Govor predsednika republike Boruta Pahorja na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in gospa Tanja Pečar sta se nocoj udeležila državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Predsednik republike je bil na proslavi slavnostni govornik.


Foto: Nika Jevšnik/STA

V nadaljevanju je besedilo slavnostnega govora predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Velja govorjena beseda!

"Drage Slovenke in Slovenci,
doma in povsod po svetu,
spoštovane državljanke in državljani,
visoki gostje,
dame in gospodje.

Nocoj bom povedal zgodbo. O čudežu na sončni strani Alp. Toda to ni pravljica.
To je resnična zgodba o nastanku plebiscitne enotnosti za ustanovitev lastne države.
Je ena naših najlepših in najbolj navdihujočih zgodb.

Zato vabim, da nas nocoj globoko prevzame in nam da misliti o naših sedanjih in prihodnjih ravnanjih.

Spoštovani,

Plebiscit je bil 23. decembra 1990. Volilna udeležba je bila skoraj 90 odstotna.
Kar 95 odstotkov nas je glasovalo za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Skoraj vsi!
Pol stoletja po tragičnem narodnem razkolu smo bili enotni.

Ta enotnost ni padla z neba. Bila je izdelek naših ravnanj. Ustvarili smo jo sami, iz nuje, ker smo bili od nje življenjsko odvisni.

Poglejmo pobliže.
Leti 1990 in 1991 sta bili za nas dve najbolj zgodovinsko zgoščeni in prelomni leti, da nikoli prej in potem tako.

V teh dveh letih se je spremenilo skoraj vse. Mi smo v dveh letih spremenili skoraj vse.
Toda na začetku leta 1990 glede neodvisne in samostojne Slovenije nismo bili prav nič enotni.
Zato je toliko bolj osupljivo, da nam je to uspelo konec istega leta.
Zakaj, kako nam je to uspelo?

V čudoviti zgodbi o ustvarjanju enotnosti so bile štiri magične prvine.

Prva, jasna vizija samostojne države.
Druga, odločno voditeljstvo.
Tretja, iskren dialog.
In četrta, tvorno sodelovanje.

Najprej je bila vizija samostojne države.

Razvila se je v intelektualnih protirežimskih krogih. Razrasla se je v času slovenske politične pomladi. Vendar na začetku leta 1990 še zdaleč ni bila prevladujoča.

Potem je bilo voditeljstvo.

Zato, da je vizija samostojne države postala prevladujoča je v veliki meri zaslužno voditeljstvo. Voditeljsko vlogo je imel Pučnikov Demos.

Ko si je prva demokratično izvoljena Peterletova vlada postavila osamosvojitev Slovenije za osrednji cilj, je vse podredila temu.

Zelo je bilo pomembno, da se je izognila skušnjavi političnega revanšizma. Vse je bilo podrejeno osamosvojitvi in ustvarjanju enotnosti za ta edinstven cilj.

Potem je bil dialog.

Dialog je bil viharen, mestoma strupen, bila sta kreganje in prepir, vsekakor je bil dialog zelo strasten. Toda nikoli ni bil izključevalen. Nikoli ni bil izključevalen.
Če bi se to zgodilo, bi bilo konec graditve enotnosti, morda konec sanj o lastni državi, konec zgodbe.

Potem je bilo sodelovanje.

Sodelovanje je bilo vsestransko. Šlo je za sodelovanje demokratičnih institucij, parlamentarnih strank, civilne družbe in celotne javnosti. Kučanovo predsedstvo, Bučarjeva skupščina in Peterletova vlada so kljub razlikam tvorno sodelovali.

Nič ni šlo zlahka. Vendar je bilo tveganje za vnovičen narodni razkol preveliko, da bi ga kdo hotel vzeti za svoje moralno breme. Zgodba je šla naprej in do srečnega konca.

Spoštovani.

Šlo je za to, da je sicer imel vsak svoje stališče a se je trudil razumeti stališče drugega.
Gradili smo na tistem, kar nas je povezovalo. Tistega kar nas je delilo nismo razpihovali.
Šlo je za medsebojno upoštevanje in iskanje smiselnih kompromisov.

Najpomembnejši je bil »Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo«.

Sporazum so 6. decembra 1990 podpisale vse v skupščini zastopane stranke in oba zastopnika mednarodnih skupnosti.

To je bil monumentalen politični dosežek.

Prepričevali smo eden drugega in se pustili eden drugega tudi prepričati. Naposled je bila vsa slovenska politika skupaj, enotna.

Nikoli prej in nikoli pozneje nisem imel v politiki od blizu priložnosti opazovati česa tako lepega.
Tedaj je bila politika umetnost, v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Spoštovane gospe in gospodje,

enotnost na plebiscitu je bila odločilna za ustanovitev države in njeno enotno vojaško obrambo.

Moje mnenje je, da bi bil razvoj zgodovinskih dogodkov drugačen, če bi namesto polne enotnosti na plebiscitu odločitev za ustanovitev lastne države zmagala le za las. Pravzaprav mislim, da ne bi bilo velikih razlik tudi, če bi izgubila samo za las.

Preprosto bi imeli znova izkušnjo z narodno delitvijo, ki bi se lahko v nadaljevanju znova razvila v tragičen narodni razkol.

Poglejmo sodobne izkušnje s podobnimi referendumi v Veliki Britaniji, na Škotskem ali v Kataloniji.
Vidimo, da zmaga za las pri usodnih narodovih odločitvah ni dovolj. Je premalo za suvereno uveljavitev prelomnih odločitev, brez tveganj hudih notranjih delitev.

V tem smislu lahko iz zgodovinske razdalje še toliko bolj podčrtamo pomen politične in narodne enotnosti našega ljudstva na plebiscitu za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.

Bila je državotvorna v najbolj elementarnem pomenu te svete besede.
Nikakor se zavoljo poudarjene tedanje enotnosti ne zavzemam, da bi k njej stremeli vsak dan in za vsako politično vprašanje.

Nikakor ne. Za veliko večino vprašanj, ki zadevajo našo sedanjost in prihodnost zadostuje večina za en las, zmaga za en las.

Vendar je tudi za običajen čas pomembno koristno, če družbene in državne zadeve urejamo s čimbolj jasno idejo, če imamo odločno voditeljstvo, občutek za iskren dialog in privrženost sodelovanju.

To je bila in ostaja vodilo t. i. konsenzualne politike. Vem, da se je v zadnjem času pri nas doma in v vsem zahodnem svetu znašla v resni krizi. Pokazala je tudi svoje šibkosti in pomanjkljivosti.

Namesto smiselnih kompromisov je vse prevečkrat prišlo do gnilih kompromisov. To je načelo njeno verodostojnost. Ljudje so to opazili in so jo skupaj s pretirano politično korektnostjo vred začeli zavračati.

Zato vidimo porast politike, ki deli. Ta politika se ne trudi, da bi razlike presegala, nasprotno. Te razlike izkorišča.

To ustvarja razmere, ko ni več plemenito, če poskušaš nagovarjati politične tekmece ali celo z njimi sodelovati. Nasprotno, vse bolj in bolj se zdi, da zadostuje, da nagovarjaš svoje lastne podpornike, tekmece pa stigmatiziraš ali celo izključuješ.

Vsakršno izključevanje pa mora v običajnih in izjemnih časih našega razvoja pomeniti rdečo črto preko katere ni dovoljeno prestopati. To nas ogroža, ogroža nas vse.

Spoštovane gospe in gospodje,

Slovenija je skoraj tri desetletja v položaju, ko take enotnosti ne potrebuje. Potrebuje pa več dialoga in sodelovanja. Tega je premalo.

Premalo je iskrenega dialoga, da se sliši drugega in premalo sodelovanja za oblikovanje skupnih ciljev in poti do njih. Preveč je nestrpnega, sovražnega in celo izključujočega govora. Preveč je zavračanja sodelovanja.

Zdi se, da vse to ne ogroža naše družbe in države. Mogoče ne še. Toda razmere v našem okolju se spreminjajo.
Če bi se proti naši volji poslabšale, si prevelikih in celo izključujočih razlik med nami tako rekoč ne moremo privoščiti.

Za nič ne svetu se ne smemo znajti v položaju globoko razdeljene družbe in države. Zato bi več dialoga in sodelovanja koristilo že danes.

Nenazadnje. Mar tudi zdaj ni velikih zadev, ki bi se jim morali skupaj posvetiti?

Po koncu finančne in gospodarske krize se je prestrukturiralo gospodarstvo, država pa ne. Odlašanje z njeno modernizacijo, ki vključuje strukturne spremembe bo postajalo vse večji problem.

Naprej. V prihodnjem letu nas čaka oblikovanje podnebne politike, izjemno zapletenega usklajevanja okoljskih in energetskih politik.

Naprej. Februarja se začne konferenca o evropski prihodnosti. Jo bomo samo spremljali ali aktivno sooblikovali?

In končno, do konca prihodnjega decembra moramo na vsak način najti skupen jezik za spremembo volilne zakonodaje v skladu z odločbo ustavnega sodišča.

Spoštovani,

Morda danes res ni tak prelomen čas, ki bi terjal narodno enotnost kot pred skoraj 30 leti. Vendar imamo kup neposrednih in velikih, zahtevnih in zapletenih nalog, ki jih lahko dobro in uspešno opravimo samo skupaj.

Na koncu bi se rad obrnil k vsem našim ljudem. Plebiscit za samostojno in neodvisno Slovenijo je uspel, ker ste tako odločili vi ali vaši starši in stari starši.

Imamo lastno državo in to je neprecenljivo. Toda imamo tudi našo čudovito zgodbo o tem kako je nastala.

Kadarkoli bi kdo podvomil, da nismo, če bo potrebno, znova stopiti skupaj in biti enotni si povejmo zgodbo o čudežu pod Alpami iz leta 1990, ki je bila resnična in delo naših zrelih dejanj.

Sprejmite čestitke ob državnem prazniku. Preživite tudi vesele božične praznike in pogumno vstopite v novo, srečno leto.

Srečno Slovenija."