V luči prizadevanj za narodno pomiritev in spravo je predsednik Pahor priredil sprejem za člane družine Hudnik

Na sprejem je predsednik republike povabil člane družine Hudnik in gospoda Petra Hribarja, ki je družini pomagal v prizadevanjih za rehabilitacijo in spoštljiv pokop pokojnih sorodnikov po več kot 70. letih. Pred leti je predsednik republike Borut Pahor odkril spominsko obeležje Kseniji in Radu Hribar na gradu Strmol in imel ob tem priložnostni nagovor z naslovom 'Obžalovanje, opravičilo, zaveza', ki ga prilagamo na povezavi http://www.predsednik.si/up-rs/uprs.nsf/objave/87124E556BD750DBC1257EED004397B4?OpenDocument

Novembra 1942 je bilo umorjenih deset članov družine, eden pa tik pred koncem vojne. Preživela sta le najmlajša člana, takrat otroka, brat Alojz in sestra Marija Veronika.

V letu 2015 je arheološka ekipa pod vodstvom mag. Draška Josipoviča na severozahodni strani hriba Jazbina oziroma pod zaselkom Zibel pri Babni Gori v Polhograjskih dolomitih odkrila posmrtne ostanke desetih članov družine Hudnik. Po več kot 70. letih sta se preživela brat in sestra odločila najdene posmrtne ostanke sorodnikov prekopati in jih prenesti na domače pokopališče.

Po vojni je bil leta 1946 Alojzij Hudnik, oče Alojza in Marije Veronike, razglašen za narodnega izdajalca in obsojen na smrt z likvidacijo, njegovo premoženje pa je bilo zaseženo. S Sklepom okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. januarja 2018 je bil v celoti rehabilitiran.


Govor predsednika republike Vam posredujemo v nadaljevanju.

Spoštovana gospa Marija Vera,

spoštovani gospod Alojz,

spoštovana družina Hudnik,

sprejmite, prosim, izraze mojega globokega spoštovanja in velike hvaležnosti, da se udeležujete današnjega sožalnega sprejema.

Skupaj z vami ga doživljam kot žalostno pridušen, a mogočen apel. Kot apel k spoštovanju človekovega dostojanstva in svobode, klic k spravi in trajnemu miru.

Prevzemajo nas močni občutki žalosti zavoljo nasilne smrti, a hkrati neskončno upanje za življenje v miru.
Tragedija vaše družine je hkrati tragedija slovenskega naroda. Sredi strašne svetovne morije je tujec položil roko nad naš narod in še brat nad brata Slovenca. Vse to je med vojno in po njej zaznamovalo vašo družinsko usodo, usodo našega naroda in vseh nas.

Podobno kot družina Hribar je morala tudi vaša družina po medvojnem umoru in krivi povojni obsodbi za dolgo vzeti nase intimno žalost in jezo. Predolgo je trajalo, da sta obe družinski usodi postali del naše kolektivne zavesti. Opravičujem se, da je za družino Hudnik trajalo vse do letošnjega leta, da sta ji bili tudi javno in uradno vrnjeni čast in dostojanstvo.

Dolgo, predolgo je trajalo, da sta zdaj človeško in pravno prepoznani kot spomin in opomin za sedanje in prihodnje rodove.

Spoštovana družina Hudnik,
ves ta čas niste pozabili, vendar ste odpustili. Mi kot narod, kot domovina, smo dolžni prepoznati vašo navdihujočo človeško plemenitost.

Odpuščanje, zlasti v neposrednih eksistencialnih osebnih ali kolektivnih izkušnjah, omogoča spravo, sprava pa sožitje in mir.

Ljubi Slovenci,
v naši narodovi zgodovini smo bili v hudih preizkušnjah eden proti drugemu, a tudi eden za drugega. Danes, na tem sožalnem sprejemu nas usoda družine Hudnik spominja in opominja na tragedijo bratomornega nasilja, pustošenje sovraštva in maščevanja ter plemenitost odpuščanja za povrnitev vere v našo človeškost in sožitje.



Zahvalne besede gospoda Hudnika (velja govorjena beseda):

Spoštovani gospod predsednik Borut Pahor,

Dano mi je, da sem tu in da se vam v imenu svoje celotne družine Hudnik zahvalim za vaše besede, za sočutje in opravičilo, ki zdravi rane srca.

S sestro Vero sva kot otroka zaman pričakovala sočutje, zaman sva v srcu klicala mamo na ves glas. Vzeta nama je bila ljubezen najinih otroških let. Rasla sva brez staršev, brez objemov, brez doma, brez domačih, brez drug od drugega, ožigosana po krivem.

A sonce upanja je prišlo v moje življenje, ko sem iskal in končno našel grob svojega očeta in domačih, ob sočutnipomoči gospoda Petra Hribarja. Od prvega pogleda naprej sva prijatelja.
Z njegovo vero v resnico se je v meni vse spremenilo. Pokojnim smo izpolnili njihovo pravico do spoštljivega zadnjega počitka. To mojo dušo navdaja z mirom in zaupanjem v pravičnost. Še mnogo pokojnih v jamah in gozdovih čaka, da se kdo spomni nanje.

Zato naj se vaše močne in občutene besede zapišejo v spomin vseh Slovencev. Tistim, ki so trpeli kot midva in tudi tistim, ki nosijo breme krivde. Vse je pestovala slovenska mati.



Foto: Nebojša Tejić