Predsednik republike Borut Pahor na državni komemoraciji v spomin žrtvam ob 100. obletnici I. svetovne vojne

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in gospa Tanja Pečar sta se danes udeležila državne komemoracije v spomin žrtvam ob 100. obletnici I. svetovne vojne. Predsednik republike je imel na slovesnosti tudi slavnostni govor.


Foto: Daniel Novakovič/STA


Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v celoti:

Danes se spominjamo žrtev Velike vojne. Ko se je pred sto leti začela, nihče ni slutil, da bo to spopad svetovnih razsežnosti. Po vsestranskem razdejanju ji do tedaj ni bilo primere v človeški zgodovini. V duši civilizacije je pustila globoko brazgotino. Zato po njenem koncu nihče ni hotel verjeti, da je bila to šele prva svetovna vojna.

Razumljivo. Desetine milijonov mrtvih in ranjenih je vendarle nemo zahtevalo trajen mir kot moralno opravičilo za milijarde pretečenih solz žalosti in trpljenja. Toda zgodilo se je prav nasprotno. Komaj dve desetletji kasneje je zemljo prepojila sveža kri nedolžnih ljudi. Druga svetovna vojna je bila tako strašna, da je zarosila strašljiv pogled na tragično zapuščino prve. Pogosto se zdi prva svetovna vojna zgolj kot apokaliptična uvertura v drugo.

Ta popačen vtis ustvarja podobo demonskega dramaturškega loka, v katerem naj bi bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo zaradi logičnosti zaporedja zgodovine sledila še tretja. Ta miselnost je naravno zatočišče nevarnosti za mir in opravičevanj uporabe sile. Odraža nemoč pred domnevno neizbežno usodo. Kot nevidni mračni duh se ovija tudi grobov žrtev prve svetovne vojne. Zato smo se danes, prav tu, zbrali, da to pogubno in strahopetno miselnost preženemo od tod in od povsod. Žrtve Soške fronte niso bile zgodovinska nujnost. Bile so žrtve napačnih presoj in odločitev.

Ali je torej vojna izogibna?

Je. Prepričanje v to je elementarnega pomena za mirno reševanje sporov. Vprašanje vojne ali miru je temeljno politično vprašanje. Je predmet izbire in odločitve. V tem smislu je vojna izogibna. Na današnji državni komemoraciji v spomin žrtvam ob 100. obletnici prve svetovne vojne tega vprašanja ne zastavljam strogo pravno ali politično, temveč najprej in predvsem moralno. Kaj moralno upravičuje vojno, razen samoobramba pred njo? Nič.

Dejstvo, da smo bili in smo še priče vojn, še ne pomeni, da so neizogibne. Pomeni samo, da moramo znova in znova o tem razsojati in odločati. Zato vedimo. Ko se vojna začne, se ne začne zato, ker je to neizogibno. Vojna se začne zato, ker se je nekdo, ki bi jo lahko preprečil, odločil drugače. V tem smislu čas miru ni samo čas, ko ni vojne, temveč tudi čas, ko se zavestno trudimo odpravljati razloge ali izgovore zanjo.

Če je uporaba sile v elementarno moralnem smislu zavržna, potem se moramo truditi mir izkoristiti za neomajno vero vanj. S svojimi ravnanji, presojami in odločitvami moramo dokazati, da nobeno od vprašanj, ki jih zastavlja človekov in družbeni razvoj, ne postavlja pod vprašaj miru samega. Zgolj v tem primeru bodo imele žrtve vseh vojn, tudi prve svetovne vojne, svoje posthumno zadoščenje in spokoj.