Pogovor predsednika republike Pahorja za tednik Mladina

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za tednik Mladina: »Bilo bi dobro, če bi obstajala jasnejša alternativa sedanji vladi«
Borut Mekina

S predsednikom republike Borutom Pahorjem smo se pogovarjali dan po slovesnostih v Italiji. Ob stoti obletnici fašističnega požiga Narodnega doma je italijanski predsednik Sergio Mattarella s Pahorjem podpisal dokument o prenosu lastništva zgradbe v roke slovenske manjšine. Še pred slovesnostjo v Trstu pa sta oba predsednika položila venca k spomeniku bazoviškim junakom – simbolu fašističnega nasilja nad Slovenci, in k spominskemu obeležju na bazoviški fojbi – simbolu povojnega nasilja nad Italijani.

Gospod predsednik, najprej kompliment. Na konservativni strani našega političnega spektruma, na naši desnici, ste eden od politikov, ki se trudi ostati spoštljiv in odprtega duha.

V Sloveniji je veliko politikov odprtega duha. V vseh političnih taborih.

Če vas vprašam, ali ste tudi antifašist, bi vas spreletela misel, ali se lahko tako opredelite, da morda ne bi delovali pristransko?

Jaz sem antifašist.

Lahko rečete tudi smrt fašizmu?

Seveda. Razumem to geslo prejšnjega stoletja, ki je navdihovalo mnoge ljudi, ki si jih je ta totalitarizem želel pokoriti ali izbrisati. Tudi sam sem vzgojen v tem duhu.


Foto: Borut Krajnc/Mladina

Ko sva se zadnjič pogovarjala, se je pisalo leto 2016. Bil je deževen dan, nedelja, 1. julija, teden dni po referendumu o brexitu. Tedaj ste rekli, da vas skrbi tudi Slovenija. Da nazadujemo. Da vas skrbi porast nestrpnosti. Da če bomo dovolili, da se ta razrase, ne bo konsenza pri velikih projektih. Dejali ste, da vse pogosteje identiteto gradimo na negativen način. Danes, po štirih letih, tudi mi sedimo v anti-EU klubu. Premier žali EU-komisarje, pravi, da nam unija nič ne daje – Madžarska z višegrajsko skupino pa veliko. Se strinjate s to analizo?

No, v zadnjih letih je moja privrženost evropski ideji zgolj še narasla. Tudi v času krize sem to izkazoval: Evropska unija in njen obstanek sta življenjskega pomena za Slovenijo. Poleg tega se mi zdi pomembno, da Slovenija, tako kot je zapisano v naši zunanjepolitični strategiji, krepi svojo vlogo v jedrnem delu EU. Midva se dobro poznava: spomnite se, kakšnih zbadljivk sem bil deležen, ko sem rekel, da vidim Slovenijo v kompoziciji nemško-francoskega vlaka. Žal je danes EU na vseh ravneh šibkejša, manj vizionarska in učinkovita, kar pa ni razlog za pesimizem, temveč je dodatna spodbuda, da jo oživimo. Da ji omogočimo renesanso.

O vaših prizadevanjih ne dvomimo. Prepričani ste, da je mogoče z dvigom kulture dialoga narediti korak naprej, ostajate omikani in vljudni, drugi politiki pa hitro zaidejo v polje žaljivk. Po drugi strani pa se nam postavlja vprašanje, ali s to vašo nevtralnostjo krepite položaj negativcev.

Če ostaneva pri EU – v primerjavi z britanskim javnim mnenjem pred brexitom je razpoloženje v Sloveniji drugačno. Tukaj imamo pomisleke glede učinkovitosti EU, ki pa se končajo na točki upanja, da bo te učinkovitosti več. Drugič, Slovenija ima – kar je težko in lepo hkrati – več evropskih identitet. Ima mediteransko, pa srednjeevropsko in osrednjejedrno. Vse te je treba negovati. Omenili ste recimo višegrajsko skupino. Razumeti morate, da je partnerstvo z njo omenjeno v zunanjepolitični strategiji. Sam podpiram, da vse te identitete krepimo, z našo vlogo na zahodnemu Balkanu vred. V vseh teh smereh se moramo truditi, zavedajoč se, da se vse začne pri sosedih. V primerjavi z vami, če tako rečem, sam ne vidim nekih prelomnih političnih dogodkov, ki bi nas selili iz jedrne Evrope v višegrajsko skupino. Z njo smo vedno sodelovali, a naši pogledi so bili vedno najprej usmerjeni v Berlin in Pariz.

Na zadnji skupni videokonferenci, ki jo je imel Janez Janša z Viktorjem Orbánom in Aleksandrom Vučićem, so se vsi strinjali, da je največji problem Evrope kulturni marksizem. To je teorija, ki jo je v Evropi propagiral norveški skrajni desničar Breivik ali ki jo promovira v nekaterih državah prepovedano identitarno gibanje. Pravite, naj zamahnemo z roko?

Kot predsednik republike sodelujem tudi z vlado, z njo moram sodelovati in seveda se s predsednikom vlade kdaj pa kdaj tudi ne strinjam.

Ja, ampak včasih je nestrinjanje treba tudi javno izraziti.

Ni skrivnost, da sva imela z Janšo precej različno mnenje o ograjah na zadnji proslavi. To je morda manj pomembna tematika, sem pa tedaj osebno prosil koordinacijski odbor za pripravo proslave in generalnega sekretarja vlade, naj ograj ne postavijo tako, kot so jih, ker je bilo to politično in kulturno napačno. Recimo.

Ampak teh incidentov je zelo veliko. Vsak teden je eden na sporedu. Najbolj sveža je Janševa izjava o Srebrenici, o tem, da je tam do pokola prišlo zaradi komunistične ideologije. Verjetno ne morete tukaj ostati tiho.

Sam sem vse povedal v svojem zadnjem nagovoru žrtvam tega genocida. Že v drugo so me organizatorji prosili, da to naredim, če ste opazili. Ob dvajseti obletnici tega genocida je bil moj govor o spravi zelo odmeven, prebral sem ga na kraju zločina v bosanskem jeziku. In tudi tokrat sem se odločil, da prek videokonference nagovorim žrtve. Pri teh stvareh je treba biti zelo previden, se strinjam. Tako poskušam ravnati tudi sam. Vsakomur izmed nas se lahko sicer nehote zgodijo spodrsljaji.

Spodrsljaj? Kar je Janša dejal, ni bil nehoteni spodrsljaj. Na Twitterju je dvakrat obdelal svojo misel in potem o njej, o neki svoji teoriji, razpredal še v parlamentu.

Ne, ne. Pravim samo, da se spodrsljaji lahko zgodijo in da je treba biti previden.

Še enkrat, tvit o Srebrnici ni bil spodrsljaj.

Kakšno je moje stališče do tega dogodka, je znano, večkrat sem ga izrazil, sem konsekventen. Ne smete pozabiti, da sem sprejet kot prijatelj Bosne. Bosanci nam na tem področju tudi zaupajo.

Ampak ne gre za vas, vi predstavljate Slovenijo, tudi Janša jo. Janša se ne bo opravičil. Ne čutite potrebe, da bi se vi opravičili za Janševo žalitev, v imenu države?

Sam sem to storil s svojim govorom. Bil je skrbno pripravljen, kot celota, in nimam kaj dodati.

Poglejte, gospod Pahor. V Sloveniji se mnogim zdi, da počasi izgubljamo bitko za demokracijo. Zdi se nam, da odpovedujejo vsi nadzorni mehanizmi – policija, mediji, sodna veja oblasti, tožilstvo. In moram reči, da je to še toliko bolj boleče, ker se včasih zdi, vsaj kot lahko razberemo s socialnih omrežij, da ste vi odsotni. Da ste nekje drugje. Da tega ne vidite.

Želim, da je predsednik republike steber politične stabilnosti, nekdo, ki govori z vsemi in se trudi iskati tisto, kar nam je skupno. Bolj kot sama erozija demokratičnih institucij me v tem trenutku skrbi huda erozija politične kulture. Oba to veva – preden pride velik val, se morje vedno nekoliko potegne nazaj. Po eroziji politične kulture lahko sklepate, da bo zares lahko prišlo do nekaterih procesov, ki bi nas morali tudi v formalnem pogledu, z vidika demokracije, skrbeti in ki lahko ogrozijo človekove pravice, neodvisnost in svobodo medijev. Kje sam konkretno vidim veliko vprašanje, ki dejansko ogroža perspektivo formalne demokracije v Sloveniji? To je neuresničitev odločbe ustavnega sodišča o spremembi volilnega sistema. Če do 21. decembra državni zbor naloge, ki mu je naložena, ne bo opravil, bo lahko prišlo do suma v veljavnost naslednjih volitev in do pravega političnega kaosa. Vsi problemi, o katerih zdaj razpravljamo ali ki jih zdaj izražajo protestniki, bodo v primerjavi s tem manj pomembni.

Pravnikov sicer ni strah, da volitve po starem sistemu ne bi bile legalne.

Glejte, z njimi sem se veliko pogovarjal in mi je jasno, da če do 21. decembra novela ne bo sprejeta in če bom moral razpisati predčasne volitve po starem zakonu, bo to še sprejemljivo in manjše zlo. Ne bi pa rad podcenjeval tega problema.

In drugič, iz zgodovine vemo, da so se najhujše stvari zgodile navkljub polno delujoči demokraciji in legalnim in legitimnim volitvam.

Vztrajam, da je to, kar sem poudaril, bistveno. Boste videli. Kolikor lahko spremljam vaše pisanje, mu ni mogoče očitati skrbi, da se družba ne bi še naprej krepila in razvijala v demokratični smeri. Na splošno so to tudi moja stremljenja. Morate pa razumeti, da je to posamično vprašanje glede volilnega sistema ustavni in politični problem par excelence. Če bo recimo prišlo do predčasnih volitev brez sprememb, kot jih nalaga ustavno sodišče, bi bil sum veljavnosti volitev utemeljen in stvari bi se izrazito poslabšale. Pa še eno stvar bi rad poudaril, ko govorimo o eroziji demokracije v zadnjih mesecih. In to v prid tega, da ti procesi morda niso tako surovi, ultimativni in enosmerni. Slovenija ni razglasila izrednih razmer v času epidemije. Štirinajst držav EU pa jih je. Na to sem precej ponosen.

O epidemiji bi kasneje … glejte, razglasitev izrednih razmer in njihov pomen se od države do države zelo razlikujeta.

Imate prav. Ampak, ampak.

In ne vem, ali se lahko s tem vašim stališčem do ukrepov ob epidemiji strinjam. Vemo, da ste vi glede tega vlado večkrat pohvalili …

… da, iskreno. Vlada je v težkih razmerah prevzela vodenje države, mislim, da se je dobro znašla, in kritiki bi ji morali priznati, da o njenih uspehih govorijo pač številke. Vem, da je afera z maskami vladi vzela nekaj pomembnega zaleta, pričakujem, da bodo pristojni organi to preiskali in našli odgovore na vprašanja, ki nas vznemirjajo. To je pomembno tudi za avtoriteto vodenja skozi krizne razmere. Meni je ljubo, da se z gospodom Janšo pogosto slišiva in posvetujeva, zaradi razmer celo več, kot je bila to navada v preteklosti z drugimi premieri. Gospod Janša bi se moral vzdržati kakšne izjave ali ravnanja, ki poglablja nezaupanje. To moram reči. Žal mi je, da se to prepogosto dogaja. Vendar moramo spet ugotoviti, da je dobil mandat in je odgovoren za svoja ravnanja.

Še enkrat, govorimo o vas. Aleksander Čeferin je nazadnje za Mladino dejal – domnevno je citiral Alighierija – da je najtemnejši del pekla rezerviran za tiste, ki v času moralne krize ostanejo nevtralni.

Oglasil sem se s številnimi govori v času epidemije, s poslanicami, začel sem podeljevati jabolko navdiha, s katerim poskušam spodbujati ljudi, da se držijo ukrepov in da ne obupajo. Ko govorite o mojih družbenih omrežjih – tam je teh mojih pozivov k strpnosti in solidarnosti veliko. Ste morda spregledali tudi moj nastop na dan razglasitve pandemije, kjer sem napovedal marsikaj, kar se je tudi zgodilo?



Foto: Borut Krajnc/Mladina

Ta vlada je v času pandemije odstavila dva direktorja NIJZ. Protestirali so epidemiologi in poudarili, da jih politiki ne upoštevajo. Janša je javno dejal, da slovenski stroki ne verjame. Sebe je postavil v središče pozornosti. Posledica tega, da politika v času epidemije sprejema zdravstvene odločitve, vodi k zavračanju. Tudi zavračanju ukrepov. Vi pravite, da se je politika odlično odzvala. Predvsem bi se morali zahvaliti ljudem, da so navkljub tej politiki zdržali, se vam ne zdi?

To sem storil večkrat. Jutri bom podaril jabolko navdiha komunalnim delavcem za njihov prispevek k temu, da je v času epidemije Slovenija ostala urejena dežela. Ker sem želel poudariti vlogo NIJZ, sem tudi njihovim zaposlenim podaril jabolko navdiha, ta institucija je v času Šarčeve in Janševe vlade po svojih najboljših močeh opravljala svoje delo. Ampak ko govoriva o stroki in politiki, morava vendarle priznati, da je na koncu politika tista, ki sprejema odločitve. Ne pa stroka. Ne me sicer pri tem napačno razumeti: v demokraciji je treba javne debate voditi na način, da ne pride do fundamentalnega nezaupanja ali v stroko ali v politiko. Ta dilema je prisotna pri vseh krizah, vse do finančnih, kjer je tudi veliko strokovnih mnenj.

Sedaj govorite, kot da je vse bolj ali manj normalno. Seveda je prav, če je predsednik republike politično nevtralen. A dokler ena izmed opcij ne gre na polje prepovedanega. V zgodovini je vrsta primerov imperialističnih politik, ki se začnejo širiti zunaj parlamenta, ki si sprva podredijo ali politizirajo medije, policijo, tožilstvo. In v teh primerih vljudnost, popuščanje, diplomatska kritika v neformalnih razgovorih nimajo učinka.

Na dan, ko sem podelil mandat Janezu Janši, da postane mandatar, sem povedal vse tisto, kar se je v naslednjih mesecih tudi zgodilo oziroma na kar so mnogi opozorili kot nesprejemljivo. In potem sem to povedal še večkrat. V tem smislu nisem nevtralen. Ne tajim svojih političnih ali moralnih stališč, jih pa poskušam izreči na način, ki ne odbija. Skratka, trudim se po svojih močeh. Ne morete nekomu, ki je 30 let v politiki, očitati, da je brez stališč. Ne nazadnje sem dobil devet volitev, devetkrat sem moral ljudi prepričati. Menim, da ljudje tudi cenijo, da se trudim biti predsednik vseh.

Trideset let ste v politiki, pravite. Malce ste se zdaj dvignili v višave, česar izkušen politik ne smel storiti.

Hočem reči, da po takšni karieri človek, poleg idealov, ki jim streže, dobi tudi veliko izkušenj, morda celo določeno mero modrosti.

Politika je specifičen poklic. Če ga človek predolgo opravlja, lahko tudi oslepi. Rad bi poudaril en primer. Sporni zakon o RTV je napisala prva Janševa vlada. Potem je prišla vaša vlada z obljubo, da bo zakon spremenila, a na podlagi širokega konsenza. Problem je, da ste vi iskali konsenz med levico in desnico v parlamentu. Videli ste le stranke. Pozabili ste, da obstaja še civilna družba, ki ji je prej RTV pripadala.

Meni je popolnoma jasno, da je strankarsko življenje le manjši del življenja v družbi in državi. Da, drži, imamo tudi mnoge neodvisne institucije, civilno družbo in RTV Slovenija. Pred časom sem sprejel njihovo delegacijo in bil pozoren na njihove pripombe in pričakovanja. V tem smislu bi jih rad podprl. Pri napovedanih spremembah medijske zakonodaje je po mojem mnenju glavno vprašanje, kako ohraniti javno radiotelevizijo tako, da bo ostala dejansko javna. V preteklosti marsičesa nisem storil, ne pozabite pa, da sem v času svoje vlade dvignil RTV-naročnino, kar ni bilo lahko.

Ali ni zanimivo, zgolj desne vlade so v Sloveniji sposobne pisati medijsko zakonodajo.

Sprejmem to kritiko. Toda sam sem vlado prevzel v času, ko je šlo Sloveniji trikrat slabše kot sedaj, bili smo na začetku finančne krize, pojavila so se moralna vprašanja z odkritjem Hude Jame, odnose s Hrvaško smo imeli popolnoma neurejene in moral sem izbrati prioritete. Številne stvari zato niso bile narejene, med njimi tudi medijska zakonodaja.

Preidiva sedaj k včerajšnji slovesnosti v Trstu. To temo bi rad odprl z analogijo. Leta 2010 ste naredili podoben korak. Če se spomnite, ste tedaj hkrati obiskali Hudo Jamo in zapor Stari pisker, kjer so nacisti ubijali talce.

Da, da je do tega dogodka prišlo, sem sprva moral pridobiti zaupanje širše javnosti, sprejeti je bilo treba zakonodajo, s katero smo uredili nekatera vprašanja grobišč. Šele po tem je bil tedanji nadškof Stres pripravljen storiti ta korak. Ko je torej videl, da si oblast res prizadeva za spravo. Kaj ste hoteli reči?

V tistem dejanju je tudi šlo za nekakšno nenavadno trgovino. Povojne poboje ste uravnotežili z zločini nacistov. Domobranci so bili recimo izpuščeni. In tudi včeraj je prišlo do nenavadnega quid pro quo. Je bilo to potrebno?

Boste videli. Vprašanja so težka, a če se zanesem na svoj moralni kompas, sem miren. Oba, jaz in italijanski predsednik Mattarella, sva ob tem imela ves čas občutek, da delava nekaj dobrega. Ni sicer nujno, da bo ta poteza sprejeta enoznačno v obeh državah – tudi Mattarella je bil deležen številnih napadov v Italiji –, a oba sva res iskreno verjela v pravilnost dejanja, in če ne bi, nam tudi drugi, ki so sodelovali pri organizaciji dogodka, tega mandata ne bi zaupali. Ne smete tudi pozabiti, da sem sam rojen v tistih krajih. V bližini Bazovice sem preživel otroštvo, tam je moj humus. Moja družina je zaradi fašizma trpela, še danes čutimo – ne da bi šel v osebne podrobnosti – posledice njihovega nasilja. Moj nono, ki je bil član italijanske komunistične partije in je delal v kamnolomu v Trstu, mi je privzgojil, da moramo biti ponosni – a da je treba ponos pustiti tudi drugi strani. Brez tega zgodovinskega vedenja ne bi šel tako daleč.

Mnogi so pričakovali tudi vsebino. Recimo, da bi Italija poleg komemorativne formalnosti omenila ali dala kakršenkoli pomen poročilu slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o odnosih med narodoma do leta 1956.

Seveda pričakujemo, da bo Italija pozorneje brala to poročilo, predvsem pa, da ga bo upoštevala. A kar sva midva včeraj naredila, je bilo v duhu tega poročila. Ne mislim, da v tisti fojbi na Bazovici, po tem, kar vemo, dejansko počivajo po vojni pobiti – v glavnem počivajo v drugih breznih, v Borovnici recimo ali pa v Istri, na Hrvaškem. Ampak mislim, da moramo imeti odnos do tega. Fascinantno je bilo tudi, da sva bila z Mattarello pri štirih junakih. Sam sem odraščal pri tem spomeniku, ki je bil porušen, popisan, spet postavljen, kjer so se zbirali uporni zamejski Slovenci. Naši štirje junaki še vedno veljajo formalno za teroriste. A če je Mattarella šel tja, je to neko konkludentno dejanje rehabilitacije. On je ustavni sodnik, zanj je bilo to tudi formalnopravno vprašanje. Sicer pa ste vsi videli le fojbe, ne pa, da nam je vrnjen Narodni dom v Trstu. A mislite, da je bilo to samoumevno?

Bi nam vrnili dom, če se ne bi poklonili fojbam?

Bi. Ta dogovor smo sklenili že pred tem. V pogajanjih je bilo sicer več prelomnih točk. Vse skupaj se je začelo med najhujšo zdravstveno krizo v Italiji. Ko sem neki večer videl, kako italijanska vojaška vozila odvažajo mrtve, sem se odločil poklicati italijanskega predsednika – pred tem sva si zgolj pisala. Med opornimi točkami pogovora sem si posebej označil, da naj ne omenjam Narodnega doma, sicer bi pogovor lahko izpadel neprimerno. Ko sem že končal pogovor, pa ga je on sam omenil. In takrat mi je bilo jasno, da nam ga bodo vrnili. In še ena stvar je. Sredi maja smo imeli videokonferenco z obema predstavnikoma naših manjšin, z našim generalnim konzulom in veleposlanikom. Tega nihče ne ve, zdaj bom to povedal za vašo revijo. Na mizi je bilo vprašanje, ali naj tvegamo, ali naj gremo do konca in naj zahtevamo lastništvo Narodnega doma, ali naj se zadovoljimo s kakšno drugo rešitvijo. Recimo, da bi nam Italija dom dala zgolj v najem.
Italija je torej sprva želela dom dati slovenski manjšini le v najem?

Ja, razmišljali so o tem. V pogajanji med letoma 2001 in 2017 so Italijani imeli v mislih vrnitev v najem, mi pa v last – kar zadeve bolj zaplete. Mi štirje smo potem na tisti videokonferenci sprejeli odločitev, da zavrnemo italijanski predlog po vrnitvi doma v uporabo in smo vztrajali pri vrnitvi v naravi. Italija je potem v to tudi privolila in ustrezno pripravila pogodbe. Šele po tej odločitvi se je začela razprava o izvedbi proslave, o fojbah in obisku štirih ustreljenih.

Imam dva pomisleka proti vašemu poklonu pri fojbi. Eden je vsebinski, drugi formalni. Če začnem pri vsebinskem: v razmerju med močnim in šibkim mora toleranco izkazovati močnejši, sicer gesta ne šteje. Kaj je torej Italija naredila, da si je pridobila vaše zaupanje?

Doberdob. Leta 2017 je Mattarella šel na odkritje spomenika padlim slovenskim fantom v prvi svetovni vojni.

Ampak to je bila soška fronta, ne druga svetovna vojna.

Seveda. Ampak gesta šteje. Že pred tem sem zaslutil, da želi Italija na vzhodu videti novo sosedo – Slovenijo. Ne le eno bivših republik nekdanje Jugoslavije, ampak nov subjekt. Včerajšnji dogodki so bili posledica razvijanja teh odnosov, tudi truda, ki ga je vanje vložil bivši predsednik republike, gospod Danilo Türk.

In še drug pomislek. Po drugi svetovni vojni so nemški ujetniki brez nadzora Rdečega križa umirali v vojaških taboriščih zaveznikov. Bi moral tudi poljski ali ruski predsednik položiti venec pred spomenikom nemškim vojakom – ki sicer obstaja? Ali pa Dresden. Zakaj se Velika Britanija ne pokloni ubitim nemškim civilistom?

S temi vprašanji sem se tudi sam ukvarjal in ugotovil, da so omenjene države nekatere korake v tej smeri vendarle storile. Churchill se je recimo v inavguralnem govoru po zmagi v vojni zahvalil vsem rodovom angleške vojske – razen enemu. Veste, katerega je izpustil? Letalskega. Zakaj? Zaradi Dresdna. Načelnik štaba letalskih sil je bil v javnosti nezaželen.

Če imate pri sebi razčiščene pojme glede zgodovine …

… nimam …

… potem bi vas rad še to vprašal. Holokavst. Je bil eden ali jih je bilo več? Janša in njemu podobni namreč potem naredijo še en korak naprej. Pravijo: Tudi komunisti so počeli enako. Ne obstaja le en holokavst, obstaja več holokavstov. Je holokavstov več?

Hodim na spominska srečanja enega holokavsta. Letos sem bil v Auschwitzu, s seboj sem peljal gospoda in gospo, ki sta Auschwitz preživela, to je bila moja delegacija. Bil sem v Jeruzalemu, kjer smo se spominjali enega holokavsta. Nikoli nimam pomislekov, da ne bi rekel, da je bilo dvajseto stoletje stoletje treh totalitarizmov. A ti totalitarizmi so se med seboj razlikovali. Bolj kot to pa bi rad poudaril nauk za naprej. In to je, da je demokracija edini način, s katerim moramo reševati odprta vprašanja. Zato sem tudi v svojem govoru na zaprtem Kongresnem trgu poudaril, da je treba demokracijo in vse njene prvine zdaj gojiti bolj kot kadarkoli. Demokracija nam je prinesla tudi državo, in samo če jo bomo negovali, bomo državo tudi obdržali. In še nekaj. S kančkom dobre volje bi lahko zdaj Slovenijo pripeljali med najboljše države v Evrope pri soočanju s koronakrizo. S primernimi ukrepi in projekti bi jo lahko jasneje usmerili v zeleno digitalno prihodnost. Ker pa se zapletamo zaradi izjav predsednika vlade in tudi izjav njegovih oponentov, spuščamo priložnosti, ki so nam dane.


Foto: Borut Krajnc/Mladina

Do Šarčeve vlade ste bili veliko bolj kritični kot do Janševe. Kritizirali ste jo, da ni zmožna izvesti širših strukturnih reform in da mora razširiti svojo koalicijo. Kakšne strukturne reforme zdaj vidite pri tej vladi – ki je dejansko nastala na hitro, brez velikih načrtov?

Ne spomnim se, da bi Šarca kdaj na tak način kritiziral, kvečjemu sem ga poskušal spodbujati. Če je bila to kritika, sem lahko kritičen tudi sedaj: mislim, da se je zaradi epidemije treba sedaj hitro in učinkovito odzivati. Čas teče, zmagale bodo tiste države, ki bodo posledice zdravstvene krize sanirale na najboljši način. In iz nje izšle še močnejše. Rad bi, da tukaj vlada in opozicija najdeta druga vprašanja, o katerih se bosta prerekali.

Kaj pa lahko vi naredite drugače, kot ste delali doslej, da bi izšli iz te politične krize?

Kakšna je vaša definicija politične krize?

Na ulicah so protesti, kot jih še ni bilo po osamosvojitvi.

Sam bi raje dejal, da imamo razmere povečane politične negotovosti, saj imamo vlado, za katero se zdi, da ima še vedno trdno večino v parlamentu. Na drugi strani pa je vedno sijajno, če imajo ljudje na volitvah alternative. Mislim, da bi bilo sedaj to pošastno nujno. Imeti moramo jasno alternativo, če gremo na volitve – kaj, s katerim voditeljem in kakšno drugačno vizijo razvoja Slovenije dobimo, če damo glas komu drugemu. Zato pravim, da bi bilo dobro, če bi obstajala jasnejša alternativa sedanji vladi. Ne mislim samo glede voditeljstva, čeprav je to conditio sine qua non, ampak tudi glede politične vizije, s katero namerava takšna alternativa uresničevati svoj program. Upam, da s to opredelitvijo, kot ste jo želeli, nisem presegel svojih pristojnosti.