Pogovor predsednika Pahorja za Nedeljske novice

Slovenija je doslej imela štiri predsednike, Milana Kučana, Janeza Drnovška, Danila Türka in Boruta Pahorja, ki se bo poslovil po drugem mandatu. Pečat, ki ga je pustil v vodenju države, bo, tako kot pri njegovih predhodnikih, presojala zgodovina, zagotovo pa bo znan tudi po uporabi družabnih omrežij in druženju z državljani.

Foto: Marko Feist / Slovenske novice

Kaj si štejete v največji dosežek in kaj za največji poraz svojega predsednikovanja, ko bi morda lahko storili več ali vam kljub prizadevanju ni uspelo?

Nikoli ne bom pozabil tistega sončnega in srečnega julijskega dne pred dvema letoma, ko je bil Slovencem vrnjen Narodni dom v Trstu. Na bližnji Bazovici sva se ob tem z italijanskim predsednikom in prijateljem Mattarello poklonila pred obema spomenikoma, ki dva sosednja naroda opominjata na temne sence njune preteklosti. Takratni stisk roke med poklonom je bil najbolj čustven trenutek v vsej moji politični karieri. V njem je bilo vse, kar mi je pomembno: sožitje, prijateljstvo, sprava in skupna evropska prihodnost. Rekla nisva nič, povedala vse. V ozadju, v popolni tišini poletne spokojnosti, sta se zaslišala pritajena ihtenje in jok. Ne znam opisati: kot bi pred očmi obrnil zgodovinsko poglavje. Neverjetno. Oba sva tudi vedela, da del obeh javnosti na vse to gleda z dvomom, sumom in celo zavračanjem. Toda pri tako močnih simbolnih dejanjih, ki lomijo zakoreninjene predsodke, niti ne more biti drugače. Pomembno je, da dve leti po tem vse to še vedno navdihuje veliko večino ljudi, ki pravijo, da se je sožitje med narodoma vidno okrepilo. Ne morem imeti večjega zadoščenja. Seveda so bili tudi grenki trenutki, a nobenega takega, da bi mi obležal na duši. Človek mora sprejeti tudi take izkušnje in pogledati, ali je vseeno mogoče iz njih povleči kaj dobrega. Ta upornost ali vztrajnost se pogosto obrestuje.

Bližajo se volitve, ponekod v tujini so kampanje precej bolj žive in v živo kot pri nas, ko niti predvolilnega golaža ni več dobiti. Kaj menite o takšnem odtujevanju politikov?

Ne pozabimo, da sta bili dve leti epidemije. To je vplivalo tudi na politiko. Omejevanje druženja z ljudmi je bilo zame šokantno. Sprva sem se komaj znašel, saj sem bil vse politično življenje navajen na neposreden stik z ljudmi. Ko ste prej vprašali o razočaranjih, bi lahko omenil kritiko dela javnosti mojih obiskov pred domovi za starejše v prvem valu epidemije. Hotel sem povedati ljudem, ki jih predstavljam in so se tedaj znašli v osami, da niso sami, da smo z njimi. Bili so me iskreno veseli, kritike tega pa so bile hude. Hočem reči, da nič ne more nadomestiti pristnega, neposrednega odnosa z ljudmi. Vsaj zame velja, da moram čutiti njihovo bližino, energijo, kritike in pohvale, stisk rok, nasmeh. Mediji, tradicionalni in socialni, so pomembni, a v politiki je neposreden stik nenadomestljiv. Zdaj je tega, razen prek medijev, malo. Razumljivo. Vendar bo zanimivo videti, kako se bo politika znašla v teh razmerah. Treba bo biti inovativen, iznajdljiv. Po mojem mora politik pokazati iskreno strast, da ga zanimajo ljudje, ki jih hoče voditi ali predstavljati. Tudi v času novih medijskih tehnologij nič ne more nadomestiti osebnega srečanja z ljudmi.

Ostanimo pri odtujevanju politikov. V predsedniški kampanji leta 2012 ste bili smetar, frizer … Volivci so vas po eni strani kritizirali, češ da, glede na predhodnike, degradirate predsedniško funkcijo, pri drugih ste očitno uspešno nabirali všečke.

To je bila pač inovacija, ki mi je bila pisana na kožo. Ustrezala je mojemu značaju in potrebam kampanje. Bistveno vprašanje je bilo, kako priti do ljudi v pogojih zmanjšane medijske naklonjenosti. Moral sem priti do ljudi, ki bi sicer morda ostali ravnodušni. Hotel sem pokazati strast, da jih srečam kjer koli, da pridem tudi na dom (smeh). Bilo je malo pridiha antiesteblišmenta, veliko strasti. Računal sem na smešenje mojega početja, vedel pa sem, da ljudje razumejo, za kaj gre. Da sem se pripravljen razdati, da želim predstavljati vse. Za kampanjo je bistveno, da ste avtentični, brez tega je vse brez zveze. Če združite to, v kar verjamete, in delate tako, kot čutite, ste prepričljivi, verodostojni. To je tako tudi, ko opravljate funkcijo. Seveda se morate držati nekih norm in običajev, a ne smete zanemariti svojega notranjega klica. Iz tega črpate svojo moč. Za voditelja je nujno, da razume pričakovanja ljudi, a jih mora tudi oblikovati.

Veliko uporabljate družabna omrežja, vaša javljanja na instagramu so postala legendarna, a so bila namenjena predvsem zbliževanju z državljani. Kaj menite o tem, da se je danes predvsem na twitter preselilo politično komuniciranje?

Tako kot velika večina politikov sem se sprva zatekel k uporabi družabnih medijev zaradi nuje. Ocenil sem, da je to neka alternativna pot, kako lahko svoje dejavnosti ali stališča predstavim ljudem, če jih ne morem prek tradicionalnih medijev. V tem smislu se spomnim pogovora z ameriškim predsednikom Obamo aprila 2009 v Pragi po večerji na ameriški ambasadi. Samo dve leti prej je veljal za outsiderja, vendar je odlično ocenil vlogo nastajajočih družabnih medijev in zlasti vpliv teh na mlade ljudi. Glede tega je oral ledino. Seveda pa tako pri njem kot pri meni sčasoma ni šlo več samo za nujnost, temveč za koristnost in ne nazadnje za neizogibnost. Tvegam mnenje, da sodobni politik brez sodobnega komuniciranja pravzaprav ne more več. Se pa strinjam, da se je treba tega učiti sproti in da se delajo napake, ki vas lahko drago stanejo. Vendar se je treba na teh napakah učiti in se ne vdati. Razvoj tehnologij bo šel naprej in sodoben politik ne sme zaostati niti za sekundo. Iz svojih izkušenj lahko povem, da nam je uspelo takšne najbolj resne politične zadeve pripeljati v javnost prav prek manj strogega in politično korektnega komuniciranja, recimo prek instagrama.

Foto: Marko Feist / Slovenske novice

Pričakujete na državnozborskih volitvah visoko udeležbo? Kaj ob tem sporočate državljanom?

Vsak se bo odločil po svoji vesti, in to je edino prav. Rad bi, da bi bila kampanja razsodna in da bi se morali kandidati potruditi pojasniti svoje obljube in načrte. Prisluhnimo kandidatom in svojemu notranjemu glasu. Želim si demokratično politično kulturo, ki mi bo dala občutek upanja glede naše prihodnosti, ne strahu, in da smo navzlic razlikam trdno povezana skupnost. Slovenija, Evropa in svet smo se skupaj znašli na pragu prelomnih razvojev. Ni vseeno, kdo in s kakšnim mandatom, s kakšnim poslanstvom in vizijo bo znal zasukati razvoj dogodkov v korist velike večine in po mirni poti. Udeležimo se volitev in pomagajmo sprejeti odločitev.

Kakšna pa je danes politična kultura?

Najprej, kar vas utegne presenetiti: v nasprotju s prvimi leti slovenskega strankarskega življenja v parlamentu zdaj opažam veliko več puste resnobnosti in veliko odsotnost duhovitega humorja. Namesto šal je veliko strupenih žalitev. Malo je opravičil, kajti vsakemu prej ali slej spodrsne. Malo je truda, da bi poskušali prepričati druge. Še manj, da bi se poiskali kompromisi. Nočem mitizirati preteklega časa, vendar je slovenska politika že pokazala, da zna biti v smislu ravni političnega dialoga bolj zrela in tankočutna, kot je zdaj. Vendar nisem pesimist. Prej ali slej se bo izkazalo, da ima pretirano surov, celo izločevalen politični jezik omejitve, preprosto ni konstruktiven, ni vzdržen. V tem smislu se bo po moje kmalu začelo graditi novo, bolj spoštljivo ozračje. V to nas utegnejo dodatno prisiliti mednarodne razmere, nujno bo poiskati čim več skupnih imenovalcev in trdno povezati družbo navznoter in uveljavitev države navzven.

Kako ocenjujete položaj Slovenije v regiji?

Slovenija je aktiven in verodostojen partner zahodnega sveta. Je članica EU in Nata. Ob tem kot suverena država krepi politične in gospodarske vezi vsepovsod po svetu. Nobenega sovražnika nimamo, to je velik uspeh 30 let po tem, kar smo bili priznani. Na Zahodnem Balkanu veljamo za poštenega posrednika. Z vsemi narodi in voditelji imamo iskrene in prijateljske odnose, kar v sedanjih razmerah ni tako lahko in samoumevno. Upam, da je k temu pripomogla tudi pobuda Brdo-Brijuni Process, ki sem jo soustanovil pred več kot 10 leti in je glede sodelovanja teh narodov in držav orala ledino. Seveda pa imam s prihodnostjo tega dela Evrope tudi skrbi, zlasti zaradi prepočasnega procesa širitve EU. To odpira prostor preživelim nacionalizmom in obujanju starih zamisli o spreminjanju meja. Ne verjamem, da je to mogoče po mirni poti. Povsod opozarjam, da bi se morala EU glede tega postaviti bolj politično in manj uradniško.

Rusija je napadla Ukrajino. Kakšne bodo po vašem mnenju posledice v svetu in kaj to, najbrž predvsem ekonomsko, pomeni za Slovenijo?

Ruska agresija nima moralnega opravičila. Hočem reči, da nima prepričljivih razlogov. Občudujem pogum ukrajinskega ljudstva in vodstva, opaziti je treba veliko enotnost zahodnega sveta in sploh mednarodne skupnosti v obsodbi ruskega ravnanja. Podpiram vse doslej sprejete ukrepe, ki so brez primere, hkrati pa poudarjam, da je treba čim prej znova dati priložnost diplomaciji in mirnemu reševanju spora. Če se bo vojna nadaljevala, bodo posledice nepredvidljive in velikanske. Že zdaj lahko rečemo, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo, tudi v odnosih med Zahodom in Rusko federacijo. Vendar moramo vedno dajati diplomaciji prednost pred orožjem. Ekonomske sankcije imajo vedno dva konca in deloma prizadenejo tudi tistega, ki jih sproži. Toda bile so nujne. Mislim pa, da smo tako znotraj Slovenije kot znotraj EU in zahodnega sveta sposobni minimalizirati povratne učinke sankcij in pomagati prizadetemu delu gospodarstva. Dobro je, da Slovenija ni zelo odvisna od blagovne menjave z Rusko federacijo in Belorusijo.

Bili ste predsednik parlamenta, poslanec v Evropskem parlamentu, predsednik vlade in države. Vam sploh še ostaja kakšen izziv oziroma kam ciljate po zaključku mandata? Boste ostali v politiki?

Naloge predsednika republike se bom trudil zvesto in vestno opravljati do zadnjega dne mandata. Političnih načrtov nimam. V času enega leta, ki mi ga po izteku mandata omogoča zakon, se bom odločil, kje in kako naprej. To me ne obremenjuje, tega odločanja se veselim. To bo takrat moja zasebna stvar in javnosti pravzaprav sploh ne bo zanimalo, kaj in kako bom potem. Vem pa nekaj. Kar koli že človek dela, dela boljše, če to dela z veseljem. Po tem se bom oziral.

Ste zadovoljni, ker se je za politično (diplomatsko) kariero odločil tudi vaš sin Luka?

Odločil se je sam in po svoji pameti. Nekoč so ga vprašali, ali bo šel po moji poti, in je odgovoril, da bo šel po svoji. Tako tudi gre, ponosen sem nanj. Končuje diplomatsko akademijo na Dunaju, mednarodni odnosi in diplomacija ga zelo zanimajo. V teh letih se je zelo osebnostno zgradil. V bistvu je moj vzornik.

Pokopali smo pusta. Objavili ste fotografijo, kako vas je leta 1965 našemila mama, takrat ste menda postali Barbika. Vas je ta vzdevek kdaj motil in ali se še kaj maskirate?

Ne, ni me. Take stvari so normalne in celo prisrčne. Sem pa skozi desetletja političnega dela, tudi na položaju predsednika republike, lahko z žalostjo opazoval, kako se poskuša na vse načine diskvalificirati tvoje delo s smešenjem. Gre samo za drugo obliko preziranja. Ko tekmeci ne morejo nič več, se zatečejo v smešenje in prezir. Dokler se ne navadiš, te to lahko celo prizadene, zdaj na te stvari gledam z usmiljenjem. Glede pusta pa to. Ena redkih stvari, ki jih res nisem nikoli v življenju imel rad, do njih sem imel celo strah ali odpor, so bile maske. Spomnim se, da sem se izogibal klovnov, nikoli niso vzbujali pri meni občutkov veselja, vedno tesnobe. Še danes je nekaj tega. Seveda pa razumem ljudsko veselje ob pustnih rajanjih in se ga veselim. Ne nazadnje je to tudi del naše identitete. To je treba negovati. Krofov se pa izogibam, kot vsega sladkega, razen poljuba. (Smeh.)

Foto: Marko Feist / Slovenske novice