Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na otvoritvenem dogodku srednjeevropskega festivala kulture Mittelfest v Čedadu

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes v gledališču Adelaide Ristori v Čedadu udeležil otvoritvenega dogodka srednjeevropskega festivala kulture Mittelfest v Čedadu. Predsednik republike je imel nagovor o prihodnosti Evrope, sledil je javni pogovor med predsednikom republike in glavnim urednikom časopisa La Stampa Maurizijem Molinarijem o tej in drugih aktualnih temah. 

Mittelfest je srednjeevropski festival kulture, ki gosti priznane umetnike iz vsega sveta. Na odrih se bodo med 15. in 25. julijem zvrstili glasbeni, plesni, gledališki, lutkovni in literarni dogodki iz desetih držav. Mittelfest Čedad in Festival Ljubljana sta soprireditelja festivala, ki vsak na svoji strani meje sooblikujeta kulturno podobo srednje Evrope in gradita mostove med narodi. 


Foto: STA/Nebojša Tejić

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Velja govorjena beseda! 

Gospe in gospodje.

Napovedovanje prihodnosti je nehvaležno in tvegano. Tudi glede prihodnosti Evropske unije. Vendar naj v tem prijateljskem krogu le povem, kako vidim razvoj evropske ideje oziroma evropske ideje v naslednjih letih.

Volitve v Avstriji, na Nizozemskem, v Franciji ter prihajajoče volitve v Nemčiji, so poskrbele, da je odpravljen totalen strah pred tem, da bi se protievropska retorika razširila po celem kontinentu in blokirala evropsko idejo. Zdi se mi, da z malo tveganja lahko napovemo, da bo kmalu po koncu nemških volitev prišlo do neke skupne iniciative Berlina in Pariza glede poglobitve sodelovanja v Evropski uniji.

Ne bi bil presenečen, če bi ta nemško-francoska iniciativa implicirala poglobljeno sodelovanje tistih držav, ki to zmorejo in, ki to hočejo. To seveda pomeni nadaljevanje projekta Evrope več hitrosti, vendar z novim pospeškom.

Nad Evropo več hitrosti je navdušenih malo ljudi, vključno z mano. Vendar jo bomo morali kot praktični in pragmatični politiki sprejeti in se ji prilagoditi. Vsaj še nekaj let, morda desetletij, bo to modus vivendi Evropske unije. Ni idealno, vendar tudi ni katastrofalno. Morda je to res v tem hipu edini način, da ostane 27 držav v grobem skupaj, v pomembnih detajlih pa so med njimi tudi razlike, ki jih ali ne morejo premostiti, ali pa jih nočejo premostiti.

Za Italijo glede umestitve v Evropo prve hitrosti ni dvomov, gre za soustanoviteljico Evropske unije, razvito državo z jasno geopolitično tradicijo. Glede Slovenije v prihodnje utegne biti več dilem. V tem hipu je v najbolj povezanem delu Evropske unije. Je članica Evro območja in Schengenskega območja. Povedal sem že, da je moja osebna želja, da v tem najbolj povezanem delu Evrope tudi ostane.

Vidim pa neke zgodovinske znake, ki mi govorijo, da se v naslednjih letih utegne v Sloveniji odpreti razprava, ali naj Slovenija z vsemi silami in na vse pretege skuša ostati ob boku Franciji in Nemčiji, ali naj se iz številnih zgodovinskih, geopolitičnih, značajskih in drugih razlogov umesti ob bok štirim državam Višegrajske skupne, torej državam Srednje Evrope.

Skratka, naj ne bo glede mojega stališča nobenih dvomov. Danes in v prihodnje bom zavzel dve pomembni stališči.

a) ​Potrebno po začetku novega ustavnega procesa in poglobitvi Evropske unije in po
b)​ utrditvi položaja Slovenije v skupini držav, kjer sta Nemčija in Francija

V tem smislu sem v začetku leta, skupaj s skupino akademikov, javnosti predstavil Ljubljansko pobudo. Ljubljanska pobuda je predlog besedila za nov ustavni postopek Evropske unije.

Vidim jo kot poskus, da se z njo pretrga intelektualno mlačnost in politično malodušnost za iskanje alternative razkrajanju Evropske unije. Zavračam pomisleke, da v trenutnih razmerah začetek razprave o institucionalni reformi Evropske unije ni koristen niti mogoč.

Vem, da mnogi voditelji Evropske unije menijo, da obstoječa Lizbonska pogodba zadošča za premagovanje sedanjih izzivov. Menijo, da jo je potrebno le bolj vešče uveljaviti. Tudi s tem se deloma strinjam. Najbolj pa me vznemirja njihova ocena, da bi morebitna skupna evropska razprava o novi razpravi zdaj samo pospešila njen razpad. Če bi se taka ocena izkazala za točno, potem je absolutno jasno, da tudi bolj vešče in bolj uspešno uveljavljanje sedanje Lizbonske pogodbe ne bo rešilo poglabljajoče se krize.

V tem smislu smo torej prišli do točke, ko se razmišlja o pravem času za prave zamisli. To je legitimna razprava, vendar se mora vedno znova zavedati, da so napačne zamisli že na delu v napačnem času. Pretirano odlašanje z razumnim tveganjem glede alternative bi se utegnilo zgodovinsko pokazati za usodno.

Bistvo Ljubljanske pobude je oživitev, renesansa Evropske unije. Ljubljanska pobuda si prizadeva za nov ustavni postopek.

Predlaga tudi osnutek besedila nove ustave, vendar je ta hip vsaka posamezna določba manj pomembna od zamisli, da dolgoročno Evropska unija lahko obstane in se okrepi le pod pogojem pomembnejših institucionalnih sprememb, ki morajo imeti ljudsko in demokratično legitimacijo.

Kot predsednik republike sem že večkrat izjavil, da se bomo Slovenci in Slovenija uspešno znašli v vseh, vsakršnih pogojih, vendar bi bilo za nas in za druge evropske narode laže in bolje, če bi bili zavoljo miru, varnosti in blaginje priče renesansi Evropske unije.


Foto: STA/Nebojša Tejić