Predsednik republike: Sodelovanje vseh za vse je danes neizogibna nujnost

Predsednik republike Borut Pahor se je z gospo Tanjo Pečar udeležil osrednje proslave od dnevu Rudolfa Maistra v Kamniku. Predsednik republike Borut Pahor je imel na proslavi tudi slavnostni govor v katerem je spomnil na Maistrov pogum, voljo in vizijo, ki naj nas navdihujejo tudi danes. Dejal je, da bi danes premagali težke čase, sicer ni potrebna vojaška sila, pač pa moč naše politične enotnosti in odločnosti. »Sodelovanje vseh za vse je neizogibna nujnost«, je poudaril predsednik republike.



Foto: Tamino Petelinšek

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na osrednji proslavi ob dnevu Rudolfa Maistra

Kamnik, 23. november 2013

Ko za posameznika, ali za narod, nastopijo težki časi je nemalokrat odločilnega pomena, ali prevlada pogum ali strah. Ali prevlada volja ali brezvoljnost. Ali navdihuje vizija ali hromi zbeganost. Skratka, ali prevlada up ali brezup. Seveda, pogum, volja in vizija za premagovanje težkih časov še niso dovolj. Ampak tudi strah, brezčutnost, in zbeganost zagotovo niso v nobeno pomoč. Ne vsakemu od nas in ne nam kot narodu in državi.

Zato naj nas vse skupaj spodbudim – ne sprašujmo se več, zakaj česa ni mogoče storiti, temveč se končno vprašajmo, kako je nekaj mogoče narediti. In potem to naredimo. To je tista prepotrebna zmagovalna miselnost, ki premaga težke čase. Značilna je za junake in za junaške narode. In Slovenci smo tak narod, čeprav se radi izgovarjamo, da nismo. Sicer včasih res dolgo oklevamo, vendar potem odločno storimo, kar je prav.

Zato smo skozi precej surovo zgodovino stali in obstali. Zato tudi v današnjih težkih časih ne oklevajmo več, temveč odločno ukrepajmo.

Ne nazadnje, danes slavimo prav to hrabrost, voljo in vizijo. Pred slabim stoletjem so odlikovale generala Rudolfa Maistra. Z vojaškim mečem je Maribor razglasil za slovenskega in na čelu svojih soborcev zavaroval severno mejo. Lahko bi bil tudi obupal nad tedanjimi povojnimi razmerami, ki z vidika določitve narodnostnega ozemlja za Slovence po večini niso bile ugodne. Vendar ni. Boril se je. In zmagal.

Zavoljo njega in borcev za severno mejo smo Slovenci znova napeli, ne pa popustili zgodovinski lok našega narodovega obstoja, vse do polne suverenosti. Da bi narodno in državno samostojnost končno tudi dosegli, smo morali potem, po Maistru, v naš bran še dvakrat poseči po orožju. V času druge svetovne vojne in vojne za samostojno Slovenijo. Kar trikrat v enem samem stoletju smo se morali izkazati s svojo vojaško upornostjo.

Da bi danes premagali težke čase, ni potrebna vojaška sila, pač pa moč naše politične enotnosti in odločnosti. V zadnjih petih letih krize, ki je preštevilne ljudi pahnila v hude socialne stiske, smo se vendarle dolžni dokopati do spoznanja, da nihče ne more niti živeti, niti uspeti na račun drugega. Tudi v političnem smislu ne. Miselnost, da je za uspeh enega koristen neuspeh drugega, je dokončno preživela.

V oklevanju glede reševanja mnogih nakopičenih težav smo prišli tako daleč, da preprosto ne ostane nič več prostora za običajno politično spotikanje. Ali bomo skupaj, vsi skupaj, sodelovali po najboljših močeh in uspeli, ali pa bomo sebično privoščili neuspehe drugemu, in končno propadli tudi sami. Ni več izgovorov za zbeganost. Kako bomo ravnali, je stvar naše suverene odločitve. Se bomo borili, ali se bomo vdali? Si bomo pomagali, ali si bomo nagajali? Na ta vprašanja moramo odgovoriti: sodelovanje vseh za vse ni več naša zgodovinska priložnost, temveč neizogibna nujnost.

Že pred časom sem dejal, da je kljub njeni siloviti gospodarski, socialni in moralni surovosti, sedanja kriza vendarle imela eno dobro lastnost. Prekinila je nekatere nevarne procese, ki bi v svojem nadaljevanju dokončno pohabili naše družbeno in državno telo.

Divje privatizacije, okoriščanja z gospodarsko in politično močjo, počasno a zanesljivo umiranje sleherne odgovornosti za ravnanje z javnim dobrim in podobne žalostne zgodbe tranzicije se končujejo. Še v pravem času smo vdahnili novo življenje ustanovam pravne države. Naj se z njihovimi odločitvami strinjamo ali ne, so se končno zganile in tudi one odgovarjajo pred sodbo zgodovine.

Prav tako smo končno, praviloma ko smo stopili skupaj, začeli s potrebnimi strukturnimi spremembami na gospodarskem in socialnem področju. Vendar smo storili premalo in prepočasi. Da bi dokončno premagali krizo, potrebujemo nov sveženj celovitih ukrepov za oživitev gospodarske rasti. Nekateri od teh ukrepov so strukturne narave in potrebujejo naj večjo mero sodelovanja in usklajenosti političnih in socialnih partnerjev.

Zlasti zaradi zunanjih okoliščin, ki so povezane z gospodarskim okrevanjem v območju Evropske unije in zlasti evra, si končno lahko vendarle predstavljamo luč na koncu tunela. Zaradi naše velike izvozne naravnanosti bi to utegnila biti točka preloma, ki nam daje veliko možnost, da se iz krize dokončno povlečemo. Toda, toda.

Če sem bil prej rekel, da je imela kriza eno dobro lastnost, naj nadaljujem. Tudi konec krize bi utegnil imeti eno slabo lastnost. Če bi se zlasti zaradi zunanjih okoliščin izboljšali naši gospodarski izkazi in bi se mi sami znova polenili v nekaterih nujnih strukturnih spremembah, bo to izboljšanje zelo kratkotrajno, vnovična kriza pa nas bi prizadela še veliko huje kot sedanja.

Zato je potrebno ob praktičnih in kratkoročnih ukrepanjih za oživitev gospodarske rasti premisliti in sprejeti dolgoročne ukrepe za povečanje naše konkurenčnosti, dostopnost in kakovost javnih sistemov, zlasti zdravstvenega in šolskega ter za uravnoteženost javnih financ. Potrebujemo državo - v smislu servisa državljanom - ki bo bistveno cenejša, bolj enostavna ter bolj prilagodljiva potrebnim spremembam doma in v svetu.

Morda smo že ali utegnemo v kratkem biti na točki preloma. Zelo pomembno je, kako se že danes obnašamo. Če bomo prehitro preveč zadovoljni s prvimi resnimi znaki oživljanja gospodarstva in se bomo znova zavlekli v komotnost, nas bo naslednja resnejša kriza prizadela še bistveno bolj, kot nas je ta.

Vem, da smo vsi, zlasti ljudje, ki so jih doletele velike stiske, naveličani krize in da si vsi želimo njenega konca. Toda, če ne bomo prav zdaj odločno uredili, ne samo za silo zakrpali, nekaterih ključnih sistemskih težav, bomo njihovo reševanje zgolj premaknili na pleča naših otrok. Zato prav zdaj potrebujemo ta pogum, voljo in vizijo, da nismo zadovoljni z majhnimi dosežki.

To je težja odločitev, toda pogumna in vizionarska. Ne bi bilo prvič, da bi jo bila naša politika in narod sposobna sprejeti in narediti. Toda ne bi bilo tudi prvič, da bi sprejeli lažjo in manj pogumno odločitev. Stvar je v naših rokah in v naši pameti.

Kot predsednik republike sem se za to drugič v svojem mandatu odločil povabiti na skupen sestanek vse voditelje slovenskih parlamentarnih strank. Hvaležen sem jim, ker so vsi na vabilo pristali. Skupaj bomo poskušali oblikovati dogovor o ukrepih strateške narave, ne samo za kratkoročno oživitev gospodarstva, temveč tudi za vse nujne strukturne spremembe, ki so pomembne za trajnejšo modernizacijo slovenske družbe in države.

Ko gre za pogumne odločitve, vsakdo od nas potrebuje vsaj malo spodbude. Vem, da je politika zapravila veliko vašega zaupanja. Toda kolikor ga je ostalo, ga potrebujemo zdaj za vašo spodbudo in podporo. Dejstvo, da ta moj poziv sovpada prav s ponosnim slavljenim pogumnega in odločnega generala Rudolfa Maistra, je zgolj simpatična zgodovinska vzporednica. Vendar že sama po sebi zelo navdihujoča.

Foto: Tamino Petelinšek/STA

Foto: Tamino Petelinšek/STA

Foto: Tamino Petelinšek

Foto: Tamino Petelinšek/STA