Predsednik republike: "V našem nacionalnem interesu je, da se Evropska unija krepi"

Slavnostni govor predsednika republike Boruta Pahorja na spominski slovesnosti ob 70-letnici požiga vasi Branik in izgona krajanov

Spoštovane gospe in gospodje,

Vojna. Že beseda vojna je grda beseda. V vseh jezikih. Kaj šele vojna sama. Predstavlja ultimativno dno človeškega duha. V skoraj nobenih drugih okoliščinah dostojanstvo človeka, ljudi, celih narodov ali ras ne more biti bolj ranjeno in ponižano. Vojna je razlog tragedij, je najbolj črna od temnih odtenkov žalosti in trpljenja. Tako je neusmiljena, da običajno na koncu ne prizanese niti tistim, ki so jo sprožili. V tem smislu že na začetku predstavlja poraz vsega dobrega. V njej je dobro samo to, da jo je enkrat vendarle konec in da jo je konec zaradi najbolj sijajnih in slavnih pripovedi o uporu proti zavojevalcem, uporu proti ponižanju in veri v zmago pravice in resnice.



Foto: Nebojša Tejić

Slovenci smo vojno v zadnjem stoletju izkusili trikrat. Njihovih bridkosti ni mogoče meriti s številom žrtev in časom trajanja surovih preizkušenj. V vsaki je bila na svoj način na preizkušnji narodova zrelost za samoohranitev. Vsaka je pomenila eksistencialno nevarnost za posameznika in narod kot skupnost.

Danes se spominjamo žalostnih dogodkov, ki sodijo v čas druge svetovne vojne. Ta kraj je bil pred sedemdesetimi leti mesto težko opisljivih vojnih krutosti. Na današnji dan pred sedemdesetimi leti je bil Rihemberk požgan, prebivalci pa so bili odpeljani v nemška taborišča. Zgorelo je 225 poslopij. V nemška taborišča je bilo odpeljanih 529 na smrt prestrašenih ljudi, med njimi 169 otrok. Sploh je ta kraj v času druge svetovne vojne zaznamovala internacija. Terjala je življenja 47 vaščanov.

Grenak spomin na te prežalostne čase ostaja. Ker sem del otroštva preživel tu, vem za skoraj neverjetne zgodbe trpljenja in herojstva. Tudi za slavo 44 bork in borcev, ki so v partizanskih enotah izgubili življenje, da se je ob zmagi nad silami zla vrnil na obraze ljudi nasmeh sreče in novega upanja. Kraj je po vojni dobil novo ime in novo podobo.

Nocoj mi vsi, zbrani tukaj in tisti, ki so z nami tu v srcih, na nek način izpolnjujemo dolžnost, da v spomin in opomin sedanjim in prihodnjim generacijam prenesemo zgodovinsko sporočilo za mir in sožitje.
Spoštovane gospe in gospodje.

Tretjič v zadnjih stotih letih smo Slovenci doživeli vojno za osamosvojitev Slovenije. bila je šele začetek mnogo daljšega in znova nepredstavljivo surovega vojnega obdobja na Balkanskih tleh ob izdihu prejšnjega stoletja. Toda s to obžalovanja vredno izjemo stari kontinent vse od konca druge svetovne vojne živi v miru in blaginji.

Nikoli prej, vse od konca 17. stoletja naprej, Evropa ni skupaj živela v miru toliko časa. Temu je botrovala in botruje uveljavitev evropske ideje. Bistvo te ideje je sprava in krepitev tistih lastnosti med evropskimi narodi, ki pomenijo skupen napredek v korist miru in blaginje.

Slovenija je neposredno del te velike ideje že skoraj deset let. V Evropskem parlamentu je slovenščina uraden jezik. To je ilustracija neverjetno pozitivnega razvoja slovenskega narodnega vprašanja. Tudi najbolj pogumni in iskrivi misleci modernega slovenskega patriotizma, umeščenega v evropski kontekst, si česa takega skoraj niso mogli predstavljati.

Vem, da je deset let po vstopu Slovenije v Evropsko unijo z našim članstvom v njej in samo Evropsko unijo tudi veliko nezadovoljstva. To je razumljivo. Do vsega, kar nas opredeljuje, moramo biti kritični. Zelo nevarno pa utegne biti, če bi na plazu razočaranj sprejeli napačne zaključke in videli v Evropi za nas problem, ne pa rešitev.

Ne pravim, da je za Slovenijo dobra vsaka Evropska unija in Evropa za vsako ceno. Za nikogar ni. Pravim pa, da je za nas skoraj eksistencialnega pomena, da se Evropa razvija in da smo mi aktivni del tega razvoja.

Pred časom je eden uglednih kritičnih intelektualcev ošvrknil mojo idejo Združenih držav Evrope. S tem ni nič narobe. Razprava o sleherni zamisli je legitimna. Tudi zato sem ga potem ob prvi priložnosti posvaril, da bi razpad Evropske unije prav mogoče vodil v novo vojno. Iz odgovora se mi je zdelo, da mu ni veliko mar za to. Meni pa je. Ne mislim, da ne on, ne drugi, ki kritično gledajo na Evropsko unijo, zaradi tega sprejemajo tudi možnost najslabšega razvoja dogodkov. To si niti ne upam misliti.

Zato pa moram toliko bolj jasno in glasno reči, da je v našem nacionalnem interesu, da se Evropska unija krepi. Njen razpad, že samo njena slabite bi pomenila vrnitev geopolitike, Slovenci, še zlasti Primorci, pa smo v zadnjih stotih letih zaradi surove geopolitike dajali na oltar svobode premnoga človeška življenja.

Prosim, naj ne bo nikomur nocoj odveč, če sem žalosten jubilej 70. letnice požiga Rihemberka izkoristil za opozorila glede pomena evropske ideje, sprave in blaginje. Ne nazadnje, pred par dnevi sem podpisal odlok, s katerim se začenjajo postopki za volitve v Evropski parlament. To je edina ustanova EU, ki izpričuje neposredno politično voljo Evropejk in Evropejcev glede njene sedanjosti in prihodnosti.

Prav lahko si predstavljam, koliko kritik bo na račun Evropske unije v času kampanje. Na račun parlamenta in vsega tega. To je ne samo razumljivo, ampak tudi potrebno. In vendar bi si želel, da prav zaradi tega ne delamo prehitrih zaključkov ali pa se obnašamo ravnodušno. Od vseh stvari je mir pogoj svobode in blaginje. Združena Evropa je porok zanj.

Da se ne bi več pripetil Rihemberk. Da se ne bi več ponovila Srebrenica. Da lahko še naprej razvajamo naše otroke. Toda ne z iluzijo, da je ta mir samoumeven. Zanj so bila žrtvovana življenja. Zamisel o svobodi in miru se na otroke ne prenaša z geni. Kot starši in kot ljudje smo za to dolžni negovati zgodovinski spomin.

V tem vidim veliko in zelo aktualno sporočilo nocojšnje slovesnosti.