Predsednik republike na posvetu "Prispevki za slovenski nacionalni program II": Misliti s svojo glavo, misliti evropsko.

Predsednik Pahor se je danes udeležil posveta "Prispevki za slovenski nacionalni program II", ki ga pripravlja Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Predsednik republike je na posvetu, ki sta ga moderirala predsednik SAZU akad. dr. Tadej Bajd in akad. dr. Tine Hribar, nastopil z uvodnim prispevkom. 

Uvodni prispevek predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na posvetu "Prispevki za slovenski nacionalni program II" (Velja govorjena beseda!)

MISLITI S SVOJO GLAVO, MISLITI EVROPSKO

V svojem nastopu bom podčrtal vzajemnost, prežetost nacionalne ideje in evropske ideje pred tridesetimi leti in aktualnost vzajemnosti in prežetosti nacionalne ideje in evropske ideje danes, 30 let po tem. Zavzel se bom, da bolj pogumno razmišljamo s svojo glavo, vendar - enako kot pred 30. leti - v evropskem kontekstu.

Ko so sredi 80tih let prejšnjega stoletja Prispevki za slovenski nacionalni program utemeljili zgodovinsko potrebo po osamosvojitvi Slovenije, so hkrati poudarjali njen evropski kontekst. Drugače povedano, zamisli o slovenski naciji ni navdihovala težnja po nacionalistični osamitvi, marveč želja po osamosvojitvi in pridružitvi demokratičnim evropskim narodom in državam.

Ta odlična presoja je bila tudi odločilna. Slovence in Slovenijo je po razglasitvi lastne države, njeni vojaški obrambi in diplomatskem priznanju, takoj strateško usmerila v evropski združevalni proces. Leta 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Samo nekaj let kasneje je vstopila tudi v Evro območje in Schengensko območje, skratka v jedrno skupino držav Evropske unije. Površni opazovalec bi utegnil zato napačno vzklikniti, da je glede usode nacije in države tako rekoč konec zgodovine in da bo vse po tem samo še njeno samodejno recikliranje.

Finančna, begunska in varnostna kriza Evropske unije so v zadnjih letih tako površno sklepanje postavile pod velik vprašaj. Ne gre samo za manj predvidljivo prihodnost Slovenije v Evropski uniji, temveč za bistveno manj predvidljivo prihodnost Evropske unije same. Tvegam mnenje, da so prej omenjene krize tudi posledica neučinkovitosti obstoječe institucionalne ureditve EU.

Sprejemam kritiko, da za to nimam čvrstih in neizpodbitnih dokazov. Kljub temu vztrajam pri tej oceni in ugotavljam, da je za dolgoročni obstoj in krepitev Evropske unije potrebna tudi njena institucionalna reforma.

Nedavno so vodilni predstavniki Evropske unije ponovno podčrtali, da v obstoječih razmerah začetek razprave o institucionalni reformi EU ni niti koristen, niti mogoč. Zaradi krepitve nezaupanja do EU same, ki ga ilustrirata tudi rastoča pojava populizma in nacionalizma ter vračanje pozornosti k nacionalnim državam naj bi taka razprava tovrstne strasti samo podkrepila. Ne pravim, da deloma nimajo prav. Dolžan pa sem opozoriti, da je to zelo pasivno odzivanje na zaskrbljujoče procese erozije Evropske unije in da bo prej ali slej napočil čas, ko bo potrebno sprejeti razumno tveganje za alternativo temu dogajanju.

Ne znam dokončno presoditi, ali smo podpisniki Ljubljanske pobude za nov ustavni postopek in za nov osnutek pogodbe o ustavi Evropske unije, izbrali najboljši čas. Osebno pa mislim, da se je Evropska unije glede njene sedanjosti in prihodnosti že znašla v položaju, ko je prav zaradi njene pospešene erozije čas za tako pobudo vselej pravi čas.

V tem smislu je mogoče do določene mere vleči vzporednice med tedanjimi Prispevki za slovenski nacionalni program in Ljubljansko pobudo. Spričo prelomnosti in referenčnosti prispevkov, se zdi taka primerjava vsaj zaenkrat precej domišljava. Vendar podpisnikov Ljubljanske pobude ni gnalo stremljenje po nekem političnem ali intelektualnem prestižu, po zgodovinskih vzporednicah s prispevki ali podobni vzgibi.

K pripravi osnutka nove pogodbe o ustavi in zlasti k podpisu Ljubljanske pobude nas je silila obstoječa vsestranska mlačnost, ki nemočno in malodušno spremlja obstoječo krizo Evropske unije in njeno negotovo prihodnost.

Kljub temu je za današnjo potrebo vendarle mogoče potegniti nekaj vzporednic med Prispevki sredi 80 let prejšnjega stoletja in Pobudo 30 let kasneje. Bistveno je, da sta oba dokumenta nastala v času, ko se je zdelo samoumevno nadaljevanje nekega sistema nemogoče.

V obeh primerih so oz. potekajo procesi, ki silijo prav v obratno smer od alternativnih zamisli v Prispevkih in v Pobudi. In tretjič, čas, v katerem sta obe pobudi trčili na dvom in celo ostro kritiko javnosti, se je zdel sprva zelo napačen. Iz zgodovinske retrospektive pa je vsaj za prispevke danes nedvomno mogoče reči, da so prišli v roke Slovencem ob najboljšem času.

V času, ko so se mnogi drugi jugoslovanski narodi v vrhuncu krize šele idejno iskali, smo Slovenci imeli zamisel o svoji prihodnosti. Ki smo jo, kot rečeno, že takrat postavili v evropski kontekst. Zelo si želim, da bi bilo mogoče čez 30 let vsaj približno enako reči tudi za pomen Ljubljanske pobude.

Po mojem mnenju je velik pomen Ljubljanske pobude v tem, da je presekala intelektualno in politično molčečnost glede alternativ razkrajanju Evropske unije.

Sploh ni bistveno, ali se načelni podporniki te pobude v celoti strinjajo z vsemi njenimi določbami. Bistveno je, da razumejo potrebo po gnetenju intelektualne in politične moči in poguma za sprožitev novega ustavnega procesa.

Vem, da mnogi voditelji Evropske unije menijo, da obstoječa Lizbonska pogodba zadošča za premagovanje sedanjih izzivov. Menijo, da jo je potrebno le bolj vešče uveljaviti. Tudi s tem se deloma strinjam. Najbolj pa me vznemirja njihova ocena, da bi morebitna skupna evropska razprava o novi ustavi zdaj samo pospešila njen razpad. Če bi se taka ocena izkazala za točno, potem je absolutno jasno, da tudi bolj vešče in bolj uspešno uveljavljanje sedanje Lizbonske pogodbe ne bo rešilo poglabljajoče krize.

V tem smislu smo torej prišli do točke, ko se razmišlja o pravem času za prave zamisli. To je legitimna razprava, vendar se mora vedno znova zavedati, da so napačne zamisli že na delu v napačnem času. Pretirano odlašanje z razumnim tveganjem glede alternative bi se utegnilo zgodovinsko pokazati za usodno.

Bistvo Ljubljanske pobude je oživitev, renesansa Evropske unije. Ljubljanska pobuda si prizadeva za nov ustavni postopek. Predlaga tudi osnutek besedila nove ustave, vendar je ta hip vsaka posamezna določba manj pomembna od zamisli, da dolgoročno Evropska unija lahko obstane in se okrepi le pod pogojem pomembnejših institucionalnih sprememb, ki morajo imeti ljudsko in demokratično legitimacijo.

Če se zdi, da je mogoče prišla prehitro, ne bomo podpisniki in vsi, ki jo podpirajo, nič jezni, če se bo v razumnem roku vendarle zazdela potrebni večini kot dobra zamisel. Seveda so mogoči tudi drugačni razvoji evropske geopolitike. Kot predsednik republike sem že večkrat izjavil, da se bomo Slovenci in Slovenija uspešno znašli v slehernih pogojih, vendar bi bilo za nas in za druge evropske narode lažje in bolje, če bi bili zavoljo miru, varnosti in blaginje priče renesansi Evropske unije.