Predsednik republike na tradicionalni prireditvi ob praznovanju mednarodnega delavskega praznika

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je udeležil tradicionalne prireditve ob praznovanju mednarodnega delavskega praznika v organizaciji Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI).



Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na tradicionalni prireditvi ob praznovanju mednarodnega delavskega praznika v organizaciji Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI)
Velja govorjena beseda.

---

Bomo podlegli skušnjavi ali bomo izkoristili priložnost?
Poziv k strpnosti

Spoštovane gospe in gospodje,
tovarišice in tovariši.

Sprejmite, prosim najprej izraze moje iskrene hvaležnosti za vaše gostoljubno povabilo.

Kot predsednik republike čutim dolžnost, da kratko a odkrito pojasnim moj pogled na razmere v naši državi ter pasti in priložnosti za njeno prihodnost.

Na splošno ocenjujem, da se razmere po hudi gospodarski in socialni krizi urejajo. Toda urejajo se prepočasi, zlasti pa premalo premišljeno in premalo strukturirano. V bistvu to pomeni, da uspešneje blažimo posledice krize, slabše pa odpravljamo sistemske razloge, ki so nas pahnili vanjo. Čeprav je vsem bolj ali manj jasno, da potrebujemo strukturne spremembe za trajnejše in vzdržno okrevanje, oklevamo.

Prosim, naj ne bom narobe razumljen. Tako kot vsi vi, sem tudi jaz zelo zadovoljen, da smo v lanskem letu dosegli zmerno gospodarsko rast. Zaposlenost se sicer skromno, vendar vztrajno povečuje, konkurenčnost Slovenije se je nekoliko izboljšala. Po dveh letih se je končno, sicer bolj simbolno kot stvarno, povečala tudi bruto plača v lanskem letu. In kljub gospodarski krizi nam je tudi v tem obdobju uspelo ohraniti eno največjih stopenj socialne enakosti v širših mednarodnih primerjavah.

Spoštovane gospe in gospodje,

vsi ti in še mnogi drugi ugodni podatki vlivajo prepotreben optimizem. Zelo narobe pa bi bilo, če bi napačno ocenili, da je najhuje dokončno za nami, da so glavni problemi rešeni in da se lahko prepustimo običajnemu ukvarjanju z vsakodnevnimi zadevami. To je največja skušnjava in nevarnost tega trenutka.

Največja priložnost tega prelomnega trenutka pa je, prav nasprotno, v tem, da premišljeno in strukturno spreminjamo vse tisto, kar bo v prihodnjih letih in desetletjih utrdilo trdnost demokracije, pravne države in ekonomije.

V času krize pri nas in na ravni Evropske unije sprejeti ad hoc protikrizni ukrepi ne predstavljajo zadostne podlage za post krizno vodenje gospodarske in socialne politike. V tem smislu je nedavno na vladi sprejet Nacionalni reformni program in program stabilnosti korak v pravi smeri, seveda pa ne sme biti samo sprejet, temveč mora biti tudi uveljavljen.

Spoštovane gospe in gospodje,

pri vsem tem moramo vedno imeti pred seboj dejstvo, da je skoraj do konca načeta potrpežljivost precejšnjega dela ljudi. Nenazadnje, delež materialno prikrajšanjih se je v obdobju krize povečal, zlasti pri starejših od 65 let, pri brezposelnih, občutno pa je večja pri ljudeh pod pragom revščine. Pod pragom revščine živi vsak deseti med nami. Najbolj zaskrbljuje podatek, da 52.000 ljudi, ki so zaposleni ali samozaposleni, živi pod pragom revščine. Približno enako število, okrog 50.000, je tudi otrok, ki živijo pod pragom revščine.

Dejstvo, da je stopnja materialne prikrajšanosti in revščine v Sloveniji pod povprečjem Evropske unije je slaba tolažba ali kvečjemu razloži, zakaj sploh še imamo opraviti z elementarno potrpežljivostjo teh ljudi.

V tem smislu se moramo torej v celoti zavedati priložnosti in pasti tega prelomnega trenutka.

1. Po obdobju najhujše krize imamo na voljo relativno kratek čas, to je sedanji čas, ko moramo sprejeti in uveljaviti nekatere prepotrebne strukturne spremembe. Samo pod tem pogojem bomo dosegli, da bo gospodarsko in socialno okrevanje trajnejše in vzdržno.

Samo tako bo sčasoma strah pred prihodnostjo zamenjalo upanje vanjo. Zamuda ali celo odsotnost teh sprememb bi lahko za daljši čas zmanjšala sposobnost Slovenije, da ujame povprečno razvitost Evropske unije.

2. Da smo se izvlekli iz najtežjih razmer pomeni, da dovolj znamo in dovolj zmoremo, če hočemo. Zato je v tem prelomnem trenutku vprašanje politične volje osrednjega pomena. Politična volja pomeni tveganje, da naši iskreni napori za potrebne spremembe ne bodo ustrezno razumljeni ali nagrajeni. Toda to tveganje je neizogibno in razumno tveganje.

3. Jasno je, da velikih premikov ni mogoče storiti brez potrebnega političnega sodelovanja, tako med vlado in opozicijo, kot tudi med institucijami. Vsak mora začeti pri sebi in ne prelagati odgovornosti na druge. Svoje vloge in odgovornosti glede tega se kot predsednik republike v celoti zavedam in izražam polno privrženost k iskanju nacionalnega soglasja o najbolj odločilnih vprašanjih naše sedanjosti in prihodnosti.

4. Kriza je močno poglobila nezaupanje ljudi v ustanove politične in pravne države. Vsak mora, v okviru svojih pristojnosti požrtvovalno opraviti svoje delo tako, da se bo zaupanje počasi vrnilo. Ves čas pa se moramo zavedati, da je strpnost vsak dan na veliki preizkušnji. Zato se mora vsak od nas izogibati slehernim izjavam ali ravnanjem, ki bi kakorkoli poglabljale nezaupanje med nami ali celo sejalo sovraštvo.

Še enkrat ponavljam in poudarjam, da je ohranitev in okrepitev strpnosti za uspešno prihodnost naše družbe in države prav enakega pomena kot sposobnost za izvedbo strukturnih reform.

5. Svet po krizi ne bo enak tistemu pred njo. Tudi Slovenija ne. To pa ne pomeni, da bo prišlo do prevratnih sprememb. Če bomo mi in z nami povezani Evropejci znali uspešno reševati probleme znotraj demokracije in tržne ekonomije, bomo po mirni poti vzpostavili pogoje trajnostnega razvoja in bolj pravične družbe. Ni pa dvoma, da bi povečevanje družbene neenakosti pomenilo eno največjih nevarnosti za vzpon nevarnih ideologij, ki so se in se bodo vedno klavrno končale.

Spoštovane gospe in gospodje,

praznik dela ni samo tradicionalen, ampak je tudi zelo aktualen. Gre za vprašanje koliko znamo, koliko zmoremo in koliko hočemo soustvarjati družbo, v kateri bodo vsaj približno enake možnosti za vse, ne glede na socialne in druge razlike. Naj se zdijo danes ti ideali še tako prazno zveneči, moramo kot skupnost imeti neko temeljno idejo naše prihodnosti.

Izkusili smo, da demokracija in tržna ekonomija sama po sebi še ne prinašata vseh rešitev, še manj pa rešitve za vse ljudi. Toda zaenkrat nimamo nobene boljše alternative od te, da skušamo ta svet prilagoditi in spremeniti tako, da bo bolj znosen in bolj pravičen in bolj napreden za veliko večino ljudi.

Nimamo odgovorov na vsa vprašanja. Vendar se je treba skupno truditi, da jih poiščemo. Hočem reči, da je v veliki meri prihodnost odvisna zlasti od nas ljudi samih. Začetek in konec vsega pa so naši čisto običajno medčloveški odnosi.

Zato končujem s pozivom, da z največjo obzirnostjo spoštujemo eden drugega, se medsebojno bodrimo, se skušamo razumeti v razlikah in jih skupaj presegati, če in kjer je to potrebno, za skupno dobro.