Predsednik Pahor ob 100. obletnici priključitve Libelič k matični domovini: »Pred nami niso običajni časi in običajni problemi«

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil osrednje prireditve ob 100. obletnici priključitve vasi Libeliče k matični domovini. Predsednik Pahor je bil na prireditvi slavnostni govornik.


Foto: Nebojša Tejić/STA

V okviru osrednje prireditve z naslovom »Libeliče 100 let pozneje« so bili razglašeni tudi rezultati vseslovenskega šolskega narečnega natečaja Vsaka vas ima svoj glas, katerega dolgoletni častni pokrovitelj je predsednik republike Borut Pahor.


Foto: Nebojša Tejić/STA



V nadaljevanju je besedilo slavnostnega govora predsednika Republike Slovenije. Velja govorjena beseda!

Pred nami niso običajni časi in običajni problemi

Spoštovani gospod predsednik krajevne skupnosti Libeliče,
gospa županja Občine Dravograd,
visoki gostje,
gospe in gospodje.

»Do ganljivosti in zanosa neponovljiv primer trmastega, upornega, požganiškega samorastništva, ki ga sam hudič ne ugonobi, so ob plebiscitu bile Libeliče, danes komajda znana, odmaknjena, v žep med državno mejo in Dravo stisnjena vasica zgoraj nad Dravogradom,« je o tem posebnem kraju in njegovih ljudeh čudovito zapisal dr. Matjaž Kmecl.

Na Libeliče niste ponosni samo Korošci, na Libeliče in njene ljudi je ponosna vsa Slovenija. So prepričljiva ilustracija našega nacionalnega zavedanja in neomajnosti, da uveljavimo svoja pravična stremljenja.

Celo 100 let kasneje se ne moremo nehati čuditi sicer precej redkemu zgodovinskemu dejstvu, kako so si tedaj preprosti ljudje navkljub nenaklonjenim okoliščinam, domačim in mednarodnim, z železno voljo izborili pravico do priključitve k matičnemu narodu.

Gre za tako posebno epizodo, da ji težko najdemo primerjave v naši, evropski in celo svetovni zgodovini.

Spoštovane gospe in gospodje,

Za Slovence v 20. stoletju bi lahko rekli, da so s tremi vojnami in njihovimi posledicami izkusili in doživeli vse, od pekla do raja.

Preden smo si konec prejšnjega stoletja naposled ustanovili in po desetdnevni vojni izborili samostojno Slovenijo, smo po prvi in drugi svetovni vojni najprej priključili Prekmurje, obdržali Štajersko, a izgubili Primorsko in Koroško, da bi po drugi svetovni vojni Primorsko dobili nazaj.

Slovenski narod je bil deležen usode velikih geopolitičnih sprememb, pri čemer v prvi vojni ni bíl bitke zase, v drugi jo je bíl z drugimi jugoslovanskimi narodi, v vojni za Slovenijo pa sam zase.

Vidimo, kako smo skozi čas postopno postajali vse bolj suveren narod, da bi se končno s svojo državo oblikovali v nacijo.

Celo po ustanovitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije in po desetdnevni vojni zanjo smo morali pred diplomatskim priznanjem sprejeti Brionski sporazum.

Še toliko bolj pa so bili za naša narodna teritorialna razdruževanja in združevanja pomembni mednarodni sporazumi po prvi in drugi svetovni vojni.

Glede poteka naše severne meje je po prvi svetovni vojni na pariški mirovni konferenci odločilno vplival dogovor o koroškem plebiscitu.

Zgodba o Libeličah pa je prav posebna zgodba iz tistega časa o kraju z več sto ljudmi, ki se niso sprijaznili s plebiscitnim rezultatom.

V dveh letih so z neverjetnimi in požrtvovalnimi prizadevanji pod vodstvom župnika Vogrinca, učitelja Mencina, Gačnika in drugih dosegli, da je naposled, po dveh letih, pristojna mednarodna komisija mejo določila po njihovi volji.

30. septembra 1922 je vas zapustilo okoli 150 orožnikov, Nemcev in nemško usmerjenih Slovencev. V vas je vkorakala jugoslovanska obmejna straža. 1. oktobra je tukaj potekala velika slovesnost.

100 let kasneje se z današnjo slovesnostjo vsega tega zanosno spominjamo.

Spoštovane gospe in gospodje,

V 100 letih se je po tem za krajane Libelič in za vse nas Slovence marsikaj spremenilo. Kot sem dejal, ne zlahka in ne brez žrtev, a zavoljo njih se je spremenilo vendarle na bolje, na bolj svobodno in bolj pravično.

Ustanovili smo si državo, jo sami vojaško ubranili, dosegli smo mednarodno priznanje, postali smo enakovreden član evropske družine, Evropske unije, s članstvom v Natu smo si utrdili suveren položaj aktivne članice razvitega in demokratičnega zahodnega sveta, k čemur smo vselej stremeli.

V tem času so se popravljali in izboljševali tudi odnosi z našimi sosednjimi narodi in državami. Z veseljem lahko ugotovim, da Slovenija hkrati ni nikoli imela tako dobrih in prijateljskih medsosedskih odnosov z vsemi štirimi sosednjimi državami in narodi, kot jih ima danes.

Tu, v Libeličah, sredi kraja stoji stara gasilska oprema. Ko so oktobra, pred 100 leti, Avstrijci zapuščali vas, so odpeljali s seboj gasilsko brizgalno. Naslednje poletje so domačini sklenili, da jo z ukano pripeljejo nazaj. To je povzročilo veliko zamere, dokler ni občutek Libeličanov za solidarnost in pomoč premagal napetosti, tako da se, kot mi je bilo rečeno, v času gasilskih proslav ta gasilska oprema prepelje tudi na avstrijsko stran.

V tem duhu, v duhu sosedstva, prijateljstva, v evropskem duhu sprave je pred dvema letoma na najino pobudo z avstrijskim zveznim predsednikom in prijateljem Van der Bellnom v Celovcu prvič v stoletni zgodovini potekala skupna obeležitev koroškega plebiscita.

Na proslavi v deželnem dvorcu se je avstrijski predsednik v slovenskem jeziku opravičil za zamude pri izpolnjevanju 7. člena avstrijske državne pogodbe. To je bil enako velik zgodovinski in čustven dogodek, kot nekaj mesecev prej najin stisk roke z italijanskim predsednikom in prijateljem Mattarello pred spomenikoma na Bazovici na dan, ko je bil Slovencem v Trstu vrnjen Narodni dom.

V sto letih so tudi Libeliče dokazale, da so med ljudmi v resnici pomembni odnosi, ne meje. Med prijatelji meje niso v breme in med sovražniki meje niso v korist.

Hočem reči, da živimo Slovenci kot narod in Slovenija kot naša država verjetno najboljši čas naše zgodovine. Neposredno nam ne pretijo nobene grožnje, v evropski družini še lažje skrbimo za razvoj naše narodne, jezikovne, kulturne in vsake druge identitete.

Spoštovane gospe in gospodje,

kljub temu vedremu pogledu na te naše zgodovinske dosežke, sem dolžan kot predsednik republike jasno in glasno ponoviti naslednje opozorilo, ki ga dajem vse od začetka ruske agresije v Ukrajini: pred nami niso običajni časi in niso običajni problemi.

Od nas, od naših prijateljev, partnerjev, sosedov in zaveznikov bodo terjali posebno zrelost, posebno modrost, smelo in pogumno ukrepanje, a tudi veliko potrpežljivosti in strpnosti.

Napoved predsednika Putina, da bo napad na štiri nelegitimno in nelegalno Rusiji priključene ukrajinske pokrajine, razumel hkrati kot napad na Rusko federacijo in bo zavoljo tega opravičeval za obrambo vsa razpoložljiva sredstva, vključno z jedrskim orožjem, je zlovešča napoved, ki je ne smemo podcenjevati.

Je nespodobna in globoko nemoralna, politično in mednarodno-pravno nevzdržna. Kot predsednik Republike Slovenije sem dolžan ponoviti našo podporo suverenosti in teritorialni integriteti Ukrajine.

Ne priznavamo in ne bomo priznali poskusa Rusije za aneksijo ukrajinskega teritorija. Z našimi prijatelji, partnerji in zavezniki se bomo posvetovali, kako naj skupno še naprej pomagamo Ukrajini v pravičnem boju. Naša enotnost glede tega je tudi za nas življenjskega pomena.

Spoštovane gospe in gospodje,

nikoli nisem nehal verjeti v trajni mir in tudi sedaj ne, kljub grozeči vojni v bližini. Predvsem verjamem v mirno reševanje sporov in globoko v sebi upam, da se bo čimprej našla priložnost za ta način pravične ureditve spora tudi glede Ukrajine.

Nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost, vendar če bi se proti naši volji zgodilo karkoli takega, kar bi nas utegnilo ogrožati, si moramo kot narodna in državljanska skupnost zapomniti eno samo stvar, eno samo našo zgodovinsko izkušnjo. Med seboj moramo kljub razlikam med nami sodelovati in biti v odločilnih trenutkih enotni.

Osebno menim, da nas sedanja slovenska politična razhajanja in razlike nikakor ne bremenijo do te mere, da tega ne bi bili sposobni. Od tod kljub dolžnim skrbem izvira moje veliko upanje glede prihodnosti nas, naših otrok in njih otrok.

Slovenci si kot številni drugi narodi želimo mir in varnost in možnost za vsestranski razvoj. Prepričani smo, da ga z našo evropsko družino lahko navkljub vsem izzivom tudi omogočimo. S tem upanjem Libeličam in Sloveniji, naši ožji in širši, evropski domovini želim naslednjih 100 let miru.

Hvala za vašo pozornost.


Foto: Nebojša Tejić/STA


Foto: Nebojša Tejić/STA


Foto: Nebojša Tejić/STA