Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za časopis Nedelo

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za časopis Nedelo
Gorazd Utenkar


Foto: UPRS

Gospod predsednik, katere časopise berete?

Berem, kolikor morem. Nedelo ohranja svež, atraktiven pristop, nekoliko lahkotnejši, z nekaterimi zahtevnejšimi vsebinami. Za nekoga, kot sem jaz, ki gre rad v nedeljo zjutraj na kavo, je ravno pravo čtivo. Mi je pa žal, da zdaj izhaja dan prej.

Ste zdravi?

Sem, popolnoma.

Se pravi da tisto kršenje pravil ob Kolpi ni pustilo zdravstvenih posledic?

Ne. Mi je pa za tisti dogodek iskreno žal. V trenutku delovne zavzetosti smo z dvema ministroma in županom Črnomlja pozabili, da moramo ohranjati distanco in naredili napako. V tistem času so ljudje morali biti doma in bi si marsikdo želel ven. Zato to, kar smo naredili, ni bilo prav in sem se tudi opravičil.

Kako se je vaše delo med prepovedjo gibanja med občinami razlikovalo od običajnega? Predstavljam si, da za predsednika omejitev gibanja ni veljala.

Lahko sem opravljal vse dolžnosti, povezane z mojimi nalogami. Pri tem sem se držal predpisov, ki so takrat veljali. Zlasti občutljivo je bilo vprašanje mojih obiskov v domovih za starejše. Ker sem bil zaradi obiskov deležen kritike, smo se zelo držali predpisov. Direktorice in direktorje zavodov smo prosili, naj nam sporočijo svoje videnje. Vsi so zapisali, da so bili obiski koristni, da so bili stanovalci zadovoljni in predvsem to, da se je s tem v javnosti razširilo vedenje o problemu, da je prišlo do omejevanja možnosti zdravstvenih storitev v domovih. Očitno bo treba iz te izkušnje nekaj povleči kot nauk za prihodnje izzive, če bi prišlo do česa podobnega.

To bo najbrž treba urejati na sistemski ravni.

Priročnika za ukrepanje ob epidemiji nismo imeli, tudi državnega načrta za epidemijo koronavirusa ne. Zdaj ga pripravljajo, o njem smo govorili na svetu za nacionalno varnost in upam, da bodo upoštevali zdaj pridobljene izkušnje. Mislim, da je suma sumarum Slovenija odlično opravila svojo nalogo glede koronavirusa.

Čigava ideja so bili ti obiski?

Že pred epidemijo sem dobil vabilo za obisk iz doma za starejše v Logatcu. Po razglasitvi epidemije smo poklicali v Logatec in se opravičili, da ne moremo priti. Potem je prostovoljka v domu gospa Tereza rekla, da bi zaradi občutka starostnikov, da so nekako pozabljeni, morali priti prav med epidemijo. Že med tem obiskom sem videl solze v očeh ljudi. Ko sem osebje in tudi stanovalce vprašal, zakaj takšna močna čustva, so mi povedali: "Predsednik, sami smo." Zato smo se ob naslednjem vabilu pozanimali o vseh mogočih pravilih. Obiskali smo devet domov, poslanstvo teh obiskov pa je bilo najprej povedati starejšim, da niso sami, da mislimo na njih, pa tudi opozoriti javnost na problem pomanjkljive zdravstvene oskrbe stanovalcev.
Malo pred začetkom epidemije je umrla moja mama. Zadnje mesece sem bil z njo skoraj vsak dan v bolnišnicah in na koncu v domu za starejše v Renčah, zato sem imel vedno, ko sem stopil pred ljudi v domovih, pred očmi njeno podobo. Ta bolečina starejših, da jih sorodniki ne morejo obiskati, in sorodnikov, da ne morejo na obisk, je bila več čas z menoj in je z menoj še danes.

Veliko pozornosti so zbudile tudi vaše poslanice z dobrimi željami v času pandemije kolegom predsednikom in drugim voditeljem držav članic Evropske unije v njihovih jezikih. Kdo se je tega spomnil?

Začetek je bil telefonski pogovor z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarellom, ki je, kot si upam reči, tudi moj dober in ljub osebni prijatelj. Italija je bila takrat najbolj na udaru epidemije, zato sem mu izrazil solidarnost in upanje, da bo Evropa našla več moči, da bo pomagala Italiji. Pogovarjala sva se večkrat, potem je Slovenija v Italijo poslala na pomoč 14-člansko zdravstveno ekipo, za kar so nam bili zelo hvaležni. Pri pogovorih z Matarellom sem začutil, da ima občutek, da so jih vsi pustili na cedilu.

Kar upravičen občutek.

Spraševal se je, kje je evropska solidarnost. Bil mi je, skratka, hvaležen za pogovor. Ker tako kot vsi, ki smo odraščali ob zahodni meji, znam italijansko, sem se odločil, da bom njemu in italijanskemu narodu namenil poslanico. Naletela je na dober odziv in predsednik mi je poslal pismo, v katerem je na koncu v slovenščini napisal "Z lepimi željami". Ne bi rad, da bi zvenelo sentimentalno, vendar sem bil ganjen. Pri sodelavcih sem se pozanimal, ali imamo v arhivih kakšen dokument tujega državnika, v katerem se zahvaljuje v slovenščini. Nismo ga našli, kar bi lahko pomenilo, da gre za prvi takšen dokument.
Takrat sem si rekel, da me nič ne stane, če nekaj podobnega naredim za Špance in Francoze, kjer je epidemija dobivala vse hujše razsežnosti. Bil sem presenečen, ko sem dobil zelo čustveno pismo španskega kralja Filipa VI., še bolj pa, ko mi je pisal francoski predsednik Emmanuel Macron. On je namreč glede takšnih korespondenc zelo zadržan. Zato sem se odločil, da jih bom naredil v jezikih, ki so mi blizu. Naslednja je bila v angleščini za Veliko Britanijo.

Ki ni več članica EU.

Kot sem rekel britanski veleposlanici, niso več člani naše družine, so pa še vedno v naših srcih. Odzivi na te prve poslanice so mi pokazali, da se pogrešamo, ker smo konec koncev družina. EU je družina. Zato sem se v luči 9. maja, dneva Evrope, odločil, da posnamem poslanice v vseh uradnih jezikih Unije.

Kakšni so bili odzivi?

Večinoma sijajni. Z večino državnikov, z dvajsetimi, sem potem govoril po telefonu. Spomnim se pogovora z nemškim predsednikom Frank-Walterjem Steinmeierjem, ki se je iz vljudnostnega nadaljeval v resne politične teme.

Najbrž ste imeli tekste napisane fonetično?

Veliko večino.

V katerem jeziku je bilo najtežje povedati?

Vedel sem, da bo finščina zelo zahtevna, vendar mi je na koncu uspelo. Madžarščina je bila izziv, ker v Sloveniji živi veliko ljudi, ki jo govorijo, saj imamo madžarsko manjšino, zato bi bila sramota, če bi naredil kakšno kolosalno napako. Je zelo zahteven jezik. Ko sem posnel poslanico v madžarščini, sem bil z njo kar zadovoljen, vendar sem jo vseeno poslal lektorici. Povedala mi je, da sem besedo, ki pomeni predsednika, narobe naglasil, tako da zveni kot da sem rekel kozmonavt. Takih stvari se je zgodilo kar precej.

Z Madžarsko ima sicer Slovenija zadnje čase nenavadno pristne odnose. Kako gledate na to?

Mislim, da je prav, da jih ima. Madžarska je sosednja država in trudim se, da bi imeli z vsemi sosedami dobre odnose.

Sprašujem predvsem v kontekstu tega, da njihov premier objavlja zemljevide velike Madžarske pred prvo svetovno vojno, na katerih je tudi del Slovenije, njegovi kolegi financirajo slovenske strankarske medije, Madžarska ima odprto mošnjo za financiranje projektov njene manjšine in nasploh na dvojezičnem območju v Prekmurju.

Ponavljajoče objavljanje zemljevidov, posebno če je povezano z uradno politiko, zbuja upravičeno vznemirjenje in zaskrbljenost. Kdo lahko to razume kot ozemeljske pretenzije. O tem sem na Ptuju govoril tudi s hrvaškim predsednikom Zoranom Milanovićem. Odhajajoča veleposlanica Madžarske mi je na vprašanje, kako naj si to razlagamo, pojasnila, da poskušajo v šolah in nasploh povedati, da je tako pač enkrat bilo, vendar zdaj živijo drugačno Madžarsko v Evropski uniji. Res pa je, podobnih zemljevidov ["velike Slovenije"] v tej palači ne boste našli.


Foto: UPRS

Katere države so naravne zaveznice Slovenije?

Zdi se mi imenitno, da v mednarodni skupnosti nimamo sovražnikov. Prijatelje imamo celo tam, kjer imajo sovražnike naši zavezniki.

V Rusiji, Iranu?

Gotovo Rusije in Irana ne obravnavamo na način, kot ju trenutno obravnavajo v uradnem Washingtonu. Tudi Kitajske ne, z njo nismo v sporu. Seveda razumemo skrbi in interese zaveznikov, vendar imamo kot suverena državo pravico razvijati odnose, ki so nam v korist in so legitimni. Gotovo je boljše imeti prijatelja kot sovražnika. Z Rusko federacijo imamo dobre odnose, solidne z Iranom.
Naše najbolj naravno okolje pa je gotovo evropska družina. Vedno sem bil zagovornik tega, da smo na nemško-francoskem vlaku, ki je zdaj nekoliko upehan, vendar se očitno zbuja. Za EU je odločilno, da ti glavni evropski sili delujeta skupaj. Nočemo biti satelit ene od njiju, ampak hočemo biti partnerica pri njunem skupnem delovanju.

Povedali ste že, da se med voditelji držav lahko spletejo prijateljske vezi. S kom se najboljše razumete?

Predsednik sem že osem let, pred tem sem bil predsednik vlade, zato imam res imenitno mrežo znanstev in prijateljstev. Najbolj pristne odnose imam gotovo z italijanskim in nemškim predsednikom Matarello in Steinmaierjem, avstrijskim predsednikom Alexandrom Van der Bellnom, finskim predsednikom Saulijem Niinistöjem, estonsko predsednico Kersti Kaljulaid. Mislim, da sva si vedno bolj simpatična s slovaško predsednico Zuzano Čaputovo, s katero imava podobno vrednostno agendo. Tudi s španskim kraljem Filipom se dobro razumeva, čeprav Slovenija s svojo politiko glede Katalonije zbuja v Madridu mešane občutke. Za dobrega prijatelja gotovo štejem hrvaškega predsednika Milanovića, naklonjena sva si s češkim predsednikom Milošem Zemanom, dober sem si tudi z vsemi zahodnobalkanskimi voditelji.

Slovenska vlada se rada pohvali, da je država zaradi njenih ukrepov med najmanj prizadetimi zaradi pandemije covid-19. Kako na njene ukrepe gledate vi?

Ravno pred najinim pogovorom sem bil na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer sem jim dal jabolko navdiha za njihovo strokovno delo v času epidemije in tudi nasploh za skrb za zdravje Slovencev. Strokovnih odločitev, tudi teh, ki jih potem s svojimi odločitvami povzema vlada, ne komentiram. Takšno odločitev sem sprejel že nekaj dni po tem, ko je bilo jasno, da se soočamo s hudo zdravstveno krizo. Zdi se mi zelo tvegano, če bi politiki tekmovali v ocenah, kaj je primeren ukrep in kaj ne. Ta diskusija je absolutno legitimna v državnem zboru, zunaj tega vladno-parlamentarnega kroga pa se mi ne zdi primerna. Seveda imam svoje mnenje, vendar ga moram zadržati zase. Zdi se mi, da je vlada dobro odreagirala, bil sem navdušen, ko je prvi mesec odlično sodelovala tudi z opozicijo, potem pa je prišlo zaradi nepotrebnih dejanj do padca zaupanja. Ne vem, ali ga bo mogoče obnoviti, čeprav mislim, da bi bilo dobro, če bi ga. Brez tega bodo ljudje prikrajšani za dobro politično voditeljstvo v recesiji, kar se ne sme zgoditi.

Krmilo vlade ste leta 2008 prevzeli v podobnih gospodarskih razmerah, kot jih napovedujejo zdaj. Vaša vlada je bila pri ukrepih nekoliko zadržana, ta ukrepa hitro. Morda prehitro?

Gotovo gre za dve različni situaciji. Mi smo sicer res prevzeli krmilo kmalu po borznem zlomu na Wall Streetu, ko je kriza zelo hitro prišla v Evropo. Vendar ljudje o finančni krizi, ki jo je povzročila deregulirana finančna industrija, niso vedeli toliko, kot vedo o pandemiji, s katero so se spopadle vse države naenkrat. Zato je zdaj vladi lažje uvajati nekatere ukrepe. Lahko pa se je naslonila tudi na zglede v tujini.
Ker je Slovenija uvedla ostre omejevalne ukrepe, imamo razmeroma malo mrtvih, čeprav je vsak preveč, vendar tudi nizko prekuženost. Moj hobi, čeprav se bo morda komu zdelo smešno, je spremljanje borznih indeksov. Ker nisem ekonomist, moram sicer včasih prositi za pomoč Franceta Arharja [nekdanjega guvernerja Banke Slovenije, zdaj predsednikovega svetovalca]. Zdaj se indeksi popravljajo, vendar je celotna ekonomija zadržana. Zavedati pa se moramo nevarnosti drugega vala epidemije, ki bi bil z vidika dolgoročne okrevanja veliko bolj nevaren kot ta, ker bi pod vprašaj postavil celotno strategijo ukrepanja vlad in bi se kapital povlekel še bolj nazaj.
Kar me res skrbi, pa je fiskalna vzdržnost ukrepov. Države se zadolžujejo. Dolg je dolg in enkrat ga je treba vrniti.

V vaših dveh predsedniških mandatih se je do zdaj zvrstilo pet vlad, ki so jih vodili trije premieri in ena premierka. S kom ste najboljše sodelovali?

Vlad ne hvalim, jih ne kritiziram, z njimi sodelujem. Dinamiko sodelovanja določa premier. Eni čutijo večjo željo po sodelovanju, drugi manjšo. Ne vsiljujem svojega ritma, spoštujem njihovega. Ker sem bil premier tudi sam, vem, kako zahteven je ta položaj.

Do prejšnjega premiera Marjana Šarca ste bili opazno zadržani. Zakaj?

Ne zdi se mi, da bi bil kaj posebno zadržan. Menil sem sicer, da je treba po volitvah spoštovati voljo volivcev in da mora prvi možnost oblikovanja vlade dobiti zmagovalec volitev.

Tudi Janez Drnovšek svoje prve vlade ni oblikoval po zmagi na volitvah, pa Andrej Bajuk, niti Janša, ko jo je sestavil drugič, ni zmagal na volitvah.

Govorim samo o možnosti za sestavo vlade. Janši ni uspelo in sestavil jo je Šarec. Potem sem sodeloval z njim.

Vas je Šarčev odstop presenetil?

Vsekakor zanj nisem vedel. Ker ga nisem pričakoval, me je presenetil.

Ko ste vi ostali brez ministrov, ste šli po zaupnico v parlament.

Če želite nadaljevati politično pot, če niste vrgli puške v koruzo, si boste prizadevali, da vas vržejo, ne da greste. Ker če greste, imate manjšo moralno legitimiteto, da se spet potegujete za mandat. Drnovšek, Janša in jaz smo čakali, da nas vržejo. Ko se je predsednik Šarec odločil, da odstopi, sem menil, da bodo, če stranke ne bodo spremenile stališč izpred leta dni, predčasne volitve. Moj prvi pogovor z Janšo je nakazoval, da bi bilo presenečenje, če bodo oblikovali novo vlado. Vendar je nekako moralna dolžnost zmagovalca volitev, da po odstopu prejšnjega premiera še enkrat poskusi. Okoliščine so se spremenile predvsem zaradi koronavirusa. Postalo je pomembno, da čimprej dobimo novo vlado za boj proti njemu.

Kakšen je vaš odnos z Janezom Janšo?

Z Janšo tekmujeva in sodelujeva trideset let. Sva različna tipa politikov, z različnimi političnimi pogledi. V tridesetih letih sva dala skozi odnose od hudega nasprotovanja do sodelovanja. Mislim, da je med nama elementaren odnos spoštovanja.

Če bi ga razvrstili na lestvici od starega prijatelja do bežnega znanca?

Naslednje vprašanje, ha, ha.

Ko je Janša sestavljal aktualno vlado, so se parterji dogovorili, da ne bodo odpirali ideoloških tem. Vendar je kot premier že med koronakrizo začel s kritikami na račun medijev in sodstva, doma in v tujini. Kako gledate na to?

Politik, zlasti na tem položaju, se mora vzdržati kritike medijske krajine. Kdo lahko pravi, da to ni pošteno, saj lahko mediji kritizirajo vlado in zato lahko tudi politiki medije. Ne, mislim, da odnos ne sme biti takšen. Podobno je v pravosodju. V medijih in pravosodju mora politika poznati samoomejitve. Če jih prestopa, tvega. Tukaj se je to zgodilo in zaradi tega je bila in je ostra polemika, ki je pustila sledove pri zaupanju. Zaradi tega mi je zelo žal. Jaz tega ne bi naredil.

Se vam zdijo protivladne demonstracije, na katerih se ob petkih zbirajo tisoči, upravičene?

Ko ljudje menijo, da morajo pokazati nezadovoljstvo, so demonstracije upravičene. Politika mora biti previdna, da ne daje občutka, da na proteste gleda samo kot na preživljanje prostega časa protestnikov. Mora poskušati razumeti, kaj sporočajo. Kar me skrbi, pa je, da se bodo s poglabljanjem gospodarske in socialne krize poglabljale tudi stiske ljudi. Današnja sporočila protestov gredo zlasti proti poskusom avtoritarnega vodenja države, čez čas bodo postali zelo siloviti zaradi hudih socialnih stisk ljudi. Takrat bodo čustva veliko bolj silovita, tudi kontrola obnašanja v takšnih razmerah je po navadi manjša.
V nasprotju z demonstracijami leta 2012 pa mislim, da privrženci vlade ne bodo sprejeli, da so vse kritike upravičene, da je za vse kriva vlada. Da se bodo postavili v njen bran. Skrbi me, da bi se ta atmosfera sovražnega govora, brez slehernega spoštovanja drugega, razširila. Ti protestniki bi se lahko srečali in moramo razumeti, kaj bi lahko takšno srečanje pomenilo. Narediti moramo vse, da bi takrat ohranili javni red in mir in se bi vse strani izognile uporabi sile. To bi bil izjemno zahteven čas, upam, da se mu bomo izognili. Da bi se jim, imam nekaj idej, vendar jih zdaj še ne bi delil z javnostjo. Moram jih še razdelati, se pogovoriti s predsedniki strank, vlade, državnega zbora. Politika mora pokazati tudi sposobnost preseganja delitve duhov, drugače lahko glede na dinamiko dogodkov verjetno jeseni pride do kontaktov, ki si jih ne želimo.

Sami ste večkrat povedali, da se zavzemate za nekakšne združene države Evrope, federativno urejeno EU. Vendar se je tako med veliko recesijo po letu 2008 kot med koronakrizo pokazalo, da je EU predvsem zveza sebičnih držav, nepripravljenih na kakršnokoli solidarnost. Vas to skrbi?

Prav ta vtis je vzrok, da se mora Evropa bolj povezati, da bi se lahko boljše odzvala na finančne ali zdaj zdravstveno krizo. Ker je premalo povezana, se prepočasi odziva na nekatere krize. Zdaj smo priče fenomenu krhanja multilateralizma, v katerem bi bila močna, povezana Evropa bolj pomemben geopolitični faktor. Zdaj ni.

Federalizaciji EU grozi tudi vzpon nacionalpopulistov v članicah, ki so po vseh sosednjih državah zdaj zavladali tudi v Sloveniji. Če prištejemo še odhod Velike Britanije, se zdi, da je EU bližje razpadu kot združenim državam Evrope.

Že odhod Velike Britanije je mogoče razumeti kot uspeh nacionalizma. Evropa je na križišču. Več kot pol stoletja je bila garant miru, varnosti in blaginje. Zgodovinski spomin se izgublja, pozablja se na pogorišča druge svetovne vojne, nove generacije imajo nova pričakovanja glede Unije. Ker se pričakovanja pogosto ne izpolnijo, prihaja do razočaranja in iskanja alternativ. Nacionalisti ponujajo svoje rešitve, ki se zdijo privlačne, čeprav so zelo nevarne. Upam pa, da Evropa ne bo šla nikoli več narazen, ampak le bolj skupaj.

Samo mimogrede, mislim, da nobena federacija v zgodovini ni nastala z združevanjem suverenih nacionalnih držav. Na čem temelji vaša vizija ZDE?

EU je unija sui generis, tudi v pravnem smislu je nekaj posebnega. Verjetno se bo tudi razvijala kot nekaj posebnega in bo vedno nekaj posebnega. Zanašam se tudi na intuicijo, ne samo na zgodovinski spomin Evropejcev, da bomo razumeli, kako smo soodvisni in da bo vedno več tistega, kar nas povezuje, kot tistega, kar nas ločuje.


Foto: UPRS

Kdaj ste se odločili, da boste politik?

Zelo zgodaj. Na začetku fakultete. Zanimali so mednarodni odnosi, zunanja politika, vendar me je vrsta naključij pripeljala do domače politike.

Kakšne so bile takrat vaše ambicije?

Imel sem srečo, da sem menda kot eden prvih dobil ameriško štipendijo za podiplomski študij diplomatskih ved na univerzi v Mississippiju. Ko sem se odpravljal, mi je profesor Stane Kranjc povedal, da bi Milan Kučan rad imel okoli sebe mlade ljudi. Šel sem na pogovor in čeprav sem bil član zveze komunistov, sem si takrat mislil, da je stvar, za katero se zavzema, izgubljena. Na pogovoru pa me je Kučan prepričal, da iskreno verjame, da je treba nekatere stvari spremeniti. Zato sem odložil odhod v Ameriko in šel kot pripravnik na centralni komite zveze komunistov. Hotel sem od znotraj videti, kako deluje politika, ali je mogoče kaj spremeniti, gotovo pa nisem šel zato, da bi postal šef države.

Po vaših stopinjah gre, vsaj glede izobrazbe, sin Luka. Ste mu glede študija kaj svetovali?

Rekel sem mu, naj sledi srcu. Zdaj je zaključil prvo stopnjo na fakulteti za družbene vede in gre na diplomatsko akademijo na Dunaj. Čisto je navdušen in jaz z njim.

Kaj pa glede politike, saj je aktiven v socialnih demokratih, stranki, ki ste jo dolga leta vodili?

Niti ne, bolj je med drugo predsedniško kampanjo on svetoval meni. Svetoval pa sem mu, naj se bolj posveti študiju kot politiki, da ga ne bi preveč potegnila vase. Zdi se mi, da je ta nasvet upošteval.

Kako naporna je funkcija predsednika republike?

To delam z velikim veseljem in kar se dela z veseljem, nam ni težko. V času koronakrize pogrešam stik z ljudmi. Zdaj pa bo treba usmeriti moči v prizadevanja za nekaj več političnega sodelovanja v času recesije, ki prihaja. To bo težko obdobje, vendar ga lahko Slovenci dobro izkoristimo, če bomo sodelovali. Če pa bomo stali vsak na svojem bregu, bo reka vedno bolj deroča in bo izpodjedala oba bregova.

Kako se sproščate?

Sem športnik, vsak prosti trenutek izkoristim za šport. V njem najdem sprostitev in energijo.

Kaj pa duhovna hrana?

Tanja mi ne bo nikoli oprostila, da ne hodiva več v gledališče in opero. Sem osredotočen človek in če se osredotočim na šport, bom prosti čas namenil temu. Je pa del moje službe tudi to, da hodim na številne proslave, kjer je veliko kulturnega programa. Delu lakote po umetnosti zadostim tam. Knjige imam rad, vendar se večkrat kot zanje odločim za šport. Primem jih predvsem na počitnicah in če imam daljše obdobje prostega časa. Včasih pa greva s sinom tudi skupaj v knjigarno in si nakupiva nekaj knjig, tako da imam doma neke vrste knjižnico.

Enkrat sem vas videl v Koloseju, ko vas je punca, ki ima prek prigrizke in pijače, na vse pretege prepričevala, da vas bo nek kombo stal manj kot kombinacija, ki ste jo naročili.

Ja, film je moja strast, oba s Tanjo ga imava rada. Všeč mi je tudi ambient, s kokicami, plakati, živahnostjo mladih, spodaj je knjigarna. In seveda filmi. Mogoče bom šel v soboto s katro v drive-in kino, ko imajo tam tudi koncert Tabu. Mi je pa [vodja kabineta] Alja [Brglez] rekla, da mi ne bo nihče verjel, da me zanima koncert Tabu, ampak bodo vsi mislili, da sem se prišel nekaj kazat s katro. Če bom šel z varnostniki, pa bom videti smešen.

Opravljali ste tri najvišje politične funkcije v Sloveniji, kar do zdaj ni uspelo še nikomur drugemu. Kaj boste počeli po letu 2022, ko vam poteče drugi predsedniški mandat?

Ne vem. Imam še dve leti in ukvarjam se s tema dvema letoma.

Pogledujete proti letu 2027, ko bi lahko teoretično spet kandidirali?

Ne, nimam načrtov, da bi po koncu tega mandata opravljal še kakšno politično funkcijo.

Kdaj torej lahko pričakujemo knjigo vaših spominov?

Zadnjič me je poklicala Jadranka Kosor, ki mi je povedala, da bo izdala spomine. Ker sem v njej tudi jaz, me je prosila, naj pridem na kakšno predstavitev. Sam česa podobnega nimam v načrtu. Me pa kot politologa zanima kakšno resno publicistično delo. Na primer o mirnem reševanju sporov. Ali pa o spremembi političnega diskurza od tradicionalnega do diskurza socialnih medijev z izkušnjami nekoga, ki je dal te spremembe skozi v praksi.