Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti akti

Show details for EVIDENČNI PODATKIEVIDENČNI PODATKI



Na podlagi 41. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94 in 87/2001 - ZMatD) in 14. člena zakona o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93 in 87/2001) ter 168. člena poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 28/96, 26/97, 46/2000, 3/2001, 9/2001, 13/2001 in 52/2001 - odločba US) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 14. maja 2002 sprejel

NACIONALNI PROGRAM VARSTVA PRED NARAVNIMI
IN DRUGIMI NESREČAMI (NPVNDN)


1. UVOD

Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju program) upošteva vse nevarnosti naravnih in drugih nesreč, ki ogrožajo ljudi, živali, premoženje, kulturno dediščino in okolje. Upošteva tudi naravne in druge danosti, ki vplivajo na nesreče in varstvo pred njimi ter človeške in materialne vire, ki jih je mogoče uporabiti pri obvladovanju nevarnosti in varstvu ogroženih. Program poleg nacionalnih interesov upošteva tudi obveznosti Slovenije, ki izhajajo iz sprejetih mednarodnih konvencij in sporazumov, načela in usmeritve Agende 21 s srečanja na vrhu v Riu ter temeljne cilje in usmeritve iz strategije Združenih narodov za varnejši svet v 21. stoletju. Program je usklajen z akcijskim programom Sveta Evropske unije o Civilni zaščiti, ki je usmerjen v spodbujanje medsebojnega sodelovanja držav članic pri varstvu in zaščiti prebivalstva, premoženja in okolja ob naravnih in drugih nesrečah.

Program temelji na resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije Uradni list RS, št. 56/2001), s katero država opredeljuje usmeritve za učinkovito zavarovanje suverenosti, neodvisnosti, ozemeljske celovitosti in drugih vrednot, zagotavljanje trajnega ravnovesja v naravi in družbi ter osebne in premoženjske varnosti prebivalcev.

Program sledi splošnemu cilju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je zmanjšati število nesreč ter preprečiti oziroma ublažiti njihove posledice, da bi bilo življenje varnejše in bolj kakovostno. Usmerjen je v preventivo, ki je učinkovitejša in dolgoročno tudi cenejša od drugih oblik varstva pred nesrečami. Ker vseh nevarnosti, ki povzročajo nesreče, ni mogoče odpraviti, so v programu enakovredno obravnavane tudi vse tiste oblike varstva in pripravljenosti, ki omogočajo hitro in učinkovito ukrepanje ob nesrečah. V programu se ne ureja trajna sanacija posledic naravnih in drugih nesreč.

Naravne nesreče po tem programu so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Druge nesreče so velike nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke in industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje in druge oblike množičnega nasilja.


2. UGOTOVITVE IN OCENE OGROŽENOSTI ZARADI NARAVNIH IN DRUGIH NESREČ

Naravne in druge nesreče povzročata narava in človek s svojimi dejavnostmi. Na njihov nastanek, potek in posledice pomembno vplivajo naravne in druge danosti, še zlasti lega, površje, kamnine, podnebje, padavine, vode, rastlinstvo, prebivalstvo, poselitev, urbanizacija, izraba tal, industrializacija in drugo.

2.1. Vpliv naravnih in drugih danosti na ogroženost zaradi naravnih in drugih nesreč

2.1.1 Lega

Lega določa številne naravne in družbene dejavnike, ki pomembno vplivajo na nastanek nesreč in na njihove posledice. Slovenija leži na prehodnem ozemlju. Tu se stikajo štiri velike naravnogeografske enote srednje in južne Evrope, Alpe, Dinarsko gorovje, Sredozemlje in Panonska kotlina. Prepletajo se različna podnebja, srečujejo štirje različni kulturni prostori in podobno. Velika raznolikost slovenskih pokrajin in ostre meje med posameznimi pokrajinskimi sestavinami omogočajo in pospešujejo pojavljanje različnih naravnih nesreč, po drugi strani pa omejujejo prostorske razsežnosti posamezne nesreče.

2.1.2 Površje

Površje ali relief spada med najpomembnejše dejavnike pri naravnih nesrečah. Za Slovenijo je značilna velika pestrost reliefa. Z vidika naravnih nesreč so najpomembnejše reliefne prvine naklon, nadmorska višina in geografska lega. Dobra polovica ozemlja Slovenije je gorata. Rečna erozija je razčlenila površje z globokimi dolinami in soteskami. Najbolj strm del Slovenije je alpski svet s povprečnim naklonom 18°. Največja gostota naselij je v naklonskem razredu med 6° in 12°. V razredu med 12° in 20° je slaba tretjina vseh naselij. Največ ozemlja, večinoma v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, je na nadmorski višini 200 do 300 m.

2.1.3 Kamnine

Za Slovenijo je značilna tudi pestrost kamnin in prsti. Kar 93% površja Slovenije je iz sedimentnih kamnin, 3% iz magmatskih in 4% iz metamorfnih. Najpogostejši sedimentni kamnini sta apnenec, ki sestavlja več kot četrtino površja, in dolomit, iz katerega je sedmina vsega površja.

2.1.4 Podnebje

Značilnosti podnebja v Sloveniji so predvsem posledica njene lege v zmerni zemljepisni širini razmeroma blizu Atlantika in na prehodu med Sredozemljem in Evrazijsko celino ter razčlenjenosti površja. Razen visokogorskega sveta z gorskim podnebjem, ima vsa Slovenija zmerno toplo vlažno podnebje. Delimo ga na submediteransko in zmerno celinsko podnebje. Pri submediteranskem podnebju ločimo obalni podtip ali podnebje oljke (kjer je povprečna temperatura najhladnejšega meseca več kot 4°C in najtoplejšega več kot 22°C, povprečna letna količina padavin pa znaša od 1000 do 1200 mm) in zaledni podtip (kjer je povprečna temperatura najhladnejšega meseca od 0°C do 4°C, najtoplejšega od 20°C do 22°C, povprečna letna količina padavin pa od 1200 do 1700 mm). Na območju submediteranskega podnebja so zelo pogosti požari v naravnem okolju.

Iz študij izhaja, da naj bi se zaradi globalnega segrevanja, ki je posledica povečanih koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, povprečna temperatura zraka zvišala tudi v Slovenji. Globalne in regionalne projekcije kažejo, da se bo količina padavin v Južni Evropi, torej tudi v Sloveniji, zaradi podnebnih sprememb zmanjšala, zlasti v poletnem obdobju. Ob višji temperaturi ozračja in večji nestabilnosti troposfere pa bo večja verjetnost intenzivnih padavin in s tem večja nevarnost poplav.

2.1.5 Padavine

Za Slovenijo so značilne velike razlike v prostorski razporeditvi letnih padavin. Količina padavin se zmanjšuje od zahoda proti vzhodu. V zahodnem in jugozahodnem delu države pade nekaj nad 2500 mm padavin na leto, v severovzhodnem delu države pa štirikrat manj. Zelo se spreminja čas maksimalnih padavin. V zahodni Sloveniji so poleg izjemno velikih vrednosti letnih količin, rekordne tudi količine dnevnih padavin. Tako je bilo v Posočju izmerjeno že prek 400 mm/dan in prek 100 mm/h.

V pasu od Posočja do osrednje Slovenije in naprej do Pomurja so pogoste poletne nevihte z obilnimi padavinami in močnim vetrom. Opozoriti je treba na padavine v času taljenja snega ob koncu zime. Značilne so tudi kratkotrajne močne padavine (nalivi), ki se običajno pojavljajo na manjših geografskih območjih. V eni uri lahko pade več kot 50 mm padavin. Ob močnih nalivih, še zlasti, če so bila tla že namočena, visoke vode spremljajo tudi zemeljski plazovi, usadi, blatni tokovi in podori.

2.1.6 Vode

Značilnost Slovenije je obilica vode. Rečno omrežje sestavlja 26 989 km rek, rečic in potokov, od tega je nekaj več kot 10 000 km ali 37% hudournikov. Slovenija se po gostoti vodotokov, ki znaša 1,33 km/km2, uvršča med države z največjo gostoto vodotokov. V Sloveniji najdemo vse oblike površinske vode, od hudournikov, rek, potokov, rečic do ponikalnic na kraškem svetu ter jezer in morja.

Odtočnost voda je različna v alpskem, panonskem, dinarskem in sredozemskem svetu, saj je odvisna od kamnin, reliefa, podnebja in razporeditve padavin. Med letom se stanje voda ali rečni režim močno spreminja. Razlike med rečnimi režimi so predvsem posledica padavin, taljenja snega, izhlapevanja in vpliva kraškega sveta. Reke, ki s svojimi porečji segajo v alpski svet (Sava, Soča, Savinja, Kamniška Bistrica, Meža), imajo v glavnem snežno-dežni režim, za katerega so značilne visoke vode novembra in decembra ter marca, aprila in maja. Pogoste poplave slovenskih rek ob maksimalnih pretokih opozarjajo, da vodne razmere niso v celoti urejene.

2.1.7 Rastlinstvo

Naravno rastlinstvo Slovenije je, razen nad višinsko gozdno mejo, gozd. Gozd danes pokriva okoli 55% vsega ozemlja Slovenije, na preostalem ozemlju pa se na nekdanjih gozdnih rastiščih širijo travniško rastlinstvo, kulturne rastline in vse, kar je človek vnesel v naravno pokrajino in jo s tem preoblikoval v kulturno. V slovenskem naravnem gozdu predstavlja bukev v lesni masi 58%, hrast 8%, ostali listavci 14%, jelka 10%, smreka 8% in bor 2%. Večina gozdov je gospodarskih, le manjši del je varovalnih ter gozdov posebnega namena. Gozd prevladuje na bolj strmih tleh in na območjih z manjšo količino prejete sončne energije. Na erodibilni in kisli pedološki podlagi ter zakraselih tleh se je ohranil tudi na zemljiščih z manjšimi nakloni, celo v ravnini in v legah z nižjimi nadmorskimi višinami. Gozd preprečuje ali zmanjšuje erozijo prsti, zemeljske plazove, usade in podore, varuje pred snežnimi plazovi in vetrom ter blaži sušo. Poudarjeno zaščitno funkcijo imajo tako imenovani varovalni gozdovi, ki v Sloveniji pokrivajo dobre 4% površin.

Posamezni tipi gozdnega rastja so za naravne nesreče in onesnaževanje zelo občutljivi. Še posebej občutljivi so gozdovi z osiromašeno naravno drevesno sestavo, gozdovi monokultur iglavcev (smreka, črni bor) na neustreznih rastiščih in gozdovi z visokim deležem tujih drevesnih vrst.

2.1.8 Prebivalstvo

Leta 1991 je v Sloveniji živelo v povprečju 97 ljudi/km2. Najgosteje je poseljen panonski svet, kjer je 128 ljudi/km2, najredkeje pa dinarski svet s 54 ljudmi/km2. Gostota prebivalstva v ravninah je okoli 400, v gričevju okoli 100, v hribovjih 50 in v gorskem svetu 25 ljudi/km2. Nadpovprečno poseljena je le šestina ozemlja, na katerem živi okoli štiri petine vsega prebivalstva. Leta 1991 je na kmetijah živelo 29,2% prebivalstva, v nemestnih naseljih celo polovica. Iz odročnih krajev, zlasti na obmejnih območjih in v delu gričevnato-hribovitega ter zakraselega sveta, se je v zadnjih treh desetletjih odselilo veliko prebivalcev.

V Sloveniji je pomembna tudi dnevna migracija, ki zajema predvsem dnevno potovanje zaposlenih na delovna mesta in otrok v šole. Te migracije je treba upoštevati pri načrtovanju varstva pred množičnimi naravnimi in drugimi nesrečami, še zlasti varstva pred potresom.

Večina prebivalstva danes živi v rečnih dolinah in ravnicah, kjer sta skoncentrirani tudi industrija in druga gospodarska dejavnost. Mnoga od teh območij so potresno ogrožena, povečana je njihova poplavna ogroženost, obstaja pa tudi nevarnost industrijskih nesreč.

2.1.9 Poselitev

Za Slovenijo je značilna razpršena poselitev. V povprečju je okoli 30 naselij na 100 km2. Naselij z manj kot 100 prebivalci je bilo leta 1991 kar 49,4%, naselij z več kot 1000 prebivalci pa je bilo istega leta le 3,3%. Značilnost Slovenije je tudi majhna medsebojna oddaljenost naselij. Večina naselij je med seboj oddaljena manj kot 2 km. Pri njihovi legi so upoštevani gospodarski in drugi razlogi (varovanje plodne zemlje), in tudi relativna varnost leg naselij.

Območja močnega redčenja prebivalstva zavzemajo 10 000 km2 ali skoraj polovico Slovenije. To so predvsem gorovja, hribovja in planote alpskega in kraškega sveta ter obmejna območja. Območja šibkega zgoščanja prebivalstva zavzemajo dobro desetino slovenskega ozemlja, ležijo pa predvsem na robu območij z največjo zgostitvijo prebivalstva, torej ob pomembnejših cestnih povezavah in v okolici večjih središč. Nadaljnja dobra desetina slovenskega ozemlja spada med območja močnega zgoščanja prebivalstva, kjer se je število prebivalcev povečevalo med vsemi popisi od leta 1961. Leta 1991 je tu živela že več kot polovica prebivalstva Slovenije, gostota prebivalstva pa je bila že skoraj štirikrat večja od slovenskega povprečja. Ta območja ležijo skoraj brez izjeme v ravninskem svetu (Murska, Dravska, Savinjska, Savska, Krška in Goriška ravan ter nekatera kraška polja), predvsem vzdolž najpomembnejših prometnic, v bližnji okolici večjih naselij, v prometnih dolinah in ob obali. Ta območja niso ogrožena le zaradi naravnih nesreč, temveč tudi zaradi nevarnosti tehničnih in tehnoloških nesreč ter izjemoma tudi vojnih nevarnosti. Območja zgoščanja prebivalstva se v večjem delu ujemajo z območji največje potresne in poplavne nevarnosti.

Mreža naselij kaže določeno prilagojenost na ogroženost zaradi naravnih nesreč. V zadnjem času se poselitev ponovno bolj izogiba poplavnim območjem kot v bližnji preteklosti, čeprav je ogroženih naselij in objektov še vedno zelo veliko. Nasploh je večina slovenskih naselij še najbolj potresno ogrožena, lokalno pa jih dodatno ogrožajo plazovi in usadi, strele med neurji, deloma gozdni požari, posredno pa tudi suša, žled, toča in druge nesreče. Od nesreč, ki jih prinaša sodobna civilizacija, slovenska naselja najbolj ogrožajo požari na objektih (tudi v industrijskih), onesnaževanje zraka in pitne vode ter nesreče z nevarnimi snovmi.

2.1.10 Pokrajine (makroregije)

Za Slovenijo je značilna velika pokrajinska pestrost, saj se na njenem ozemlju stikajo in prepletajo štiri velike geografske enote in štirje kulturni prostori. Ozemlje Slovenije se deli na štiri velike pokrajine ali makroregije (alpski, dinarski, panonski in sredozemski svet), te pa sestavljajo srednje velike pokrajine ali mezoregije in majhne pokrajine ali mikroregije. Delitev ozemlja na pokrajine ali regionalizacija ima glede na pokrajinske značilnosti velik pomen pri načrtovanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, saj zahteva različne pristope in strategije varstva pred naravnimi nesrečami.

2.1.11 Urbanizacija

Urbanizacija bistveno povečuje ranljivost naselij in območij zaradi naravnih in drugih nesreč. Ogrožena so zlasti stara mestna jedra (nekakovostna gradnja, ozke in za interventna vozila težko dostopne ulice, velika požarna ogroženost ipd.) in mestna obrobja, na stiku s podeželjem. Objekti v starih mestnih jedrih so praviloma potresno in požarno bolj ogroženi.

V urbanih okoljih so organizirani veliki in zelo ranljivi komunalni, prometni in drugi infrastrukturni sistemi in objekti. Odvisnost prebivalcev od delovanja teh sistemov in življenjsko pomembnih družbenih funkcij je v urbaniziranih okoljih veliko večja kot na podeželju.

Glavna naravna grožnja za urbanizirana okolja so zlasti potresi. Pomemben dejavnik ogrožanja pa so lahko tudi požari, poplave, toča, visok sneg, neugodna mikroklima, onesnaženost vode in drugo. Te spremembe je treba upoštevati pri varstvu pred nesrečami, še posebej pri načrtovanju in izvajanju zaščite, reševanja in pomoči ter pri usposabljanju prebivalstva za izvajanje osebne in vzajemne zaščite.

2.1.12 Izraba tal

Za Slovenijo je značilna raznovrstnost izrabe tal, še zlasti kmetijske. Posamezne nevarnosti ne ogrožajo enako vseh oblik kmetijske in druge izrabe tal. Kmetijska izraba tal vpliva na vodne in druge razmere ter s tem na ogroženost ljudi in premoženja. Izkušnje kažejo, da so se s krčenjem gozda in agromelioracijami, zlasti na višinskih kmetijah, odtočne razmere na nekaterih območjih zelo spremenile. Poplave se pojavljajo tudi tam, kjer jih pred tem ni bilo ali pa so se pojavljale v manjšem obsegu. Z neustrezno izrabo tal se povečuje tudi nevarnost zemeljskih in snežnih plazov ter usadov, spreminja se mikroklima, povečuje talna sušnost in pospešuje erozija. Velike probleme v zvezi z intenzivno kmetijsko izrabo tal povzročajo sodobna sredstva za povečevanje donosov in zatiranje škodljivcev, mineralna gnojila in biocidi.

2.1.13 Industrializacija

Industrializacija pospešuje deagrarizacijo in urbanizacijo ter z njima povezano socialno razslojevanje in zgoščanje prebivalstva. Z industrializacijo se razvija tudi ranljiva prometna, energetska in druga infrastruktura. Industrializacija lahko povzroči izčrpavanje naravnih virov, onesnaževanje voda, zraka in tal, spremembe mikroklime, posledično pa tudi odmiranje rastlinskih vrst in druge ekološke posledice. Industrializacija prinaša številne nevarnosti industrijskih nesreč, povečuje pa tudi ranljivost kulturnega okolja ob naravnih nesrečah. Industrijska območja ter pomembni industrijski in drugi gospodarski objekti so v vojni največkrat cilj vojaških napadov.

2.1.14 Nekatere druge značilnosti Slovenije

Slovenija je prehodna tudi v prometnem smislu. Na njenem ozemlju se križata dva pomembna evropska prometna koridorja, po katerih se odvija velik del evropskega prometa. Pomembna je tudi strateška oziroma geopolitična lega Slovenije na meji med srednjo in zahodno Evropo ter jugovzhodno Evropo, kjer je bilo v preteklosti mnogo vojn in kjer so bila in še vedno obstajajo pomembna emigracijska območja.

2.1.15 Posebno občutljiva območja

S stališča ogroženosti in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami štejemo za posebno občutljiva območja in ekosisteme predvsem kras, varovalne gozdove, območja s podtalnico, morje in obalo, gorski svet ter nekatera urbana območja. V Sloveniji je z akti države in lokalnih skupnosti zaščitenih okoli 112 600 ha površin ali 5,5% vsega državnega ozemlja.

2.1.15.1 Kras

Kras je posebno občutljiv ekosistem, ki ga je treba obravnavati celovito, vključno s preperelinskim pokrovom, morfologijo, vegetacijo in različnimi oblikami izrabe tal. Slovenija je izrazito kraška dežela, saj kras obsega dobrih 43% njenega ozemlja.

Za kras so značilne številne jame, brezna in sifoni in druge značilne oblike podzemnega sveta. Jamarji so v Sloveniji odkrili okoli 7000 jam in jih velik del tudi raziskali. Med njimi so štiri, katerih globina presega 1000 m. Kraški svet je zaradi svojih značilnosti posebno občutljiv na onesnaževanje. Učinki onesnaževanja in posegov v to okolje so specifični in se razlikujejo od drugih okolij. Največji viri onesnaževanja kraškega podzemlja so naselja, industrija in kmetijstvo ter cestni in železniški promet. Poseben pomen ima podzemna kraška voda, ki zagotavlja pitno vodo za prebivalce na več kot polovici ozemlja Slovenije. Količinsko je pitne vode še dovolj, vedno bolj pa postaja problematično zagotavljanje njene neoporečnosti.
Neugodna lastnost krasa je majhna debelina preperelinskega pokrova, kar zmanjšuje zmožnost filtracije in zadrževanja škodljivih snovi v tej vrhnji plasti. Vsi dosedanji primeri onesnaževanja krasa so pokazali, da v kraškem svetu niso možne sanacije posledic, zato so učinkovite le preventivne oblike varstva. Druga skrajnost kraških pojavov so poplave kraških polj. Te poplave so reden pojav na Krasu in ne pomenijo večje nevarnosti. Poseben problem na Krasu so udori tal pod objekti.

2.1.15.2 Varovalni gozdovi

Pri varovalnih gozdovih ekološka funkcija prevladuje nad gospodarsko. V teh gozdovih je gospodarjenje omejeno predvsem na njihovo ohranjanje in krepitev. Varovalni gozdovi so predvsem gozdovi na strmih, eroziji izpostavljenih pobočjih in gozdovi na zgornji gozdni meji. Varovalni gozdovi ščitijo nižje ležeče predele pred erozijo, plazovi, hudourniki in vetrom. Varovalni gozdovi imajo velik pomen tudi pri varovanju vodnih virov ter pri ohranjanju redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Varovalni gozdovi bodo predvidoma razglašeni na skupni površini približno 92000 ha.

Med varovalne gozdove spadajo pri nas tudi nekateri gozdovi na krasu. S povečevanjem deleža avtohtonega listnatega drevja in zmanjševanjem deleža borovega gozda naj bi se požarna ogroženost bistveno zmanjšala. Ker bo ta proces trajal desetletja, bo zlasti v sušnih obdobjih ustrezno skrb še vedno potrebno posvečati varstvu pred požarom.

2.1.15.3 Območja s podtalnico

Slovenija ima velike zaloge podtalne vode, ki pa so zelo ogrožene zaradi onesnaževanja in posegov v okolje. Podtalnica je neposredno ogrožena zaradi pretiranega črpanja, kmetijskega onesnaževanja, predvsem zaradi uporabe velikih količin umetnih gnojil, pesticidov in drugih nevarnih snovi ter onesnaževanja s komunalnimi odplakami, umazanimi površinskimi vodami in odplakami živinorejskih farm.

Regeneracijske oziroma nevtralizacijske sposobnosti podtalnice so odvisne od količine podtalnice, njene globine, smeri in hitrosti toka, prepustnosti krovne plasti vodonosnika ter izrabe tal na površju. Zaloge podtalnice, tako v aluvialnih in razpoklinskih kot kraških vodonosnikih, ki so primerne za oskrbo s pitno vodo, so za Slovenijo življenjskega pomena. Zato je njihovo varovanje ena najpomembnejših nalog pri zagotavljanju nacionalne varnosti Republike Slovenije.

2.1.15.4 Morje in obala

Pod pojmom morje in obala obravnavamo morski ekosistem kot celoto ter obalo v 15-kilometrskem pasu od morja.

Za slovensko obalno morje so značilne velika biološka produkcija, osiromašena vrstna pestrost in zmanjšana ekosistemska stabilnost. Samočistilna sposobnost slovenskega obalnega morja je zelo majhna. Voda se v severnem Jadranu obnovi v petih do osmih letih, na kar bistveno vpliva dotok voda s kopnega. Kroženje morskih vodnih mas je oslabljeno. K onesnaževanju morja prispevajo tudi komunalne odplake. Veliko in stalno nevarnost predstavlja pomorski promet, zlasti prevoz nafte in njenih derivatov ter drugih nevarnih snovi. Tudi marine niso zanemarljivi onesnaževalci morske vode.

2.1.15.5 Gorski svet

Pas z nadmorsko višino nad 1000 m obsega 10,7% vsega ozemlja Slovenije. Na tem območju gostota prebivalstva v povprečju ne presega 5 prebivalcev na km2. Višinski pas med 1000 in 1600 m obsega pretežno gozdove, nad 1600 m nadmorske višine pa se gozdne površine zelo hitro zmanjšujejo.

Gorska območja so ekološko zelo občutljiva, saj se tu odvijajo močni erozijski procesi, ki jih lahko človek z nepremišljenimi posegi še pospeši. Zelo pogosti so hudourniki, zemeljski plazovi, podori in snežni plazovi. Na teh območjih imajo gozdovi pomembno varovalno vlogo. V ozkih alpskih in predalpskih dolinah so zelo zmanjšane tudi samočistilne sposobnosti zraka. Gorska območja, predvsem v zahodni in severozahodni Sloveniji, so močno izpostavljena vplivom čezmejnega onesnaževanja zraka, zlasti kislemu dežju, ogrožajo pa jih tudi posegi v okolje, pri katerih ne upoštevajo naravnih omejitev.

2.1.15.6 Urbana območja

V Sloveniji živi danes več kot polovica prebivalstva na urbanih območjih. Urbana območja delimo na območja, ki so čezmerno oziroma kritično onesnažena, ter na območja, kjer onesnaženost ne presega samočistilnih sposobnosti. V urbana območja, ki so čezmerno onesnažena, spadajo vsa slovenska mesta z največjim deležem urbanega prebivalstva. 44% teh območij je kritično onesnaženih, 20% pa čezmerno onesnaženih. Najbolj onesnažena so stara industrijska, rudarska in energetska urbana središča. V mestih se soočajo predvsem s čezmernimi koncentracijami SO2 in veliko koncentracijo nitroznih plinov. V zadnjih letih se je onesnaženost zraka začela zmanjševati, kar pa v glavnem ne velja za onesnaženost oziroma kakovost tekočih voda.

2.1.15.7 Območja in objekti naravne kulturne dediščine

S predpisi je določeno 60 območij in 1421 enot pomembnejše kulturne dediščine, ki zahtevajo posebno varstvo. Nekateri so že razglašeni za spomenike državnega pomena. Varstvo kulturne dediščine poleg področne zakonodaje urejajo tudi številni mednarodni pravni akti.

Izkušnje ob zadnjih potresih so pokazale, da kulturna dediščina v Sloveniji ni dovolj varovana pred učinki nesreč. Učinkovite oblike varstva kulturne dediščine so predvsem tiste, ki so usmerjene v preventivo. Gre za pripravo ustreznih evidenc in dokumentarnega gradiva o kulturni dediščini, ki je potrebna za njihovo sanacijo, neposredno fizično in drugo zaščito pred delovanjem naravnih in drugih sil, za usposabljanje ljudi, ki se ukvarjajo z njenim varstvom, kot tudi za usposabljanje pripadnikov reševalnih služb, ki sodelujejo pri ukrepanju ob naravnih in drugih nesrečah. Obstoječi načrti so pomanjkljivi, saj večinoma ne vsebujejo osnovnih podatkov o kulturni dediščini na posameznih območjih niti ustreznih napotkov za njeno zaščito in reševanje ob morebitni nesreči.

2.2 Glavni viri nevarnosti in ogrožanja

S stališča varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami štejemo za glavne vire nevarnosti in ogrožanja naravne, tehnične, tehnološke in druge nesreče, onesnaževanje in premalo premišljene posege v prostor, vojaško ogrožanje, terorizem ter množično preseljevanje prebivalcev.

2.2.1 Naravne nesreče

Najpogostejše naravne nesreče so neurja s točo, zemeljski plazovi, podori, usadi, poplave, žled in druge vremenske ujme.

2.2.1.1 Potresi

Potresi predstavljajo v Sloveniji eno največjih naravnih nevarnosti. V preteklosti je bilo na slovenskih tleh več kot 60 rušilnih potresov. Potresno najbolj ogrožena območja so ljubljansko, idrijsko ter tolminsko in krško-brežiško območje. Potresna žarišča obstajajo na celotnem ozemlju Slovenije. Še najmanj jih je na njenem skrajnem severovzhodnem delu.

Ozemlje Slovenije se po številu in moči potresov uvršča med potresno aktivnejša območja, saj leži na potresno aktivnem južnem robu Evrazijske geotektonske plošče v alpsko-himalajskem seizmičnem pasu. Severneje od Slovenije je potresov bistveno manj in so šibkejši, medtem ko je južneje od nje, zlasti v Črni gori, Italiji, Grčiji in Turčiji, potresov več, tako šibkih kot tudi zelo močnih.

Ozemlje Slovenije seka več kot 100 pomembnih prelomov. Razvrstitev in lega prelomov je posledica smeri delovanja tektonskih pritiskov zaradi premikanja litosferskih plošč v tem delu Sredozemlja. Prelomi segajo do različnih globin. Večinoma so plitvi, segajo do globine 10 kilometrov. Na območju Slovenije so tektonski in neotektonski premiki v različnih smereh povzročili nastanek več seizmogenih območij. Na sliki so s številkami označeni mejni prelomi, s črkami pa seizmogena območja.

Od jugovzhoda proti severovzhodu si sledijo naslednja seizmogena območja:
- območje Čičarije (A),
- goriško-javorniško območje (B),
- gorenjsko-ljubljansko območje (C1),
- dolenjsko-notranjsko-belokranjsko območje (C2),
- seizmogeno območje Karavanke-Kozjansko (D),
- koroško-haloško območje (E) ter
- štajersko-goriško območje (F).



Slika 1. Seizmogena območja v Sloveniji
(R. Vidrih, Uprava RS za geofiziko, MOP, 1991)


V Sloveniji prebiva na območjih, kjer so možni potresi osme in devete stopnje po EMS, prek 650 770 ali 33,1% vseh prebivalcev.


Tabela 1. Število prebivalcev na potresnih območjih (M. Orožen Adamič, 1993)

potresno območje
površina
v km2
%
število prebivalcev
%
število prebivalcev/km2
IX. EMS
363
1,79
10.573
0,54
29
VIII. EMS
4.332
21,37
640.207
32,56
148
VII. EMS
15.023
74,11
1.284.614
65,34
86
VI. EMS
553
2,73
30.622
1,56
55
Skupaj
20.271
100,00
1.965.986
100,00
97


Na posameznih seizmogenih območjih so možni rušilni potresi. Potresno so najbolj ogrožena mesta Idrija, Ljubljana, Krško, Brežice, Tolmin, Ilirska Bistrica in Litija. Med glavne naloge varstva pred potresom spadajo sistematično spremljanje in proučevanje potresne nevarnosti ter potresno varna gradnja. Pomembno je pravočasno obveščanje pristojnih organov in javnosti o potresni aktivnosti.

2.2.1.2 Poplave

Poplavno ogroženih je prek 300 000 ha površin, največ je ozkih dolinskih tal vzdolž hudourniških grap. Večje in obsežnejše poplave lahko pričakujemo na 94 000 ha površin. Poplavljenih je lahko tudi več kot 2500 ha urbanih površin. Na območju, kjer so možne katastrofalne poplave (poplave s povratno dobo nad 50 let) živi dobra četrtina prebivalcev Slovenije. Katastrofalne poplave ogrožajo južni del Ljubljane ter del Celja, Laškega, Krškega, Slovenj Gradca, Murske Sobote, Železnikov, Škofje Loke, Litije, Grosuplja, Kočevja in mnoga druga naselja. Analize statističnih podatkov kažejo trend povečevanja pretokov voda na slovenskih rekah, zato mnogi dosedanji ukrepi za zaščito pred visokimi vodami ne ustrezajo več. Ogroženost zaradi poplav pa ni odvisna le od višine vodnega vala, temveč tudi od njegovega trajanja. Dolgotrajna visoka voda lahko razmoči nasipe, s tem se poveča nevarnost, da nasipi popustijo ali se celo porušijo.

Za Slovenijo so značilni štirje tipi poplav in sicer nižinske poplave, hudourniške poplave, poplave na kraških poljih in poplave morja. Poplave se na posameznih vodotokih in območjih pojavljajo v podobni intenziteti v določenih časovnih presledkih. Glede na povratno dobo visokih vod ločimo vsakoletne poplave, poplave s povratno dobo od dveh do petih let (pogoste poplave), poplave s povratno dobo od deset do dvajset let (deset- do dvajsetletne poplave) ter poplave s povratno dobo petdeset in nad petdeset let (katastrofalne poplave). Vsakoletne visoke vode v Sloveniji zalijejo okoli 2300 ha površin. Več kot polovico vsega poplavnega sveta (54%) je v porečju Save. V porečju Drave je 42% poplavnih površin, v porečju Soče in pritokov pa 4%.

V okviru državne mreže hidroloških postaj za spremljanje visokih voda deluje v povprečju 170 vodomernih postaj, poleg tega pa je 135 vodomernih postaj namenjenih opazovanju aluvialnih vodonosnikov in posameznih vodnih izvirov. Mreža vodomernih postaj niti po lokacijah, niti po namenu ni usklajena s potrebami varstva pred poplavami. Z vodomernimi postajami so posebno slabo pokriti vodotoki v vzhodnem in jugovzhodnem delu države.

Na slovenskih rekah je več vodnih zbiralnikov, ki se izrabljajo v energetske namene. Na teh zbiralnikih je več pregrad, ki po mednarodni klasifikaciji spadajo med visoke pregrade (so višje od 15m). V Sloveniji je 29 vodnih zbiralnikov, ki predstavljajo določeno nevarnost za naselja dolvodno od pregrad. Priprave za zaščito in reševanje se izvajajo tudi za primer morebitne porušitve jezu na vodni elektrarni Golica na avstrijski strani.

Ogroženost zaradi poplav se ne izboljšuje. Na nekaterih vodnih območjih se glede na povečane padavine in pretoke, posege v prostor, ki spreminjajo vodne razmere, in druge dejavnike, celo slabša. Mnogi vodnogospodarski objekti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev propadajo. Varstvo pred poplavami mora temeljiti na interdisciplinarnem pristopu ter načelih sodelovanja in trajnega razvoja.

2.2.1.3 Poplavljanje morske obale

Pojavlja se ob visoki astronomski plimi, zelo nizkem zračnem tlaku in južnem vetru, ki nariva vodo z vsega Jadrana proti severni obali Tržaškega zaliva, dodatno pa k temu prispevajo še valovi in stekajoča se obalna črta. Gladina morja se lahko dvigne tudi za več kot 100 cm in poplavi predele ob nizkih obalah.

2.2.1.4 Zemeljski plazovi, usadi, podori

V Sloveniji se pojavljajo zemeljski plazovi (ki so zemeljski in hribinski) skoraj povsod, razen na območju primorskega in dolenjskega krasa, na območju karbonatnih alpsko-dinarskih grebenov in na planotah.

Najbolj pogosti so zemeljski plazovi v permokarbonskih, glinastih in grafitoidnih skrilavcih v osrednjih Karavankah od Rateč do Jezerskega, v Posavskem hribovju od Kresnic do Sevnice, med Kočevjem in Brodom na Kolpi in tudi v škofjeloškem hribovju do Idrije. Tudi v paleozojskih glinastografitnih in sljudastokloridnih skrilavcih Jezerskega in okoli Črne na Koroškem so pogosti nevarni plazovi. Prav tako so lahko veliki in nevarni plazovi na staroterciarnem flišu (Slano blato) na območju od Solkana do Razdrtega in od Črnega kala do Rakitovca v Istri. Ti plazovi močno ogrožajo predvsem ceste in železnice, medtem ko so se naselja na osnovi zgodovinskih izkušenj obdržala le na najbolj stabilnih predelih. Zelo nevarni so tudi plazovi v oligocenski sivici na Gorenjskem, v Posavskem hribovju, v Celjski kotlini (Podolševa) in okrog Ormoža ter plazovi v miocenskih in panonskih glinah, ki so v okolici Kamnika, na severnem vznožju Gorjancev, okoli Krškega, Podčetrtka, Tuhinjske doline ter Goričkega, Haloz, Dravinjskih in Slovenskih goric. Izjemoma je možen tudi pojav zemeljskih plazov z murastim tokom (Stože pod Magrtom). V Sloveniji so pogosti tudi skalni podori.

2.2.1.5 Obilne snežne padavine

V Sloveniji je sneženje možno že meseca oktobra, spomladi pa tudi še maja. Običajno obleži sneg, ki pade novembra, v predelih nad 1000 m nadmorske višine. V Sloveniji imajo nad 40 dni s sneženjem kraji z nadmorsko višino nad 1000 m, drugod pa je v povprečju na leto manj kot 30 dni s sneženjem. V Ljubljani lahko glede na večletne podatke o snežni odeji pričakujemo vsakih deset let 77 cm, vsakih petindvajset let 97 cm, vsakih sto let 126 cm in vsakih dvesto petdeset let 146 cm snega. Obilne snežne padavine povzročijo škodo na objektih, infrastrukturi, ohromijo promet, onemogočijo oskrbo in druge življenjsko pomembne funkcije zlasti v naseljih.

2.2.1.6 Snežni plazovi

Slovenija je hribovita, polna strmin, zato so pogosti tudi snežni plazovi. Pri snežnih plazovih gre za pojav, ki je razmeroma pogost v gorskem in hribovitem svetu, še zlasti v zahodni in severozahodni Sloveniji. S krčenjem gozdov so si plazovi začeli utirati pot vedno nižje v dolino. Zelo veliki in rušilni snežni plazovi se ne pojavljajo pogosto in neposredno ne ogrožajo večjih naselij. Nevarnost predstavljajo predvsem za cestno in železniško infrastrukturo. Na območju Slovenije je zabeleženih več kot 500 večjih in okoli 1500 manjših stalnih snežnih plazov na približno 16 000 ha površine. Magistralne ceste ogroža okoli 90 snežnih plazov, regionalne več kot 275, lokalne ceste prek 300, gozdne ceste pa prek 30 bolj ali manj stalnih snežnih plazov. 32 znanih snežnih plazov ogroža stanovanjske in 33 gospodarske objekte, 19 železniško infrastrukturo, 53 daljnovode, 22 pa smučišča.

2.2.1.7 Erozija

Erozija je naravni proces, pri katerem sila vode spira in odnaša humus ali zemljino na površini oziroma spodjeda hribine. Erozija lahko deluje na večji površini (ploskovna) ali vzdolž vodotokov (linijska). Erozija lahko povzroči plazenja. Erozija je lahko tudi odnašanje humusa ali zemljine zaradi močnega vetra.

Erozijski procesi v Sloveniji se odvijajo na skoraj 9000 km2 ali na 44% njene površine. Nad 4000 km2 teh površin je na hudourniških območjih, ki jih brazda nad 10 000 hudourniških strug. Zaradi erozije je močno prizadetih okoli 30 000 ha površin, od tega odpade tretjina vseh površin na odprta žarišča globinske ali bočne erozije ter na območja udorov in usadov.

Čeprav gozdovi blažilno vplivajo na odtočni režim visokih voda, te zaradi velikega strmca naglo odtekajo in odnašajo velike količine plodne zemlje in erozijskega drobirja. Vsako leto se izgubi več kot 1300 ha plodne zemlje v debelini 20 cm. Del materiala se odplavi neposredno v vodotoke (Sočo, Savo, Dravo). Okoli 60% vseh količin pa začasno ali trajno obleži v erozijskih in hudourniških grapah, na pobočjih, meliščih in sipinah, ob vznožju gorskih sten ter na hudourniških vršajih. Od tod jih postopno odplavljajo srednje in visoke vode. Nenadni veliki hudourniški izbruhi lahko povzročijo škodo, ki je tudi do 1000-krat večja od povprečne letne škode na posameznih erozijskih območjih. V Sloveniji povzroča veliko škodo tudi snežna erozija.

Poseben problem predstavljajo območja, na katerih plazi zemljina in se trgajo zemeljski plazovi zaradi razmočenosti tal. Zemljišča, ki se plazijo, kadar so preveč razmočena ali pa kadar se na njih izvajajo različni posegi, obsegajo približno 30% vse površine Slovenije. Ob hudourniških izbruhih povzročajo najhujše posledice splazitve tal, ki pogosto zajezijo hudourniške struge in tako ustvarijo pogoje za odplavljanje velikih količin materiala. Te tako imenovane hudourniške lave imajo veliko razdiralno moč, zato povzročijo na svoji poti veliko materialno škodo.

V hribovitem svetu predstavlja velik problem tudi porušitvena erozija. Veliki kamninski podori so pogosti zlasti v Zgornji Soški dolini deloma pa tudi na drugih območjih. Stanovanjske, gospodarske in infrastrukturne objekte na mnogih območjih ogrožajo tudi padajoče kamenje in skale, ki se trgajo na pobočjih.

V novejšem času so bila v Sloveniji izvedena obsežna protierozijska dela, žal ne vedno v smislu preventive, temveč predvsem kot neposredno odpravljanje posledic hudourniških izbruhov in visokih voda. V zadnjih letih so se tudi sredstva za urejanje in vzdrževanje hudourniških območjih in erozijskih žarišč stalno zmanjševala (zagotovljenih le okoli 19% potrebnih finančnih sredstev).

2.2.1.8 Nevihte

V Sloveniji so nevihte značilen in razmeroma pogost vremenski pojav. Nevihte so močni nalivi, ki jih spremljajo bliskanje in grmenje, močni vetrovi, ohladitve, pogosto pa tudi toča. Slovenija leži v pasu pogostih neviht, ki se razteza vzdolž jugovzhodnega obrobja Alp in sega iz Furlanije prek Primorske, Notranjske in osrednje Slovenije na Štajersko in Prekmurje ter naprej na avstrijsko Štajersko in Gradiščansko. Na tem območju je lahko tudi do 50 neviht na leto, običajno se dogajajo v poznih pomladnih in zgodnjih poletnih mesecih. Frontalne nevihte se pojavljajo vse leto, toplotne pa so krajevne, zajamejo manjša območja in se ne odmaknejo od kraja nastanka.

2.2.1.9 Viharji - močan veter

V Sloveniji so vetrovi večinoma šibki. Posebej velja omeniti burjo, fen, maestral, dolnik, gornik in nevihtni piš. Povprečna jakost vetrov na Slovenskem znaša od 1,5 do 2,5 stopnje po Beaufortu.

Burja je slapovit in sunkovit veter, ki piha iz severovzhodnega kvadranta. Nastaja zaradi posebne razporeditve baričnega polja in reliefnih ovir. V Sloveniji je burja posebno izrazita na območju med Vipavo in Ajdovščino, kjer posamezni sunki dosežejo hitrost tudi do 180 km/h. Na tem območju so zaradi burje pogoste motnje in omejitve v prometu. Burja nad Tržaškim zalivom lahko preseže hitrost 100 km/h in pri tem poganja vodno maso, ki na gladini preseže hitrost 1 m/s in doseže hitrost reke. V Tržaškem zalivu se v poletnem času večkrat pojavi značilni kratkotrajni (polurni) zahodni veter.

Fen se pojavlja predvsem v dolini Save Bohinjke in Save Dolinke, pod Karavankami, Kamniškimi Alpami, v Logarski dolini, pod Pohorjem, v dolini Krke v novomeški in ribniški kotlini. V Sloveniji so vetrovi večinoma zmerno močni, izjemi sta le burja in fen. Ob nevihtah se občasno pojavi tudi vrtinčast vihar (tornado, tromba), katerega hitrosti so še mnogo večje, temu primerna pa je tudi škoda, ki jo povzroča zlasti na drevju in objektih.

2.2.1.10 Suša

Suša je v širšem pomenu besede dalj časa trajajoče pomanjkanje vode, do katerega pride iz različnih vzrokov. Običajno govorimo o meteorološki, hidrološki in kmetijski suši. V naravnem okolju v Sloveniji so suše izjemno redke, drugače pa je pri kulturnih rastlinah, še posebno tam, kjer je izbor kulture neustrezen glede na kamninsko osnovo, vrsto in debelino prsti ter splošne padavinske razmere.

Zimsko-pomladna suša nastopi sočasno s taljenjem snežne odeje. Pomanjkanje vode se tako čuti le v krajih, kjer ni bilo zimske snežne odeje. Poletna suša (avgust in september) nastopi sočasno z visokimi temperaturami in vegetacijo, ki je že prešla vrhunec svojega razvoja. Taka suša se pojavlja v večjem delu Slovenije naenkrat, učinki pa so odvisni od vrste in debeline prsti in od kamninske osnove (dostopnost podtalnice). Predvsem na tleh s plitvo prstjo (karbonatna osnova ali rečni nanosi) je primanjkljaj vode zelo velik. Poletna suša povzroča tudi težave pri oskrbi s pitno vodo, saj presahnejo izviri in zmanjka kapnice. Pri graditvi sistemov za vodno oskrbo bi morala imeti prednost območja, ki jih pomanjkanje pitne vode najpogosteje prizadene.

2.2.1.11 Pozeba

Pojem pozeba označuje poškodb na rastlinah, ki jih povzročijo nizke temperature zraka. Za Slovenijo so značilne spomladanske ohladitve, ki jih navadno povzroči vdor hladnega zraka s severa ali vzhoda. Ohladitve je možno pričakovati ves mesec april. Ker je to čas zgodnje setve, vrtnin in odpiranja rodnih brstov pri večini sadnih vrst in pri vinski trti, so te ohladitve še posebej nevarne.

2.2.1.12 Žled

Žled povzroča največjo škodo na drevju ter na električnih in telefonskih napeljavah. V Sloveniji nastaja žled ob srečanju hladnih severozahodnih zračnih gmot, ki se gibljejo pri tleh, ter toplejših vlažnih zračnih gmot, ki v višinah dotekajo z jugozahoda, zato je značilen predvsem za jugozahodno Slovenijo. Najbolj je razširjen na visokem krasu in njegovem obrobju, bodisi na celinski ali primorski strani. Žled se pojavlja tudi v kotlinah, kjer se zadržuje hladni zrak. V Sloveniji najpogosteje prizadene Brkine, Senožeško hribovje z Vremščico, Zgornjo Pivko, vznožja in pobočja visokega krasa, Snežnik, Javornik, Hrušico, Nanos, Trnovski gozd in Čičarijo.

Poškodbe, ki jih povzroča žled, so odvisne predvsem od njegove debeline, ki znaša od nekaj milimetrov do več centimetrov. Katastrofalne posledice, zlasti na drevju ter na električnih in telefonskih napeljavah, povzroča žled, ki je debelejši od 50 mm. Žled se najpogosteje pojavlja novembra. Srednje močan žled se v Sloveniji pojavlja vsakih nekaj let, močan žled, ki povzroča veliko gospodarsko škodo, pa približno na 50 let. Električne napeljave na območjih v Sloveniji, kjer se žled pogosto pojavlja, niso prilagojene možnim povečanim obremenitvam zaradi žleda. V višjih predelih ima podobne učinke kot žled trdo ivje.

2.2.1.13 Toča

Težko je določiti območja, ki so potencialno bolj ali manj ogrožena zaradi toče, ker podatki ne kažejo večje koncentracije tega pojava na določenem območju. Le na območju Dolenjske, Krasa in Prekmurja se toča pojavlja skoraj vsako leto.

Toča povzroča na Slovenskem veliko gospodarsko škodo. Škoda na kmetijskih rastlinah je odvisna od intenzitete, trajanja in velikosti točnih zrn ter od vrste rastline, njenega razvojnega stanja in kondicije, kot tudi od vremenskih razmer pred točo in po njej. Ker je toča najpogostejša v toplem delu leta, največkrat prizadene rastline v najobčutljivejših fazah razvoja.

2.2.1.14 Požari v naravnem okolju

V obdobju od leta 1988 do 2000 je bilo v Sloveniji 16 508 požarov, od tega 5276 gozdnih in 5131 travniških. Požari v naravi so najpogostejši spomladi. Površine takrat še niso ozelenele in so suhe, še posebej, če je bila zima suha in topla. Poleti so požari najpogostejši avgusta. Okoli 33% požarov se razširi z odprtih kurišč, največkrat jih razpiha veter. Zaradi samovžigov nastane le 3,4% požarov. Pri 24% vseh požarov vzrok ni pojasnjen, pri gozdnih požarih pa vzrok ni znan v 55% vseh primerov.

Posledice gozdnih požarov so odvisne od vrste gozdnega požara, vrste in oblike gozda, časa nastanka in trajanja požara, velikosti pogorele površine in občutljivosti gozdnega ekosistema. Najnevarnejši so vršni požari, ki prizadenejo drevesa od tal do vrha krošnje. Poleg izgube lesne mase so okrnjene ali izgubljene ekološke, socialne in gospodarske funkcije gozda. V Sloveniji so požarno najbolj ogroženi gozdovi v submediteranskem delu države. Število požarov je največje februarja, marca, julija in avgusta. Največ požarov je na sežanskem gozdnogospodarskem območju, ki zajema Kras, obalni in priobalni del ter slovensko Istro. Na tem območju je 90% vseh, zaradi požara opustošenih gozdnih površin.

Gozdarska stroka lahko z gojenjem gozdov, ki so manj občutljivi za gozdne požare, zmanjša njihovo požarno ogroženost (predvsem z zagotavljanjem večjega deleža listavcev). Sonaravno preoblikovanje gozdov z uvajanjem za ogenj manj občutljivih gozdnih sestojev se postopno izvaja, vendar poteka zelo počasi.

Pestrost gozdov v Sloveniji pogojuje tudi pestrost insektov, ki so naravni sestavni del gozda. Insekti, predvsem nekatere žuželke, povzročijo v gozdovih veliko škodo. V gozdovih, ki so prizadeti zaradi naravnih ujm, požarov in onesnaževanja in v katerih se gospodari malomarno, se ustvarjajo pogoji za nenormalno namnožitev insektov in njihovo škodljivo delovanje.

2.2.1.15 Epidemije nalezljivih bolezni

Vsaka naravna ali druga nesreča praviloma pomeni povečano tveganje za širjenje nalezljivih bolezni in nastanek epidemij, zaradi velikih sprememb v okolju, še zlasti zaradi splošnega poslabšanja sanitarno-higienskih razmer in občutljivosti populacije.

Največkrat so vzrok nastanka in širjenja nalezljivih bolezni neustrezne sanitarno-higienske razmere pri pripravi in razdeljevanju hrane, neprimerne splošne sanitarno-higienske razmere ter nezadostna osveščenost o nevarnosti ter vlogi in pomenu preventive. Hidrične epidemije se najpogosteje pojavljajo zaradi onesnaženja pitne vode s komunalnimi odplakami ter površinskimi vodami.

Veliko in stalno nevarnost za vnos nalezljivih bolezni predstavljajo mednarodni migracijski tokovi, ki potekajo tudi prek Slovenije. Določeno nevarnost za prenos nalezljivih bolezni predstavljajo prebivalci, ki potujejo v druge države, kjer so razširjene razne nalezljive bolezni. Prav tako je nevarnost za vnos povzročiteljev nalezljivih bolezni mednarodni promet z živili ter prevoz živali prek ozemlja Slovenije.

Množična cepljenja pred posameznimi nalezljivimi boleznimi ob naravnih in drugih nesrečah praviloma niso potrebna. Ob naravnih in drugih množičnih nesrečah nastajajo ugodne razmere za širjenje akutnih respiratornih bolezni, akutnih črevesnih nalezljivih bolezni ter nalezljivih kožnih bolezni. Ob nesrečah predstavljajo poleg nalezljivih bolezni velik problem tudi kronične degenerativne bolezni, ki se v takih razmerah izjemno hitro širijo.

2.2.1.16 Epidemije živalskih nalezljivih bolezni

Za ljudi in živali so posebno nevarne zoonoze. Med zoonoze spadajo bolezni, ki se po naravni poti prenašajo z živali vretenčarjev na ljudi in narobe. Te bolezni se prenašajo s kontaktom, prek dihalnih poti, s hrano in prek vmesnih prenašalcev.

Na področju varstva živali pred nalezljivimi boleznimi predstavlja poseben problem odstranjevanje in uničevanje živalskih trupel (slinavka, parkljevka), delov živalskega telesa in živalskih odpadkov. Zmogljivosti obstoječih kafilerij so premajhne in komaj zadoščajo za potrebe v normalnih razmerah.

2.2.2 Tehnične, tehnološke in druge nesreče

Gospodarski razvoj je z gradnjo industrijskih obratov, jedrskih objektov, velikih vodnih zbiralnikov, kemizacijo okolja, naraščajočim prometom in drugimi dejavnostmi prinesel v Slovenijo tudi številne nevarnosti industrijskih nesreč, jedrskih nesreč ter nesreč v prometu, rudnikih in drugod. Stalno grožnjo za ljudi in njihovo življenjsko okolje predstavljajo tudi premalo premišljeni posegi v okolje in čezmerno onesnaževanje. V mednarodnem okolju so ves čas prisotne tudi nevarnosti vojn, terorizma in množičnih preseljevanj prebivalstva.

2.2.2.1 Nesreče v rudnikih

Pri rudarjenju lahko pride do eksplozij metana in premogovega prahu, jamskega požara, vdora vode in mulja, vdora jamskih plinov, zruškov, okvar na prezračevalnih in transportnih napravah in drugih izrednih dogodkov.

Določena tveganja predstavljajo poleg rudarjenja tudi opuščeni rudniki in rudniki v zapiranju, podzemne gradnje, površinsko pridobivanje mineralnih surovin ter pridobivanje nafte in plina. Pridobivanje nafte in plina bo predvidoma v naslednjih letih opuščeno. Opušča pa se tudi kopanje premoga v Zasavju.

2.2.2.2 Nesreče z nevarnimi snovmi

V svetu se povečujejo proizvodnja, promet in uporaba kemikalij, ki se po svojih lastnostih uvrščajo med nevarne snovi. Zaradi nesreč oziroma nenadzorovanega uhajanja nevarnih snovi v okolje so najbolj ogrožene kraške in druge podzemne vode, morski in drugi občutljivi ekosistemi ter prebivalstvo v mestih in drugih strnjenih naseljih. S stališča možnih nesreč z nevarnimi snovmi predstavljajo glavne vire nevarnosti predvsem industrijski obrati, kjer se izdelujejo, predelujejo ali uporabljajo večje količine nevarnih snovi, skladišča teh snovi, prevozi nevarnih snovi ter odlagališča kemikalij. V Sloveniji so zaradi nevarnih snovi v industriji še posebej ogroženi vodni viri. Veliko in stalno nevarnost, zlasti za podtalnico, predstavljajo tudi neurejena odlagališča kemikalij in z njimi onesnaženih odpadkov.

O prevozu nevarnih snovi po slovenskih cestah ni natančnih podatkov. Posebej velja omeniti nespoštovanje predpisov o pogojih za prevoz nevarnih snovi, težave v zvezi z uvedbo spremljanja prevozov določenih nevarnih snovi ter neurejena parkirišča za prometna sredstva, s katerimi se prevažajo nevarne snovi.

V železniškem prometu se letno prepelje prek 1 200 000 t nevarnih snovi. Veliko nevarnih snovi se prevaža v mednarodnem tranzitnem železniškem prometu. Količina nevarnih snovi, ki se prevaža po železnici, se vsako leto poveča za okoli 5%. Ta prevoz je varnejši od prevoza po cestah, zato bi ga kazalo čim bolj preusmeriti s cest na železnico.

Prevoz nevarnih snovi po morju je omejen predvsem na pristanišči v Kopru in Trstu ter plovne poti do teh pristanišč. Letno v slovenska pristanišča pripluje nad 140 tankerjev za prevoz nafte in naftnih derivatov ter tankerjev za prevoz tekočih kemikalij. V koprsko pristanišče je letno pripeljanih okoli 1 300 000 t nafte in njenih derivatov ter nad 90 000 t tekočih kemikalij. Poleg tega v koprsko pristanišče pripluje okoli 500 ladij, ki imajo na krovu manjše ali večje količine nevarnih snovi.

V Sloveniji je varstvo pred nevarnimi snovmi še pomanjkljivo, na kar opozarjajo tudi vse pogostejše nesreče s temi snovmi. Ureditev tega področja je razdrobljena in neusklajena. Enotno in sistematično spremljanje podatkov o proizvodnji, prometu, porabi in odlaganju nevarnih snovi se še ne izvaja. Pomanjkljiv in neučinkovit je tudi nadzor nad ravnanjem s temi snovmi. V nekaj letih naj bi se v skladu z mednarodnopravnimi akti izoblikovala celostna nacionalna zakonodaja o kemikalijah in o varstvu pred njimi, zadeve pa naj bi se z interdisciplinarnim pristopom uredile tudi na organizacijski in drugih ravneh.

2.2.2.3 Jedrske nesreče in druge radiološke nevarnosti

Glavni viri ogrožanja z radioaktivnimi snovmi so jedrske elektrarne, postroji za obogatitev urana, postroji za izdelavo gorivnih elementov, obrati za predelavo obsevanega jedrskega goriva ter objekti, namenjeni skladiščenju, predelavi in odlaganju obsevanega jedrskega goriva in radioaktivnih odpadkov ter raziskovalni reaktorji.

V svetu trenutno deluje 437 jedrskih energetskih reaktorjev. V pasu s skrajno oddaljenostjo 1000 km od državne meje Republike Slovenije je 50 jedrskih elektrarn s 109 energetskimi reaktorji, od tega jih je 32 v pasu z oddaljenostjo do 500 km od državne meje.

Ob jedrski nesreči, predvsem v elektrarnah, se radioaktivne snovi (radioaktivni plini in radioaktivni delci) lahko sprostijo pretežno v ozračje. Zračne mase jih v obliki radioaktivnega oblaka lahko nosijo tudi prek tisoč kilometrov daleč stran od jedrske elektrarne. Vzdolž svoje poti, ki je odvisna od prevladujočih vetrov in topografskih značilnosti ozemlja, se usedajo na zemeljsko površje (suha depozicija) ali pa jih iz ozračja izpirajo padavine (mokra depozicija). Stopnja radioaktivne onesnaženosti okolja je odvisna od vrste in količine izpuščenih radionuklidov (žlahtni plini, radioizotopi joda, dolgoživi fisijski produkti) ter od vremenskih razmer. Ljudje in živali so izpostavljeni radioaktivnemu sevanju v onesnaženem okolju neposredno zaradi zunanjega obsevanja iz radioaktivnega oblaka in onesnaženih tal ter zaradi vnašanja radioaktivnih delcev v svoje telo z vdihanim zrakom, onesnaženo hrano in vodo. V prvih urah po radioaktivnem izpustu so izpostavljeni predvsem zunanjemu sevanju (žlahtnih plinov) iz radioaktivnega oblaka, kasneje, po nekaj dneh, pa so vse bolj izpostavljeni notranjemu sevanju vdihanih radioaktivnih snovi, še posebno izotopov radioaktivnega joda.

Druge radiološke nevarnosti so v glavnem povezane z morebitnimi nesrečami pri prevozu radioaktivnih snovi, pri uporabi teh snovi v kmetijstvu, zdravstvu, raziskovalnem delu in na drugih področjih ter z odlaganjem radioaktivnih odpadkov.

2.2.2.4 Nesreče v cestnem prometu

V cestnem prometu, ki se odvija na javnem cestnem omrežju, katerega skupna dolžina presega 37 000 km, se zgodi največ nesreč. V teh nesrečah je tudi največ smrtnih žrtev. Vsako leto se povprečno zgodi okoli 38.000 prometnih nesreč.

V obdobju od 1994. do 2000. leta so bili glavni vzroki prometnih nesreč: neprilagojena hitrost (36%), neupoštevanje prednosti (20%), nepravilna smer vožnje (19%), nezadostna varnostna razdalja (8%), nepravilno prehitevanje (4%) in nepravilno ravnanje pešcev (2%).

2.2.2.5 Železniške nesreče

V Sloveniji smo imeli v zadnjih dvajsetih letih eno večjo železniško nesrečo (Divača, 1984). V zadnjih petih letih pa so pri Slovenskih železnicah zabeležili v povprečju 14 izrednih dogodkov na leto. Vsi so se končali z materialno škodo. Največji problem predstavljajo nesreče na težko dostopnih krajih, kjer ni neposrednega dostopa do železniške proge, temveč je dostop možen le z bližnjih železniških postaj oziroma počivališč.

2.2.2.6 Nesreče na morju

Na morju se nesreče lahko zgodijo v pomorskem potniškem in blagovnem prometu, na kopališčih, pri jadranju, surfanju ter pri drugih dejavnostih v prostem času.

V slovenskem pomorskem prometu ima najpomembnejšo vlogo Luka Koper. Prek nje poteka 90% celotnega slovenskega čezmorskega blagovnega prometa. Ladje sprejema v specializiranih terminalih. Leta 2000 je v slovenska pristanišča priplulo 2714 ladij, od tega v koprsko pristanišče 2254, piransko 269 in v izolsko 191. Za čolne in jahte so urejeni privezi v portoroški marini (620 privezov) in na drugih delih slovenske obale (skupaj okoli 500 privezov).

V slovenskih pristaniščih predstavljajo največjo nevarnost nesreče z nevarnimi snovmi in požari. Ob morebitnem večjem razlitju nafte ali njenih derivatov iz tankerja bi nastala ekološka katastrofa, ki bi imela dolgotrajne ekološke, gospodarske in druge posledice za celotno obalo.

2.2.2.7 Letalske nesreče

Delež letalskega potniškega prometa v mednarodnem potniškem znaša okoli 15%. Analize letalskih nesreč kažejo, da se približno 95% vseh letalskih nesreč zgodi na letališčih ali v njihovi bližini, predvsem pri vzletanju in pristajanju. V Sloveniji so po predpisih mednarodne organizacije za civilno letalstvo (ICAO) za mednarodni promet registrirana letališča v Ljubljani, Mariboru in Portorožu.

2.2.2.8 Utopitve

V obdobju od 1969. do 1990. leta je zaradi utopitve izgubilo življenje 1517 ljudi. Vse do leta 1970 je bilo več kot 100 utopitev na leto. Število utopitev se je začelo zmanjševati po uveljavitvi zakona o varnosti na kopališčih leta 1987. Večina utopitev se še vedno zgodi zunaj urejenih kopališč, zlasti med rekreativnimi dejavnostmi.

V letu 2000 je bil sprejet nov zakon o varstvu pred utopitvami. Cilj je zmanjšanje števila utopitev ne le v urejenih kopališčih, temveč tudi v morju, jezerih, rekah in drugih vodah, skratka povsod, kjer se izvajajo športne dejavnosti, kopanje in druge dejavnosti v prostem času.

2.2.2.9 Nesreče v prostem času

Med nesrečami v prostem času so najpogostejše nesreče v gorah. V zadnjih letih zelo hitro narašča število nesreč na smučiščih, nesreč pri letenju s padali, zmaji, pri raftingu in drugih dejavnostih na vodah.

V gorah se vsako leto smrtno ponesreči v povprečju od 15 do 40 obiskovalcev gora. Vseh reševalnih akcij pa je od 170 do 260 in število še narašča. Med vzroki nesreč v gorah so največkrat zdrsi in padci, do katerih pride zaradi slabe telesne in psihične pripravljenosti, nepoznavanja terena, neprimerne in pomanjkljive opreme ter podcenjevanja nevarnosti.

V Sloveniji za ukrepanje ob nesrečah, ki se dogajajo pri dejavnostih v prostem času, v zraku (padalci, zmajarji, športno letenje), na vodi in smučiščih, nismo dovolj pripravljeni. Tem nevarnostim in nesrečam bo zato treba v prihodnje posvetiti večjo pozornost.

2.2.3 Varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi

Na območju Slovenije je še vedno veliko ostankov orožja in neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve in druge svetovne vojne. Teh sredstev, ki izvirajo iz prve svetovne vojne, je največ na območju soške fronte. V Sloveniji se vsako leto odkrije, odstrani in uniči okoli 20 t neeksplodiranih ubojnih sredstev. Iz reke Soče je bilo leta 1998 odstranjenih tudi več plinskih topovskih granat, ki so bile napolnjene z bojnim strupom fosgenom. Ta sredstva je treba odstranjevati sproti, ne le zaradi varnostnih razlogov, temveč tudi glede na obveznosti naše države po mednarodnih konvencijah. Tudi v slovenskem morju še vedno odkrivajo morske mine. Varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi se izvaja v skladu z mednarodnimi standardi.

2.2.4 Vojaško ogrožanje

Varnost Republike Slovenije je tudi danes odvisna od aktualnih varnostno-političnih razmer v regiji in širšem mednarodnem okolju. Po odpravi bipolarne blokovske delitve sveta in soočanj velikih sil, čemur je sledilo obdobje intenzivnega sodelovanja držav pri zagotavljanju varnosti v Evropi in globalnega miru ter demokratizacije družb, se je nevarnost vojaškega ogrožanja Slovenije bistveno zmanjšala. Izboljšala se je tudi stabilnost razmer v regiji.

Slovenija mora pri pripravah na nesreče upoštevati možne nevarnosti vojaškega ogrožanja. Zagotoviti mora ustrezne materialne in druge možnosti za neposredno zaščito prebivalcev, kulturne dediščine in vrednot pred učinki vojnega delovanja ter organizirati najnujnejše sile in sredstva za reševanje in pomoč ob morebitnih vojaških ogrožanjih. Priprave za zaščito, reševanje in pomoč v vojnem ali izrednem stanju se morajo uskladiti s pripravami za izvajanje vojaške in civilne obrambe.

2.2.5 Terorizem

V razmerah vse večje globalizacije in vključevanja slovenske družbe v svetovne gospodarske tokove, velikih migracij prebivalstva ter naraščanja organiziranega kriminala se povečujejo varnostna tveganja, ki jih predstavljajo terorizem in druge oblike množičnega nasilja. Še posebej to velja po terorističnih napadih v Združenih državah Amerike v jeseni 2001.

Nevarnost terorizma, vključno z uporabo radioloških, kemičnih in bioloških sredstev, in drugih oblik množičnega nasilja v sodobnih razmerah zahteva, da pristojni državni organi načrtujejo in izvajajo učinkovite preventivne ukrepe za hitro in učinkovito zaščito in reševanje ljudi in premoženja tudi v povezavi z drugimi državami. Za ukrepanje ob teh nevarnostih pa je treba ustrezno usposobiti in opremiti predvsem enote za hitre reševalne intervencije v mestih in drugih večjih naseljih.

2.2.6 Druga varnostna tveganja

Za Republiko Slovenijo predstavljajo določeno varnostno tveganje tudi množična preseljevanja ljudi. Množičnih preseljevanj ljudi, ki jih večinoma povzročajo vojaška, politična, socialna in gospodarska tveganja, je vedno več. To velja tudi za Slovenijo, ki je zlasti tranzitno območje. Ob morebitnih novih zaostritvah vojaških, političnih, socialnih in gospodarskih razmer v regiji ali širše, je lahko Slovenija ponovno soočena z begunsko problematiko.


3. STANJE VARSTVA PRED NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI

3.1 Pripravljenost na nesreče

Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami se organizira kot enoten in celovit sistem v državi. Vse oblike varstva se izvajajo v skladu z načeli mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava varstva ljudi, živali, kulturne dediščine in okolja pred škodljivimi vplivi naravnih nesreč in nesreč, ki jih prinaša sodobna civilizacija.

Temeljne naloge varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so:
- izvajanje preventivnih ukrepov;
- vzpostavitev in vzdrževanje pripravljenosti;
- opazovanje, obveščanje in alarmiranje ob nevarnostih in nesrečah;
- zaščita, reševanje in pomoč ob nesrečah;
- odpravljanje posledic nesreč.

V državni pristojnosti je urejanje sistema, načrtovanje razvojnega in raziskovalnega dela, organiziranje sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja, organiziranje, opremljanje ter usposabljanje državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč, izdelava programov izobraževanja in usposabljanja za zaščito, reševanje in pomoč ter izgradnja in vzdrževanje telekomunikacijske, informacijske in druge infrastrukture. Državne sile in določene druge priprave se izvajajo tudi na ravni regij (13), ki pa niso politično teritorialne enote.

V občinski pristojnosti je spremljanje nevarnosti, organiziranje, opremljanje in usposabljanje sil za zaščito, reševanje in pomoč ter organiziranje in izvajanje zaščite, reševanja in pomoči. Občine samostojno organizirajo in vodijo akcije zaščite, reševanja in pomoči na svojem območju kot tudi akcije pri odpravljanju posledic nesreč. Država jim pri tem pomaga s silami in sredstvi iz svoje pristojnosti.

Pri upravljanju sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami sodelujejo državni zbor in vlada, občinski sveti in župani ter upravni organi in poslovodni organi gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Operativno strokovno vodenje akcij za zaščito, reševanje in pomoč pa je v pristojnosti poveljnikov in štabov Civilne zaščite, vodij intervencij ter vodij reševalnih enot in služb.

Težišče varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami naj bi bilo izvajanje preventivnih ukrepov, katerih namen je preprečiti nastanek nevarnosti oziroma odpraviti nevarnost, ki lahko povzroči nesrečo. Preventivni ukrepi se izvajajo po dejavnostih, predvsem v okviru načrtovanja in urejanja prostora.

3.1.1 Zakonodaja

Področje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami urejajo zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94 in 87/2001 - ZMatD), zakon o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93 in 87/2001), zakon o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93, 1/95, 28/95 in 28/2000), zakon o Rdečem križu Slovenije (Uradni list RS, št. 7/93), zakon o varstvu pred utopitvami (Uradni list RS, št. 44/2000) in zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in o posebnih varnostnih ukrepih pri uporabi jedrske energije (Uradni list SFRJ, št. 62/84) ter ratificirane mednarodne pogodbe. Na podlagi teh zakonov je sprejeta tudi večina podzakonskih predpisov.

Z novo zakonodajo je bilo omogočeno, da se varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami organizira kot celovita interdisciplinarna dejavnost, povezana v normativno, organizacijsko in funkcionalno samostojen in enoten sistem, ki deluje v miru in vseh drugih spremenjenih razmerah, tudi v izrednem in vojnem stanju. S tem so se v tem sistemu odprle možnosti najširšega sodelovanja humanitarnih in drugih nevladnih organizacij, katerih dejavnost je pomembna za varstvo pred nesrečami.

Sprejeta zakonodaja ustrezno ureja strokovno operativno vodenje akcij zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. V skladu z resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije so določene tudi usmeritve za upravljanje in vodenje v spremenjenih razmerah. Zagotovljen je neposreden nadzor nad izvajanjem vseh oblik varstva pred nesrečami tako na lokalni kot državni ravni ter v gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah. Omogočena je izgradnja skupne infrastrukture, ki je potrebna za neposredno spremljanje nevarnosti in nesreč kot tudi za vodenje akcij zaščite, reševanja in pomoči ob nesrečah in odpravljanju njihovih posledic.

Preventivo pa tudi druge ukrepe za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah praviloma ureja področna zakonodaja. V njej je to področje urejeno zelo različno, v posameznih zakonih dokaj celovito, v nekaterih zakonih pa zelo pomanjkljivo. Tudi financiranje sanacije posledic nesreč normativno ni ustrezno urejeno.

Zakonodaja je v delu, ki ureja zaščito, reševanje in pomoč, v glavnem usklajena s pravnim redom EU. Trenutno poteka njeno usklajevanje na področju varstva pred industrijskimi nesrečami.

3.1.2 Načrti zaščite in reševanja

Načrte zaščite in reševanja morajo izdelati pristojni državni organi, lokalne skupnosti ter določene gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije. Državne načrte izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z ministrstvi in drugimi državnimi organi. Na državni ravni so izdelani načrti zaščite in reševanja za primer tistih nesreč, ki imajo množični značaj in prizadenejo več občin ali regij (potres, poplava, jedrska nesreča, letalska nesreča, nesreča v železniškem prometu, nesreča na morju). V državnih načrtih manjkajo nekateri deli načrtov, zlasti načrti dejavnosti, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev.

Izkušnje pri ukrepanju ob velikih naravnih in drugih nesrečah so pokazale, da obstoječi državni načrti omogočajo usklajeno delovanje vlade, ministrstev in drugih državnih organov pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči. Toda načrti nimajo potrebne materialne podlage. Nezadostna je tudi pripravljenost pristojnih državnih organov za izvajanje obnovitvenih del po večjih nesrečah.

Dosedanje izkušnje ob naravnih in drugih nesrečah so pokazale, da morajo načrte ali navodila za ukrepanje izdelati tudi organizacije s področja prometa, vzgoje in izobraževanja, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, nege starejših občanov, zdravstva, kulturne dejavnosti in nekaterih drugih področij. Zagotoviti morajo predvsem možnosti takojšnjega ukrepanja, zlasti pri izvajanju nujnih zaščitnih ukrepov in nalog zaščite in reševanja (nujna laična prva pomoč, gašenje začetnih požarov, evakuacija, zaklanjanje itd.).

3.1.3 Sile za zaščito, reševanje in pomoč

V javnih reševalnih službah, Civilni zaščiti in drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč je organiziranih blizu 5% vseh državljanov. Naloge na tem področju večinoma opravljajo prostovoljno ali na podlagi državljanske dolžnosti. V strukturah zaščite in reševanja opravlja naloge profesionalno okoli 2000 ljudi.

Sile za zaščito, reševanje in pomoč skrbijo predvsem za:
- gašenje in reševanje ob požarih in eksplozijah;
- reševanje iz ruševin in plazov;
- reševanje v gorah;
- reševanje v jamah;
- reševanje v rudnikih, naftno-plinskih poljih in pri izgradnji podzemnih objektov;
- reševanje na vodi in iz vode;
- reševanje ob neurjih, viharjih in drugih vremenskih ujmah;
- reševanje ob prometnih nesrečah;
- prvo medicinsko pomoč;
- prvo veterinarsko pomoč;
- poizvedovanje za žrtvami in pogrešanimi;
- splošno humanitarno pomoč.

Sile za zaščito, reševanje in pomoč so v glavnem organizirane v skladu z ogroženostjo. Večina obstoječih sil za zaščito, reševanje in pomoč je organiziranih v lokalnih skupnostih, le manjši del je organiziran na ravni države in v posameznih gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah. V štabe, enote in službe Civilne zaščite na državni ravni je razporejenih preko 1500 pripadnikov. Namenjene so izvajanju posebno zahtevnih nalog zaščite, reševanja in pomoči ter kot pomoč lokalnim skupnostim oziroma za sodelovanje v mednarodnih reševalnih in humanitarnih akcijah.

Kot javne reševalne službe so organizirane:
- gasilska služba;
- gorska reševalna služba;
- jamarska reševalna služba;
- podvodna reševalna služba in
javna zdravstvena služba nujne medicinske pomoči.

Ostale reševalne enote in službe se organizirajo na lokalni in državni ravni glede na njihov namen.

3.1.3.1 Gasilska služba

V Sloveniji deluje 1440 prostovoljnih gasilskih društev, od tega 70 industrijskih. Poklicna jedra so organizirana v 11 prostovoljnih gasilskih enotah. V povprečju pride 21,7 operativnega gasilca na 1000 prebivalcev ali 2,2 gasilca na 1 km2. Največ gasilcev je na Dolenjskem (52,8 operativnih gasilcev na 1000 prebivalcev), v Prekmurju (48,7) in Podravju (37), najmanj pa na obali (7,9), vzhodni Štajerski (10,1) in severni Primorski (11,9). V submediteranskem delu države, kjer je požarna ogroženost naravnega okolja največja, je najmanj operativnih gasilcev. Povprečna oddaljenost gasilskih enot od osrednje gasilske enote v posamezni lokalni skupnosti je 6,63 km. Povprečna oddaljenost posamezne gasilske enote od najbližje sosednje gasilske enote pa znaša 3,87 km. Gostota gasilskih enot je največja v Pomurju, kjer znaša povprečna oddaljenost posamezne gasilske enote od najbližje sosednje gasilske enote 1,95 km, najmanjša pa v severni Primorski (7,70 km) in na obali (6,82 km).

Gasilstvo je obvezna lokalna javna služba. Naloge gasilske službe so predvsem gašenje in reševanje ob požarih, izvajanje preventivnih nalog varstva pred požarom ter opravljanje določenih nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. Z novo zakonodajo je na mednarodno primerljivi ravni urejen tudi status gasilcev in gasilskih organizacij. Obstaja pa nekaj neskladij med predpisi o društvih in o gasilstvu.

V prostovoljnih gasilskih enotah deluje prek 44 000 operativnih gasilcev, v poklicnih pa okoli 530 poklicnih gasilcev. Poklicne gasilske enote so organizirane v občinah Ajdovščina, Celje, Jesenice, Koper, Kranj, Krško, Lendava, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Ravne na Koroškem, Sežana in Trbovlje. Večina poklicnih gasilskih enot je organiziranih kot javni zavod.

Gmotne in druge pogoje za delovanje gasilske službe zagotavljajo lokalne skupnosti, ki so tudi neposredno odgovorne za stanje požarnega varstva na svojem območju. V državni pristojnosti je reševanje ob nesrečah na regionalnih in magistralnih cestah ter avtocestah in ob nesrečah z nevarnimi snovmi, ki se zgodijo na omenjenih javnih cestah in javnih vodah. Vlada je za ukrepanje ob teh nesrečah določila 41 gasilskih enot, katerih del dejavnosti financira s proračunskimi sredstvi. Največ intervencij opravijo v Ljubljani, Kranju in Mariboru. Te gasilske enote so zadovoljivo opremljene za gašenje požarov, pomanjkljiva pa je njihova opremljenost za ukrepanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi ter za ukrepanje ob onesnaženjih voda.

Z določitvijo gasilskih enot, ki opravljajo naloge širšega pomena, je bil storjen prvi korak k večji učinkovitosti in gospodarnosti gasilskih intervencij na cestah in ob nesrečah z ekološkimi posledicami.

Prostovoljni gasilci, ki pogosto opravljajo naloge gasilstva med delovnim časom, večkrat naletijo na nerazumevanje delodajalcev oziroma jim le-ti povzročajo nevšečnosti. To se ne bi smelo dogajati. Zakon izrecno določa, da delodajalec prostovoljnega gasilca zaradi sodelovanja v gasilski intervenciji ne sme odpustiti, razporediti na drugo delovno mesto ali ga kako drugače oškodovati.

3.1.3.2 Gorska reševalna služba

Gorska reševalna služba je bila ustanovljena 1912 in je organizirana znotraj Planinske zveze Slovenije, je z zakonom utemeljena kot javna reševalna služba državnega pomena. Organizirana je v 17 postajah, ki pokrivajo alpski in predalpski prostor Slovenije. V postajah deluje več kot 620 prostovoljnih gorskih reševalcev, ki imajo svoj status urejen enako kot gasilci in drugi reševalci. Gorska reševalna služba je od 1955. leta vključena v Mednarodno komisijo za reševanje v gorah.

Gorska reševalna služba je bila prvotno namenjena predvsem reševanju ob nesrečah v gorah. Njena dejavnost se nenehno širi, še posebno v zadnjem času v razmerah množičnega planinstva in gorništva ter drugih razvijajočih se dejavnosti v prostem času v hribovitem in gorskem svetu. Gorsko reševalno službo bi bilo treba organizirati tudi na nekaterih hribovitih območjih, kjer še ni organizirana.

3.1.3.3 Jamarska reševalna služba

Jamarska reševalna služba je organizirana pri Jamarski zvezi Slovenije, ki povezuje 43 amaterskih klubov in društev. Tudi Jamarska reševalna služba je po zakonu javna reševalna služba državnega pomena. Vključuje okoli 60 reševalcev in je namenjena predvsem reševanju v kraških jamah ter drugih podzemnih jamah in breznih kot tudi reševanju v soteskah in na drugih težko dostopnih krajih. Slovenski jamarji nadaljujejo tradicijo 1889. leta ustanovljenega društva Anthron in 1910. leta ustanovljenega Društva za raziskovanje podzemnih jam Kranjske. Jamarska reševalna služba Slovenije je bila sprejeta v Komisijo za jamarsko zaščito pri Mednarodni jamarski zvezi leta 1993.

3.1.3.4 Podvodna reševalna služba

Podvodno reševalno službo organizirajo potapljaška društva v okviru Slovenske potapljaške zveze. V teh društvih deluje okoli 1200 prostovoljnih potapljačev, od tega nekaj več kot 60 inštruktorjev in 27 zdravnikov specialistov. Podvodna reševalna služba je organizirana po regijah oziroma po povodjih in je namenjena reševanju iz vode in na vodi. S podvodno reševalno dejavnostjo se ukvarja okoli 90 prostovoljnih potapljačev.

3.1.3.5 Služba nujne medicinske pomoči

Služba nujne medicinske pomoči predstavlja enega najpomembnejših delov enotnega sistema zaščite, reševanja in pomoči. Njena organiziranost in delovno področje sta urejena s pravilnikom o nujni medicinski pomoči, ki ga je izdalo Ministrstvo za zdravje. V okviru projekta nujne medicinske pomoči poteka vzpostavitev učinkovite službe za izvajanje nujne medicinske pomoči v državi do leta 2004. Služba deluje na 65 lokacijah zdravstvenih domov in nekaterih zdravstvenih postaj. V njej deluje okoli 800 zdravstvenih delavcev. Nerešeno je vprašanje organizacije njene dispečerske službe. Prav tako ni rešeno v celoti vprašanje medicinske pomoči ob jedrski ali radiološki nesreči.

3.1.3.6 Civilna zaščita

Civilna zaščita je poseben del namensko organiziranih sil za zaščito, reševanje in pomoč. Civilna zaščita je v zadnjih petnajstih letih doživela več reorganizacij, ki so bile usmerjene v njeno prilagajanje potrebam zaščite in reševanja ob posameznih vrstah nesreč. V razne enote in službe Civilne zaščite bo po novih merilih vključenih do 45 000 pripadnikov. Tako se v Civilni zaščiti po novem organizirajo le nujno potrebne dopolnilne sile za zaščito, reševanje in pomoč, predvsem za primer množičnih naravnih in drugih nesreč. Civilna zaščita je v celoti organizirana na regionalni in državni ravni, v lokalnih skupnostih pa njeno organiziranje še poteka. Enote in službe Civilne zaščite se organizirajo po prostorskem načelu kot taktične enote z močjo od ene ekipe oziroma oddelka do ene čete. Istovrstne enote in službe Civilne zaščite se lahko med seboj združujejo v večje sestave.

V sestavi državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč deluje tudi državna enota za hitre intervencije. Ta enota je namenjena izvajanju posebno zahtevnih reševalnih intervencij, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Namenjena je tudi sodelovanju v akcijah zaščite, reševanja in pomoči na podlagi dvostranskih sporazumov s sosednjimi in drugimi državami v regiji ter za sodelovanje v mednarodnih humanitarnih in reševalnih akcijah v okviru programov OZN, Partnerstva za mir pri zvezi NATO, EU in drugih mednarodnih organizacij. Enoto sestavljajo vodstvo, četa za tehnično reševanje, vod za RKB zaščito, ekipa za prvo pomoč, oddelek za tehnično potapljanje, vod za oskrbo ter skupini za elektriko in za vodo.

3.1.3.7 Policija in Slovenska vojska

Pri zaščiti in reševanju sodelujeta tudi policija in Slovenska vojska, za kar se njihovi pripadniki načrtno usposabljajo. Njihovo sodelovanje se načrtuje z državnimi načrti zaščite in reševanja.

Policija ob naravnih in drugih nesrečah zagotavlja javni red in mir ter varnost na ogroženih in prizadetih območjih. Strokovne službe, zlasti pa letalska enota policije, sodelujejo tudi pri izvajanju reševalnih nalog, najpogosteje ob nesrečah v gorah, ekoloških in drugih nesrečah.

Slovenska vojska sodeluje pri zaščiti in reševanju ob naravnih in drugih nesrečah v skladu s svojo organiziranostjo in opremljenostjo. Pri zaščiti in reševanju sodeluje zlasti ob velikih nesrečah, ki zahtevajo veliko sil in sredstev (veliki požari v naravi, vodne ujme, ekološke nesreče). Letalska enota Slovenske vojske sodeluje predvsem pri reševanju ob nesrečah v gorah, gašenju gozdnih požarov ter pri helikopterskem reševanju iz visokih objektov.

3.1.3.8 Druge reševalne enote in službe

V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami sodelujejo tudi Rdeči križ Slovenije, slovenska Karitas in druge humanitarne in nevladne organizacije, ki so pomembne za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Rdeči križ ima kot nacionalna organizacija v skladu z mednarodnim pravom tudi posebna zakonska pooblastila (poizvedovalna služba).

Za opravljanje določenih nalog zaščite, reševanja in pomoči so pri posameznih gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah na podlagi pogodbe organizirane posebne enote, ki so namenjene zaščiti in reševanju ob posameznih vrstah nesreč. V sestavi državnih enot so:
- dva ekološka laboratorija z mobilnimi ekipami za opravljanje zahtevnejših radioloških, kemijskih in bioloških meritev, analiz in preiskav;
- enota za higiensko-epidemiološko delo;
- enota za identifikacijo mrtvih;
- mobilna meteorološka enota;
- enota za reševanje ob nesrečah s klorom in drugimi jedkimi snovmi;
- rudarske reševalne enote;
- enote vodnikov reševalnih psov;
- enote za postavljanje začasnih prebivališč;
- stacionarij in nastanitvene enote za oskrbo posebnih skupin prebivalcev in druge.

3.1.4 Opazovanje, obveščanje in alarmiranje

Temeljne naloge sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja so:
- opazovanje meteoroloških, hidroloških, seizmoloških, radioloških, ekoloških, zdravstvenih in drugih razmer;
- nadzor spremljanja prometa in drugih aktivnosti v zračnem prostoru, na kopnem in na ekvatoriju ter zbiranje podatkov v zvezi s tem, ki so pomembni za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- zbiranje podatkov o nevarnostih in nesrečah ter o drugih za varstvo pred nesrečami pomembnih pojavih in dogodkih;
- organiziranje, dopolnjevanje in posredovanje zbirk podatkov o silah in sredstvih za zaščito, reševanje in pomoč ter o intervencijah teh sil;
- obveščanje pristojnih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ter drugih organov in služb, pristojnih za vodenje in izvajanje akcij zaščite, reševanja in pomoči;
- obveščanje in opozarjanje prebivalstva o dogodkih s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter javno alarmiranje ob nevarnosti;
- aktiviranje in koordinacija delovanja reševalnih služb;
- posredovanje pri zagotavljanju logistične in druge podpore reševalnim službam.

Pri delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja imajo ključno vlogo centri za obveščanje. V Sloveniji deluje 13 regijskih centrov za obveščanje in Center za obveščanje Republike Slovenije. Center za obveščanje Republike Slovenije, ob pomoči strokovnih služb, organizira in izvaja zbiranje in obdelavo podatkov iz obstoječih opazovalnih sistemov na območju države ter jih posreduje regijskim centrom, posameznim uporabnikom in zainteresirani javnosti. Skrbi tudi za mednarodno izmenjavo podatkov. Regijski centri za obveščanje zbirajo podatke o nevarnostih in nesrečah ter opravljajo dispečersko službo na področju gasilstva, gorske reševalne službe, jamarske reševalne službe, podvodne reševalne službe, službe za nujno medicinsko pomoč, Civilne zaščite in drugih reševalnih služb. Odzivajo se na klice v sili na enotni evropski številki za klic v sili 112 (sklep ministrov Evropske zveze iz leta 1991, 91/396/EEC, direktiva Evropske zveze iz leta 1998 98/10/EC). Klic v sili, ki ga prevzemajo regijski centri za obveščanje na posameznih območjih, spada med univerzalne brezplačne storitve ponudnikov javnih telekomunikacijskih storitev.

To številko lahko na območju Slovenije uporabljajo vsi, kadar se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč gasilcev, nujno medicinsko pomoč in nujno pomoč katerekoli druge reševalne službe. Na tej številki lahko dobijo tudi pomembne podatke o vremenskih, vodnih, snežnih in drugih razmerah, o motnjah pri oskrbi s pitno vodo, električno energijo ter o drugih življenjsko pomembnih vprašanjih.

V začetku leta 1997 so bili v Sloveniji uveljavljeni novi znaki za javno alarmiranje ob nevarnostih naravnih in drugih nesreč. Na novo je bila opredeljena tudi vloga sistema javnega alarmiranja. Aktiviranje enot pa se postopno prenaša na sistem osebnega klica v okviru sistema zvez.

Postavljeni so temelji sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja, razvita je tudi že večina njegovih funkcij. Opazovanje nevarnosti in drugih izrednih dogodkov, ki so pomembni za varstvo pred nesrečami, zahteva dobro sodelovanje vseh organov in služb. Tako je Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija za okolje v okviru informacijske in strokovne podpore pri vodenju zaščitnih in reševalnih akcij samoiniciativno razvila nekatere modele, ki so pomembni pri napovedovanju in spremljanju vremenskih ujm. Zbiranje in neprekinjeno spremljanje radioloških razmer ter mednarodno izmenjavo radioloških podatkov opravlja Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Ob pomoči EU je v pripravi izgradnja sistema RODOS za sprotno spremljanje in odločanje v primeru radiološke nesreče in napovedovanja posledic.

V sistemu opazovanja, obveščanja in alarmiranja je še vedno odprto vprašanje dispečerske službe za nujno medicinsko pomoč. Nujno medicinsko pomoč izvajajo zdravstveni zavodi. S pravilnikom o nujni medicinski pomoči pa je predvideno, da se na območju Slovenije organizira mreža zdravniških ekip za nujno medicinsko pomoč, katere delovanje naj bi podpirala dispečerska služba za nujno medicinsko pomoč v regijskih centrih za obveščanje.

Javno alarmiranje se po zakonu organizira kot enoten sistem, ki ga je mogoče upravljati na državni, regionalni in lokalni ravni. Za zagotovitev tehničnih možnosti in alarmiranje ob nevarnostih oziroma nesrečah, razen ob naravnih, je načeloma odgovoren povzročitelj nevarnosti oziroma nesreče. Za izgradnjo in vzdrževanje sistema javnega alarmiranja ob naravnih nesrečah so pristojne lokalne skupnosti. Ker večina lokalnih skupnosti za ta namen nima dovolj denarja, je ta sistem nedograjen in marsikje tudi slabo vzdrževan. Pripravljen je projekt posodobitve celotnega sistema javnega alarmiranja, ki predvideva vključitev omrežja lokalnih skupnosti v načrtovan enotni informacijsko telekomunikacijski sistem.

3.1.5 Informacijsko telekomunikacijski sistem

Informacijsko telekomunikacijski sistem na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami zbira, obdeluje in prenaša informacije o nevarnostih in izrednih dogodkih pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zagotavlja operativno pomoč silam za zaščito in reševanje. Predstavlja tehnično osnovo delovanja sistema opazovanja,obveščanja, alarmiranja ter reševanja. V okviru teh opazovanj se zbirajo informacije o:
- hidroloških, meteoroloških, seizmoloških, radioloških, ekoloških, zdravstvenih in drugih razmerah;
- izrednih dogodkih v cestnem, železniškem, zračnem in pomorskem prometu;
- dogajanjih v zračnem prostoru;
- motnjah, omejitvah in prekinitvah pri oskrbi s pitno vodo in energijo, javnih telekomunikacijah in stanju v drugih infrastrukturnih sistemih;
- nevarnostih in nesrečah ter drugih dogodkih, pomembnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- škodi, ki jo povzročijo naravne in druge nesreče;
- reševalnih intervencijah ter silah in sredstvih za zaščito, reševanje in pomoč.

Operativna pomoč silam za zaščito in reševanje je predvsem v:
- aktiviranju pripadnikov sil za zaščito in reševanje;
- zagotavljanju operativnih radijskih zvez;
- zagotavljanju operativnega dostopa do podatkov;
- zagotavljanju varnosti pripadnikov sil za zaščito in reševanje.

Do sedaj je bila zgrajena osnovna infrastruktura informacijsko telekomunikacijskega sistema, ki omogoča hranjenje, obdelavo, prenos in uporabo informacij vsem uporabnikom, ki sodelujejo v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

3.1.5.1 Informacijski sistemi

Osnovo informacijskega sistema na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami predstavlja intranet zaščite in reševanja, ki omogoča hranjenje, obdelavo in prenos podatkov in medsebojno izmenjavo podatkov med organi vodenja zaščite in reševanja na lokalni, regionalni in državni ravni ter med drugimi izvajalci nalog zaščite in reševanja.

Intranet zaščite in reševanja je avtonomen informacijski sistem, namenjen uporabnikom s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Temelji na računalniškem omrežju Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Trenutno povezuje uporabnike na državni ravni, v približno letu dni pa bodo to omrežje lahko prek klicnega dostopa uporabljale reševalne službe, štabi Civilne zaščite in lokalne skupnosti. Hrbtenica globalnega računalniškega omrežja temelji na lokalnih računalniških omrežjih regijskih centrov za obveščanje in Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter sistemu fiksnih telekomunikacijskih zvez. Vzporedno pa se gradi glavno hrbtenico prek navideznega privatnega omrežja v okviru svetovnega spleta (omrežja Internet). Globalno računalniško omrežje Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje bo enotna platforma bodočega enotnega informacijsko telekomunikacijskega sistema temelječa na IP protokolu.

Pomembna naloga v bližnji prihodnosti bo povezava globalnega računalniškega omrežja Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje s sorodnimi sistemi partnerskih in drugih organizacij ter povezava v svetovno omrežje Internet. Pri tem bo dan glavni poudarek na varovanju teh povezav pred morebitnimi vdori.

3.1.5.2 Telekomunikacijski sistemi

Na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se uporabljajo javni in privatni (profesionalni) telekomunikacijski sistemi. Profesionalni sistemi se uporabljajo za naloge, ko je zahtevana visoka stopnja razpoložljivosti, zanesljivosti in varnosti telekomunikacij. Profesionalni telekomunikacijski sistemi se delijo na:
- sistem fiksnih telekomunikacijskih zvez, ki je povezan prek najetih povezav in javnega telekomunikacijskega sistema Telekoma Slovenije, v bodoče pa tudi prek navideznega privatnega omrežja v okviru svetovnega spleta (omrežja Internet) in omogoča prenos govora in podatkov;
- sistem profesionalnih radijskih zvez zaščite in reševanja (ZARE), vključno s sistemom osebnega klica, ki omogoča prenos govora in kratkih sporočil;
- sistem javnega alarmiranja, ki je namenjen opozarjanju na bližajočo se nevarnost oziroma alarmiranju ob neposredni nevarnosti.

Sistema fiksnih telekomunikacijskih zvez in radijskih zvez ZARE sta avtonomna sistema, namenjena uporabnikom s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Sistem fiksnih telekomunikacijskih zvez je vzpostavljen v regijskih centrih za obveščanje, Centru za obveščanje Republike Slovenije in Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Vzpostavljene so tudi neposredne povezave z enotami nujne medicinske pomoči in gasilci. Posamezni deli sistema fiksnih zvez so medsebojno povezani prek najetih povezav in javnega telekomunikacijskega omrežja Telekoma Slovenije.

Sistem zvez ZARE je največji sistem klasičnih profesionalnih radijskih zvez v državi. Pokritost območja Slovenije z radijskim signalom presega 95 % vsega njenega ozemlja. Te zveze uporablja večina reševalnih služb in drugih izvajalcev zaščite, reševanja in pomoči. Sistem radijskih zvez ZARE omogoča prenos govora v okviru storitve operativnih radijskih zvez in prenos kratkih sporočil v okviru storitve osebnega klica, namenjenega aktiviranju enot za zaščito in reševanje.

Slovenija je pred pomembno odločitvijo o prihodnjem enotnem vsedržavnem profesionalnem sistemu radijskih zvez. Po dosedanjih ocenah naj bi bil to profesionalni sistem radijskih zvez TETRA. V okviru tega sistema bi za področje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami zgradili navidezno samostojno radijsko omrežje, ki bi ga uporabljali vsi, ki se ukvarjajo z zaščito in reševanjem. Omogočal bi tudi povezavo s policijo in Slovensko vojsko.

3.1.6 Mednarodno sodelovanje

Slovenija je po letu 1991 začela samostojno urejati vsa vprašanja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, tudi na področju mednarodnega sodelovanja. Stalna in neposredna nevarnost naravnih in drugih nesreč zahteva medsebojno sodelovanje držav ter skupno delovanje v okviru mednarodnih organizacij.

Namen in cilji tega sodelovanja so predvsem:
- preprečevanje nevarnosti in nesreč;
- medsebojna podpora pri razvijanju in krepitvi pripravljenosti držav za obvladovanje naravnih in drugih nesreč;
- zagotavljanje medsebojne pomoči ob nesrečah;
- zagotavljanje pogojev za sodelovanje v mednarodnih humanitarnih in reševalnih akcijah.

Slovenija si na podlagi mednarodnega prava, skupnih interesov, enakopravnosti in prijateljskih meddržavnih odnosov prizadeva razviti oziroma razširiti zlasti sodelovanje s sosednjimi državami in državami v regiji, ki jih povezujejo skupne nevarnosti. Dvostranske sporazume o sodelovanju na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami je že sklenila z Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Slovaško. V postopku so sporazumi o medsebojnem sodelovanju na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami z Italijo, Rusko federacijo, Češko in Poljsko. Slovenija je razvila zelo uspešno sodelovanje tudi z najbolj razvitimi državami na področju zaščite in reševanja, kot sta Švedska in Švica, plodno je tudi sodelovanje z Združenimi državami Amerike.

Slovenija je ratificirala mednarodne pogodbe, ki pokrivajo zgodnje obveščanje in hitro nudenje pomoči ter sklenila bilateralne sporazume o zgodnjem obveščanju na področju jedrske varnosti, industrijskih nesreč, čezmejnih onesnaževanj zraka in vode ter drugih področjih.

V desetletno akcijo (1990-2000) Združenih narodov za zmanjšanje naravnih nesreč, ki se nadaljuje s strategijo za varnejši svet v 21. stoletju, je ustvarjalno vključena tudi Slovenija. Večji del konkretnega sodelovanja poteka z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarne pomoči.

Polnopravno članstvo v EU je strateški interes Republike Slovenije tudi na področju varstva pred nesrečami.

V okviru programa Partnerstvo za mir zveze NATO imajo države partnerice pomembno vlogo tudi na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Slovenija je od leta 1999 zastopana s svojim predstavnikom v Evroatlantskem centru za usklajevanje humanitarne pomoči zveze NATO, slovenske enote za zaščito in reševanje pa sodelujejo v Evroatlantski enoti za odzivanje ob nesrečah.

Vse pomembnejše postaja tudi sodelovanje v regionalnih pobudah. Slovenija je v okviru Srednjeevropske pobude podpisala in ratificirala sporazum o sodelovanju pri napovedovanju, preprečevanju in ublažitvi naravnih in tehnoloških katastrof; sodeluje pa tudi v delovni skupini za civilno zaščito Delovne skupnosti Alpe-Jadran.

V okviru Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo – Pobude za pripravljenost in preventivo pred nesrečami je Slovenija skupaj z drugimi državami v regiji spodbudila medsebojno sodelovanje na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Aktivna pa je tudi v okviru pobude ministrov za obrambo držav Jugovzhodne Evrope - področje varstva pred nesrečami.

3.1.7 Upravna organiziranost

Na podlagi nove zakonodaje se je izoblikovala tudi upravna organiziranost na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Za izvajanje ukrepov za preprečevanje naravnih in drugih nesreč oziroma njihovih posledic so pristojna in odgovorna posamezna ministrstva. Ministrstva so neposredno odgovorna tudi za priprave in delovanje dejavnosti iz njihove pristojnosti ob naravnih in drugih nesrečah.

Upravne in strokovne naloge varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami izvaja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki je organ v sestavi Ministrstva za obrambo. Uprava izvaja predvsem naloge, ki se nanašajo na razvojno in raziskovalno delo, organiziranje, opremljanje in usposabljanje sil za zaščito, reševanje in pomoč na državni ravni, organiziranje informacijskega in telekomunikacijskega sistema, izdelavo ocen ogroženosti in državne načrte, izdelavo programov izobraževanja in usposabljanja ter njihovo izvajanje, oblikovanje in vzdrževanje državnih rezerv idr. Uprava z zakonom nima pooblastil za neposredno medresorsko usklajevanje dejavnosti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, razen v zvezi z izdelavo in izvajanjem državnih načrtov zaščite in reševanja.To je ena od pomanjkljivosti sedanje upravne organiziranosti.

V Sloveniji se pogosto postavlja vprašanje glede resorne organiziranosti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Vsekakor so na tem področju potrebne dolgoročne spremembe. S spremembami naj bi zagotovili predvsem učinkovitejšo koordinacijo dejavnosti državnih in drugih organov na področju preventive, ukrepanja in odpravljanja posledic nesreč Pri tem pa je treba upoštevati, da pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči sodelujejo številne humanitarne in druge nevladne organizacije ter da je težišče vseh dejavnosti na tem področju v lokalnih skupnostih. Zato je potrebno še izpopolniti organizacijske, tehnične in druge pogoje za avtonomno, racionalno in načrtno izvajanje upravnih in strokovnih nalog na tem področju. Srednjeročno bo potrebno urediti tudi pristojnosti pokrajin na tem področju.

Glede upravne organiziranosti tudi v evropskih državah ni enotnih rešitev. EU ne podpira teženj po unifikaciji upravne organiziranosti tega področja, saj meni, da mora biti to čim bolj prilagojeno specifičnim varnostnim in drugim razmeram v posamezni državi. V nekaterih zahodnih državah so te dileme razrešili z ustanovitvijo javnih agencij za zaščito in reševanje, v nekaterih drugih državah pa imajo posebna ministrstva za civilno načrtovanje ukrepov za krizne razmere in civilno zaščito.

Pri spreminjanju in prilagajanju upravne organiziranosti na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami bo, poleg geografskih in drugih značilnosti posameznih regij, treba upoštevati vsebinske učinke sedanje regijske organiziranosti, ki se je za področje zaščite in reševanja izkazala za primerno.

4. PREGLED PREVENTIVNIH UKREPOV

Cilj preventive je preprečiti, odstraniti ali zmanjšati varnostna tveganja. Preventiva je usmerjena predvsem v vire ogrožanja. Njen namen je predvsem preprečiti nevarnost, že obstoječe nevarnosti pa odstraniti ali vsaj zmanjšati. Temeljne preventivne ukrepe naj bi izvajala pristojna ministrstva, lokalne skupnosti ter gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije.

Izvajanje preventivnih ukrepov mora biti zasnovano na ocenah ogroženosti in drugih strokovnih podlagah. Za nesreče, ki predstavljajo največjo nevarnost, bi bilo treba izdelati posebne strategije varstva, ki bi vključevale dolgoročne in kratkoročne cilje varstva, konkretne preventivne ukrepe ter priporočila za pripravljenost in ukrepanje ob nesreči. Do sedaj je bila v tem smislu izdelana le strategija varstva pred potresom in varnostne analize za jedrske objekte.

4.1 Pregled preventivni ukrepov po vrstah nesreč

4.1.1 Potresi

Študije in analize potresne varnosti tipičnih objektov kažejo, da je potresna varnost velikega števila objektov neustrezna, zato moramo povečati tudi pripravljenost za zaščito, reševanje in pomoč. Za zagotovitev organiziranega in učinkovitega ukrepanja po potresu se morajo pripraviti in dopolnjevati ustrezni načrti na lokalni in državni ravni.

Obvladovanje potresne nevarnosti obsega različne ukrepe za preprečevanje in zmanjšanje posledic, med katerimi so najpomembnejši:
- potresno varna gradnja (predpisane zahteve za novogradnjo in rekonstrukcijo objektov, določeni postopki za ocenjevanje po potresu poškodovanih objektov ter po potresno sanacijo);
- izdelava tipskih objektov, prilagojenih potresni ogroženosti na posameznih geografskih območjih;
- dograditev državnega potresnega opazovalnega sistema, ki bo temeljil na uporabi podatkov iz domače mreže potresnih opazovalnic in podatkov iz tujih opazovalnih sistemov ter na samodejni obdelavi in posredovanju podatkov;
- sprejeti program protipotresne sanacije in utrjevanja stanovanjskih ter pomembnih javnih objektov s področja vzgoje in izobraževanja, varstva otrok, nege starejših občanov in drugih posebnih skupin prebivalcev, zdravstva in drugih javnih dejavnosti, ter ga začeti izvajati;
- dopolnjevanje načrtov zaščite in reševanja pred potresom, organiziranje, usposabljanje in opremljanje sil za zaščito, reševanje in pomoč.

4.1.2 Poplave

V okviru geoinformacijskega sistema je izdelana celostna ocena poplavne ogroženosti Slovenije. Za potrebe načrtovanja izrabe prostora in izvajanje zaščite in reševanja so izdelane karte poplavnih linij. Z vidika varstva pred poplavami je pomembno še:
- zgrajena je državna mreža vodomernih postaj (170 vodomernih postaj), od tega je 19 avtomatskih, 20 pa jih ima stalno zvezo;
- izdelana je evidenca visokih pregrad;
- urejajo se vodotoki, vodnogospodarski objekti ter vodni zbiralniki. Nekateri vodni zbiralniki so visoke pregrade, ki predstavljajo določeno vrsto nevarnosti, če pride do porušitve;
- izdelani so načrti zaščite in reševanja pred poplavo, organizirajo, usposabljajo in opremljajo se sile za zaščito, reševanje in pomoč.

Za izboljšanje stanja je potrebno:
- izdelati strategijo in program varstva pred poplavami, ki bosta temeljila na usklajenih merilih za zagotavljanje varnosti pred poplavami, ter ga začeti izvajati;
- sprejeti predpise o opazovanju visokih pregrad na vodnih zbiralnikih;
- organizirati posebno službo za varnost visokih pregrad na vodnih zbiralnikih;
- dopolniti, posodobiti in prilagoditi (po lokacijah in namenu) državno mrežo vodomernih postaj za opazovanje visokih voda;
- urejanje vodotokov in uveljavljanje ukrepov pred poplavami, mora zajeti porečje celotnih vodotokov in tem je potrebno prilagoditi posege v prostor.

4.1.3 Plazovi, usadi, podori

Z vodnogospodarskimi osnovami so določene površine, ki jih ogrožajo zemeljski in snežni plazovi, hudourniki in erozija. Na teh območjih je potrebno za spremembo kmetijske kulture, graditev objektov in za druge posege, ki bi lahko vplivali na dinamično ravnovesje tal, pridobiti tudi v bodoče vodnogospodarsko soglasje. Glede na to, da je že izdelan popis zemeljskih plazov, se mora v naslednjem obdobju izdelati kataster, strategijo in program varstva pred zemeljskimi plazovi ter ga začeti izvajati.

4.1.4 Snežni plazovi in obilne snežne padavine

Aktivnosti, ki se jih izvaja na tem področju, so:
- spremljanje snežne odeje ter možnost nastanka snežnega plazu;
- javnost se obvešča o nevarnih območjih;
- izdelana je karta snežnih plazov ter stalnih mest, ki jih ogrožajo snežni plazovi;
- za primer velike nevarnosti pred snežnim plazom so izdelani tudi načrti proženja snežnih plazov;
- organizirajo, opremljajo in usposabljajo se sile za zaščito, reševanje in pomoč.

Aktivnosti bi morali nadaljevati in po potrebi še izpopolnjevati.

4.1.5 Erozija

Za posamezno večje erozijsko območje se mora pripraviti program protierozijskih del (sanacija tal, urejanje in vzdrževanje vodnega režima, postavitev pregrad in zavarovanj, vegetacijska zavarovanja). Istočasno je potrebno izdelati program preprečevanja erozije in sanacije erozijskih žarišč, ki posebno hitro napredujejo, ogrožajo varovano naravno in kulturno dediščino ali povzročajo veliko gospodarsko škodo, ter ga začeti izvajati.

4.1.6 Nevihte, viharji, pozeba, žled

Na infrastrukturnih objektih (ceste, železnice, elektrika) so izdelani delni načrti, kako ukrepati v primeru nastanka nesreče. Za dosego izboljšanja stanja pa je potrebno še:
- zagotoviti zgodnje in hitro napovedovanje grozeče nevarnosti;
- posodobiti meteorološko radarsko pokrivanje države, še posebej za jugozahodni del Slovenije;
- izdelati strategijo in program varstva pred vremenskimi ujmami v kmetijstvu ter ga začeti izvajati;
- vzpodbujati zavarovanje posevkov pred nastalo škodo;
- nadaljevati ukrepe za zagotovitev večje odpornosti sistema za prenos električne energije pred učinki vremenskih ujm, zlasti obilnih snežnih padavin in žleda.

4.1.7 Suša

Ne glede na to, da v Sloveniji v glavnem vsako leto pade dovolj padavin in je suša razmeroma redka, je potrebno v obdobju, določenem s tem nacionalnim programom:
- izdelati strategijo in program varstva pred sušo;
- izdelati analizo oskrbe prebivalstva in prednostnih uporabnikov s pitno vodo v sušnih obdobjih ter ob naravnih in drugih nesrečah ter pripraviti predloge vodne oskrbe z uporabo alternativnih vodnih virov;
- pričeti z gradnjo namakalnih sistemov in sistemov za oskrbo z vodo;
- vzpodbuditi zavarovanje posevkov pred nastalo škodo oziroma uvajati kmetijske kulture, ki so manj občutljive na sušo.

4.1.8 Toča

Zaradi gospodarske škode, ki jo povzroči toča, je potrebno:
- vzpodbujati zavarovanje posevkov pred nastalo škodo;
- vzpodbujati fizično zaščito kmetijskih rastlin (predvsem trajnih nasadov) s protitočnimi mrežami in uporabo ustrezne strešne kritine.

4.1.9 Požari

4.1.9.1 Požari v naravnem okolju

Sprejeta zakonodaja je uredila varovanje naravnega okolja, zgodnje odkrivanje, prepoved kurjenja in sežiganja, spremljanje in razglašanje velikih stopenj požarne ogroženosti. Z gozdnogospodarskim načrtom je urejeno varstvo gozdov pred požari. Izdelana je karta ogroženosti gozdov. Pripravljajo se programi za spremljanje in napovedovanje razvoja požara. Poleg navedenega se:
- uvaja naravno preoblikovanje gozdov s sestoji, ki so bolj odporni na požar in se hitreje in lažje obnovijo po požaru;
- ponovno organizira tudi opazovalna mreža gozdarskih služb;
- izvajajo neformalne oblike usposabljanj in izobraževanja prebivalcev;
- organizirajo, opremljajo in usposabljajo sile za zaščito, reševanje in pomoč.

V sistem se morata še bolj načrtno vključevati tudi policija in vojska. Z zaščitnimi aktivnostmi je potrebno nadaljevati.

4.1.9.2 Požari na gradbenih objektih

Z novo zakonodajo bo urejena gradnja objektov (določeni so pogoji, ki jih morajo projektanti upoštevati, predvidena je t.i. požarna varnost, določene so nekatere zahteve za gradbene materiale, ki se lahko uporabljajo pri gradnji ter določene nekatere zahteve za posamezne vrste objektov). V povezavi z navedenim:
- je urejeno izvajanje ukrepov varstva pred požarom v gospodarskih družbah (kdo je odgovoren v podjetju za varstvo pred požarom, kdo skrbi za izvajanje ukrepov varstva pred požarom, usposabljanje zaposlenih, vzdrževanje opreme);
- izdelane so ocene požarne ogroženosti za mikrolokacijo (podjetja, nekatere občine);
- uvaja se ugotavljanje skladnosti gradbenih materialov, opreme, naprav in drugih sredstev za varstvo pred požarom;
- načrtno se spremljajo vzroki za nastanek požara.

Za učinkovitejšo preventivo, kot tudi za učinkovitejše ukrepanje je potrebno:
- pripraviti, zlasti pa dopolniti tehnične predpise in standarde o varstvu pred požarom, prostorskem načrtovanju, graditvi objektov, ravnanju s požarno nevarnimi snovmi, požarni varnosti v prometu, požarni varnosti v naravnem okolju ter v industrijskih in drugih dejavnostih oziroma prevzeti predpise in standarde EU;
- izdelati program protipožarne sanacije stanovanjskih in pomembnih javnih objektov s področja vzgoje in izobraževanja, varstva otrok, nege starejših občanov in drugih posebnih skupin prebivalcev, zdravstva in drugih javnih dejavnosti, ter ga začeti izvajati.

4.1.10 Epidemije, epizootije, epifitije, infestacije

Epidemije

Organizirana je epidemiološka služba, ki spremlja, opozarja, pripravlja in izvaja ukrepe, povezane z boleznimi ljudi. Gibanje nalezljivih bolezni se spremlja sistematično. Vsako leto se pripravi tudi nacionalni program varstva pred nalezljivimi boleznimi, v katerem se opredeli naloge za preprečevanje in zatiranje teh bolezni. V posebnih programih se predvidi tudi izvajanje ukrepov, kot so deratizacija, dezinsekcija in drugih (splošni in posebni ukrepi) za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni.

Epizootije

Izvajajo se zdravstveni in drugi ukrepi za preprečitev in zatiranje nalezljivih bolezni. Izvaja se veterinarska kontrola, tako nad domačimi živalmi, kot nad tranzitom. Z razširitvijo monitoringa za sistematično spremljanje gibanja zoonoz in drugih živalskih kužnih bolezni na območju Slovenije, še posebej v povezavi s prometom živil živalskega izvora, bo dosežena višja stopnja zaščite. Povečati bo potrebno tudi opremljenost za zagotovitev dekontaminacijskih postaj na mejnih prehodih, pripravljenost in opremljenost za ukrepanje ob nenadnem pojavu nalezljivih bolezni z obsežnimi posledicami ter opremljenost za posredovanje ob pojavu bioloških napadnih sredstev in podobnih primerih.

4.1.11 Nesreče z nevarnimi snovmi

Izdelana je ocena ogroženosti pred nevarnimi snovmi. Pripravlja se plan aktivnosti ukrepanja ob industrijskih nesrečah. Uvaja se enotna baza nevarnih snovi, ki jo naj bi uporabljali vsi, ki so kakorkoli vključeni v sistem varstva ob nesrečah z nevarnimi snovmi. Opremljajo in usposabljajo se sile za zaščito in reševanje (določene gasilske enote za ukrepanje na cesti, za ukrepanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi). Kljub naštetemu je varstvo pred nesrečami z nevarnimi snovmi še zelo pomanjkljivo. V skladu z navedenim, je v prihodnjem obdobju potrebno:
- dopolniti normativno ureditev in jo uskladiti z EU;
- nadaljevati projekt varstvo pred nesrečami z nevarnimi snovmi v okviru programa ravnanja s kemikalijami;
- pospešiti ekološko sanacijo in zapiranje opuščenih naftno-plinskih vrtin v severovzhodni Sloveniji;
- izdelati in izvesti program ukrepov za zaščito in reševanje ob nenadnih močnih onesnaženjih površinskih voda, morja ter kraških in drugih podzemnih voda;
- nadaljevati izvajanje poostrenega nadzora nad prevozom nevarnega blaga;
- organizirati spremljanje prevoza najbolj nevarnih snovi na območju države;
- prevoz nevarnih snovi preusmeriti mimo pomembnih vodnih virov ter drugih ekološko občutljivih območij in ekosistemov;
- izdelati merila za izbiro lokacij začasnih skladišč in odlagališč nevarnih snovi oziroma nevarnih odpadkov ter določiti te lokacije;
- izvesti ekološko sanacijo neurejenih odlagališč, ki ogrožajo pomembne vire pitne vode. Pri tem naj imajo prednost odlagališča, kjer se odlagajo nevarne snovi;
- organizirati sistem spremljanja nenadnih velikih onesnaženj voda;
- poskrbeti za ustrezno opremljenost in izboljšati organiziranost zdravstva za ukrepanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi;
- posodobiti vročo celico na Reaktorskem centru Brinje za morebitne intervencije z visoko aktivnimi radioaktivnimi viri;
- nabaviti primeren kontejner za interventni prevoz visokoradioaktivnih virov;
- uveljaviti enotne in mednarodno usklajene zbirke podatkov o nevarnih snoveh ter zagotoviti dostop in uporabo vsem pooblaščenim uporabnikom s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

4.1.12 Jedrske nesreče in druge radiološke nevarnosti

Upoštevaje dejstvo, da je v krogu z oddaljenostjo 1000 km od državne meje 50 jedrskih elektrarn, obstaja potencialna nevarnost nesreče te vrste. Zato moramo:
- dograditi enoten sistem za spremljanje in prognozo zunanjega sevanja za potrebe ukrepanja ob jedrskih nesrečah in drugih radioloških nevarnostih ter ga tudi s tem namenom povezati z drugimi nacionalnimi in evropskim radiacijskim sistemom;
- vzdrževati trajne zaloge tablet kalijevega jodida za primer jedrske nesreče;
- dokončati in nato dopolnjevati načrte zaščite in reševanja na vseh ravneh načrtovanja;
- poskrbeti za ustrezno opremljenost in izboljšati organiziranost zdravstva za ukrepanje ob jedrskih nesrečah.

4.1.13 Nesreče v cestnem prometu

Varnost v cestnem prometu ureja področna zakonodaja. Vzpostavljen je sistem ukrepanja v primeru nesreče (112, 113, policija, gasilci, nujna medicinska pomoč, inšpektorji). Za povečanje učinkovitosti je potrebno organizirati še enoten sistem spremljanja in optimizacije reševalnih prevozov na območju Slovenije. Zagotoviti je treba delovanje enotne dispečerske službe za nudenje nujne medicinske pomoči preko centrov za obveščanje.

4.1.14 Nesreče na morju

Za primer nesreče na morju je izdelan državni načrt zaščite in reševanja. Za izboljšanje stanja je potrebno:
- utrjevati organiziranje službe za reševanje na morju. Zagotoviti je potrebno zadostna sredstva in opremo za reševanje ob ekoloških nesrečah na morju (oprema plovil, sredstva za preprečevanje širjenja oljnega madeža po vodni površini idr.);
- izboljšati pripravljenost in opremljenost za gašenje plovil;
- zgraditi informacijski sistem za spremljanje razmer in nevarnosti, ki ogrožajo ljudi, živalske in rastlinske vrste v obalnem morju vključno s spremljanjem podatkov, izmerjenih na stalni oceanografski postaji in s plovilom.

4.15 Letalske nesreče

Za primer letalske nesreče je izdelan državni načrt zaščite in reševanja, ki ga pristojni organi v skladu z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami dopolnjujejo in posodabljajo. Pristojni organi bodo morali tudi v bodoče skrbeti, da se ustrezne službe stalno usposabljajo, da so opremljene in pripravljene za zaščito in reševanje.


5. STOPNJA ZAŠČITE PRED POSAMEZNIMI NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI, TEMELJNI CILJI, NALOGE VARSTVA IN NAČIN NJIHOVEGA URESNIČEVANJA

5.1 Zaščitni ukrepi

Zaščita pred nevarnostmi se zagotavlja s prostorskimi, urbanističnimi, gradbenimi ter drugimi tehničnimi ukrepi, zaklanjanjem, evakuacijo, nastanitvijo in oskrbo ogroženih prebivalcev, tehničnimi in drugimi sredstvi za osebno in skupinsko radiološko, kemijsko in biološko zaščito, odstranjevanjem in uničevanjem ostankov neeksplodiranih ubojnih sredstev ter zaščito nepremične in premične kulturne dediščine. Z omenjenimi zaščitnimi ukrepi se želi preprečiti neposreden vpliv nesreč na ljudi, živali, premoženje, kulturno dediščino in okolje.

5.1.1 Prostorski, urbanistični, gradbeni ter drugi tehnični ukrepi

Prostorski, urbanistični, gradbeni in drugi tehnični ukrepi se pripravljajo in načrtujejo v fazi priprave in izvedbe ustreznih dokumentov, povezanih s prostorskim planiranjem države in lokalnih skupnosti (prostorski plani, lokacijska dovoljenja), z določanjem potrebnih gradbenih ukrepov, ki jih je treba upoštevati pri gradnji objektov, ter z določanjem drugih tehničnih ukrepov, ki prispevajo k večji varnosti.

Ocene ogroženosti pred naravnimi in drugimi nesrečami ter v zvezi s tem povezane ukrepe varstva pred nesrečo je treba upoštevati pri načrtovanju in izvajanju prostorskih planskih aktov ter pri projektiranju in gradnji objektov. Te ocene in ukrepi morajo biti zlasti upoštevani pri novih predpisih, ki bodo uredili posege v prostor in graditev objektov. Posebnega pomena pa je, da se tudi v novem prostorskem planu države upošteva potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

5.1.2 Evakuacija

Načrti evakuacije ogroženih in prizadetih prebivalcev so izdelani kot del načrtov zaščite in reševanja za posamezno nesrečo. Tudi v prostorskih planskih aktih na najbolj ogroženih območjih se mora predvideti in pripraviti prostore za morebitno postavitev naselij za začasno bivanje.

5.1.3 Nastanitev in oskrba ogroženih prebivalcev

Za morebitne večje nesreče so izdelani načrti, kako se bo pomagalo prebivalcem, ki so zaradi naravne ali druge nesreče izgubili dom. Zagotovi se jim začasno nastanitev ter oskrbo z nujnimi življenjskimi potrebščinami. Konkretni ukrepi pa se izvajajo ob nesreči.

5.1.4 Zaklanjanje

Zaklonišča imajo pri zaščiti ljudi pred napadi iz zraka in drugimi vojaškimi napadi v vojnih razmerah poseben pomen. V Sloveniji se zaklonišča gradijo od začetka sedemdesetih let. Največ je bilo zgrajenih zaklonišč za osnovno zaščito. Ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bil sprejet moratorij na graditev zaklonišč. Od leta 1994 naprej se zaklonišča ponovno gradijo, vendar le v omejenem obsegu. Zaklonišča osnovne zaščite se gradijo v mestih in drugih ogroženih naseljih v novih objektih, ki so namenjeni javni zdravstveni službi, varstvu in izobraževanju otrok, varstvu kulturne dediščine, javnim telekomunikacijam, nacionalni televiziji in radiu, upravljanju železniškega, pomorskega in zračnega prometa ter v pomembnih energetskih in industrijskih objektih, kjer bi se v vojni opravljale dejavnosti, ki so posebnega pomena za obrambo in zaščito. V drugih novih objektih je obvezna le ojačitev prve plošče, tako da ta zdrži rušenje objekta nanjo. Zaklonišča se praviloma gradijo kot dvonamenski objekti, da bi jih v miru lahko uporabljali tudi za druge namene.

V Sloveniji je 1790 zaklonišč za osnovno zaščito z 296 128 zakloniščnimi mesti in 263 zaklonišč dopolnilne zaščite z 39 356 zakloniščnimi mesti. Število zaklonišč za osnovno zaščito se je v zadnjem času zmanjšalo zaradi njihove prekategorizacije v zaklonišča za dopolnilno zaščito, ki se izvaja ob rekonstrukcijah in spremembi namembnosti objektov, v katerih so zaklonišča.

Sedanje politike graditve zaklonišč ne kaže spreminjati, ne glede na spremenjeno varnostno okolje. Sprejeti pa je treba standarde za zakloniščno opremo ter zagotoviti učinkovitejše vzdrževanje obstoječih zaklonišč, saj sedaj hitro propadajo.

5.1.5 Radiološka, kemijska in biološka zaščita

Radiološka, kemijska in biološka zaščita se izvaja z opazovanjem radioloških, kemijskih in bioloških nevarnosti, povezanih s proizvodnjo, prometom, prevozom, uporabo in odlaganjem nevarnih snovi ter uporabo jedrskih, kemičnih in bioloških bojnih sredstev, z izvajanjem osebne in vzajemne zaščite ljudi, z zaščito in reševanjem ob nesrečah ter odpravljanjem njihovih posledic.

Opazovanje radioloških nevarnosti se izvaja v okviru centralnega radiacijskega opozorilnega sistema Slovenije, ki ga koordinira in nadzira Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, ki omogoča takojšnje zaznavanje povišanega sevanja v okolju, z izvajanjem raziskav o sevanju in njegovih vplivih na okolje (program meritev splošne radiološke kontaminacije okolja), ki jih izvajajo pooblaščene organizacije, v nujnih primerih pa tudi z meritvami radioaktivnosti in terenskimi preiskavami, ki jih izvajajo državne enote za radiološko, kemijsko in biološko zaščito, ki delujejo v sestavi Civilne zaščite.V Sloveniji je 44 sond za izvajanje nepretrganih meritev hitrosti doze zunanjega sevanja gama in 3 avtomatske aerosolne postaje za sprotne meritve radioaktivne kontaminacije zraka ter avtomatska postaja za merjenje talne radioaktivne kontaminacije.

Sistem za spremljanje radioaktivnosti v okolju je še vedno v izgradnji. V naslednjih letih naj bi izpopolnili javno mrežo avtomatskih merilnih postaj, da bo mogoče radioaktivnost v okolju spremljati v vseh razmerah, tako ob morebitnih jedrskih nesrečah in drugih dogodkih, ki lahko povzročijo povečano radioaktivnost v okolju, kot tudi v vojnem stanju. Nadaljevati moramo s povezovanjem sistema za spremljanje zunanjega sevanja z drugimi nacionalnimi in evropskim radiacijskim sistemom in ga ustrezno povezati v splošni sistem opazovanja, obveščanja in alarmiranja.

Z vidika izboljšanja pripravljenosti (zlasti v primeru RKB dejstvovanja oziroma posledic teh sredstev v miru - terorizem, tehnološke nesreče), je v naslednjem obdobju potrebno bolj povezovati in uskladiti delovanje znanstvenih, poklicnih in dolžnostnih sestavov (laboratoriji, zdravstvena in druge službe, inštituti, enote in podobno).

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje si je po letu 1994 prizadevala izboljšati usposobljenost in opremljenost prebivalcev za osebno in vzajemno radiološko, kemijsko in biološko zaščito. Rezultati so bili skromni. S predpisi je sicer predvideno, da določeno količino sredstev za osebno in skupinsko zaščito zagotavlja država, vendar ta sredstva glede na možne nevarnosti niso zadostna. Povečati oziroma obnoviti bi bilo treba predvsem zaloge sredstev za osebno zaščito otrok in drugih posebnih skupin prebivalstva.

5.1.6 Zaščita kulturne dediščine

Na področju varstva kulturne dediščine obstoječe materialne možnosti ne zagotavljajo ustrezne zaščite kulturne dediščine pred posledicami naravnih in drugih nesreč. Zato je potrebno izdelati strategijo in program varstva kulturne dediščine pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nadaljevati sanacijo in utrjevanje najpomembnejše naselbinske in stavbne kulturne dediščine. Prav tako je potrebno izdelati ocene ranljivosti, urediti evidence premične in nepremične kulturne dediščine ter pripraviti strokovne rešitve za zaščito in obnovo kulturne dediščine po naravnih nesrečah.

5.2 Zavarovanje pred tveganji

Po svetovni statistiki se je v zadnjih dvajsetih letih število velikih naravnih nesreč, še zlasti vodnih ujm, povečalo. Okoli 35% vseh smrtnih žrtev in 30% vse gospodarske škode so v tem obdobju povzročile poplave. Analize kažejo, da sta vzroka za povečevanje števila velikih naravnih nesreč in njihovih posledic predvsem velika koncentracija prebivalstva in materialnih dobrin na območjih, ki so izpostavljena vplivom naravnih nesreč, ter povečana ranljivost sodobnih industrijskih družb.

Poletna neurja s točo, vodne ujme, zemeljski plazovi in druge naravne nesreče povzročijo v Sloveniji vsako leto škodo, ki v povprečju preseže 2% BDP. V posameznih letih je škoda, ki jo povzročijo naravne nesreče, še znatno večja.

Analize nesreč opozarjajo na nizko stopnjo zavarovanosti premoženja fizičnih in pravnih oseb pred nesrečami. Do leta 1994 so se na podlagi tedanje zakonodaje za odpravljanje posledic naravnih nesreč uporabljala solidarnostna sredstva. Ta sistem je oškodovancem ob nesrečah zagotavljal vračilo nastale škode, v povprečju 10 do 30% nastale škode. To ni vzpodbujalo sodobnejših oblik zagotavljanja varnosti pred tveganji zaradi naravnih nesreč, ki so značilne za tržna gospodarstva. Navedena zakonodaja je bila leta 1994 razveljavljena, vendar se stanje tudi po tem obdobju ni spremenilo. Stopnja zavarovanosti je ostala na približno enaki ravni, država pa pri odpravljanju posledic nesreč intervenira s proračunskimi sredstvi.

Država bo morala v prihodnje več sredstev vlagati v preventivne dejavnosti. Poleg tega je potrebno:
- vzpodbujati dejavnosti za ublažitev posledic naravnih nesreč, zlasti v kmetijstvu, kjer s tehničnimi ukrepi škode ni mogoče preprečiti;
- vzpodbujati fizične in pravne osebe, da bi sklenili premoženjsko zavarovanje pred nesrečami.

V Sloveniji lahko fizične in pravne osebe sklenejo požarno zavarovanje, zavarovanje stanovanjskih premičnin, zavarovanje motornih vozil, zavarovanje posevkov in plodov, zavarovanje živali, življenjsko zavarovanje in nezgodno zavarovanje. Osnovno zavarovanje pred naravnimi in drugimi nesrečami je požarno zavarovanje. Vanj so poleg požara vključeni še udar strele, eksplozija, vihar in toča, udarec zavarovančevega vozila v zavarovano zgradbo, padec letala, javne manifestacije in demonstracije. Pri tem se lahko zavarujejo stanovanjski, gospodarski ali proizvodni objekti, gozdovi in podobno. Pri stanovanjskem zavarovanju se lahko zavaruje stanovanjske premičnine (opremo stanovanja) za iste nevarnosti kot pri požarnem zavarovanju. Področje zavarovanja za primer jedrske škode je že od leta 1978 sistemsko urejeno (zakon o odgovornosti za jedrsko škodo, Uradni list SFRJ, št. 22/78 in 34/79, zakon o zavarovanju odgovornosti za jedrsko škodo, Uradni list SRS, št. 12/80). Slovenija je tudi pogodbenica Pariške konvencije o odgovornosti tretjim na področju jedrske energije. Predpisan je znesek omejitve odškodninske odgovornosti uporabnika jedrske naprave za jedrsko škodo, ta odgovornost mora biti ustrezno zavarovana.

V kmetijstvu obsega zavarovanje posevkov in plodov nevarnost toče, požara in strele. Dodatno zavarovanje je možno skleniti za pomladansko pozebo, vihar in poplavo. Pri zavarovanju mladih trajnih nasadov (sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča) se lahko vključi nevarnosti zemeljskega plazu, snežnega plazu in erozije. Gozdove se lahko zavaruje s požarnim zavarovanjem in sicer za požar, strelo, vihar, zemeljske in snežne plazove in podobno. Živali pa se lahko zavarujejo pred nevarnostmi zemeljskega in snežnega plazu, požara, strele, viharja, eksplozije, prometne nesreče in poplave. Kužne bolezni (epidemije, epizootije) so običajno izključene iz zavarovanja.

Zavarovanje pred nevarnostmi naravnih in drugih nesreč se širi zelo počasi. Vzrokov za to je več in imajo različen pomen, zato jih kaže temeljito raziskati in v skladu z ugotovitvami pripraviti ukrepe za izboljšanje stanja. Pri tem je treba upoštevati izkušnje gospodarsko razvitih držav.

Breme sanacije škode in odpravljanja drugih posledic velikih nesreč zahteva sodelovanje vseh prizadetih strank, od zavarovanih fizičnih in pravnih oseb, osnovnih zavarovateljev, pozavarovateljev, do kapitalskih trgov in države. Država bi morala nastopati predvsem kot zadnji pozavarovatelj v primeru izjemno velikih nesreč oziroma zelo redke in izjemno velike škode. Sicer pa je njena glavna naloga v tem, da z ustreznimi tehničnimi in drugimi predpisi v zvezi uporabo prostora in graditvijo objektov, z zagotavljanjem delovanja infrastrukturnih sistemov, davčnimi olajšavami, oblikovanjem rezerv ter načrti zaščite in reševanja ob nesrečah, zmanjša tveganje.

5.3 Ocenjevanje škode

Z zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je določeno, da škodo, ki jo povzročijo naravne in druge nesreče, ocenjujejo državna in regijske komisije za ocenjevanje škode, ki jih ustanovi vlada. Vlada predpiše tudi metodologijo za ocenjevanje škode. Sanacijo škode izvajajo prizadete fizične in pravne osebe ter lokalne skupnosti in državni organi, v skladu s svojimi pristojnostmi.

Dejanska praksa pri ocenjevanju škode nekoliko odstopa od veljavne zakonske ureditve. Škodo ocenjujejo občinske komisije, ki jih imenujejo župani. Pri ocenjevanju škode se ne uporablja enotna metodologija; enotna metodologija namreč še ni izdelana. Posamezni naravni pojavi se opredeljujejo za naravne nesreče brez predhodne celovite analize podatkov, zasnovane na dolgoletnem spremljanju pojavov, zato v večini primerov ocene niso objektivne.

V primeru jedrske škode bo glavno vlogo pri ocenjevanju in poravnavi škode nosila zavarovalnica.

5.4 Temeljni cilji, naloge in način njihovega uresničevanja

Naravne in druge nesreče zahtevajo načrtno in celovito varstvo. Pri njegovem izvajanju se morata kot vodilni upoštevati načeli o preventivi ter o deljeni odgovornosti oziroma sodelovanju pri ukrepanju. Na podlagi ocen ogroženosti, ocene stanja na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter glede na razpoložljive človeške in materialne vire se določajo tudi temeljni cilji, naloge in način njihovega uresničevanja, ki jih morajo upoštevati državni organi, lokalne skupnosti in drugi nosilci varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

5.4.1 Temeljni cilji

Na podlagi splošnega cilja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je zmanjšati število nesreč in njihove posledice s preventivnim delovanjem, so temeljni cilji v obdobju, ki ga obsega ta program:
- izboljšati možnosti napovedovanja, odkrivanja in spremljanja nevarnosti naravnih in drugih nesreč;
- izboljšati splošno pripravljenost na naravne, tehnične in tehnološke nesreče ob spoštovanju načel trajnostnega razvoja;
- skrajšati odzivni čas reševalnih služb ob naravnih in drugih nesrečah;
- izboljšati pripravljenost za zaščito in reševanje ob pojavih terorizma in drugih varnostnih tveganjih, vključno z vojno;
- izboljšati varstvo posebno občutljivih območij, ekosistemov in varovane kulturne dediščine ter sodelovati pri ohranjanju in varovanju svetovnega ekosistema;
- urediti formalne podlage medsebojnega sodelovanja na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami z vsemi sosednjimi državami in državami v regiji; okrepiti vlogo in dejavnost Republike Slovenije v mednarodnih humanitarnih in drugih organizacijah, vključno s sodelovanjem njenih sil v mednarodnih humanitarnih in reševalnih akcijah;
- izpopolniti in povezati obstoječe in morebitne nove opazovalne sisteme v Center za obveščanje Republike Slovenije in regijske centre za obveščanje;
- prednostno izpopolniti predvsem sistem za opazovanje potresov, sistem za opazovanje vremenskih razmer in sistem za opazovanje sevanj;
- povezati informacijski in telekomunikacijski sistem v enoten informacijsko telekomunikacijski sistem;
- za večjo učinkovitost in gospodarnost izvesti spremembe v organiziranosti, sestavi in obsegu sil za zaščito, reševanje in pomoč.

5.4.2 Temeljne usmeritve

Temeljne usmeritve za načrtovanje in izvajanje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki opredeljujejo tudi način uresničevanja nalog na tem področju, so:
- dajati prednost preventivnim oblikam varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, upoštevajoč načela trajnostnega razvoja, sonaravnega upravljanja z naravnimi viri ter deljene odgovornosti oziroma sodelovanja;
- ukrepe za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami se mora upoštevati pri prostorskem in urbanističnem načrtovanju, s sodobnimi tehničnimi predpisi za graditev objektov pa zagotoviti njihovo varnost glede na pričakovane učinke naravnih in drugih sil;
- z instrumenti urejanja prostora je potrebno nove dejavnosti v prostoru usmerjati izven območij, ki so ogrožena zaradi naravnih in drugih nesreč;
- za vse posege, ki lahko povzročijo naravno ali tehnološko nesrečo, je obvezna presoja vplivov na okolje;
- ocena ogroženosti zaradi naravnih nesreč je obvezna sestavina strokovnih podlag za pripravo občinskih planov;
- pri načrtovanju naselij je potrebno zagotoviti prostor za potrebe zaščite in reševanja za primer naravnih in tehnoloških nesreč;
- varnost pred poplavami je treba zagotavljati selektivno za kmetijsko-pridelovalne površine, infrastrukturne objekte, mesta in druga naselja ter za pomembnejše objekte, kot so pregrade, elektrarne, pomembni industrijski in drugi objekti, pri čemer se mora praviloma istočasno obravnavati celotno porečje posameznega vodotoka;
- pri preprečevanju in zatiranju živalskih nalezljivih bolezni se mora posvetiti posebno pozornost boleznim, ki do sedaj niso bile uvrščene med zoonoze (npr. BSE) ter nadzoru nad boleznimi prosto živeče divjadi;
- izboljšati je treba medsebojno sodelovanje ministrstev, vladnih služb, javnih zavodov in lokalnih skupnosti v skladu z interdisciplinarno naravo dejavnosti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- nadaljevati je treba prilagajanje sistema zaščite in reševanja nevarnostim in ogroženosti ter organiziranosti državne uprave, pokrajin in lokalne samouprave; zagotoviti se mora usklajeno odzivanje na nevarnosti in nesreče;
- izboljšati je treba pripravljenost in sposobnost občin za samostojno in učinkovito odzivanje na nevarnosti in nesreče; s tem namenom naj se prednostno usposabljajo poveljniki Civilne zaščite občin in člani občinskih štabov Civilne zaščite, vodje intervencij ter pripadniki enot za hitre intervencije;
- pri zagotavljanju virov sredstev za sanacijo škode in odpravljanje drugih posledic nesreč se mora uveljavljati preizkušene ekonomske inštrumente po vzoru razvitih zahodnih držav;
- jasneje se mora razmejiti odgovornost države, pokrajin ter drugih samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih pravnih in fizičnih oseb za tveganja;
- načrtno se mora pospeševati osebna zavarovanja pred tveganji pri dejavnostih v prostem času, pospeševati zavarovanja pred naravnimi in drugimi nesrečami ob krepitvi vloge zavarovalnic pri izvajanju preventivnih oblik varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v povezavi s tem pa postopno zmanjševati finančno pomoč države pri odpravljanju posledic naravnih nesreč;
- pripraviti je treba enostavne in učinkovite rešitve ter poenostaviti postopke načrtovanja, projektiranja in gradnje pri sanaciji posledic naravnih nesreč;
- zagotoviti je treba gmotne in druge možnosti za izvajanje temeljnih raziskav na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- zagotoviti se mora še popolnejšo izmenjavo podatkov o opazovanjih ter podatkov o nevarnostih in nesrečah med organi in organizacijami, ki se ukvarjajo z varstvom pred naravnimi in drugimi nesrečami; razvijati in dopolnjevati je treba sisteme za namensko opazovanje;
- sistem javnega alarmiranja (nabava in vzdrževanje sredstev za alarmiranja, povezava do centrov za obveščanje) je treba prenesti v državno pristojnost, kajti le tako bo mogoče zagotoviti skladen razvoj in vzdrževanje vseh njegovih delov tudi na lokalni ravni;
- v skladu s predvidenimi spremembami državne uprave (ustanavljanje pokrajin) se mora pripraviti in udejaniti reorganizacijo sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, pri čemer morajo biti organizacijske spremembe usmerjene k izboljšanju možnosti enotnega vodenja zaščitnih in reševalnih akcij (profesionalizacija vodenja in poveljevanja);
- ustvariti je treba dodatne pogoje za večjo samostojnost področja zaščite, reševanja in pomoči, znotraj katerega poleg strokovnih služb delujejo tudi vsi dosedanji centri za obveščanje;
- znotraj lokalnih skupnosti se mora postopoma uveljaviti koncept stalne pripravljenosti in prve intervencije le v določenem številu gasilskih enot oziroma izmeničnega izvajanja nalog v posameznih gasilskih enotah ter na ta način zagotoviti njihovo boljšo operativno pripravljenost in skrajšanje odzivnega časa ob nesrečah;
- zagotoviti je treba pogoje za mednarodno izmenjavo študentov, učiteljev in inštruktorjev s področja gasilstva ter drugih področij zaščite in reševanja, sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju programov izobraževanja in usposabljanja ter za vključevanje v mednarodne sisteme preverjanja znanja in sposobnosti;
- državljanom se mora zagotoviti še lažji dostop do podatkov in informacij o naravnih in drugih nesrečah in varstvu pred njimi, omogočiti sodelovanje pri odločanju o zadevah varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nuditi ustrezno pomoč pri uresničevanju drugih pravic na tem področju;
- komuniciranje z javnostmi mora postati ena ključnih sestavin urejanja razmer ob naravni ali drugi nesreči;
- povečati je treba zaloge materialnih sredstev za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah ter nadaljevati z organiziranjem regijskih logističnih centrov;
- načrtno je treba vzpostaviti sistem ocenjevanja škode ob naravnih in drugih nesrečah;
- težiti je treba k vzpostavitvi sistema vzdrževanja in servisiranja opreme in sredstev za zaščito, reševanje in pomoč;
- zagotoviti se mora še aktivnejšo vlogo Slovenije v mednarodnih humanitarnih in reševalnih akcijah, prednostno v širši regiji;
- pospeševati je treba mednarodno sodelovanje na področju varstva pred nesrečami, še posebej pri dvostranskem sodelovanju na obmejnih območjih ter v okviru regionalnih pobud;
- načrtno je treba sodelovati z mednarodnimi organizacijami pri usklajevanju mednarodne pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, pri čemer imajo primarno vlogo Združeni narodi, sodelovanje pa poteka tudi v okviru EU ter programa Partnerstvo za mir in NATO.

5.4.3 Temeljne naloge

Za odpravo ali vsaj bistveno zmanjšanje tveganja na posameznih področjih varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami bo potrebno v prihodnjem šestletnem obdobju prednostno opraviti naslednje naloge:

1. Zakonodaja

Na zakonodajnem področju bo potrebno:
- dopolniti zakonodajo v potrebnem obsegu glede na novo politično teritorialno razdelitev države (pokrajine);
- področno zakonodajo dopolniti z ukrepi za preprečevanje nesreč oziroma zmanjšanje njihovih posledic;
- dopolniti predpise s področja načrtovanja in urejanja prostora s stališča varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- izpeljati revizijo tehničnih predpisov in standardov za projektiranje in graditev objektov glede na ogroženost zaradi naravnih in drugih nesreč ter jih uskladiti s predpisi in standardi EU. Pripraviti in uveljaviti se mora tudi predpise in standarde za sanacijo in utrditev obstoječih objektov;
- prevzeti direktivo EU Seveso-II (št. 96/82/EC);
- pristopiti k Tamperski konvenciji ter jo začeti izvajati;
- sprejeti predpise o opazovanju visokih pregrad na vodnih zbiralnikih;
- urediti evidenco o požarih in eksplozijah, njihovih posledicah in vzrokih ter intervencijah v skladu z mednarodnimi standardi;
- določiti standarde za opremo, ki se vgrajujejo v zaklonišča;
- enotno urediti izvajanje zaščite, reševanja in pomoči ob nesrečah na morju ter nesrečah na celinskih vodah, gorah in v zraku pri dejavnostih v prostem času;
- dopolniti predpise o izvajanju zaščitnih ukrepov.

2. Upravna organiziranost

Na področju upravne organiziranosti bo potrebno:
- urediti vprašanje civilnega upravljanja in vodenja na ravni države v kriznih razmerah; razmejiti pristojnosti in naloge v zvezi s kriznim upravljanjem in vodenjem glede na vojno in izredno stanje ter upravljanje in vodenje sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- izvesti reorganizacijo upravno-strokovnih služb s področja zaščite in reševanja v skladu z reformo javne uprave in organiziranjem pokrajin;
- z dopolnjevanjem upravnega organiziranja področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ustvariti pogoje za večjo samostojnost področja zaščite, reševanja in pomoči (profesionalizacija vodenja-poveljevanja) ter zaključiti reorganizacijo Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje;
- urediti vprašanje pokrivanja stroškov reševanja ponesrečenih tujcev na območju Slovenije.

3. Preventivni programi in načrti

Na področju preventivnih dejavnosti so prednostne naloge:
- določiti in uvesti postopke za izdelavo presoj tveganj za nastanek nesreče pri načrtovanju sprememb in uvajanju novih tehnologij, ki vključujejo nevarne snovi, ter pri graditvi visokih pregrad, žičnic, cestnih in železniških predorov, cevovodov itd.;
- dopolniti prostorske sestavine plana Republike Slovenije in drugih prostorskih načrtov z ukrepi za zaščito pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zagotoviti redno dopolnjevanje in spremljanje izvajanja teh dokumentov;
- izdelati strategijo in program varstva pred poplavami, ki bosta temeljila na usklajenih merilih za zagotavljanje varnosti pred poplavami, ter ga začeti izvajati;
- izdelati program celovite zaščite vodnih virov pred onesnaževanjem, posegi v prostor ter nesmotrno izrabo v skladu z načeli trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri;
- izdelati strategijo in program varstva pred zemeljskimi plazovi ter ga začeti izvajati;
- izdelati program preprečevanja erozije in sanacije erozijskih žarišč, ki posebno hitro napredujejo, ogrožajo varovano naravno in kulturno dediščino ali povzročajo veliko gospodarsko škodo, ter ga začeti izvajati;
- izdelati strategijo in program varstva pred sušo ter ga začeti izvajati;
- dokončati ekološko sanacijo in zapiranje opuščenih naftno-plinskih vrtin v severovzhodni Sloveniji;
- izdelati strategijo in program varstva pred vremenskimi ujmami v kmetijstvu ter ga začeti izvajati;
- razširiti monitoring za sistematično spremljanje gibanja zoonoz in drugih živalskih kužnih bolezni na območju Slovenije, še posebej v povezavi s prometom živil živalskega izvora;
- izdelati in začeti izvajati program ukrepov za zaščito in reševanje ob nenadnih močnih onesnaženjih površinskih voda, morja ter kraških in drugih podzemnih voda;
- izdelati mikrorajonizacijo potresne, poplavne, požarne in druge ogroženosti najbolj ogroženih mestnih in drugih naselij;
- izdelati program protipožarne in protipotresne sanacije in utrjevanja stanovanjskih in pomembnih javnih objektov s področja vzgoje in izobraževanja, varstva otrok, nege starejših občanov in drugih posebnih skupin prebivalcev, zdravstva in drugih javnih dejavnosti, ter ga začeti izvajati;
- izdelati strategijo delovanja zdravstva ob velikih nesrečah;
- izdelati strategijo pripravljenosti na epidemije in velike epidemije (pandemije);
- izdelati strategijo in program varstva kulturne dediščine pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nadaljevati sanacijo in utrjevanje najpomembnejše naselbinske in stavbne kulturne dediščine;
- nadaljevati izvajanje poostrenega nadzora nad prevozom nevarnega blaga; organizirati spremljanje prevoza najbolj nevarnih snovi na območju Slovenije s pomočjo globalnega navigacijskega sistema;
- prevoz nevarnih snovi preusmeriti mimo pomembnih vodnih virov ter drugih ekološko občutljivih območij in ekosistemov;
- izdelati merila za izbiro lokacij začasnih skladišč in odlagališč nevarnih snovi oziroma nevarnih odpadkov, ki nastanejo ob nesrečah z nevarnimi snovmi;
- določiti lokacije odlagališč nevarnih odpadkov;
- izdelati analizo oskrbe prebivalstva in prednostnih uporabnikov s pitno vodo v sušnih obdobjih ter ob naravnih in drugih nesrečah ter pripraviti predloge vodne oskrbe z uporabo alternativnih vodnih virov;
- izvesti ekološko sanacijo neurejenih odlagališč, ki ogrožajo pomembne vire pitne vode. Pri tem naj imajo prednost odlagališča, kjer se odlagajo nevarne snovi (tudi gudron);
- nadaljevati z dopolnjevanjem ukrepov za zagotovitev večje odpornosti sistema za prenos električne energije pred učinki vremenskih ujm, zlasti obilnih snežnih padavin in žleda;
- izdelati usmeritve za pripravo ukrepov za preprečevanje in obvladovanje posledic podnebnih sprememb;
- vzdrževati stalne zaloge zdravil, opreme in potrošnega materiala za primer velikih nesreč.

4. Informacijsko- telekomunikacijski sistem

Za dograjevanje in izpopolnitev informacijsko - telekomunikacijskega sistema bo potrebno:
- zagotoviti drugi meteorološki radar, ki bo pokrival jugozahodni del Slovenije in nadomeščal radar na Lisci v primeru njegovega izpada oziroma izvršiti druge ukrepe za boljše radarsko pokrivanje za meteorološke potrebe;
- dopolniti in prilagoditi (po lokacijah in namenu) državno mrežo vodomernih postaj za opazovanje visokih voda;
- pospešiti dograditev državnega potresnega opazovalnega sistema;
- organizirati sistem spremljanja nenadnih velikih onesnaženj površinskih voda v povodjih (po vzoru podonavskega nadzornega alarmnega sistema);
- zgraditi informacijski sistem za spremljanje razmer in nevarnosti v slovenskem obalnem morju;
- dograditi enoten sistem za spremljanje zunanjega sevanja in radioaktivne kontaminacije zraka za ukrepanje ob jedrskih nesrečah in drugih radioloških nevarnostih ter ga povezati z drugimi nacionalnimi in evropskim radiacijskim sistemi;
- zagotoviti integracijo sistema RODOS s sprotnimi podatki o sevanju in meteorologiji;
- organizirati sistem spremljanja prevoza nevarnih snovi na območju Slovenije (globalni navigacijski sistem);
- uveljaviti enotne in mednarodno usklajene zbirke podatkov o nevarnih snoveh ter zagotoviti dostop in uporabo vsem pooblaščenim uporabnikom s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- začeti izvajanje projekta prenove sistema javnega alarmiranja glede na nevarnosti naravnih in drugih nesreč. Sisteme javnega alarmiranja je potrebno prilagoditi na različne telekomunikacijske sisteme in jih hkrati vključiti v enoten informacijsko telekomunikacijski sistem na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- izdelati program razvoja enotnega informacijsko telekomunikacijskega sistema, ki bo temeljil na enotnem računalniškem omrežju po mrežnem protokolu IP;
- zagotoviti povezanost informacijsko telekomunikacijskega sistema z drugimi sorodnimi sistemi in svetovnim spletom;
- omogočiti nadzorovan dostop do podatkov prek javnih telekomunikacijskih in drugih omrežij;
- zagotoviti obveščanje javnosti prek svetovnega spleta;
- izdelati in začeti izvajati program razvoja in uvedbe profesionalnega sistema govornih in podatkovnih radijskih zvez, ki bo temeljil na prizemnem snopovnem sistemu zvez TETRA, skupaj z ostalimi uporabniki (policija, vojska).

5. Načrti zaščite in reševanja ter ukrepanje

Za izpopolnitev in izboljšanje načrtov zaščite in reševanje bo potrebno:
- novelirati načrte zaščite in reševanja na vseh ravneh v skladu z novimi predpisi ter z njimi uskladiti priprave javnih ustanov s področja otroškega varstva, izobraževanja, varstva in nege starejših občanov ter drugih posebnih skupin prebivalcev, zdravstva, kulture in drugih javnih dejavnosti;
- uskladiti državne načrte zaščite in reševanja ob industrijskih in drugih nesrečah s čezmejnimi vplivi s sosednjimi državami;
- pripraviti nove načrte za primer nevarnosti živalskih epidemij.

Z vajami državnega pomena, še posebej na področju jedrske varnosti, je potrebno v skladu s prakso članic EU in ogroženostjo države preverjati kvaliteto in ustreznost načrtov zaščite in reševanja, obseg, opremljenost, vrsto in pripravljenost sil za zaščito, reševanje in pomoč ter drugih priprav za primer nesreč. V skladu s prakso članic EU se bo načrtovala tudi dinamika vaj državnega pomena.

6. Odpravljanje posledic naravnih in drugih nesreč

Na področju odpravljanja posledic nesreč bo potrebno:
- pripraviti in uveljaviti enoten sistem organizacije, odgovornosti in obveznosti pri odpravljanju posledic naravnih in drugih nesreč, ki bo zasnovan na enotni metodologiji za ocenjevanje škode;
- izdelati metodologijo ocenjevanja škode ob naravnih in drugih nesrečah;
- nadaljevati urejanje poligonov za deaktiviranje in uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev ter po potrebi izvesti ekološko sanacijo opuščenih poligonov;
- predvideti prostorske rešitve ter urediti posebne (enostavne, skrajšane) postopke pri pridobivanju gradbene in druge dokumentacije, za izvajanje sanacije in graditve objektov za primer potresov in drugih naravnih nesreč;
- dopolnjevati projekt javnih del ob velikih naravnih nesrečah ter ga izvajati ob vseh večjih nesrečah.

7. Mednarodno sodelovanje

Na področju mednarodnega sodelovanja bo potrebno:
- pospeševati dvostransko sodelovanje, posebej na obmejnih območjih;
- skleniti manjkajoče dvostranske sporazume o medsebojnem sodelovanju pri varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- urediti postopke in pooblastila za pošiljanje in sprejemanje nujne mednarodne reševalne in humanitarne pomoči ob naravnih in drugih nesrečah;
- urediti sodelovanje slovenskih strokovnjakov v sistemu Združenih narodov za odzivanje na nesreče in v okviru zveze NATO;
- sodelovati v aktivnostih EU na področju varstva pred nesrečami;
- pripraviti in izvesti programe izobraževanja in usposabljanja za varstvo pred nesrečami v okviru Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo.

Prednostne naloge na področju razvojnega in raziskovalnega dela, izobraževanja in usposabljanja ter organizacije sil so določene v smernicah, ki so s tem programom določene za ta področja.


6. SMERNICE ZA RAZVOJNO IN RAZISKOVALNO DELO

Razvojno in raziskovalno delo se izvaja v skladu z nacionalnim ciljnim raziskovalnim programom in po programih aplikativnih raziskav, ki se financirajo s sredstvi Uprave RS za zaščito in reševanje ter sredstvi požarnega sklada. Po letu 1992 je bilo težišče razvojnega in raziskovalnega dela na izdelavi ocen ogroženosti, sistemu opazovanja, obveščanja in alarmiranja, preventivnih ukrepov, pripravljenosti na nesreče ter na področju sanacije škode in odpravljanju drugih posledic nesreč. Največ raziskovalnih nalog se je nanašalo na prostorske, gradbene in druge tehnične ukrepe za zaščito pred nesrečami, varstvo pred požarom, varstvo pred poplavami, varstvo gozdov, varstvo pred plazovi, zdravstveno varstvo, informatiko in proučevanje psiholoških vidikov nesreč. Izdelane so bile 3 temeljne in 41 aplikativnih raziskav, 19 raziskav pa je v teku. Razpoložljiva finančna sredstva niso zadoščala za izvedbo minimalnega raziskovalnega programa. Več sredstev bi morali nameniti predvsem aplikativnim raziskavam ter izdelavi poglobljenih raziskav posameznih nesreč.

Glede na dosedanje proučevanje področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nalog, ki so bile izvedene v preteklih letih, bo v naslednjih šestih letih poudarek na:
- pripravah študij primerov za vsako večjo nesrečo (vzroki, posledice, sanacija);
- določanju postopkov ukrepanja ob posameznih nesrečah;
- pripravah in noveliranju ocen ogroženosti zaradi poplav, potresa, plazov, požarov in nevarnih snovi;
- razvoju sodobnega informacijskega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- pripravah nalog, ki se nanašajo na ureditev zavarovanj tveganj ob naravnih in drugih nesrečah;
- pripravah nalog varstva pred požari, ki bodo usmerjene v izboljšanje ukrepov za zaščito in preprečevanje njihovega širjenja ter razvoj sodobnih metod in tehnologij za povečanje požarne varnosti;
- nadaljevanju raziskav kraških voda ter izdelavi modelov in načrtov ukrepanja ob nesrečah z nevarnimi snovmi;
- izvajanju mednarodnega projekta proučevanja upravljanja in vodenja v kriznih razmerah, katerega nosilec je Švedska;
- nadaljevanju projekta varstva pred nesrečami z nevarnimi snovmi v okviru programa ravnanja s kemikalijami;
- ustanovitvi mednarodnega centra za proučevanje psiholoških vidikov nesreč v Ljubljani;
- ustanovitvi mednarodnega centra za katastrofno medicino;
- organiziranju sistema ugotavljanja skladnosti gradbenih proizvodov skladno s predpisi o gradbenih proizvodih;
- uporabi pridobljenega znanja in ugotovitev iz že izdelanih raziskovalnih nalog.

Zaradi pomembnosti razvoja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se bo tudi v bodoče podpiralo razvojne projekte vseh težišč ciljno raziskovalnega programa 2002 - 2007, ki v svoje raziskave vključujejo zaščito, reševanje in pomoč ter dopolnilo ciljni raziskovalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami z raziskavami o:
- razumevanju in napovedovanju naravnih nesreč;
- razvoju tehnologij in preprečevanju nesreč in škode;
- statističnih metodah za spremljanje nesreč;
- prostorskih ukrepih varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;
- varovanju vodnih virov;
- ogroženosti in varovanju morskih ekosistemov v slovenskem obalnem morju ter cirkulacijskih razmerah, ki vplivajo na ogroženosti morskega okolja;
- razvoju tehnologij ukrepanja ob nesrečah;
- klimatskih spremembah in njihovem vplivu na nastanek nesreč;
- razvoju tehnologij za zagotavljanje odpornosti konstrukcij in zgradb proti potresom, požarom in drugim nesrečam;
- razvoju tehnologij za preventivno utrditev obstoječih gradbenih objektov;
- razvoju metod za preprečevanje in gašenje gozdnih požarov;
- razvoju metod za ocenjevanje ogroženosti in škode ter družbenih in ekonomskih posledicah nesreč;
- upravljanju in vodenju ob nesrečah, metodah obveščanja o nevarnostih in nesrečah idr.


7. SMERNICE ZA ORGANIZIRANJE SIL TER SREDSTEV ZA ZAŠČITO, REŠEVANJE IN POMOČ

7.1. Sile za zaščito, reševanje in pomoč

Sile za zaščito, reševanje in pomoč sestavljajo poklicne in prostovoljne reševalne sestave ter enote in službe Civilne zaščite, ki je organizirana kot namenski del sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Pri zaščiti in reševanju sodelujejo s svojimi zmogljivostmi tudi posamezne gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije, ki imajo ustrezne kadre in sredstva ter policija in Slovenska vojska. Vse sile za zaščito, reševanje in pomoč so med seboj povezane v enoten sistem, ki omogoča enotno upravljanje in vodenje ter uporabo skupne telekomunikacijske, informacijske in druge infrastrukture. Sile za zaščito, reševanje in pomoč se ob nesreči aktivirajo in delujejo v skladu z doktrino zaščite, reševanja in pomoči.

Z namenom povečati učinkovitost ter uresničiti temeljne cilje ter naloge bo v naslednjem obdobju treba:
- nadaljevati z organiziranjem sil za zaščito, reševanje in pomoč v gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah in lokalnih skupnostih;
- v okviru državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč zagotoviti namenski reševalni helikopter;
- nadaljevati usposabljanje in opremljanje policije in vojske za sodelovanje pri zaščiti in reševanju;
- z dopolnitvami oziroma spremembami aktov izboljšati status prostovoljnih gasilcev, gasilsko službo pa tudi v prihodnje razvijati kot splošno reševalno službo;
- izpopolniti organiziranost in avtonomnost državne enote za hitre intervencije, da bo sposobna sodelovati tudi v mednarodnih humanitarnih in reševalnih akcijah;
- dopolnjevati službo za reševanje na morju ter zagotovili potrebna sredstva in opremo za reševanje ob ekoloških nesrečah na morju (oprema plovil, sredstva za preprečevanje širjenja oljnega madeža na vodni površini);
- zagotoviti pogoje za stalno dežurstvo ekip gorskih reševalcev, helikopterskih posadk in zdravniških ekip v času najpogostejših nesreč v gorah;
- uveljaviti enotne standarde znanja za poklicne in prostovoljne gasilce, enotna merila za ugotavljanje fizične in psihične sposobnosti operativnih gasilcev, uvesti redne sistematične zdravstvene preglede in izdelati ter uveljaviti enotna pravila gasilske službe;
- ustanoviti enote za ukrepanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi v podjetjih in drugih organizacijah, ki v svojem delovnem procesu izdelujejo, uporabljajo ali hranijo nevarne snovi v skladu z novimi načrti zaščite in reševanja;
- pospešiti organiziranje, opremljanje in usposabljanje enot za RKB zaščito, ki so namenjene izvajanje ukrepov za zaščito pred učinki nevarnih snovi in RKB orožja ter izvajanje dekontaminacije;
- skupaj z vojsko zagotoviti ustrezne pogoje za vključevanje v zaščito in reševanje novih zrakoplovov in vodnih plovil ter inženirskih sredstev;
- pospešiti razvoj službe nujne medicinske pomoči ter uvesti helikoptersko reševanje ob prometnih nesrečah.

7.2. Zaloge materialnih sredstev

Zaloge materialnih sredstev za primer naravnih in drugih nesreč morajo zagotavljati država, lokalne skupnosti ter gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije. Država oblikuje državne blagovne rezerve in rezerve namenskih sredstev za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. V okviru državnih blagovnih rezerv se zagotavljajo predvsem sredstva, namenjena široki preskrbi z osnovnimi živili in neživilskimi izdelki, ki so nujno potrebni za življenje ljudi. Država zagotavlja tudi druge strateške zaloge namenskih sredstev za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Te zaloge obsegajo predvsem bivalne enote in druga sredstva, ki so potrebna za začasno nastanitev in oskrbo ogroženih. Obsegajo tudi rezervne vire električne energije, sisteme in naprave za prečiščevanje vode ter strateške zaloge gasilnih sredstev, sredstev za radiološko, kemijsko in biološko zaščito ter osebna zaščitna sredstva za prebivalce. Obstoječe zaloge teh sredstev so minimalne. Lokalne skupnosti pa zalog te vrste večinoma nimajo. Poseben problem so pomanjkljive zaloge materialnih sredstev v posameznih infrastrukturnih sistemih in gospodarskih družbah, še zlasti na področju elektrogospodarstva, vodnega gospodarstva, telekomunikacij, komunalnega gospodarstva, oskrbe s pitno vodo in zdravstva.

Namenske zaloge sredstev za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami so se do sedaj oblikovale le na ravni države. S tem namenom je bil organiziran državni logistični center pri Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Pomemben materialni vir zaščite, reševanja in pomoči ob nesrečah predstavljajo operativne zaloge reševalnih služb ter drugih izvajalcev nalog zaščite, reševanja in pomoči. V vojnem stanju (izjemoma tudi v miru) se lahko materialna sredstva, ki so potrebna za zaščito, reševanje in pomoč zagotavljajo tudi na podlagi materialne dolžnosti fizičnih in pravnih oseb. Na podlagi materialne dolžnosti se zagotavljajo predvsem stroji, oprema in druga materialna sredstva ter zemljišča, objekti, naprave in energetski viri, ki so potrebni za zaščito, reševanje in pomoč. Vendar se uporaba sredstev iz teh virov načrtuje le v primeru, ko so izčrpani vsi drugi materialni viri.

Z namenom učinkovitega in takojšnega razpolaganja z zadostnimi količinami materialnih sredstev bo potrebno:
- povečati zaloge materialnih sredstev, ki so potrebna za zagotavljanje osnovnih pogojev za življenje ob določenih nesrečah ter jih razporedili po regijah (logistični centri);
- dokončati državno logistično središče za požare v naravnem okolju (Postojna) ter zagotovili ustrezne zaloge gasilnih sredstev in opreme;
- vzpodbujati nakupe rezervnih virov električne energije, zlasti pri uporabnikih s področja preskrbe, zdravstva in drugih pomembnih dejavnosti;
- povečati zaloge rezervnih virov električne energije v elektrogospodarstvu ter zagotovili druge pogoje za oskrbo prednostnih uporabnikov z električno energijo ob naravnih in drugih nesrečah;
- organizirati ustrezne (mobilne) bolnišnične zmogljivosti za primer velikih nesreč (potres, letalska, železniška ali druga nesreča).

8. SMERNICE ZA IZDELAVO IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV

Izdelava in izvajanje programov izobraževanja in usposabljanja potekata na podlagi predpisov in programov, s katerimi se zagotavlja postopno uvajanje mednarodno primerljivih standardov znanja. Leta 1994 je bil zgrajen tudi državni izobraževalni center za zaščito in reševanje, v katerem poteka večina izobraževalnih programov in programov usposabljanja.

Programe izobraževanja in usposabljanja za zaščito in reševanje predpisuje minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. S tem se zagotavlja vsebinska usklajenost programov in njihova prilagojenost izobraževalnim potrebam ter nalogam zaščite, reševanja in pomoči.

Izobraževanje strokovnih kadrov poteka v okviru rednega izobraževalnega sistema. Tako je zagotovljen priliv kadrov različnih profilov na področje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Na ustreznih fakultetah in visokih šolah naj bi se v prihodnjih letih organiziralo podiplomsko izobraževanje kadrov, ki se želijo zaposliti na področju varstva pred požarom. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje od leta 1992 dalje izvaja poklicno izobraževanje gasilcev na IV. in V. stopnji zahtevnosti del. V to izobraževanje, ki traja šest mesecev, se lahko vključijo kandidati, ki so končali ustrezno poklicno oziroma srednjo šolo. Izobraževanje se izvaja praviloma enkrat letno.

Usposabljanja za zaščito, reševanje in pomoč potekajo po programih uvajalnih, temeljnih in dopolnilnih usposabljanj, ki jih poleg Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje v sestavi Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje izvajajo tudi pooblaščene izobraževalne organizacije. Društva in druge nevladne organizacije, ki se s svojo dejavnostjo vključujejo v sistem zaščite, reševanja in pomoči, pa pripadnike svojih enot oziroma operativnih skupin usposabljajo same, po programih, ki jih na njihov predlog predpiše minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje je v sodelovanju z Zavodom za gasilsko in reševalno dejavnost v Sežani organizirala tudi usposabljanje državljanov, ki zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti opravljajo nadomestno civilno službo. Ti državljani po opravljenem usposabljanju nadaljujejo delo v gasilskih enotah ter organih in organizacijah s področja zaščite in reševanja ter se razporedijo v ustrezne enote in službe Civilne zaščite. Pričelo se je z izvajanjem 30-dnevnega programa za usposabljanje pripadnikov rezervne sestave, ki jim je bil priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku. Z namenom kvalitetnejšega izvajanja usposabljanja državljanov, ki jim je priznan ugovor vesti, bo potrebno razširiti zmogljivosti ter zagotoviti možnosti, da bodo opravljali civilno službo pretežno na področju zaščite, reševanja in pomoči. V obdobju, ki ga določa program, naj bi bil organiziran še en center na Notranjskem (predvidoma Ilirska Bistrica) za usposabljanje državljanov med nadomestno civilno službo, za zaščito in reševanje.

V zadnjih letih je doživelo veliko sprememb tudi informiranje, izobraževanje in usposabljanje prebivalcev za osebno in vzajemno zaščito ter za izvajanje predpisanih zaščitnih ukrepov. Nekdanje obvezne oblike so nadomeščene z različnimi neobveznimi oblikami funkcionalnega usposabljanja prebivalcev, izvajajo pa se v skladu z ogroženostjo. Usposobljanje prebivalcev za izvajanje osebne in vzajemne zaščite je ne glede na nove pristope in vsebine še vedno preskromno, premalo načrtno in učinkovito.

Povečana mednarodna aktivnost Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje se kaže tudi pri razvoju usposabljanja. Že utečena usposabljanja deminerjev iz drugih držav za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, za katera obstaja v tujini velik interes, se izvajajo v vedno večjem številu. V prihodnje se načrtuje tudi sodelovanje s sorodnimi izobraževalnimi ustanovami, izmenjavo predavateljev, programov, znanja in izkušenj.

Dosedanje izkušnje pri izobraževanju in usposabljanju za zaščito, reševanje in pomoč kažejo, da ima to področje še veliko možnosti za razvoj. Odpirajo se nove potrebe po usposabljanju že obstoječih in novih ciljnih skupin. Zato bo potrebno:
- izdelati analizo stanja vzgoje in izobraževanja z vidika varstva pred nesrečami ter glede na ugotovitve, začeti dopolnjevati izobraževalne programe in učbenike;
- posodobiti in nadgraditi programe za obstoječe ciljne skupine s poudarkom na programih za osvežitev znanja in vzdrževanje pripravljenosti;
- pripraviti programe za nove ciljne skupine znotraj sil za zaščito in reševanje oziroma ciljnih skupin, ki so v sistem vključene posredno;
- pripraviti oziroma dopolniti programe za usposabljanje ciljnih skupin, zlasti za primer jedrske nesreče oziroma nesreč z nevarnimi snovmi;
- razviti izobraževanje na daljavo (predvsem z uporabo Interneta) za različne ciljne skupine in pripraviti potrebna učna gradiva;
- izdelati didaktične filme na temo osebne in vzajemne zaščite za predšolsko in šolsko mladino;
- razviti ustrezne oblike za najširše usposabljanje prebivalcev za osebno in vzajemno zaščito (evakuacija iz objektov, ukrepanje ob nesrečah in podobno) ter razviti ustrezna pisna navodila (brošure in drugo) za ravnanje v primeru jedrske nesreče in nesreče z nevarnimi snovmi na ogroženem območju;
- dopolniti redno informiranje javnosti o nevarnostih in razmerah v gorah ter v zvezi s prostočasnimi aktivnostmi.

V programih se bo skrajšalo teoretične vsebine na račun praktičnih. V prihodnje se bo vanje še bolj vključevalo študije nesreč, ki so se zgodile doma, pa tudi v tujini. Nekatere nesreče v Sloveniji iz zadnjih let so že vključene v mednarodni raziskovalni projekt.

Z letnimi usmeritvami vlade in načrti za uresničevanje tega programa se bo določala vrsta, dinamika in cilji vaj državnega pomena v posameznem letu na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Da bi uresničili cilje na področju izobraževanja in usposabljanja, bo potrebno tudi kadrovsko okrepiti Izobraževalni center za zaščito in reševanje (osnovno jedro predavateljev bi morali zaposliti). Glede na maloštevilne izkušene strokovnjake s področja zaščite in reševanja, bi morali urediti tudi status predavateljev. Zaradi nadaljnjega razvoja Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje ter izmenjave znanja, izkušenj in predavateljev se je pričelo s pripravo programov za mednarodno strokovno javnost ter mednarodne organizacije in ciljne skupine izven Slovenije. Te mednarodne aktivnosti pogojujejo tudi dodatne zaposlitve strokovnih delavcev (predavateljev, strokovnih delavcev za izvedbo mednarodnih usposabljanj). Po zgledu sorodnih ustanov v tujini bi za tehnično pripravo in deloma tudi izvedbo vaj potrebovali tudi posebno ekipo strokovnjakov, ki bi skupaj z vodjem programa poskrbela za kakovostno usposabljanje.

9. PRIČAKOVANI STROŠKI IN KORISTI

9.1. Izhodišča in usmeritve za financiranje

Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami se financira iz proračuna države, proračunov občin, požarne takse, zavarovalnin ter sredstev gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Leta 2000 so vsa sredstva za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v okviru proračuna Republike Slovenije ter proračunov občin in požarnega sklada znašala 6.350.692.445 tolarjev. Od tega so znašala sredstva za varstvo pred požarom, vštevši sredstva požarnega sklada, 4.726.259.867 tolarjev ali 69% vseh sredstev. Sredstva za vsa ostala področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so v tem letu znašala okoli 2.585.163.440 tolarjev (1.624.432.578 tolarjev iz sredstev proračuna Republike Slovenije in 960.730.862 tolarjev iz proračunov lokalnih skupnosti), kar kaže na neuravnoteženo financiranje nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Pri tem niso upoštevana sredstva, ki so bila po posameznih dejavnostih vložena v izboljšanje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (urejanje vodotokov, plazov, prometne in druge infrastrukture in podobno).

V letu 2001 so bili pripravljeni in sprejeti:
- program opremljanja enot Civilne zaščite (za obdobje 2001 - 2009);
- program opremljanja državne enote za hitre intervencije (obdobje 2001 - 2004);
- program oblikovanja državnih rezerv materialnih sredstev za zaščito, reševanje in pomoč (obdobje 2001 - 2011).

Pri financiranju nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se bo upoštevalo naslednja izhodišča in usmeritve:
- naloge varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se financirajo s sredstvi proračuna Republike Slovenije, proračunov lokalnih skupnosti, požarne takse, zavarovalnin, donacij in drugih prostovoljnih prispevkov, mednarodne pomoči in iz drugih virov;
- lokalnim skupnostim se bo zagotovilo normativno podlago za uvedbo požarnega davka;
- ministrstva in vladne službe zagotavljajo sredstva za financiranje ukrepov za preprečevanje naravnih in drugih nesreč ter ublažitev njihovih posledic v okviru sredstev za redno dejavnost na področjih iz svoje pristojnosti. Sredstva za ta namen načrtujejo vsako leto v ustreznem deležu sredstev za redno dejavnost v skladu z letnim načrtom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije;
- lokalne skupnosti zagotavljajo sredstva za financiranje ukrepov za preprečevanje naravnih in drugih nesreč ter zagotavljanje primerne pripravljenosti v okviru sredstev za financiranje primerne porabe v skladu z letnim načrtom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ga sprejme občinski svet;
- država in lokalne skupnosti zagotovijo sredstva za kritje stroškov neodložljivih nalog zaščite, reševanja in pomoči ter sredstva za pomoč ob naravnih in drugih nesrečah v okviru sredstev proračunske rezerve;
- Vlada Republike Slovenije zagotavlja namenska sredstva za spodbujanje zavarovanj pred naravnimi nesrečami v okviru proračuna Republike Slovenije na račun zmanjšanja sredstev za sanacijo posledic teh nesreč;
- povzročitelj tveganja na področju industrijskih ter drugih tehničnih in tehnoloških nesreč se praviloma zavaruje proti odgovornosti za škodo, ki jo lahko povzroči tretji osebi;
- reševanje ljudi in premoženja ob nesrečah je praviloma brezplačno, razen v primerih, ko je bila ogroženost ali nesreča povzročena namenoma ali iz velike malomarnosti. V tem primeru mora povzročitelj pokriti vse stroške intervencije, sanacije in vzpostavitve v prejšnje stanje ter stroške odškodnin fizičnim in pravnim osebam;
- tuja fizična in pravna oseba mora pokriti vse stroške intervencije in druge stroške, ki so nastali v zvezi z reševanjem, odpravljanjem posledic in vrnitvijo v prvotno stanje; pristojni organi so dolžni izvajati ukrepe za zavarovanje plačila stroškov, ki jih v Sloveniji povzročijo tuje fizične in pravne osebe;
- v obdobju do leta 2007 se v okviru proračuna Republike Slovenije zaradi zastarelosti in pomanjkanja osnovnih in specialnih vozil ter opreme za gašenje, prevoz vode (tudi pitne), reševanje iz višin, reševanje na avtocestah in hitrih cestah, gašenje požarov na plovilih in reševanje na morju, reševanje v gorah ter ukrepanje ob velikih onesnaženjih površinskih voda zagotovijo dodatna namenska sredstva za nakup namenskih vozil in opreme.

9.2. Potrebna sredstva za realizacijo programa in koristi

V skladu s sprejetimi programi in okvirnim programom vzdrževanja in razvoja informacijsko - telekomunikacijskega sistema bo potrebno v obdobju do leta 2007 zagotoviti sredstva za:
- opremljanje štabov, enot in služb Civilne zaščite 1.457.678.563 tolarjev;
- opremljanje državne enote za hitre intervencije 381.515.200 tolarjev;
- oblikovanje državnih rezerv materialnih sredstev 2.386.169.267 tolarjev;
- vzdrževanje in razvoj informacijsko - telekomunikacijskega sistema 2.498.384.940 tolarjev, pri tem ni upoštevan delež sredstev, potrebnih za uvedbo sistema radijskih zvez TETRA, ki bo po izračunih znašal 5.660.040.000 tolarjev.

Glede na cilje, usmeritve in naloge zaradi nadaljnjega razvoja sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter boljše stalne pripravljenosti na nevarnosti nesreč, bo potrebno v načrtovanem obdobju zagotoviti najmanj sredstva v višini:

v 000 SIT

letosredstva za redno dejavnost URSZRsredstva požarnega skladasredstva za zaščito in reševanje
(občine)		skupaj
20022.367.806755.2243.767.2006.890.230
20032.347.334755.4153.993.6007.096.349
20042.958.298765.0004.153.5007.876.798
20053.255.161766.0004.362.7008.383.861
20063.613.065770.0004.580.8008.963.865
20074.049.371772.0004.809.9009.631.271

Opomba:
Upoštevano je število občin v decembru 2001, ni upoštevana ustanovitev pokrajin


S tako oblikovano višino finančnih sredstev bo mogoče slediti s tem programom določenemu splošnemu cilju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, zmanjšanju števila nesreč in preprečitvi oziroma ublažitvi njihovih posledic.

Z ocenjeno višino finančnih sredstev bo možno zagotoviti:
- učinkovitejše spremljanje in proučevanje nevarnosti naravnih in drugih nesreč ter možnosti zaščite pred njimi;
- opremljanje in usposabljanje sil za zaščito, reševanje in pomoč v skladu s potrebami, opredeljenimi v posameznih programih na državni ravni in postopno krepitev sil za zaščito, reševanje in pomoč v občinah;
- nadaljnje usposabljanje prebivalstva za osebno in vzajemno zaščito;
- zagotavljanje nujnih zalog zaščitnih sredstev in reševalne opreme ter sredstev človekoljubne pomoči;
- dopolnjevanje načrtov zaščite in reševanja;
- načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov.

Sredstva požarnega sklada se bodo, v s tem programom določenem obdobju, delila v razmerju 30:70 v korist lokalnih skupnosti, ki jih bodo uporabljale izključno kot investicijske transfere. To bo delno olajšalo posodabljanje zaščitne in reševalne opreme.

Izboljšala se bo skupna pripravljenost na nesreče ter povezanost in usklajenost sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami z drugimi podsistemi v okviru nacionalne varnosti ter z nacionalnimi organizacijami zlasti sosednjih držav in članic EU.

Ne glede na navedeno, pa s prikazano rastjo sredstev ne bodo uresničene naloge, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev. Za realizacijo teh nalog bodo morali nosilci zagotoviti dodatna sredstva ali sredstva iz redne dejavnosti, upoštevaje usmeritve iz tega programa, v drugih nacionalnih programih, načrtih ali drugih dokumentih.

Preprečevanje naravnih in drugih nesreč in zmanjšanje njihovih posledic je nedvomno najpomembnejše in gospodarsko najbolj upravičena oblika varstva. Država in občine bodo morale svoj interes in odgovornost, pa tudi znatnejša finančna sredstva, usmeriti predvsem v preventivne dejavnosti ter večjo pripravljenost zagotoviti zmanjšanje škodljivih posledic nesreč. Neposredni finančni učinki pa bodo odvisni od pogostosti in vrste nesreč v obdobju, ki ga zajema program.


10. ZAKLJUČEK

Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ni le neposredna varnost ljudi in premoženja, temveč je to varstvo integralni del varstva okolja in del globalne varnosti. To pa zahteva celovito reševanje problemov, ne le na lokalni in državni ravni, temveč tudi na mednarodni ravni.

Državni zbor bo spremljal uresničevanje tega programa in ga po potrebi spremenil ali dopolnil.

V skladu z resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije in tem programom je potrebno sprejeti letne načrte za njegovo uresničevanje ter doktrino zaščite, reševanja in pomoči.




Številka: 212-07/91-3/7
Ljubljana, dne 14. maja 2002


Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor

Zadnja sprememba: 01/31/2008
Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti akti