SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Intervju predsednika republike za revijo Reporter: Kar smo dosegli, je sanjsko, čarobno

Ljubljana, 28. 6. 2021 | sporočila za javnost, intervjuji

Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za revijo Reporter, ki je izšla, 21. junija 2021.

BORUT PAHOR, predsednik republike: Kar smo dosegli, je sanjsko, čarobno

NENAD GLÜCKS

foto: PRIMOŽ LAVRE

Po besedah predsednika republike Boruta Pahorja je bistvo njegovega poslanstva biti steber stabilnosti, ekvidistance do strankarskega dogajanja. Meni, da si zdaj ne upamo biti tako drzni, kot so bili nekateri z mislijo na našo državnost in prihodnost v Evropi, preden se je to uresničilo. V Sloveniji se ne dogaja rušenje demokracije, takšna ocena bi bila preostra. Njegovi načrti za naprej niso več povezani s politiko.

Praznik Slovenije ob 30. obletnici državnosti sovpada s skorajšnjim našim že drugim predsedovanjem Svetu Evropske unije. Pred 35 leti si je bilo težko predstavljati že samo državnost, kaj šele takšno vlogo Slovenije v Evropi. Se premalo zavedamo svojih dosežkov?

Kar smo dosegli, je sanjsko, čarobno. Sredi osemdesetih let res ni imel nihče razloga, da bi bil tako velikopotezen v svojih sanjah. In vendar so bili ljudje, ki so zlasti v drugi polovici osemdesetih sprožili to upanje, v tistih časih zelo drzno, da je slovenska državnost odgovor na naše temeljne razvojne dileme. Tako je tudi bilo. Kot ste dejali, bomo drugič predsedovali Svetu EU. Smo polnopravni člani Evropske unije in zveze Nato, v vseh pogledih pripadamo zahodnemu svetu. Nikjer na svetu ni nikogar, ki bi sovražil Slovenijo. To premalo cenimo, je pa povezano z našim upravičenim občutkom varnosti. Sodimo med najbolj varne države na svetu. Vse to so izjemni dosežki.

Slovenija je ena od najbolj egalitarnih držav na svetu, predvsem zaradi visokega obdavčenja srednjega razreda. Smo mar preveč egalitarni in zatiramo nagrajevanje nadpovprečnosti?

Sodim med politologe in politike, ki menijo, da je za koncept varne družbe zelo pomembno, da nima prevelikih socialnih razlik. Prevelike dohodkovne in druge razlike ustvarjajo občutek nepravičnosti, kar je močan sprožilec družbenih tenzij. V tem smislu sem naklonjen ustvarjanju enakih možnosti za vse. Stremljenje k temu je na preizkušnji. Omenil bi recimo avtokratski kitajski razvojni model, ki v nasprotju s pričakovanji iz recimo sredine osemdesetih let danes kaže silovit razvojni potencial. To sproža tudi v intelektualnem svetu precej vprašanj, tudi v političnem smislu. Če spremljate izjave vodilnih ljudi zahodnih demokracij: ni naključje, da se je začela razprava, ali je demokracija pravi odgovor na izzive 21. in 22. stoletja. Glede na to, da nedemokratični sistemi danes ustvarjajo presežke v znanstvenem, razvojnem, gospodarskem smislu.

Je Kitajska nekaj posebnega že zaradi svoje velikosti?

Gotovo je tudi to treba vzeti v ozir. Imamo pa tudi drugo primerljivo veliko državo, Indijo, ki velja za demokracijo. Tudi ta država je v vzponu, a je ni mogoče primerjati s Kitajsko. Postavlja se vprašanje, ali je kitajski fenomen z vidika demokratičnih tenzij vzdržen. Če se vrnem k slovenskemu kontekstu 30. obletnice državnosti, vendarle menim, da je bila poleg evropske ideje demokracija ključni steber vzpostavitve slovenske države. Konstituirata nas zamisel o evropski ideji in demokracija. To je nerazdružljivo.

Pojav egalitarnosti sem poudaril, ker nam mnogi mladi izobraženci odhajajo v tujino, saj tu ne vidijo perspektive. Med drugim niso dovolj plačani za svoje dosežke.

Če nekdo zapušča Slovenijo, ker tu nima socialnih možnosti, to vidim kot problem. Če pa zapušča domovino, ker želi v sodobnem svetu v drugih kulturnih in gospodarskih okoljih ustvarjati svojo zgodbo o uspehu, vidi tam zase dodano vrednost, to v načelu tudi ni problem. Zlasti če odhajajo z mislijo, da se bodo vrnili. Živimo v globalnem svetu, razumeti moramo druge kulture, družbe, da bi reflektirali svojo. Ko me mladi ljudje vprašajo, ali mislim, da je slabo, če nadaljujejo študij v tujini, jim odgovarjam, da ne. Kar včasih preseneti njihove starše. Nenazadnje tudi moj sin zdaj nadaljuje podiplomski študij v tujini. Drugje lahko dobijo mladi pri študiju še druge razsežnosti, ki jih niso dobili doma. Odhajanje in prihajanje bo vedno sestavni del naše družbe, vseh družb na svetu. Stremim pa k temu, da bi Slovenija ustvarjala razmere, da bi začeli mladi ljudje iz drugih držav v nas videti destinacijo, kjer lahko dobijo več znanja. To ni nemogoče. Razmišljamo premalo ambiciozno. V tem pogledu si ne upamo biti tako drzni, kot so bili nekateri z mislijo na našo državnost in prihodnost v Evropi, preden se je to uresničilo. Če si zdaj postavljamo nove sanje o državi čez 30 let, bi to smeli imeti kot drzen, vendar uresničljiv načrt.

Kakšen?

Slovenija je ustvarjena za trajnostni razvoj. Smo zelena dežela z ogromno pitne vode, biodiverziteto, ki nam jo zavidajo vsi. Na majhnem kosu so zbrane zelo različne oblike tega sveta. Skupaj z naravo smo torej Slovenci ustvarjeni za trajnostni razvoj. Če bomo znali to vključiti v zeleno energijo, digitalni razvoj, najmodernejše tehnološke tendence, lahko v naslednjih 30 letih naredimo nove čudeže. Tako bi lahko čez tri desetletja nekdo od vašega časnika spraševal tedanjega predsednika republike, ali smo si leta 2021 predstavljali, da bomo sredi 21. stoletja sodili med najrazvitejše države sveta. Takratni odgovor bi lahko bil, da je prišlo po epidemiji kovida-19 do paradigmatske spremembe v evropski politiki s paketom finančnega okrevanja, ki ga je Slovenija odlično izkoristila za zeleno digitalno transformacijo.

Ena od postavk državnosti je vojska. Naša vojska je izrazito kadrovsko in materialno podhranjena, opozicijski stranki Levica in SD pa sta skušali celo z referendumom preprečiti investicije v SV, kar je sicer večina v parlamentu zavrnila. Nedopustnost referenduma je potrdilo ustavno sodišče. Ste glede Slovenske vojske razočarani nad ravnanjem stranke, ki ste jo nekdaj vodili?

O strankarski politiki se ne izrekam, držim se načela institucionalne zadržanosti. Deset let je bilo sprejemljivo, legitimno, da je politika, zato da je lahko dajala drugam, jemala vojski. Na neki točki je bilo jasno, da bo vojska prišla na mejo eksistencialne vzdržnosti – kadrovsko, finančno, z vidika opreme in usposobljenosti. To se je v zadnjih letih povsem jasno izkristaliziralo. V najbolj zahtevnih okoliščinah zdravstvene krize je bilo treba sprejeti precej pogumen zakon sistemske narave, za katerega sem se kot vrhovni poveljnik zavzemal že zadnja štiri leta. Ta bo za naslednjih šest let uredil sistemsko financiranje vojske. Brez skrbi, da bi sprememba vladne politike spremenila tudi dinamiko finančnih sredstev. To je za vse olajšanje, celo za tiste, ki menijo, da potrebujemo manj vojske ali je morda sploh ne potrebujemo. Živimo v realnem svetu, v katerem Slovenija sicer ni neposredno vojaško ogrožena, vendar je vojska steber nacionalne varnosti. Države, ki želijo ohraniti to raven varnosti, kot jo imamo zdaj, ne smejo podceniti pomena vojske.

Mnogi jemljejo varnost kot samo po sebi umevno.

Danes varnostni steber ni izzvan, z zunanjo politiko mirnega reševanja sporov si želimo, da nikoli ne bo. Toda vojsko in druge dele varnostnega stebra moramo imeti primerno usposobljene. Gre tudi za naše intervencije v sklopu mednarodne skupnosti kot del podpore k mirnemu reševanja sporov. Zadovoljen sem, da je ta zakon zaživel, kot vrhovni poveljnik čutim zaradi tega olajšanje. Pošteno je dodati, da vsi problemi v vojski niso bili finančne narave, pač pa tudi kadrovski in drugi. Od poveljnikov v hierarhiji pričakujem, da bodo sedanji optimizem znali ustrezno izkoristiti. Zdaj je primeren čas, da naredimo za Slovenijo ustrezno usposobljeno in opremljeno vojaško silo. Poleg njenega elementarnega cilja borbene pripravljenosti je pomembna tudi za pomoč ljudem ob stiskah zaradi naravnih in drugih nesreč.

Državo hromi organizirani kriminal na področju dobav v zdravstvu, kjer preplačujemo stvari. So tudi velike težave s kadri. Množica državljanov ni deležna zdravstvenih storitev v razumnem roku, kar je epidemija še poslabšala. Smo v zdravstvu odpovedali?

Mislim, da sem med politiki v času sedanje zdravstvene krize največkrat opozoril na dve okoliščini. Najprej, da najbrž zdravstveni sistem po epidemiji ne bo strukturno boljši, kot je bil pred njo. Zato že zdaj potrebujemo temeljne nastavke praktičnih in strukturnih sprememb, da bomo odpravljali težave, ki smo jim bili priča že pred epidemijo. Vsi resursi zdravstvenega ministrstva in vlade so bili osredotočeni na spopad z epidemijo, ki na srečo pojenjuje. Toda pravih nastavkov sprememb v javnem zdravstvenem sistemu še ni. Minister za zdravje se nujnosti teh sprememb zaveda. Kot predsednik republike poudarjam nujnost sprememb v javnem zdravstvenem sistemu, če želimo zadržati zdravstvo konkurenčno, odprto, dostopno in kvalitetno.

V zadnjih 15 mesecih smo šli skozi najtežjo preizkušnjo v času samostojnosti – epidemijo kovida-19. Katere prednosti in slabosti države so se pokazale v času te krize?

Poudariti moram solidarnost. Obiskal sem vseh 13 štabov civilne zaščite, kjer sodelujejo vsi glavni deležniki. Vojska, policija, zdravstveni sistem, gasilci, humanitarne organizacije. Bil sem priča veliki solidarnosti med epidemijo, medsebojni pomoči, razumevanju. Vedel sem, da je v Sloveniji veliko dobrote, a me je ta že institucionalizirana solidarnost zelo fascinirala. Najprej bi jo izpostavil, ko gre za epidemijo. Imeli smo tudi srečo, da smo v tem času imeli vlado. Vem, da so mnogi zaradi nekaterih spornih vladnih potez upravičeno kritične do nje, tudi sam sem. Toda ko se oziram nazaj in se sprašujem, ali bi bilo na začetku epidemije bolje imeti razpis predčasnih volitev, volitve, sestavljanje vlade … Imeli smo srečo z oblikovanjem nove vladne koalicije. In da je ta, kar se tiče soočenja z epidemijo, v glavnem, ne sicer brez napak, dobro opravila svoje delo.

Ob začetku epidemije je bilo glede nje zelo veliko negotovosti, neznanja, različnih izkušenj in informacij iz sveta. S tega vidika je vlada stremela k najboljšim rešitvam. Zlasti k tej moji oceni veliko pripomore ukrepanje na gospodarskem in socialnem področju. Še danes se ne morem otresti skrbi v zvezi z obsežnostjo fiskalne politike v minulem času, vendar me glede zadolževanje vendarle pomirjajo ocene o bodoči gospodarski rasti, o prirastu dodane vrednosti. Takšni kazalci, ki govorijo o zdravju našega gospodarstva, pomenijo, da mu je porabljeni denar dejansko pomagal. Zlasti pa ljudem. Zdaj, ko imamo na voljo prve informacije, kaže, da je šlo za dobro politiko.

Katere pa so bile slabe politike?

Kot del javnosti sem tudi sam kritičen, da se je čas epidemije, ko bi se morala politika bolj osredotočati nanjo, izkoriščal za nekatere cilje, ki po moje niso bili ne nujni ne pravi. Predvsem pa se jih ni skušalo doseči na pravi način. Tu mislim recimo na boj z mediji, poskus reinterpretacije načela vladavine prava. Vse tisto, kar je privedlo do precej splošnega občutka, da se tudi zaradi ukrepov, ki so omejevali različne svoboščine, v Sloveniji ruši demokracija. Večkrat sem rekel, da se to ne dogaja, takšna ocena bi bila preostra. Zaradi tega mnenja sem bil deležen številnih kritik.

Ureditev stabilnega financiranja STA je zame rešljiv problem v kratkem času, v zvezi s tem ne razumem in ne podpiram vladnega ravnanja. Enako glede delegiranja tožilcev za Evropsko javno tožilstvo. Tudi tu ne razumem in ne podpiram vladnega ravnanja. Toda zaradi tega ne morem reči, da slovenska demokracija propada.

Epidemiologi z NIJZ so glede (ne)potrebnosti določenih omejevalnih ukrepov večkrat povedali, da je vlada preslišala njihova strokovna mnenja. So bili neutemeljeno preslišani?

Nisem strokovnjak in bi se vzdržal mnenj o ocenah strokovnjakov. Tako kot sem se sam na funkciji premierja v času finančne krize zanašal na krog strokovnjakov, se je morala tudi sedanja vlada zanesti na ocene določenega kroga zdravstvenih strokovnjakov. Tudi v okviru zdravstva ni bilo popolnega soglasja o vseh vprašanjih, kot ga ni bilo v času finančne krize. Po svetu so se države ozirale druga na drugo in skušale ugotoviti, kateri ukrepi so najbolj ustrezni. Odločevalcem ni bilo lahko. Ljudje so v medijih spremljali tudi drugačne rešitve, kot jih je sprejela vlada. Na koncu koncev, ne brez napak, pa je vlada relativno dobro krmarila skozi krizo. Z vidika zadovoljstva med ljudmi mi je žal, da tega upravljanja krize ni bolje izkoristila za splošno boljše razpoloženje v družbi. To bi bilo potrebno tudi za pripravljenost ljudi na nekatere reforme, strukturne spremembe, ki so potrebne. Namesto tega jih je dražila in jezila z ukrepi, ki niso vredni podpore ali pa zbujajo sum, da za njimi ni ciljev, povezanih s splošnim dobrim.

Kakšen bi moral biti učinek našega predsedovanja Svetu Evropske, da bi ga konec leta označili za uspešnega? Korak naprej pri približevanju držav Zahodnega Balkana k članstvu v EU?

Uspešnost našega predsedovanja bo mogoče oceniti šele na koncu leta. Tedaj bomo lahko videli celoto tega obdobja. Predsedovanje je za Slovenijo velika priložnost. V zvezi s tem bi ponovil mnenje, da nismo v politični krizi, pač pa imamo politično negotovost. Institucije imajo vodje, delujejo, odločitve se sprejemajo. Res je vlada v državnem zboru izgubila nekaj podpore. Sicer pa manjšinska vlada sama po sebi še ne pomeni politične krize. V politični negotovosti bi raje videl, da se vsa politika predvsem potrudi, da dobro opravimo predsedovanje, kot to, da se čim prej odločimo za predčasne volitve. Odločitev je njihova, a predsedovanje pride vsakih 13 let. Gre za priložnost za države, ki znajo to izkoristiti. Slovenija ni velika ne močna država v gospodarskem, političnem smislu. Lahko pa bi z nekaterimi dosežki v času predsedovanja nase opozorila kot tista, ki zna s pametnimi, pogajalsko spretnimi potezami nekatere probleme pripeljati do konca. Ena od teh stvari je morda tudi napredek držav Zahodnega Balkana pri vključevanju v EU. A so še druge.

Jih lahko nekaj posebej navedete.

Slovenija lahko naredi korak glede migracijske krize. Problem znotraj EU obstaja, države še vedno nimamo skupne migracijske politike, kot bi si jo zaslužile za izzive, ki so pred nami. Tukaj bi lahko naša država naredila korak naprej, kar je tudi v našem nacionalnem interesu. Poudaril bi še opazovanje procesa evropskega okrevanja in odpornosti po epidemiji. Lahko spremljamo, kako države implementirajo odločitve, ki so jih sprejele, ter jih pri tem spodbujamo. To bi bilo v evropski politiki sprejeto z odobravanjem. Govorim o konferenci o prihodnosti Evrope. Slovenija bo zadnja država pred Francijo, ki bo zaključila konferenco. Če bo dala pri tem nekaj pomembnih nastavkov, bo to dobro in jasno vidno. A te priložnosti lahko izkoristimo le, če ne bo prevelikega trenja v notranji politiki. Ne pravim, da je predsedovanje razlog, da opozicija ne bi opravila svojega dela, toda z vlado se lahko primerno uskladi v prid dobrega vodenja Sveta EU.

Politik ste že od osamosvojitve dalje, bili ste skoraj na vseh funkcijah – poslanec, predsednik parlamenta, evropski poslanec, premier, predsednik republike. Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je bilo med politiki več strpnosti v prvem obdobju demokracije kot zdaj?

Bilo je več spoštljivosti. Kljub razlikam v pogledih na prihodnost države, ki so bile, mimogrede, večje, kot so danes. Tedaj smo v skupščini, katere predsednik je bil France Bučar, še razmišljali, ali iti v samostojnost, kdaj, kako. Glede tega so bile razlike na začetku velike. Bližje plebiscitu so se počasi premoščale. Ključen za to je bil podpis sporazuma parlamentarnih strank o podpori plebiscitu. Po šestmesečnem delu pri zakonih, ki so omogočali razglasitev samostojnosti, je sledila enotna obramba pred agresijo. To je bilo zelo pomembno. Razlike so bile tedaj in danes. A spoštljivosti je bilo takrat več. Izhajala je iz veliko večje vere v demokracijo kot sistem, v katerem so razlike legitimne. Ni šlo le za to, da se predstavijo, ampak tudi za to, da se premoščajo. Poleg spoštovanja je bilo to bolj prisotno, kot je danes. Zdaj se zdi kot bistveno, da se razlike poudarja, manj pa se jih premošča. Nekdo bi lahko ocenil, da je politična kultura po 30 letih na nižji ravni, kot bi si želeli.

Bilo je tudi več humorja v poslanskih klopeh. Poslanci smo se znali nasmejati na račun lastnih napak. Zelo krčevite razprave, včasih nestrpne, se je znalo presekati z duhovitostjo tudi na svoj račun. To je sprostilo politično ozračje. Če danes pogledate vso politiko, boste opazili zelo malo tega. Videti je veliko nestrpnosti in celo sovražnega govora. V času Bučarjeve skupščine, ko so bile razlike res velike, in bi se dalo ta ogenj razplamteti, smo ga vedno gasili z iskanjem tistega, kar nam je sorodno. Zdaj pa pri drugemu iščemo, kar nas razlikuje. Dolgo časa smo imeli, z redkimi izjemami (kot je bila recimo polemika o lustraciji), obdobja, ko je bilo zelo pomembno navijanje zase. To je prineslo navdušenje med tvojimi privrženci. Zdaj pa zbudiš veliko večje navdušenje med privrženci, če kritiziraš nasprotnika ali ga predstaviš celo kot sovražnika. To me skrbi. Sedaj govornik veliko bolj razvname sebi privrženo množico, če udriha po nasprotniku. To je slab obet, ne smemo ga spregledati. Sam sem na to zelo pozoren.

To opažate »na terenu«?

Kot predsednik republike grem na prireditve vseh. Lahko spremljam v teh mojih dveh mandatih, da so različne »strani« govorile o sebi, svojih vrednotah, kako jih imajo radi, so nanje ponosni. Privrženci so to nagrajevali s ploskanjem. Zdaj govor o njihovem lastnem programu, vrednotah, sicer nagradijo z odobravanjem, toda, ko se govornik razvname in reče kaj čez nasprotnika, ki ga prikazuje tako rekoč kot sovražnika, ljudje to sprejmejo z navdušenjem. Ta premik se je zgodil v zadnjih letih. Zame je to ena od bolj skrb zbujajočih stvari. Že nekaj časa se skupaj s svojimi svetovalci in drugimi kritičnimi intelektualci na obeh straneh, ki jim zaupam pri njihovih presojah, sprašujem, ali so te očitno poglobljene razlike v politiki segle globoko tudi med ljudi. Toda ne znamo natanko ugotoviti, ali segajo te razlike vse globlje ali pa ostajajo bolj ali manj v političnem razredu in le na površju med ljudmi.

Po svojih opažanjih se nagibam k temu, da je razklanost v slovenski politiki očitna, vendar še vedno menim, da vendarle ne seže tako globoko, kot politika misli. Če imam prav, se bo pokazalo na volitvah. Bolj ekspliciten ne bi želel biti. Politiki menijo, da je ta razklanost globoka in je najbolje graditi svojo politiko na utrjevanju ter pripadnosti. Po mojem ena in druga stran zamujata priložnost, da bi nagovarjali tudi tiste, ki smo v sredini in se ne pustimo tako zlahka pridobiti v katerega od blokov. Ti zmerneži čakamo …

Na novo stranko?

Ne. Navadili smo se že, da nov obraz in nova stranka nista nujno rešitev. Čakamo na nekaj svežega v slovenski politiki, kar bi raslo iz grajenja na tistem skupnem, na prihodnosti. Ne na tistem, kar nas razdvaja in je preteklost.

Vaš predhodnik na funkciji predsednika Danilo Türk vam je nedavno na TV Slovenija nedostojno očital, da podpirate to vlado in ste celo njen vazal. Del levega političnega prizorišča, iz katerega izhajate, vam zelo zameri, da se izogibate konfliktu s premierjem Janšo, češ da on ruši demokracijo. Se tega konflikta bojite?

S predsednikom vlade Janezom Janšo sva si bila v tridesetih letih večinoma tekmeca, politična nasprotnika. Spopadla sva se tudi za premierski položaj (leta 2008, op. p.), pri čemer nisva varčevala s kritikami drug na drugega. A nikoli se nisva sovražila, nisva šla prek meje, ki ločuje tekmovalnost od sovražnosti. To spoštovanje je ostalo do danes. Nikoli nisem z nikomer želel graditi odnosa na podlagi tega, kar naju ločuje. Niti z njim ne. Zlasti ne, ko sva na položajih predsednika republike in predsednika vlade. On je začel voditi vlado v času epidemije. Ko me danes nekateri sprašujejo, ali bi sam kaj bistvenega spremenil za nazaj, ker me zlasti na politični levici črtijo zaradi sodelovanja z vlado, pravim, da sem na svoje ravnanje ponosen. Kakšno malenkost bi spremenil, z distance vidiš stvari jasneje, a ne načelne politične drže. Z vlado mora predsednik republike sodelovati. Ko začutite, da so nekatere stvari, ki vodijo v napačno smer, je treba nanje na primeren način z zadržanostjo opozoriti.

Toda predsednik republike se ne sme postaviti v položaj še enega od politikov, ki zavzema stališča o vsem. Odgovor na vaše vprašanje bi končal s tem, da prav nič ne obžalujem, da nisem hitel in nisem imel veliko izjav o določenih vprašanjih. Skozi razvoj slovenske demokracije se bo izkazalo, da mora biti predsednik republike zadržan do političnega dogajanja. Seveda je del tega dogajanja in ga ljudje ne izvolijo za to, da je le tiho, polaga vence in stoji mirno ob častni straži. A ne izvolijo ga niti za to, da bi delal, kar ni v njegovi pristojnost. Podpiral ali rušil vlado, se zatekal k ravnanjem, ki niso del njegovih pristojnosti.

Je Türk tudi zaradi takšnega odnosa izgubil volitve v tekmi z vami leta 2012?

Imela sva različna pogleda na vlogo predsednika v državi, zato sva se pomerila. Vesel sem, da sem takrat zmagal in nato še enkrat. V dosedanjih devetih letih sem izkazal veliko doslednost. Sodeloval sem s štirimi vladami, štirimi premierji. Enako sem ravnal pri vseh. To mi daje razlog za zadoščenje. Bistvo mojega poslanstva je biti steber stabilnosti, ekvidistance do strankarskega dogajanja. Ne tako, da imaš do vseh strank enak pogled z vidika njihovih vrednot, pač pa da si enako zadržan. Si povezovalen, skušaš zastopati vse ljudi. Ves čas svojega političnega življenja sem si želel na simbolni ravni doseči novo raven sprave. Mislim, da nam je nekoliko to uspelo.

Ste se pa oglasili v zvezi z delegiranjem tožilcev v okviru Evropskega javnega tožilstva, ta postopek je vlada blokirala. Rešitev tega vprašanja pričakujete do predsedovanja. A državnotožilski svet je na državno odvetništvo vložil pobudo za tožbo zoper vlado. Zadeve se zaostrujejo.

Malo prej sva v okviru jutranjega kolegija govorila z Vlasto Nussdorfer (svetovalka predsednika republike), ki je bila pred funkcijo varuhinje človekovih pravic vrhovna državna tožilka. Dobro pozna razmerja. Opozorila me je ravno na to dilemo. To sicer ni moja pristojnost. Toda relativno hitro bi rešili ta problem, da se nam ne bi valil kot kamen v času predsedovanja. Tako bi se lahko predsednik vlade osredotočil na druge stvari, kjer lahko pokaže presežke slovenskega predsedovanja Svetu EU, če bi se vlada na predlog novega pravosodnega ministra seznanila z obema kandidaturama. Kandidata bi torej dobila privoljenje vlade. Ne znam si sicer predstavljati, da bi premier Janša to storil, si pa to želim. Gre za edino mogočo hitro rešitev. Vse drugo pomeni resne dolgotrajne težave pravne in politične narave.

Dunji Jadek Pensa se je devetletni mandat ustavne sodnice zaključil pred skoraj letom dni, a naslednika še ni, zato je še na funkciji. Dva vaša predloga sta lani propadla v DZ, pred dvema mesecema ste napovedali, da boste pri poslancih preverili, ali bi dobil podporo ugledni pravnik dr. Janez Kranjc. Kako je s tem, bo vaš kandidat?

Za zdaj nisem spremenil načrtov, akademika dr. Kranjca nameravam predlagati parlamentu v izvolitev za ustavnega sodnika. Vem, da je podpora zanj vprašljiva, kar ne pomeni, da je ni. Nimam pa niti trdnih zagotovil, da bi zadostno podporo dobil. Pri predhodnih kandidaturah sem po posvetovanjih z vodjami poslanskih skupin ugotovil, da ima dr. Teršek podporo, a je na tajnem glasovanju ni dobil. Niti dr. Erbežnik je ni dobil na tem glasovanju. Za izvolitev je potrebna podpora absolutne večine poslancev. Zdaj moram zelo skrbno preučiti razmere, se posvetovati z vodji poslanskih skupin. A niti oni ne smejo z navodili svojih poslancev navesti na glasovanje za ali proti. Dr. Kranjc je zgrajena osebnost, ugleden pravni strokovnjak, lahko bi zelo pripomogel k delu ustavnega sodišča. Odločitev je v rokah poslank in poslancev.

Ob tem, ko se večkrat poudarja, da je Slovenija v okviru EU v negativnem fokusu zaradi določenih zapisov premierja, ste zadovoljni z aktivno vlogo slovenske diplomacije na čelu z zunanjim ministrom Anžetom Logarjem.

Slovenska diplomacija na čelu z zunanjim ministrom dobro opravlja svojo nalogo. A vedeti moramo, da ton zunanji politiki vendarle daje premier, vlada kot celota. V javnosti ni skrito, da imava glede komuniciranja z javnostjo s premierjem povsem različne poglede. Sam mislim, da si politik ne sme privoščiti surovega, neprijaznega, kaj šele izključujočega in sovražnega komuniciranja. Predsednik vlade je glede na njegovo komunikacijo drugačnega mnenja. Po moje se predsednik vlade in predsednik republike morata truditi z naslavljanjem vse javnosti, tudi tistega dela, ki nama ni naklonjen. Premier je kot strankarski vodja in vodja koalicije bolj usmerjen na nagovarjanje volivcev, za katere sodi, da njegovo politiko podpirajo. Ko gre za odnos do medijev, imava prav tako različen pogled, to je znano. Pri slovenski podobi v tujini bi se dalo marsikaj storiti že s tem, da se česa ne bi storilo. Premier bi se lahko izognil konfliktu s kakšnim evropskim poslancem, saj nam to ne koristi.

Prihodnost Slovenije bo v okviru prihodnosti Evrope, ki v svetovnem merilu izgublja pomen. Kako naj se bolj socialno usmerjena EU na gospodarskem področju kosa z velesilama, kot sta ZDA in Kitajska, ki nista tako socialno usmerjeni?

Da v družbi ni prevelikih socialnih razlik, vidim kot močno vez, ki vpliva na koncu tudi na varnost. Prispeva k blaginji, perspektivi neke skupnosti. Evropejci temu konceptu zelo pripadamo. Evropa mora pokazati, da zna sestaviti zmagovalno ravnotežje med socialno varnostjo in gospodarsko konkurenčnostjo. Drugače nima svoje perspektive. Kot proevropejec pa vidim kot pogoj za to tudi večjo (institucionalno) povezanost. To ne bo takoj. A ne moremo igrati vloge tretjega velikega igralca na svetu z željo, da bi bili prvi, brez večje povezanosti. Z vidika učinkovitosti izvajanja politik druge možnosti ni. Če bi začela EU celo razpadati, kot si želijo suverenisti, bi bil to zaton Evrope. Toda glede povezovanja stare celine sem velik optimist. To je projekt miru in blaginje, pot do tega bomo našli.

Naslednje leto se vam izteče drugi petletni mandat predsednika republike. Kje se vidite potem? Na položaju v kateri od mednarodnih organizacij?

Še leto in pol je do konca mandata, a do zadnjega dne ga želim opraviti, kot je prav. Delati po svoji vesti v okviru svojih pristojnosti, neobremenjen s tem, da bi računal na svojo prihodnost v politiki. Ne meneč se za to, da je morda malo več kritik in tistih, ki me pri mojem delu ne podpirajo. Ljudi lahko razočaram, sebe ne smem. V politiki je to dragoceno spoznanje. Najprej moraš slediti svoji vesti in politični morali. To ti daje notranjo moralno trdnost, da greš naprej tudi v težkih časih. Moji načrti za naprej niso več povezani s politiko.

So pa že izdelani?

Kolikor si jih pustim izdelovati ob osredotočenosti na svoj mandat. Po tem bo dovolj časa, da poskrbim zase, saj mi ne bo treba skrbeti tudi za druge ljudi, kot mi nalaga sedanji položaj. A zdaj še ni dozorel čas, da bi se začel ukvarjati s tem. Politika je ljubezen mojega življenja, toda od nje se bom poslovil s končanjem mandata. To je treba vzeti čim bolj mirno, razumno. Za mano bo vendarle 32 let političnega poslanstva, v katerem lahko tudi kaj pokažem. Jasno, tudi napake, saj brez njih ne zrastete. Od športnikov sem se naučil: da si zmagovalec, je potrebna ena zmaga, da postaneš šampion, moraš premagati tudi poraz.

Citati

Nikjer na svetu ni nikogar, ki bi sovražil Slovenijo. To premalo cenimo, je pa povezano z našim upravičenim občutkom varnosti.

Vladna koalicija je, kar se tiče spopadanja z epidemijo, v glavnem, ne sicer brez napak, dobro opravila svoje delo.

Pravih nastavkov sprememb v javnem zdravstvenem sistemu še ni. Minister za zdravje se nujnosti teh sprememb zaveda.

Ne pravim, da je predsedovanje razlog, da opozicija ne bi opravila svojega dela, toda z vlado se lahko primerno uskladi v prid dobrega vodenja Sveta EU.

Politik si ne sme privoščiti surovega, neprijaznega, kaj šele izključujočega in sovražnega komuniciranja. Premier je glede na njegovo komunikacijo drugačnega mnenja.

Po mojem ena in druga stran zamujata priložnost, da bi nagovarjali tudi tiste, ki smo v sredini in se ne pustimo tako zlahka pridobiti v katerega od blokov.

S premierjem Janezom Janšo se nikoli nisva sovražila, nisva šla prek meje, ki ločuje tekmovalnost od sovražnosti. To spoštovanje je ostalo do danes.

Da si zmagovalec, je potrebna ena zmaga, da postaneš šampion, moraš premagati tudi poraz.

Politika je ljubezen mojega življenja, toda od nje se bom poslovil s končanjem mandata.

biografija

Borut Pahor je bil rojen leta 1963 v Postojni. Je univerzitetni diplomirani politolog smeri mednarodne dejavnosti. Svojo poklicno pot je začel leta 1990 kot delegat tedanje Skupščine Republike Slovenije. Na volitvah v letih 1992, 1996 in 2000 je bil izvoljen za poslanca v državnem zboru. Vodil je slovensko delegacijo v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Marca 1997 je bil na kongresu Združene liste socialnih demokratov izvoljen za predsednika stranke. Leta 2000 je postal predsednik državnega zbora, junija 2004 pa je bil na volitvah v Evropski parlament s prednostnimi glasovi izvoljen za poslanca.
Volitve v državni zbor 2008. so Socialnim demokratom prinesle relativno zmago. Na podlagi volilnega izida je Pahor postal predsednik vlade. Mandat premierja je predčasno končal z neizglasovano zaupnico. Leta 2011 je bil na državnozborskih volitvah znova izvoljen za poslanca. Leto za tem je na predsedniških volitvah premagal tedanjega predsednika Danila Türka. Ponovni mandat predsednika republike je prejel po zmagi leta 2017, ko je bolj tesno zmagal še proti tekmecu Marjanu Šarcu.

Z odvetnico Tanjo Pečar imata sina Luko.

Intervju predsednika republike za revijo Reporter
Foto: Primož Lavre