Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na slovesnosti ob odprtju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil slovesnost ob odprtju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam. Predsednik je imel na slovesnosti nagovor.

LJUBEZEN, NE SOVRAŠTVO

Spoštovani svojci žrtev,
drage Slovenke in Slovenci, doma in povsod po svetu,
spoštovane državljanke in državljani,
ekscelence,
gospe in gospodje.

Slovenski narod se je z ustanovitvijo lastne države vzpostavil kot nacija. Z odkritjem osrednjega državnega spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam se zdaj vzpostavlja kot zrela nacija.

Dobivamo osrednji prostor skupnega spominjanja. Narod, nacijo, zrelo nacijo konstituirajo skupni spomini. Kakršni smo, smo zaradi naših spominov. Ne gre za to, da so enaki, enotni ali celo isti. So pa skupni. Zdaj stojimo na ramenih teh spominov in se skupaj oziramo naprej.

Gospe in gospodje.

Zdi se, kot da je slovenski narod zgodovina močno in surovo preizkušala, ali je naposled dorasel, da skrbi zase in skupaj z drugimi za sodoben svet. Nad nas se je spravljala tujčeva roka, prizanesla si nista niti brata Slovenca.

Pot v nacionalno in politično svobodo je bila dolga, prepojena z odtekajočim življenjskim sokom in grenkimi žalostnimi solzami. Ob njej so na eni ali drugi strani poti ali pozabljeno daleč od nje, ostajale žrtve.

Zdaj smo odmeve vseh njihovih trpečih duš končno simbolno poklicali k zadoščenju, pokoju in spokoju na skupnem mestu.

In zdi se mi, kot bi od njih slišal docela iskren apel – nikoli več vojne, nikoli več bratomorne vojne. Kot bi odzvanjali Prešernovi verzi. »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.«

Gospe in gospodje.

Potemtakem, ta spomenik vabi vse nas, vse Slovenke in Slovence k pomiritvi in spravi.

Postavljen je v spomin na vse padle žrtve vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov.

Na:

• žrtve prve svetovne vojne,
• borce za severno mejo in koroških borcev,
• borke in borce uporniškega TIGR-a,
• padle borke in borce narodnoosvobodilnega boja,
• žrtve revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja,
• žrtve zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter
• žrtve vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991.

Prizadeval si bom, da bi bilo to nekje ob spomeniku tudi zapisano.

Čeprav bo ta osrednji državni spomenik najprej spominjal na vse žrtve in mrtve, bo v metaforičnem smislu pravzaprav nagovarjal vse žive, ki bomo postali pred njim. Nagovarjal nas bo k sožitju, razumevanju, odpuščanju, sodelovanju, miru in spravi. Znotraj našega naroda in z drugimi.

Spomenik vabi k refleksiji, k razmišljanju. Nihče ni dolžan, da vabilo sprejme. Vsak naj ravna po svoji vesti in svobodno.

Tudi glede tega spomenika in njegovih sporočil. Pravico jih ima razumeti po svoje. Vendar se mi zdi, da obstoji neka metafizična, globoko človeška dolžnost, da nihče nikogar ne sovraži.

Ali, če si glede tega pomagamo s Kocbekom - sveta jeza je razumljiva in celo nujna. Toda hkrati Kocbek opozori, »da bi bilo dobro, ko bi bilo med nami manj sovraštva, tega gluhega in v zemljo zabitega nagona«.

Gospe in gospodje.

Strašno sem ponosen, da sem Slovenec. Ne zato, ker bi čutil večvrednost v primerjavi z drugimi narodi. Marveč zato, ker ne čutim absolutno nikakršne manjvrednosti.

Brez strahu zdaj moj narod, nacija, ki ji pripadam, na ramenih preteklosti svobodno in zavzeto gleda izzive prihodnosti. Obstali bomo, ker se navzlic vsemu kreganju ne sovražimo.

Našim otrokom bo to strašno čustvo prihranjeno. Vzgajani bodo za sožitje, spoštovanje in sodelovanje.

Skozi več kot dva tisoč let človeške civilizacije in kulture svetijo Antigonine besede: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.«

To je spomenik ljubezni.






Foto: STA/Nebojša Tejić


Foto: STA/Nebojša Tejić