Gregorčičeva 20–25, Sl-1001 Ljubljana T: +386 1 478 1000
F: +386 1 478 1607
E: gp.gs@gov.si
http://www.vlada.si/

EVA: 2010-1711-0003
Številka: 00717-14/2010/6
Ljubljana, 23.12.2010

Vlada Republike Slovenije je na 113. redni seji dne 23.12.2010 določila besedilo:

- PREDLOGA ZAKONA O ZASEBNEM VAROVANJU,

ki vam ga pošiljamo v prvo obravnavo na podlagi 114. člena poslovnika Državnega zbora.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:

- Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve,
- Damijan Lah, mag., državni sekretar, Ministrstvo za notranje zadeve,
- dr. Miroslav Žaberl, generalni direktor, sekretar, Ministrstvo za notranje zadeve.

mag. Helena KAMNAR
GENERALNA SEKRETARKA

Gregorčičeva 20–25, Sl-1001 Ljubljana T: +386 1 478 1000
F: +386 1 478 1607
E: gp.gs@gov.si
http://www.vlada.si/

I. UVOD

Varnost je človekova pravica, opredeljena v 34. členu Ustave Republike Slovenije, in ima posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Za uresničevanje pravice do varnosti v prvi vrsti skrbi država s svojimi inštitucijami, ki razpolagajo s sredstvi prisile. Lahko rečemo, da je zagotavljanje varnosti, reda in miru temeljna naloga države, saj le v varnem okolju lahko ljudje uresničujemo tudi druge pravice in izpolnjujemo svoje obveznosti.

Za zagotavljanje varnosti imamo v Sloveniji vzpostavljen sistem notranje varnosti, ki ga predstavljajo organi varnostnega sistema v ožjem smislu, kot so policija, državno tožilstvo, pravosodni organi ter nadzorni in inšpekcijski organi. V ta sistem se vključujejo tudi drugi državni organi ter institucije z uresničevanjem dejavnosti, ki prispevajo k notranji stabilnosti in varnosti. Zasebno varovanje je omenjeno v temeljnem strateškem dokumentu s področja nacionalne varnosti v Sloveniji – Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. ¹ V resoluciji je poudarjeno, da tudi dejavnost zasebnega varovanja prispeva k notranji varnosti države. V tem smislu dejavnost zasebnih varnostnih podjetij prispeva k sistemu notranje varnosti. Prav tako so v Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011² opredeljene naloge, ki jih za preprečevanje kriminalitete izvajajo družbe za zasebno varovanje in Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. Naravnanost države, da družbam za zasebno varovanje prizna mesto in vlogo pri zagotavljanju varnosti, se ne nazadnje odraža tudi v povečanem številu varnostnikov, zaposlenih v zasebnih varnostnih družbah, ki je v primerjavi s številom policistov vedno večje;³ Slovenija se še vedno razlikuje od drugih držav, kjer je varnostnikov bistveno več kot policistov, vendar številka tudi pri nas nezadržno raste.
________________
¹Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije – ReSNV-1 (Uradni list RS, št. 27/10).
² Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011 – ReNPPZK0711 (Uradni list RS, št. 40/07).
³ V Sloveniji je trenutno 7718 oseb s statusom varnostnega osebja in 7618 policistov, tako uniformiranih kot neuniformiranih (podatki iz evidence varnostnega osebja MNZ; Poročilo o delu policije za leto 2009).

Poleg policije, ki je v tem sistemu ključnega pomena, saj ima kot represivni organ tudi največ pooblastil, s katerimi lahko posega tudi v človekove pravice ali svoboščine, pa ni mogoče prezreti družb za zasebno varovanje, ki prispevajo svoj delež tudi k zagotavljanju javne varnosti.

Temeljni cilj te gospodarske dejavnosti, ki varuje življenje ljudi in njihovo premoženje, je kapitalski interes njenih nosilcev, vendar dejavnost zasebnega varovanja nesporno pomembno prispeva k skupni varnosti. Dostopnost in kakovost varnostnih storitev pa sta v nasprotju s tistimi, ki jih je pod enakimi pogoji vsakomur dolžna zagotavljati država, odvisni predvsem od plačilne zmožnosti posameznega naročnika.

Zasebno varovanje je po svoji naravi regulirana gospodarska dejavnost. Na tak način posredno prispeva tudi k skupni notranji varnosti, vendar pa s svojimi postopki in ukrepi hkrati posega tudi v temeljne človekove pravice in svoboščine; zaradi tega sodi med dejavnosti, za katere obstaja močan javni interes, ki se udejanja v ustreznem normativno pravnem urejanju in nadzorovanju dejavnosti s strani države.

Zasebno varovanje je v Sloveniji prisotno že drugo desetletje. V tem času je doživelo že več normativnih sistemskih sprememb. Hiter razvoj varnostnega sektorja, uvajanje novih nadzorstvenih tehnologij ter zahteve in pričakovanja sodobne družbe terjajo ponovni premislek in družbeni konsenz o nadaljnjem razvoju zasebnega varstva, ki terja strateški pristop. Slednje je mogoče le ob opredelitvi jasnih ciljev in razmerij ter vlog in odgovornosti ključnih akterjev na tem področju. S strateškim pristopom se želi preprečiti in odpraviti določeno stihijsko odzivanje na dogajanja v družbi, ki so posledica sodobnih varnostnih izzivov, tveganj in groženj.

Država je del svojih pristojnosti na tem področju torej prenesla (prepustila) v izvajanje zasebnim varnostnim subjektom. Tako varovanje lahko imenujemo tudi nadstandardno. Država namreč zagotavlja določeno raven varnosti vsem pod enakimi pogoji. Kdor hoče, pa si lahko zagotovi višjo raven varnosti z uporabo zasebnih varnostnih storitev. Pri tem je pomembno tudi, koliko je posamezen naročnik varnostnih storitev pripravljen in sposoben plačati. Glede na to, da varnostno osebje pri zagotavljanju varnosti sme posegati v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, je nujno potrebno, da to področje regulira država. Zasebne varnostne družbe s svojimi zaposlenimi (varnostnim osebjem) izvajajo podobne ukrepe, kot jih lahko na podlagi pooblastil izvajajo državni organi. Ukrepe smejo uporabiti pod pogoji in v primerih, določenih v zakonu.

Ministrstvo za notranje zadeve je že jeseni 2008 začelo pripravljati koncept strateških, institucionalnih, nadzornih in normativnih sprememb na področju zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji. K sodelovanju so bile povabljene družbe za zasebno varovanje, strokovna interesna združenja, Fakulteta za varnostne vede in posamezni strokovnjaki s tega področja, ki so podali pisne predloge za spremembe. Na delavnici »Izboljšanje sodelovanja med subjekti varovanja«, ki je potekala 10. in 11. februarja 2009 v Gotenici, so sodelovali predstavniki zasebnega varovanja, detektivske dejavnosti, občinskega redarstva, policije, Inšpektorata RS za notranje zadeve in Ministrstva za notranje zadeve. Pripravljena je bila analiza SWOT za področje zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti, s katero so bile opredeljene prednosti, priložnosti, slabosti in nevarnosti posamezne ureditve, pridobljena pa je bila tudi druga strokovna literatura ter pripravljena mednarodna primerjava.

Na podlagi predlogov, pripomb in usklajevanj je projektna skupina pripravila Strategijo zasebnega varstva,⁴ ki pomeni izhodišče za pripravo strateških, institucionalnih, nadzornih in normativnih sprememb na področju razvoja dejavnosti zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji ter je bila sprejeta v začetku leta 2010.
__________________
⁴ Strategija zasebnega varstva, MNZ 2010: http://www.mnz.gov.si/si/teme_in_programi/strategija_razvoja_zasebnega_varstva/#c17612.

Strategija določa, da je najvišji interes Republike Slovenije zagotavljanje visoke stopnje varnosti in kvalitete življenja za vse prebivalce. Predpogoj za to je dosledno spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter sistemsko preprečevanje nezakonitega poseganja v človekovo zasebnost in pravice. Na teh načelih temelji tudi politika zagotavljanja notranje varnosti Republike Slovenije, ki si prizadeva za vzpostavitev in delovanje učinkovitega in racionalnega sistema notranje varnosti. Zato sta v interesu Republike Slovenije tudi krepitev in spodbujanje partnerskih odnosov med državnimi in zasebnimi varnostnimi mehanizmi, ki bodo dodatno okrepili legitimnost, kredibilnost in optimalnost sistema.

Omenjene interese bo Republika Slovenija uresničevala tudi z zasledovanjem in doseganjem ciljev na področju zasebnega varovanja; ti cilji so:
- razvoj dejavnosti zasebnega varovanja kot regulirane gospodarske panoge ob doslednem spoštovanju načela zakonitosti, človekovih pravic in svoboščin ter načel pravne države;
- sistemska urejenost področja zasebnega varovanja;
- kvalitetno izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja;
- učinkovit nadzor nad subjekti zasebnega varovanja;
- doseganje sinergijskih učinkov na področju varnosti, ob pospešenih partnerskih odnosih med državnimi in zasebnimi varnostnimi mehanizmi.

1 OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA

Sprejetje Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organizi­ranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94, v nadaljevanju: ZZVO) je bilo po osamosvojitvi Slovenije prvi poskus normativne­ga urejanja področja zasebnega varovanja ljudi in njihovega pre­moženja.

Vzroke za privatizacijo na področju javne varnosti je treba iskati predvsem v spremembi lastninskih odnosov v naši družbi, ki so jo pogojevale privatizacija druž­benega premoženja in druge oblike lastninjenja. Zasebna lastnina je postala točno definirana. Zasebnost in nedotakljivost lastnine pa seveda ustvarjata potrebo po njenem učinkovitem varovanju. To je botrovalo nastanku zasebnega varovanja ljudi in njihovega premoženja, ki pomeni dopolnitev državnega varovanja oziroma nekakšno nadstandardno varovanje. Mnogi posamezniki so precej hitro reagirali in pokazali zanimanje za dodatno varovanje lastnine, njeno ohranjanje in varovanje dobička, ki ga prinaša. Zaradi vseh teh sprememb je bilo že konec leta 1989 v Sloveniji registrirano prvo podjetje za zasebno varovanje, za njim pa še vrsta drugih. Zakonodajalec je uredil varovanje, ki ga ne zagotavlja država, am­pak družbe za zasebno varovanje z varnostnim osebjem.

Od sprejetja ZZVO se je dejavnost zasebnega varovanja v Slo­veniji izjemno razširila, pojavile pa so se tudi nove težave, zato je bilo treba poiskati ustrezne zakonske rešitve, med drugim za us­klajen vstop na evropski trg zasebnih varnostnih storitev.

To so bili tudi poglavitni razlogi za to, da je Ministrstvo za notranje zadeve v sode­lovanju s takratno Zbornico za zasebno varovanje pri­pravilo predlog novega zakona o zasebnem varovanju (ZZasV); zakon je bil sprejet 27. novembra 2003 (Uradni list RS, št. 126/03).

Pri izvajanju ZZasV je bilo ugotovljeno, da se gospodarski subjekti izogibajo zakonske obveznosti in opravljajo zasebno varovanje v nasprotju z zakonodajo in interesi varnosti. Zaradi nepravilnosti pri izvajanju in zaradi pomanjkljivosti normativnih določb je Ministrstvo za notranje zadeve pripravilo Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o zasebnem varovanju – ZZasV-A (Uradni list RS, št. 102/07, z dne 9. novembra 2007).

Upravne naloge
Na podlagi novele ZZasV-A iz leta 2007 je Ministrstvo za notranje zadeve v naslednjih dveh letih zamenjalo licence za varovanje in prevoz gotovine in drugih vrednosti ter jih razdelilo v skladu s kategorijami glede na vrednost prevoza. Licenco za načrtovanje in izvajanje varnostnih sistemov je razdelilo na dve ločeni licenci; imetnikom, ki so želeli obe licenci, je po preveritvi izpolnjevanja pogojev podelilo obe. Hkrati je bilo varnostno preverjeno vse varnostno osebje in vsi lastniki, zakoniti zastopniki in člani nadzornih svetov ter uprave imetnikov licenc, kar je pogoj za posamezno licenco, imetnikom licenc pa so bili podeljeni certifikati o licenci.

Nadalje je Ministrstvo za notranje zadeve zamenjalo obstoječe službene izkaznice z novimi, pri tem pa preverilo varnostne zadržke. Namen zamenjave službenih izkaznic je bil odprava vsakokratnega preverjanja in zamenjave službenih izkaznic ob menjavi delodajalca ter izločitvi oseb, ki so zaradi varnostnih zadržkov neprimerne za opravljanje te dejavnosti.

V letu 2009 je bilo varnostnemu osebju izdanih 4311 (3512⁵) novih službenih izkaznic. Zaradi neizpolnjevanja pogojev, večinoma zaradi varnostnih zadržkov, je bilo v postopku izdaje nove službene izkaznice zavrnjenih 71 (102), zavrženih pa 232 (55) vlog, 43 (79) prosilcem je bil postopek izdaje prekinjen do pravnomočne odločitve v postopku o prekršku z elementi nasilja ali naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V postopku preverjanja pogojev za posedovanje službene izkaznice je bilo skupaj 37 (66) varnostnikov, za katere je bilo ugotovljeno, da so storili prekršek z elementi nasilja ali naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ministrstvo je zaradi zadržkov javnega reda 21 (15) varnostnikom izdalo odločbo o odvzemu službene izkaznice.
__________________
⁵ Podatki v oklepajih so za leto 2008.

Ministrstvo je v upravnem postopku v letu 2009 podelilo 70 (37) licenc za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, podelitev ni bila zavrnjena nobeni družbi (3), v 3 (2) primerih so bile vloge zavržene, v 1 (3) primeru pa je bil postopek izdaje licence prekinjen do pravnomočne odločitve v postopku zaradi kaznivega dejanja. Izdanih je bilo 11 (18) odločb o prenehanju licence, ker so družbe za zasebno varovanje prenehale opravljati dejavnost zasebnega varovanja ali ker je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje dejavnosti, in so na naš poziv vrnile licence.

V letu 2009 je bilo v postopku preverjanja zaradi neizpolnjevanja pogojev za licenco 17 (19) družb za zasebno varovanje, 3 (4) od njih zaradi kršitev, katerih posledica je možen trajni ali začasni odvzem licence, preostale pa zaradi neizpolnjevanja pogojev. Licenco so 4 (2) družbe za zasebno varovanje zaradi dalj časa trajajočega neizpolnjevanja osnovnih pogojev za licenco vrnile same, 8 (9) družb pa je med preverjanjem pogojev izpolnilo manjkajoče pogoje. V treh primerih je stekel postopek odvzema licence. V prvem primeru je bila licenca zaradi neizpolnjevanja pogojev odvzeta, v drugem primeru je bil postopek odvzema licence ustavljen, saj ni bilo ugotovljenih razlogov za odvzem, tretji postopek pa je bil prekinjen do izreka globe s strani inšpektorjev IRSNZ.

Tabela: Število izdanih licenc za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja v obdobju 2004–2009

Leto	2004	2005	2006	2007	2008	2009
Izdane licence	12	71	176	33	37	70

Tabela: Število izdanih službenih izkaznic na področju zasebnega varovanja v obdobju 2004–2009

Leto	2004	2005	2006	2007	2008	2009
Število izdanih izkaznic	4177	2395	2364	2021	3512	4311

Tožbe zoper pravne akte s področja zasebnega varovanja

Ministrstvo za notranje zadeve je na področju zasebnega varovanja v letih od 2004 do 2009 izdalo skupaj 19.179⁶ pozitivnih odločb (licence pravnim osebam in službene izkaznice fizičnim osebam⁷), poleg tega je bilo vsako leto izdanih v povprečju okoli 300 odločb o odvzemu, negativnih odločb, sklepov o zavrženju ali sklepov o prekinitvi postopka.
___________________
⁶ Podatek iz Letnega poročila Direktorata za policijo in druge varnostne naloge 2009.
⁷ Niso vštete odločbe Inšpektorata RS za notranje zadeve.

Zoper konkretne upravne akte, izdane v navedenem obdobju, je bilo vloženih na Upravno sodišče Republike Slovenije 59 tožb. Od tega so 40 tožb vložile fizične osebe, pretežno zaradi zavrnitve izdaje ali odvzema službene izkaznice, ostalo pa so tožbe pravnih oseb. Postopek pred upravnim sodiščem v povprečju traja dve leti.

Tabela: Število posameznih odločitev sodišča v tožbenem postopku od 2004 do 2009

ODLOČITEV SODIŠČA	ŠTEVILO
Ugodeno in ponovni postopek	10
Zavrnjene	26
Zavržene	13
Umik tožbe ali ustavitev postopka	6
Postopek še traja	4
SKUPAJ	59

Na podlagi odločitev sodišča, ki je tožniku ugodilo in zadevo vrnilo Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje, je to ministrstvo pri odločitvah dosledneje uporabljalo načelo sorazmernosti.

Ugotovitve inšpekcijskih nadzorov od leta 2006 do 31. avgusta 2010

Tabela: Število ugotovljenih kršitev v obdobju 2006–2010

Leto

2006

2007

2008

2009

20108

Ugotovljene kršitve

82

105

97

92

97

_______________
⁸ Podatek o kršitvah do 31. avgusta 2010.

Leto 2006
V letu 2006 je bilo ugotovljenih 82 kršitev na področju ZZasV. Od tega je bilo v odločbah izrečenih 26 sankcij na podlagi 76. člena ZZasV in 56 sankcij na podlagi 75. člena ZZasV. V 54 primerih so bile izrečen globe, v 28 primerih pa opomini. Skupni znesek izrečenih glob je v letu 2006 znašal 98.327,44 evra. Od tega je bilo do 31. avgusta 2010 plačanih 28 glob oziroma 33.400,25 evra. V 65 primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo. Od tega je bilo na sodišče odstopljenih 63 zahtev. V 30 primerih je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, v 1 primeru je izdalo sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo, v 14 primerih je sodišče odpravilo našo odločitev, v 15 primerih pa spremenilo sankcijo.

Prav tako je bilo izrečenih devet glob s plačilnimi nalogi, in sicer šest na podlagi kršitve 76. člena ZZasV, dve na podlagi kršitve 75. člena ZZasV in ena na podlagi kršitve 49. člena ZZasV. Tako je bilo s plačilnimi nalogi skupno izrečeno 3.046,26 evra. Od tega je bilo do zdaj plačanih 521,60 evra. V šestih primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo. Od tega jih je bilo pet odstopljenih na sodišče; eno zahtevo so zavrnili, pri štirih pa so spremenili sankcijo.

Leto 2007
V letu 2007 je bilo ugotovljenih 105 kršitev na področju ZZasV. Od tega je bilo v odločbah izrečenih 34 sankcij na podlagi 76. člena ZZasV, 69 sankcij na podlagi 75. člena ZZasV in dve sankciji na podlagi 77. člena ZZasV. V 53 primerih so bile izrečene globe, v 52 primerih pa opomini. Skupni znesek izrečenih glob je v letu 2007 znašal 91.205,95 evra. Od tega je bilo do 31. avgusta 2010 plačanih 25 glob oziroma 27.693,45 evra. V 53 primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo. Od tega je bilo na sodišče odstopljenih 52 zahtev. V desetih primerih je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, v enem primeru je izdalo sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo, v enajstih primerih je sodišče odpravilo našo odločitev, v 25 primerih pa spremenilo sankcijo.

Prav tako so bile izrečene tri globe s plačilnimi nalogi, in sicer ena na podlagi kršitve 76. člena ZZasV, dve pa na podlagi kršitve 75. člena ZZasV. Tako je bilo s plačilnimi nalogi skupno izrečeno 4.798,87 evra. Od tega je bilo do zdaj plačanih 2.503,77 evra.

Leto 2008
V letu 2008 je bilo ugotovljenih 97 kršitev na področju ZZasV. Od tega je bilo v odločbah izrečenih devet sankcij na podlagi 76. člena ZZasV, ena sankcija na podlagi 18. člena ZZasV, 83 sankcij na podlagi 75. člena ZZasV, tri sankcije na podlagi 77. člena ZZasV in ena sankcija na podlagi 49. člena ZZasV. V 61 primerih so bile izrečene globe, v 36 primerih pa opomini. Skupni znesek izrečenih glob je v letu 2008 znašal 127.172,93 evra. Od tega je bilo do 31. avgusta 2010 plačanih 25 glob oziroma 10.259,09 evra. V 59 primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo. Od tega je bilo na sodišče odstopljenih 58 zahtev. V 15 primerih je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, v dveh primerih je sodišče odpravilo našo odločitev, v petih primerih pa spremenilo sankcijo.

Prav tako je bilo izrečenih 17 glob s plačilnimi nalogi, in sicer tri na podlagi kršitve 76. člena ZZasV, 14 pa na podlagi kršitve 75. člena ZZasV. Tako je bilo s plačilnimi nalogi skupno izrečeno 61.200,00 evra. Od tega je bilo do zdaj plačanih 17.800,00 evra. V desetih primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo; od tega jih je bilo sedem odstopljenih na sodišče, dve zahtevi pa so zavrnili.

Leto 2009
V letu 2009 je bilo ugotovljenih 92 kršitev na področju ZZasV. Od tega je bilo v odločbah izrečenih 33 sankcij na podlagi 76. člena ZZasV, 50 sankcij na podlagi 75. člena ZZasV, tri sankcije na podlagi 77. člena ZZasV in šest sankcij na podlagi Uredbe o obveznem organiziranju. V 72 primerih so bile izrečene globe, v 20 primerih pa opomini. Skupni znesek izrečenih glob je v letu 2009 znašal 121.640,00 evra. Od tega je bilo do 31. avgusta 2010 plačanih 27 glob oziroma 18.228,85 evra. V 34 primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo. Vse zahteve so bile odstopljene na sodišče. V petih primerih je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo.

Prav tako sta bili izrečeni dve globi s plačilnim nalogom, in sicer na podlagi kršitve 75. člena ZZasV. Tako je bilo s plačilnim nalogom skupno izrečenih 4.400,00 evra. Od tega je bilo do zdaj plačanih 2.200,00 evra.

Leto 2010
Do 31. avgusta 2010 je bilo ugotovljenih 97 kršitev na področju ZZasV. Od tega je bilo v odločbah izrečenih enajst sankcij na podlagi 77.a člena ZZasV, osem sankcij na podlagi 76. člena ZZasV, 77 sankcij na podlagi 75. člena ZZasV in ena sankcija na podlagi 49. člena ZZasV. V 72 primerih so bile izrečene globe, v 25 primerih pa opomini. Skupni znesek izrečenih glob je do septembra 2010 znašal 176.500,00 evra. Od tega je bilo do 31.8.2010 plačanih 21 glob oziroma 58.452,76 evra. V osmih primerih so kršitelji podali zahtevo za sodno varstvo. Od tega je bilo na sodišče odstopljenih šest zahtev.

Prav tako so bile izrečene tri globe s plačilnim nalogom, in sicer ena na podlagi kršitve 77.a člena ZZasV in dve na podlagi 75. člena ZZasV. Tako je bilo s plačilnim nalogom skupno izrečenih 4.800,00 evra. Od tega je bilo do zdaj plačanih 200,00 evra.

Strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje
Ministrstvo je v letu 2009 z javnim razpisom podelilo javno pooblastilo za usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja poleg Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja še petim organizatorjem usposabljanja in s tem omogočilo razvoj usposabljanja v zdravem konkurenčnem okolju. Zakon določa, da se mora varnostno osebje obvezno usposabljati in izpopolnjevati s področja zasebnega varovanja. Usposobljenost lahko pridobi v izobraževalnem programu za mladino in odrasle "Tehnik varovanja" ali pa z obveznim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Za poklica "varnostni menedžer" in "varnostnik telesni stražar" je v pripravi tudi izobraževalni program na višji strokovni stopnji "Inženir varovanja". Ne glede na dejstvo, da se pripravlja možnost formalnega izobraževanja, pa se še vedno največ varnostnega osebja v zasebnem varovanju usposobi s programi strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, ki se na koncu zaključijo s pridobitvijo nacionalne poklicne kvalifikacije.

V času od leta 2008, ko je bil sprejet Pravilnik o programih in načinu izvajanja strokovnega usposabljanja varnostnega osebja, ki je določil vsebine, trajanje in ceno programov, so bili pripravljeni programi usposabljanja za varnostnike čuvaje, varnostnike, varnostnike telesne stražarje ter programi za specialistična izpopolnjevanja za varovanje javnih zbiranj in opravljanje intervencije ter obdobno preverjanje znanja, ki je z zakonom določeno vsakih pet let. Nosilci javnega pooblastila izvajajo usposabljanje na podlagi sprejetih programov usposabljanja, ki jih določi ministrstvo.

Programi so objavljeni na spletnih straneh ministrstva:
http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/zasebno_varovanje_detektivi/zasebno_varovanje/usposabljanje/.

Težava je nastala, ko je delovna skupina ob pripravi programa usposabljanja za pooblaščene inženirje varnostnih sistemov ugotovila, da je program preobsežen in prezahteven, in ga je s 100 ur skrajšala na 46. Ker sprememba programa ni mogoča brez spremembe pravilnika, smo se odločili počakati do sprejetja predloga novega zakona, s katerim bi se določil bolj enostaven sistem določanja vsebin, trajanja in cene programov, samostojno s pravilnikom in z objavo na spletnih straneh ministrstva.

Preverjanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij
Strokovno usposobljenost preverjajo komisije, ki jih določi Državni izpitni center v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije. V teh komisijah kot člani sodelujejo tudi predstavniki ministrstva in policije, ki so pridobili licenco Državnega izpitnega centra v skladu z Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (Uradni list RS, št. 1/07 – uradno prečiščeno besedilo in 85/09), s čimer se skrbi za ustrezno strokovno raven znanja.

Predpisi Evropske unije
Na področju evropske zakonodaje ni enotnega modela urejanja zasebnega varovanja. V zadnjem letu se kažejo dejavnosti na področju čezmejnega prevoza evra. Zasebno varovanje je kot dejavnost izključeno iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu (DSNT).⁹ V Zakonu o storitvah na notranjem trgu se je omenjena direktiva implementirala v slovenski pravni red, vendar so se cilji direktive upoštevali že pri pripravi strategije in predloga zakona, posamezne omejitve in pogoji pa so enotno za slovenske in tuje državljane določeni sorazmerno ob upoštevanju razlogov javnega interesa, predvsem varovanja javnega reda, javne varnosti in varnosti naročnikov.
______________
⁹ http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:376:0036:0068:SL:PDF.

Osnovni cilji oziroma zahteve DSNT so, da sistem ne sme biti diskriminatoren, da mora biti jasen in nedvoumen ter javno objavljen, sorazmeren, objektiven in transparenten, omejitve pa so lahko samo tiste, ki so nujne in pomembne. Preprečiti se mora podvajanje zadev, dovoljenja morajo biti trajna – ne za določeno časovno obdobje, med državami mora biti primerljivost, razen če gre za razloge javnega interesa, za kar pa mora obstajati upravičen razlog ogroženosti.

Pomemben razlog omejitve, ki se nanaša na javni interes, se nanaša na zakonske, negospodarske razloge, ki jim sledi država članica in jih priznava sodna praksa SES, vključujejo pa med drugim javni red, javno zdravje, javno varnost, varstvo okolja, varstvo potrošnikov in cilje socialne politike. Iz navedenega sledi, da gospodarski razlogi, kot je varstvo pred konkurenco, v skladu s sodno prakso SES niso pomemben razlog javnega interesa, zato ne upravičujejo omejevalne zahteve. V vsakem primeru je treba posebej oceniti, ali je cilj, ki mu sledi določena zahteva, mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi. Ugotoviti je treba, ali obstajajo druga manj restriktivna sredstva za dosego cilja (na primer, spremljanje dejavnosti med njenim izvajanjem je lahko manj omejevalno kot zahteva za predhodno dovoljenje in še vedno zadostno za dosego cilja). Ta ocena je pogosto potrebna za vsak posamezen primer.

V nasprotju z nekaterimi drugimi poklici (na primer odvetniki in arhitekti) Evropska komisija za dejavnost zasebnega varovanja ni sprejela posebne direktive. Zato je pri ocenjevanju dovoljenega treba upoštevati splošna pravila, ki so se izoblikovala za uporabo pravnega reda Evropske unije. Vodilna na tem področju je sodna praksa Evropskega sodišča (C-283199, Comission v. Italian Republic, C-355/98, Comission v. Kingdom of Belgium, C-114197, Comi­ssion v. Kingdom v. Spain), v okviru katere je sodišče na predlog Evropske komisije odločilo, da diskriminacija na podlagi državljanst­va, sedeža v primeru ustanavljanja, opravljanja storitev ali opravljanja dejav­nosti zasebnega varovanja pomeni kršitev 39., 43. in 49. člena Pogodbe Evropskih skupnosti.

Postopki za presojo ocene ustavnosti Zakona o zasebnem varovanju

Na področju zasebnega varovanja je bilo do zdaj dano več pobud za ustavno presojo zakona oziroma predpisov, izdanih na njegovi podlagi, Ustavno sodišče pa je izdalo naslednje odločitve:

1. U-I-305/94 – 3. april 1997 – Uradni list RS, št. 23/97 – zavrnjeno – Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94) (ZZVO), prvi odstavek 34. člena, prvi odstavek 4. člena;
2. U-I-224/95 – 14. januar 1999 – odl. US VIII, 12 – zavrnjeno – Statut Zbornice Slovenije za zasebno varovanje;
3. U-I-143/97 – 14. januar 1999 – odl. US VIII, 11 – zavrnjeno – Statut Zbornice Slovenije za zasebno varovanje;
4. U-I-117/98 – 21. maj 1998 – neobjavljeno – zavrnjeno – Zakon o dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 9/98 – ZZVO-B);
5. U-I-180/99 – 21. junij 2001 – odl. US X, 130 – ustavljeno – Sklep Upravnega odbora Zbornice za zasebno varovanje z dne 6. oktobra 1998;
6. U-I-219/99 – 22. februar 2001 – odl. US X, 34 ustavljeno – Statut Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje (Uradni list RS, št. 6/01) Spremembe in dopolnitve Statuta I, II in IV (Uradni list RS, št. 6/01), Kodeks Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje ter njegove dopolnitve;
7. Up-19/02 – 12. marec 2004 – neobjavljeno – ustavna pobuda ni bila sprejeta – ustavna pritožba A. A. A. za zasebno varovanje zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 93/2001 z dne 11. oktobra 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 572/2001 z dne 31. maja 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Pg 9/98 z dne 24. januarja 2001;
8. U-I-38/03 – 6. marec 2003 – neobjavljeno – zavrženo – Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 in 9/98 – ZZVO);
9. U-I-161/03 – 22. september 2005 – neobjavljeno – zavrženo – Pravilnik o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinov preverjanja znanja, 8. člen, Pravilnik o vodenju evidenc in službenih izkaznicah oseb, ki so odgovorne za opravljanje fizičnega in tehničnega varovanja oseb in premoženja, ki neposredno opravljajo tehnično varovanje, in varnostnikov, 11. člen;
10. U-I-109/04 – 11. januar 2007 – Uradni list RS, št. 7/07, in odl. US XVI, 4 – zavrženo – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 – ZZasV);
11. U-I-33/06 – 7. februar 2007 – Uradni list RS, št. 16/07, in odl. US XVI, 13 – RAZVELJAVITEV BESEDNE ZVEZE "PRISILNA PORAVNAVA" pri odvzemu licenc – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 – ZZasV), tretja alineja 42. člena;
12. U-I-47/08 – 10. april 2008 – neobjavljeno – zavrženo – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 in 102/07 – ZZasV), 40. člen, prva in druga alineja prvega odstavka 41. člena in drugi odstavek 41. člena;
13. U-I-154/08 – 19. junij 2008 – neobjavljeno – zavrženo – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 in 102/07 – ZZasV), prva in peta alineja prvega odstavka 30. člena, prva in peta alineja prvega odstavka 31. člena, prvi odstavek 33. člena, drugi odstavek 36. člena in 36.a člen;
14. U-I-65/08 – 25. september 2008 – neobjavljeno – ugotovljeno neskladje in razveljavljena določba – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 in 102/07 – ZZasV), delna razveljavitev prvega odstavka 40. člena in druge alineje prvega odstavka 41. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 96/08 z dne 9. oktobra 2008). Ustavno sodišče je tudi naložilo, da mora Državni zbor RS ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije;
15. U-I-259/08 – 12. februar 2009 – neobjavljeno – zavržena – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 in 102/07 – ZZasV), 59. člen in 3. člen v zvezi s 57. točko IV. dela Priloge 1 Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 43/08);
16. U-I-285/08 – 1. april 2010 – Uradni list RS, št. 33/10 – zavrženo in ni ugotovljeno neskladje – Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 in 102/07 – ZZasV), četrti odstavek 12. člena, 13. člen, šesti in sedmi odstavek 29. člena, prva, tretja in peta alineja 30. člena, prva, tretja in peta alineja prvega odstavka 31. člena, prva, tretja in peta alineja prvega odstavka 32. člena, prvi odstavek 33. člena v delu, ki se nanaša na pogoj zaposlitve minimalnega števila varnostnikov, prva, tretja in peta alineja 34. člena, prva in četrta alineja prvega odstavka 35. člena, prva, tretja in četrta alineja 35.a člena, 36. člen, tretji, četrti in peti odstavek 36.b člena, 40. člen, 41. člen in 50.a člen, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 102/07 – ZZasV), četrti odstavek 41. člena.

Zakon je bil zaradi dveh odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je delno razveljavilo določbe v zvezi s prenehanjem licence in določbe v zvezi z začasnim odvzemom licenc, noveliran v letih 2007¹⁰ in 2009.¹¹
___________
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi tretje alineje 42. člena Zakona o zasebnem varovanju št. U-I- 33/06-14 (Uradni list RS, št. 16/07 z dne 23. februarja 2007).
¹¹ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije o delni razveljavitvi prvega odstavka 40. člena in druge alineje prvega odstavka 41. člena Zakona o zasebnem varovanju in ugotovitvi, da sta bila prvi odstavek 40. člena in druga alineja prvega odstavka 41. člena Zakona o zasebnem varovanju v ostalem delu v neskladju z Ustavo, ter o razveljavitvi drugega odstavka 41. člena Zakona o zasebnem varovanju, št. U-I-65/08-11 (Uradni list RS, št. 96/08 z dne 9. oktobra 2008).

V prvem primeru je sodišče odločilo, da licenca, ki pravni osebi daje pravico opravljati zasebno varovanje, ne more prenehati zaradi uvedbe prisilne poravnave v skladu z zakonom, ki ureja prisilno poravnavo, stečaj in likvidacijo.

V drugem primeru je sodišče delno razveljavilo določbo prvega odstavka 40. člena in drugo alinejo prvega odstavka 41. člena Zakona o zasebnem varovanju s tem, da ni mogoče izreči začasnega ali trajnega odvzema licence v primeru, če imetnik licence krši standarde varovanja. Za to se je sodišče odločilo iz razloga, ker standardi varovanja niso določeni v zakonu.

V letu 2008 je bila vložena še ena pobuda za oceno ustavnosti skoraj pretežnega dela členov Zakona o zasebnem varovanju, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da četrti odstavek 12. člena, 13. člen, šesti in sedmi odstavek 29. člena, prva, tretja in peta alineja 30. člena, prva, tretja in peta alineja prvega odstavka 31. člena, prva, tretja in peta alineja prvega odstavka 32. člena, prvi odstavek 33. člena v delu, ki se nanaša na pogoj zaposlitve minimalnega števila varnostnikov, prva, tretja in peta alineja 34. člena, prva in četrta alineja prvega odstavka 35. člena, prva, tretja in četrta alineja 35.a člena, 36. člen, četrti odstavek 36.b člena in 50.a člen Zakona o zasebnem varovanju ter četrti odstavek 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju niso v neskladju z Ustavo, in o zavrženju tretjega in petega odstavka 36.b člena ter 40. in 41. člena Zakona o zasebnem varovanju.¹²
___________________
¹² Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-285/08-14 (Uradni list RS, št. 33/10).

Sodišče je zavrglo zahtevo za presojo tretjega in petega odstavka 36.b člena ter 40. in 41. člena ZZasV, saj so po vložitvi zahteve prenehali veljati oziroma so bili spremenjeni z ZZasV-B, ker niso bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka za oceno ustavnosti.

V pretežnem delu obrazložitve sodišče oporeka predlagatelju, da je pripravil neobrazložene trditve, da so nekatere trditve nerazumne in same s seboj v nasprotju, da v nekaterih primerih zatrjevanje protiustavnosti sploh ne vzpostavi povezave med izpodbijano zakonsko določbo in določbo Ustave, s katero naj bi bila ta v neskladju, in te določbe navede, zaradi česar je sodišče obravnavalo le tiste predlagateljeve očitke, ki so razumljivi, dovolj opredeljeni in niso očitno neutemeljeni.

V zvezi z določbo 12., 13. in 29. člena (usposabljanje in izpopolnjevanja, možnost podelitve javnega pooblastila, obdobni preizkus znanja) je sodišče odločilo, da so določbe v zvezi z opravljanjem obdobnega izpita ali primerov, ko posameznik ne gre na izpit ali izpita ne opravi, vsaj trikrat dovolj določne in niso v neskladju z načelom jasnosti in določnosti in da jih je mogoče ugotoviti z ustaljenimi metodami razlage. Zakon o zasebnem varovanju, ki posebej ureja tudi usposabljanje in izpopolnjevanje, sodi v delovno področje Ministrstva za notranje zadeve, zaradi česar sodišče ocenjuje, da ne gre za izključno gospodarsko dejavnost, temveč za upravno nalogo, ki jo je ministrstvo dolžno izvrševati v okviru zakonskih določb oziroma skladno s cilji zakonske ureditve. Tako neposredno delovanje pa učinkovito varuje javni interes. S tem je navedena dejavnost izvzeta iz pridobitnih dejavnosti in gre za zagotavljanje javne varnosti in drugih javnih dobrin. Skladno s 121. členom Ustave in z zakonom pa se upravne naloge lahko prenašajo na podlagi javnega pooblastila, zaradi česar sodišče ne vidi neskladja ne pri podelitvi javnega pooblastila ne pri določanju tarife. Sodišče z obrazložitvijo, da mora zakonodajalec bistveno enake položaje urejati enako, zavrne tudi očitke o razlikovanju med organizatorji usposabljanja po ZZasV in organizatorji izobraževanja po Zakonu o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, ker naj bi bili slednji v privilegiranem položaju.

V zvezi z določbami tretje alineje 30., 31., 32., 34., 35. in 35.a člena (pogoj, da lastniki, zakoniti zastopniki, prokuristi, člani nadzornega sveta in uprave pravne osebe niso bili na enem izmed teh položajev v pravni osebi, ki ji je bila odvzeta licenca) je sodišče pojasnilo, da gre za popolnoma legitimen pogoj, odločilo pa je, da je ne glede na to, da ni bilo določeno prilagoditveno obdobje v zakonu, bilo omogočeno prilagoditveno obdobje v inšpekcijskem kakor tudi nadalje v upravnem postopku z določitvijo roka za odpravo pomanjkljivosti in da tako ne gre za avtomatsko odločitev organa. Zaradi tega navedene določbe niso v nasprotju z načelom pravne varnosti.

V zvezi z določbami prve in pete alineje 30., 31., 32., 34. člena, prvega odstavka 33. člena, prve alineje 35. člena ter prve in četrte alineje 35.a člena (pogoj, da mora imeti eno osebo za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ki je odgovorna za opravljanje zasebnega varovanja, oziroma za isti čas zaposlenega pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov ali varnostno osebje) je sodišče pojasnilo, da zakonodajalec lahko poseže v svobodno gospodarsko pobudo, če to zahteva javna korist, vendar le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi vanjo treba poseči, upoštevajoč pri tem splošno načelo sorazmernosti. Sodišče je ocenilo, da je matematični izračun potrebnega števila varnostnikov za zagotovitev odgovornega in kvalitetnega izvajanja nalog strokovno utemeljen – ker pa gre v tem primeru za vprašanje stroke, sodišče ni ocenjevalo primernosti ureditve, temveč le skladnost določb zakona z Ustavo. Sodišče pa je zavrnilo očitek, da je zaradi pogoja zaposlenosti za nedoločen čas s polnim delovnim časom varnostno osebje v neenakem položaju z drugimi zaposlenimi – pogodbena svoboda je tu na strani delodajalca, ki mora z javno objavo navesti, pod katerimi pogoji se bo določeno delo opravljalo. Med te pogoje pa spada tudi pogoj, ali se delovno razmerje sklepa za krajši ali polni delovni čas. Delavec na to ne more vplivati, zagotavlja pa se dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.

V zvezi z določbami 36. člena (kdaj so podani zadržki javnega reda in prekinitev postopka izdaje, če zoper posameznika teče kazenski postopek ali postopek o prekršku z elementi nasilja), saj naj ne bi razlikovale med nedopustnimi nasilnimi ravnanji osebe v okviru opravljanja zasebnega varovanja in med njenimi ravnanji zunaj delovnega časa, je sodišče zavrnilo navedbe predlagatelja in pojasnilo določila v zvezi z uporabo ukrepov varnostnika ter nepravilnost ukrepanja, nesorazmernost povezalo z možnostjo storitve kaznivega dejanja ali prekrška v zvezi z zasebnim varovanjem.

Predlagatelj je med drugim očital tudi neskladje zaradi načela pravne varnosti, ker naj ob spremembah zakona ne bi bilo določeno prehodno oziroma prilagoditveno obdobje. Sodišče je zadevo pojasnilo, da je ministrstvo z določitvijo rokov po ZIN in po ZUP dejansko upoštevalo tudi prilagoditveno obdobje, v praksi pa primerov odvzemov licenc zaradi teh določb ni bilo.

Veljavni zakon je zaradi več sprememb postal nenatančen in dvoumen, ponovno normativno ureditev pa narekujejo tudi spremembe v dejavnosti zasebnega varovanja in družbi. V prid odločitvi za pripravo novega zakona je prispevalo tudi dejstvo, da bi novela presegla tretjino obsega zakona, zaradi česar se je predlagatelj v skladu z nomotehničnimi smernicami odločil za pripravo novega besedila zakona v celoti. Število subjektov, ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem, strmo narašča, ugotovljene kršitve in pomanjkljivosti pa kažejo na to, da je nujno treba zagotoviti tudi primerno zakonsko osnovo tako za nemoteno delo imetnikov licenc kakor tudi za takojšnje učinkovanje ukrepov pristojnih organov, saj je v primerih kršitev zakona največkrat ogroženo premoženje in življenje ljudi.

2.1 Cilji

Predlog zakona o zasebnem varovanju ne odstopa od ciljev in načel veljavne zakonodaje in pomeni nadaljevanje dosedanje prakse. Temeljni cilj predloga je sistemsko urediti področje zasebnega varovanja, saj je zaradi večkratnih sprememb in hitrega razvoja dejavnosti v posameznih delih zakonodaja premalo določna in nenatančno definirana in zato nejasna tako za uporabnike kot tudi za izvajalce varnostnih storitev.

Cilji na področju zasebnega varovanja, kakor jih je postavila tudi Strategija na področju zasebnega varstva v letu 2010, so:
- razvoj dejavnosti zasebnega varovanja kot regulirane gospodarske panoge ob doslednem spoštovanju načela zakonitosti, človekovih pravic in svoboščin ter načel pravne države;
- sistemska urejenost področja zasebnega varovanja;
- kvalitetno izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja;
- učinkovit nadzor nad subjekti zasebnega varovanja;
- doseganje sinergijskih učinkov na področju varnosti, ob pospešenih partnerskih odnosih med državnimi in zasebnimi varnostnimi mehanizmi.

Poglavitni cilj Predloga zakona o zasebnem varovanju je zagotoviti višjo raven varnosti, bodisi da dejavnost opravlja imetnik licence na trgu za tretje osebe ali da se subjekt ukvarja z dejavnostjo, ki je posebnega pomena za državo. Določeni so taki pogoji, da je ob upoštevanju načela sorazmernosti kar se da zmanjšana možnost zlorab, določeni so obvezna uporaba nekaterih standardov, obvezno strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja, obvezno varovanje za določene dejavnosti, ki so posebej občutljive, ter kazenske določbe in upravni in inšpekcijski ukrepi v primeru kršitev zakona.

2.2 Načela

Načelo zakonitosti

Načelo zakonitosti je eno najpomembnejših načel prav­ne države in je kot ustavna kategorija opredeljeno v 120. in 153. členu Ustave. To načelo na področju zasebnega varovanja določa, da morajo družbe za zasebno varovanje oprav­ljati svojo dejavnost samo na podlagi zakona in predpisov, ki so izdani na njegovi podlagi, ter na način, ki ga določa zakon. Slednje pomeni, da posamezno podjetje za zasebno varovanje ne more pre­sojati, kaj je pri opravljanju te dejavnosti dovoljeno in kaj ne. Veza­nost na zakon je pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja conditio sine qua non, saj se s tem zagotavljata svoboda gibanja ter ne­dotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. To tudi pomeni, da pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja ne velja tako imenovana splošna svoboda ravnanja, po kateri je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Če je kaj prepovedano (na primer pri opravljanju dejav­nosti zasebnega varovanja je prepovedano uporabljati nevarne predmete ter orožje, pse in konje kot prisilno sredstvo), mora biti ta poseg v skladu z načelom sorazmernosti (pre­poved čezmernih posegov države) potreben za varstvo pravic dru­gih. Zato za družbe za zasebno varovanje in varnostno osebje velja načelo, da je pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja prepovedano vse, kar ni dovoljeno, in ne obratno.

Načelo nediskriminatornosti in enakosti

Načelo nediskriminatornosti ali enakega obravnavanja ljudi do­loča, da je treba enake subjekte obravnavati enako in različne različ­no, razen v primerih, ko je različno obravnavanje izrecno dovoljeno. Prepoved diskriminacije je že opredeljena v nekaterih določbah Pogodbe Evropskih skupnosti, in sicer v 12. členu PES ter 39., 43., 49. in 50. členu PES, ki prepo­vedujejo diskriminacijo na podlagi državljanstva. Diskriminacija je dovoljena le, kadar je upravičena. Povedano drugače, različno obrav­navanje oseb ali stvari je mogoče le takrat, kadar med njimi obsta­jajo razlike, ki tako diskriminacijo utemeljujejo (na primer pogoje­vanje znanja slovenskega jezika za učitelja v slovenski osnovni šoli). Načelo nediskriminatornosti je spoštovano predvsem pri normativ­nem urejanju opravljanja dejavnosti in storitev zasebnega varovanja tujih pravnih in fizičnih oseb iz držav članic Evropske unije v Re­publiki Sloveniji. V skladu z njim so državljani in pravne osebe iz držav članic EU glede pridobitve licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja izenačeni z državljani in pravnimi osebami Republike Slovenije. Načelo nediskriminatornosti in enakosti je v celoti zajeto v 52. do 58. členu ZZasV.

Načelo sorazmernosti in varstva človekovih pravic

Načelo sorazmernosti pomeni varovalko pri odločanju, v okviru katerega se primernost oziroma intenzivnost ukrepa določa v pove­zavi s ciljem, ki ga ima tak ukrep. Skladno z odločbo Ustavne­ga sodišča št. U-I-290/96 (Uradni list RS, št. 14/90) je omenjeno načelo sestavljeno iz treh elementov, in sicer:

- ustreznosti ukrepa v povezavi z zasle­dovanim ciljem;
- nujnosti tovrstnega ukrepa v primerjavi z drugi­mi razpoložljivimi sredstvi, ki so manj restriktivna do posamezniko­vih pravic, in
- sorazmernosti ukrepa s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

Načelo sorazmernosti pomeni zagotav­ljanje ravnotežja med zastavljenim ciljem in sredstvi, uporabljeni­mi za dosego tega cilja. Kot tako je zajeto tudi v 5. členu PES (»nobeden od ukrepov Skupnosti ne sme preseči tistega, kar je nuj­no potrebno za izpolnitev ciljev te pogodbe«). To načelo je spo­štovano pri normativnem urejanju:

- opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja tujih pravnih in fizičnih oseb iz držav članic Evropske unije v Republiki Slo­veniji,
- ukrepov varnostnikov,
- splošnih pogojev za opravljanje dejavnosti.

Načelo sorazmernosti je zajeto v ZZasV predvsem pri opredelit­vi posebnih pogojev za opravljanje dejavnosti zasebnega varo­vanja. Uzakonitev teh posebnih pogojev pomeni dopusten poseg v ustavno načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave), seveda če je to v skladu z načelom sorazmernosti. Omejevanje svo­bodne gospodarske pobude je dopustno, če je podan ustavno dopu­sten cilj. Ta je v tem primeru varstvo javnega interesa, ki je v objek­tivnem in resnem (odgovornem) opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja oziroma v profesionalnem zagotavljanju varnosti tretjim osebam. Poleg tega morajo biti izpolnjeni tudi prej navedeni trije pogoji.

Načelo sorazmernosti mora biti tudi vodilo izvajalcem zakona, inšpektorjem in policistom ter nosilcem javnega pooblastila, ki v upravnem postopku odločajo o pravicah posameznikov ali izvajajo posamezne določbe zakona in na njem temelječih predpisov.

Načelo varstva javnega interesa

Načelo varstva javnega interesa je najprej razvidno iz določbe 1. člena predloga zakona, ki opredeljuje vsebino zakona. Ta je v tem, da zakonodajalec določi subjekte, oblike in pogoje za opra­vljanje zasebnega varovanja, pristojnosti, strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje, ukrepe in dolžnosti varnostnikov ter nadzor nad izvrševanjem zakona. Predlog zakona v drugem odstavku 2. člena posebej določa, kaj je javni interes na področju zasebnega varovanja, in sicer, da se dejavnost zasebnega varovanja regulira v javnem interesu zaradi varovanja javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja naloge zasebnega varovanja. Tako kot v ZUP mora biti tudi v zakonu, ki ureja zasebno varovanje, opredeljeno razmerje med posameznikom in državo. Dokler lahko država bolj ali manj prepušča posamezniku odločanje o tem, kako bo (za)varoval svojo lastnino in osebno varnost, ni no­bene potrebe po ureditvi medsebojnih razmerij, ker med posamez­nikom in državo ne prihaja do konfliktov. Če pa želi posameznik prodajati varnost, ki je ena temeljnih človekovih dobrin, tretjim ose­bam, mora država to pravico omejiti zaradi drugačnih potreb ali interesov drugih posameznikov (predvsem zaradi varovanja njiho­vih temeljnih pravic). Država mora tudi razmejiti zasebno varovanje od javnega, vplivati na usposobljenost in kakovost zasebnih varnost­nikov, vzpostaviti učinkovit nadzor nad zakonitostjo dela podjetij za zasebno varovanje, določiti splošne in posebne pogoje za opravljanje zasebnega varovanja, določiti ustrezne ukrepe varnostnikom, zagotoviti resnost in objektivnost zasebnega varovanja itn. Dejstvo je, da morajo biti zaradi varstva javnega interesa v zakon vneseni ustrezni regulatorni mehanizmi, s pomočjo katerih se bo našteto zagotavljalo oziroma uresničevalo. To temelj­no načelo tako razrešuje kolizijo med posameznikovim (zagota­vljanje varnosti drugim za plačilo) in javnim interesom (urejeno, objektivno in resno izvajanje dejavnosti zasebnega varovanja za druge).

2.3 Poglavitne rešitve

a) Predstavitev predlaganih rešitev
- Natančneje sta določena definicija in pojem zasebnega varovanja, posebej je opredeljen javni interes na področju zasebnega varovanja.
- Posebej sta urejena pogodbeno varovanje (pridobitev licence) na trgu in možnost internega – lastnega varovanja.
- Razmejene so medsebojne pristojnosti za opravljanje upravnih nalog pristojnega organa, strokovnih nalog reprezentativnega strokovnega interesnega združenja in možnost podelitve javnega pooblastila za opravljanje določenih strokovnih nalog.
- Reprezentativnemu združenju se z upravno odločbo lahko podeli javno pooblastilo za opravljanje določenih strokovnih nalog, ki jih opravlja za vse imetnike licenc. Glede na pogoje je mogoče, da reprezentativnost lahko pridobita dve združenji.
- Reprezentativno strokovno interesno združenje v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve določi način in vsebino izvajanja strokovnega nadzora pri izvajanju nalog s področja, ki mu bo podeljeno z javnim pooblastilom.
- Namesto odločbe o podelitvi licence se izda samo certifikat o licenci oziroma certifikat o soglasju za tujce.
- Določeni so obvezni standardi.
- Natančneje so določeni varnostni zadržki in varnostno preverjanje povezanih oseb (lastniki, zakoniti zastopniki, člani uprave) in varnostnega osebja ter merila za odločanje.
- Bolj določno so opredeljene dejavnosti, nezdružljive z zasebnim varovanjem.
- Natančneje so določeni pogoji za pridobitev licence in službene izkaznice za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja – odprava skoraj vseh minimalnih kvot osebja (razen VNC in varnostni menedžer).
- Uvaja se nova licenca za varovanje prireditev v gostinskih lokalih.
- Natančneje so opredeljeni pogoji za prenehanje, začasni, pogojni in trajni odvzem licence in odvzem službene izkaznice.
- Poleg obveznega usposabljanja in izpopolnjevanja pri nosilcih javnih pooblastil in obdobnega izpopolnjevanja ter preizkusa strokovne usposobljenosti vsakih pet let se uvaja obvezno interno izpopolnjevanje pri imetnikih licenc.
- V zakonu so določena načela uporabe in posamezni ukrepi varnostnika, predviden je dodaten ukrep – uporaba sredstev za vezanje in možnost uporabe drugih sredstev – plinskega razpršilca in službenih psov – kot neprisilno sredstvo.
- Določena sta postopek varstva pravic posameznika in vloga reprezentativnega strokovnega združenja (tako imenovani pritožbeni postopek).
- Določena so jasna pravila glede uporabe oznak, delovne obleke, opreme in vozil družb za zasebno varovanje in varnostnega osebja – transparentno delo varnostnega osebja – označeni bodo z napisom »VAROVANJE«.
- Natančneje so določeni pogoji za opravljanje zasebnega varovanja in storitev oseb iz držav članic Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora, Švicarske konfederacije ali države, s katero je sklenjen mednarodni sporazum.
- Določene so dejavnosti, za katere je treba obvezno organizirati službo varovanja v skladu s tem zakonom.
- Nadzor poleg inšpekcije samo nad neposrednim delom varnostnega osebja (določeni členi) izvaja tudi policija, ki ima pristojnosti prekrškovnega organa.
- Določajo se evidence pri pristojnem organu, imetniku licence in nosilcu javnega pooblastila.

Predlog zakona o zasebnem varovanju ureja pravice in obveznosti gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov posameznikov, zavodov, državnih organov, javnih agencij, organizacij in fizičnih oseb v zvezi s področjem varnosti, ki je ne zagotavlja država. Predlog ureja dolžnosti subjektov, ki morajo obvezno organizirati službo varovanja, pogoje za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, pridobitev licenc za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, pogoje za pridobitev službenih izkaznic zasebnega varovanja, usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja, ukrepe varnostnikov, pogoje za opravljanje dejavnosti tujcev, kršitve na področju zasebnega varovanja in sankcije zanje ter nadzorstvo inšpekcijskega organa in policije. S predlogom zakona se odpravljajo nejasnosti in nedorečenosti, ki so pogosto povzročale neskladje med dejanskim in normativnim. Gre za opravljanje varovanja, ki ga ne zagotavlja država in pomeni varnost pred nezakonitimi dejanji, poškodovanjem ali uničenjem z varnostnim osebjem ter sistemi tehničnega varovanja.

Določa se, da lahko dejavnost zasebnega varovanja opravljajo gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki, ki so za opravljanje dejavnosti registrirani in ustanovljeni v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, in imajo licenco, ki jim jo v skladu z zakonom, ki ureja zasebno varovanje, izda pristojni organ v Republiki Sloveniji.

S predlogom zakona dejavnost zasebnega varovanja pomeni sistem oziroma kombinacijo varnostnih ukrepov, ki vključuje:
- izdelavo projektov za izvedbo sistemov tehničnega varovanja v skladu s sprejetimi standardi;
- neposredno izvedbo sistemov tehničnega varovanja in tehničnih rešitev ter nadzor nad njihovo izvedbo, vključujoč vzdrževanje sistemov in mehanskih naprav za varovanje;
- neposredno varovanje z varnostniki in sistemi tehničnega varovanja ter pripravo načrtov za operativno izvedbo varovanja;
- posredno varovanje in stalni fizični nadzor nad vgrajenimi tehničnimi sistemi in napravami ter telekomunikacijskimi sistemi prenosa alarmnih naprav;
- prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk z varnostniki in s posebej prirejenimi vozili in sredstvi;
- zagotavljanje reda na javnih shodih in javnih prireditvah z varnostniki ali sistemi tehničnega varovanja in mehanskimi napravami za varovanje.

Ustrezno raven varnosti nudi samo kombinacija vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov, izvedenih v skladu s sprejetimi standardi. Če v enem izmed zgoraj naštetih elementov varnostnih ukrepov ne bi dosegali pogojev za opravljanje dejavnosti, omenjenih v uvodu, lahko pride do povečanja možnosti nastanka škodnih dogodkov in ogrožanj za naročnike in tretje osebe ter s tem do kršitve javnega interesa.

Zasebno varovanje se lahko opravlja:
- kot pridobitna dejavnost za naročnike na podlagi pogodbenega odnosa (pogodbeno varovanje) ali
- kot neprofitna dejavnost za lastne potrebe (interno varovanje).

Gospodarske družbe, ki bodo želele same organizirati varovanje ljudi in premoženja na njihovem območju (interno varovanje), bodo lahko zaposlile usposobljeno varnostno osebje. Za interno varovanje družbi ne bo treba pridobiti licence in izpolnjevati posebnih pogojev, temveč bo zadoščala registracija pri pristojnem organu, ki bo gospodarsko družbo vpisal v javno evidenco. Registracija bo enostaven postopek, javna evidenca pa bo omogočala pregled nad družbami, ki se bodo varovale z usposobljenim varnostnim osebjem.

Družba, ki ima organizirano interno varovanje in bi želela za svoje potrebe opravljati obliko zasebnega varovanja zunaj matičnega območja delovanja (kot sta na primer prevoz in varovanje denarja in drugih vrednostnih pošiljk in drugo), bo morala pridobiti ustrezno licenco pod enakimi pogoji kot imetniki licence, ki opravljajo pogodbeno varovanje.
Ne glede na vrsto varovanja (pogodbeno ali interno), bodo veljali za vse varnostno osebje enaki kriteriji v smislu vstopnih pogojev, usposobljenosti, pravic, ukrepov in dolžnosti.

Določajo se prostovoljno združevanje v strokovna interesna združenja in kriteriji za določitev reprezentativnosti. Reprezentativno združenje bo tisto, v katero bo včlanjeno več kot 40 odstotkov imetnikov licenc, ki imajo v delovnem razmerju najmanj 40 odstotkov varnostnega osebja v dejavnosti. Na ta način se zagotavlja enakomerna zastopanost malih in velikih podjetij. Določene so pristojnosti reprezentativnega strokovnega združenja, obseg pristojnosti oziroma nalog, ki jih združenje izvaja, pa Ministrstvo za notranje zadeve določi oziroma podeli z odločbo.

Predlog zakona ureja pogoje za opravljanje zasebnega varovanja. Dejavnost lahko opravljajo imetniki licenc in službenih izkaznic, ki morajo pri tem spoštovati obveznosti, določene z zakonom (obvezni standardi, opravljanje notranjega nadzora in intervencij, varnostno preverjanje, varovanje podatkov ter prepoved opravljanja dejavnosti, nezdružljivih z zasebnim varovanjem).

Določeni so jasni pogoji za pridobitev licence oziroma službene izkaznice, ki bodo v najmanjši mogoči meri ovirali gospodarski razvoj dejavnosti, vendar bo v zadostni meri varovan javni interes, v skladu z načelom sorazmernosti. Subjektom, ki bodo izpolnjevali pogoje, se bo namesto odločbe podelil certifikat o licenci. Določeni so taki vstopni kriteriji za lastnike, upravljavce in zaposlene v zasebnem varovanju, ki bodo zagotavljali visoko stopnjo etičnosti in legitimnosti dejavnosti.

Predviden je začasni, pogojni ali trajni odvzem licence oziroma odvzem službene izkaznice, če se pri opravljanju zasebnega varovanja ugotovijo taksativno naštete kršitve tega zakona in je javni interes ogrožen ali je nastala posledica.

Posamezne oblike opravljanja dejavnosti predstavljajo višjo stopnjo tveganja za javni red in javno varnost, zaradi česar morajo biti določeni strožji pogoji za njihovo opravljanje. Specifično obliko varovanja ljudi in premoženja predstavljata varovanje prevoza in varovanja gotovine in drugih vrednosti ter varovanje določenih javnih prireditev (prireditve v gostinskih lokalih). Za opravljanje obeh oblik varovanja bo treba pridobiti posebno licenco in izpolnjevati predpisane pogoje. Na tem področju bodo določeni standardi varovanja, ki bodo omogočali varno obratovanje gostinskega lokala oziroma varen prevoz gotovine, ter višji kriteriji usposobljenosti varnostnega osebja. Večje breme odgovornosti za varnost gostov pa bodo v prihodnje morali prevzeti lastniki oziroma upravljavci takih lokalov kot naročniki varnostnih storitev, kar bo podrobneje urejeno s podzakonskim aktom.

V predlogu zakona sta predvideni strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja po programih, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve. Na vsakih pet let se predvideva obdobni preizkus strokovne usposobljenosti varnostnega osebja, redna strokovna izpopolnjevanja pri organizatorjih usposabljanj in pri delodajalcih. Določeni so primeri, v katerih mora varnostnik predhodno opraviti obdobno izpopolnjevanje in obdobni preizkus strokovne usposobljenosti. Določene so pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve in možnost podelitve javnega pooblastila za izvajanje strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja.

Predlog zakona določa ukrepe, ki jih smejo pri svojem delu na varovanem območju uporabiti varnostniki. Varnostniki lahko uporabijo te ukrepe na način in pod pogoji, določenimi s predlogom zakona. Poleg ukrepov, ki so veljali do zdaj, se s predlogom določa dodaten ukrep uporabe plinskega razpršilca, sredstev za vezanje ter uporabe službenih psov kot neprisilno sredstvo. Predvideva se postopek varstva pravic posameznika, ki meni, da so mu bile zaradi varnostnikovega dejanja ali opustitve kršene njegove pravice in svoboščine. V tem delu ima posebno vlogo tudi reprezentativno združenje, ki bo reševalo pritožbe na drugi stopnji.

Imetniki licenc bodo morali v predvidenem roku sprejeti interni akt, s katerim bodo na podlagi predpisanih pravil določili oznake, delovno obleko, opremo in vozila družb za zasebno varovanje z namenom transparentnega dela varnostnega osebja.

Posamezne dejavnosti so za državo tako pomembne, da je treba zagotoviti višjo stopnjo varovanja. Gre za zavezance, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, taksativno naštetimi v zakonu, in ki bodo v skladu s predlogom morali obvezno organizirati varovanje. Nadalje predlog določa subjekte, ki pri svoji dejavnosti neposredno poslujejo z gotovino in drugimi vrednostmi (banke, hranilnice, menjalnice, igralnice, igralni saloni, pošte, in drugi subjekti, ki se ukvarjajo z drugimi finančnimi storitvami), ki so dolžni obvezno organizirati varovanje. Način in obseg varovanja se bo podrobneje določil z načrtom varovanja na podlagi ocene stopnje tveganja.

Natančno so določeni pogoji, ki jih bodo morale izpolnjevati osebe iz držav članic EU, ki bodo hotele v Republiki Sloveniji opravljati zasebno varovanje in storitve. Skladno z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu bo tudi na področju zasebnega varstva treba zagotoviti predvsem pravico do svobode opravljanja storitev v celotni EU, konkurenčnost trga, nediskriminatoren sistem izdaje dovoljenj, opredeliti pomembne razloge za varovanje javnega interesa in odpraviti zapletene upravne postopke. Tako se bodo ustvarjale razmere, ki bodo tudi slovenskim družbam in posameznikom s področja zasebnega varovanja omogočale konkurenčno delo na skupnem evropskem trgu. Sledi se ciljem EU na področju enotnega notranjega trga na področju storitev, tako da bodo lahko podjetja in potrošniki v sektorju zasebnega varovanja v celoti izkoristili priložnosti, ki jih ponuja notranji trg, ob spoštovanju doseganja primerljivih pogojev, standardov in standardov kakovosti s tistimi, ki so določeni v Sloveniji.

Zasebno varovanje je gospodarska dejavnost, ki ne more biti prepuščena samoregulaciji. S to občutljivo dejavnostjo, ki ni le gospodarska, se lahko ukvarjajo samo tisti gospodarski subjekti, ki izpolnjujejo vse pogoje, predpisane v predlogu zakona. Gospodarski subjekt in njihovi predstavniki ter varnostno osebje, ki kršijo zakonodajo, ne morejo opravljati dejavnosti, od katere je odvisna splošna varnost ljudi in premoženja. Zato je pogoje, pod katerimi se gospodarski družbi ali samostojnemu podjetniku posamezniku podeli licenca, oziroma varnostnemu osebju službena izkaznica, treba dopolniti z natančnejšimi pogoji za opravljanje dejavnosti kakor tudi s pogoji za izrek začasnih inšpekcijskih ukrepov ter glob, v primeru ponavljanja kršitev pa tudi upravne sankcije začasnega, pogojnega ali trajnega odvzema licenc in službenih izkaznic.

b) Način reševanja
S predlogom se sistemsko ureja področje opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja, obvezno organiziranje službe varovanja za subjekte, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki so posebej občutljive narave, nadzor in kazenske določbe.

Minister, pristojen za notranje zadeve, najkasneje v 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona sprejme pravilnik o izvajanju zakona o zasebnem varovanju, s katerim podrobneje predpiše:
- vsebino vloge za pridobitev licence, za pridobitev službene izkaznice, varnostno preverjanje, za soglasje tujim osebam ter za izvajanje internega varovanja;
- obliko, ceno in vsebino službenih izkaznic, certifikata o licenci in certifikata o soglasju;
- podrobneje določi pogoje za opravljanje zasebnega varovanja.

Minister, pristojen za notranje zadeve najkasneje v 12 mesecih z odredbo določi standarde, ki so obvezni na področju zasebnega varovanja.

Način izvajanja strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja, tarifa, imenovanje in sestava komisij ter postopek preverjanja znanja se uredijo v Pravilniku o izvajanju strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja.

Minister določi programe usposabljanja varnostnega osebja z odredbo.

Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja bo v primeru, da bo zaprosila za priznanje reprezentativnosti na področju zasebnega varovanja z upravno odločbo zavezana k poslovnik o reševanju pritožb.

Podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03, 16/07 – odl. US, 102/07, 96/08 – odl. US in 41/09), ostanejo v veljavi do sprejetja novih predpisov, če niso v nasprotju s tem zakonom:
- Uredba o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 43/08, 16/09 in 22/10);
- Pravilnik o tehničnih pogojih za pridobitev licence za opravljanje dejavnosti tehničnega varovanja oseb in premoženja (Uradni list RS, št. 17/96);
- Pravilnik o ukrepih zasebnega varnostnika (Uradni list RS, št. 75/04);
- Pravilnik o načinu varovanja javnih zbiranj (Uradni list RS, št. 59/08);
- Pravilnik o programih in načinu izvajanja strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja (Uradni list RS, št. 110/08);
- Pravilnik o določitvi tarife za izvajanje programov strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja (Uradni list RS, št. 110/08);
- Pravilnik o obliki in vsebini certifikata o licenci (Uradni list RS, št. 33/08 in 40/10);
- Pravilnik o obrazcih in ceni službenih izkaznic zasebnega varovanja ter o postopku za njihovo podelitev (Uradni list RS, št. 21/04, 39/05, 9/08, 42/10).

Uredba o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah (Uradni list RS, št.22/10) in Pravilnik o načinu prevoza in varovanja denarja ter drugih vrednostnih pošiljk (Uradni list RS, št. 96/05, 16/08, 81/08, 86/09) ostaneta v veljavi v nespremenjeni obliki na podlagi nove pravne podlage.

Na podlagi dosedanjega Pravilnika o programih in načinu izvajanja strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja so bili pripravljeni naslednji programi usposabljanja in izpopolnjevanja:
- varnostnik čuvaj,
- varnostnik,
- varnostnik telesni stražar,
- pooblaščeni inženir varnostnih sistemov,
- izpopolnjevanje za varovanje javnih zbiranj in obdobno izpopolnjevanje,
- izpopolnjevanje za opravljanje intervencije in obdobno izpopolnjevanje.

V delu so še program usposabljanja za varnostne tehnike, program usposabljanja za varnostne menedžerje ter dopolnilni program za prehod z varnostnika čuvaja na varnostnika, pripraviti pa je treba še program usposabljanja za operaterje VNC, varnostnike nadzornike, prevoz in varovanje gotovine in drugih vrednostnih pošiljk ter obdobni program izpopolnjevanja za vse varnostno osebje, razen za varnostnike, ki je že pripravljen v okviru omenjenih izpopolnjevanj pod peto in šesto alinejo prejšnjega odstavka.

Socialni in delovni položaj zaposlenih v zasebnem varovanju bo treba urediti v kolektivni pogodbi, ki je pred leti prenehala veljati, na splošno pa velja zakonodaja, ki ureja delovna razmerja.

c) Normativna usklajenost predloga zakona
Predlog zakona je usklajen z veljavno zakonodajo, predvsem z zakonom, ki ureja upravni postopek, z zakonom, ki ureja notranji trg, in z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.

Zakon je usklajen s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava. Sprejetje zakona ni nujno zaradi prilagoditve Direktivi o storitvah na notranjem trgu, saj je bilo zasebno varovanje začasno izločeno, vendar so bila določila direktive pri pripravi predloga upoštevana.



d) Usklajenost predloga predpisa
Predlog zakona o zasebnem varovanju je rezultat predhodnega medresorskega usklajevanja ter sodelovanja z zainteresiranimi. Besedilo je bilo pripravljeno v delovni skupini, v kateri je s svojimi predstavniki sodelovala tudi Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja.

e) Povzetek poročila o sodelovanju javnosti pri pripravi predloga zakona
Osnutek predloga zakona je bil objavljen na spletni strani ministrstva v rubriki "V pripravi na MNZ" od 16. julija 2010 in na e-portalu.

Zainteresirana javnost je bila vabljena k sodelovanju pri javni obravnavi, ki je bila organizirana po usklajevanju znotraj ministrstva, v sodelovanju z Zbornico za razvoj slovenskega zasebnega varovanja 13. septembra 2010 v okviru okrogle mize z namenom predstavitve osnutka novega zakona o zasebnem varovanju.

Povabljeni so bili družbe za zasebno varovanje, Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikat komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije, Inženirska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, informacijska pooblaščenka, varuh človekovih pravic, Združenje bank Slovenije, Banka Slovenije, Pošta Slovenije, Trgovinska zbornica Slovenije, Slovensko zavarovalniško združenje, Fakulteta za varnostne vede, Slovenski inštitut za standardizacijo, Skupnost občin, Detektivska zbornica Slovenije, Združenje občin Slovenije, Skupnost občin Slovenije in Združenje občinskih redarjev.

Prejete so bile pripombe posameznih družb, Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, Pošte Slovenije, Inženirske zbornice Slovenije, informacijske pooblaščenke, Fakultete za varnostne vede, Slovenskega inštituta za standardizacijo in Detektivske zbornice Slovenije.

V celoti so bile upoštevane pripombe informacijske pooblaščenke in Slovenskega inštituta za standardizacijo, pripombe ostalih pa so bile delno upoštevane ali pa niso bile upoštevane.

Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja je s svojimi člani sodelovala v delovnih skupinah tako pri pripravi Strategije zasebnega varstva, ki je postavila izhodišča za pripravo zakona, kakor tudi pri pripravi Predloga zakona o zasebnem varovanju.

Pri pripravi gradiva so predstavniki zbornice podali naslednja stališča, pripombe in predloge, izmed katerih nekateri niso bili upoštevani:

- Vključitev protipožarnega varovanja, socialnih alarmov, informacijske varnosti ter detekcije eksplozivnih in drugih plinov v zasebno varovanje.

Rešitev ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti pri pripravi zakonskih določb, omejevali bi druge gospodarske subjekte, ki se s to dejavnostjo že ukvarjajo, dejavnosti so v pristojnosti regulacije drugih ministrstev, ravno tako tudi ni razlogov javnega interesa, da se s tem zakonom regulirajo tudi te dejavnosti. Ta zakon ureja tiste dejavnosti in oblike varovanja, za katere je mogoče določiti nekatere skupne pogoje za opravljanje. Nobene potrebe ni, da bi subjekti, ki se ukvarjajo s temi dejavnostmi, morali izpolnjevati tako zahtevne pogoje, kot so določeni s tem zakonom.

- Varnostno preverjanje samo lastnikov ali poslovodstva.

V zakon je bil uveden izraz "povezana oseba", ki je posebej obrazložen med pomenom izrazov in vključuje tudi zakonite zastopnike, člane uprave, prokuriste in lastnike ter delničarje, ki imajo v lasti vsaj 25-odstotni delež. Namen je zmanjšanje vpliva kriminala na zasebno varovanje ter odstranitev oseb, ki se ukvarjajo s kriminalom, iz zasebnega varovanja. Podobne rešitve imajo tudi v tujini, dosedanji zakon je podobno urejal zadevo, z novo ureditvijo, pa bi bilo mogoče iz zasebnega varovanja odstraniti tudi tiste, ki so skriti in upravljajo zasebno varovanje, imajo korist od zasebnega varovanja ali dejavnost financirajo, vendar to delajo prikrito, saj imajo pri tem pretežno svoj nezakoniti interes. Za sedanje imetnike licenc ni bistvenih razlik.

- Reprezentativnost strokovnega interesnega združenja z imetniki licenc, ki imajo najmanj 35 odstotkov varnostnega osebja.

Dosedanja ureditev omogoča večjo vlogo pri strokovnih odločitvah tudi manjšim podjetjem, vendar je podana utemeljena bojazen, da bi lahko mala podjetja premočno vplivala na stroko. Glede na večjo vlogo reprezentativnega združenja na strokovnem področju je ustrezno, da je mogoče ustanoviti več reprezentativnih združenj, vendar največ dve. Predlog zbornice je bil delno upoštevan, in sicer se poleg pogoja 40 odstotkov imetnikov licenc (pravnih oseb) uvaja dodatni pogoj, da imajo v delovnem razmerju najmanj 40 odstotkov varnostnega osebja v dejavnosti.

- Pristojnost nadzora nad imetniki licenc in varnostnim osebjem naj bi bila v okviru reprezentativnega združenja.

Nadzor nad izvajanjem tega zakona izvajata inšpektorat in Policija. Zbornica ima določene strokovne naloge, kot so podaja predlogov poklicnih standardov in programov izobraževanja, strokovno izobraževanje in usposabljanje, podaja predlogov standardov, mnenj v zvezi s priznavanjem kvalifikacij, odvzemom licenc, reševanje pritožb in nadzor nad izvajanjem izpopolnjevanja pri imetnikih licenc.

- Iz pogojev za pridobitev licence odstranitev pogoja, da ni varnostnih zadržkov za povezane osebe, da iste osebe niso ali niso bile v povezavi s pravno osebo, ki ji je bila odvzeta licenca, in da za prosilca ni bil podan predlog za začasni ali trajni odvzem licence.

Dva izmed ciljev zasebnega varovanja, ki ju je določila tudi Strategija zasebnega varstva, sta, da mora biti vzpostavljen učinkovit nadzor nad subjekti zasebnega varovanja ter razvoj dejavnosti kot regulirane gospodarske panoge ob doslednem spoštovanju zakonitosti, človekovih pravic in svoboščin ter načel pravne države. Osebe s kriminalno preteklostjo se ne smejo ukvarjati z zasebnim varovanjem, hkrati tudi posameznikom, ki so v okviru ene družbe grobo kršili zakonodajo, ne sme biti dana možnost, da pridobijo drugo licenco ali celo da ustanovijo novo pravno osebo in v okviru te pridobijo licenco. Glede določanja pogojev enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-285/08-14 (Uradni list RS, št. 33/10).

- Odprava preizkusa usposobljenosti iz obdobnega usposabljanja vsakih pet let.

V zasebnem varovanju je veliko varnostnega osebja, ki je pridobilo poklicno kvalifikacijo na podlagi zakona v času, ko usposabljanja še ni bilo ali ko ga je opravljala zbornica. Opravljanje preizkusov je nujno, da se zagotovita stalno izobraževanje in usposabljanje varnostnega osebja – varnostno osebje s svojimi ukrepi lahko poseže v človekove pravice in svoboščine, zaradi česar je nujen obdobni preizkus usposobljenosti – enako kot je to urejeno za občinske redarje na tri leta, nadzornike na smučiščih na pet let, s posebnim predpisom za varnostnike, ki varujejo jedrske objekte, na eno leto, pri vseh pa je obvezen preizkus usposobljenosti. Če oseba po šestih mesecih od časa, ko je poteklo pet let od osnovnega usposabljanja ali prejšnjega obdobnega izpopolnjevanja ali od inšpekcijskega ukrepa, obdobnega preizkusa ne opravi uspešno, se šteje, da ni več strokovno usposobljena za samostojno opravljanje nalog zasebnega varovanja.

- Nasprotovanje, da bi usposabljanje varnostnega osebja izvajalo več različnih izvajalcev, če pa naj to ostane, je treba zbornici dati pooblastilo, da podaja mnenja o tem, kdo lahko izvaja usposabljanje, in ji pustiti strokovni nadzor.

Strategija je določila, da bodo usposabljanje izvajali organizatorji z javnim pooblastilom. Podlaga za to so že izhodišča zakonov iz let 2003 in 2007, ki sta na podlagi preteklih izkušenj o slabi strokovni usposobljenosti in pomanjkljivem izvajanju usposabljanja predvidevala postopno uvesti razpis in podeliti pravico usposabljanja nosilcem javnega pooblastila. Tisti, ki izvaja usposabljanje, ne more hkrati tudi podajati mnenja o drugih in tudi ne opravljati nadzora, razen če bi sam prenehal usposabljati. Namen je zagotoviti kar največ možnosti usposabljanja varnostnemu osebju, ob upoštevanju in spoštovanju pravil in sprejetih programov, izpolnjevanju materialnih in kadrovskih pogojev, zdravem konkurenčnem okolju ter upoštevanju dejanskih potreb na področju usposabljanja.

- Nasprotovanje, da bi imeli varnostniki čuvaji manjše pravice uporabe ukrepov v primerjavi z varnostniki.

Za varnostnike čuvaje je določen krajši program usposabljanja kakor za varnostnike, in sicer 54 ur v primerjavi s 94 urami za varnostnike; njihov namen je bolj v internem varovanju kot v varovanju za druge, za katero so predvideni varnostniki. Za varnostnike čuvaje zadošča osnovnošolska izobrazba (za varnostnike srednja poklicna) – vse to pa so razlogi, da varnostniki čuvaji ne bi smeli uporabljati strelnega orožja (upoštevana je bila njihova pripomba glede službenih psov). Tako kot v vsem zakonu je tudi to pravilo določeno v skladu z načelom sorazmernosti. Predvsem pa so varnostniki čuvaji predvideni za delo na enostavnih objektih v okviru internega varovanja, družbe za zasebno varovanje potrebujejo celovitega varnostnika, ki ga lahko razporedijo na katero koli zahtevno delo tako pri prevozu denarja kakor tudi pri varovanju javnih prireditev. Pripomba je bila delno upoštevana in omejitev velja samo za nošenje in uporabo orožja.

- Nasprotovanje, da bi bil pred vstopom na varovano območje, ki ga varujejo imetniki licenc z varnostniki, napis "VAROVANJE", poleg njega pa oznaka imetnika licence ter navedba posebnih pravil, ki veljajo za zagotavljanje reda na varovanem območju (na primer obvezno preverjanje istovetnosti, obvezen površinski pregled ...).

Pripomba je bila delno upoštevana; od naročnika varovanja se zahtevata objava napisa VAROVANJE in upoštevanje posebnih pravil brez oznake imetnika licence. Razlog je v zahtevi po transparentnem delu varnostnega osebja in družb, da so obiskovalci že pred vstopom na varovano območje opozorjeni na posebna pravila za zagotavljanje reda, ki ga lahko pričakujejo. Izraz "VAROVANJE" za varnostnike in varnostne subjekte bo jasno razlikoval med oznakami, ki jih uporabljajo policija, vojska, občinsko redarstvo in nadzorniki na smučiščih.

- Zaradi omejitve, da nekaterih ukrepov varnostniki ne smejo uporabljati zoper uradne osebe, policijo, vojsko, občinsko redarstvo in druge, kadar ti na varovanem območju opravljajo svoje uradne naloge, se želi, da se te osebe pred vstopom na to območje predstavijo z uradnim dokumentom.

Materialni predpisi s posameznih področij določajo, kdaj se morajo uradne osebe izkazati z dokumentom, tako da je ta določba nepotrebna in neprimerna. Če bo policist na varovanem območju svoje naloge opravljal v uniformi, je to tudi varnostno in operativno sporno. Glede na to, da omejitev ne velja za ugotavljanje istovetnosti, pa je ta zahteva nesmiselna. Varnostnik ima pravico zahtevati od uradne osebe, ki je v civilu in na varovanem območju opravlja uradne naloge, da se mu izkaže z uradnim dokumentom. Če bi posamezne uradne osebe zlorabile svoj položaj, pa so z materialnimi predpisi in kazensko zakonodajo določene posledice za taka dejanja – varnostniki bodo v teh primerih policijo ali druge državne organe obvestili o takih primerih.

- Pri ukrepu površinskega pregleda vrhnjih oblačil se nasprotuje izrazu, da se lahko oseba pregleda samo, če ta s tem "soglaša", in je predlagan izraz "če temu ne nasprotuje".

Razlika je med načinom uporabe posameznih ukrepov, ki jih lahko uporabi varnostnik, v primerjavi s pooblastili policije. Izraz soglaša je za varnostnike primernejši, saj gre za višjo stopnjo strinjanja z ukrepom, kot pa ga določa izraz "ne nasprotuje". V drugem odstavku ukrepa pa je določeno, da se osebe, ki jih varnostnik zadrži do prihoda policistov, lahko površinsko pregledajo, tudi če s tem ne soglašajo, če obstaja nevarnost napada ali samopoškodovanja.

- Pri ukrepu zadržanje storilca prekrška in kaznivega dejanja bi črtali omejitev največ dve uri ali pa bi ga omejili na dve uri samo za kazniva dejanja.

Varnostnik v skladu z načelom sorazmernosti storilca v nobenem primeru ne sme zadržati več kot dve uri. Na ta način zakonodajalec tudi od policije zahteva, naj osebo, ki jo varnostnik zaloti pri kazni­vem dejanju in jo zadrži, prevzame čim prej.

- Pri pisnem obveščanju policije se želi, da se določi oseba, ki namesto varnostnega menedžerja poda pisno obvestilo z oceno zakonitosti uporabe ukrepa.

Varnostni menedžer je v skladu z določbami tega zakona odgovorna oseba, zadolžena za zasebno varovanje, ki je dolžna pri imetniku licence skrbeti za to, da varnostno osebje opravlja svoje delo zakonito, pravočasno in v mejah svojih ukrepov. Skrbeti mora za razvoj stroke, iskati ukrepe za izboljšanje varnostnih storitev, obravnava pritožbe občanov, pripravlja načrte varovanja in poročila o ukrepih varnostnega osebja z oceno zakonitosti uporabe; nadomesti ga torej lahko le drug varnostni menedžer, zato je to nepotrebna pripomba. Imetnik licence mora delo organizirati tako, da bo potekalo nemoteno – sam mora poskrbeti za zamenjavo v času dopustov in drugih odsotnosti.

- Označevanje vozil in opreme ter varnostnikov z napisom "VAROVANJE" je nepotrebno, če pa že mora biti, naj imajo označena vozila v prometu obvezno prednost pred drugimi vozili. Varnostnikom nadzornikom naj ne bi bilo treba biti v delovni obleki, prav tako pa ni potrebno, da ima varnostnik na obleki ime; varnostniki naj bi bili z napisom označeni samo pri javnih zbiranjih.

Pripomba je bila delno upoštevana; določeno je, da morajo biti vozila, ki so namenjena intervenciji, in druga vozila označena z oznako ter opremljena z rumeno utripajočo lučjo. Oznake na vozilih, opremi in delovni obleki so namenjene razpoznavnosti in transparentnosti dela varnostnega osebja. Z delovno obleko varnostnik in drugo osebje zasebnega varo­vanja, podobno kot s službeno izkaznico, izkazuje poklicni status in upravičenost opravljati določene naloge. Na ta način se bo varnostno osebje razlikovalo od občinskih redarjev, policistov, vojakov in hkrati tudi od drugih oseb, ki nimajo pravice uporabe ukrepov, s katerimi lahko posegajo v človekove pravice. S tem namenom so v nasprotju z obstoječim zakonom predvidene podrobnejše določbe v zvezi z oznakami na delovni obleki, opremi in vozilih ter določbe o delovni obleki in oznakah imetnika licence. Vse osebje, ki ima pravico uporabe ukrepov varnostnika, varnostni tehniki, ki so na varovanih območjih, in varnostniki nadzorniki morajo nositi delovno obleko. Samo kadar zasebni varnostnik opravlja naloge telesnega stražarja, mu zakon omogoča, da je v tako imenovani civilni obleki. Ta izjema je po izkušnjah utemeljena na razumni potrebi in taktičnih pravilih osebnega varovanja, saj je neposredno varovanje življenja ljudi v spe­cifičnih okoliščinah lahko učinkovitejše, če je varnostnik v civilni obleki in je zato manj opazen. Potencialni napadalec se v tem primeru zaveda, da je varovanje v neposredni bližini, vendar ne ve, koliko varnostnikov varuje njegovo tarčo in kje natančno so, zato so njegove možnosti za napad sorazmerno manjše. Ob različ­nih slovesnih priložnostih pa že sam protokol narekuje, da so varno­stniki telesni stražarji v civilnih oblačilih. Izjema nošenja delovne obleke je določena za varnostne menedžerje, varnostnike telesne stražarje, pooblaščene inženirje varnostnih sistemov in operaterje VNC, pri katerih zaradi narave ali značilnosti njihovega dela ni tako poudarjen javni interes po transparentnem izkazovanju navzven.

- Nasprotovanje izključni inšpekcijski vlogi inšpektorjev; ti naj imajo tudi svetovalno in preventivno vlogo. Ukrepi, ki so navedeni že v zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor, naj se ne ponavljajo tudi tu; zadoščati bi morali inšpekcijski ukrepi. Začasni odvzem licence ni potreben.

Svetovalno in preventivno vlogo ima predvsem upravni organ, ki sistemsko spremlja izvajanje zakona, inšpekcija in policija imata predvsem nadzorstveno funkcijo in izvajata inšpekcijske ukrepe. V zvezi z določanjem inšpekcijskih ukrepov namesto upravnega ukrepa začasnega odvzema licence pa predlog zakona sledi načelu sorazmernosti tudi pri določanju ukrepov in sankcij v primeru kršitev. Tako imata inšpekcija in policija možnost izreka opozoril, opominov in glob, inšpekcija lahko izreče začasno prepoved opravljanja dejavnosti na konkretnih objektih, kjer so ugotovljene pomanjkljivosti, v primeru ponavljanja kršitev zakonodaje pa se ukrepi stopnjujejo do začasnih odvzemov posameznih licenc, začasnega odvzema več licenc, če gre za hujše kršitve, in nazadnje tudi do trajnega odvzema licence ali vseh licenc skupaj, če seveda vse prej izrečene kazni niso učinkovale.

- Inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, če se dejavnost opravlja v nasprotju s pogodbo, je premalo določen; gre za pogodbeno pravo med naročnikom in imetnikom licence.

Pripravljavcem je določba dovolj jasna. Mišljeni so predvsem primeri, ko nekdo sklene pogodbo za varovanje ljudi in premoženja, opravlja pa še druge dejavnosti, za katere ni usposobljen (na primer prevoz denarja), ali pogodbo sklepa za nazaj. Pravica svobodnega urejanja pogodbenih razmerij sicer velja, vendar gre za regulirano gospodarsko dejavnost, zaradi česar velja v okviru določb tega zakona, ki določajo nekaj obveznih pogojev tudi za pogodbo.

- Začasni odvzem licence je nepotreben ukrep, ne ugotavlja se objektivna odgovornost pravne osebe za kršitve, zadoščajo inšpekcijski ukrepi, sodno varstvo ni urejeno in za odvzem licenc naj bi bilo pristojno sodišče.

Vse primerljive zakonodaje iz EU, predlog evropske direktive o čezmejnem prevozu evrske gotovine, priporočila Sveta Evrope, enako pa tudi zakonodaja v Sloveniji dajejo možnost upravnemu organu, ki je podelil licenco, da jo v primeru določenih kršitev tudi odvzame. Med ukrepi so tako izrekanje opominov, opozoril in glob inšpektorjev, začasne prepovedi dejavnosti na določenem objektu (ne začasni odvzem celotne licence), kakor tudi začasni odvzem licence s strani upravnega organa in tudi možnost trajnega odvzema, če prihaja do hudih kršitev in grobega kršenja zakonodaje. Vsi ukrepi se izrekajo v skladu z načelom sorazmernosti, ob ugotavljanju objektivne odgovornosti pravne osebe za kršitve, kar kaže tudi majhno število začasnih in trajnih odvzemov licenc v preteklih letih, tožbe pa je upravno sodišče v vseh primerih zavrnilo. Ne drži, da sodno varstvo ni urejeno, saj ima tisti, ki mu je bila odvzeta licenca, vse možnosti v skladu z zakonom, ki ureja upravni spor, kakor tudi možnost zahteve za začasno odredbo sodišča, s katero se zadrži izvršitev odločbe.

3 OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA



Ocena finančnih posledic za proračun:

Predlog zakona nima posledic za državni proračun. Za izvajanje upravnih nalog je v ministrstvu ustanovljena služba, za delovanje katere povečanje sredstev ni potrebno, bo pa treba poskrbeti za polno kadrovsko zasedenost Inšpektorata RS za notranje zadeve. Usposabljanje in izobraževanje ter opravljanje izpitov morajo financirati posamezniki ali imetniki licenc, če so pri njih zaposleni. Glede na hiter razvoj zasebnega varovanja pa je treba predvidevati postopno povečanje števila inšpektorjev, pristojnih za nadzor zasebnega varovanja.

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za druga javnofinančna sredstva.

4 NAVEDBA, DA SO SREDSTVA ZA IZVAJANJE ZAKONA V DRŽAVNEM PRORAČUNU ZAGOTOVLJENA, ČE PREDLOG ZAKONA PREDVIDEVA PORABO PRORAČUNSKIH SREDSTEV V OBDOBJU, ZA KATERO JE BIL DRŽAVNI PRORAČUN ŽE SPREJET

Za izvajanje zakona dodatna finančna sredstva niso potrebna.

5 PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

Prikaz ureditve pravnem redu Evropske unije

Predlog zakona ni povezan s pravnim redom Evropske unije. Iz Direktive o storitvah na notranjem trgu in na njej temelječega zakona je izločen do konca leta 2010, saj pravni red Evropske unije prepušča ureditev področja zasebnega varovanja pravu vsake posamezne članice in zato na tem področju ni obvezujočih smernic ali direktiv. Ne glede na to, je bila Direktiva o storitvah na notranjem trgu upoštevana pri pripravi predloga zakona in je področje dela tujcev na področju varovanja urejeno v posebnem poglavju.

Predlog zakona je predlagatelj zasnoval tako, da ni posegal v že zagotovljene možnosti za nemoten pretok delovne sile in storitev ter v ustanavljanje družb za zasebno varovanje v Republiki Sloveniji. Vzpostavljen je sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij, pridobljenih v tujini, kakor tudi priznavanje licenc, pridobljenih v tujini – pod pogojem, da fizična ali pravna oseba izpolnjuje najmanj enake pogoje, kot veljajo v Zakonu o zasebnem varovanju za tiste, ki licenco pridobijo v Republiki Sloveniji.

Po primerjavi sistemov regulacije področja zasebnega varovanja in nadzora nad izvajanjem zakonodaje je mogoče reči, da so ti dokaj diferencirani.

Mednarodnopravna primerjava dejavnosti zasebnega varovanja¹³ je vzroke in cilje zakonodajnopravne ureditve združila v tri osnovne kategorije oziroma zahteve:
____________
¹³ Why to regulate manned private security? A report on the reasons and requirements for private security regulation as expressed by representatives of governements, industry associations and academia. Jorma Hakala, Helsinki 2008.

- obveznost varovanja posameznikovih človekovih pravic, vzdrževanje državnega monopola nad uporabo sile in definicija javno/zasebne dejavnosti na področju varovanja;
- določitev zahtev oziroma omejitev v javnem interesu, kot so zadržki in primernost za delo posameznikov in družb v dejavnosti zasebnega varovanja, obveznost zavarovanja dejavnosti in kontrole nad uporabo ukrepov in orožja;
- določitev standardov oziroma zahtev zaradi »odstranitve tako imenovanih kavbojskih podjetij« iz dejavnosti zasebnega varovanja. Določitev minimalnih etičnih in kvalitetnih standardov v dejavnosti zasebnega varovanja, organiziranje usposabljanja in izpopolnjevanja ter določitev ustreznih pogojev za delo varnostnega osebja.

Svet za policijske zadeve pri Svetu Evrope je pripravil poročilo o določanju pogojev za opravljanje zasebnega varovanja v Evropi.¹⁴ V preiskavo je bilo vključenih 46 članic EU, brez opazovalk. Zaključki v zvezi z zasebnim varovanjem so bili naslednji:
__________________
¹⁴ Regulating Private Security Companies in Europe: Status and Prospects, Strasbourg, 11. september 2006.

- harmonizacija zakonodaje na področju zasebnega varovanja ne sme biti utemeljena samo zaradi zaščite človekovih pravic, temveč tudi zaradi razlogov večje učinkovitosti na področju varnosti in spodbujanja strokovnosti v dejavnosti;
- varnostno preverjanje mora biti opravljeno pred zaposlitvijo varnostnega osebja, vključno s preverjanjem v kazenski evidenci kakor tudi preverjanjem strokovnih in osebnih značilnosti, kot so prejšnje zaposlitve, vozniško dovoljenje (domnevamo, da menijo kršitve prometnih predpisov);
- med pogoji za zaposlitev v družbi za zasebno varovanje so obvezni minimalna starost, odsotnost varnostnih zadržkov, jasne oznake in delovna obleka, službene izkaznice, posebni pogoji pa za oboroženo osebje (na primer višja starost glede na ostale), zdravniška sposobnost pa mora upoštevati tudi psihološki pregled in pregled prisotnosti prepovedanih drog;
- posebno pozornost je treba nameniti delu na črno, s posebnim poudarkom na občasnem delu policistov. Poseben razlog je v tem, da policisti svoja bistveno višja pooblastila in predvidevanja prenašajo v zasebno varovanje;
- postavitev standardiziranega izobraževanja in usposabljanja, certificiranja, obveznega in neobveznega (tudi znotraj družb), je obvezna. Določeni morajo biti pogoji, standardi, izbor in nadzor nad usposabljanjem varnostnega osebja;
- obvezni sta omejitev in jasna določitev ukrepov, ki jih lahko uporabi varnostno osebje, s posebnim poudarkom na preiskavi lastnine ali osumljenca s pristankom ali brez njega, uporaba sorazmerne oziroma nujno potrebne sile do prihoda policije in varnostnega orožja, ki ga lahko uporabijo. Obvezna morata biti jasna razmejitev med ukrepi varnostnega osebja in policistov ter spoštovanje Evropske konvencije o človekovih pravicah;
- v povezavi z nekaterimi deli, za katera je zadolžena policija, mora biti sprejet konsenz, katera dela s področja dela policije lahko opravljajo zasebne družbe in katerih ne. Na eni strani je treba upoštevati, da je samo 20 odstotkov policijskega dela povezanega z razreševanjem kriminala, na drugi strani pa je policija predraga za opravljanje nekaterih nalog, kot so spremstvo zapornikov in varovanje sodišč ter kontrola prometa (pri nas bolj varovanje javnih zbiranj). Vloga družb za zasebno varovanje na tem področju mora biti jasna in natančno določena. Posebno pozornost pa je treba nameniti varovanju osebnih podatkov in posredovanju teh podatkov družbam za zasebno varovanje, za kar mora biti podlaga v predpisih;
- varovanje kritične infrastrukture in drugih pomembnih objektov je posebej pomembno, saj imajo poleg državnih služb veliko vlogo na tem področju tudi družbe za zasebno varovanje. Pomembni so vloga izmenjave informacij in razvoj sodelovanja pri ukrepanju pri nujnih dogodkih in sodelovanje med različnimi institucijami;
- pri varovanju osebnih podatkov in izmenjavi informacij je treba posebno pozornost nameniti spoštovanju konvencije s področja varovanja osebnih podatkov. Varnostno osebje se mora obvezno usposobiti na področju varovanja osebnih podatkov, predvsem na področju zakonodaje, vcepiti pa jim je treba tudi neke vrste odnos nasprotovanja (non-compliance) v odnosu do vodilnih v družbi – predvsem z vidika spoštovanja predpisov pri opravljanju zasebnega varovanja v povezavi z varovanjem človekovih pravic in zasebnosti. V ta namen morajo biti določena posebna jamstva in zagotovila;
- glede na odsotnost skupnih predpisov na področju EU je edino zagotovilo določena stopnja samoregulacije s pripravo kodeksov ravnanja in obnašanja, ki jih sprejmejo družbe za zasebno varovanje ali njihova združenja; ne nazadnje bi morala biti posamezna določila vključena v pogodbe o delu, s čimer se zagotavlja višja individualna zavezanost varnostnega osebja;
- v posameznih občutljivih dejavnostih je treba posebno pozornost nameniti tudi lastništvu ali možnosti kontrole nad zasebnim varovanjem tujcev. Posamezna ravnanja v primeru popolnega lastništva ali tujega varnostnega osebja bi lahko pomenila tudi določen politični inštrument;
- obvezno mora biti določena odgovornost pravne osebe in odgovornih oseb pravne osebe za kršitve, tako kot mora biti to določeno tudi za varnostno osebje;
- z zakonom morajo biti določeni jasni standardi in obvezne določbe zakonodaje. Pomemben del tega je tudi organ oziroma telo, ki izvaja naloge na tem področju. Licenciranje, nadzor, letna poročila, vzdrževanje evidenc, urejanje pritožb ter povezave in sodelovanje z drugimi inštitucijami morajo biti glavne funkcije tega organa. Sodelovati mora s posameznimi parlamentarnimi odbori in policijo ter javnost seznanjati z novostmi na tem področju. Določeno mora biti tudi varnostno preverjanje.

Priporočilo v zvezi z regulacijo zasebnega varovanja, ki lahko služi tudi kot osnova za enotne standarde regulacije, navaja:
- predpiše, revidira ali v celoti določi začetno dovoljenje (avtorizacija), periodično licenciranje in reden nadzor države nad družbami za zasebno varovanje in detektivskimi družbami na primerni ravni, ali pa spodbuja stroko za sprejetje lastnih predpisov in s tem samoregulacijo;
- kadar družbe delajo z varnostnim osebjem, je treba določiti minimalne standarde, s posebnim poudarkom na nošenju delovne obleke, ki se razlikuje od policijske, nošenje službenih izkaznic, primerno raven usposabljanja, ki vključuje osnove kazenskega prava, znanje s področja nadzora in metod in tehnik varovanja in pravic, obveznosti in odgovornosti varnostnega osebja, kakor tudi pravila obnašanja, s posebnim poudarkom do javnosti;
- spodbujati je treba dobre odnose med policijo ter detektivskimi družbami in družbami za zasebno varovanje, da v okviru svojih pooblastil lahko pomagajo pri preprečevanju kriminala.

6 DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

6.1 Administrativne in druge posledice

a) v postopkih oziroma poslovanju javne uprave ali pravosodnih organov:

Kot je bilo že navedeno, se s predlogom zakona ne predvidevajo novi postopki in administrativna bremena. Upravni postopek za podelitev licence se poenostavlja, dodatne zahteve, kot je sprejetje internega akta, s katerim se določajo delovna obleka, oznake in vozila imetnika licence, pa so nujne zaradi zagotavljanja transparentnega delovanja imetnikov licenc. Z odpravo minimalnih kvot varnostnega osebja se omogoča delo tudi malim podjetjem.

Upošteva se načelo »vse na enem mestu«, pristojni organ za upravne naloge pa je Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana. Pristojni organ sam pridobiva izpiske iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje, podatke o kaznivih dejanjih in prekrških iz obstoječih evidenc, ki jih vodijo okrožna državna tožilstva, sodišča in Policija, ima dostop do evidence zaposlenih ZZZS, ureja se dostop do evidence certifikatov o pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji, ki jo vodi Center za poklicno izobraževanje.

Izvajanje postopkov in dejavnost ne bosta zahtevala niti novih kadrov niti dodatnega usposabljanja ali finančnih in materialnih sredstev niti zmanjševanja kadrov ter finančnih in materialnih sredstev.

b) pri obveznostih strank do javne uprave ali pravosodnih organov:

Ni predvidenega povečanja ali zmanjšanja obsega dokumentacije, saj so obveznosti strank že zdaj minimalne, pristojni organ pa pretežno vso dokumentacijo na podlagi vloge stranke pridobiva sam. Predvideva se razbremenitev za stranke, saj bodo službeno izkaznico pridobile, ne da bi se morale vnaprej zaposliti pri imetniku licence – vendar to še vedno ostane kot pogoj za delo, z odpravo kvot minimalnega števila varnostnega osebja pa se omogoča vstop na trg tudi manjšim družbam.

6.2 Presoja posledic na okolje, ki vključuje tudi prostorske in varstvene vidike

Predlog zakona nima posledic na okolje.

6.3 Presoja posledic na gospodarstvo

Določajo se obvezno izpopolnjevanje varnostnega osebja pri organizatorjih usposabljanja s področja varovanja in prevoza gotovine, obvezno izpopolnjevanje pri imetnikih licenc (interno izpopolnjevanje) ter enotno označevanje varnostnega osebje, opreme in vozil, ki jih uporabljajo pri zasebnem varovanju.

Glede na do zdaj veljavni zakon se usposabljanje in izpopolnjevanje racionalizirata in s tem tudi pocenita. Usposabljanje za varovanje javnih zbiranj, opravljanje intervencij ter prevoz gotovine je vključeno v osnovno usposabljanje za pridobitev NPK.

Tako kot je veljalo do zdaj, ostajata obdobno usposabljanje in preizkus strokovne usposobljenosti vsakih pet let, s katerim se bodo vsakih pet let preverila glavna znanja (izločilna merila po katalogu strokovnih znanj in spretnosti za posamezno poklicno kvalifikacijo), pridobljena v internem usposabljanju pri imetnikih licenc (poudarek je na poznavanju ukrepov varnostnikov, poznavanju predpisov o varstvu osebnih podatkov za tehnično osebje, varovanju javnih zbiranj, varovanju prireditev v gostinskih lokalih ter varovanju in prevozu gotovine).

Dosedanje prostovoljno članstvo v Zbornici za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (v zbornico je včlanjenih več kot 90 odstotkov imetnikov licenc) ostaja.

Pri enotnem označevanju delovnih oblek varnostnega osebja, opreme in vozil je bilo določeno dovolj dolgo prehodno obdobje pet let, tako da večjih finančnih posledic obstoječe družbe ne bodo imele, saj se bodo sedanja oblačila in napisi po večini zamenjali po potečenih rokih trajanja. Sedanji napis, odvisen od dela, ki ga posameznik opravlja (na primer varnostnik, varnostni tehnik), se zamenja z enotnim napisom "VAROVANJE" na prednjem delu delovne obleke ter z začetno črko imena in priimkom (namesto tega je lahko na vidnem mestu službena izkaznica). Varnostniki, ki opravljajo varovanje na javnih krajih (varovanje javnih zbiranj, intervencija, varovanje in prevoz gotovine), morajo imeti na hrbtnem delu delovne obleke ali opreme napis "VAROVANJE" – to je sicer novost, vendar že danes družbe za zasebno varovanje pri varovanju javnih zbiranj uporabljajo fluorescenčne brezrokavnike, tako da se bodo ti dejansko zamenjali po preteku njihovih rokov trajanja. V skladu z varovanjem javnega interesa se sledi želja po transparentem delu varnostnega osebja.

Odpira se možnost pridobivanja licenc tudi za podjetja z enim zaposlenim (svetovanje) in za prevzem drugih del, ki jih lahko opravijo mala podjetja.

Z uvajanjem internega varovanja se uvaja možnost, da sami poskrbijo za svojo varnost z usposobljenim varnostnim osebjem – postopek obvezne registracije je enostavnejši in cenejši – ker pri tem javni interes ni tako ogrožen in ni treba izpolnjevati vseh pogojev in standardov, kot jih mora izpolnjevati imetnik licence, ki na trgu opravlja zasebno varovanje.

6.4 Presoja posledic na socialnem področju

Predlog zakona nima posledic na socialnem področju ali pa so te minimalne.

6.5 Presoja posledic na dokumente razvojnega načrtovanja

Predlog zakona nima posledic na dokumente razvojnega načrtovanja ali pa so te minimalne.

a) Predstavitev sprejetega zakona
Predlog zakona je bil predstavljen na skupščini Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja.

Predlog zakona je bil objavljen na e-demokraciji, na spletni strani ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, organizirana pa je bila tudi okrogla miza, na kateri so sodelovali posamezni strokovnjaki s področja zasebnega varovanja.

b) Spremljanje izvajanja sprejetega predpisa
Izvajanje Zakona o zasebnem varovanju se spremlja z upravnim in inšpekcijskim nadzorom, sodelovanjem s strokovnimi interesnimi združenji, organizatorji usposabljanj in izpopolnjevanj varnostnega osebja, izvajalcev in naročnikov varnostnih storitev. Na podlagi ugotovitev se oblikuje nadaljnja strategija zasebnega varovanja.

6.7 Druge pomembne okoliščine v zvezi z vprašanji, ki jih ureja predlog zakona: /

II. BESEDILO ČLENOV

(1) Zasebno varovanje je varovanje ljudi in premoženja na varovanem območju, določenem objektu ali prostoru pred nezakonitimi dejanji, poškodovanjem ali uničenjem z varnostnim osebjem ter sistemi tehničnega varovanja, ki se opravlja v oblikah, določenih s tem zakonom.

(2) Zasebno varovanje je gospodarska dejavnost, namenjena varovanju ljudi in premoženja, ki jo Republika Slovenija ureja v javnem interesu z namenom varovanja javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja dejavnost.

Zasebno varovanje se lahko opravlja v naslednjih oblikah varovanja (vrste licenc):

1. varovanje ljudi in premoženja;
2. varovanje oseb;
3. prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk;
4. varovanje javnih zbiranj;
5. varovanje prireditev v gostinskih lokalih;
6. upravljanje z varnostno-nadzornim centrom (v nadaljnjem besedilu: VNC);
7. načrtovanje sistemov tehničnega varovanja;
8. izvajanje sistemov tehničnega varovanja.

(2) Prosilec za službeno izkaznico za varnostnika nadzornika mora poleg splošnih pogojev iz 32. člena tega zakona imeti najmanj eno leto delovnih izkušenj na področju varovanja, za operaterja VNC najmanj dve leti delovnih izkušenj na področju varovanja, za varnostnika telesnega stražarja in varnostnega menedžerja pa najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju varovanja.

(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka, pogoj delovnih izkušenj za varnostnega menedžerja izpolnjuje prosilec, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih.

(4) Za izkušnje na področju varovanja se štejejo izkušnje, pridobljene z neposrednim opravljanjem nalog varnostnega osebja, ki ima pravico uporabe ukrepov varnostnika, in izkušnje, pridobljene z neposrednim opravljanjem nalog pooblaščenih uradnih oseb državnih organov in organov lokalnih skupnosti, ki imajo pravico uporabe pooblastil in prisilnih sredstev (policist, občinski redar, pravosodni policist, vojaški policist).

(5) Prosilec, ki prosi za službeno izkaznico in je pred več kot petimi leti od podaje vloge opravil izobraževalni program, program strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, obdobno strokovno izpopolnjevanje ali kako drugače pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo, se mora pred podelitvijo službene izkaznice udeležiti obdobnega strokovnega izpopolnjevanja in opraviti preizkus strokovne usposobljenosti.

(3) Posebej skrbno in obzirno mora varnostnik ravnati v odnosu do otrok in mladoletnikov, invalidov, starejših in bolnih oseb, vidno nosečih žensk ter drugih šibkejših oseb, upoštevaje njihove posebnosti, ki jih je mogoče opaziti.

(4) Imetnik licence ali naročnik storitve zasebnega varovanja varnostniku ne sme odrediti izvajanje ukrepov in nalog v nasprotju z določbami tega zakona ali uporabe drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov ali živali kot prisilno sredstvo, katerih uporaba je s tem zakonom prepovedana.

(5) Posest in uporaba drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov in snovi, katerih nabava in posest osebam ni dovoljena ali je omejena, je pri opravljanju nalog zasebnega varovanja prepovedana. Uporaba službenega psa, plinskega razpršilca ali strelnega orožja je pri opravljanju nalog zasebnega varovanja dovoljena le pod pogoji in na način, določen s tem zakonom.

(6) Varnostnik lahko uporablja ukrepe samo na varovanem območju, razen v primerih, določenih s tem zakonom.

(7) Minister podrobneje predpiše način izvajanja ukrepov varnostnikov in uporabe drugih sredstev.

(2) Evidenca pogodb o opravljanju storitev zasebnega varovanja vsebuje: podatke o naročniku storitev varovanja (osebno ime in naslov fizične osebe oziroma firma in sedež pravne osebe); o pogodbi o opravljanju storitev varovanja (zaporedna številka pogodbe, datum sklenitve in datum izpolnitve pogodbe); o obliki zasebnega varovanja (navedba oblike varovanja in opis vsebine predmeta pogodbe).

(3) Evidenca pritožb vsebuje: podatke o pritožniku in varnostniku, zoper katerega je bila dana pritožba (osebno ime, rojstni podatki, stalno ali začasno prebivališče), ocena utemeljenosti pritožbe; podatke o ukrepu, ravnanju ali postopku imetnika licence ali reprezentativnega združenja.

(4) Evidenca o uporabi ukrepov varnostnika in drugih sredstev vsebuje: podatke o vrsti ukrepa varnostnika (zadržanje, uporaba fizične sile, sredstev za vklepanje in vezanje), uporabi plinskega razpršilca ali strelnega orožja; razlogu uporabe; o varnostniku, ki je ukrep uporabil (osebno ime, rojstni podatki, EMŠO ter naziv in sedež imetnika licence); o osebi, zoper katero je bil ukrep uporabljen (osebno ime, rojstni podatki, stalno ali začasno prebivališče); času in kraju; času obveščanja in predaje osebe policiji; morebitnih telesnih poškodbah in ocena o zakonitosti in strokovnosti uporabljenega ukrepa.

(2) Kadar pristojni organ pridobi podatke o posamezniku ali pravni oziroma fizični osebi iz že obstoječih zbirk osebnih podatkov, o tem ni dolžan obvestiti tistega, na katerega se podatki nanašajo. Upravljavci zbirk podatkov so pristojnemu organu na njegovo zaprosilo dolžni posredovati podatke, ki jih ta potrebuje iz izvrševanje nalog po tem zakonu.

(3) Nosilci javnega pooblastila, podeljenega na podlagi tega zakona, lahko iz evidenc, ki jih vodi pristojni organ, pridobijo osebne in druge podatke, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog po tem zakonu.

(4) Upravljavci evidenc in upravičenci do vpogleda so podatke iz evidenc, s katerimi so se seznanili, dolžni varovati v skladu z zakoni, ki urejajo varstvo teh podatkov, in jih uporabiti le pri opravljanju nalog iz svoje pristojnosti ali drugih nalog po tem zakonu ali za izpolnitev obveznosti po drugem zakonu.

(5) Z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje zasebnega varovanja lahko pristojni organ za vodenje in upravljanje zbirk podatkov podatke brezplačno pridobiva, uporablja in obdeluje, vključno z osebnimi podatki, iz naslednjih predpisanih zbirk podatkov, ki jih upravljajo državni organi, javni zavodi in agencije, koncesionarji ali občine ter drugi pooblaščeni organi:
- centralnega registra prebivalstva (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega in začasnega prebivališča, podatke o šolski izobrazbi ter datume in podatke o dogodkih, spremembah in popravkih);
- evidence kaznivih dejanj in evidence prekrškov, ki jo vodi policija;
- kazenske in prekrškovne evidence, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje;
- poslovni register Slovenije;
- evidence o zavarovanih osebah obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo vodi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (podatek o sedanji in prejšnjih zaposlitvah);
- evidence podeljenih certifikatov o pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji, ki jo vodi Center za poklicno izobraževanje (ime in priimek imetnika certifikata, EMŠO imetnika certifikata, koda in naziv NPK-ja in datum pridobitve certifikata);
- davčne evidence (davčna številka, firma ali ime in priimek ter sedež ali naslov in podatke o izpolnjevanju davčnih obveznostih), ki jo vodi pristojni davčni organ;
- zbirk podatkov, ki jih vodijo inšpekcijski organi o inšpekcijskih postopkih ali prekrškovni organi v postopkih o prekrški, ki potekajo, in odločbah, zoper pravne in fizične osebe po tem zakonu;
- zbirk podatkov o sodnih odločbah, zoper pravne in fizične osebe po tem zakonu.

(6) Za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje zasebnega varovanja se lahko evidence imetnikov licenc in imetnikov službenih izkaznic v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, povezujejo med seboj in z evidencami iz prve, četrte in pete alineje petega odstavka tega člena. Za povezovanje evidenc se za osebne podatke uporablja EMŠO ali davčna številka ali matična številka poslovnega subjekta.

(2) Pristojni organ ima pravico vpogleda v evidence, ki jih na podlagi tega zakona vodijo nosilci javnega pooblastila.

(3) Reprezentativno združenje ima pravico vpogleda v evidence po tem zakonu v okviru pristojnosti, ki jih ima po tem zakonu.

(4) Upravljavci evidenc so upravičencem iz tega člena dolžni posredovati podatke iz evidenc.

(2) Po prenehanju ali odvzemu licence oziroma službene izkaznice se v evidenci imetnikov licenc in imetnikov službenih izkaznic vodijo le podatki o osebnem imenu, rojstni podatki, podatki o firmi in sedežu, podatki o prenehanju delovnega razmerja ter podatki o odvzemu licence oziroma službene izkaznice.

(3) Podatki iz evidence strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja se hranijo trajno.

(4) Podatki iz evidenc pri imetniku licence se hranijo pet let od vnosa v evidenco.

(5) Po preteku rokov se podatki arhivirajo v skladu z zakonom, ki ureja arhivska gradiva in arhive, podatki iz evidenc pri imetniku licence pa se uničijo.

V skladu z zakonskimi določbami (šesti odstavek 11. člena tega predloga) velja, da morajo imetniki licenc in službenih izkaznic ves čas opravljanja dejavnosti izpolnjevati vse predpisane pogoje.

1. Prosilec mora imeti za nedoločen čas s polnim delovnim časom v delovnem razmerju varnostnega menedžerja, ki opravlja naloge odgovorne osebe za opravljanje zasebnega varovanja, če pa gre za samostojnega podjetnika posameznika, je lahko tudi sam varnostni menedžer. Kot je že v pomenu izrazov opredeljeno, varnostni menedžer skrbi za zakonitost in strokovnost zasebnega varovanja. Tega dela nikakor ne more profesionalno opravljati oseba, ki ni zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ni pa nobenih zadržkov, da ima družba, če so za to potrebe, dodatnega varnostnega menedžerja, ki je zaposlen za krajši delovni čas.

Varnostni menedžer je pri imetniku licence ali registrirani osebi posebej odgovoren za zakonitost in strokovnost opravljanja zasebnega varovanja, zlasti pa za:
- ocenjevanje ogroženosti;
- izdelovanje ocene stopnje tveganja;
- izdelovanje programov varovanja:
- izdelovanje operativnih načrtov fizičnega varovanja;
- načrtovanje dela službe varovanja;
- razporejanje, organiziranje in usmerjanje dela ter nadzor nad varnostnim osebjem;
- koordiniranje izvajanja internega nadzora z varnostniki nadzorniki;
- predlaganje varnostnih izboljšav;
- organiziranje in vodenje internega usposabljanja varnostnega osebja;
- sodelovanje z drugimi imetniki licenc in subjekti varovanja ter nadzora (policija, občinsko redarstvo, inšpekcijske službe);
- vodenje ali sodelovanje pri vodenju zahtevnejših varovanj;
- usklajevanje pogodb o varovanju in skrb za usklajenost s predpisi;
- presojo zakonitosti in strokovnosti uporabe ukrepov varnostnika;
- pripravo poročil o ukrepih varnostnega osebja z oceno zakonitosti;
- reševanje pritožb občanov;
- zagotavljanje kakovosti zasebnega varovanja;
- vodenje predpisanih evidenc;
- zagotavljanje varnega dela varnostnemu osebju.

Varnostni menedžer je za svoje delo glede na mesto, ki ga zaseda, neposredno odgovoren imetniku licence. Če svojega dela ne bo opravljal vestno in strokovno, bo odgovarjal svojemu delodajalcu.
Razlikovati je treba med varnostnim menedžerjem, ki je odgovorna oseba za zasebno varovanje, in odgovorno osebo pravne osebe, ki odgovarja za kršitve, ki jih je storila pravna oseba. Pri tem ne gre za isto osebo, lahko pa je posamezni varnostni menedžer hkrati tudi odgovorna oseba pravne osebe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

2. Povezane osebe morajo biti varnostno preverjene in ne smejo imeti varnostnih zadržkov – iz opredelitve izrazov je razvidno, da so to lastniki imetnika licence ali delničarji, ki imajo v lasti vsaj 25-odstoten lastniški ali upravljavski delež, njegov zakoniti zastopnik, prokurist in član uprave. V primeru, da je vsaj 25-odstoten lastnik druga gospodarska družba, se ugotavljajo varnostni zadržki tudi za povezane osebe te družbe. V zasebnem varovanju je kar nekaj družb za zasebno varovanje, ki so v lasti drugih družb, te pa ponovno v lasti tretjih – gre za verigo lastništva, pri čemer velja pravilo, da če bo druga družba vsaj 25-odstotna lastnica prosilca, se bodo preverjale povezane osebe v vseh teh družbah.

Ob vložitvi vloge se bodo preverjale izrecno omenjene povezane osebe, vendar je drugi stavek pomena izraza "povezane osebe" bolj splošen in je namenjen izločitvi vpliva kriminala na opravljanje zasebnega varovanja. S tem bodo povezani zahtevni dokazovalni postopki, s katerimi se bodo ugotavljali primeri, ko bodo posamezne kriminalne združbe imele korist od zasebnega varovanja, ga bodo nadzirale ali pa bi lahko izvajale neposredni ali posredni nadzor nad imetnikom licence ali pa bi lahko neposredno ali posredno financirale dejavnost imetnika licence. Gre za primere, ko posamezniki s kriminalno preteklostjo iz ozadja vplivajo na delovanje gospodarske družbe, uradno pa nikoli niso bili lastniki, zakoniti zastopniki, prokuristi ali člani uprave te gospodarske družbe. Družbe za zasebno varovanje morajo ponujati varovanje, ne pa da same povzročajo nevarnost za javno varnost oziroma javni red oziroma ogrožajo naročnike, varnostno osebje in tretje osebe.

3. Povezane osebe tudi ne smejo biti ali niso smele biti povezane osebe v družbi, ki ji je bila odvzeta licenca in je bil zanjo izrečen ukrep ponovne pridobitve licence, ki še traja. Pristojni organ izreče ukrep ponovne pridobitve licence za obdobje od enega do štirih let in v tem času te osebe ne morejo prek drugih gospodarskih družb priti do licence.

4. Zoper prosilca ne sme biti uveden postopek za odvzem katere koli licence po tem zakonu – v fazi odvzema neke licence ne bi bilo v javno korist, če bi ta ista gospodarska družba lahko v tem času pridobila novo licenco. Pogoji za odvzem licence so predvideni samo za najhujše kršitve; v najhujših primerih kršitev je mogoče imetniku odvzeti tudi vse licence, ki jih ima. Zato je za zaščito javnega interesa na tem področju predpisano, da imetnik licence v času, ko je zoper njega uveden postopek odvzema katere koli druge licence, ne more pridobiti nove licence.

5. Če je 3. točka namenjena povezanim osebam, pa je ta točka namenjena pravnim osebam, zoper katere je bil v obdobju zadnjih dveh let že izrečen ukrep začasnega ali pogojnega odvzema licence ali ukrep odvzema licence ter ukrep prepovedi ponovne pridobitve licence še traja. Pri tem je treba razumeti, da obdobje zadnjih dveh let velja predvsem za začasni in pogojni odvzem ter za primere odvzema licence, pri katerih ne bo izrečen ukrep prepovedi ponovne pridobitve licence. Če bo ta ukrep izrečen skupaj z odvzemom licence v daljšem obdobju kot dve leti, bo treba upoštevati to daljše obdobje.

6. Prosilec mora imeti v delovnem razmerju varnostno osebje, strokovno usposobljeno glede na obliko varovanja, ki jo želi opravljati. Če prosilec prosi za licenco za varovanje oseb, bo moral imeti zaposlenega varnostnika telesnega stražarja ali pa bo varnostni menedžer hkrati tudi varnostnik telesni stražar. Zakon ne predvideva nobenega minimalnega števila varnostnega osebja, razen varnostnega menedžerja. Če je ta hkrati usposobljen tudi za druge vrste dela, lahko opravlja posamezno obliko varovanja tudi samo ena oseba. Če je usposobljen samo kot varnostni menedžer, lahko pridobi licenco za varovanje ljudi in premoženja ter sam neposredno opravlja naloge zasebnega varovanja, za katere je usposobljen, ter varnostno svetuje. Če ima usposobljenega varnostnega tehnika, lahko pridobi licenco za izvajanje sistemov tehničnega varovanja, če ima pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov, lahko pridobi licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, če ima operaterje VNC (tukaj je edino predpisano minimalno število desetih operaterjev), pa lahko pridobi licenco za upravljanje VNC.

7. Imeti mora lasten ali s pogodbo zagotovljen varnostno-nadzorni center (VNC). Razpolaganje z VNC je nujen in logičen tehnični pogoj, kajti neposredna povezava varnostnika na terenu z dežurnim operaterjem v VNC je sestavni del varovanja. Operaterji VNC koordinirajo delovanje varnostnikov na terenu, delovanje intervencijskih ekip, shranjujejo prejeta sporočila, sprejemajo alarmne signale itn. VNC je sestavni in neločljivi del celotnega sistema varovanja, ki ga izvaja imetnik licence pri naroč­niku varovanja. Nanj so vezani alarmni signali sistemov tehničnega varovanja; v primeru sprožitve operater VNC o tem v skladu z medsebojno pogodbo obvesti varnostnika družbe, s katerim je naročnik sklenil pogodbo o varovanju. V praksi se pojavljajo tudi primeri, ko posamezen imetnik licence (predvsem manjše družbe) sklene pogodbo z družbo, ki ima licenco za upravljanje VNC, in mu ta družba nudi tudi storitve intervencije na objektih, za katere je on sam sklenil pogodbe o varovanju. V takih primerih je pomembno, da v pogodbi o varovanju ali v dodatku k pogodbi jasno piše, kdo sodeluje pri varovanju – s tem dejstvom mora biti naročnik seznanjen.

8. Družba za zasebno varovanje mora biti ustrezno zavarovana za odgovornost za škodo (organizacijski pogoj), ki bi lahko nastala pri njenem delu. To je potrebno v javnem interesu zaradi zavarovanja naročnikov in tretjih oseb, kajti temeljna dejav­nost podjetja za zasebno varovanje je izvajanje varovanja s pomočjo varnostnikov. To pa pomeni, da varnostniki z najrazličnejšimi postopki, ki jih izvajajo, posegajo v človekovo telesno nedotaklji­vost in v druge, z Ustavo določene pravice in svoboščine; pri tem obstaja velika verjetnost nastanka najrazličnejših škodljivih posle­dic, predvsem zaradi prekoračitve pooblastil, opustitve pogodbenih dolžnosti ipd. Tovrstna zavarovanja so znana tudi v drugih dejav­nostih, na primer pri zdravnikih in odvetnikih.

9. Družba za zasebno varovanje mora imeti interni akt, s katerim določi oznake, ki jih bo uporabljala na delovnih oblekah, opremi in vozilih, hkrati pa tudi material, iz katerega je sestavljena delovna obleka, vrsto opreme, ki jo varnostniki uporabljajo, in podobno. S tem se vzpostavlja transparentno delo imetnikov licenc, da bodo sami v okviru določb zakona določili zunanjo prepoznavnost in razlikovanje od drugih družb za zasebno varovanje. Z zakonom je določeno, da mora družba za zasebno varovanje uporabljati oznako, ki je simbol, sestavljen iz naziva ali imena firme ali skrajšanega imena firme imetnika licence, namesto tega pa je lahko tudi določen znak ali logotip, ki ne sme biti enak znaku ali logotipu drugega imetnika licence. To je tudi v skladu z določbami zakona, ki ureja gospodarske družbe. V javnem interesu je, da se zagotovi prepoznavnost varnostnega osebja tudi z uporabo predpisane delovne obleke in oznak na njej.

10. Družba za zasebno varovanje mora imeti, bodisi kot lastnik ali kot najemnik, prostore v Republiki Sloveniji, v katerih bo hranila evidence, predpisane s tem zakonom.

Prosilec lahko pridobi več različnih licenc, če ima vsaj enega varnostnega menedžerja, ki je v delovnem razmerju za polni delovni čas.
Prosilec ima možnost, da določene pogoje, ki so vezani na vnaprejšnje zaposlovanje varnostnega menedžerja ali varnostnega osebja, pogodbo za varnostno-nadzorni center (VNC) in zavarovanje odgovornosti, izpolni naknadno, vendar preden začne opravljati dejavnost in pred potekom 30 dni od vročitve certifikata o licenci. Na ta način se odpravljajo administrativne ovire pri pridobivanju licence. Imetnik licence bo moral dokazilo o izpolnjevanju teh pogojev pristojnemu organu posredovati v 30 dneh, v nasprotnem primeru se šteje, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, za kar so v zakonu predvidene kazni, v končni fazi tudi odvzem licence. Če tega ne stori, se šteje, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje zasebnega varovanja, s čimer je v prekršku, predlog zakona pa v 11. členu določa, da mora v takih primerih sam vrniti certifikat o licenci in takoj prenehati opravljati zasebno varovanje.

Pristojni organ bo imetniku licence podelil certifikat o licenci na podlagi vloge, s katero bo zaprosil za točno določene licence. Gre za oblike varovanja, ki jih prosilec želi opravljati. Pristojni organ bo na podlagi vloge ter na podlagi ugotovitve o izpolnjevanju splošnih in posebnih pogojev za posamezno obliko varovanja podelil ustrezno licenco/licence. Posebni pogoji so določeni še za licenco za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, za varovanje prireditev v gostinskih lokalih, za licenco za upravljanje VNC ter licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja. Za licenco za varovanje oseb (tako imenovani bodyguard), ki ga izvajajo varnostniki telesni stražarji, zadoščajo splošni pogoji iz 19. člena, ob dokazilih o usposobljenosti varnostnega osebja za opravljanje teh nalog. Posebej sta v zakonu urejeni še licenca za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja in licenca za izvajanje sistemov tehničnega varovanja, za kateri ni treba izpolnjevati nekaterih pogojev, ki so v 19. členu določeni za druge licence.

Za posebej naštete licence (prevoz in varovanje gotovine in drugih vrednostnih pošiljk, varovanje prireditev v gostinskih lokalih, za upravljanje VNC, načrtovanje sistemov tehničnega varovanja in izvajanje sistemov tehničnega varovanja) pa bo prosilec moral poleg splošnih pogojev izpolnjevati še posebne pogoje, določene za posamezno licenco oziroma obliko varovanja.

K 20. členu
Predlog zakona določa posebne pogoje za pridobitev licence za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk. Pri tem mora imeti družba za zasebno varovanje v lasti ali najemu najmanj eno vozilo za prevoz gotovine, ki ustreza pogojem, določenim s pravilnikom. Vsa vozila in oprema, ki se uporabljajo, morajo ustrezati standardom in predpisanim pogojem.

Prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk je na primer prevoz gotovine, zlata, dragega kamenja, umetnin ali vrednostnih papirjev v posebej prirejenih vozilih na motorni pogon in v spremstvu varnostnikov. Gre za posebno storitev zaseb­nega varovanja, ki se opravlja od kraja prevzema pošiljke, kjer je odjemno me­sto, na primer trgovina, pošta ali banka, do kraja oddaje pošiljke (na primer bančni trezor). Poleg izpolnjevanja drugih pogojev iz 19. člena mora prevoznik zagotavljati zadostno število varnostnega osebja glede na predvideno vrednost prevoza ter poskrbeti za posebno opremljenost in oborožitev varnostnega osebja ter za to, da je vozilo, s katerim se opravlja prevoz, narejeno v skladu z določenimi standardi.

Zaradi mogočih napadov na varnostnike je treba zagotoviti tako neposredno uporabo opreme in vozil, ki zagotavljajo predvsem zaščito varnostnemu osebju, kakor tudi povezavo z VNC, ki neprestano spremlja prevoz. Ta kogentna določba je bistvenega pomena, saj mora policija v primeru napada na vozilo, ki prevaža denar, takoj razpolagati s točnim položajem oropanega vozila, če naj učinkovito ukrepa in napadenemu osebju priskoči na pomoč. Poleg tega so še posebej določeni varnostni ukrepi predvsem pri obveščanju policije pred nameravanim prevozom ter drugi varnostni ukrepi, s katerimi se predvsem ščiti tudi varnostno osebje, ki opravlja prevoze.

Minister določi način prevoza in varovanja gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, s katerim opredeli pogoje, način, obseg in varnostne ukrepe. Licenca se podeli po kategorijah v skladu s pravilnikom.

Varnostniki, ki opravljajo prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, morajo biti strokovno usposobljeni po programu, ki ga določi minister. Predvidevajo se osnovno usposabljanje za pridobitev ustreznih strokovnih znanj kakor tudi vsakoletno interno izpopolnjevanje ter obdobno usposabljanje z obdobnim preizkusom znanja.

K 21. členu
Na novo se uvaja licenca za varovanje prireditev v gostinskih lokalih. Poleg pogojev, določenih v 19. členu, bo moral prosilec imeti še posebej usposobljene varnostnike in varnostnega menedžerja, ki se bodo usposabljali tako pri imetniku licence v okviru internega usposabljanja kakor tudi pri organizatorjih usposabljanja po programih, ki jih bo določil minister. Razmere, ki so pri varovanju lokalov vladale v preteklosti, narekujejo, da se to področje posebej uredi. Že do zdaj je bilo nekaj storjeno, sprejeta je bila, denimo, Uredba o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah, ki določa organizacijske in varnostne ukrepe glede varovanja prireditev v gostinskih lokalih. Za opravljanje dejavnosti varovanja prireditev v gostinskih lokalih bo imetnik licence moral imeti v delovnem razmerju varnostnike, ki so strokovno usposobljeni za varovanje lokalov. Strokovna usposobljenost je posebej urejena v poglavju Strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje. Določeno je, da mora imetnik licence varnostnike, ki varujejo lokale, usposabljati v internih oblikah usposabljanja v okviru družbe, v tem členu pa je določeno, da morajo biti varnostniki usposobljeni po programu, ki ga določi minister. Ministrstvo bo skupaj s stroko pripravilo programe usposabljanja, v katerih se bosta določila minimalno število ur in pogostnost usposabljanja. Gre za programe, ki jih izvajajo organizatorji usposabljanj, ki so pridobili javno pooblastilo za izvajanje programov usposabljanja in izpopolnjevanja. Po koncu usposabljanja se opravi preizkus, s katerim se ugotovi strokovna usposobljenost. Preizkuse bodo opravljali člani komisij, ki so pridobili licenco Državnega izpitnega centra v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije. Več o tem je opredeljeno v poglavju o strokovnem usposabljanju in izpopolnjevanju.

K 22. členu
Za pridobitev licence za upravljanje VNC mora prosilec poleg izpolnjevanja splošnih pogojev iz 19. člena imeti v delovnem razmerju še najmanj deset operaterjev VNC ter imeti prostore in opremo, ki izpolnjujejo predpisane standarde za varnostno-nadzorne centre.

Varnostno-nadzorni center (VNC) je poseben operativni pro­stor pri imetniku licence, v katerem operaterji VNC upravljajo in nadzirajo sisteme tehničnega varovanja, ki so vgrajeni pri naročniku. VNC je informacijsko središče sistema tehničnega varovanja. Sprejema alarmna sporočila iz vseh varovanih objektov in jih v informacijskem smislu obde­luje, prikazuje in arhivira. Operaterji VNC sprejemajo vse pomemb­ne odločitve v zvezi s prispelimi alarmnimi sporočili ter o tem obveščajo intervencijsko skupino varnostnikov za nadaljnje ukre­panje, odgovorne osebe pri naročniku varnostne storitve ipd. VNC je torej poseben dežurni center, primerljiv z operativno-komunikacijskimi centri Policije; je sestavni in neločljivi del procesa izvajanja zasebnega varovanja, kjer so naprave za sprejemanje alarm­nih signalov, opozarjanje na poskuse storitev kaznivih dejanj (rop, vlom), shranjevanje prejetih varnostnih sporočil ter komunikacijska sredstva za koordinacijo in usmerjanje intervencijskih ekip. V VNC se opravljajo različni sklopi varnostnih nalog, in sicer:
- sprejem, informacijska obdelava, prikaz in arhiviranje alarm­nih sporočil, prispelih iz varovanih objektov, ter zagotavljanje stalnega nadzora nad varovanimi objekti,
- sistematičen nadzor nad vsemi prispelimi alarmnimi sporočili,
- operativno vodenje intervencijskih ekip na terenu,
- nadzor gibanja posebnih ekip za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk,
- obveščanje in koordinacija operativnih ukrepov z drugimi družbami za zasebno varovanje in državnimi organi (policija, gasil­ci ter različne reševalne službe),
- zagotavljanje stalnega informiranja naročnikov varnostnih sto­ritev o varnostnih dogodkih in stanju na varovanem območju ali objektu.

Upravljanje VNC pomeni opravljanje nenehnega nad­zora nad vgrajenimi alarmnimi sistemi tehničnega varovanja na varovanem premoženju ali pri varovani osebi ter zagotavljanje ustreznega ukrepanja v pri­meru sprožitve alarma pri naročniku varnostne storitve. Upravljanje VNC je posebna oblika zasebnega varovanja, ki zahteva posebno strokovno znanje. Za pridobitev licence za tovrstno dejavnost mora prosilec licence poleg pogojev iz 19. člena izpolnjevati standarde, predpisane za varnostno-nadzorne centre. Te standarde predpisuje Slovenski inštitut za standardizacijo na predlog ministra za notranje zadeve in reprezentativnega združenja, ministrstvo pa na podlagi 13. člena tega zakona v Pravilniku določi standarde, ki so obvezni v zasebnem varovanju.

Minimalno število operaterjev VNC je bilo določeno že z zakonom iz leta 2003. V nadaljevanju podajamo obrazložitev, na podlagi česa so bile določene minimalne kvote zaposlenih operaterjev VNC. Ob upoštevanju dejstva, da ima leto 365 dni (= 8760 ur), od katerih odštejemo 52 x 2 oziroma 104 dni tedenskega dopusta (sobot in nedelj), 13 zakonsko določenih praznikov ter 18 dni zakonsko določenega letnega dopusta, ugotovimo, da posamezni zaposleni ne dela več kot 228 dni (= 1824 ur). Pri tem niso upoštevani morebitni bolniški dopusti ali odsotnost zaradi izobraževanja in usposabljanja.
Matematični (in logični) izračun pokaže, da je treba za štiriindvajseturno varovanje enega delovnega mesta zagotoviti najmanj 4,80 enote, tj. pet operaterjev VNC za eno delovno mesto (8760 / 1824 = 4,80), s predpostavko, da posamezni operater dela osem ali dvanajst ur. Zaradi nemotenega poslovanja morata biti zagotovljena hkrati dva operaterja VNC.

Če podjetje za zasebno varovanje, ki ima licenco za upravljanje VNC – to je nekako osrednja licenca v zasebnem varovanju, saj je z zakonom določena obveza, da mora imeti vsak imetnik licence lasten ali pogodbeno vezan VNC –, želi ponujati to storitev drugim imetnikom licence in naročnikom, mora to zagotoviti z najmanj dvema delovnima mestoma (možnost odhodov na malico in druge odsotnosti).
Objektivni kriterij odgovornosti je v tem, da profesionalno podjetje za zasebno varovanje, ki trži svoje storitve na tako imenovanem trgu varnostnih storitev, običajno nima svojega VNC, temveč se s pogodbo zaveže z drugo družbo, da mu bo ta nudila storitve varnostno-nadzornega centra. V praksi so na VNC vezani alarmi in signali naročnikov več različnih družb za zasebno varovanje; ob sprožitvi alarma operater VNC na kraj pošlje varnostnika družbe, ki je z naročnikom sklenila pogodbo o varovanju. Hkrati se varnostniki lahko na operaterja VNC obrnejo za pomoč, če jo potrebujejo pri varovanju.

K 23. členu
Določeni so pogoji za pridobitev licence za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja.

Načrtovanje sistemov tehničnega varovanja je skladno s tem zakonom izdelava projektov tehnične dokumentacije, namenjene za izvedbo varovanja objektov s sistemi tehničnega varovanja. Gre za projekte za izvedbo instalacij varovanja objektov, območij ali prostorov (študij, idejnih rešitev, projektov za razpis, pridobitev gradbenega dovoljenja, načrtov in skic za izvedbo del in izvedbenih del).

Edino pri tej licenci ni treba imeti v delovnem razmerju varnostnega menedžerja, saj gre za poklicni standard pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov, ki je na visoki stopnji, v zadnjem času praviloma na univerzitetni stopnji. Delo pri projektiranju sistemov tehničnega varovanja je tako, da zaradi visoke strokovne usposobljenosti pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov ni potreben stalni nadzor nad tem, ali delo poteka zakonito in strokovno.

K 24. členu
Določeni so pogoji za pridobitev licence za izvajanje sistemov tehničnega varovanja. Varnostni tehniki so tisti, ki izvedejo, zgradijo, montirajo, vzdržujejo in popravljajo sisteme tehničnega nadzora na podlagi izdelanih projektov. Pri njihovem delu je tako kot pri drugih delih treba zagotoviti interni nadzor, da se zagotovita zakonitost in strokovnost izvedenega dela.
Izvajanje sistemov tehničnega varovanja obsega neposredno izvedbo sistemov tehničnega varovanja ter vzdrževanje teh sistemov z varnostnimi tehniki.

K 25. členu
Vlogo za pridobitev licence bo obravnaval pristojni organ, k njej pa se priložijo dokazila o izpolnjevanju pogojev. Podatke iz uradnih evidenc bo pridobila uradna oseba pristojnega organa sama. Kot je določeno že v uvodu v predlogu zakona, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če ni v tem zakonu urejeno drugače.

Prenehanje veljavnosti in odvzem licence

K 26. členu
Licenca preneha že na podlagi zakona, če imetnik licence v pisni obliki izjavi, da ne želi več opravljati zasebnega varovanja, če je prišlo do prenehanja imetnika licence v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, ali če je prišlo do stečaja ali prisilnega prenehanja imetnika licence na podlagi zakona, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje. Zakon omenja izraz nastop razloga, s čimer se šteje čas od dneva, ko je bila pravna oseba izbrisana iz javne evidence AJPES-a ali ko je bila izdan sklep o stečaju, saj s tem trenutkom preneha pravna oseba.

V vseh teh primerih mora imetnik licence sam vrniti izvirnik certifikata o licenci; tega pristojni organ uniči in v evidenci vpiše datum prenehanja imetnika licence. Imetnika licence, ki preneha, se izbriše iz seznama imetnikov licenc na spletni strani pristojnega organa. V primerih, ko imetnik licence ne bo vrnil certifikata o licenci, se v evidenci vpiše zaznamek, na spletni strani pristojnega organa pa se objavijo podatki o nazivu imetnika ter številka in vrsta licence, s čimer se varuje javni interes, da ne bi prišlo do zlorab.

K 27. členu
Našteti so pogoji in kršitve, zaradi katerih je mogoče začasno odvzeti licenco. Pri tem gre za kršitve, za katere je objektivno odgovoren imetnik licence s svojim delovanjem ali nedelovanjem. Pri ugotavljanju kršitve mora inšpektor ugotoviti objektivno odgovornost imetnika licence, tako na podlagi ugotavljanja dejstev, da je sam odredil tako delo, kot tudi na podlagi tega, ali je s svojim slabim nadzorom nad delom varnostnega osebja omogočil razmere, zaradi katerih je prišlo do kršitev. Dodatno je zapisan pogoj, da bi lahko nastala posledica, imetnik licence pa mora biti kaznovan zaradi istovrstnih kršitev, kot so naštete spodaj z globo v najvišjem mogočem predpisanem znesku za prekršek v skladu s tem zakonom. Gre za katero koli kršitev, ki je posebej navedena v tem členu, saj gre za hude kršitve te zakonodaje.

Kršitve, zaradi katerih je mogoče izreči začasni odvzem licence, so:
1. če imetnik licence opravlja obliko zasebnega varovanja, za katero nima predpisane licence ali ki je v nasprotju z izdano licenco;
2. če imetnik licence opravlja zasebno varovanje v nasprotju s predpisanimi standardi;
3. če imetnik licence opravlja zasebno varovanje z osebami, ki ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje zasebnega varovanja;
4. če imetnik licence opravlja dejavnosti, nezdružljive z zasebnim varovanjem;
5. če imetnik licence pri prevozu in varovanju gotovine in drugih vrednostnih pošiljk ter varovanju javnih prireditev, za katere je predpisano obvezno organiziranje varovanja, ne upošteva določb o usposobljenosti varnostnega osebja, najmanjšem številu varnostnikov in tehničnih zahtevah opreme in vozil ali varovanje izvaja na način, ki povzroča nevarnost za javni red;
6. če imetnik licence pri zasebnem varovanju odredi uporabo drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov ali živali kot prisilno sredstvo, katerih uporaba je s tem zakonom prepovedana.

Pristojni organ lahko imetniku licence z odločbo izreče začasni odvzem licence, če mu je z ukrepom inšpekcijskih služb izrečena začasna prepoved opravljanja dejavnosti in kljub izrečenemu ukrepu še naprej opravlja dejavnost. Začasni odvzem se lahko izreče v trajanju od enega do šestih mesecev,

Ministrstvo bo lahko imetniku licence izreklo začasni odvzem licence ob upoštevanju razlogov iz prvega odstavka, če bo imetnik licence kljub izrečenim globam za prekrške zaradi točno navedenih kršitev storil novo kršitev, kar kaže na to, da svojega delovanja ni uskladil z zakonskimi določbami in ne spoštuje odločb inšpektorja, ampak stori nove istovrstne kršitve, za katere pa mu inšpektor izreče globo v najvišjem predpisanem znesku s tem zakonom.

Pri vseh postopkih odvzema licence (pogojni, začasni ali trajni odvzem licence) mora pristojni organ odločati v skladu z načelom sorazmernosti in dejansko ugotoviti dejstva in okoliščine. Pri tem mora upoštevati tudi dejstva in okoliščine storitve ter težo kršitev in vpliv na varnost ljudi in premoženja. Pri tem bo moral upoštevati tudi objektivno odgovornost, kakor jo določajo predpisi za odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja oziroma prekrške, kako imetnik licence skrbi za interni nadzor nad varnostnim osebjem, ali ima glede na število zaposlenih dovolj oseb za nadzor, kako pogosto izvaja nadzore in kako ukrepa v primeru ugotovljenih kršitev, ter pri svoji odločitvi upoštevati, kako je to vplivalo na varnost ljudi ali premoženja. V praksi je varnostno osebje pri posameznih imetnikih licenc neprestano v prekrških s področja javnega reda in miru, celo v kazenskih postopkih, skrb vzbujajoči so primeri, ko so varnostniki v teh postopkih zaradi dejanj, ki so jih storili pri opravljanju nalog zasebnega varovanja. Dolžnost pristojnega organa in inšpekcijskih služb je, da imetnike licenc, pri katerih varnostno osebje neprestano krši različne predpise in to vpliva na varnost ljudi in premoženja, izloči iz zasebnega varovanja, seveda ob upoštevanju načela sorazmernosti. S tem namenom je pričakovati, da bo inšpekcijski organ stopenjsko izrekal kazni v primeru, da bo pri istem imetniku licence prihajalo do neprestanih kršitev.

K 28. členu
Pristojni organ ima tudi možnost izreka pogojnega odvzema, če v postopku za začasni odvzem licence ugotovi dejstva in okoliščine, ki kršitev delajo lahko. Ob tehtanju pogojev zaradi varovanja javnega interesa bo upošteval okoliščine storitve in teže kršitve ter vpliva na varnost ljudi in premoženja ter presodil, ali bo ukrep pogojnega odvzema zadoščal za dosego cilja – preprečitev kršenja določb zakona. Pri tem presoja vpliv na varnost ljudi ali premoženje na podlagi načela sorazmernosti. Če pri presoji po prvem odstavku ugotovi, da gre za olajševalne okoliščine, kršitve in nevarnost pa niso tako hude, da bi bilo treba izreči začasni odvzem licence, namesto začasnega odvzema licence izreče pogojni odvzem. S pogojnim odvzemom odloči o začasnem ukrepu, ki pa ne bo izrečen, če imetnik licence v preizkusni dobi od treh do dvanajst mesecev (glede na težo kršitve) ne bo storil nove kršitve (niti ene) točno navedenih določb in mu bo za storjeno kršitev izrečena globa. Če bo prišlo do take kršitve, bo ministrstvo z odločbo preklicalo pogojni odvzem licence in začasno odvzelo licenco.

Ministrstvo bo okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja ugotavljalo v upravnem postopku na podlagi prostega preudarka, določenega v zakonu. Pri tem bo vsebinsko obravnavalo kršitve tega zakona, za katere je inšpektor izrekel globo, in na podlagi uporabe načela sorazmernosti ocenilo, kateri ukrep bi bil primeren glede na težo in okoliščine kršitve.

K 29. členu
Določeni so pogoji, pod katerimi lahko pristojni organ imetniku licence trajno odvzame licenco. Pogoji za odvzem so podani, če:
1. pristojni organ ugotovi, da imetnik licence ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje zasebnega varovanja;
2. je bil imetniku licence že izrečen začasni odvzem licence in je bil na podlagi nove kršitve, za katero je mogoče izreči začasni odvzem licence, ponovno kaznovan z globo;
3. je zaradi nezakonitega ali nestrokovnega dela imetnika licence prišlo do hujše posledice za življenje in zdravje ljudi, javni red, javno varnost ali premoženje večje vrednosti (nujni ukrepi v javnem interesu), če nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z drugimi sredstvi, s katerimi bi bile manj prizadete pridobljene pravice;
4. je imetniku licence opravljanje zasebnega varovanja prepovedano s pravnomočno sodno odločbo.

Pri tem pristojni organ odvzem licence opravi zaradi razlogov varovanja javnega interesa, pri čemer upošteva okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja.

Trajni odvzem je predviden, če imetnik licence preneha izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti, določene s tem zakonom, če mu je bil že izrečen začasni odvzem in ga je inšpektor ponovno kaznoval zaradi kršitve, na podlagi katere je mogoče izreči začasni odvzem – obvezno z najvišjo mogočo predpisano globo, kakor tudi če zaradi nezakonitega in nestrokovnega dela imetnika licence (ne samo varnostnega osebja) pride do hujše posledice za življenje in zdravje ljudi, javni red, javno varnost ali premoženje večje vrednosti, pa nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z drugimi sredstvi, s katerimi bi bile pridobljene pravice manj prizadete. Pri tem bo treba ugotavljati neposredno odgovornost imetnika licence. Primeri bi bili, da bi imetnik licence odrejal osebje na dela in naloge, ki so nezdružljivi z opravljanjem zasebnega varovanja (izvršbe, detektivska dejavnost in drugo), pa bi z izvajanjem teh del prišlo do hujše posledice. Podobni primeri bi bili pomoč pri nedovoljeni samovolji ali samopomoči, kjer bi prišlo do poškodb ali večje škode. Enako pristojni organ trajno odvzame licenco, če je opravljanje zasebnega varovanja prepovedano s pravnomočno sodno odločbo.

Predlagatelj meni, da se morajo ukrepi izrekati stopenjsko v skladu z načelom sorazmernosti; tako morajo inšpekcijski organi stopnjevati svoje globe (izrekati vedno večje zneske), prav tako pa mora tudi ministrstvo pri odvzemu licence stopnjevati svoje ukrepe.

Namen določbe je v materialnem predpisu določiti možnost odvzema licence, ko že nastanejo posledice. Tak ukrep mora biti izrečen samo izjemoma, ko že izrečeni ukrepi niso dosegli svojega namena. Gre za sicer široko določbo, ki ne opredeljuje posameznih kršitev, ki pa jo bo mogoče uporabiti, kadar zaradi nezakonite dejavnosti imetnika licence pride do hujših posledic za življenje in zdravje ljudi, javni red, javno varnost ali premoženje večje vrednosti. Ministrstvo bo vsebino razlogov za odvzem opredelilo s konkretnimi posledicami za življenje in zdravje ljudi, javni red, javno varnost ali premoženje večje vrednosti, seveda ob upoštevanju posledic dejanja in vpliva na varnost ljudi in premoženja ter dejstva, da z drugimi ukrepi ni bilo mogoče preprečiti nevarnosti. Pri tem se izrecno misli na ukrepe, ki bi manj prizadeli pridobljeno pravico. Tako bodo inšpekcijski in drugi organi morali najprej storiti vse, da bi preprečili nevarnost z drugimi, milejšimi sredstvi, kot so izrekanje glob, stopnjevanje glob in ob neupoštevanju odločb tudi prepoved dejavnost. Če tudi ti ukrepi ne bodo zadoščali, pa bo ministrstvo licenco odvzelo za stalno.

Predlagatelj je predvidel možnost odvzema vseh licenc, ki jih ima gospodarski subjekt. Ta določba je vključena zaradi zagotavljanja varnosti naročnikov varnostnih storitev, javnega interesa, javne varnosti in varovanja ljudi ali premoženja. Dejavnost zasebnega varovanja je poklicna in strokovna dejavnost, temelječa na pravnih aktih. Če bi bila gospodarski družbi, ki huje in ponavljajoče krši določbe ZZasV, odvzeta samo ena licenca, je utemeljeno pričakovati, da bo kršila določbe ZZasV tako, da bo nadaljevala varovanje, ne da bi s tem seznanila naročnika, ter bo s tem ogrožala javno varnost in varnost ljudi ali premoženja. Gospodarski subjekt, ki grobo krši določbe ZZasV, ki pomenijo neposredno nevarnost, ali celo povzroči posledico, ne more in ne sme opravljati nobene od oblik zasebnega varovanja, saj je pričakovati, da bo kršitve nadaljeval, veljavna normativna ureditev pa bi mu to omogočala.

V tretjem odstavku je določena obveznost vrniti izvirnik certifikata o licenci in obvestiti pristojni organ o prenehanju delovnega razmerja varnostnemu osebju, saj je pogoj za delo varnostnega osebja ravno delovno razmerje pri imetniku licence. Če imetnik licence certifikata ne vrne, pristojni organ v evidenco vpiše zaznamek in na svoji spletni strani objavi podatke o nazivu firme imetnika ter o številki in vrsti licence.

Z odločbo o odvzemu pa se lahko prepove tudi ponovna pridobitev licence za čas od enega do štirih let od dneva pravnomočnosti odločbe o odvzemu licence.

Imetnik licence, ki preneha ali mu je bil izrečen ukrep začasnega ali trajnega odvzema licence, mora o tem v osmih dneh obvesti naročnike, s katerimi ima sklenjene pogodbe o varovanju na podlagi te licence.

Imetnik licence mora svoje naročnike, ki so zavezanci za obvezno organiziranje varovanja po tem zakonu, obvestiti o uvedbi postopka odvzema licence že v sami fazi uvedbe postopka začasnega ali trajnega odvzema licence. S tem zaradi varovanja javnega interesa dobijo možnost tisti naročniki, ki so dolžni organizirati varovanje po tem zakonu, da pravočasno poskrbijo za ustrezno varovanje. V pretežnem delu gre tu za tiste, ki so pri tem dolžni spoštovati predpise s področja javnih naročil, postopki do izbire novega izvajalca pa lahko trajajo dalj časa.

Ministrstvo mora pri izreku odločbe, s katero kakor koli poseže v izvajanje zasebne gospodarske dejavnosti, utemeljene na svobodni gospodarski pobudi, izhajati iz razlogov varovanja javnega interesa, pri čemer je treba upoštevati okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja, kar bo navedeno v obrazložitvi odločbe. Ministrstvo bo vsebino razlogov za odvzem opredelilo s konkretnimi posledicami za življenje in zdravje ljudi, javni red, javno varnost ali premoženje večje vrednosti, seveda ob upoštevanju posledic dejanja in vpliva na varnost ljudi in premoženja ter dejstva, da z drugimi ukrepi ni bilo mogoče preprečiti nevarnosti.

K 30. členu
V postopku odvzema licence pristojni organ pridobi neobvezno pisno mnenje reprezentativnega strokovnega interesnega združenja.

Pogoji za opravljanje internega varovanja

K 31. členu
Predlog poleg pridobitnega opravljanja zasebnega varovanja na podlagi pogodbenega odnosa in na podlagi pridobljene licence dovoljuje tudi neprofitno varovanje za lastne potrebe (interno varovanje), ki se ne sme opravljati na trgu. Pravna ali fizična oseba, državni organ, organizacija, zavod ali agencija imajo možnost za lastno varovanje poskrbeti z usposobljenimi varnostniki, ki imajo podeljeno licenco po tem zakonu. Dosedanji zakon ni omogočal, da bi lahko varnostniki opravljali delo tudi pri drugih osebah, ki niso imeli licence, temveč so morali v ta namen obvezno sklepati pogodbe z imetniki licenc, kar pa je nepotrebno omejevanje. Status varnostnika so imele samo osebe, ki so bile zaposlene pri imetniku licence. Pravne in fizične osebe ter drugi subjekti zdaj lahko v skladu z določbami tega zakona opravljajo interno varovanje za lastne potrebe, vendar morajo pred tem opraviti registracijo pri pristojnem organu – gre za enostavnejši in cenejši postopek, kot je pridobitev licence. Določeni so pogoji in omejitve, kdaj lahko nekdo organizira interno varovanje. Varnostniki, ki bodo v delovnem razmerju pri izvajalcih internega varovanja, imajo enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo varnostniki, ki so v delovnem razmerju pri imetnikih licenc. Za izvajalce internega varovanja je posebej namenjen varnostnik čuvaj – saj je pričakovati, da bodo za ta dela usposobili osebje, ki je že zaposleno pri njih in opravlja naloge receptorja, vratarja in druge podobne naloge. V programu usposabljanja, ki traja 54 ur, bo posameznik pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik čuvaj.

Gospodarske družbe in drugi, ki bodo želeli sami organizirati varovanje ljudi in premoženja na njihovem območju (interno varovanje), bodo lahko zaposlili usposobljene varnostnike, ki imajo licence v skladu s tem zakonom ter službene izkaznice, ali pa bodo v ta namen usposobili obstoječe kadre in zanje pridobili službene izkaznice. Za interno varovanje družbi ne bo treba pridobiti licence in izpolnjevati posebnih pogojev, temveč bo zadoščala registracija pri pristojnem organu, ki bo gospodarsko družbo vpisal v javno evidenco. Registracija bo enostaven postopek, javna evidenca pa bo omogočala pregled nad družbami, ki se bodo varovale z usposobljenim varnostnim osebjem.

Družba, ki ima organizirano interno varovanje in bi želela za svoje potrebe opravljati obliko zasebnega varovanja zunaj matičnega območja delovanja (kot je na primer prevoz in varovanje denarja in drugih vrednostnih pošiljk ter drugo), bo morala pridobiti ustrezno licenco pod enakimi pogoji kot imetniki licence, ki opravljajo pogodbeno varovanje.

Ne glede na vrsto varovanja (pogodbeno ali interno), bodo veljali za vse varnostno osebje enaki kriteriji v smislu vstopnih pogojev, usposobljenosti, pravic, ukrepov in dolžnosti.

Gre za sorazmerno možnost, da tisti, ki želijo za svojo varnost poskrbeti sami, to lahko po novem storijo tudi tako, da zaposlijo usposobljeno varnostno osebje (MNZ jim izda službeno izkaznico) in se registrirajo. Namen registracije je, da ostane pregled nad tistimi varovanimi območji, za katere skrbi usposobljeno varnostno osebje. Glede na dejstvo, da v zasebnem varovanju neprestano manjka ljudi, da gre za deficitarni poklic, je to tudi eden izmed ukrepov rešitve. Nacionalna poklicna kvalifikacija varnostnik čuvaj, ki jo posameznik s končano osnovno šolo pridobi v 54-urnem programu usposabljanja s preizkusom usposobljenosti, bo primerna za tiste, ki so danes zaposleni kot vratarji ali receptorji, pa za ta dela niso bili strokovno usposobljeni.

Do zdaj se je lahko varnostno osebje zaposlovalo izključno pri imetnikih licenc, ti pa so potem sklepali pogodbe o varovanju z naročniki. Zaradi take nesorazmerne omejitve je nastalo veliko sivo polje oseb, ki sicer skrbijo za varnost (vratarji, receptorji in drugi), vendar za to delo niso niti usposobljeni niti nimajo nobenih posebnih pooblastil ali ukrepov, razen tistih, ki jih ima vsak lastnik glede svoje lastnine.

Predlog zakona predvideva pogoj, da ima družba za zasebno varovanje varnostnega menedžerja, usposobljene varnostnike in interni akt, s katerim določi oznake, delovno obleko, opremo in vozila. Če bo izvajalec internega varovanja zaposloval manj kot 30 varnostnikov, lahko naloge varnostnega menedžerja opravlja oseba, ki je pri njem zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom in ima najmanj visoko strokovno izobrazbo. V teh primerih se šteje, da gre za varovanje v manjšem obsegu, in to lahko opravljajo tudi druge odgovorne osebe – dejstvo je, da ne opravljajo varovanja na trgu za druge, temveč varujejo lastne prostore. Če bo družba za zasebno varovanje zaposlovala večje število varnostnikov, bo morala imeti varnostnega menedžerja, ki izpolnjuje pogoje iz tega zakona. Varnostniki, ki bodo delali pri izvajalcih internega varovanja, morajo biti v delovni obleki in označeni enako, kot to velja za varnostnike pri imetnikih licenc. Enako velja tudi za pravice in dolžnosti, ki jih imajo v skladu s tem zakonom.

Ne more pa biti interno varovanje organizirano pri tistih, za katere je s tem zakonom ali z uredbo, ki ureja obvezno organiziranje varovanja, določena obveznost varovanja, ali na objektih in območjih, ki so brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopni vsakomur. Zakon veže te kraje na opredelitev javnega kraja, ki je kot pojem urejen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru. Ta pogoj je obvezen predvsem zaradi višjih standardov, ki so določeni za imetnike licenc v nasprotju z izvajalci internega varovanja, kot so:
- varnostno preverjeni lastniki in zastopniki imetnika licence, kar omogoča višji standard verodostojnosti pravnih oseb;
- zavarovanje odgovornosti za škodo, ki bi lahko nastala pri njihovem delu;
- zagotavljanje internega nadzora nad delom varnostnega osebja v skladu s sprejeto metodologijo;
- lasten ali pogodbeno zagotovljen varnostno-nadzorni center, ki zagotavlja upravljanje in stalen fizični nadzor nad sistemi tehničnega varovanja ali sistemi in napravami;
- licence ne morejo pridobiti tisti, ki jim je bila odvzeta licenca ali proti katerim je uveden postopek za odvzem ali ki so v času prepovedi ponovne podelitve, ki jo organ izreče imetniku licence, ki huje krši predpise s področja zasebnega varovanja, ali tisti, ki nima izpolnjenih davčnih obveznosti.

Vse to so razlike v javnem interesu do tistih, ki morajo imeti licenco po tem zakonu, v primerjavi s tistimi, ki opravljajo interno varovanje za lastne potrebe. Kadar je za koga določeno, da se mora obvezno varovati ali da bo varovanje izvajano na javnih krajih, kjer se pričakujejo tudi tretje osebe, obiskovalci, pa morajo biti zagotovljeni višji standardi.

Pogoji za pridobitev službene izkaznice

K 32. členu
Splošni pogoji, ki veljajo za vse varnostno osebje, so naslednji:
- da je prosilec star najmanj 18 let;
- da ima državljanstvo države članice Evropske unije, EGS in Švice;
- da je strokovno usposobljen glede na vrsto del, ki jih opravlja;
- da je varnostno preverjen in nima varnostnih zadržkov;
- da mu v obdobju zadnjih dveh let ni bila odvzeta službena izkaznica zaradi kršitev tega zakona;
- da je zdravstveno in psihično sposoben ne glede na vrsto dela;
- da aktivno obvlada slovenski jezik.

Posebej so določeni pogoji ugotavljanja zdravstvene in psihične sposobnosti in pogoji za ugotavljanje aktivnega znanja slovenskega jezika.

Aktivno znanje slovenskega jezika se lahko poleg dokazil iz tretjega odstavka na drug način dokazuje tudi z naslednjimi dokumenti:
- kopijo pridobljenih nazivov v jeziku države članice gostiteljice, s katero imetnik dokazuje, da je opravil usposabljanje v slovenskem jeziku;
- kopijo dokazila, ki potrjuje znanje jezika ali jezikov države članice gostiteljice (na primer univerzitetna diploma, kvalifikacija, ki jo izda trgovinska zbornica, kvalifikacija, ki jo izda priznana organizacija za jezikovno usposabljanje, kot je Goethe Institut, itd.),
- dokazilom o predhodnih poklicnih izkušnjah v državi članici gostiteljici.

Če posameznik ne more predložiti nobenega od teh dokumentov ali obstaja dvom, da aktivno obvlada slovenski jezik, se lahko zahteva pogovor ali (ustni in/ali pisni) preizkus, s katerim se ugotovi aktivno znanje slovenskega jezika.

Prosilcu se lahko na podlagi njegove vloge izda službena izkaznica za tisto vrsto dela, za katero je strokovno usposobljen in izpolnjuje predpisane pogoje.

K 33. členu
Poleg splošnih pogojev pa mora posameznik izpolnjevati tudi posebne pogoje, določene s tem zakonom v zvezi z delovnimi izkušnjami glede na vrsto dela, ki ga bo opravljal, in pogoje, določene s katalogi strokovnih znanj in spretnosti za vsak posamezen poklic.

Posameznik lahko pridobi poklicno kvalifikacijo glede na svojo strokovno usposobljenost. Na področju zasebnega varovanja so glede na vrste del, ki jih opravljajo, priznani poklici varnostnik čuvaj, varnostnik, varnostnik nadzornik, operater VNC, varnostnik telesni stražar, varnostni menedžer, varnostni tehnik in pooblaščeni inženir varnostnih sistemov. Vzpostavljena sta sistem poklicnih standardov in sistem pridobivanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij, ki je prevladujoč. Vzporedno s tem pa že nekaj let delujejo tudi izobraževalni zavodi, ki izobražujejo mladostnike in odrasle za poklic tehnik varovanja. Posameznik, ki bo pridobil izobrazbo tehnik varovanja, bo na podlagi diplome lahko pridobil službeno izkaznico za varnostnika, po izpolnitvi posameznih pogojev delovnih izkušenj pa tudi za varnostnika nadzornika in druge, odvisno od izpolnjevanja pogojev, določenih v katalogih strokovnih znanj, in spretnosti glede na posamezno poklicno kvalifikacijo. V pripravi je tudi višji strokovni izobraževalni program za pridobitev naziva "inženir varovanja".

Za delovne izkušnje na področju varovanja se štejejo izkušnje, pridobljene z neposrednim opravljanjem dela varnostnega osebja, ki ima pravico uporabe ukrepov v zasebnem varovanju in izkušnje, pridobljene z neposrednim opravljanjem nalog pooblaščenih uradnih oseb državnih organov in organov lokalnih skupnosti, ki imajo pravico uporabe pooblastil in prisilnih sredstev (policist, občinski redar, pravosodni policist, vojaški policist).

Prosilec, ki prosi za službeno izkaznico in je od pridobitve strokovne usposobljenosti (v izobraževalnem programu, programu usposabljanja ali z pridobitvijo nacionalne poklicne kvalifikacije) minilo že več kot pet let se mora udeležiti obdobnega usposabljanja in opraviti preizkus strokovne usposobljenosti. Namen določbe je, da se posamezniki, kateri so se usposabljali pred več kot pet leti, osvežijo pridobljena znanja, se seznanijo z novostmi in da se preverijo ali so strokovno usposobljeni za opravljanje nalog zasebnega varovanja, saj lahko varnostno osebje z opravljanjem svojih nalog poseže v človekove pravice in svoboščine, pomanjkanje znanja pa še poveča tveganje.

Pri tem je treba izrecno poudariti, da je obdobno usposabljanje s preizkusom oziroma preverjanjem znanja obvezno tudi v postopkih preverjanja in potrjevanja nacionalne poklicne kvalifikacije s področja zasebnega varovanja na podlagi predhodno pridobljenih znanj policista, vojaškega policista, pravosodnega policista, občinskega redarja in drugih sorodnih poklicev, ki imajo po vsebini sicer podobne naloge, vendar je način uporabe ukrepov varnostnika bistveno drugačen (manjše poseganje v človekove pravice in svoboščine) od pooblastil teh oseb.

Ta določba je usklajena z določbo o obveznem obdobnem usposabljanju, ki ga mora celotno varnostno osebje opraviti vsakih 5 let. Gre za eno ali dvodnevna usposabljanja v katerih se posameznike seznani z novostmi v zakonodaji, poda glavna znanja in na koncu preveri strokovno usposobljenost.

K 34. členu
Vloga za pridobitev službene izkaznice s točno navedbo vrste del se vloži pri pristojnem organu, ki postopek vodi v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Vsebina vloge bo urejena v pravilniku o izvajanju zakona o zasebnem varovanju.

K 35. členu
Osnovno pravilo pri zasebnem varovanju je, da varnostno osebje ne more delati samostojno, ne da bi bilo v delovnem razmerju pri imetniku licence ali izvajalcu internega varovanja. Določena je obveza, da mora varnostno osebje, ki v 30 dneh od vročitve službene izkaznice ne sklene delovnega razmerja ali ki prekine delovno razmerje z imetnikom licence ali izvajalcem internega varovanja za več kot 30 dni, v osmih dneh vrniti službeno izkaznico pristojnemu organu, ki jo deponira. Organ bo shranil službeno izkaznico in jo bo stranki vrnil, če se bo ta zaposlila pri imetniku licence ali izvajalcu internega varovanja.

Prenehanje veljavnosti in odvzem službene izkaznice

K 36. členu
Posebej so določeni pogoji za prenehanje službene izkaznice in pogoji za odvzem. V nasprotju s sedanjim stanjem so taksativno našteti primeri, kdaj lahko pristojni organ odvzame službeno izkaznico oziroma kdaj ta preneha veljati.
Do prenehanja pride, če imetnik ne želi več opravljati zasebnega varovanja, če umre ali če je od deponiranja službene izkaznice preteklo več kot dve leti.

Če imetnik izkaznice ne želi več opravljati dejavnosti varovanja, mora v osmih dnevih od nastopa razloga prenehanja vrniti službeno izkaznico, pristojni organ pa službeno izkaznico uniči. Če pristojni organ izkaznice ne prejme, v evidenco vpiše zaznamek o statusu službene izkaznice, na svoji spletni strani pa objavi ime in priimek imetnika službene izkaznice ter številko te izkaznice.

K 37. členu
Pri odvzemu službene izkaznice gre za neizpolnjevanje predpisanih pogojev, prepovedi s sodno odločbo ali za najhujše kršitve tega zakona, h katerim spada tudi opravljanje zasebnega varovanja, ne da bi bil zaposlen pri imetniku licence ali izvajalcu internega varovanja (pri tem je mišljeno tudi delo na črno – varnostnik opravlja zasebno varovanje za nekoga, ki nima licence ali ni izvajalec internega varovanja, ne glede na to, da je pri enem imetniku zaposlen, na črno pa opravlja varovanje nočnega lokala) – v teh primerih je obvezen odvzem.
Med kršitvami so tudi posebej omenjena nezakonita in nestrokovna uporaba ukrepov varnostnika in povzročitve telesne poškodbe ali kršitve človekovih pravic in svoboščin ter uporaba drugih prisilnih sredstev, živali kot prisilnega sredstva ali nevarnih predmetov, ki so s tem zakonom prepovedani.
O uvedbi postopka mora organ obvestiti imetnika licence ali izvajalca internega varovanja. Imetnik je dolžan v osmih dneh vrniti službeno izkaznico pristojnemu organu. Če je ne vrne, pristojni organ vpiše v evidenco zaznamek o statusu službene izkaznice, na svoji spletni strani pa objavi ime in priimek imetnika licence ter številko službene izkaznice. Predlog za odvzem lahko podajo policija, inšpekcijski organi, reprezentativno združenje, imetnik licence ali izvajalec internega varovanja, če ugotovijo dejstva in okoliščine, naštete v tem členu.

Če policija ali inšpektor pri delu ugotovi, da ima posameznik neupravičeno službeno izkaznico, zoper njega v skladu s predpisi ukrepa, mu odvzame službeno izkaznico in jo takoj pošlje pristojnemu organu v nadaljnji postopek; pristojni organ zadevo preuči in po potrebi izvede nadaljnje postopke.

IV. Strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje (38. do 43. člen)

K 38. členu
Varnostno osebje se mora obvezno strokovno usposabljati in izpopolnjevati po programih, ki jih določi minister – gre za usposabljanja, ki so določena z zakonom kot obvezna in jih mora varnostno osebje opraviti pri organizatorju usposabljanj, ki so nosilci javnega pooblastila.

Določeno je, kdaj gre za strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje po tem zakonu in da se po zaključku usposabljanja obvezno opravi preizkus strokovne usposobljenosti.

Stroške obveznega strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, ki je v interesu delodajalca, plača imetnik licence ali izvajalec internega varovanja, če pa ni v delovnem razmerju, jih plača posameznik sam. V praksi se pojavljajo tudi financiranja s strani zavodov za zaposlovanje, kar ne sme biti zadržek za plačilo. Zakon je zaradi varovanja javnega interesa, ki je določen v drugem odstavku 2. člena tega zakona, zadolžil imetnika licence, da bo plačal usposabljanja in izpopolnjevanja, ki se jih bo moralo udeležiti varnostno osebje. Razlog za to je tudi v dejstvu, da varnostno osebje ne more samostojno opravljati nalog zasebnega varovanja, temveč je vezano na imetnika licence, ki zagotavlja interni nadzor, plačuje zavarovanje za odgovornost za škodo in mora izpolnjevati druge pogoje, določene s tem zakonom. Pri tem pa seveda ni mišljeno, da bo imetnik licence plačal varnostniku usposabljanje za varnostnika telesnega stražarja, če nima interesa, da bi to delo pri njem opravljal – v teh primerih se bosta o tem dogovorila.

K 39. členu
Opredeljeno je interno strokovno izpopolnjevanje pri imetnikih licenc v zvezi z usposobljenostjo varnostnega osebja (varovanje javnih zbiranj, varovanje prevoza gotovine, uporaba plinskega razpršilnika, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje, uporaba in nošenje orožja, uporaba službenega psa) ali v zvezi z delom, ki ga pri njem opravlja.

Imetnik licence mora varnostnemu osebju najmanj enkrat letno zagotoviti možnost internega izpopolnjevanja za dela, ki jih zanj opravlja. S tem se povečuje strokovna usposobljenost varnostnega osebja in zmanjšuje možnost nastanka napak, nestrokovnosti ali drugih škodnih dogodkov. Dejstvo je, da se posamezne družbe tega zavedajo že danes, ko to v zakonu ni posebej predpisano. Ostalim družbam je napisana obveza, da to zagotovijo, za vse pa velja, da morajo evidentirati vsebino in čas trajanja strokovnega izpopolnjevanja, pristojnost, rezultate preverjanja ter podatke o izvajalcu. Najmanj osem dni pred začetkom strokovnega izpopolnjevanja morajo o kraju in času tega izpopolnjevanja obvestiti reprezentativno združenje, ki lahko pri tem nudi strokovno pomoč. To je reprezentativnemu združenju dano tudi iz razlogov, da spremlja strokovna usposabljanja in izpopolnjevanja ter pripravlja predloge rešitev.

K 40. členu
Usposabljanje in izpopolnjevanje je določeno na vseh ravneh in stopenjsko, od osnovnega usposabljanja oziroma izobraževanja za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije ali za pridobitev naziva tehnik varovanja do obveznih izpopolnjevanj, določenih v zakonu (varovanje prevozov gotovine in varovanje prireditev v gostinskih lokalih), ter internih izpopolnjevanj pri imetniku licence. Pri tem je obvezno, da se to znanje preveri in da se evidentirajo rezultati preverjanja ter vsebina, čas in trajanje usposabljanj in izpopolnjevanj.

S predlogom je določeno, da je posameznik strokovno usposobljen glede na vrsto dela, ki ga opravlja po tem zakonu, če ima:
1. opravljen izobraževalni program ali
2. opravljeno strokovno usposabljanje in uspešno opravljen preizkus usposobljenosti v programih strokovnega usposabljanja za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije ali
3. na drug način pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije.

Ker so z zakonom določeni obvezno obdobno izpopolnjevanje in obdobni preizkus strokovne usposobljenosti ter posebna znanja za opravljanje določenih vrst dela, se z zakonom določa, da je varnostno osebje strokovno usposobljeno za tisto vrsto dela, za katero se je usposobilo v programih strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja ter vsakih pet let opravilo obdobni preizkus strokovne usposobljenosti, določen s tem zakonom. Če vsakih pet let ne bo opravilo obdobnega preizkusa strokovne usposobljenosti, se bo štelo, da ni strokovno usposobljeno za opravljanje svojega dela in da ne more samostojno opravljati dela varnostnega osebja.

Pristojni organ primerja izobraževalne programe s področja varovanja s sprejetimi katalogi strokovnih znanj in spretnosti in programi usposabljanja ter pridobi mnenje reprezentativnega združenja; na podlagi tega prizna strokovno usposobljenost. Pred leti je bil pripravljen izobraževalni program na srednji poklicni stopnji "tehnik varovanja", ki je bil pripravljen na podlagi poklicnih standardov za varnostnika, varnostnika nadzornika in operaterja VNC, trenutno pa je v pripravi tudi višji strokovni izobraževalni program "inženir varovanja", ki je bil pripravljen na podlagi poklicnega standarda varnostni menedžer in varnostnik telesni stražar. Ker so bili za pridobitev posamezne poklicne kvalifikacije pripravljeni katalogi strokovnih znanj in spretnosti, ki so med vstopne pogoje zapisali določeno število let delovnih izkušenj in v posameznih primerih tudi potrebno vstopno izobrazbo, se ne more šteti, da je posameznik neposredno pridobil strokovno usposobljenost, temveč jo bo pridobil, ko bo pridobil ustrezne delovne izkušnje, kot jih določa katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti. V tem predlogu je določeno število let delovnih izkušenj, ki se bo moralo upoštevati tudi pri reviziji katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti za varnostnika nadzornika, varnostnega menedžerja in operaterja VNC. Pridobljeni sta bili mnenji pristojnih ministrstev za delo in za šolstvo, s katerima je bilo besedilo predloga zakona tudi usklajeno.

K 41. členu
Opredeljeni so način opravljanja obdobnega preizkusa strokovne usposobljenosti in pravila glede možnosti ponavljanja in posledice, če oseba preizkusa ne opravi ali se ga ne udeleži. Obdobni preizkus strokovne usposobljenosti je bil uveden že z zakonom iz leta 2007, rok pa se izteče konec leta 2012. V prehodnih določbah je določeno, da obveznost, ki je bila določena v zakonu iz leta 2012, ostane, kar pomeni, da bo moralo celotno varnostno osebje do konca leta 2012 opraviti obdobno strokovno usposabljanje in opraviti obdobni preizkus strokovne usposobljenosti. Ta se opravlja vsakih pet let, s čimer se zagotavlja javni interes, da bodo osebe, ki delajo na področju zasebnega varovanja, strokovno usposobljene za opravljanje svojega dela. Pri tem se sledi dejstvu, da ima varnostno osebje na podlagi tega zakona pravico uporabe ukrepov in opravljanja drugih nalog, s katerimi lahko poseže v človekove pravice. Podobno je preverjanje urejeno za občinske redarje na tri leta, za nadzornike na smučišču na štiri leta, za policiste pa je urejena redna obveza usposabljanja in izpopolnjevanja. Poklice s področja varovanja je treba šteti zaradi narave tega dela za rizične tudi v tem smislu, da se je treba stalno usposabljati in izpopolnjevati, da se zagotavlja strokovna usposobljenost; pri tem gre tako za teoretična kot tudi za praktična znanja. Dejstvo je, da je v zasebnem varovanju še vedno veliko varnostnega osebja, ki se nikoli ni udeležilo nobenega usposabljanja in izpopolnjevanja, saj mu je bila z zakonom iz leta 1994 kakor tudi z zakonom iz leta 2003 priznana usposobljenost za opravljanje njegovega dela. S tem sistemom stalnega usposabljanja in izpopolnjevanja, ki je bil uveden že leta 2003 in nadgrajen z obdobnim usposabljanjem v letu 2007, pa se zagotavljajo obnavljanje znanja, seznanjanje z novostmi s področja varovanja in tudi preverjanje pridobljenega znanja. Obdobno usposabljanje je bilo predvideno kot eno- do dvodnevno usposabljanje, odvisno od zahtevnosti potrebnih znanj in spretnosti.

K 42. členu
Posebej so opredeljene pristojnosti ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, na področju usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja, določanja programov usposabljanja in izpopolnjevanja (zdaj je vseh skupaj sedem – za posamezno nacionalno poklicno kvalifikacijo, posebej pa še za varovanje prireditev v gostinskih lokalih, uporaba plinskega razpršilnika, uporabo službenega psa, varovanje in prevoz gotovine in drugih vrednostnih pošiljk), zaradi česar je bilo treba določiti enostavno sprejetje in revizijo programov usposabljanja. Gre za programe usposabljanja, ki veljajo za gospodarstvo – za družbe, ki opravljajo dejavnost zasebnega varovanja, poleg znanj, ki so obvezna zaradi zaščite javnega interesa na tem področju (znanja iz zakona o zasebnem varovanju ter predpisov s področja varstva osebnih podatkov zaradi zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic in svoboščin), pa posamezniki pridobijo tudi poklic –, te vsebine pa so zaradi sprememb in razvoja dejavnosti na pobudo uporabnikov – imetnikov licenc – večkrat predmet sprememb.

Minister določi izvajanje strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja varnostnega osebja, s katerim opredeli način strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, tarifo, imenovanje in sestavo komisij ter postopek preverjanja znanja. Pobudo za pripravo programov lahko dajo reprezentativno združenje, imetniki licenc ter organizatorji strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja.

Minister z odredbo določi programe strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja za varnostno osebje. Program strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja je pripravljen za posamezno poklicno kvalifikacijo ali za drugo obvezno znanje na podlagi poklicnih standardov z upoštevanjem katalogov strokovnih znanj in spretnosti.

S programom strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja se določijo podrobnejša vsebina posameznega programa, trajanje strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, preverjanje znanja, število točk za izračun cene glede na potrebno pokrivanje stroškov za izvedbo programov (vrednost točke je določena s pravilnikom o izvajanju strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja), kadrovski in materialni pogoji glede na zahtevnost posameznega programa ter zahtevana znanja in spretnosti varnostnega osebja. Program usposabljanja se javno objavi v posebni publikaciji in na spletni strani pristojnega organa.

K 43. členu
Določena je možnost pristojnega organa, da na podlagi javnega natečaja podeli javno pooblastilo za izvajanje nalog strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja. V drugem odstavku so določeni pogoji, ki jih morajo poleg splošnih pogojev za podelitev javnega pooblastila iz 8. člena tega zakona izpolnjevati organizatorji usposabljanj.

V. Ukrepi in dolžnosti varnostnika (44. do 60. člen)

K 44. členu
Uporaba ukrepov varnostnikov iz tega poglavja mora biti strokovna in sorazmerna zakonitemu cilju njihove uporabe, ob upoštevanju človekovih pravic in svoboščin. Ukrepe sme varnostnik uporabiti samo na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Pred izvedbo ukrepa mora osebe pravočasno in razumljivo seznaniti s pravili varovanja in redom na varovanem območju. Posebno skrbno mora varnostnik ravnati z otroki in mladoletniki, invalidi, starejšimi in bolnimi osebami, vidno nosečimi ženskami in šibkejšimi.

Niti imetnik licence niti naročnik ne smeta varnostniku odrediti izvajanje ukrepov ali nalog v nasprotju z določili tega zakona.

Ločeno so urejeni ukrepi varnostnika, ki so taksativno našteti, od uporabe plinskega razpršilnika ali službenega psa, ki ga nimajo pravice uporabiti kot prisilno sredstvo, temveč samo pod pogoji, ki jih določa zakon.

V praksi so bili primeri, ko se je v skladu z analogijo s policijskimi pooblastili upravičevala uporaba različnih sredstev, kar se je po občut­ku zdelo učinkovito. Tako so pod pretvezo zasebnih varnostnih sto­ritev varnostniki ustrahovali ljudi z različnimi sredstvi prisile, celo s konji in psi. Seveda tako ravnanje ljudi bolj ogroža kakor varuje. Po drugi strani pa uporaba živali za dejavnost, za katero niso izurjene in ne ustrezno pripravljene, pomeni trpinčenje, ki škoduje tudi ugledu podjetja za zasebno varovanje. Zato zakon določa, da niti imetnik licence niti naročnik ne smeta varnostniku odrediti izvajanje ukrepov in nalog v nasprotju z določbami tega zakona – torej velja načelo zakonitosti, samo tista sredstva, ki so predpisana s tem zakonom. Ravno tako ni dovoljena uporaba drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov ali živali kot prisilno sredstvo. Posebej usposobljenega službenega psa lahko usposobljen varnostnik uporabi samo na način, predpisan s tem zakonom; ne sme uporabljati privatnega psa, temveč službenega, namenjenega za te namene in redno usposabljanega.

Za varnostnike je izrecno določeno, da ne smejo imeti ne v posesti in ne uporabljati drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov in snovi, katerih nabava in posest osebam ni dovoljena ali je omejena. V praksi so bili primeri, ko je nadzorni organ pri varnostniku v žepu našel bokser ali plinski razpršilnik, varnostnik pa se je izgovarjal, da je te predmete našel bi obiskovalcu. Varnostnik mora v takih primerih obvezno takoj obvestiti policijo in osebo zadržati do prihoda policije. Številka 113 je neprestano dosegljiva, zaradi česar tak izgovor ne more držati. Varnostnik predmetov, ki jih zadrži, ne more kar vtakniti v žep, temveč mora naročnik na objektu poskrbeti za ustrezno varovane prostore, kjer bo varnostnik te predmete lahko shranil in jih tudi ustrezno evidentiral.

Varnostnik lahko ukrepe uporablja samo na varovanem območju, razen v primerih, določenih s tem zakonom.

Minister bo v pravilniku podrobneje predpisal način izvajanja ukrepov varnostnikov in uporabo drugih sredstev. V pravilniku bo določeno, kakšni plinski razpršilniki so lahko v uporabi, saj varnostnik ne sme uporabljati privatnih sredstev, temveč samo službena – to velja tako za orožje kot tudi za plinske razpršilnike in sredstva za vezanje in vklepanje.

Pri tem velja omeniti, da je opremljenost varnostnika odvisna od imetnika licence in dogovora z naročnikom. Ker so sredstva za vezanje in vklepanje, predvsem pa plinski razpršilnik po svoji naravi tudi obrambna sredstva, saj varnostnik z lisicami ali vezico zveže osebo, če je ne more zadržati do prihoda policije ali če s fizično silo ne more preprečiti neposrednega ogrožanja ljudi ali premoženja ali odvrniti istočasnega protipravnega napada na sebe ali osebo, ki jo varuje, je treba šteti, da ima pravico do teh sredstev. Ker pa varnostnik opravlja naloge zasebnega varovanja za naročnika, s katerim je imetnik licence sklenil pogodbo o varovanju, do teh sredstev nima pravice že po zakonu, temveč je to odvisno od volje naročnika in od imetnika licence, ki načrtuje ukrepe, potrebne za zavarovanje naročnika.

K 45. členu
Pri opravljanju nalog zasebnega varovanja sme varnostnik (varnostnik čuvaj, varnostnik, varnostnik nadzornik, varnostnik telesni stražar in varnostni menedžer), če so ogroženi življenje, osebna varnost in premoženje ali če je kršen red ali javni red na varovanem območju, uporabiti naslednje ukrepe:
1. opozorilo;
2. ustno odredbo;
3. ugotavljanje istovetnosti;
4. površinski pregled;
5. preprečitev vstopa na varovano območje oziroma izstopa z njega;
6. zadržanje osebe;
7. uporabo fizične sile;
8. uporabo sredstev za vklepanje in vezanje.

Red in javni red na varovanem območju se večkrat prekrivata, saj lastnik varovanega območja ali pa organizator prireditve na varovanem območju marsikdaj določa red, ki je hkrati tudi javni red.
Če je kršen javni red, je skoraj brez izjeme kršen tudi red na varovanem območju, zato je v javnem interesu, da ima tisti, ki vzdržuje red na določenem območju, pravico, da uporabi ukrepe tudi v primerih, če bi prišlo do kršitve javnega reda. Varnostnik bo v teh primerih uporabil predpisane ukrepe in osebi odredil, naj zapusti varovano območje.
Če oseba tega ne bo upoštevala in se ne bo ravnala v skladu z ukrepi varnostnika, jo ima varnostnik pravico zadržati do prihoda policije; ta bo ukrepala zoper njo v skladu s predpisi, saj je tako z zakonom, ki ureja javna zbiranja, kot tudi s tem predlogom določena sankcija za osebe, ki se ne ravnajo v skladu z navodili in ukrepi varnostnika (v ZJZ je omenjen reditelj, vendar na podlagi ZJZ nekatere prireditve varujejo tudi varnostniki).
Na ta način je s predlogom zakona dana možnost, da bo mogoče celovito poskrbeti za red na prireditvah in na varovanih območjih.

Določena je prepoved uporabe ukrepov od 4. do 8. točke zoper uradne osebe zavodov za prestajanje kazni zapora, policije, vojske in drugih uradnih oseb državnih organov in lokalnih skupnosti, ko opravljajo svoje uradne naloge na varovanem območju. Varnostnik lahko policista opozori na okoliščine in ravnanje, ki pomenijo ali bi pomenili kršitev reda ali javnega reda na varovanem območju, in če bo policist s svojim ravnanjem javni red že kršil ali celo ogrožal premoženje, osebno varnost ali življenje ljudi, mu lahko izreče tudi ustno navodilo ali zahtevo, naj preneha tako ravnati ali naj zapusti varovano območje, lahko pa tudi ugotovi njegovo istovetnost. Te pravice so mu dovoljene zaradi dejstva, ker so na določenih varovanih območjih različna sredstva, kemikalije in druge nevarne snovi, ki policistom niso poznane, zaradi česar so ti ukrepi tudi zoper policiste upravičeni. Nikakor pa ne sme varnostnik policista površinsko pregledati ali izvesti kateri koli drug ukrep. S tem, da ga opozori na nevarnosti ali na red ali da mu da navodilo ali od njega zahteva, naj neha ogrožati ljudi, varnostnik ne poseže v policistovo delo; pravilno je namreč, da so policisti seznanjeni z redom in drugimi okoliščinami, ki so na varovanem območju. Taki primeri bi bili primeri nesreč v tovarnah s kemikalijami, saj policisti praviloma niso seznanjeni z lastnostmi kemikalij in bi s svojim ravnanjem lahko ogrozili tako sebe kot tudi druge, po pravilu pa so varnostniki hkrati tudi gasilci v takih objektih ter so zadolženi in usposobljeni za odpravo prvih nevarnosti. Praksa pa pozna tudi primere, ko je zasebni varnostnik zara­di napačnega razumevanja »svojih pravic« menil, da lahko ukrepa zoper uslužbence policije in drugih državnih organov, čeprav je bil izrecno opozorjen, da na varovanem območju opravljajo zakonite naloge. Znan je primer, ki je odmeval v javnosti, ko so zasebni varnostniki dobesedno obkolili uslužbenca Ministrstva za notranje zadeve in mu celo z grožnjami skušali preprečiti izvajanje zakoni­tega nadzora nad njihovim sumljivim početjem, v enem primeru pa so zasebni varnostniki skušali odvzeti policistu službeno orožje, ko je ta po uradni dolžnosti prišel na sodišče.

Če so s posebnimi zakoni (varovanje letališč, igralnic in jedrskih objektov) določeni dodatni ukrepi, lahko varnostniki uporabijo tudi te.

Pri svojem delu lahko varnostnik uporablja videonadzorne in druge sisteme tehničnega varovanja v skladu s področno zakonodajo (Zakon o varstvu osebnih podatkov ureja pravila za uporabo videonadzornih sistemov).

Osebe so se dolžne ravnati v skladu z ukrepi varnostnika. Osebe ne smejo s silo ali grožnjo, da bodo neposredno uporabile silo, ovirati ali preprečiti izvedbo ukrepa varnostniku. Za ti dve kršitvi sta določeni tudi globi.

Praksa je pokazala, da mora biti uporaba posameznega ukrepa natančno določena, saj bi ureditev s preširokim obse­gom nedoločenih pravnih pojmov dopuščala čezmerno uporabo sile na področju zasebnega varovanja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 166/2000 navaja, da je zasebni varnostnik z močnim udarcem v obraz presegel dovoljeno obram­bo, ki bi v najmanjši mogoči meri ogrožala tožnikovo telesno integri­teto. Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da je zasebni var­nostnik ravnal neprofesionalno. S tem ko je prekoračil meje potreb­ne obrambe, je prekršil poklicno dolžnost. Zato je sodišče ugotovi­lo še odškodninsko odgovornost varnostnikovega delodajalca (sodba II Ips 166/2000). Primer nazorno pokaže, da so bili s pomanjkljivo ureditvijo tudi varnostniki na hudi preizkušnji, da v nevarnih okoliščinah ukrepajo na nezakonit in kazniv način, njihovi deloda­jalci pa so morali plačevati škodo, povzročeno s protipravno upora­bo »najmanjše potrebne sile«. Na ta način se je razvijala nevarna praksa, ki je dopuščala, da so bile »pravice zasebnega varnostnika« pogosto uporabljane zgolj na podlagi sicer prepovedane analogije s policijskimi pooblastili.

(6) Organizacija službe varovanja v varovanem objektu in območju mora vsebovati podatke o posameznih delovnih mestih službe varovanja s potrebnim številom varnostnikov in z opredelitvijo njihovih nalog in odgovornosti pri izvajanju pooblastil zasebnega varovanja. Delovna mesta službe varovanja morajo biti načrtovana na mestih, kjer se zadržuje ali giblje večje število udeležencev, in na mestih, kjer je njihova varnost lahko ogrožena zaradi drugih okoliščin, in sicer tako, da omogočajo dober pregled nad delom varovanega območja, skupaj pa nad celotnim prireditvenim prostorom ter je omogočeno učinkovito in hitro ukrepanje varnostnikov. Posamezno delovno mesto mora imeti svojo oznako, po kateri je prepoznavno. Opredeljeno mora biti delovno mesto vodje varovanja in skupno število vseh varnostnikov, potrebnih na varovanem objektu oziroma območju varovanja. Opredeljena mora biti povezava službe varovanja z varnostno nadzornim centrom. Organizacija mora zajemati tudi ukrepe za izpraznitev prireditvenega prostora ob nevarnosti ali razpustitvi javne prireditve ter ukrepe za zmanjšanje števila udeležencev, če policija tako zahteva.
(7) Način izvedbe fizičnega varovanja mora določati obseg fizičnega in tehničnega varovanja ter naloge in postopke, ki se v različnih fazah javne prireditve (na začetku, vrhuncu, zaključku, itd.) uporabijo za izvedbo varovanja.
(8) V načrt uporabe zvez morajo biti vključena vsa delovna mesta službe varovanja na varovanem objektu in območju ter ustrezni varnostno nadzorni center in varnostniki, ki intervenirajo. Za vsako delovno mesto mora biti v načrtu uporabe zvez navedena oznaka posameznega delovnega mesta, sredstvo zvez, ki ga uporablja, in telefonska številka, če je sredstvo zvez mobilni telefon. Za posamezno delovno mesto mora biti navedena tudi oznaka delovnega mesta (telefonska številka, če je sredstvo zvez mobilni telefon), s katerim komunicira po načrtu uporabe zvez.
(9) Naloge in postopki službe varovanja se opredelijo za posamezno delovno mesto na varovanem objektu in območju. Seznanitev z navedenimi nalogami in prejem izpisa navedenih nalog za posamezno delovno mesto varnostnik potrdi s podpisom in datumom. Opredelitev nalog je lahko le v okviru pooblastil, ki jih določa zakon.
(10) Opredelitev sodelovanja s pristojnimi službami vsebuje opredelitev pogojev (primerov), ki morajo biti izpolnjeni, ko je treba z varovanega objekta in območja poklicati policijo in pristojni regijski center za obveščanje, ki obvesti gasilce, službo nujne medicinske pomoči in druge pristojne službe. Vsebovati mora oznako delovnega mesta (vodja varovanja) na varovanem objektu in območju, ki je zadolženo za klic pristojne službe, ter naslove in telefonske številke policije in pristojnega regijskega centra za obveščanje, ki se jih pokliče, ko so za to izpolnjeni pogoji.
(11) Pri izdelavi načrta varovanja za varovani objekt je treba smiselno upoštevati tudi ukrepe varstva pred požarom, določene s požarnim redom, požarnim načrtom in načrtom evakuacije.
(12) Načrt varovanja mora biti izdelan tako, da so ukrepi prilagojeni posamezni splošni oceni tveganja. Zavezanec mora zagotoviti, da se načrt varovanja ažurira sproti glede na spremenjene okoliščine oziroma oceno stopnje tveganja.

Ljubljana, dne xx. marca 2010

EVA

Na podlagi tretjega odstavka 42. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. xx/11), izdaja ministrica za notranje zadeve

(2) Program strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja iz prejšnjega odstavka se objavi v posebni publikaciji in objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

Št. Xxx-xxx/2011

Ljubljana, dne xx. Xx. 2011

EVA xxxxx

Katarina KRESAL

MINISTRICA

(2) Seznam standardov iz prejšnjega odstavka je v prilogi, ki je sestavni del te odredbe.

Št. Xxx-xxx/2011

Ljubljana, dne xx. Xx. 2011

EVA xxxxx

Katarina KRESAL

MINISTRICA

Priloga 4: Certifikat o licenci

Priloga 5: Certifikat o soglasju

Zadnja sprememba: 02/18/2011

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi zakonov