Govor predsednika republike Boruta Pahorja na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti

Predvečer praznika je. Naj bo razpoloženje vsaj za odtenek bolj veselo in bolj vzneseno. Naj nas prevzameta ponos in samozavest. Imamo razlog za to.

Praznujemo svojo državo.

Ustanovitev samostojne in neodvisne države, Republike Slovenije, pred 28. leti, je najveličastnejši mejnik v naši narodovi zgodovini.

Končno imamo svojo državo. Je branik in gradnik boljše, bolj pravične in varne družbe, ki odraža in razvija naš narodni značaj.

S samostojno državo in prek nje se enakopravno umeščamo v čudovito združeno Evropo. Skupaj ustvarjamo prihodnost miru in blaginje.

S samostojno državo smo enakopraven del svetovne ureditve. Republika Slovenija je suverena članica mednarodne skupnosti.

Mi smo dejavnik. Zato, ker imamo svojo državo, smo dejavnik, navznoter in navzven.

Spoštovane gospe in gospodje,

dolga stoletja je slovenski narod postopoma ustvarjal pogoje za to. Konstituiral se je ozemeljsko, politično, kulturno, duhovno in vojaško.

Šli smo skozi zgodovinske preizkušnje, ki so nas oblikovale. Tuji gospodarji nam niso prizanašali, a najbolj nas je bolelo, da smo prizadeli drug drugega.

Čez vse to smo šli. Dozoreli smo. Naši politični in narodni voditelji v vsesplošnih spremembah pred in po padcu Berlinskega zidu niso spregledali za trenutek odprtega okna zgodovinske priložnosti.

Na tem slavnem trgu je pred 30 leti Tone Pavček na veličastnem ljudskem zborovanju, na razburljivem vrhuncu slovenske politične pomladi prebral majniško deklaracijo 1989.

V tej zgodovinsko edinstveni listini je bila leto dni pred prvimi demokratičnimi volitvami, dve leti pred plebiscitom in razglasitvijo samostojnosti slovenske države, ter 15 let pred vstopom v Evropsko unijo napisana zahteva: prvič, za demokracijo, drugič, za suvereno državo in tretjič, za njene povezave v okviru prenovljene Evrope.

Napovedala je vse, kar je nato slovenski narod mirno, potrpežljivo, pogumno in odločno dosegel v prid svojih najbolj temeljnih in življenjskih stremljenj, da je v naš novi dom zasijala svoboda, kot nikoli prej.

Praznik državnosti nas povezuje in združuje v intimnih in kolektivnih občutkih radosti in ponosa, da imamo samostojno Slovenijo.

Iz srca smo hvaležni političnim voditeljem, ki so, marsikdaj sprva osamljeni in nerazumljeni, trmasto in premočrtno vzgajali, negovali in razrasli ideje demokracije, samostojne države, njenega mesta v združeni Evropi in narodne sprave.

Občudujemo enotnost ljudi, ki so najprej deloma z dvomom, potem pa brez slehernega dvoma na plebiscitu podprli vizijo samostojne države v združeni Evropi. To so najbolj slavni trenutki med slavnimi v naši narodovi zgodovini.

Spoštovane gospe in gospodje,

samostojna Slovenija je že toliko stara, da so v njej rojeni otroci že postali starši. Zlasti za sedanjo generacijo otrok velja, da svojo državo brezpogojno čutijo tudi kot svojo domovino.

Ko tri, štirileten otrok nariše slovensko zastavo, nariše zastavo samostojne Slovenije, trobojnico z grbom. Naš grb je precej težko narisati, toda kako zelo se otroci potrudijo, da jim to uspe.

Ker je Slovenija njihova država. Ker je to njihova domovina. Še bolj kot njihovi starši in stari starši jo imajo za svojo in jo imajo radi.

Imajo talente, sanje in načrte za njihovo prihodnost. Zgodovinske okoliščine nam, njihovim staršem in starim staršem nalagajo odgovornost, da jim jo v našem času omogočimo (po najboljših močeh).

To pomeni, da oblikujemo strpno družbo, v kateri je vsakomur mogoče svobodno izražanje, ki pa mora spoštovati dostojanstvo in svobodo drugega.

Odgovornost do naših otrok pomeni, da ustvarjamo domovino, v kateri bo dovolj prostora za vse in se nihče ne bo počutil izključenega.

Odgovornost do naših otrok pomeni, da oblikujemo gospodarsko in socialno močno in povezano družbo, ki je hkrati dovolj tekmovalna in solidarna, da veliko in odlično ustvarja ter pošteno deli.

Ta odgovornost pomeni, da razvijemo vse elemente naše državnosti, pravno, socialno, kulturno in vse druge, ki so orodje našega suverenega življenja navznoter in navzven v mednarodni skupnosti.

Ta odgovornost do naših otrok pomeni, da spodbujamo vse oblike radovednosti, iskanj, novih znanstvenih dognanj in tehnološkega napredka, ki naj omogočijo nove rešitve za nove in stare probleme sodobnega sveta.

Ta odgovornost pomeni, da še zlasti pazimo na naš jezik in na vse kulturno, kar nas določa kot narod, da skrbimo in negujemo običaje in hkrati razvijamo nove, ki bodo plemenitili našo slovensko in evropsko ter svetovno kulturno dediščino.

Ta odgovornost pomeni, da zdaj, tudi na podlagi nespornih znanstvenih ugotovitev o spreminjanju podnebja, našim otrokom in njihovim otrokom ohranimo lepo in zdravo okolje. Kot že rečeno, smo prva generacija, ki se tega v celoti nedvoumno zaveda in zadnja, ki to lahko še stori.

Ta odgovornost pomeni, da vse probleme rešujemo po mirni poti. Vztrajamo, da vsi, povsod na tem zapletenem, a edinem svetu, ki ga imamo, zaradi nedeljivega miru in varnosti rešujejo in rešijo najtežje zadeve po mirni poti.

Odgovornost do naših otrok naposled pomeni, da prizadevno, potrpežljivo in aktivno gradimo skupen evropski dom, našo evropsko Unijo.

Tri četrt stoletja demokratični stari celini zagotavlja mir in varnost, da je okrepila splošno blaginjo. Zato nam nič ne sme skaliti prepričanja o njeni nenadomestljivosti za mir, varnost in blaginjo naših otrok.

Spoštovane gospe in gospodje,

dejstvo, da imamo samostojno državo, nam omogoča, da se suvereno odzivamo na vse spremembe v globalnem svetu. Dovolim si oceniti, da smo se glede tega v zadnjih skoraj 30 letih precej dobro znašli in ukrepali.

Kot suveren dejavnik pripadamo zahodnemu svetu, v katerem se lahko hitreje vsestransko razvijamo, smo varni in po lastni presoji negujemo in krepimo naš narodni in državni značaj in istovetnost.

Ne vemo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Vemo pa, da bomo v morebitnih novih prelomnih časih ukrepali laže in učinkovito prav zato, ker smo suvereni in imamo svojo lastno državo.

Nekako je del naše narodne noše, da ne praznujemo svojih praznikov, tudi državnosti ne, preveč vihravo in razposajeno. Morda je tudi prav tako.

V tem je morda neka ljudska modrost, da politike, oblasti in države ne gre preveč slaviti, da se ne bi prevzela.

Vendar je pametno do neke mere ločiti med politiko in oblastjo na eni strani ter državo kot institucijo na drugi. Politiki in oblasti se menjamo, država pa ostaja in mora ostati.

Prav to, kako bomo skrbeli zanjo in kako jo bomo razvili, pa je morda odločilno za našo nadaljnjo varnost in razvoj.

Hočem reči, da je država, zlasti za tako majhen narod, kot je naš, vrednost sama po sebi. Nocoj in jutri jo posebej svečano proslavljamo.

Drage Slovenke in Slovenci, doma in povsod po svetu, spoštovane državljanke in državljani.

Sprejmite, prosim, moje najbolj iskrene čestitke ob dnevu državnosti. Želim nam, da bi med drugim ostali tudi pogumni. Ker pregovor pravi, da pogumne spremlja sreča.

Sicer je sreča zelo intimna stvar. Ker smo nocoj že omenjali našega ljubega pesnika Toneta Pavčka, pa še končajmo z njim.

»Sreča ni v glavi in ne v daljavi,

ne pod palcem skrit zaklad.

Sreča je, ko se delo dobro opravi.

In ko imaš nekoga rad.«

Srečno Slovenija.

Foto: Nebojša Tejić/STA