Predsednik Pahor je bil slavnostni govornik na osrednji slovesnosti ob letu Huga Wolfa

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je bil nocoj slavnostni govornik na osrednji slovesnosti ob letu Huga Wolfa.

V počastitev 160. letnice rojstva v Slovenj Gradcu rojenega skladatelja Huga Wolfa je leto 2020 razglašeno za Wolfovo leto. Predsednik Pahor se je kot slavnostni govornik udeležil osrednje slovesnosti - koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenja s solistko Nuško Drašček Rojko.

Prireditev je v živo prenašala tudi Televizija Slovenija.

Predsednik republike se je februarja udeležil slovesnosti v počastitev Wolfovega leta in položil venec k spomeniku Huga Wolfa v Slovenj Gradcu.


Foto: Nik Jevšnik/STA


V nadaljevanju je besedilo govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!

Spoštovani,

Hugo Wolf se verjetno ni imel za Slovenca. Rodil se je v času, ko so med Slovenci narodna čustva brstela in so se najprej v Ljutomeru, nato pa po vsem našem tedanjem narodnostnem prostoru vrstili tabori slovenstva. Pred natanko 150 leti, avgusta 1870, je bil zadnji med njimi nedaleč od tu, v Grabštajnu pri Celovcu, le malo pred tem pa eden še bliže, v Bistrici pri Pliberku.

Tak je bil svet tod okoli, ko se je Hugo Wolf v Slovenj Gradcu rodil v nemško govoreči družini, v kateri sta imela oba starša slovenske korenine*. Ugibamo lahko, ali je postal svetovni prvak samospeva, ker mu je mati pela slovenske pesmi. Ali zato poznavalci v njegovih delih najdejo sledi vzdušja našega prostora. Ali je, kot je na slavnostni akademiji ob pričetku Wolfovega leta dejal muzikolog dr. Matjaž Barbo, zrasel v enega največjih skladateljev poznega 19. stoletja zato, ker sta ga razburljivi čas pomladi narodov in prepišni svet prebuje slovenstva oblikovala v človeka, ki ga ni zaustavila nobena ovira in je premagal vsako omejevanje.

O tem bi rad govoril. O svetu brez meja in o sodelovanju. O talentu in ambiciji.

Evropska unija nas je naučila, da meja lahko tudi ni. Da velja stara resnica, da je za dva soseda bolje, če si pomagata in se podpirata. Da smo skupaj uspešnejši in tudi boljši kot bi bili vsak zase. Evropska unija je kot projekt miru in sprave tako zelo uspela, da na vse to včasih kar pozabimo. Obletnice nas opomnijo, naj se spomnimo.

Letošnje leto tako ni le leto Huga Wolfa in spomina na taborsko gibanje.

Je tudi leto Giuseppeja Tartinija in leto, ko smo obeležili sto let požiga tržaškega Narodnega doma in ga je naša manjšina dobila nazaj. Tistega julijskega dne sva z italijanskim predsednikom na Bazovici položila venca k pomniku žrtvam fašizma in pri fojbah. Tako sva se odločila, z mislijo na generacije za nami - zato, da se prične pisati novo poglavje, naklonjeno miru in dobremu sosedstvu.

Odzivi na obeh straneh me prepričujejo, da so ljudje to spravno dejanje razumeli v duhu Evrope in v duhu življenja dveh narodov, ki sta skupaj preživela mnogo dobrega in zla.
Sto let bo oktobra minilo tudi od Koroškega plebiscita in letos je leto medsosedskega dialoga med Slovenijo in Avstrijo.

Z avstrijskim predsednikom sva se dogovorila, da se bova 10. oktobra v Celovcu skupaj udeležila obletnice plebiscita. Dolgo, predolgo smo na tej in na oni strani Karavank vsak po svoje doživljali odločitev, ki je bila po Pariški mirovni konferenci naložena ljudem: dotlej so živeli skupaj, nato so si morali medse sami postaviti mejo. Še pred desetimi leti skupno obeleževanje morda ne bi bilo mogoče, zdaj sva ocenila, da je.

Želim si, da bo tudi to dejanje razumljeno kot simbol želje po sožitju dveh narodov in kot vabilo v novo stoletje medsosedskih odnosov. Pri tem ne gre za zgodovinsko pozabo, ne gre za spreminjanje preteklosti. Gre za dogodek miru.

Letos proslavljamo tudi 75 let od konca druge svetovne vojne in prav toliko, odkar imamo Organizacijo združenih narodov. Več kot trideset let je že vaše mesto Mesto glasnik miru. Vse to so priložnosti za slavje, še bolj pa za premislek o tem, kaj imamo, ko imamo mir.

Spoštovani,

zelo sem vesel, da smo danes skupaj. Druženja so postala v tem času posebej dragocena. Počaščen sem, da vas ob današnjem imenitnem prazniku glasbe in ustvarjalnosti lahko nagovorim. Hugo Wolf mi bo navdih za premislek o tem, kar bi rad rekel o prihodnosti.

Ne vemo, ali bo Evropska unija trajna ali prehodna zgodovinska tvorba. Zaradi miru in varnosti, ki ju zagotavlja, si močno prizadevamo, da bi bila trajna. V našem nacionalnem interesu je, da obstane in se okrepi in da smo mi v njenem najbolj povezanem delu. Vendar njena usoda ni odvisna predvsem od nas. Naj bo po naši volji ali proti njej, naj bo glede prihodnosti Evropske unije tako ali drugače, Slovenija mora kot samostojna država v vsakem primeru ostati in varovati naš narodni razvoj. Njen obstoj in naš razvoj pa sta odvisna predvsem od nas. S tem, ko imamo lastno državo, imamo pravico in dolžnost, da o sebi odločamo svobodno in po svoji volji. Želim si, da bi jo znali oblikovati in izraziti čimbolj enotno.

To ne pomeni, da moramo vsi misliti enako. Slovenci smo bili vedno, in tako bo ostalo, politično močno raznorodni. Tako je bilo v času Huga Wolfa in prvih taborov in tako bo, upajmo, vedno. Raznolikost pogledov in raznovrstnost mnenj delata naš svet in vse nas bolj zanimive, življenje pa bolj zapleteno. A prav to sta tudi izvira ustvarjalnosti in napredka. Primer za to je Hugo Wolf, ki je že zmlada povsem prerasel domači kraj in mu tudi največja metropola ni mogla nadeti okvirja. Imenitno je in tudi danes smo neznansko ponosni, ko naši ljudje, in ni jih malo, uspejo na tujem. Še bolj imenitno pa bi bilo, ko bi lahko Slovenija postala tudi domovina njihovih ambicij. Ko bi postala prostor, ki ga ni treba zapustiti, da zares uspeš.

Hugo Wolf je menda dejal: “Pišem za prihodnost.” Tako je kljuboval ozkogledim kritikom svojega dela, tako je premagoval lastne pomisleke, ki so vedno spremljevalci zares velikih dejanj. To moč moramo poiskati v sebi tudi mi. Drzniti si moramo. Ponovno si moramo upati seči po zvezdah. Nebo je zdaj jasnejše kot je bilo pred tridesetimi leti.


*Zahvaljujemo se gospodu Jožetu Leskovarju, dolgoletnemu ravnatelju Glasbene šole Slovenj Gradec ter raziskovalcu in poznavalcu življenja in dela Huga Wolfa, za prijazno opozorilo glede navedbe iz življenjepisa skladatelja, ki smo jo ustrezno popravili.