ukradenih, uničenih in poškodovanih izkaznicah.
(4) Podatki se v evidenci vodijo, hranijo in arhivirajo v skladu s predpisi o dokumentarnem in arhivskem gradivu ter arhivih.
(5) Podatke iz vlog in evidence o izdanih izkaznicah lahko uporabljajo uslužbenci Ministrstva za zunanje zadeve za opravljanje nalog s svojega delovnega področja ter uslužbenci drugih državnih organov, če gre za izvrševanje z zakonom določenih nalog pri zagotavljanju nacionalne varnosti. Osebne podatke iz prvega odstavka tega člena sme uporabljati podjetje ali organizacija, ki jo za izdelavo izkaznic pooblasti minister za zunanje zadeve; uporablja jih samo za potrebe vpisa podatkov na izkaznice in jih mora v 30 dneh po uporabi uničiti.
(6) Podrobneje se izdaja izkaznic, vsebina vloge za izdajo izkaznice, obrazec izkaznice in vodenje evidence uredi s pravilnikom, ki ga izda minister za zunanje zadeve.
(7) Izkaznico lahko uporabljajo le upravičenci iz prejšnjega člena in v skladu z namenom, s katerim je bila izdana.
(8) Upravljavci zbirk osebnih podatkov smejo izkaznice kopirati samo v primerih, ki jih določa zakon. Izkaznico lahko poleg imetnika kopirajo notarji in finančne družbe, ki opravljajo finančne storitve, če jo potrebujejo za dokazovanje identitete v konkretnem postopku. Pojma finančne družbe in finančne storitve sta opredeljena v zakonu, ki ureja bančništvo. Kopiranje izkaznice je dovoljeno tudi na podlagi pisne privolitve imetnika izkaznice. Ob kopiranju izkaznice je treba z ustrezno oznako na kopiji zagotoviti, da se kopija izkaznice ne bo uporabljala za druge namene. Prepovedano je nadaljnje kopiranje kopije. Na vlogo imetnika izkaznice je upravljavec zbirk osebnih podatkov dolžan izdati potrdilo o kopiji izkaznice, na katerem je naveden namen rabe kopije in rok, za katerega upravljavec kopijo potrebuje. Imetnik izkaznice lahko kopijo označi s svojim podpisom. Kopijo izkaznice je prepovedano hraniti v elektronski obliki.«.
31. člen
66. člen se spremeni tako, da se glasi:
»66. člen
(konzulat s tujim častnim konzularnim funkcionarjem na čelu)
(1) Država, ki v Republiki Sloveniji odpre konzulat, lahko imenuje častnega konzularnega funkcionarja, ki je lahko slovenski ali tuji državljan, ki zakonito prebiva v Republiki Sloveniji.
(2) Sklep o soglasju za odprtje tujega konzulata, ki ga vodi častni konzularni funkcionar, z navedbo vrste konzulata, sedeža in konzularnega območja sprejme vlada na predlog ministrstva za zunanje zadeve, ki predhodno pridobi mnenje pristojnih organov. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(3) Predsednik Republike Slovenije lahko na predlog Ministrstva za zunanje zadeve po pridobitvi mnenja pristojnih organov izda eksekvaturo tujemu častnemu konzularnemu funkcionarju.
(4) Po obvestilu države pošiljateljice sprejme vlada sklep, s katerim se seznani z zaprtjem konzulata na čelu s častnim konzulom. Če se Republika Slovenija odloči za umik soglasja k odprtju konzulata na čelu s častnim konzulom, sprejme vlada sklep o umiku soglasja. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(5) Določbe četrtega odstavka se uporabljajo tudi za zapiranje tujih konzulatov iz 64. člena tega zakona.«
PREHODNE DOLOČBE
32. člen
(imenovanje političnega direktorja in generalnih direktorjev)
Pogoji iz 3. in 4. člena tega zakona se začnejo uporabljati za prvo imenovanje političnega direktorja oziroma za prvo imenovanje generalnega direktorja po uveljavitvi tega zakona.
33. člen
(pogoj uspešno opravljenega višjega diplomatskega izpita)
(1) Določbi 7. in 22. člena tega zakona, ki urejata višji diplomatski izpit se začneta uporabljati eno leto po uveljavitvi tega zakona.
(2) Diplomati, ki so do začetka veljavnosti pogoja iz prejšnjega odstavka pridobili diplomatski naziv prvega kariernega razreda, izpolnjujejo pogoj uspešno opravljenega višjega diplomatskega izpita.
34. člen
(varnostno preverjanje lokalnega osebja in študentov)
Osebe iz 9. člena tega zakona, ki ob začetku veljavnosti tega zakona opravljajo delo kot lokalni uslužbenci ali študentje, je treba varnostno preveriti najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona.
35. člen
(izpolnjevanje pogoja za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata)
Ne glede na določbo prvega odstavka 13. člena tega zakona izpolnjuje pogoje za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata diplomat, ki je bil pred uveljavitvijo tega zakona imenovan za veleposlanika.
36. člen
(znanje dveh tujih jezikov na višji ravni)
(1) Šteje se, da diplomati, ki izpolnjujejo pogoj aktivnega obvladanja dveh tujih jezikov, od tega enega svetovnega, po 1. točki drugega odstavka 35. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 - uradno prečiščeno besedilo, 20/06-ZNOMCMO in 76/08), izpolnjujejo pogoj iz 15. člena tega zakona.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora diplomat ob razporeditvi v zunanjo službo izpolnjevati pogoj iz 15. člena tega zakona.
37. člen
(uporaba diplomatskega naziva v zunanji službi)
Diplomati, ki so ob uveljavitvi tega zakona razporejeni v zunanjo službo v nazivu, za katerega ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu, obdržijo naziv do zaključka razporeditve v zunanji službi.
38. člen
(preizkusni test in dodatno usposabljanje)
(1) V postopkih zaposlitev za nedoločen čas in v postopkih zaposlitev pripravnikov za določen čas, ki so potekali ob uveljavitvi tega zakona, se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.
(2) Javnim uslužbencem, ki so se v ministrstvu za zunanje zadeve zaposlili za nedoločen čas pred uveljavitvijo tega zakona, ni treba opravljati dodatnega usposabljanja iz 24. člena tega zakona, diplomatski izpit pa opravljajo po predpisih, ki veljajo do uveljavitve podzakonskega akta iz 7. člena tega zakona.
39. člen
(sprejetje podzakonskih aktov)
Podzakonske akte iz 5., 7., 23. in 24. člena tega zakona je treba sprejeti v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi. Uredba vlade iz 14. člena tega zakona mora biti sprejeta v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
KONČNA DOLOČBA
40. člen
(uveljavitev zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
OBRAZLOŽITEV
K 1. členu
Razlogi za spremembo 2. člena zakona so povezani s prehodom področja gospodarske diplomacije v ministrstvo za zunanje zadeve. Člen se dopolnjuje tudi z izrecno navedbo delovnih področij mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, medkulturnega dialoga in kulturnega sodelovanja v zunanjih odnosih, ki sodijo med pomembna delovna področja, za katera skrbi ministrstvo za zunanje zadeve. Z novim tretjim odstavkom 2. člena se določa pristojnost ministrstva za zunanje zadeve, da predlaga ukrepe za zagotavljanje in uresničevanje gospodarskega interesa Republike Slovenije. Ministrstvo za zunanje zadeve v sodelovanju z drugimi organi, zlasti ministrstvom za gospodarstvo in drugimi institucijami, kot so gospodarska, trgovinska in obrtna zbornica ter javna agencija za podjetništvo in tuje investicije skrbi za uveljavljanje in zaščito gospodarskih interesov Republike Slovenije v tujini.
Mednarodno razvojno sodelovanje Republike Slovenije je natančneje urejeno v Zakonu o mednarodnem razvojnem sodelovanju (Uradni list RS št. 70/06) in Resoluciji o mednarodnem razvojnem sodelovanju Republike Slovenije za obdobje do leta 2015 (Uradni list RS št. 73/2008). Z novim tretjim odstavkom se določa splošna pristojnost ministrstva za zunanje zadeve, da usklajuje mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč.
Z dopolnitvijo 2. člena zakona se določa tudi neposredna pravna podlaga za kulturno sodelovanje v zunanjih odnosih in spodbujanje medkulturnega dialoga, pri čemer je ministrstvo za zunanje zadeve že doslej opravljajo naloge na teh področjih. Med slovenskim predsedovanjem Svetu EU je ministrstvo za zunanje zadeve v sodelovanju z Evropsko komisijo organiziralo konferenco »Nove paradigme, novi modeli in kultura v zunanjih odnosih EU«. Priporočila omenjene konference so bila potrjena s sklepi Evropskega sveta junija 2008, kjer je v 78. èlenu doloèeno, da Evropski svet izreka priznanje prizadevanjem za uveljavljanje evropskega leta medkulturnega dialoga in priznava, da sta kulturno sodelovanje in medkulturni dialog dragocen sestavni del vseh ustreznih zunanjih politik v skladu s priporočili omenjene konference in z delom, ki poteka v okviru Zavezništva civilizacij. Evropski svet je tudi poudaril pomen kulturnega sodelovanja pri obravnavanju političnih procesov in izzivov na podlagi dialoga s civilno družbo, pri spodbujanju stikov med ljudmi in krepitvi dobrososedskih odnosov.
K 2. členu
Spremenjeno besedilo 7. člena zakona natančneje določa pristojnosti generalnega sekretarja, ki podobno, kot je urejeno v ministrstvih za zunanje zadeve drugih primerljivih držav, zaseda najvišji diplomatski položaj, kar pomeni, da je praviloma najvišji karierni diplomat, ki pa ni namestnik ministra. Med naloge generalnega sekretarja sodijo javne naloge s področja zunanjih zadev, med zadolžitve generalnega sekretarja pa sodijo tudi t.i. menedžerska opravila, tj. skrb za nemoteno delo in učinkovito, racionalno ter zakonito delovanje ministrstva. V neposrednem sodelovanju z ministrom generalni sekretar usklajuje organizacijo dela, izvršuje javne naloge in usklajuje delo notranjih organizacijskih enot in predstavništev v tujini.
K 3. členu
S spremembo prvega odstavka 7.a člena zakona se razširja delovno področje političnega direktorja. Doslej je bilo z zakonom določeno, da politični direktor usklajuje in povezuje dela, ki so povezana s področjem skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije ter evropske varnostne in obrambne politike. Z dopolnitvijo tega člena se dodatno določa, da lahko minister za zunanje zadeve političnega direktorja pooblasti tudi za izvajanje drugih nalog. Od uvedbe instituta političnega direktorja z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št 76/08; ZZZ-1B), ki je začel veljati 9. avgusta 2008, je praksa namreč pokazala, da narava dela zahteva širše pristojnosti. Politični direktor je odgovoren za usklajevanje, povezovanje ter usmerjanje dela na področju evropskih zadev v ministrstvu za zunanje zadeve ter tudi drugih področij, za katere minister oceni, da je to potrebno.
Vloga političnega direktorja je horizontalna in povezovalna na delovnem področju, ki ga vsebinsko pokriva ministrstvo za zunanje zadeve, še zlasti na področju aktualnih zadev Evropske unije, pri čemer je politični direktor ključna oseba za oblikovanje stališč.
Pogoj za imenovanje političnega direktorja je dosežen naziv pooblaščeni minister ali veleposlanik, s čimer je določen krog kandidatov dovolj širok, da se lahko zagotovi konkurenca pri zasedbi delovnega mesta in se imenuje osebo, ki je glede na strokovno usposobljenost najbolj primerna za delovno mesto. V praksi naj bi bili za političnega direktorja praviloma imenovani veleposlaniki z ustreznim poznavanjem področja EU zadev.
V tretjem odstavku je določeno, da politični direktor lahko posreduje obvezujoča navodila in usmeritve za delo vodjem diplomatskih predstavništev ali konzulatov. Glede na usklajevalno in povezovalno vlogo političnega direktorja mora imeti možnost dajati usmeritve za delo tudi vodjem diplomatskih predstavništev in konzulatov, je v nasprotnem primeru ne more v celoti izvajati svojih z zakonom določenih nalog.
K 4. členu
Položaj generalnega direktorja je za generalnim sekretarjem najvišji diplomatski položaj v ministrstvu za zunanje zadeve. Generalni direktor je pristojen in odgovoren za vodenje strokovnega dela na vsebinsko zaokroženih delovnih področjih, za katera je pristojno ministrstvo za zunanje zadeve. Za svoje delo odgovarja ministru za zunanje zadeve. V tem delu ureditev ne odstopa od splošne ureditve v skladu z Zakonom o državni upravi (Uradni list RS št. 113/05-UPB4 in 127/07). Glede na splošne pogoje pa se za imenovanje generalnega direktorja v ministrstvu za zunanje zadeve dodatno zahteva, da je diplomat (to je javni uslužbenec, ki je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas v ministrstvu za zunanje zadeve in opravlja javne naloge s področja zunanjih zadev) in izpolnjuje pogoj pridobljenega naziva pooblaščeni minister ali veleposlanik. Predlagatelj je ocenil, da je za opravljanje dela na tem položaju treba izpolnjevati tudi navedeni pogoj, saj gre za strokovno najpomembnejše delovno mesto, kjer se poleg odličnega poznavanja vsebine zahtevajo tudi ustrezne diplomatske izkušnje in izkušnje na vodstvenih položajih, ki jih je mogoče pridobiti z vodenjem notranje organizacijske enote.
V drugem odstavku je urejena posebnost ministrstva za zunanje zadeve, saj je določeno razmerje med generalnim direktorjem in vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata Republike Slovenije v tujini. Generalni direktor lahko daje obvezujoča navodila in usmeritve za delo vodji predstavništva. Vodja diplomatskega predstavništva je v skladu z 18. členom Zakona o zunanjih zadevah za izvajanje zunanje politike Republike Slovenije v državi sprejemnici odgovoren neposredno ministru, vendar pa to ne pomeni, da mu usmeritev za delo ne more dati generalni direktor. Enako kakor vodja diplomatskega predstavništva tudi generalni direktor za strokovno delo na svojem delovnem področju odgovarja neposredno ministru, hkrati pa je odgovoren za strokovno delo na širšem vsebinskem področju.
K 5. členu
Cilj nadzora v predstavništvih Republike Slovenije v tujini, ki ga določa prvi odstavek spremenjenega 8. člena zakona, ostaja nespremenjen v primerjavi z veljavno ureditvijo. Za izvajanje nadzora je pristojen glavni diplomatski nadzornik, ki poleg nadzora nad delovanjem predstavništev opravlja tudi nadzor nad izvajanjem njihovih nalog. Minister lahko za izvajanje nadzora pooblasti diplomata, ki je vsaj dvakrat opravljal naloge vodje diplomatskega predstavništva v tujini, kar v primerjavi z dosedanjo ureditvijo poudarja izkušnje z delom na mestu vodje diplomatskega predstavništva in poznavanje delovanja predstavništva, saj je doslej za imenovanje diplomata za nadzor zadostovalo, da je dosegel naziv pooblaščenega ministra ne glede na dejanske izkušnje z vodenjem predstavništva.
V tretjem odstavku so podrobneje navedene pristojnosti glavnega diplomatskega nadzornika, ki pomenijo sredstvo za doseganje cilja iz prvega odstavka tega člena. Za zagotovitev kakovostnega in nepristranskega izvajanja njegovih pristojnosti je v četrtem odstavku določeno, da je glavni diplomatski nadzornik pri opravljanju svojega dela v okviru pristojnosti samostojen ter da deluje neodvisno in nepristransko. Če odkrije nepravilnosti, mora o njih obvestiti ministra za zunanje zadeve, ki sprejme ukrepe v skladu z zakonom.
Zaradi potrebe po specifičnem strokovnem znanju na posameznem ožjem področju nadzora je v petem odstavku določena možnost, da pri izvedbi nadzora na predlog glavnega diplomatskega nadzornik sodelujejo drugi uslužbenci ministrstva, ki jih pooblasti minister za zunanje zadeve ali generalni sekretar. Tudi za te osebe je določeno, da so pri svojem delu samostojne, pri čemer pripravo in potek nadzora v predstavništvu vodi glavni diplomatski nadzornik.
Šesti odstavek določa, da se tam določena vprašanja nadzora, se pravi postopek in organizacija nadzora, poročanje, predlaganje ukrepov in spremljanje izvajanja sprejetih ukrepov, uredijo s podzakonskim aktom, ki ga sprejme minister za zunanje zadeve.
K 6. členu
S spremembami dosedanjega 9. člena zakona se želi doseči ustrezno urejanje vprašanj razpolaganja z nepremičnim premoženjem države v tujini in naročanja blaga in storitev za potrebe diplomatskih predstavništev in konzulatov. Dodana je možnost dolgoročnega finančnega najema kot tretja možnost pridobivanja prostorov poleg nakupa in najema, saj je treba upoštevati vse možne načine pridobivanja nepremičnin na trgu države sprejemnice. Predmet nakupa se določi z letnim načrtom pridobivanja nepremičnega premoženja države, ki ga sprejme vlada v skladu z Zakonom o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS št. 14/07).
V drugem odstavku 9. člena je poleg pridobivanja izrecno navedeno tudi razpolaganje z nepremičnim premoženjem, saj Republika Slovenija v nekaterih državah, kjer je lastnica nepremičnine, v kateri deluje diplomatsko predstavništvo ali konzulat, zaradi potreb po ustreznejših prostorih dosedanje prostore proda in kupi nove. Pridobivanje in razpolaganje se izvajata v skladu s predpisi in splošno priznanimi uzancami, ki veljajo v kraju, kjer je nepremičnina, saj to izhaja iz predpisov o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Slednje omogoča upoštevanje poslovne in pravne prakse v državi sprejemnici. Pri tem mora predstavništvo kar najbolj uveljaviti načelo konkurenčnega pridobivanja ponudb.
V tretjem odstavku je določeno splošno pravilo, da mora predstavništvo Republike Slovenije pri nabavi blaga in storitev upoštevati temeljna načela javnega naročanja v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in 16/08), pri čemer so posebno pomembna načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, transparentosti in zagotavljanja konkurence.
V četrtem odstavku je urejena posebna situacija upravljanja z nepremičnim premoženjem države, in sicer gre za nepremičnine nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v tujini, ki so bile namenjene za delovanje diplomatskih predstavništev in konzulatov. V skladu s Sporazumom o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS - MP št. 20/2002), ki je bil podpisan 29.6.2001 na Dunaju, državne naslednice nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije prevzamejo te nepremičnine v naravi v skladu z deležem, ki pripada vsaki državi. Ker bodo nepremičnine, ki jih je in jih še bo pridobila Republika Slovenija, tudi v prihodnje namenjene za potrebe predstavništev v tujini, se z zakonom določa, da je njihov upravljavec ministrstvo za zunanje zadeve.
Finančna sredstva, pridobljena od prodaje teh nepremičnin so proračunski vir ministrstva za zunanje zadeve in predstavljajo namenska sredstva ministrstva za zunanje zadeve. Če ta sredstva niso porabljena v preteklem letu, se prenesejo v proračun za tekoče leto. Za obseg prenesenih namenskih sredstev se povečata obseg sredstev v finančnem načrtu in proračunu ministrstva za zunanje zadeve.
K 7. členu
S spremembo 10. člena zakona se postavlja nov koncept sistema izpopolnjevanja in usposabljanja v ministrstvu za zunanje zadeve. Diplomatskemu izpitu, ki po veljavni zakonodaji predstavlja pogoj za imenovanje javnih uslužbencev v diplomatski naziv, je s spremembo dodan višji diplomatski izpit.
Določena so tudi področja, na katerih se opravljata diplomatski in višji diplomatski izpit. Diplomatski izpit se opravlja s področja mednarodnih odnosov, mednarodnega prava, zgodovine, konzularnih zadev in diplomatskih veščin. Po uspešno opravljenem diplomatskem izpitu bo javni uslužbenec, ob izpolnjevanju preostalih pogojev, imenovan v diplomatski naziv. S pripravo na diplomatski izpit bo ustrezno usposobljen za opravljanje diplomatskega poklica in bo lahko kandidiral za napotitev na delovno mesto v predstavništvo v tujini. Predvideno je, da del diplomatskega izpita poteka v tujem jeziku. Diplomat praviloma opravlja višji diplomatski izpit v drugi polovici diplomatske kariere, ko je že pridobil številna znanja in izkušnje pri delu doma in v tujini. Temu primerno je pri višjem diplomatskem izpitu poudarek na preverjanju poznavanja diplomatske prakse in znanj ter veščin, potrebnih za vodenje predstavništva in drugih organizacijskih enot ministrstva za zunanje zadeve. Z opravljenim višjim diplomatskim izpitom in premestitvijo na delovno mesto prvega kariernega razreda bo diplomat namreč lahko kandidiral tudi za položaj vodje predstavništva.
Predlog zakona določa, da se diplomatski izpit in višji diplomatski izpit opravljata pred komisijo, ki je sestavljajo diplomati z izkušnjami iz diplomatske prakse in drugi strokovnjaki s področja zunanje politike, mednarodnih odnosov in mednarodnega prava.
Natančnejši postopek in program opravljanja diplomatskega in višjega diplomatskega izpita določi minister za zunanje zadeve. Postopek in program obsegata predvsem natančnejšo razdelitev vsebine izpita, imenovanje in sestavo izpitnih komisij, postopek opravljanja izpitov in izpitni red, vodenje evidenc ter druga vprašanja v zvezi z opravljanjem izpitov.
K 8. členu
S tem členom se spreminja dosedanji 16. člen zakon tako, da se doda nov drugi odstavek, s katerim se razširja krog nalog, ki jih lahko opravljajo lokalni uslužbenci. Do zdaj so lokalni uslužbenci lahko opravljali le spremljajoče in administrativno tehnične naloge (praviloma so bili to vozniki, tajnice), niso pa mogli opravljati zahtevnejšega strokovnega dela po navodilu diplomata. Praksa drugih držav je pokazala, da je koristno, da posamezne strokovne naloge opravljajo lokalni uslužbenci, ki so praviloma državljani države sprejemnice, kjer se nahaja slovensko predstavništvo ali v tej državi dalj časa bivajo, saj zelo dobro poznajo specifične lokalne razmere. Iz navedenih razlogov zakon določa, da lahko lokalni uslužbenci pod pogoji, ki jih določi minister za zunanje zadeve, opravljajo posamezne strokovne naloge na kulturnem in gospodarskem področju ter na področju odnosov z javnostmi.
K 9. členu
S tem členom se na novo ureja varnostno preverjanje za lokalno osebje iz 16. člena Zakona o zunanjih zadevah, študente in fizične osebe, ki opravljajo delo pri pogodbenih izvajalcih ministrstva za zunanje zadeve in je varnostno preverjanje vnaprej določeno s pogodbo. Te osebe pri svojemu delu ne bodo dostopale do tajnih podatkov stopnje tajnosti »zaupno« ali višje, zato ne morejo biti varnostno preverjene po Zakonu o tajnih podatkih. Namen varnostnega preverjanja iz tega člena je ugotoviti verodostojnost in zanesljivost preverjane osebe za delo v ministrstvu za zunanje zadeve in zmanjšati varnostno tveganje za osebe, dejavnost in objekte ministrstva za zunanje zadeve.
Za ministrstvo za zunanje zadeve in diplomatska predstavništva in konzulate Republike Slovenije v tujini velja povečano varnostno tveganje in izpostavljenost, saj obstajajo različna varnostna tveganja za objekte, osebe in dejavnost predstavništva. Upoštevajoč strateški pomen diplomatskih predstavništev in konzulatov v tujini, velik obseg dela z nacionalnimi in tudi tajnimi podatki EU in NATO, izvajanje nalog centralnega registra in podregistra tajnih podatkov EU ter podregistra tajnih podatkov NATO v objektu ministrstva za zunanje zadeve obstaja možnost poskusa pristopov tujih varnostno-obveščevalnih služb in prestrezanja diplomatske korespondence. Iz teh razlogov je zelo pomembna vnaprejšnja izključitev možnosti, ki bi lahko kakorkoli ogrožale in vplivale na varnost oseb, objektov in dejavnosti ministrstva za zunanje zadeve.
K 10. členu
S spremembo 17. člena veljavnega zakona se natančneje ureja postavitev veleposlanikov, kar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije pristojnost predsednika republike. Postopek postavitve veleposlanika je podrobneje urejen v novem 17.a členu zakona.
Zakon splošno določa, da diplomatska predstavništva, to je veleposlaništva in stalna predstavništva pri mednarodnih organizacijah, vodijo veleposlaniki. Mesto vodje diplomatskega predstavništva je zasnovano kot poseben položaj, se pravi vodstveno delovno mesto, kjer se izvršujejo naloge v zvezi z organizacijo in vodenjem dela, pri čemer ta položaj nekoliko odstopa od drugih položajev zaradi postopka pridobitve položaja (postavitev s strani predsednika republike) in nalog (varovanje interesov in predstavljanje ter zastopanje Republike Slovenije v državi sprejemnici).
Predsednik republike postavi veleposlanika za dobo do štirih let. To obdobje se lahko podaljša, če tako narekujejo razmere, s čimer je treba v prvi vrsti razumeti delovne potrebe, pa tudi druge utemeljene razloge, vendar ne za dlje kot dve leti. O podaljšanju odloči minister za zunanje zadeve. Veleposlanika je mogoče izjemoma odpoklicati pred potekom časa postavitve, in sicer na podlagi lastne prošnje, predloga države sprejemnice ali zaradi kršitve posebnih obveznosti in prepovedi, ki veljajo za diplomate in so določene v 45. členu Zakona o zunanjih zadevah. S tem je uveljavljeno načelo, da se za veleposlanike zahteva posebna skrbnost pri opravljanju nalog in izpolnjevanje drugih obveznosti, ki omogočajo primerno zastopanje in predstavljanje Republike Slovenije v državi sprejemnici.
Veleposlanik lahko zaporedoma službuje največ v dveh diplomatskih predstavništvih, vendar skupna doba vodenja diplomatskih predstavništev ne sme preseči osmih let. Če je mandat veleposlanika v enem diplomatskem predstavništvu trajal več kot štiri leta, ga je na drug položaj mogoče postaviti tudi za krajši čas od štirih let. Veleposlanik, ki je vodil diplomatsko predstavništvo skupaj dlje kot šest let, ne more biti ponovno postavljen na položaj veleposlanika pred potekom dveh let od odpoklica s tega položaja. Pri tem se je izhajalo iz ocene, da mora veleposlanik po tem času spet vzpostaviti vezi in stike v domovini ter se neposredno seznaniti z dogodki in življenjem v Republiki Sloveniji.
Zaradi popolne jasnosti je v petem odstavku določeno, da se za veleposlanike ne uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na pogoje za razporejanje diplomatov v notranjo in zunanjo službo, kar je urejeno v 36. in 37. členu zakona.
K 11. členu
V novem 17.a členu, ki v nekaterih delih povzema ureditev iz 17. člena veljavnega zakona, je jasneje in natančneje določen postopek in vrstni red opravil pri postavitvi veleposlanika. Gre za kompleksen postopek, v katerem sodelujejo minister za zunanje zadeve, vlada, predsednik republike in državni zbor, pa tudi država sprejemnica. Novost je določba, da vlada določi predlog za postavitev veleposlanika po posvetovanju s predsednikom republike. Namen posvetovanja je predhodna uskladitev o predlogu za postavitev kandidata, da bo postopek postavitve veleposlanika lahko uspešno izveden.
Predlog za postavitev veleposlanika pripravi minister za zunanje zadeve, vlada pa določi predlog za postavitev veleposlanika po posvetovanju s predsednikom republike. Po določitvi predloga vlade opravi pogovor s kandidatom za veleposlanika delovno telo državnega zbora, pristojno za zunanjo politiko. Delovno telo državnega zbora, pristojno za zunanjo politiko, poda svoje mnenje o predlaganem kandidatu. Po pogovoru s kandidatom v delovnem telesu državnega zbora, pristojnem za zunanjo politiko, ministrstvo za zunanje zadeve zaprosi za agreman državo sprejemnico. Veljavni zakon ni določal, v katerem trenutku se zaprosi za agreman državo sprejemnico, zaradi česar je v praksi prihajalo do težav in različnih razlag, kdaj je to mogoče storiti. Po prejemu agremana vlada pošlje predlog za postavitev predsedniku republike. Veleposlanika v skladu s 107. členom Ustave Republike Slovenije postavi in odpokliče predsednik republike in mu izda poverilna pisma. Če bi prišlo do situacije, da ukaz o postavitvi ne bi bil izdan, predsednik republike o tem obvesti vlado. S tem se zagotavlja procesni standard poštenosti postopka.
Ostala ureditev glede na veljavni 17. člen ni spremenjena, črtano pa je določilo veljavnega sedmega odstavka 17. člena, ki je določal, da stalno predstavništvo pri mednarodni organizaciji vodi veleposlanik ali pooblaščeni minister, saj je to določilo v nasprotju z novim prvim odstavkom 17. člena, ki določa, da diplomatska predstavništva, kamor glede na določilo 13. člena veljavnega Zakona o zunanjih zadevah poleg veleposlaništev sodijo tudi stalna predstavništva pri mednarodnih organizacijah, vodijo veleposlaniki oziroma veleposlanice.
K 12. členu
S tem členom se popravlja obstoječi 24.a člen. Nov drugi odstavek je dodan, ker je v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS št. 76/08) pomotoma izpadla določba, ki jo, tako kakor ostale, vsebuje Sklep predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta 19. decembra 1995 glede zaščite državljanov Evropske unije s strani diplomatskih in konzularnih predstavništev (95/553/ES). To pomeni, da poleg pomoči, ki je izrecno našteta, predstavništva ali konzularni agenti lahko nudijo tudi drugo pomoč kateremu koli državljanu Evropske unije, seveda če je nudenje take pomoči med njihovimi pooblastili in če državljan zanjo zaprosi.
Drugi odstavek tako postane tretji in se ustrezno spremeni tako, da se odpravi prejšnja napaka, ko je bil naveden sklep Sveta, s katerim naj bi se sklep iz leta 1996 prilagodil zaradi sprejema desetih novih članic. Dejansko pa je bil osnovni sklep spremenjen aprila 2003 z Aktom o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovaške in Republike Slovenije in o prilagoditvi pogodb, na katerih temelji Evropska unija. Pred vstopom Romunije in Bolgarije pa je bil sklep ponovno spremenjen s sklepom Sveta št. 2006/881/SZVP. Zaradi relativno zapletenega postopka menimo, da je boljša določba, ki navaja le osnovni sklep (ki je pomemben zaradi vsebine), ne pa drugih dveh dokumentov, ki sta dejansko le prilagajala jezikovne verzije.
K 13. členu
S spremembo veljavnega 27. člena so določeni strožji pogoji za imenovanje kandidata na položaj vodje diplomatskega predstavništva ali konzulata.
Zahtevanih 14 let delovnih izkušenj je pogoj, ki bo zagotovil primerljivost slovenske diplomacije z večino tujih diplomacij, zlasti držav članic EU. Primerjalno-pravni pregled ureditve pogojev za vodjo diplomatskega predstavništva nekaterih držav članic EU in izkušnje slovenskih diplomatov kažejo, da se v teh državah za imenovanje na mesto vodje predstavništva zahteva praviloma 15 do 20 let delovnih izkušenj v ministrstvu za zunanje zadeve. Z zaostritvijo pogoja zahtevanih delovnih izkušenj bo slovenska diplomatska mreža tujim diplomatov in predstavnikom držav sprejemnic lahko ponudila sogovornike z ustreznimi delovnimi izkušnjami v diplomaciji.
Dodatni pogoj, ki ga mora izpolnjevati kandidat, je razporeditev na diplomatsko delovno mesto v predstavništvu v tujini za najmanj tri leta. Gre za pogoj, ki zagotavlja, da bodo predstavništva Republike Slovenije v tujini vodili dovolj izkušeni diplomati, ki se z delom na predstavništvu ne soočajo prvič. Diplomat je v tujino praviloma napoten za dobo do štirih let, kar pomeni, da je en mandat v tujini lahko opravljal npr. 3 leta in 10 mesecev. Prav zaradi tega razloga je bila sprejeta odločitev o najmanj triletnem službovanju.
Izjemoma je za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata lahko imenovana tudi druga oseba, ki ni diplomat, če izpolnjuje pogoje, določene v drugem odstavku tega člena. Potrebno je dopustiti možnost imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov zunaj kroga diplomatov, če ti predstavljajo dodano strokovno vrednost delovanju ali ugledu slovenske diplomacije.
Vodja diplomatskega predstavništva ali konzulata lahko opravlja delo v tujini do dopolnjenega 68. leta starosti. Gre za enako ureditev, kot velja za diplomate, ki opravljajo delo v zunanji službi (obrazložitev k 16. členu tega zakona).
Izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonsko določene pogoje, se opravi izbira najprimernejšega na podlagi meril, ki jih določa zakona. To so strokovna usposobljenost, vodstvene sposobnosti, komunikacijske sposobnosti, psihofizična sposobnost in osebnostna primernost. Z določitvijo vsebinskih meril se odpravlja pomanjkljivost obstoječega zakona, ki le-teh ne vsebuje.
O usposobljenosti oseb, ki niso diplomati, za položaj vodje diplomatskega predstavništva ali konzulata bo presojala stalna avtonomna strokovna komisija, ki jo ustanovi in njene člane imenuje vlada na predlog ministra za zunanje zadeve. Strokovna komisija bo pripravila mnenje o usposobljenosti predlagane osebe, ki je obvezujoče. To pomeni, da minister vladi ne more posredovati predloga za imenovanje kandidata, za katerega je komisija podala mnenje, da kandidat ni ustrezno usposobljen. Pri pripravi mnenja bo komisija upoštevala merila za izbor najprimernejšega kandidata iz četrtega odstavka tega člena. Strokovno komisijo sestavljajo en predstavnik ministrstva za zunanje zadeve, en nekdanji veleposlanik Republike Slovenije in trije zunanji strokovnjaki s področja zunanje politike, mednarodnih odnosov, mednarodnih ekonomskih odnosov ali mednarodnega prava. Mandat članov komisije traja pet let.
Poslovanje strokovne komisije bo podrobneje urejeno s poslovnikom, ki ga bo sprejela strokovna komisija na ustanovni seji. Poslovnik bo urejal postopkovna in druga vsebinska vprašanja delovanja strokovne komisije, npr. natančnejšo razdelitev meril iz četrtega odstavka tega člena. Poslovnik se zaradi preglednosti delovanja strokovne komisije objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Delo v komisiji je častno, ministrstvo za zunanje zadeve pa je dolžno zagotoviti pogoje za nemoteno delo strokovne komisije.
Zakon določa, da se z osebo, ki ni diplomat, sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne sme presegati štirih let, oziroma aneks k pogodbi o zaposlitvi. Delež teh vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov lahko znaša največ eno desetino vseh vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov.
K 14. členu
V tem členu se spreminja prvi odstavek 33. člena zakona, pri čemer se izraz delavci na koncu odstavka nadomešča z ustreznejšim izrazom strokovno–tehnični javni uslužbenci.
Drugi odstavek se dopolnjuje z dodatnim stavkom, ki določa, da se pravni položaj diplomatov podrobneje uredi z uredbo vlade. Z izrazom pravni položaj so mišljene pravice in obveznosti diplomatov, ki so neposredno vezane na opravljanje nalog.
V nov tretji odstavek je umeščena podlaga za zagotavljanje enakih možnosti žensk in moških na področju kadrovske politike ministrstva za zunanje zadeve v skladu z določbami Zakona o enakih možnostih žensk in moških (Uradni list RS, št. 59/02 in 61/07 – ZUNEO-A). Delež žensk je zlasti na položajnih delovnih mestih v primerjavi z njihovim deležem v strukturi vseh zaposlenih precej nižji. Z upoštevanjem načela uravnotežene zastopanosti spolov bi lahko zagotovili njihovo ustreznejšo zastopanost tudi na teh delovnih mestih.
K 15. členu
Z navedeno spremembo namerava predlagatelj zahtevani pogoj znanja tujih jezikov uskladiti s potrebami delovanja slovenske diplomacije, kjer se je kot najbolj razširjen svetovni jezik uveljavila angleščina. Brez znanje tega jezika na višji ravni je kakovostno opravljanje diplomatskega dela v današnjem času bistveno oteženo.
K 16. členu
Z novim 36. členom se ureja bistvena posebnost diplomatskega dela, to je opravljanje nalog tako v notranji službi, to je v ministrstvu za zunanje zadeve, in tudi v zunanji službi. Delo v zunanji službi se opravlja na predstavništvih v tujini in posebnih misijah, ki so urejene v 30. členu veljavnega zakona in v Konvenciji o specialnih misijah iz leta 1969. Opravljanje nalog v zunanji službi je bistvena sestavina dela diplomata. Namen določbe prvega odstavka je okrepiti pripravljenost diplomatov, da se odločajo za delo v zunanji službi.
Pri sprejetju odločitve o razporeditvi diplomata v zunanjo službo se upoštevajo merila in okoliščine iz četrtega odstavka tega člena. To so strokovna usposobljenost in osebnostna primernost, rezultati dela, razmerje službovanja med notranjo in zunanjo službo med kariero ter družinski razlogi (npr. šoloobvezni otroci). Posebej je kot prednostno merilo izpostavljeno daljše službovanje v notranji službi v primeru, ko sta dva ali več kandidatov enako strokovna usposobljena. Določeno je tudi, da se razporeditev na težko delovno mesto upošteva kot prednost pri naslednji razporeditvi v zunanjo službo, s čimer se želi zaposlene motivirati, da bi se odločali tudi za službovanje v bolj oddaljenih državah in v državah, kjer so življenjski pogoji težji in zahtevnejši kot v Sloveniji.
S petim odstavkom je določena zgornja starostna omejitev (68 let), do katere lahko diplomat opravlja delo v zunanji službi. Narava dela v zunanji službi povzroča dodatne psihofizične obremenitve, kot so obveznost opravljanja nadurnega dela brez posebne odredbe nadrejenega v nujnih primerih, dežurstvo, pripravljenost na delo in podobno. Poleg tega narava dela na predstavništvih v tujini pogosto zahteva, tudi udeležbo na formalnih diplomatskih sprejemih v večernih urah, kar je za starejše zaposlene lahko posebej obremenjujoče, zlasti po napornem dnevu na predstavništvu. Delovni dan se tako pogosto konča v večernih urah, pri čemer je potrebno naslednji delovni dan zagotoviti prisotnost na predstavništvu ob normalnem začetku delovnega dneva. Dodatne delovne obremenitve starejši delavci težje prenašajo, hkrati pa po splošni delovnopravni zakonodaji uživajo posebno varstvo, saj jim ni mogoče odrediti nadurnega dela brez pisnega soglasja. Glede na maloštevilno kadrovsko zasedbo slovenskih predstavništev v tujini (v skoraj polovici predstavništev sta le dva ali trije diplomati), dela ni mogoče organizirati tako, da bi le preostali javni uslužbenci opravljali nadurno delo ali dežurstvo. Primerjalno gledano pozna večina držav Evropske unije starostno omejitev za upokojitev diplomatov, ki se giblje med 63 letom (Ciper) in 68 letom (Finska in Danska), več držav pa ima za starostno omejitev določeno starost 65 let. Upoštevajoč splošno uslužbensko zakonodajo v Sloveniji, ki ne pozna starostne meje, pri kateri bi se javni uslužbenci morali upokojiti, je bila sprejeta rešitev, da se za zaposlene v ministrstvu za zunanje zadeve določi zgornja starostna meja, do katere lahko diplomati opravljajo delo v zunanji službi.
V novem 36. členu ni več določbe, da je prva razporeditev v zunanjo službo možna po praviloma dveletnem službovanju v notranji službi, saj predlog zakona predvideva, da bi se v okviru dodatnega usposabljanja opravljala šestmesečna praksa na predstavništvih v tujini.
K 17. členu
Novi 37. člen zakona določa čas trajanja razporeditve v zunanjo službo, to je štiri leta po začetku opravljanja dela v tujini. Razporejanje v zunanjo službo bo z novo ureditvijo postalo bistveno prožnejše, kakor je bilo do zdaj.
V drugem odstavku so določene izjeme od pravila iz prvega odstavka, ko se razporeditev lahko podaljša ali skrajša, o čemer odloči minister za zunanje zadeve. Razlog za skrajšanje ali podaljšanje razporeditve so delovne potrebe, ki niso posebej določene, saj jih določa Zakon o javnih uslužbencih, in drugi upravičeni razlogi, ki so našteti primeroma. Med upravičene razloge za skrajšanje razporeditve sodijo prošnja zadevne osebe, predlog sprejemne države in hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, med upravičene razloge za podaljšanje razporeditve pa dokončanje šolanja otrok na osnovni in srednji stopnji. Razporeditev na istem delovnem mestu se lahko podaljša največ za dve leti, skupaj lahko torej ena razporeditev traja največ šest let. O podaljšanju ali skrajšanju razporeditve zaradi delovnih potreb, ne pa zaradi drugih upravičenih razlogov, je potrebno diplomata obvestiti vsaj tri mesece pred podaljšanjem ali skrajšanjem razporeditve.
Diplomat je lahko iz enega delovnega mesta v zunanji službi premeščen na drugo delovno mesto v zunanji službi, vendar skupna doba neprekinjene razporeditve v zunanji službi ne sme preseči osem let. Če je bil diplomat v zunanjo službo razporejen neprekinjeno več kot sedem let, mora pred ponovno razporeditvijo v zunanjo službo ostati najmanj dve leti v notranji službi. Glede tega pravila pa obstaja tudi izjema, ki je določena v petem odstavku, velja pa le v primeru, ko ni drugega diplomata, ki bi izrazil interes za razporeditev na delovno mesto v zunanjo službo in bi izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta v zunanji službi. V takem primeru je lahko v zunanjo službo razporejen diplomat, ki po sedemletnem službovanju v zunanji službi ni služboval vsaj dve leti v notranji službi.
K 18. členu
Iz prakse nekaterih mednarodnih organizacij izhaja, da zaokroženo delovno področje vodijo diplomati, ki uporabljajo naziv veleposlanik, čeprav jih njihova država pošiljateljica ni postavila za veleposlanika (npr. Politični in varnostni odbor Sveta Evropske unije). V takih primerih lahko na podlagi predlagane določbe zaradi zagotovitve primerljivosti z diplomati drugih držav članic mednarodne organizacije, ki sodelujejo pri delu mednarodne organizacije, diplomat uporablja naziv veleposlanik, čeprav mu pripadajo pravice iz naziva, za katerega izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom in je s tem diplomatskim nazivom akreditiran v državi sprejemnici. Naziv veleposlanika sme uporabljati samo diplomat, ki je dosegel naziv pooblaščeni minister.
K 19. členu
Predlagatelj ocenjuje, da je v interesu Republike Slovenije, da so v mednarodnih organizacijah ustrezno zastopani njeni državljani, saj se s tem zagotavlja njihova vključenost v procese odločanja znotraj teh organizacij in njihovega delovanja, kar vpliva tudi na zunanjepolitični položaj naše države. S tem namenom je predlagan nov 38.a člen zakona, ki določa, da je diplomat v primeru zaposlitve v mednarodni organizaciji upravičen do mirovanja pravic in obveznosti v ministrstvu za zunanje zadeve za določen čas, ki ne presega šestih let, pod pogojem, da po prenehanju mirovanja ostane v ministrstvu najmanj polovico obdobja trajanja mirovanja pravic. Določena je tudi pogodbena kazen v višini 50% zadnje osnovne plače v notranji službi, ki jo je diplomat prejel pred začetkom dela v mednarodni organizaciji, za manjkajoči čas do polovice časa trajanja mirovanja pravic, če bi diplomatu po njegovi volji ali krivdi predčasno prenehalo delovno razmerje z Republiko Slovenijo.
Prav tako zakon določa, da se enaka pogodbena kazen uporabi tudi pri sporazumnih dogovorih o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih uslužbenci in ministrstvo sklenejo na podlagi določb zakona o javnih uslužbencih.
K 20. členu
Spremembe zakona dodatno zagotavljajo diplomatu, ki je zaradi opravljanja nalog s področja mednarodnega sodelovanja iz ministrstva za zunanje zadeve s svojim soglasjem začasno premeščen v drug organ za obdobje do štirih let, enake pravice pri razporejanju v zunanjo službo in pri priznavanju zahtevanih delovnih izkušnjah v ministrstvu za zunanje zadeve, kot jih imajo diplomati zaposleni v ministrstvu za zunanje zadeve. Institut začasne premestitve je določen v zakonu o javnih uslužbencih, pri čemer pa ta zakon določa, da lahko traja začasna premestitev do štiri leta, kar je izjema glede na splošno pravilo po zakonu o javnih uslužbencih (dve leti).
Določba se nanaša na začasno opravljanje diplomatskih, svetovalskih in drugih nalog v drugih državnih organih, kot so Urad predsednika države, Državni zbor Republike Slovenije, Kabinet predsednika vlade ter druga ministrstva. Premeščenim diplomatom zagotavlja možnost izražanja interesa za delo v zunanji službi in enake možnosti v sistemu napredovanja, kot jih imajo diplomati, zaposleni v ministrstvu za zunanje zadeve.
Določba zagotavlja premeščenemu diplomatu tudi možnost vrnitve na delovno mesto v ministrstvo za zunanje zadeve po preteku premestitve.
K 21. členu
S tem členom se spreminja 39. člen zakona tako, da se za diplomatske nazive v zunanji službi predpisuje pogoj zahtevanih delovnih izkušenj. Doslej so za diplomatske nazive v zunanji službi veljale enake zahtevane delovne izkušnje kot v notranji službi, te pa so določene v Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne upravi in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/03 s spremembami in dopolnitvami). Z zniževanjem zahtevanih delovnih izkušenj za uradniške nazive so se zniževale tudi delovne izkušnje za diplomatske nazive, kar je privedlo do situacije, ko je tudi za najvišje diplomatske nazive - minister svetovalec in pooblaščeni minister zahtevanih izredno malo delovnih izkušenj (6 in 7 let). Da bi se pri pogojih za pridobitev diplomatskega naziva uskladili z diplomacijami Sloveniji primerljivih držav, je predlagana rešitev, da se za nazive v zunanji službi zahteva več let delovnih izkušenj. Pri tem pa se ne posega v zahtevane pogoje za diplomatske nazive v notranji službi ministrstva za zunanje zadeve.
Hkrati zakon določa, da se za visoke diplomatske nazive (svetovalec, prvi svetovalec, minister svetovalec in pooblaščeni minister) v zunanji službi poleg izpolnjevanja pogoja delovnih izkušenj zahteva tudi vsaj dveletno predhodno opravljanje dela na diplomatskem delovnem mestu v zunanji službi, s čimer se ustrezno vrednotijo posebne delovne izkušnje, ki jih diplomati pridobijo z delom v tujini. S tem se tudi zagotovi, da diplomat, ki še ni opravljal dela v zunanji službi in še ni pridobil potrebnih specifičnih izkušenj, ne bo ob svoji prvi razporeditvi v zunanjo službo opravljal dela v najvišjem diplomatskem nazivu na delovnem mestu, ki ni vodstveno (pooblaščeni minister). Diplomat, ki ne izpolnjuje pogoja dveletnega predhodnega opravljanja dela na diplomatskem delovnem mestu v zunanji službi, bo ob razporeditvi v zunanjo službo uporabljal za eno stopnjo nižji naziv, kot bi ga pridobil na podlagi petega odstavka tega člena.
Nov sedmi odstavek izrecno določa, da je v naziv veleposlanik lahko imenovan le diplomat, ki je bil z ukazom predsednika republike postavljen za izrednega in pooblaščenega veleposlanika Republike Slovenije v tujini.
K 22. členu
V prvem odstavku spremenjenega 40. člena zakona so določeni posebni pogoji za imenovanje v diplomatski naziv, ki veljajo poleg splošnih pogojev po zakonu o javnih uslužbencih. Posebni pogoji so: univerzitetna izobrazba oziroma izobrazba, pridobljena po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo, diplomatski izpit; za nazive prvega kariernega razreda pa tudi višji diplomatski izpit in delovne izkušnje v ministrstvu za zunanje zadeve ali delovne izkušnje v skladu z drugim odstavkom tega člena. Za imenovanje v diplomatski naziv prvega kariernega razreda se uvaja dodatni pogoj, in sicer opravljen višji diplomatski izpit.
Drugi odstavek spremenjenega 40. člena podrobneje razčlenjuje, katere vrste delovnih izkušenj se lahko obravnavajo enakovredno z delovnimi izkušnjami v ministrstvu za zunanje zadeve, saj mednje uvršča delovne izkušnje, pridobljene med delom na področju zunanje politike, mednarodnega prava ali mednarodnih odnosov. Delovne izkušnje na prej navedenih delovnih področjih pa morajo biti pridobljene v drugih državnih organih, javnih zavodih, javnih agencijah, znanstveno-raziskovalnih ter visokošolskih zavodih in mednarodnih organizacijah. Predlagatelj ocenjuje, da je v vseh naštetih institucijah možno pridobiti delovne izkušnje na prej navedenih področjih, ki se navezujejo na delo v ministrstvu za zunanje zadeve, zato so enakovredne z delovnimi izkušnjami, ki so pridobljene v tem ministrstvu. S spremembo drugega odstavka se širi krog subjektov, pri katerih je možno pridobiti ustrezne delovne izkušnje, in sicer so to lahko še javni zavodi, javne agencije.
Vsebinsko enako kakor doslej velja, da so osebe, ki izpolnjujejo ostale pogoje, lahko imenovane v naziv brez diplomatskega izpita pod pogojem, da ga opravijo v enem letu po imenovanju v naziv. Podobna ureditev je predlagana za diplomate, ki so imenovani v diplomatski naziv prvega kariernega razreda, in sicer so imenovani v diplomatski naziv prvega kariernega razreda pod pogojem, da v enem letu po imenovanju v naziv opravijo diplomatski izpit in višji diplomatski izpit.
Pri imenovanju v diplomatski naziv gre za izvrševanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih v skladu z zakonom o javnih uslužbencih izvršuje predstojnik, zato ni potrebna določba, da diplomate imenuje v naziv in jih razreši naziva minister za zunanje zadeve. Pogoji za imenovanje v naziv glede smeri zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj so določeni v splošnih predpisih, ki urejajo sistemizacijo delovnih mest, zato ni potrebno, da bi zakon predpisoval sprejem ustreznega akta s strani Vlade Republike Slovenije, ki bi to urejal, kakor je to določalo besedilo obstoječega šestega člena 40. člena zakona.
K 23. členu
S spremembo 41. člena se uvaja preizkusni test kot ključna novost v sistemu zaposlovanja v ministrstvu za zunanje zadeve. Institut je privzet iz prakse primerljivih tujih diplomacij, kjer se je izkazal za koristno in učinkovito metodo zaposlovanja. Gre za test, ki ga ministrstvo za zunanje zadeve pripravi občasno, praviloma vsaj enkrat na leto, ko je predvidena možnost zaposlitev novih uslužbencev. Testa se lahko udeleži vsak državljan Republike Slovenije, ki izpolnjuje splošne pogoje za zaposlitev v državni upravi po zakonu o javnih uslužbencih in posebne pogoje za zaposlitev v ministrstvu za zunanje zadeve iz 35. člena zakona o zunanjih zadevah.
V postopku izbire na podlagi rezultatov preizkusnega testa se uporabljajo določbe zakona o javnih uslužbencih in drugih predpisov, ki urejajo javni natečaj, pri čemer se izbere kandidat, ki izpolnjuje pogoje za delovno mesto in je dosegel višje število točk na preizkusnem testu. Javni natečaj se tudi po uvedbi preizkusnega testa opravi skladno z veljavnimi predpisi, ki urejajo sistem zaposlovanja v organih državne uprave.
Minister za zunanje zadeve s podzakonskim aktom podrobneje določi vsebine in način opravljanja preizkusnega testa za diplomate. Predvsem določi način imenovanja, sestavo in oblike komisij za izbor kandidatov, določitev področij, s katerih se preizkusni test opravlja, ter druga vprašanja, povezava z opravljanjem preizkusnega testa.
K 24. členu
Prvi odstavek novega 41.a člena uvaja rešitev, v skladu s katero se uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje kot pripravniki za diplomatska delovna mesta v ministrstvu za zunanje zadeve, tudi po končanem pripravništvu dodatno usposabljajo. Opravljeno dodatno usposabljanje je pogoj za opravljanje diplomatskega izpita. Pripravništvo se opravlja v skladu z zakonom o javnih uslužbencih in na njegovi podlagi sprejetimi predpisi. Pripravništvo in dodatno usposabljanje trajata skupaj dve leti po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Namen dodatnega usposabljanja je v dveh letih usposobiti uslužbence za kvalitetno in samostojno opravljanje dela v notranji in zunanji službi. Po opravljenem pripravništvu so javni uslužbenci imenovani v diplomatski naziv ataše pod pogojem, da do zaključka dodatnega usposabljanja opravijo diplomatski izpit.
Drugi odstavek 41.a člena določa, da so uslužbenci med dodatnim usposabljanjem razporejeni na delovna mesta v dveh notranjih organizacijskih enotah ministrstva, napoteni so na delo v zunanjo službo za obdobje vsaj šestih mesecev, obiskujejo strokovna izpopolnjevanja in se izpopolnjujejo v znanju tujih jezikov. Uslužbenec mora do zaključka dodatnega usposabljanja uspešno opraviti diplomatski izpit.
Tretji odstavek 41.a člena določa, da lahko minister za zunanje zadeve s podzakonskim predpisom podrobneje uredi opravljanje dodatnega usposabljanja v ministrstvu za zunanje zadeve.
K 25. členu
Sprememba 42. člena, ki določa, da minister za zunanje zadeve predpiše kriterije in postopek ocenjevanja je potrebna, da se v podzakonskem predpisu lahko določijo tudi posebnosti postopka ocenjevanja diplomatov zaradi opravljanja dela diplomatov v notranji in zunanji službi ministrstva za zunanje zadeve. Zaradi posebnosti opravljanja dela v ministrstvu za zunanje zadeve je izvajanje splošnih določb postopka ocenjevanja namreč oteženo.
K 26. členu
Predlagano je črtanje drugega odstavka 46. člena zakona, saj je možnost izrekanja ukrepov v primeru kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona predvidena že na podlagi prvega odstavka tega člena.
Nov drugi odstavek določa, da lahko ob uvedbi disciplinskega postopka kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona ali postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper diplomata v zunanji službi minister ne glede na določbo tretjega odstavka 37. člena tega zakona nemudoma razporedi v notranjo službo za čas trajanja postopka. S to določbo je zagotovljena nemotena izvedba prej navedenih postopkov, ki se vodijo v notranji službi, saj bi v nasprotnem primeru delodajalec zaradi oddaljenosti kraja opravljanja dela uslužbenca lahko imel nesorazmerne stroške in težave pri izpeljavi teh postopkov.
Hkrati je na ta način zagotovljeno nemoteno opravljanje dela v zunanji službi, saj je za čas izvedbe postopkov iz novega drugega odstavka 46. člena v zunanjo službo mogoče napotiti nadomestnega uslužbenca, ki lahko prevzame delo uslužbenca, ki je bil razporejen v notranjo službo za čas trajanja postopka.
K 27. členu
Dopolnitev prvega odstavka 51. člena jasneje določa urejenost zdravstvenega zavarovanja zakoncev diplomatov, ki so na delu v tujini. Če je bil zakonec do odhoda v tujino v delovnem razmerju, samozaposlen ali prijavljen na zavodu za zaposlovanje, je ob odhodu v tujino vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje kot vzdrževani družinski član, saj ga med bivanjem v tujini vzdržuje diplomat, ki je na delu v tujini.
Predlagani drugi odstavek odpravlja nejasnosti, ki so nastale z uveljavitvijo nove delovno-pravne in uslužbenske zakonodaje, saj Zakon o delovnih razmerjih ne ureja več instituta pravice do vrnitve na delo, temveč le suspenz pogodbe o zaposlitvi, ki se po vsebini najbolj približa institutu pravice do vrnitve na delo. Na podlagi predlaganega drugega odstavka bodo zakonci diplomatov po Zakonu o delovnih razmerjih zaradi spremljanja diplomata upravičeni do suspenza pogodbe o zaposlitvi pri svojem delodajalcu. Med spremljanjem diplomata v tujini bodo zakoncu diplomata pri njegovem delodajalcu mirovale pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako med trajanjem suspenza pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca.
K 28. členu
Predlagana sprememba pomeni uskladitev s terminologijo iz prvega odstavka 5. člena Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 139/06), ki določa, da se v organu lahko izvede notranja seznanitev o prostem delovnem mestu.
K 29. členu
Predlagana sprememba upošteva spremenjeno prakso, ki narekuje potrebo po širitvi kroga oseb, ki lahko sprejmejo kopije poverilnih pisem vodij tujih diplomatskih predstavništev.
Sedanja dikcija določa, da se lahko kopije poverilnih pisem vodij tujih diplomatskih predstavništev in poverilnih pisem odpravnikov poslov predajo le ministru ali funkcionarju, tj. državnemu sekretarju. Pred reformo sistema državen uprave je bilo državnih sekretarjev v ministrstvu več, zdaj je le še eden. V praksi se pojavlja potreba, da se listine predajo tudi npr. generalnemu direktorju, ki je pristojen za določeno državo.
Praksa evropskih držav je različna. Precej držav pozna prakso predaje kopij poverilnih pisem vodji protokola, pri čemer pa velja upoštevati tudi dejstvo, da imajo nekatere države le en, državni protokol, in ne dva, tako kakor je situacija v Sloveniji.
Razširitev neimenovanega kroga pooblaščencev za sprejem kopij poverilnih pisem omogoča prilagajanje delovnim programom oz. obveznostim pooblaščencev in poudarjanje pomena odnosov z neko državo.
K 30. členu
Prvi odstavek natančneje določa vsebino vloge za izdajo izkaznic predvsem zaradi varovanja osebnih podatkov. V praksi se je pokazala potreba po evidentiranju nekaterih dodatnih podatkov, ki so potrebni zlasti za ugotavljanje upravičenosti do izkaznice ali do določene vrste izkaznice. Namesto navedbe funkcije bo treba navesti, katere vrste naj bi bila izkaznica in točen naziv, ki ga upravičenec uporablja (veleposlanik, pooblaščeni minister, svetovalec, generalni konzul ipd., lahko gre za družinskega člana). Navedba delovnega področja je povezana predvsem s praktičnim vidikom, saj tuja predstavništva pogosto želijo, da je v diplomatski listi, ki je javno dostopna, poleg imena članov predstavništev naveden podatek, kdo v predstavništvu je pristojen za neko delovno področje. Po drugi strani je v nekaterih primerih potrebno predhodno soglasje za imenovanje neke osebe za opravljanje nekaterih nalog v predstavništvu (npr. vojaški, pomorski ali letalski ataše).
Pri akreditaciji v več državah je po Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih treba pridobiti predhodno soglasje vsake države sprejemnice. Podatek o predvidenem trajanju dela oz. bivanja je potreben zaradi določb davčnih predpisov, ki dopuščajo nekatere izjeme od praviloma triletne prepovedi odtujitve predmetov, za katere je bila uveljavljena oprostitev plačila davkov (npr. zaradi predčasnega odpoklica). Zaradi določbe navedene konvencije, da se število članov predstavništva giblje v mejah razumnega in normalnega glede na okoliščine in pogoje v državi sprejemnici in potrebe predstavništva ter zaradi pravilnosti podatkov v diplomatski listi je potrebna navedba o tem, ali gre za novoustanovljeno delovno mesto ali za zamenjavo člana predstavništva. Nekateri novi podatki o družinskih članih so potrebni zato, ker so do izkaznic upravičeni le nekateri ožji družinski člani člana predstavništva, ki prebivajo v skupnem gospodinjstvu s primarnim upravičencem. Hkrati pa zakonec, ki med bivanjem v Sloveniji opravlja pridobitno dejavnost, ni upravičen do privilegijev in imunitet v zvezi z opravljanjem te dejavnosti. Polnoletni otroci so upravičenci do izkaznic le, če se redno šolajo ali je roditeljska pravica staršev iz določenih razlogov podaljšana.
Drugi odstavek je dopolnjen z navedbo, da lahko obrazec vloge poleg podatkov iz prvega odstavka vsebuje tudi druge podatke, ki nimajo narave osebnih podatkov, a so povezani s samim opravljanjem dela na predstavništvu in jih vlagatelj predloži prostovoljno. Zaradi zahtev predpisov o varstvu osebnih podatkov je nova tudi določba, ki daje zakonsko podlago za zbiranje in hrambo fotokopij potnih listin prosilcev za izkaznice. Potreba po tem se je izkazala v praksi, saj npr. med drugim nerezidenčna veleposlaništva vloge pošiljajo po pošti in originalnih potnih listin ne predložijo. Drugi odstavek prav tako definira obveznost sporočanja vseh sprememb podatkov, ki so bili navedeni v vlogi za izdajo izkaznice, saj npr. ta sprememba lahko vpliva na upravičenje do izkaznice.
Tretji odstavek vsebuje natančnejšo določbo o vodenju evidenc, saj je poleg evidence izdanih izkaznic treba voditi tudi evidenco vlog.
Sedanja določba četrtega odstavka o vodenju evidenc in hrambi podatkov v evidencah ni zadostna z vidika dejanskih potreb niti z vidika kategorije podatkov in določb zakonodaje, ki ureja arhivska gradiva in arhive. Obdobje petih let je prekratko in ga tudi druga področna zakonodaja podaljšuje. Za ureditev vodenja evidenc in arhivov v zvezi z izkaznicami, ki mora biti skladna s predpisi, ki urejajo arhivska gradiva in arhive, zadostuje sklicevanje na te predpise. Ob kasnejših spremembah teh predpisov, zakona o zunanjih zadevah ni treba spreminjati.
Peti odstavek ne določa več taksativno, kateri državni organ ima pravico do vpogleda v vloge za izdajo izkaznic. Za to upravičene državne organe določa glede na njihov delokrog, ki je povezan z zagotavljanjem nacionalne varnosti ne glede na vrsto nacionalne varnosti in z njihovimi nalogami, ki izhajajo iz zakona.
Sedmi odstavek določa uporabo izkaznice izključno v skladu z namenom, s katerim je bila izdana. Če upravičenec svoje izkaznice ne bi uporabljal v skladu z zakonitim namenom, bi lahko bile uporabljene sankcij v skladu z mednarodnim pravom.
Nov osmi odstavek vsebuje podrobnejše določbe o ravnanju v primeru potrebe različnih upravljavcev zbirk osebnih podatkov po fotokopiranju izkaznic. Opredeljuje, kdo lahko fotokopira izkaznico, v katerih primerih se izkaznica sme kopira, način označevanja fotokopije in izdajo potrdila o fotokopiji.
K 31. členu
Dosedanja prvi in drugi odstavek 66. člena že določata, da lahko tuja država v Republiki Sloveniji odpre konzulat na čelu s častnim konzulom. Konzul je lahko slovenski državljan ali tujec, ki zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. Novela na tem področju ne prinaša sprememb.
Zaradi uskladitve določb o konzulih je določba tretjega odstavka spremenjena tako, da eksekvaturo tujemu častnemu konzularnemu funkcionarju izda predsednik Republike Slovenije.
Zaradi zapolnitve pravne praznine sta bila pripravljena nova četrti in peti odstavek tega člena. Določba predvideva dve različni obravnavi vlade, in sicer: če se tuja država odloči zapreti konzulat, se vlada s tem seznani. Lahko pa se Slovenija odloči za umik soglasja k odprtju konzulata. V takem primeru Vlada RS sprejme sklep o umiku soglasja k odprtju konzulata na čelu s častnim konzulom. Oba sklepa se tako kakor sklep o odprtju konzulata objavita v uradnem listu.
K 32. členu
Prehodna določba ureja uporabo predpisov v postopkih imenovanja novih diplomatov za političnega direktorja oziroma generalne direktorje. Pogoji, ki jih določa ta zakon, se uporabljajo ob prvem imenovanju političnega direktorja oziroma za prvo imenovanje posameznega generalnega direktorja. Osebam, ki zasedajo položaj političnega direktorja oziroma generalnega direktorja ob uveljavitvi tega zakona, do novega imenovanja ni treba izpolnjevati pogojev iz 7.a in 7.b člena tega zakona.
K 33. členu
V 7. in 22. členu tega zakona je določen dodatni pogoj za imenovanje v diplomatski naziv prvega kariernega razreda, to je uspešno opravljen višji diplomatski izpit. Ker gre za povsem nov izpit, je treba v podzakonskem aktu natančneje določiti vsebino in potek opravljanja višjega diplomatskega izpita ter vse drugo za njegovo izvajanje. Podzakonski akt mora biti sprejet najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Zaradi temeljite priprave na izvajanje višjega diplomatskega izpita in vzpostavitve potrebne strukture je s prehodno določbo predvideno, da začne pogoj veljati v enem letu po uveljavitvi zakona.
V drugem odstavku je varovan pravni položaj diplomatov, ki so po predpisih, veljavnih do tega zakona, že imenovani v diplomatski naziv prvega kariernega razreda. Te osebe izpolnjujejo pogoj uspešno opravljenega višjega diplomatskega izpita na podlagi samega zakona.
K 34. členu
Ta člen določa varnostno preverjanja lokalnega osebja in študentov, ki že opravljajo delo v ministrstvu za zunanje zadeve. Te osebe se varnostno preverijo v roku enega leta od uveljavitve tega zakona.
K 35. členu
Ta člen določa izjemo glede izpolnjevanja pogojev za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata (14 let in najmanj triletna razporeditev na diplomatsko delovno mesto v diplomatskem predstavništvu ali konzulatu) iz 13. člena tega zakona. V skladu s tem členom je za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata lahko imenovan oz. nadaljuje z delom tudi diplomat, ki je bil pred uveljavitvijo tega zakona imenovan za veleposlanika in je opravljal naloge vodje diplomatskega predstavništva ali konzulata, četudi ne izpolnjuje navedenih pogojev.
K 36. členu
S prehodno določbo je varovan pravni položaj diplomatov, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili pogoj aktivnega obvladanja dveh tujih jezikov, od tega enega svetovnega, kar je eden od pogojev za sklenitev delovnega razmerja v ministrstvu za zunanje zadeve po Zakonu o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 - uradno prečiščeno besedilo, 20/06-ZNOMCMO in 76/08). Za te osebe se šteje, da izpolnjujejo spremenjeni pogoj glede znanja tujih jezikov po tem zakonu, se pravi znanje angleškega in drugega tujega jezika na višji ravni.
Ne glede na določbo prvega odstavka pa mora diplomat ob razporeditvi v zunanjo službo izkazati znanje angleškega jezika na višji ravni.
K 37. členu
S to prehodno določbo se varujejo pridobljene pravice diplomatov, ki so ob uveljavitvi tega zakona že razporejeni v zunanjo službo v določenem nazivu, vendar ne izpolnjujejo pogojev zahtevanih delovnih izkušenj in predhodnega dveletnega službovanja na diplomatskem delovnem mestu v zunanji službi, kakor jih določa 21. člen tega zakona. V tem primeru diplomati obdržijo naziv do zaključka razporeditve v zunanjo službo.
K 38. členu
Prehodna določba v prvem odstavku določa, da se za vse postopke zaposlitve za nedoločen čas, ki potekajo ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, torej se ne uporablja določba tega zakona, ki določa preizkusni test iz 23. člena tega zakona.
Drugi odstavek določa, da uslužbenci, ki so se zaposlili v ministrstvu za zunanje zadeve za nedoločen čas pred uveljavitvijo tega zakona, opravljajo diplomatski izpit v skladu s predpisi, ki so veljali pred začetkom veljavnosti tega zakona in niso dolžni opravljati dodatnega usposabljanja, ki ga določa 24. člen tega zakona. Tako so dolžni opravljati dodatno usposabljanje le uslužbenci, ki so ob uveljavitvi tega zakona zaposleni kot pripravniki, in tisti uslužbenci, ki se zaposlijo za nedoločen čas na podlagi javnega natečaja po začetku veljavnosti tega zakona.
K 39. členu
Prvi odstavek tega člena določa, da morajo biti podzakonski akti, ki jih določajo 5. (nadzor v predstavništvih Republike Slovenije v tujini), 7. (diplomatski in višji diplomatski izpit), 23. (preizkusni test) in 24. člen tega zakona (pripravništvo in dodatno usposabljanje) sprejeti v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Uredba vlade iz 14. člena (podrobnejša ureditev pravnega položaja diplomatov) pa mora biti sprejeta v enem letu po uveljavitvi zakona.
K 40. členu
Ta člen določa vacatio legis na podlagi prvega odstavka 154. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem določeno drugače.
BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO:
2. člen
(nosilec izvajanja in sodelovanja)
Ministrstvo za zunanje zadeve v okviru pristojnosti vlade izvaja opravljanje zunanjih zadev v skladu s splošnimi usmeritvami, ki jih določa Državni zbor.
Ministrstvo za zunanje zadeve opravlja zadeve, ki se nanašajo na globalne odnose Republike Slovenije z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, pripravlja vladi, državnemu zboru in predsedniku republike ter drugim državnim organom strokovne podlage za sprejemanje stališč, ocen in ukrepov na področju zunanje politike, kadar gre za zadeve, pomembne za izvajanje zunanje politike Republike Slovenije, v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi in službami skrbi za slovensko manjšino v sosednjih državah in Slovence po svetu ter opravlja druge naloge, določene s tem zakonom in drugimi predpisi.
Druga ministrstva in vladne službe opravljajo zunanje zadeve v okviru svojih pooblastil. O zadevah, ki zadevajo izvajanje zunanje politike, se predhodno usklajujejo z ministrstvom za zunanje zadeve in ga po opravljeni nalogi obveščajo. Do uskladitve druga ministrstva in vladne službe delujejo v skladu s stališči oziroma napotili ministrstva za zunanje zadeve.
Organi državne uprave izvajajo mednarodne obiske praviloma na podlagi okvirnega polletnega programa obiskov. Ministrstvo za zunanje zadeve vsebinsko in protokolarno usklajuje program mednarodnih obiskov in sodeluje v njegovem uresničevanju.
7. člen
(generalni sekretar)
Generalni sekretar je diplomat v nazivu veleposlanik, imenovan na ta položaj, da neposredno pomaga ministru pri usklajevanju organizacije dela, izvrševanju javnih nalog in usklajevanju dela notranjih organizacijskih enot in predstavništev v tujini. Generalni sekretar zagotavlja kontinuirano delo v ministrstvu.
Generalnega sekretarja imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra za zunanje zadeve.
7a. člen
(politični direktor)
Politični direktor oziroma politična direktorica (v nadaljevanju: politični direktor) je diplomat, ki v ministrstvu za zunanje zadeve usklajuje in povezuje delo na področju skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije ter evropske varnostne in obrambne politike.
Za političnega direktorja je lahko imenovan diplomat, ki je dosegel naziv pooblaščeni minister ali veleposlanik, in ima najmanj štiri leta delovnih izkušenj na področju zadev Evropske unije ter izpolnjuje druge pogoje za delovno mesto. Politični direktor opravlja delo na delovnem mestu v nazivu I. stopnje.
8. člen
(notranji nadzor)
Ministrstvo za zunanje zadeve skrbi za urejeno, učinkovito, uravnoteženo in gospodarno delovanje predstavništev v tujini ter zagotavlja ugledu države primerne in v posameznih državah primerljive personalne, materialne in prostorske pogoje za delovanje predstavništev.
Zaradi zagotavljanja cilja iz prejšnjega odstavka lahko imenuje minister osebo za zagotavljanje notranjega nadzora, ki je diplomat v nazivu veleposlanik ali pooblaščeni minister.
Minister lahko v pomoč osebi za zagotavljanje notranjega nadzora imenuje tudi posamezne strokovne osebe iz ministrstva ali drugega državnega organa.
Podrobneje način dela osebe za zagotavljanje notranjega nadzora določi minister.
9. člen
(pridobivanje prostorov in oddajanje javnih naročil)
Ministrstvo za zunanje zadeve pridobiva prostore za delovanje diplomatskih predstavništev in konzulatov z nakupom ali najemom. Nakup prostorov se opravi na podlagi letnega načrta nabav, ki ga sprejme vlada, v skladu z veljavno zakonodajo o javnih financah.
Postopki za pridobivanje prostorov se izvajajo na krajevno običajen način. Predstavništvo mora pri tem v največji možni meri uveljaviti načelo konkurenčnega pridobivanja ponudb.
Predstavništvo v tujini za svoje potrebe oddaja javna naročila, kadar se postopki oddaje ne izvajajo v Sloveniji, v skladu s pravilnikom, ki ga sprejme minister za zunanje zadeve v soglasju z ministrom za finance.
Pri oddaji javnih naročil morajo biti spoštovana temeljna načela javnega naročanja po zakonu o javnih naročilih.
10. člen
(izpopolnjevanje in usposabljanje)
Ministrstvo za zunanje zadeve skrbi za strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje zaposlenih v ministrstvu. Oblike, način in trajanje določi minister.
16. člen
(zaposlovanje lokalnega osebja)
Predstavništva Republike Slovenije v tujini lahko po potrebi in pod pogoji, ki jih določi minister, sklepajo pogodbe z lokalnim osebjem za opravljanje spremljajočih dejavnosti ter administrativno-tehničnih del. Lokalno osebje so tuji državljani ali državljani Republike Slovenije, ki živijo v sprejemni državi.
Medsebojne pravice in dolžnosti se uredijo v skladu s predpisi, veljavnimi v kraju sedeža predstavništva.
17. člen
(vodja diplomatskega predstavništva)
Diplomatska predstavništva vodijo veleposlaniki. Veleposlanika postavi in odpokliče predsednik republike na predlog vlade, ki ga pripravi minister za zunanje zadeve.
Po določitvi predloga vlade opravi pogovor s kandidatom za veleposlanika delovno telo Državnega zbora, pristojno za zunanjo politiko.
Postavitev in odpoklic vodje diplomatskega predstavništva se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Predsednik republike izda vodji diplomatskega predstavništva poverilna pisma.
Če razmere narekujejo, lahko minister za zunanje zadeve vodenje diplomatskega predstavništva zaupa odpravniku poslov. Poverilna pisma v tem primeru izda minister.
Če razmere narekujejo, se lahko imenuje nerezidenčni veleposlanik, ki je akreditiran v eni ali več državah, ne glede na to ali ima v teh državah Republika Slovenija diplomatsko ali konzularno predstavništvo. V času odsotnosti nerezidenčnega veleposlanika vodi diplomatsko predstavništvo v sprejemni državi začasni odpravnik poslov.
Pri mednarodni organizaciji stalno predstavništvo vodi veleposlanik ali pooblaščeni minister.
24a. člen
(zaščita državljanov Evropske unije)
Republika Slovenija zagotavlja zaščito državljanov oziroma državljank (v nadaljevanju: državljanov) Evropske unije, kakor je navedeno v Sklepu predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 19. decembra 1995 o zaščiti državljanov Evropske unije s strani diplomatskih in konzularnih predstavništev (95/553/ES), in sicer:
- pomoč v primeru smrti,
- pomoč ob hudi nesreči ali resni bolezni,
- pomoč ob odvzemu prostosti,
- pomoč žrtvam nasilnih kaznivih dejanj ter
- pomoč in repatriacija državljanov Evropske unije v stiski.
Ob izgubi potne listine diplomatsko predstavništvo ali konzulat države članice v skladu s Sklepom predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta z dne 30. novembra 2006 (96/409/SZVP) o potni listini za vrnitev in Sklepom predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta z dne 30. novembra 2006 o prilagoditvi Sklepa 96/409/SZVP o potni listini za vrnitev, da bi upoštevali pristop Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (2006/881/SZVP), izda evropsko potno listino za vrnitev (ETD).
27. člen
(izbor vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov)
Vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov ter pooblaščeni ministri so imenovani iz vrst diplomatov.
Za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata je lahko imenovan diplomat, ki je v Ministrstvu za zunanje zadeve služboval toliko časa, kolikor se zahteva delovnih izkušenj za imenovanje v naziv pooblaščeni minister, in je pri tem dosegel najmanj naziv pooblaščeni minister.
33. člen
(vrste zaposlenih)
Javne naloge na področju zunanjih zadev opravljajo diplomati, vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov iz drugega odstavka 27. člena tega zakona, javni uslužbenci iz drugega odstavka 15. člena tega zakona, spremljajoča dela pa delavci.
Glede pravic in obveznosti zaposlenih iz prejšnjega odstavka tega člena veljajo določbe zakona o javnih uslužbencih, če ta zakon ali na njegovi osnovi sprejeti predpisi ne določajo drugače.
35. člen
(sklenitev delovnega razmerja)
Oseba mora za sklenitev delovnega razmerja poleg splošnih pogojev za delo v javnem sektorju izpolnjevati tudi posebne pogoje.
Posebni pogoji za sklenitev delovnega razmerja so:
1. aktivno obvladanje dveh tujih jezikov, od tega enega svetovnega;
2. psihofizična sposobnost;
3. osebnostna primernost;
4. da osebi ni prenehalo delovno razmerje v državnem organu iz krivdnih razlogov na njeni strani.
Oseba je osebnostno primerna, če se je ali se obnaša tako, da je mogoče utemeljeno sklepati, da bo delo opravljala ob polnem spoštovanju dolžnosti, kot jih določa ta zakon in diplomatske etike, kot jo urejajo diplomatski običaji in diplomatsko pravo.
36. člen
(notranja in zunanja služba)
Minister za zunanje zadeve v skladu z zakonom in drugimi predpisi glede na delovne potrebe ob upoštevanju njihovih družinskih razmer razporeja diplomate v notranjo in zunanjo službo.
Zunanja služba se opravlja v diplomatskih predstavništvih in konzulatih Republike Slovenije ter posebnih misijah.
Prva razporeditev v zunanjo službo praviloma ni možna pred potekom dveh let dela v notranji službi.
37. člen
(trajanje razporeditve v zunanjo službo)
Čas razporeditve diplomata v zunanjo službo traja praviloma štiri leta od dneva prihoda v kraj službovanja.
Minister za zunanje zadeve lahko zaradi delovnih potreb ali zaradi drugih upravičenih razlogov skrajša oziroma podaljša čas razporeditve. Med upravičene razloge za skrajšanje razporeditve se štejejo zlasti prošnja prizadetega, negativna ocena dela in predlog sprejemne države, med upravičene razloge za podaljšanje pa dokončanje šolanja otrok na osnovni in srednji stopnji. Skupna doba neprekinjenega službovanja v tujini ne sme preseči osem let.
Spremembe iz prejšnjega odstavka morajo biti diplomatu sporočene najmanj tri mesece pred njihovo izvršitvijo.
Po zaključenem službovanju v zunanji službi mora diplomat pred ponovnim odhodom v tujino v skladu s potrebami dela v ministrstvu ostati določen čas v notranji službi, vendar ne manj kot dve leti. Na delo v notranjo službo razporedi diplomata in imenuje v naziv z odločbo minister za zunanje zadeve. Diplomata, ki je v zunanji službi imel naziv veleposlanika, se imenuje v naziv pooblaščenega ministra ali veleposlanika.
37a. člen
(začasna uporaba diplomatskega naziva in napredovanje v zunanji službi)
Diplomat, ki se prijavi na prosto delovno mesto, lahko za čas razporeditve v zunanjo službo glede na delovne potrebe Ministrstva za zunanje zadeve in primerljivost s predstavništvi drugih držav v državi sprejemnici ali pri mednarodni organizaciji začasno uporablja naziv, ki je nižji od pridobljenega diplomatskega naziva. Pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja se določijo glede na naziv, ki ga začasno uporablja. Podrobneje začasno uporabo nazivov v zunanji službi ureja podzakonski akt vlade.
Naziv v zunanji službi je začasen in ne vpliva na pridobljeni diplomatski naziv v notranji službi. V času razporeditve v zunanjo službo diplomat lahko napreduje v nazivu, ki ga ima v notranji službi, in v nazivu, ki ga uporablja začasno.
39. člen
(diplomatski in konzularni nazivi)
Diplomatski nazivi so: veleposlanik, pooblaščeni minister, minister svetovalec, prvi svetovalec, svetovalec, I. sekretar, II. sekretar, III. sekretar in ataše.
Konzularni nazivi so: generalni konzul, konzul I. razreda, konzul, vicekonzul in konzularni agent.
Konzularni nazivi se uporabljajo v konzulatih in se primerjajo z diplomatskimi nazivi kot sledi: generalni konzul - pooblaščeni minister, minister svetovalec; konzul I. razreda - prvi svetovalec, svetovalec, konzul - I. in II. sekretar; vicekonzul - III. sekretar; konzularni agent - ataše.
Nazivi se uporabljajo v obliki za moški in ženski spol.
Nazivi so pogoj za imenovanje na delovna mesta.
40. člen
(imenovanje v naziv)
Pogoji za imenovanje v naziv so univerzitetna izobrazba, državni izpit iz javne uprave, diplomatski izpit in delovne izkušnje v ministrstvu za zunanje zadeve.
Za delovnim izkušnjam v ministrstvu za zunanje zadeve se za imenovanje v naziv kot enakovredne štejejo delovne izkušnje, pridobljene med delom na področju mednarodnih odnosov v drugih državnih organih in znanstveno raziskovalnih ter visokošolskih zavodih in mednarodnih organizacijah.
Diplomatski izpit se opravlja po postopku in programu, ki ga določi minister za zunanje zadeve.
Glede spregleda državnega izpita iz javne uprave se uporabljajo določbe zakona o javnih uslužbencih. Osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega in tretjega odstavka tega člena, se lahko imenujejo v naziv brez diplomatskega izpita, pod pogojem, da ga opravijo v roku enega leta.
Diplomate imenuje v naziv in jih razreši naziva minister za zunanje zadeve.
Vlada na predlog ministrstva za zunanje zadeve določi podrobnejše pogoje za imenovanje v nazive glede smeri zahtevane izobrazbe in zahtevanih delovnih izkušenj.
41. člen
(javni natečaj)
Ministrstvo za zunanje zadeve objavi javni natečaj za kandidate za diplomate.
Izbirni postopek med kandidati, ki se prijavijo na javni natečaj in izpolnjujejo pogoje iz 35. člena opravi izbirna komisija. Izbirna komisija izbere kandidate na osnovi rezultatov preizkusa osebnostne primernosti in obvladovanja tujih jezikov.
Člane izbirne komisije imenuje in razrešuje minister.
Minister podrobneje določi izbirni postopek iz drugega odstavka tega člena.
Z izbranimi kandidati, ki prvič sklepajo delovno razmerje, se sklene delovno razmerje za določen čas trajanja pripravniške dobe. Po opravljenem državnem izpitu iz javne uprave se z osebo sklene delovno razmerje do pridobitve diplomatskega izpita, vendar največ za čas dveh let ter se jo imenuje v naziv v skladu z zakonom o javnih uslužbencih.
42. člen
(ocenjevanje)
Uspešnost diplomata se redno ocenjuje v skladu z zakonom o javnih uslužbencih. Natančnejše predpise o kriterijih ocenjevanja predpiše minister za zunanje zadeve v soglasju z ministrom, pristojnim za upravo.
Ocena uspešnosti diplomata je eden od kriterijev za določanje delovne uspešnosti, za napredovanje in razporejanje.
46. člen
(ukrepi zaradi kršitve obveznosti in prepovedi)
Za kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona se izrečejo ukrepi v skladu z zakonom.
Sankcije po postopku, kot ga določa zakon, izreče pristojni organ.
V primeru uvedbe disciplinskega postopka kršitve obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona ali v primeru v skladu z zakonom o javnih uslužbencih ugotovljene nesposobnosti opravljanja nalog delovnega mesta v zunanji službi lahko minister izda odločbo o vrnitvi v notranjo službo. Odločba postane dokončna z vročitvijo. Zoper odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.
Za uvedbo in vodenje disciplinskih postopkov v tujini veljajo enkrat daljši zastaralni roki, kot jih določa zakon.
51. člen
(priznanje zavarovalne dobe in pravica do vrnitve zakonca v delovno razmerje)
Čas bivanja zakonca diplomata, ki je na delu v tujini, se všteje v zavarovalno dobo, če je bil zakonec do odhoda v tujino v delovnem razmerju, samozaposlen ali prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Sredstva za plačilo in revalorizacijo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti se zagotovijo v proračunu.
Zakonec diplomata iz prvega odstavka tega člena, ki z diplomatom biva v tujini, ima pravico do vrnitve na delo v organizacijo oziroma k delodajalcu, kjer je imel sklenjeno delovno razmerje.
Pravice iz prvega in drugega odstavka tega člena ima tudi oseba, ki je pred odhodom diplomata v tujino z njim živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
54. člen
(smiselna uporaba določb in sklenitev delovnega razmerja za določen čas)
Določbe 36., 37., 42., prvega in drugega odstavka 44. člena, 1., 2., 3., 7., 8. in 9. točke prvega odstavka 45. člena ter določbe 46. do 53. člena tega zakona se smiselno uporabljajo za delavce, ki opravljajo spremljajoča dela v zunanji službi.
Za delo v zunanji službi lahko minister za zunanje zadeve s pogodbo sklene delovno razmerje za določen čas do štirih let z osebami, ki bodo v predstavništvih v tujini opravljale spremljajoča dela, če se na podlagi internega razpisa ugotovi, da v notranji službi za taka dela ni primernih kandidatov.
60. člen
(poverilna pisma vodij tujih diplomatskih predstavništev)
Poverilno pismo vodje tujega diplomatskega predstavništva, z izjemo odpravnika poslov, sprejme predsednik Republike Slovenije potem, ko je kopijo že sprejel minister za zunanje zadeve oziroma funkcionar ministrstva za zunanje zadeve, ki ga nadomešča.
Poverilno pismo odpravnika poslov sprejme minister za zunanje zadeve oziroma funkcionar ministrstva za zunanje zadeve, ki ga nadomešča.
62a. člen
(vloga za izdajo izkaznice in evidenca)
Vloga za izdajo izkaznice iz prejšnjega člena se vloži na predpisanem obrazcu, ki vsebuje naslednje podatke:
1. naziv predstavništva;
2. osebno ime;
3. naslov stalnega ali začasnega prebivališča;
4. datum in kraj rojstva;
5. spol;
6. državljanstvo;
7. funkcijo ter datum prihoda v državo in datum nastopa funkcije;
8. osebno stanje in število družinskih članov;
9. vrsta, številka in veljavnost potnega lista;
10. številka in veljavnost vizuma;
11. datum in kraj vloge.
Vlogi je potrebno priložiti fotografijo predpisane velikosti. V vlogi je potrebno navesti resnične podatke.
Zaradi zagotovitve podatkov o izdanih izkaznicah ministrstvo za zunanje zadeve vodi in vzdržuje evidenco o izdanih izkaznicah, ki vsebuje:
1. podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena in prvega odstavka tega člena;
2. podatke o izgubljenih, pogrešanih in ukradenih izkaznicah.
Osebni podatki se v evidenci vodijo in hranijo še pet let po prenehanju veljavnosti izkaznice in se nato arhivirajo v skladu z zakonom, ki ureja arhivska gradiva in arhive.
Podatke iz evidence o izdanih izkaznicah lahko uporabljajo delavci ministrstva za zunanje zadeve za opravljanje nalog s svojega delovnega področja, uporabljata pa jih lahko tudi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in ministrstvo, pristojno za obrambo, če gre za izvrševanje z zakonom določenih nalog. Osebne podatke iz prvega odstavka tega člena sme uporabljati podjetje ali organizacija, ki jo za izdelavo izkaznic pooblasti minister za zunanje zadeve; uporablja jih samo za potrebe vpisa podatkov na izkaznice in jih mora v 30 dneh po uporabi uničiti.
Podrobneje se izdaja izkaznic, vsebina obrazca izkaznice in vodenje evidence uredi s pravilnikom, ki ga izda minister za zunanje zadeve.
66. člen
(tuji častni konzularni funkcionarji)
Država, ki v Republiki Sloveniji odpre konzulat, lahko imenuje častnega konzularnega funkcionarja, ki je lahko slovenski ali tuj državljan, ki zakonito prebiva v Republiki Sloveniji.
Sklep o soglasju za odprtje tujega konzulata, ki ga vodi častni konzularni funkcionar, z navedbo vrste konzulata, sedeža in konzularnega območja sprejme vlada na predlog ministrstva za zunanje zadeve, ki predhodno pridobi mnenje pristojnih organov. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ministrstvo za zunanje zadeve izda tudi dovoljenje za delo tujega častnega konzularnega funkcionarja.
| Zadnja sprememba: 11/04/2009 | Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov |