Govor Boruta Pahorja ob zaprisegi za Predsednika Republike Slovenije

____ Slavnostna seja Državnega zbora (vir: RTV SLO 3)

Spoštovani gospod predsednik republike dr. Danilo Türk, sprejmite, prosim, mojo in našo iskreno zahvalo za vaše vestno opravljeno delo. Želimo vam veliko uspeha v nadaljnjem poklicnem življenju in srečne trenutke v osebnem (vam in vaši soprogi). Hvala in vse dobro, gospod predsednik.

Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora,
visoki zbor,
državljanke in državljani.

Preživljamo težke čase. Štiri leta krize so nas izčrpala. Potrpežljivost naših ljudi je razumljivo omejena. Zdi se, kot da nam skoraj nič ni prihranjeno. Socialno najbolj šibki se oklepajo zgolj še svojega dostojanstva. Nekateri pa se že počutijo, kot da so oropani še tega. Razmere so torej izjemno zahtevne. Vendar so premagljive.

Še vedno smo v položaju, ko je prihodnost odvisna od naše volje. Odločitev naše generacije utegne zaznamovati usodo mnogih naslednjih. Odgovornost, ki je zdaj in tu, je torej neprenosljiva. V prvi vrsti je potrebna trdna in uporna volja politike, da se osredotoči na rešitve za izhod iz krize. Nazadnje pa bo to zgodovinski podvig vseh naših ljudi.

Ko pravim, da smo še vedno gospodar svoje usode, ne mislim, da smo globalno krizo začeli mi, niti da jo bomo mi končali. Poudarjam pa, da Slovenija lahko svoj del možnosti izkoristi ali zapravi. To in toliko je v naši moči. In zaenkrat nam ni šlo najbolje od rok. Kriza je našo državo doletela bolj nepripravljeno od večine drugih. Zato je Slovenijo stresla v njenih temeljih.

Če se je sprva še zdelo, da gre za finančne, gospodarske in socialne pretrese, je naglo in vseobsežno zaostrovanje krize močneje izpostavilo njeno moralno razsežnost. Ljudje so sčasoma že dobro razumeli, da so za soočanje s krizo potrebni ukrepi. Niso pa se sprijaznili z občutkom družbene neenakosti in nepravičnosti, ki jo je naplavila tranzicija. Zavračanje ukrepov je bilo velikokrat povezano z vtisom, da te neenakosti in nepravičnosti ne odpravljajo, temveč jo ščitijo. Ta občutek sicer ni bil in ni vedno upravičen. A naša naloga je, da ga odpravimo v celoti. To je ultimat.

Visoki zbor.

Spoznanje, da je prava država lahko le pravna država, je dozorevalo prepočasi in je šele zadnje čase bolj prevladujoče. Od tega, ali bodo naši ljudje v nujnih gospodarskih in socialnih reformah videli tudi obet pravičnejše družbe, je v veliki meri odvisna njihova podpora zanje.

Če bomo pravno učinkovito preprečevali ali kaznovali zlorabe oblasti in moči v politiki, v gospodarstvu in družbi nasploh, bomo imeli tudi prepotrebno podporo ljudi za reforme, nujne za naš obstoj in razvoj. Ne dvomimo v preudarnost in pogum naših ljudi. Če bodo vedeli, da gre za pravične stvari, neizogibne za boljšo prihodnost njihovih otrok, zanje do cilja ne bo previsoke ovire.

Smo torej v položaju, ko bomo s svojim ravnanjem nagnili tehtnico naše prihodnosti. Če se predamo malodušju in celo obupu, smo pogubljeni. Če se jima upremo in se pogumno spopademo s problemi, jih bomo rešili. Neomajno verjamem, da jih bomo. Res je, da so ljudje kritični in celo jezni, a je tudi res, da želijo sprememb na bolje.

Takoj, ko bodo dobili spodbuden signal, da se je politika začela bolj složno, in bolj enotno, in bolj predano posvečati rešitvam za skupno dobro, se bodo odzvali spodbudno. Atmosfera v državi se bo spremenila. Naj bo potem še tako težko, občutek, da skupaj premagujemo nevidno pošast krize, bo prerasel v zmagovalno miselnost. Ta bo opravila s pesimizmom in strahom ter med naše ljudi vrnila upanje in vero v bodočnost.

Kolikor danes slovenska politika še nima vseh rešitev, mora čim prej, čim bolj enotno predstaviti načrte zanje. Samo dovolj hiter in prepričljiv skupen nastop še utegne omogočiti okoliščine, da bodo v vmesnem času, ko ukrepi še ne bodo prijeli, ljudje ohranili strpnost in potrpežljivost. Čas in odločenost za skupno in garaško delo sta zdaj bistvena. In naj se nihče od nas ne nadeja posebnih pohval, če bo vse skupaj uspelo. Največja nagrada bo zadoščenje, da nismo pustili ljudi na cedilu in da smo se vsi skupaj, ne da bi koga pustili zadaj, izvlekli iz krize.

V okviru svojih pooblastil si bom za to prizadeval od prvega dne svojega mandata. Med drugim bi si v tem smislu prizadeval za okviren dogovor med vlado in opozicijo, če in kolikor bi politične stranke ta poskus in mojo vlogo pri njem ocenile kot koristno. Bistvo dogovora so ukrepi za izhod iz krize, ki potrebujejo široko politično podporo ter dialog in razumevanje socialnih partnerjev. To bi bil stvaren signal našim ljudem in mednarodni skupnosti.

Hitro in uspešno ukrepanje pomeni v prvi vrsti znova dostop do virov financiranja. Sprejemljivo nizka cena denarja bi omogočila, da končno dobimo svež denar za investicije z velikimi vsestranskimi učinki. Vrnila se bo gospodarska rast, odprla se bodo nova delovna mesta, oživile se bodo investicije v najmodernejše tehnologije in raziskave za razvoj, povečalo se bo zanimanje za tuja vlaganja. Socialna država bo tako imela trdnejše temelje. To bi spremenilo atmosfero in povrnilo zaupanje v politiko, da služi vsem in ne le sebi.

Visoki zbor.

To bi utegnila biti prelomnica v reševanju krize. Premalo za rešitev, dovolj za zares obetaven svež začetek. Potrebujemo občutek, da delamo skupaj za skupno. Potrebujemo eden drugega. Ne samo v politiki, tudi sicer. Vsak od nas, kot posameznik, kot državljan ali državljanka, ima nekaj, kar sestavlja mozaik Slovenije 21. stoletja. Ali talent, plemenitost, ali znanje, pridnost ali izkušnje in neomajno voljo. Potrebujemo najboljše slehernega od nas. Domovina potrebuje vse nas, mi pa domovino vseh nas.

Zato ne obupajmo. Sestavimo ta mozaik v sijajno celoto, da bo kmalu vidna nova podoba Slovenije. Za to in za naslednje generacije. Ne bo lahko, zelo težko bo. Toda z neomajno voljo je dosegljivo nepredstavljivo. Slovenci, vsi ljudje te prečudovite dežele, to skupaj zmoremo. Ta kljubovalnost, da obstanemo, je vendar v našem narodnem značaju. Ko je najtežje, smo najboljši. Ko smo enotni, smo večji in močnejši.

Kdo bo skomigal, da v zanosu pretiravam. Zelo lahko razumem dvom. A naj na te pomisleke odgovorim z Michelangelovim svarilom: »Največja nevarnost za večino nas ni, da si postavimo previsoke cilje in jih nato ne dosežemo, temveč to, da si zastavimo prenizke, ki jih uresničimo.«

Visoki zbor.

S tem, ko bomo uspešno in solidarno premagovali krizo, se bomo smeli in mogli bistveno bolj posvetiti spremembam v evropskem okolju, katerega aktivni del smo. Če naj tako ostane, moramo opaziti strateške premike v uveljavljanju evropske ideje. S tem, ko je zavarovala več kot polstoleten mir, je postala slavna dobitnica Nobelove nagrade. A kako bo v prihodnosti? Kriza je razkrila njeno zelo omejeno odzivno moč na spremembe v mednarodnem okolju. Toda nuja po večjih pooblastilih Bruslja ostaja eno glavnih vprašanj njene sedanjosti in prihodnosti.

Glede tega bi v enem stavku rad povedal svoj pogled na to. V slovenskem narodnem interesu je, da ostanemo aktivni del Evrope, ki se bo pripravljena politično, gospodarsko in socialno bolj povezati. Če bomo iz tega izključeni zaradi razvojne zaostalosti, bo naša odgovornost pred zgodovino neizprosna.

Slutim čas, ko bo nova konvencija za evropsko ustavo postavila vse evropske narode in države pred izbiro. Dileme ne bodo enostavne. Verjetno bo šlo za prenos dodatnih elementov suverenosti države. Mi pa jo imamo komaj dobri dve desetletji. Kako bomo mi in vsi naši ljudje razumeli in odgovorili na te dileme strateške važnosti za nacijo in državo?

Kot predsednik si bom prizadeval, da bomo pripravljeni na to. Rad bi povabil k sodelovanju in skupnemu premisleku o naši nacionalni in skupni evropski prihodnosti vse intelektualne moči, ki jih premoremo, ne glede na njihovo politično ali nazorsko stališče. Umestiti se moramo med najbolj intelektualno živahne družbe. To je humus novih zamisli, ki ga tako silovito potrebujemo za sveže soočanje z izzivi tega stoletja.

Slovenija - notranje dovolj socialno povezana, da je reševanje krize ne bo ohromilo. Politično bolj složna, da nas bodo težke razmere pripravile do večjega sodelovanja in enotnosti, ne razklanosti. Slovenija - dobra in prijateljska z vsemi štirimi sosednjimi narodi in državami, Slovenija - aktivna evropska partnerka, v zdravem jedru evro skupine. Slovenija - prepoznavna in spoštovana v mednarodni skupnosti spričo njenih prizadevanj za mir in sožitje. Slovenija 21. stoletja.

Nikoli, od ustanovitve naše države doslej, nismo bili hkrati tako blizu in tako daleč od teh stremljenj. Nocoj sanje niso samo dovoljene, zdaj so nujne. Zelo veliko je najprej odvisno od naše volje. In medsebojnega zaupanja. In vere, da zmoremo. In nenazadnje, kar se tiče neposredno politike, od odgovornosti do ljudi, ki so nam poverili težke odločitve.

Ne klonimo pod težo teh bremen. Nismo slabiči. Izberimo zahtevnejšo, a obetavnejšo pot. Ne pozabimo. Nikoli našemu narodu ni bilo nič podarjeno. Vse si je moral izboriti sam. Zdaj ni nič drugače. Gremo skupaj naprej.

Sreča je na strani pogumnih.