Govor predsednika republike na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti: Moč demokracije in nujnost vizije
Ljubljana, 24. 6. 2020 | sporočila za javnost, govori
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je nocoj udeležil osrednje počastitve dneva državnosti Republike Slovenije.
Predsednik republike je imel na slovesnosti slavnostni govor.
Objavljamo slavnostni govor predsednika republike.
Velja govorjena beseda!
Drage Slovenke in Slovenci,
doma in povsod po svetu,
spoštovane državljanke in državljani,
ekscelence,
visoki gostje,
gospe in gospodje.
Danes praznujemo rojstvo slovenske države. Ponosno slavimo najbolj pomemben in prelomen trenutek v naši zgodovini. Z ustanovitvijo lastne države smo v svoje roke in svojo pamet dobili odločilen vzvod našega narodnega in državnega razvoja. Kot nikoli prej in verjetno nikoli kasneje.
Prosim vas, da tankočutno prisluhnemo pomembnemu sporočilu tega osrednjega praznika, zlasti za sedanje razmere. Spominja in opozarja nas, da smo do samostojne slovenske države prišli v času slovenske politične pomladi, na valu velikih demokratičnih sprememb. Brez njih tedaj ne bi bilo slovenske države. Brez demokracije tudi ne bo njene svetle prihodnosti.
Tega ne govorim zato, ker menim, da je demokracija danes neposredno ogrožena. To govorim zato, ker se premalo zavedamo njene moči za naš razvoj.
Moč demokracije ni samo v tem, da nam omogoči različnost. Demokracija ima moč, ki jo zdaj preveč podcenjujemo. Ima notranjo, silovito moč, da v demokratičnem dialogu razlike premošča v skupno dobro.
Spomnimo se vendar slovenske politične pomladi in vsega političnega vrenja tistega časa. Spomnimo se obdobja po prvih demokratičnih volitvah vse do ustanovitve slovenske države in po tem. Politične in druge razlike so bile očitne in številne. Da ne govorim o problemih. Vendar smo v iskrenem demokratičnem dialogu našli skupna stremljenja in jih uveljavili.
Ta demokratični zanos kot vaš predsednik danes pogrešam. Pogrešam zaupanje in samozavest, da smo se odkrito, nežaljivo sposobni pogovoriti o vsem in se o marsičem tudi dogovoriti. Noben problem sodobne Slovenije ni tako velik, da ga ne bi bili sposobni skupaj rešiti. Razdvojeni pa verjetno ne. Ne kličem politične enotnosti. Kličem dialog in sodelovanje. Tega je odločno premalo. Zdaj pa ju zelo potrebujemo.
Vsakič, ko se v zreli demokratični družbi zazdi, da prevladujejo razlike, se moramo vsi potruditi, da znova zmaguje tisto, kar nam je skupno. Zdaj je nastopil tak čas in zdaj se moramo vsi potruditi.
V zadnjem času se vsiljuje neprijeten, nadležen občutek, da se mora vsak od nas opredeliti za ali proti vladi ali opoziciji. Kot bi grablje vlekle vsake k sebi in ne bi puščale veliko prostora za drugačen premislek ali zadržek.
Skuša se ustvariti vtis, da je sramotno, če nisi opredeljen in slepo lojalen eni ali drugi strani. To razhajanje političnih duhov radikalno oži prostor dialoga, v sodelovanju pa vidi šibkost. Gre za nevarno kratkovidnost.
Zgodovinska izkušnja izpred tridesetih let nas nagovarja s širokim demokratičnim vrenjem, razumevajočim za vrline in bolečine drugega. Zdaj je spet čas za tako občutljivost.
Tvegam oceno, da je v naši domovini precej velika molčeča večina ljudi, ki si želi videti aktualne razprtije kot prehoden pojav in upa, da bo na pragu nove prihajajoče dobe znova zmagovalo tisto, kar nam je skupno.
Zato s tega mesta pozivam vse nas, da se odrečemo vsem izjavam ali ravnanjem, ki bi poglabljala medsebojno nezaupanje ali celo spodbujala prezir in sovraštvo. Nič od tega si ne zaslužimo. Nič od tega nam ne bo koristilo. Dovolj in preveč je bilo tega.
S tega mesta pozivam vse nas, da se potrudimo slišati drugega, da se skušamo upoštevati. Da se prepiramo na kulturen način, spoštujoč dostojanstvo slehernega izmed nas. Oživimo znova moč demokracije, demokratične politične kulture in demokratičnega duha v naši domovini. Izpovejmo še tako različna stališča, a brez žalitev in izključevanja. Hkrati pa skušajmo med temi razlikami iskati tisto, kar nam je vendarle skupno.
Pogumnim ljudem, odločnim, a strpnim, z močnim značajem in lastnim prepričanjem, je iskanje pametnih kompromisov častno in odgovorno ravnanje. Pred nekaj dnevi sem prejel pismo gospe Mile Uršič, ki se mi je bila zahvalila za čestitko ob njeni stoletnici. Čudovito pismo končuje z latinskim rekom, navajam: »Najpomembnejše vladarjevo delo je pridobivanje prijateljev«. Sprejmimo vsi to njeno modrost za svojo.
Spoštovane gospe in gospodje,
še ena stvar izpred tridesetih let je pomembna za današnjo izkušnjo.
Na valu demokratičnih sprememb pred in po demokratičnih volitvah, pred in po osamosvojitvi Slovenije, se je slovenska politika in vsa slovenska družba prepirala na vse možne načine, a prepirala se je okrog zelo pomembne, vodilne nosilne ideje: ustanovitve in uveljavitve samostojne države. Danes, 30 let kasneje, se zdi, da ni tako velike ideje, da ni tako impozantne vizije, ki bi strnila prepir okrog nje. Prav tako zelo velike res ne.
Vendar je tudi zelo res, da sodobno Slovenijo in našo Evropo čakajo izjemno zahtevni časi. Zapleteni časi, z izjemno zahtevnimi nalogami, ki terjajo jasno vizijo in družbeno soglasje okrog nje.
Čas po pandemiji, ki se pravzaprav še ni docela iztekla, ne prinaša samo običajnih kriznih negotovosti, skrbi in strahov, temveč tudi veliko priložnost, da z inovativnimi pristopi ne samo prilagajamo, temveč tudi dejansko spreminjamo našo Slovenijo in celo Evropo skladno s trajnostnim razvojem.
Vizija zelene in digitalne Slovenije je kot nalašč za našo čudovito domovino, takorekoč pisana na njeno kožo. Če to vključimo v koncept predsedovanja tria Nemčija, Portugalska, Slovenija Svetu Evropske unije Prenovimo Evropo nam je dana sijajna priložnost, da sedanje krizne razmere stvarno obrnemo v prid naših najbolj plemenitih pričakovanj. Tistih, ki so povezana z usodo naših otrok in njihovih otrok, da bodo živeli v miru, blaginji in ohranjenem okolju.
Zdaj, ta trenutek, ko se vsiljuje razhajanje političnih duhov, zdaj, ko eni drugim nepotrebno namenjamo neljubeznive diskvalifikacije vseh vrst, zdaj, ko se nevarno meša svoboda govora s sovražnim govorom, zdaj, na pragu nekega novega obdobja, ki ga pravzaprav še sploh ne poznamo, nas pozivam v imenu največjega dela našega prebivalstva, da strnemo politične in narodne moči, da zgradimo mostove zaupanja, da okrepimo načine sodelovanja in se skupaj vprašamo, kakšno Evropo in kakšno Slovenijo hočemo jutri? In skupaj odgovorimo: tako Slovenijo in tako Evropo želimo jutri.
Potem se skupaj, ne glede na to, kdo je na oblasti ali v opoziciji, v naslednjih letih do konca izkažemo z našim pogumom, znanjem, inovativnostjo in srčnostjo.
Nenazadnje, kaj pa nas je odlikovalo v prvih dveh mesecih zdravstvene krize? Sodelovanje in zaupanje. Navdihovalo je naše čudovite ljudi, da so za potrebe skupnega dobrega dramatično spremenili življenjski stil. S tem so omogočili, da z visoke lestvice startamo v novo, nepredvidljivo, a morda imenitno poglavje naše zgodovine.
Slovenija se je v času zdravstvene krize odlično odrezala. Ne gre samo za relativno nizko raven okuženosti in tudi smrtnosti. Gre za to, da smo kot demokratična država ukrepali v skladu z vladavino prava.
Ko smo se znašli pred prej nepredstavljivimi problemi, prava nismo obšli, ampak smo ga po potrebi spremenili, tudi z dvotretjinsko večino, če je bilo tako potrebno. Več kot polovica držav Evropske unije je uvedla taka ali drugačna izredna stanja. Slovenija jih ni.
Hočem reči, da je Slovenija v zapletenih časih razumela pomen tistih demokratičnih vrednot, ki so jo navdihovale v času njene osamosvojitve in so danes naše ustavne kategorije. To je, ob vseh spodrsljajih in pomanjkljivostih, ob vseh skrbeh in celo strahovih, ki jih imamo, ob vseh problemih, ki nas tarejo, v osnovi nekaj zelo spodbudnega za naša sedanja in prihodnja ravnanja.
Danes je praznik naše države. Danes je praznik naše domovine. V tej čudoviti domovini je dovolj prostora za vse, če se bomo spoštovali in vzpodbujali - in ga ne bo nikoli dovolj, če se bomo izrivali ali celo izključevali.
Skoraj 30 let naše samostojne poti so bili vzponi in padci, sem in tja smo zašli tudi na stranpoti. A vedno je bila v našem ljudstvu neka magična intuicija, ki nas je vedno znova in znova vračala na pravo pot, naprej in navzgor.
Tu smo, odgovorni za sedanje in prihodnje generacije. Ne glede na vse dvome, ne glede na vse majhne in velike zamere, ne glede na vse slabe občutke, ne glede na vse to nas vidim v Sloveniji, v naši državi, v naši domovini kot zrel narod, kot povezane ljudi, ki bomo vsak hip začeli snovati še nekaj bolj pravičnega, še nekaj bolj uspešnega, še nekaj bolj trajnostnega, in še nekaj bolj mirnega in varnega za nas in naše otroke in njih otroke.
S tem iskrenim prepričanjem vam čestitam ob osrednjem državnem prazniku, ki ga ponosno nosimo v svojem srcu, kdorkoli že smo in kjerkoli že smo.
Srečno Slovenija!
Foto: Daniel Novakovič/STA