Predsednik republike slavnostni govornik na spominski slovesnosti pod Ljubeljem ob 70. obletnici osvoboditve koncentracijskih taborišč

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil spominske slovesnosti pod Ljubeljem ob 70. obletnici osvoboditve koncentracijskega Taborišča Ljubelj, kjer je bil tudi slavnostni govornik.

Slovesnost pod Ljubeljem je bila ena od sklepnih prireditev v okviru 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ki jih je predsednik Pahor v januarju pričel z odmevnim dogodkom, ko je v predsedniško palačo povabil nekdanje taboriščnice v nemških koncentracijskih taboriščih, večinoma iz Ravennsbrücka in Auschwitza. Ob pogovoru z njimi in ob udeležbi predsednika republike in delegacije slovenskih taboriščnic na komemorativni svečanosti ob 70. obletnici koncentracijskega taborišča Auschwitz –Birkenau na Poljskem je bil posnet kratek film. Film si je mogoče ogledati na spletnem kanalu YouTube na povezavi: http://bit.ly/1zXd5PU.



Foto: STA/Danijel Novakovič


Govor predsednika Republike Slovenije na spominski slovesnosti ob 70. obletnici osvoboditve koncentracijskega Taborišča Ljubelj
Velja govorjena beseda!

Ljubelj, Tržič, 13. junij 2015


Vojna. Že beseda vojna je zelo grda beseda. V vseh jezikih. Kaj šele vojna sama. Predstavlja ultimativno dno človeškega duha. V skoraj nobenih drugih okoliščinah dostojanstvo človeka, ljudi, celih narodov ali ras ne more biti bolj ranjeno in ponižano.
Vojna je razlog tragedij, je najbolj črna od temnih odtenkov žalosti in trpljenja. Tako je neusmiljena, da običajno na koncu ne prizanese niti tistim, ki so jo sprožili. V tem smislu že na začetku predstavlja poraz vsega dobrega.
V njej je dobro samo to, da jo je enkrat vendarle konec in da jo je konec zaradi najbolj sijajnih in slavnih uporov proti okupatorju, uporov proti ponižanju in vere v zmago pravice in resnice.

Spoštovani,
mineva dobrih 70 let od konca II. svetovne vojne. Človeštvo je imelo ob tem jubileju priložnost in odgovornost, da se spomni neopisljivih razsežnosti žrtev in trpljenja, ki ga je ta največja apokalipsa civilizacije kot hudo rano pustila na svoji duši.
Toda! Ali je osvežitev zgodovinskega spomina na čas, ko je bil svet vržen z moralnih tečajev, kakorkoli pripomogla k temu, da bi se zavoljo tega vsaj en dan, vsaj eno uro, zaustavilo grmenje vojn, ki danes odmeva v svetu? Ni. Žal ni.
Vojne in vse strašno kar prinašajo s seboj ostajajo stvarnost tega sveta. Res je, da je minilo celih sedem desetletij brez vojne svetovnih razsežnosti, vendar ne moremo nikoli zagotovo vedeti, kdaj se utegne nek lokalni konflikt razvneti v nov svetovni spopad.
To tveganje ostaja. To tveganje je nerazumno. To tveganje dela srečno in mirno prihodnost naših otrok nepredvidljivo. Mir sicer ni vse, toda brez miru je vse ostalo skoraj nič. Zato tudi od tod, s tega svetega mesta kličemo sebi in celemu svetu: mir, mir, mir!

Spoštovani,
tu, na tem svetem mestu je v času II. svetovne vojne skoraj dva tisoč jetnikov v dveh letih obstoja taborišča bivalo, delalo in seveda neskončno trpelo. Mnogi so tu ostali za vedno. Bili so različnih nacionalnosti, veroizpovedi in socialnih stanov. Bili pa so združeni v ponižanju, strahu in negotovosti. Najbolj pa jih je povezovalo upanje, upanje v svobodo. To upanje je navdihovalo humanost med njimi in človečnost vseh vrst. In to upanje je preživelo.
Tu smo se zbrali, ker nam ni vseeno. Nočemo, da bi se to gorje pozabilo, nočemo, da bi se to gorje ponovilo. Hočemo in moramo storiti vse, da zgradimo boljši in bolj pravičen svet, miren in varen. Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo prihodnost. K temu nas poleg vsega kličejo neme žrtve vojn in povojnega nasilja.

Združena Evropa in neodvisna Slovenija sta utemeljeni na spravi. Ne na pozabi - na odpuščanju in spravi. Kljub dvomom v iskrenost, kljub skušnjavam vseh vrst ne smemo nikoli opustiti dolžnosti, da med seboj krepimo vse tisto kar nas povezuje in strpno spoštujemo vse tisto, kar nas razlikuje. Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo prihodnost. K temu nas poleg vsega navdihuje starševska odgovornost do srečne in varne prihodnosti vseh naših otrok.
Kot predsednik republike jemljem za svojo najbolj pomembno dolžnost in poslanstvo storiti vse, kar je v moji pristojnosti in moči, da se ohranjata mednarodni mir in varnost. Želim prispevati k temu, da bosta mir in varnost trajna.
Dolžan pa sem spodbujati tako spoštovanje, sodelovanje in zaupanje, da če bi se proti naši volji mir in svoboda postavila pod vprašaj, brat nikoli več ne bi dvignil roko nad brata, temveč, da bosta skupaj mir in varnost obranila, ohranila in okrepila.
Naj torej s tega mesta pozovem vse nas, da ne pozabimo surovih tragedij II. svetovne vojne.
Da opomnimo pred vsem tistim zlom, ki jo je sprožilo in poganjalo.
Da spomnimo na vse tisto in tiste, ki so jo s slavnim uporom končali in priborili svobodo in mir.
Da se zavežemo k mirnemu reševanju vseh sporov, znotraj države in med njimi.
Da negujemo strpnost in sožitje.
Da smo ponosni domoljubi in aktivni Evropejci.
Da smo sočutni in solidarni.
In da smo torej tudi kot starši odgovorni za mirno, srečno in varno prihodnost vseh naših otrok.


Foto: STA/Danijel Novakovič


Foto: STA/DAnijrl Novakovič