Predsednik republike Borut Pahor: Moja politična kariera se končuje

Predsednik republike Borut Pahor: Moja politična kariera se končuje
Novinar: Jaka Lucu


Njegovi politični nasprotniki, še posebno tisti na levici, so leta 2011 naredili vse, da je padla njegova reformistična vlada. Z njim je konec, gotovo, to so si mislili. In seveda ni bilo. Borut Pahor se je namreč v velikem slogu vrnil kot predsedniški kandidat in volitve tudi dobil. Ker je šel med ljudi. Ker je pri običajnih ljudeh našel navdih za nov vzpon in imel tudi njihovo podporo. In predvsem ker je kot edini slovenski politik doslej premogel dovolj samorefleksije, da je v nekaterem svojem ravnanju videl napake in jih priznal. Je tudi edini slovenski politik, ki je v dvajsetih letih slovenske tranzicije osebnostno in kot politik napredoval, in je v resnici tudi edini slovenski vrhunski politik. Drugi bi to želeli biti ali v veliki osebni zmoti mislijo, da so. Niso, saj ves čas branijo lastne napake.

Zdi se mi, da ste kot vrhunski politik dozoreli, da ste celo napredovali.

V tem se strinjava, tudi sam tako mislim, a seveda ni nujno, da vsi tako mislijo. Pri čemer je treba pri tej ugotovitvi ločiti kritičen pogled na moja stališča, ki je legitimen, in dejstvo, da človek s starostjo in izkušnjami postaja modrejši. To ne pomeni, da vselej presoja pravilno, a izkušnje in znanje, ki jih pridobiva, tudi v zelo osebnih preizkušnjah, tudi z napačnim ravnanjem in tudi tiste, ki so človeku v navdih, saj jih je v kritičnih trenutkih pravilno sprejemal, imajo svojo težo.

Katere so bile najpomembnejše prelomnice v karieri, ob katerih ste se osebnostno lomili, tudi če so stvari šle narobe, a ste vseeno napredovali kot človek in kot politik?

Najtežja politična odločitev v mojem življenju je bila povezana s prvo polovico leta 2009. Ravno sem dobro postal predsednik vlade, popolnoma se je zaostril problem odnosov s Hrvaško, kriza je šele dobro začela trkati na vrata in je bilo vsem, ki smo se s tem ukvarjali, jasno, da za majhnim plazom pride velik plaz. Takrat se je bilo treba precej hitro odločati o tem, kako reševati več problemov hkrati, in začeti reševati tudi odnose s Hrvaško. Mislim, da je šlo takrat za najbolj pomembno in najbolj daljnosežno odločitev v mojem političnem življenju in tudi najbolj tvegano. Vse sem podredil reševanju problemov s Hrvaško. Breme odločitve je ležalo na meni in menim, da sem takrat naredil velik preskok v zrelosti. V tisti kolosalni gospodarski krizi bi bilo najlaže probleme s Hrvaško odrivati nekam v prihodnost, a potem bi stvari postale nerešljive. Z osebnega vidika je bila zame to prelomnica, saj sem se odločil za težjo odločitev. Ugotovil sem, da vsak lahko dozori, če se je pripravljen dati na preizkušnjo.

Kolikokrat doslej ste v politiki osebnostno in zaradi pooblastil položaja zdržali uresničitev odločitev, o katerih morda tisti trenutek niti nekateri sodelavci niso bili prepričani, da so prave, in jih morda niso podpirali?

Hm.

Mislim, da ste na prebojnost osebnosti naredili nekatere stvari.

Samo po sebi to ni poseben dosežek. Ampak to, da sem po razmeroma klavrnem koncu mandata predsednika vlade ...

Zakaj klavrnem? Z današnje perspektive je vendar vsem jasno, celo največjim nasprotnikom, da so bile vaše odločitve za reforme pravilne in da bi državne obveznice prodajali z nižjo obljubljeno donosnostjo kot danes.

Že, toda predlagane reforme so bile na referendumih iz takšnih ali drugačnih razlogov zavrnjene. Očitno tudi sam takrat javnosti nisem znal pojasniti razlogov, zakaj so bile reforme nujne. A potem se mi je v letu dni uspelo pobrati in zmagati na predsedniških volitvah. Presoja, kaj je treba narediti, da bi znova navdihnil ljudi, si pridobil njihovo podporo, to ni bilo enostavno, ko sem se z ekipo odločal za kandidaturo. Je bila pa potem kampanja čisti užitek, ma kaj užitek, čisti presežek vseh užitkov. Počutil sem se kot kakšen bivši smučarski prvak, ki se po hudem zlomu hrbtenice spet pojavi na startu, povsem na koncu startne liste, proga je že skorajda pospravljena, nikogar ni, a on je absolutno prepričan, da mu bo uspelo. In v startni hišici premišljuje, kaj mora storiti, da bi zmagal.

Urejanje odnosov s Hrvaško je bilo čustveno in politično zahtevno, predsedniška kampanja pa eno najlepših obdobij v življenju. Z vidika telesnega napora je bilo vse zelo težko, pogosto smo vstajali sredi noči, delali do poznega popoldneva, potem sem šel teč z mladimi po Sloveniji, saj je bil to del kampanje, zvečer smo imeli politične tribune ali zabavne prireditve in se je začelo na novo. Ampak jaz sem vsakič, ko sem legel v posteljo, komaj čakal, da pride jutro, da gremo med ljudi. Tisti večer, ko je bilo objavljeno, da sem dobil volitve, mi je bilo žal, da je vsega konec. Prisežem, da je bilo tako. Sam užitek vožnje, če se vrnem na prispodobo smučarja, je bil neprimerno večji od zadovoljstva ob zmagi.

Kaj po vašem mnenju označuje vrhunskega politika?

Da razume čas in ljudi, pri čemer ni nujno, da je razumevanja časa in prostora, v katerega je bil vrhunski politik izvoljen, in ljudi, ki so ga izvolili, povsem sozvočno. Zakaj? Zato, ker ima politik več informacij in več izkušenj in mora to upoštevati in predvsem nikakor ne sme zaradi tega podcenjevati ljudi. Stvari mora razumeti, izoblikovati mora svojo vizijo prihodnosti in biti sposoben to vizijo s svojim zgledom in ravnanjem tudi izvajati. Pomembno je, da ima zgodbo, in to dobro zgodbo, ki pušča za seboj uporabno in pozitivno dediščino, zaradi katere kasneje čuti zadoščenje.

Koliko se razlikujejo pritiski na človeka in na funkcijo predsednika vlade in predsednika republike in katera funkcija vam glede na notranje občutenje bolj ustreza?

Strinjal bi se z večinskim mnenjem javnosti, da mi je vloga predsednika republike pisana na kožo. A mislim, da je nekaj sprejetih odločitev v času, ko sem bil predsednik vlade, odtehtalo vse gorje, ki ga funkcija nosi s seboj. Zaradi premierske izkušnje sem danes boljši predsednik, kot bi bil sicer, in zlahka si znam predstavljati, zakaj se s prejšnjim predsednikom republike nisva razumela, ko sem sam vodil vlado. In sicer ne zato, ker si on tega ne bi želel ali celo ne bi hotel, temveč zato, ker ni imel izkušnje predsednika vlade in je zato zelo težko razumel, da je zlasti zaradi krize vladala posebna situacija, saj je od mene kot predsednika vlade zahtevala popolno osredotočenost. In vedenje, da ni vse odvisno od politične volje, saj pride v enačbo preveč spremenljivk, da bi lahko človek hitro izračunal, kaj je prav in kaj je narobe, in da je bilo nadaljevanje reševanje krize pod vlado Janeza Janše in zdaj Alenke Bratušek s tega vidika lažje, saj imata v predsedniški palači nekoga, ki razume njune osebne in politične probleme. Na voljo sem, kolikor kdo misli, da lahko pomagam, sicer pa ne posegam aktivno v dnevno politično dogajanje. Tisti, ki vodi vlado, vodi tudi državo. Jaz državo predstavljam in v tem je velika razlika.

Je tudi v tej ugotovitvi, da predsednik republike predstavlja državo, moč iskati odgovor na vprašanje, zakaj se Slovenci pri izbiri predsednika vendarle laže poenotimo kot pri parlamentarnih volitvah?

Funkcija in pot do nje, če govoriva o predsedniku vlade in predsedniku republike, sta drugačni. Pri parlamentarnih volitvah zmaga na volitvah še ne pomeni, da bodo zmagovalci imenovali tudi predsednika vlade. Zaradi tega nekateri argumentirajo potrebo po večinskem volilnem sistemu. Jaz mislim, da je to mogoče doseči tudi drugače, a to je le senca problema. Pri predsedniku države se ve, da ga večina ljudi izvoli in da gre za trdno večinsko podporo. Pri predsedniku vlade tega ni: tudi če zmagovalna stranka oblikuje vlado, dobi politične sopotnike, ki morda ne uživajo podpore med istimi volivci, ki so izvolili zmagovalno stranko in posledično predsednika vlade.

Morda vas bo naslednja ugotovitev presenetila; z vidika porabe časa v pisarni ali obveznosti, povezanih z njo, sem kot predsednik republike bolj zaseden, kot sem bil kot predsednik vlade. A pri tem ni stresa in utrujenosti niti v zametkih približno toliko kot pri funkciji predsednika vlade. Premier ima morda manj neposrednih obveznosti, a mora sprejeti ogromno odločitev in presoj, ki ga spravljajo v stres 24 ur na dan. In to govorim kot človek, ki izredno dobro deluje tudi v velikanskem stresu. Predsednik vlade sem bil v posebnih okoliščinah, kajti začetek mojega mandata se je ujemal z začetkom krize in ljudje so – zaradi tega jih nikakor ne obsojam – to dvoje povezali. S prihodom Pahorja je torej prišla kriza in potem so zelo hitro napačno in nevarno sklepali, da bo z odhodom Pahorja tudi konec krize. In ves čas sem imel neprijeten občutek, da si ljudje želijo, naj vendar že grem, saj to povečuje možnost konca krize. Sam sem se takrat odločil poseči v nekaj tradicij, ki so zadevale tudi politično kulturo in vedenje in niso bile nujno povezane z neposrednimi kriznimi ukrepi.

Na primer?

Odločil sem se zmanjšati apetit strank po fevdih, ki so ga imele v dvajsetih letih tranzicije. Običajno so imele stranke koalicije zelo neposreden dostop do odločanja o kadrovskih zadevah države. To se mi je zdelo zelo sporno in še posebno sporno med krizo. To smo na kadrovski ravni omejili s tistim slavnim akreditacijskim svetom, ki je bil filter med apetiti strank in odločitvami vlade pri imenovanju na položaje. Začeli smo spreminjati tudi koncept upravljanja države s premoženjem. Pomemben je postal postopek imenovanja, in ne le, kdo bo imenovan. Vsi tisti, ki so bili dvajset let navajeni delati po starem, so naredili vse, da so novosti sproti sesuvali.

Naprej, v upravljanje z državnim premoženjem smo pripeljali korporativni menedžment. Torej smo spreminjali nekatere paradigme, ki so Slovenijo pripeljale v krizo, in to kljub iluzorni zgodbi o uspehu. Slovenija je bila zgodba o uspehu predvsem zato, ker se je osamosvojila, postala članica vseh pomembnejših mednarodnih združenj in tudi evropske monetarne unije. A v tem času pravne države skorajda ni bilo, saj se je v krizi videlo, da ne bodo sankcionirani tisti, ki so ravnali protipravno, ljudje so živeli v prepričanju, da bo vsega vsak dan več in da bo tako za vselej. Spoprijeti se je bilo treba z novo realnostjo, da se bo torej treba naučiti živeti z manj, in ljudje so takoj odprli logično vprašanje: Ali bomo vsi prevzeli breme krize na svoja pleča? Glavno breme za reševanje krize so prevzeli ljudje, ki je niso povzročili, in tisti, ki so jo, niso nosili in ne nosijo odgovornosti. Treba se je pripraviti tudi na novo krizo.

Zakaj?

Ker bo, saj se ni nič spremenilo tam, kjer bi se moralo, torej pri regulaciji finančnih trgov. Vse je isto kot leta 2001 in 2008. Še več, prepad med najbogatejšimi Zemljani in preostalimi se je od začetka krize 2008 do danes povečal, povečala se je socialna neenakost med ljudmi v posameznih državah in med državami. Finančniki živijo v svojem svetu tako kot prej, njihovi bonusi so enaki ali višji kot pred krizo. To, da pri nas teče postopek o ugotavljanju odgovornosti pri ustvarjanju bančne luknje, ni samoumevno, tega so se lotile redke države. A doslej so za povzročitev krize zares odgovarjali le na Islandiji. Hazardiranje s tujim denarjem se nadaljuje, problemi so isti kot pred krizo.

Kako naj se torej za prihodnost pripravi Slovenija?

Prvič, Slovenija mora biti kulturno in politično dovolj spravljena med seboj, da bi si ljudje spet zaupali. Drugič, kot predsednik v okviru pristojnosti pomagam vsem političnim akterjem pri izhodu iz sedanje krize, da bi šel proces naprej. Če si bomo pomagali, če se bomo pripravljeni odreči priljubljenosti za vsako ceno, če bomo sprejeli težke, a prave odločitve, bi Slovenija proti koncu leta 2014 izšla iz krize. To leto bo prelomno. Tretjič, moja naloga je, da vidim našo veliko odvisnost od evropske perspektive. Za Slovenijo je pomembno, da EU zdrži in da zdrži v čim boljši kondiciji. Njen zaton ali celo razpad bi lahko pomenil, da se Slovenija vrača v čisto geopolitiko, to pa pomeni, da bi teže napredovali in bi se spet z večjimi sosednjimi narodi borili za preživetje. In še nazadnje, kot predsednik države imam možnost strniti strokovnjake, da bi naredili projekcijo o tem, kako želi Slovenija živeti leta 2030. Za to si prizadevam.

Govorite o spravi, o dialogu. Kot predsednik vlade ste tako tudi skušali ravnati, a so vam to sicer lastnost močnih osebnosti pripisali kot osebnostno šibkost. Podobno se je dogajalo Baracku Obami. Malo histerično, ne?

Pri funkciji predsednika republike ljudje menijo, da to spada k položaju. Pri položaju predsednika vlade so celo moji zavezniki menili, da je moja želja po konsenzu in sodelovanju izraz moje šibkosti, in ne moje moči. To me je zelo oviralo.

Potem umre Nelson Mandela, poosebljenje modrosti in človek, ki mu je uspela nemogoča sprava, in so vsi ganjeni, češ, da bi bilo več takih. Jasno, Mandela je eden, a takoj ko mu kdo skuša slediti, ga aktivno sesuvajo.

Mandela je zame največji človek v zgodovini in ga še nekaj časa ne bo takega. O tem sem se v Johannesburgu pogovarjal tudi z bivšim južnoafriškim predsednikom F. W. de Klerkom in številnimi drugimi. Mandela je bil tudi po tem, ko je prevzel vodenje Južne Afrike, v temnopolti skupnosti pogosto slabo razumljen, deloval je proti mentalnemu mainstreamu populacije, ki ga je izvolila. V nekaterih ključnih točkah se je postavil za spravo. Razumel je, da denar ne rešuje vsega, in je nekatere ključne poteze povlekel v čustveno zelo občutljivih in zato toliko močnejših trenutkih. Obsedeno je verjel v idejo o mavričnem narodu, saj je bil prepričan, da je brez njega sicer marsikaj mogoče, z njim pa je mogoče vse. In tako tudi je.

V knjigi The Obamas Jordi Kantor, poročevalka časnika The New York Times iz Bele hiše, piše tudi o tem, da je ameriški predsednik, utrujen od pogosto nesmiselnega prerekanja z nasprotniki, med prvim mandatom dejal najbližjim prijateljem, da komaj čaka na čas potem, ko bo kot bivši predsednik v uresničevanju zamisli svobodnejši. Se lahko poenačite s tem?

Morda se na začetku najinega pogovora sluti nekaj nostalgije po funkciji predsednika vlade. Ne da bi si to še kdaj želel biti, to poglavje je zaprto in tukaj in zdaj lahko v tem pogovoru povem, da bo po koncu mojega predsedniškega mandata konec moje politične kariere v Sloveniji. A nisem bil tako neuspešen kot predsednik vlade, kot meni večina ljudi, in tudi nisem tako uspešen kot predsednik republike, kot misli večina ljudi. Sem zadovoljen, se uresničujem kot predsednik, a moč za spremembe ima predsednik vlade večje.

Kako ljudem razložiti, da je tudi na ravni EU trenutno dogajanje proces evolucije in da naj skrajno desničarska ali skrajno levičarska revolucija tega ne razsuvata?

Ne pozabimo, da smo prvič od začetka evropske ideje – če za njen začetek štejemo Elizejsko pogodbo, torej francosko-nemško spravo – v položaju, ko po anketah v Franciji vodi skrajna desnica. Še več, moja znanka, ne tudi prijateljica Marie LePen, je jasno povedala, da je njen politični motiv razpad EU. Temu zgodovinskemu znaku je treba dati velik pomen, kajti bojim se, da se bo podobnemu razmišljanju, da je torej EU leglo birokratov, ki ne razume nacionalnih problemov, da je treba EU ustaviti, pridružilo veliko ljudi. Zato je to vprašanje o evoluciji EU zelo pomembno. Kako naj mi, ki verjamemo, da je EU humus napredka na vseh ravneh, o tem prepričamo večino ljudi? Najmočnejši argument doslej so bile ruševine druge svetovne vojne in ljudje iz nosilne vojne in povojne generacije so dobro vedeli, kam vodi evropski nacionalizem, če poči. Problem je, kako mojemu 16-letnemu sinu Luki, ki se je rodil v samostojno Slovenijo in je danes povezana v EU in se je torej rodil v EU, povedati, da je mir, ki se mu zdi samoumeven, povezan z EU in evropsko idejo. Politik in državnik se nikoli ne sme zmrdovati nad nerazumevanjem ljudi. To napako sem naredil kot predsednik vlade, ko nisem razumel, da ljudje ne razumejo, da padec pokojninske reforme pomeni višjo ceno zadolževanja. To danes vemo vsi. In delal sem veliko napako, da sem ljudem govoril, da ne razumejo. So razumeli, jaz jim nisem znal razložiti. Zato moram danes razmisliti o tem, kako bom mojemu Lukcu razložil pomen EU. In to v njegovem referenčnem okviru. Pred evropskimi volitvami je moja predsedniška naloga prositi ljudi, naj sodelujejo v evropski diskusiji in s tem o prihodnosti njihovih otrok, da podprejo proevropske sile, ne glede na to, ali so levo ali desno usmerjene. Vse drugo vodi v zelo težko predvidljivo prihodnost.