Predlog zakona

Zbirke Državnega zbora RS - predlogi zakonov

EVIDENČNI PODATKI
Poslanska skupina
Nepovezanih poslancev

Ljubljana, 11. februar 2008

Gospod
France Cukjati
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije

Na podlagi 88. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92, 15/94, 19/94, 44/94) in 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 35/2002, 60/06 in 64/07) vlagamo

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR)

in ga pošiljamo v obravnavo in sprejem po skrajšanem postopku.

Na sejah Državnega zbora Republike Slovenije in na sejah matičnih delovnih teles bo sodelovala podpisana poslanka NP Barbara Žgajner Tavš.

Poslanci Državnega zbora Republike Slovenije:

Barbara Žgajner Tavš (prvopodpisana)

Sašo Peče

Boštjan Zagorac

I. NASLOV ZAKONA

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR)

II. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je bil sprejet leta 1976, noveliran pa leta 1989, 2001 in leta 2004. Pred novelo iz leta 2004 niso bile sprejete nikakršne bistvene spremembe materialnopravnih določb o preživljanju. Z osamosvojitvijo Republike Slovenije, predvsem na podlagi sprejete Ustave Republike Slovenije, ki je pravici do zasebne lastnine pripisala večji pomen, je Državni zbor z novelo, sprejeto leta 2004 zaradi sprememb civilnega prava in s tem tudi družinskega prava posegel na področje pravice do preživljanja otrok oziroma na področje preživnin.

Z novelo zakona iz leta 2004 je država sicer natančneje opredelila dolžnost preživljanja in določila kriterije za določitev višine preživnin za otroke in preživninske odgovornosti. Z novelo je določila, da se preživnine usklajujejo enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin za otroke (prvi odstavek 132.a člena) ter določila vrstni red preživninskih upravičencev.

Glede na dejansko situacijo na področju preživnin ter naraščajočo inflacijo bi bilo z vidika socialne varnosti, ki je ustavna kategorija, nujno potrebno poseči na področje določanja višine preživnin.

Upravičenost sprememb na omenjenem področju nedvomno dokazujejo spodnje tabele Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki pričajo o nedopustni ignoranci oziroma neizvajanju ustavno, zakonsko ter z mednarodnimi konvencijami, zagotovljenih otrokovih pravic.

Število in višina preživnin glede na akt o določitvi preživnine

Akt, s katerim je določena preživnina	Št. preživnin	Višina preživnin
		Najvišja	Najnižja	Povprečje
Dogovor na CSD	22.601	670,00	0,01	89,52
Sodna poravnava	13.312	1.251,88	0,00	105,12
Sodba o določitvi preživnine	20.884	1.275,67	0,01	117.54
Izvršljivi notarski zapis	521	417,29	8,51	78,74

Število preživnin po razredih, glede na višino preživnin

Višina preživnine po razredih v EUR	Število preživnin
Do 20	472
Od 20 do 40	2.242
Od 40 do 60	6.163
Od 60 do 80	10.681
Od 80 do 120	19.565
Od 120 do 200	13.484
Od 200 do 400	2.537
Nad 400	146

Iz podatkov je jasno razvidno, da je največje tisto število otrok, ki prejemajo izredno nizke preživnine, ki otrokom ne omogočajo dostojnega življenja. Ob dejstvu, da so ravno enoroditeljske družine podvržene največjim inflacijskih in drugim finančnim pritiskom, ki vodijo na socialno dno, je popolnoma upravičeno, da država z zakonskimi posegi ustrezneje uredi področje določitev višine preživnin.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona

Osnovni cilj, ki ga želimo s predlaganimi spremembami predlagatelji zagotoviti, je ustreznejše varovanje otrokove koristi v skladu z mednarodnimi dokumenti, ki zadevajo otroka in pravico do njegovega preživljanja. Korist otroka je namreč temeljno načelo, ki so ga starši in druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil dolžni upoštevati v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom.

Osnovno načelo predloga zakona je posebno varstvo in skrb za otroke ter kakovost njegovega življenja, ki jim jo zagotavlja Ustava RS v 56. členu. Predlagatelj želimo s predlagano spremembo zagotoviti boljši finančni položaj otrok in družin. Gre za dodatno finančno varstvo predvsem otroka pred zviševanjem cen, saj slednje pomenijo slabši položaj otrokovih življenjskih pogojev.

S spremembo zakona sledimo trenutni gospodarski, finančni, davčni situaciji v Republiki Sloveniji. Gre za poseg oziroma ustrezno ureditev na področju določanja višine preživnin, ki se po novem ne bo usklajevala zgolj enkrat letno, meseca marca, temveč se višina preživnine uskladi še enkrat in sicer meseca septembra.

3. ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva.

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije

Ureditev na ravni Evropske unije državam članicam ne določa enotne ureditve področja upravičenosti do preživljanja otrok, zato ureditev v Republiki Sloveniji v celoti ni primerljiva z drugimi državami Evropske unije

Predlagana ureditev ni predmet usklajevanja z zakonodajo EU

Republika Slovenija je na področju zagotavljanja otrokovih pravic zavezana slediti sprejetim smernicam podpisane mednarodne Konvencije o pravicah otrok, kjer je opredeljena tudi pravica otroka do preživljanja.

Področje dolžnosti preživljanja v državah članicah Evropske unije je bilo opredeljeno v noveli ZZZDR (EVA: 2003-2611-0042), sprejeti leta 2004 in jo skladno s spremembo zakona, povzemamo:

Avstrija:

V avstrijskem pravnem redu je dolžnost preživljanja urejena v splošnem civilnem zakoniku (Allgemeines büregerliches Gesetzbuch- ABGB). Dolžnost preživljanja obstaja med zakonci in med starši in otroki ter starimi starši in vnuki. Zunajzakonska skupnost v avstrijskem pravu ne ustvarja pravnih posledic, zato dolžnosti preživljanja med zunajzakonskimi partnerji ni.

Zakonca morata v času trajanja zakonske zveze prispevati k preživljanju in vodenju gospodinjstva sorazmerno svojim zmožnostim. Zakonec, ki vodi gospodinjstvo in je nezaposlen ter nima sredstev za preživljanje, ima na podlagi svojega delovnega prispevka pravico zahtevati preživnino. Obseg preživninske se določi glede na potrebe upravičenca, ki ustrezajo življenjskim razmeram zakoncev.

Ob sporazumni razvezi zakonske zveze se morata zakonca o preživljanju sporazumeti. Pri razvezi na tožbo je pravica do preživljanja odvisna od tega, ali sta partnerja zahtevala razvezo iz krivdnih (prevara zakonca, partner se brez tehtnega razloga upira imeti potomce) ali nekrivdnih razlogov (na primer duševna bolezen, zaradi katere je zakonska zveza omajana, težka nalezljiva bolezen). Krivi zakonec mora po svojih zmožnostih podpirati nekrivega zakonca, dokler ta potrebuje pomoč. Če je tožnik izključno ali vsaj pretežno kriv za razvezo zakonske zveze, ima toženi pravico do polnega zneska preživnine. V nasprotnem primeru se preživnina odmeri po merilu primernosti. Zakonca, ki sta enako kriva za razvezo, drug proti drugemu ne moreta uveljavljati preživninskega zahtevka. Če razvezna sodba ne vsebuje ugotovitve krivde, mora zakonec, ki je zahteval razvezo, drugemu zakoncu zagotoviti preživnino le, če to glede na potrebe, premoženjske in pridobitne razmere razvezanih zakoncev ustreza primernosti.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke, dokler niso pridobitno sposobni. To postanejo, ko lahko svoje potrebe zadovoljijo z lastnimi dohodki. Zahtevek mladoletnega in pridobitno sposobnega otroka oživi, če pridobitno sposobnost izgubi. Potrebe otroka, ki naj jih krije preživnina, se določijo glede na življenjske razmere otroka in staršev. Starši morajo izrabiti vse možnosti, da izpolnijo dolžnost preživljanja svojih otrok. V skrajni sili morajo starši načeti tudi substanco svojega premoženja. Preživnino dolgujejo dokler ni ogroženo njihovo primerno preživljanje.

Če starša ne moreta zadovoljiti potreb otroka, morajo otroku zagotoviti preživnino stari starši, razen če od vnuka lahko utemeljeno pričakujemo, da bo svojo preživnino lahko kril iz substance svojega premoženja ali če bi bilo s preživljanjem vnuka ogroženo preživljanje starih staršev. Čeprav zakon izrecno ne določa, da morajo v primeru nezmožnosti starih staršev preživljati vnuka dolžnost preživljanja prevzeti prastari starši, so nekateri teoretiki mnenja, da je treba zakonski termin stari starši razumeti širše in ga razširiti na vse sorodnike v ravni črti.

Dolžnosti staršev in starih staršev ustreza dolžnost otroka preživljati starše in stare starše (oziroma drugih oddaljenejših sorodnikov ravne črte), če se ti niso sposobni sami vzdrževati, razen če so ti grobo zanemarili svoje dolžnosti do otroka. Višina preživnine do staršev in starih staršev se ravna po življenjskih razmerah otrok. Starši in stari starši so dolžni za svoje preživljanje načeti substanco premoženja le, če jim je to pripisljivo.

Nemčija:

Preživljanje v Nemčiji ureja civilni zakonik (BGB/v besedilu zakona o reformi otroškega prava, 1997).

Pravna ureditev Nemčije kot države z bogato pravno tradicijo odraža jasna artikulacija doktrinarnih in praktičnih problemov ter zelo precizno izdelana zakonska ureditev. Ta nadrobnost nemške pravne ureditve se odraža tudi v preživninskih tabelah, ki so značilnost nemškega preživninskega prava. Krog preživninskih zavezancev v nemški pravni ureditvi ne odstopa bistveno od kroga zavezancev večine pravnih ureditev držav v Evropski uniji. Za pripravo sprememb in dopolnitev slovenskega zakona je nemška pravna ureditev preživljanja relevantna tudi zato, ker je njen krog preživninskih zavezancev ožji od tistega v hrvaški ureditvi, pa vendar širši od kroga preživninskih zavezancev v modernem švedskem pravu, po katerem se sodobne evropske države rade zgledujejo. Švedska pravna ureditev, kjer je socialna država družinsko solidarnost zamenjala z družbeno, je zaradi svoje posebnosti prikazana kot tretja pravna ureditev.

Zakonita dolžnost preživljanja temelji na zakonski zvezi ali na sorodstvu. Preživljanje sorodnikov se omejuje na ravno črto in je vedno vzajemno: obstaja med starši in otroci ter med starimi starši in vnuki. Zunajzakonska življenjska skupnost po nemškem pravu ni razlog za priznanje zakonite preživnine med partnerjema. V nemški pravni ureditvi tudi ne obstaja dolžnost preživljanja med brati in sestrami niti med očimom oziroma mačeho in pastorki.

Zakonca sta dolžna živeti skupaj. Kršitev te dolžnosti vpliva na zahtevek za preživljanje. Zakonca sta drug drugemu zavezana s svojim delom in premoženjem primerno preživljati družino. Tisti, ki ni zaposlen in vodi gospodinjstvo, izpolnjuje svojo dolžnost z delom. Če življenjska skupnost zakoncev preneha, vendar ne pride do razveze, lahko zakonec, ki se ne more sam preživljati, od drugega zakonca zahteva primerno preživnino. Pri njeni odmeri se upoštevajo življenjske, pridobitne in premoženjske razmere drugega zakonca. Zakonec ni zavezan k preživljanju, če zaradi svojih siceršnjih obveznosti ne bi mogel nuditi preživljanja, ne da bi s tem ogrozil svojega primernega preživljanja. Preživnina zakonca (preživninskega upravičenca) se, če je ogroženo primerno preživljanje preživninskega zavezanca, lahko zniža ali časovno omeji.

Po razvezi sme zakonec zahtevati primerno preživnino, če sam ne more poskrbeti za svoje preživljanje. Zavezan k preživljanju je le tisti zakonec, ki je zmožen preživljati. Višina preživnine se določi glede na življenjske razmere zakoncev. Sodišče lahko zahtevek za preživljanje zavrne, zniža ali časovno omeji, če bi bila obremenitev preživninskega zavezanca, upoštevajoč potrebe nege in vzgoje skupnega otroka, grobo nepravična zaradi razlogov, ki jih našteva zakon (na primer kratkega trajanja zakonske zveze, neprimernega vedenja upravičenca do preživnine, kaznivega dejanja, ki ga je upravičenec storil nasproti zavezancu ali njegovemu bližnjemu). Zahtevek za preživljanje ugasne s sklenitvijo nove zakonske zveze ali s smrtjo upravičenca. Razvezani zakonec lahko v primeru smrti preživninskega zavezanca zahteva preživnino od zavezančevih dedičev. Iz dediščine ne more zahtevati večjega zneska kot bi znašal njegov nujni delež, če zakonska zveza ne bi bila razvezana. Glede preživljanja po razvezi (ne pa tudi glede preživljanja v času trajanja zakonske zveze) se zakonca lahko tudi sporazumeta.

Dolžnost preživljanja med starši in otroci izhaja iz sorodstvenega razmerja in ne iz roditeljske pravice, zato nemško pozitivno pravo dolžnosti medsebojnega preživljanja ne omejuje samo na razmerje med starši in otroci, temveč predpisuje dolžnost preživljanja tudi med sorodniki v ravni črti (med starimi starši in vnuki, ne pa širše). To določbo nemška pravna teorija ostro kritizira in se zavzema za omejitev preživljanja med sorodniki na dolžnost staršev preživljati svoje mladoletne otroke in polnoletne otroke, ki se šolajo (te zadnje le do določene starostne meje). Pozitivna pravna dolžnost staršev preživljati otoke namreč ni omejena zgolj na čas šolanja niti ni omejena z zgornjo starostno mejo. Upravičen do preživnine je sicer samo tisti, ki se ne more preživljati sam. Pri presoji sposobnosti za preživljanje so mladoletni neporočeni otroci postavljeni v posebno ugoden položaj: za preživljanje jim ni treba črpati glavnice premoženja. Ti otroci smejo zahtevati preživnino, če jim prihodki in donosi od dela, ki ga od njih lahko pričakujemo, ne zadostujejo za preživljanje. Polnoletni otrok se mora po zaključku izobraževanja načeloma preživljati sam. Ne gre mu preživnina, če bi se lahko zaposlil. To velja tudi, če zaposlitev, ki bi mu lahko zagotavljala preživetje, ne ustreza njegovi izobrazbi.

Zavezan k preživljanju je samo tisti roditelj, ki je sposoben preživljati: tisti, ki, upoštevajoč njegove siceršnje obveznosti, je sposoben zagotoviti preživnino ne da bi s tem ogrozil svoje lastno primerno preživljanje. Izjema je predvidena za preživljanje mladoletnega neporočenega otroka. Zanj in zase mora zavezanec vsa razpoložljiva sredstva porabiti sorazmerno in ne sme dati prednosti lastnemu preživljanju. Toda to velja le, če preživnine mladoletnega neporočenega otroka ni mogoče zagotoviti iz glavnice otrokovega premoženja. Enak položaj kot mladoletni neporočeni otrok ima polnoletni neporočeni otrok do dopolnjenega 21. leta starosti, če živi s starši in se šola v okviru splošnega izobraževanja.

Preživnina obsega stroške primerne izobrazbe za poklic in mora ustrezati življenjskemu položaju upravičenca do preživnine. Življenjski položaj otrok (tudi polnoletnih) se določa po položaju in prihodkih staršev.

Po nemškem pravu mora preživninski zavezanec preživnino zagotoviti v obliki denarne rente. V drugi obliki jo sme zagotoviti le, če ima za to posebne razloge. Varuško sodišče sme na predlog otroka spremeniti odločitev staršev o načinu preživljanja.

Nemško pravo vsebuje nekatere posebne predpise za otroka, ki ni rojen ali spočet v zakonski zvezi, katerega starši po rojstvu niso sklenili zakonske zveze in za otroka, ki je rojen po tristotih dneh po prenehanju zakonske zveze. Ti predpisi urejajo predvsem preživnino matere za čas po in pred porodom in preživnino otroka takoj po rojstvu. Po njih mora oče otroka materi zagotoviti preživnino za čas šest tednov pred in osem tednov po rojstvu otroka in ji povrniti stroške, ki so nastali zaradi nosečnosti in poroda. Pred oziroma po tem obdobju ji je dolžan zagotoviti preživnino le, če je mati zaradi nosečnosti ali zaradi bolezni, povzročene s porodom, pridobitno nesposobna. Oče mora materi zagotoviti preživnino, tudi če od matere ni mogoče pričakovati, zaradi nege in vzgoje otroka, da bo v tem obdobju pridobitno sposobna. Dolžnost očeta preživljati mater v nobenem primeru ne more nastopiti prej kot štiri mesece pred porodom in lahko traja največ tri leta po otrokovem rojstvu, razen če bi bilo to »grobo neprimerno« glede na potrebe otroka. Oče mora poravnati stroške pogreba, če mati zaradi nosečnosti ali poroda umre in stroškov ni mogoče poplačati iz zapuščine. Vsi zgoraj našteti zahtevki obstajajo tudi, če oče umre pred rojstvom otroka ali če se otrok rodi mrtev. Navedena pravila se smiselno uporabljajo tudi za splav.

V nemškem pravnem sistemu sodišča izračunavajo višino preživnine v konkretnih primerih s pomočjo posebnih tabel. Največji pomen naj bi imele tabele düsseldorfskega sodišča. Znesek preživnine se odmeri na podlagi dveh predpostavk: prihodkov zavezanca in starosti otroka. Tabele vsebujejo tudi posebna merila za določanje preživnine za polnoletne otroke (študente), ki ne živijo več pri starših. Njihova primerna preživnina je v tem primeru neodvisna od dohodkov staršev. Preživnina za polnoletnega otroka, ki živi pri starših, se odmeri na podlagi dohodkov (obeh) staršev. V tem primeru se namreč šteje, da ima otrok življenjski položaj svojih staršev. V zadnjem času je določanje preživnine s pomočjo tabel posameznih sodišč, ki med seboj niso usklajene in ustvarjajo zato neenotno sodno prakso, v pravni teoriji vse bolj pogosto predmet kritike.

Švedska:

Dolžnost preživljanja na Švedskem velja za starše do svojih otrok in med zakonci. Med zunajzakonskimi partnerji dolžnosti preživljanja ni. Preživljanje med zakonci ureja zakon o zakonski zvezi (EheG), dolžnost preživljanja staršev do svojih otrok pa zakon o starševstvu (ElternG).

Vzajemna dolžnost preživljanja med zakonci po švedskem pravu praviloma preneha z razvezo. Če se zakonec po razvezi ne more sam preživljati, mu lahko sodišče prisodi preživnino samo za krajši t.i. premostitveni čas.

Starši so svojega otroka dolžni preživljati le do dopolnjenega 18. leta starosti, kasneje pa le, če se otrok šola. Reforma zakona o starševstvu iz leta 1979 je dolžnost staršev preživljati svojega otroka po 18. letu starosti omejila na šolanje do višje šole. Tako se preživljanje otrok na Švedskem konča z otrokovo polnoletnostjo ali najkasneje z zaključkom ljudske šole, gimnazije ali podobne srednje šole. Za financiranje nadaljnjega študija ima otrok pravico izrabiti različne oblike državne pomoči (na primer državni kredit, ki ga začne odplačevati šele, ko se zaposli).

Pred letom 1979 so bili starši dolžni preživljati odraslega otroka tudi, če ta zaradi bolezni ali drugih osebnih razlogov ni mogel sam skrbeti zase. Dolžnost preživljanja je takrat veljala tudi v nasprotni smeri. Otroci so bili dolžni preživljati svoje starše, če ti zaradi bolezni ali drugih osebnih razlogov niso mogli skrbeti zase. Leta 1979 je ta zakonita dolžnost vzajemnega preživljanja med starši in otroci prenehala. Nadomestil jo je moderni sistem socialnega zavarovanja z bolezninami, rentami, pokojninami za primer bolezni in starosti. Tako je bila na Švedskem družinska solidarnost zamenjana z družbeno. Pri tem pa švedska pravna publicistika opozarja, da družinskopravna dolžnost preživljanja med odraslimi sorodniki (na primer med brati in sestrami ali med starimi starši in vnuki (polnoletnimi ali mladoletnimi) na Švedskem ne obstaja že najmanj zadnje stoletje.

Družinskopravna dolžnost preživljanja ima sicer prednost pred dolžnostjo države zagotoviti sredstva socialne pomoči (če bo na primer poročena ženska zahtevala socialno pomoč, bo socialno varstvo preizkusilo njene in moževe dohodke. Ti se bodo obravnavali kot celota; če se bo ženska razvezala in zahtevala socialno pomoč, bo socialno varstvo pri odmeri pomoči upoštevalo tudi znesek, ki bi ga lahko dobila od moža), vendar je švedsko pravo z reformo povsem odpravilo regresne zahtevke proti družinskopravnim zavezancem za preživljanje, če je bila socialna pomoč vseeno izplačana.

Irska:

Dolžnost preživljanja na Irskem velja za starše do svojih otrok in med zakonci. Preživljanje med zakonci ureja zakon o preživljanju zakonca, dolžnost do preživljanja staršev do svojih otrok pa zakon o vzgoji in varstvu otrok. Po zakonu o vzgoji in varstvu otrok sodišča odločajo o preživljanju otrok oziroma o tem, kateri od staršev je dolžan plačevati preživnino za otroka. Zakon o preživljanju zakonca daje sodišču pooblastila, da določi zakonca, ki plačuje preživnino za preživljanje drugega zakonca ali otroka. Višino preživnine določi sodišče. Preživninska obveznost preneha, ko je otrok star 16 let oziroma 23 let oziroma ko se več redno ne šola. Pravico do preživnine imajo v skladu z zakonom o statusu otrok, tako zakonski kot nezakonski otroci.

Velika Britanija:

Dolžnost preživljanja v Veliki Britaniji velja za starše svojih otrok in med zakonci. Dolžnost preživljanja med zakonci ureja zakon o družini (Family Law Act). Odločbo o plačilu preživnine izda sodišče, preživnina pa je odvisna od starosti zakonca in brezposelnosti zakonca, torej od dejstva, da se zakonec po ločitvi ne more sam preživljati. Zakonca se lahko tudi dogovorita, da nobeden po ločitvi ne bo zahteval preživnine ali kapitala. Vzajemna dolžnost preživljanja med zakonci preneha s ponovno poroko zakonca.

Pravica do preživnine otroka ni določena v zakonu o otrocih, temveč v zakonu o preživljanju otrok iz leta 1991 (Child Support Act), ki je bil dopolnjen in spremenjen leta 2003. Pravico do preživnine ima otrok do dopolnjenega 17 ali 19 leta oziroma dokler se redno šola. Zakon o preživljanju otrok določa višino preživnine, ki jo mora plačevati tisti od staršev, s katerim otrok ne živi, kar ne vključuje plačila šolnine. Zakon tudi ne določa višine preživnine za tiste starše, ki ne živijo v Veliki Britaniji in višino preživnine za otroke, ki prebivajo izven Velike Britanije. Višina preživnine je odvisna od dohodkov staršev in določenih izdatkov ter števila otrok. Zakon natančno določa način izračunavanja preživnine za otroka, ki jo mora plačevati zavezanec, in sicer je odvisna od neto plače zavezanca in števila otrok, ki jih vzdržuje (npr. višina preživnine za zavezanca, katerega dohodek znaša 200 funtov in več na teden znaša v odstotkih: 15% neto plače za enega otroka, 20% neto plače za drugega otroka, 25% neto plače za tretjega otroka). Zavezanec, katerega višina dohodka je manjša od 200 funtov na teden, plača manjšo preživnino in tisti zavezanec, ki prejema 100 funtov neto plače na teden ali manj plačuje enotno višino preživnine t.j. 5 funtov na teden. Izračun preživnine upošteva vse otroke, ki jih zavezanec vzdržuje, vključno s pastorki, ne upošteva pa dohodka roditelja, s katerim otrok živi, dohodka partnerja, s katerim živi eden od staršev, ki skrbi za otroka, stroškov stanovanja in stroškov prevoza na delo. Pri določanju višine preživnine se upošteva tudi čas, ki ga otrok preživi z zavezancem v primeru skupne vzgoje in varstva. Preživnine ne plačujejo študenti, mlade osebe (od 16 – 19 let), zaporniki in osebe v varstvenih institucijah. V primeru, da ima tisti od staršev, ki skrbi za otrok, pravico do denarne socialne pomoči, nadomestila za brezposelnost ali drugih socialnih prejemkov, mu preživnino določi Agencije za preživnine.

5. Druge posledice zakona

Zakon ne bo imel drugih posledic.

7. Razlogi za sprejem po skrajšanem postopku

Na podlagi 142. člena Poslovnika Državnega zbora predlagatelji predlagamo, da se novela zakona sprejme po skrajšanem postopku. Gre namreč za zgolj eno vsebinsko spremembo oziroma dopolnitev zakona, ki je potrebna za ustreznejšo ureditev na področju varstva otrokovih pravic.

III. BESEDILO ČLENOV:

1. člen

V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo - ZZZDR - UPBI) (Uradni list RS 69-3039/2004) se prvi odstavek 132a. člena spremeni tako, da se glasi:

(1) Z izvršilnim naslovom določena preživnina se uskladi dvakrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Uskladitev se opravi v mesecu marcu in septembru, pri čemer se upošteva kumulativna rast cen življenjskih potrebščin od meseca, od katerega je bila preživnina nazadnje določena oziroma usklajena. Količnik uskladitve preživnin objavi minister, pristojen za družino, v Uradnem listu Republike Slovenije."

2. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

IV. OBRAZLOŽITEV:

k 1. členu:
S spremembo odstavka, ko se preživnine po sprejeti noveli iz leta 2004 usklajujejo enkrat letno v mesecu marcu, prilagajamo način usklajevanja preživnin, ki je primernejši trenutnemu gospodarskemu stanju Republike Slovenije, saj je to podvrženo izredno visoki inflaciji in njenim negativnim učinkom.
Preživnine se uskladijo dvakrat letno, marca in septembra glede na indeks rasti cen življenjskih potrebščin.

k 2. členu
Člen določa, da zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

V. ČLEN, KI SE SPREMINJA

132a. člen

(1) Z izvršilnim naslovom določena preživnina se uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Uskladitev se opravi v mesecu marcu, pri čemer se upošteva kumulativna rast cen življenjskih potrebščin od meseca, od katerega je bila preživnina nazadnje določena oziroma usklajena. Količnik uskladitve preživnin objavi minister, pristojen za družino, v Uradnem listu Republike Slovenije.

(2) Sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršljivi notarski zapis o preživnini je sodišče oziroma notar dolžan poslati pristojnemu centru za socialno delo, če ni bil dogovorjen drugačen način usklajevanja.

(3) Center za socialno delo pisno obvesti upravičenca in zavezanca o vsakokratni uskladitvi in novem znesku preživnine. Obvestilo centra za socialno delo je skupaj s sodno poravnavo, pravnomočno sodno odločbo oziroma z izvršljivim notarskim zapisom izvršilni naslov.

(4) Če se otrok po osemnajstem letu starosti v letu, v katerem se opravlja uskladitev preživnine, redno ne šola, center za socialno delo ni dolžan pisno obvestiti upravičenca in zavezanca o uskladitvi preživnine.

(5) Upravičenec je po osemnajstem letu starosti dolžan centru za socialno delo do konca meseca januarja predložiti potrdilo o šolanju ali ga obvestiti, kje se redno šola.

Zadnja sprememba: 04/14/2008

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov