Predsednik republike v Mežici pozval k prizadevanjem za skupno evropsko življenje

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil osrednje slovesnosti ob 350-letnici rudarjenja v zgornji Mežiški dolini. 

Uvodni scenski spektakel je predstavil harmonijo podzemne simfonije, s katero so prikazali pot razvoja rudarstva od začetka do današnjega časa. V glasbenem delu pa sta združila moči orkester Rudnika Mežica in gostujoči orkester Arnoldstein. 

Predsednik republike je v slavnostnem nagovoru spomnil na nepozabno doživetje izpred dveh let, ko je z najmlajšimi zaščitniki naravne in kulturne dediščine kolesaril po rudniških rovih podzemlja Pece. Poudaril je, da se s slovesnostjo spominjamo začetkov rudarjenja v Mežici in Črni, in da je njegovo izročilo v našem narodnem značaju pustilo vidne značilnosti in vrednote: "Čeprav so zelo tradicionalne, bodo vedno moderne. Tovarištvo, delavnost, znanje in vztrajnost. Kreposti iz preteklosti, ki so nam navdih prihodnosti." Predsednik republike je dejal, da nas nekdanje rudarsko življenje oblikuje za vedno. Morda danes na drugačen način, tako predsednik, a rudarska dediščina zbuja veliko zanimanja in radovednosti ter predstavlja zakladnico, v katero otroci in vnuki rudarjev vrtajo za potrebe današnjega in jutrišnjega časa. "Zgodovinske izkušnje so nas izučile, da je čas vedno bolj zgoščen, spremembe pa vse bolj silovite. Najprej in predvsem si želimo trajen mir. Sploh si ne moremo misliti, koliko je mir tudi ta hip odvisen od naših ravnanj. Dokazano je, da so mir, varnost in blaginja v Evropi odvisni od združevanja in povezovanja. Za Slovence kot tudi za vse druge Evropejce, ki si želimo mir, varnost in blaginjo, je zelo važen obstoj in krepitev Evropske unije. Vse, kar bi načenjalo njeno življenjsko moč, lahko potencialno ogroža mir in varnost nas in naših otrok," je dejal predsednik Pahor in pozval, da se vsi, ki "imamo danes in jutri pomembnejše vloge pri odločitvah, ki zadevajo našo prihodnost, potrudimo za skupno evropsko življenje." V nadaljevanju govora je predsednik republike ocenil, da bomo Slovenci in Evropejci morali najti navdih za skupno prihodnost, saj bo v nasprotnem primeru ta veliko manj vabljiva kot jo privoščimo našim otrokom. "V času tako velikih izzivov in sprememb je težko ubrati jasno in dosledno pot. Vendar je to laže, če vemo, kaj hočemo. Za naš narod je pomembno, da ostane v družbi evropskih narodov, oziroma tistega dela, ki bo najbolj povezan. To je za naš narod eksistencialnega pomena. Vse drugo so slabše izibire," je prepričan predsednik republike, ki je govor zaključil s rudarskim pozdravom "Srečno!".


Foto: STA/Tamino Petelinšek

Govor predsednika republike na slovesnosti ob 350-letnici rudarjenja v zgornji Mežiški dolini v celoti:

"Spoštovani župan, županje in župani sosednjih občin, dragi rudarji, nekdanji zaposleni, visoki gostje.

Pred dvema letoma sem z najmlajšimi zaščitniki naravne in kulturne dediščine kolesaril po rudniških rovih podzemlja Pece. Bil sem v družbi z otroki, ki so z veseljem in ponosom vzeli nase nalogo, da ohranjajo izročilo rudarskega poklica in življenja.

Po kolesarski avanturi sem si z njimi ogledal muzejsko zbirko življenja in dela rudarjev na Glančniku ter center Geoparka Karavanke. Razposajen živ žav se je prepletal z resnimi odlomki njihovega premišljevanja o knapovskem značaju. Ni bilo slehernega dvoma, da so in želijo biti njegovi dediči. Bilo je nepozabno doživetje.

Spoštovane gospe in gospodje,

zelo sem se razveselil vabila, da se nocoj skupaj z vami svečano poklonim temu rudarskemu izročilu. S to slovesnostjo se nocoj najprej in predvsem spominjamo začetkov rudarjenja v zgornji Mežiški dolini pred 350-imi leti. Je pa to imenitna priložnost, da se Slovenci sicer bolj zavemo tudi svojega rudarskega porekla.

Ne gre samo za to, da seže daleč nazaj v zgodovino in da sega na različne konce naše dežele. Predvsem gre za to, da je to izročilo pustilo v našem narodnem značaju razvidne značilnosti in vrednote. Čeprav so zelo tradicionalne bodo vedno moderne. Tovarištvo, delavnost, znanje in vztrajnost. Kreposti iz preteklosti, ki so nam navdih prihodnosti.

Značajske kreposti rodi nemalokrat težka življenjska preizkušnja. Rudarska je to zagotovo bila. Duhovnik in rudarski pesnik Anton Aškerc jo je pesniško uprizoril s sledečimi besedami: »… in dalje krti rijejo pod zemljo in mečejo krtine velikanske in globočine kvišku na dan, zamazana in črna so jim lica in s čela teče znoj jim curkoma. Zamolkel slišiš včasih govor vmes, tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip, oglaša se iz dalje dinamit...«.

Rudarji v Mežici in okolici so več kot 300 let tako izkopavali svinčevo in cinkovo rudo. Tri stoletja in več je generacijam rudarjev in njihovim družinam dajala prigarano zaslužen kruh. Ta siva ruda je dajala črn kruh. Vendar je vseeno pomenil osnovo življenjske blaginje, ki je sicer brez njega ne bi bilo. Mežica in Črna pa bi ostali običajni hribovski vasi.

Nekdanje rudarsko življenje nas oblikuje, se zdi, za vedno. Danes na drugačen način. Rudarska dediščina zbuja veliko zanimanje in radovednost. V prispodobi bi lahko rekli, da otrokom in vnukom pravih rudarjev predstavlja zakladnico, v katero vrtajo za potrebe današnjega in jutrišnjega časa.

Kot posamezniki in kot narod smo se znašli v položaju, ko se znova oziramo za trajnejšimi vodili našega dela in življenja. Ne mislim, da je vse tisto, kar potrebujemo za prihodnost že iznašla preteklost. Mislim pa, da nabiramo življenjske izkušnje prav zato, da nam pomagajo lažje razumeti in oblikovati sedanjost in prihodnost po naši volji.

Danes približno vemo, kako je bilo pred 350-imi leti. Niti približno ne vemo, kako bo čez 350 let. Veseli bi že bili, ko bi dovolj slutili prihodnost čez 35 let. Zavoljo naših otrok, ki bodo to prihodnost učakali, smo se dolžni po naših najboljših močeh potruditi, da jim v doto ne pustimo več problemov, kot smo jih prejeli od naših staršev. To zahteva od nas v tem zahtevnem času modrega in preudarnega ravnanja, zlasti pa medsebojnega spoštovanja, razumevanja in spodbujanja. "