Mnenje predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o stanju pripravljenosti Slovenske vojske

V skladu z drugim odstavkom 107. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 223. člena Poslovnika Državnega zbora, dopisom št. 200-03/16-0007/10, z dne 25. 4. 2016 in vsebino sklepa Državnega zbora Republike Slovenije št. 200-03/16-0007/9, z dne 25. 4. 2016, s katerim je Državni zbor Republike Slovenije zahteval, da predsednik republike v roku 3 dni izreče mnenje o stanju pripravljenosti Slovenske vojske, vam pošiljamo mnenje Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja o navedenem vprašanju.

Državni zbor je na 31. izredni seji 25. aprila 2016 sprejel sklep, da zahteva na podlagi 107. člena Ustave RS in prvega odstavka 223. člena Poslovnika Državnega zbora, da predsednik Republike Slovenije v roku 3 dni izreče mnenje o stanju pripravljenosti Slovenske vojske.



Povzetek

Slovenska vojska je že tretje leto zapored na najnižji ravni pripravljenosti delovanja. Ocenjujem, da moramo tudi zaradi poslabšanja mednarodnih varnostnih razmer in naših nalog v zvezi NATO sprejeti ukrepe za izboljšanje ravni njene pripravljenosti. Predlagam, da to storimo v okviru posodobitve celotnega nacionalnega varnostnega sistema. Pozivam, da o tem dosežemo strokovno in politično soglasje.

Za ohranitev in okrepitev varnosti države v širšem smislu je odločilnega pomena ukrepanje za trajnejše gospodarsko okrevanje in boljši življenjski standard ljudi. Za ohranitev in okrepitev varnosti države v ožjem smislu je odločilnega pomena posodobitev celotnega varnostnega sistema in Slovenske vojske kot njenega vojaškega stebra.

Uveljavitev potrebnih ukrepov bo ohranila in okrepila varnost Republike Slovenije in povečala njeno sposobnost za soočanje z zahtevnimi varnostnimi izzivi sodobnega sveta.


Konec marca letos sta mi ministrica za obrambo Andreja Katič in načelnik generalštaba Slovenske vojske dr. Andrej Osterman predstavila poročilo o pripravljenosti Slovenske vojske za leto 2015.
Poročilo vsebuje zaskrbljujoče ugotovitve in ocene. Tako sem bil kot vrhovni poveljnik obrambnih sil že tretje leto zapored dolžan javnost uradno obvestiti, da je Slovenska vojska na najnižji ravni sposobnosti delovanja.


V Poročilu, ki ga je pripravil generalštab Slovenske vojske, sta namreč dve pomembni oceni. Ocena o pripravljenosti vojske za delovanje v miru in ocena o njeni pripravljenosti za delovanje v krizi ali vojni.
V Poročilu je

• pripravljenost za delovanje v miru ocenjena s povprečno oceno zadostno.
• pripravljenost za delovanje v krizi ali vojni pa je ocenjena s povprečno oceno nezadostno.

Pripravljenost določajo popolnjenost enot s kadri in opremo, usposabljanje, stanje in sodobnost vojaške tehnike ter vzdržljivost delovanja, ki jo opredeljujejo zaloge. Ti dejavniki so v sedanjem stanju Slovenske vojske kritični.


Mirnodobna sestava Slovenske vojske je bistveno pod obsegom, določenem s srednjeročnim programom. Njena popolnjenost je iz skoraj 100 odstotne v letu 2011 padla na 85 odstotkov v letu 2015. Od tega se je število vojakov zmanjšalo za četrtino. Bistveno nižja popolnjenost enot vpliva na obseg in vzdržljivost opravljanja nalog, zato jo ocenjujem kot kritičen dejavnik pripravljenosti Slovenske vojske.

Popolnitev enot s posamezno vrsto oborožitve, glede na veljavne formacije, ni ustrezna. Pri skupinski oborožitvi je kritična nepopolnjenost s srednjimi kolesnimi oklepnimi vozili, kar onemogoča oblikovanje srednje bataljonske bojne skupine. Ravno tako kritična je popolnjenost s protioklepnimi sistemi. Zmanjšala se je raven strateških zalog streliva, minsko eksplozivnih sredstev in raket.

Slaba je tudi popolnjenost s taktično zaščitno opremo, opremo za bivanje na terenu in preživetje ter opremo za vzdrževanje telekomunikacijskih sredstev. Vozni park je iztrošen, s tretjino vozil nad življenjsko dobo.


Pripadniki mirnodobne sestave ne dosegajo zahtevanih standardov usposobljenosti v celoti. Usposabljanje je bilo zaradi pomanjkanja finančnih virov usmerjeno predvsem v posameznika, enote za mednarodne operacije, odzivne sile in enote, ki so dosegale končne operativne zmogljivosti. Ostale enote imajo nižjo prioriteto.

Še dodatno se je zmanjšala usposobljenost pogodbene rezerve. Podatki o številu izvedenih vaj, dni na terenu ter izstreljenih nabojev glede na potrebno usposobljenost, so zaskrbljujoči. Pomemben je tudi podatek, da za izvajanje usposabljanja Slovenska vojska še naprej posega v strateške zaloge streliva. Pozitivno pa je večje število vaj in usposabljanj s tujimi oboroženimi silami in izvedba usposabljanj v tujini.


Kadrovska popolnjenost enot za vzdrževanje se je zmanjšala za polovico. Za desetino se je glede na leto 2014 zmanjšala realizacija vzdrževanja. Razpoložljivost materialnih sredstev je bila nižja kot leto poprej, znaša 70 odstotkov.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da je določen del vojaške tehnike že tehnološko zastarel, kar je kritično zlasti na področju komunikacijsko-informacijskih sistemov, kjer se ni dosegalo zahtevane povezljivosti v zavezništvu.


Pomemben dejavnik stanja v Slovenski vojski in njene pripravljenosti so njeni pripadniki in pripadnice, tako stalne kot rezervne sestave. So visoko motivirani pri usposabljanju in izvajanju nalog v mednarodnem okolju pri podpori policiji in sistemu zaščite in reševanja.

Ne glede na omejene vire in na oceno stanja opreme, ki jo uporabljajo, najdejo način za uspešno izvedbo nalog. Njihovo strokovnost in pripravljenost za izvajanje nalog nadgrajuje visoko usposobljeni podčastniški in častniški kader. Izkušnje posameznikov in enot v mednarodnem okolju, tako na operacijah kot na vajah, so dodaten argument za ugotovitev, da je človeški dejavnik ključen in pozitiven gradnik Slovenske vojske in stanja v njej.


Ključen dejavnik zniževanja pripravljenosti v preteklih letih in sedanjega stanja je zniževanje finančnih sredstev. Znižanje sredstev Slovenske vojske za več kot 40 odstotkov (s 453 na 267 milijonov evrov) v zadnjih petih letih je popolnoma onemogočilo njeno modernizacijo v skladu z načrti zmogljivosti, delež za investicije je upadel z 25 odstotkov na slaba 2 odstotka vojaškega proračuna.

Znižanje sredstev za usposabljanje in vzdrževanje za skoraj polovico je bistveno vplivalo na pripravljenost vojakov, enot in vojaške tehnike. Štiri petine finančnih sredstev so bile namenjene izključno osebju v vojski. Izpada finančnih sredstev ni mogoče več nadomeščati z dodatnim varčevanjem, organizacijskimi spremembami ali nižanjem standardov usposabljanja in vzdrževanja tehnike.

Najosnovnejši pogoj za nadaljnji razvoj Slovenske vojske je izvedba srednjeročnega obrambnega programa, ki ga je februarja letos sprejela vlada.

Kljub opozorilu o nujnosti dodatnih finančnih sredstev za potrebe Slovenske vojske in drugih nosilcev varnostnega sistema moram jasno poudariti, da ni neposredne korelacije med obsegom proračunskega denarja in ravnjo varnosti. V tem smislu moram ponovno podčrtati pomen temeljite, premišljene in transparentne strokovne podlage o podrobnem načrtu vlaganj države v posodobitev Slovenske vojske in varnostnega sistema v celoti.


Čeprav sem bil letos že tretjič zapored dolžan glede na ugotovitve letnih poročil nizko oceniti raven sposobnosti delovanja Slovenske vojske, je letošnja predstavitev Poročila zbudila bistveno več zanimanja zainteresirane in celo splošne javnosti. Nenazadnje ste me povabili, da o tem Državnemu zboru posredujem mnenje. To je mogoče pojasniti tudi z dejstvom, da se danes varnost ne zdi več tako samoumevna, kot se je to razumelo še včeraj. Prav zagotovitev miru in varnosti pa sta bistveni nalogi države. V takih, spremenjenih okoliščinah se torej zastavlja vprašanje o potrebnih ukrepih države za ohranitev visoke ravni varnosti, ki na splošno velja za našo državo.


V tem smislu kot predsednik republike in kot vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil pozivam vlado in parlament, vladajoče in opozicijske politične stranke ter strokovno javnost, da v najkrajšem možnem času oblikujemo strokovno in politično soglasje o ukrepih za posodobitev celotnega varnostnega sistema naše države in Slovenske vojske kot njenega obrambnega stebra.

To je zaradi omejenih razpoložljivih proračunskih sredstev izredno nehvaležna in težka naloga. Toda zaradi spremenjenih in nepredvidljivih varnostnih okoliščin v mednarodni skupnosti je to tudi neodložljiva naloga. Menim, da lahko le na tak način zagotovimo in okrepimo varnost naše države in dovolj brezskrbno življenje naših ljudi v njej. Menim, da lahko le na tak način zagotavljamo mir, tako z lastnimi razpoložljivimi silami kot v sodelovanju z obrambnimi silami zavezniških držav.


Takoj se mi zdi bistveno poudariti, kako je za uspeh političnega soglasja pomembna strokovna podlaga. Odločitev za vzdržno povečanje proračunskih sredstev za posodobitev nacionalnega varnostnega sistema je mogoča samo pod pogojem, da bosta politika in javnost trdno prepričani, da bo vsak evro premišljeno naložen v najbolj nujne in koristne izdatke za varnost. Brez tega strokovno premišljenega načrta posodobitve varnostnega sistema politični dogovor ni mogoč in tudi ni smiseln. Je pa nujen.


Za potrebe tega mnenja tvegam oceno, da je sedanji sistem nacionalne varnosti precej izčrpan in razvojno presežen. V vsakem primeru terja nekatere strukturne ukrepe za njegovo posodobitev. Ker pa smo priče poslabšanju splošnih varnostnih razmer v svetu, pa je posodobitev varnostnega sistema nujna in neizogibna. Je sestavni, neodložljivi del strateškega ravnanja države, da Slovenija ohrani in okrepi relativno visoko stopnjo varnosti države in ohrani življenjski stil odprte in svobodne družbe.

Pri odločitvi za posodobitev nacionalnega varnostnega sistema in Slovenske vojske kot njegovega vojaškega stebra je pomemben vzgib poslabšana ocena mednarodnih varnostnih razmer. Nekaterim tradicionalnim virom ogrožanja mednarodnega miru in varnosti se pridružujejo novi.


Ocenjujem, da Slovenija ni neposredno vojaško ogrožena. Menim pa, da je zaradi splošne poslabšanosti varnostnih razmer v sosedstvu Evropske unije in držav članic zveze NATO, zaradi okrepljenih posrednih in neposrednih terorističnih napadov in groženj v državah Evropske unije in NATO, zaradi poslabšanih odnosov zveze NATO z Rusko federacijo ter varnostnih razsežnosti humanitarne begunske in migrantske krize, Slovenija varnostno bolj izpostavljena.

Ta izpostavljenost je zaenkrat obvladljiva, vendar je nepredvidljivost političnih in varnostnih procesov v Evropi in svetu take narave, da bi zanašanje na zadostnost sedanje sposobnosti varnostnega sistema predstavljalo neodgovorno tveganje.


Pri tematiziranju svetovnih varnostnih razmer je potrebno vse bolj upoštevati globaliziranje zavedanja o družbeni neenakosti. V sodobnem svetu je družbena neenakost vse pomembnejša za razvoj političnih procesov prav zaradi globalnega ozaveščanja o njenih razsežnostih. To sproža nepredvidljive družbene premike ne samo znotraj držav temveč tudi med njimi. Družbena neenakost postaja pomembnejši sprožilec nevarnosti za svetovni mir od nesporazumov med državami.


Sprejemam tveganje za oceno o precejšnji verjetnosti za vnovično recesijo svetovnih razsežnosti. Ne gre torej za vprašanja ali se bo ponovila, temveč kdaj se bo ponovila. Dejstvo je, da ob izteku nedavne krize, ki je povzročila največje krčenje svetovnega gospodarstva po drugi svetovni vojni, prizadeti del svetovne skupnosti ni odpravil glavnih razlogov zanjo. Še več, skoraj nedotaknjene je pustil tudi povode zanjo - neregulirane finančne trge. Vsekakor se bo moral velik del razvitega sveta naučiti trajneje živeti z nizko stopnjo gospodarske rasti in temu prilagoditi filozofijo vodenja države. To je velik izziv tudi za Slovenijo. Z varnostnega vidika v širšem smislu je pomembno, da slovensko gospodarstvo pričaka novo gospodarsko krizo bolj robustno in pripravljeno.


Interes Ruske federacije je, da se ponovno uveljavi kot velika sila z odločnim in odločevalnim vplivom na pomembne mednarodne zadeve. Njen interes je zagotovitev prevladujočega vpliva nad državami, ki niso članice NATO v prostoru bivše Sovjetske zveze. Ruska federacija je dokazala svoje zmožnosti in pripravljenost uporabe vojaške sile za doseganje strateških interesov.

Nadaljuje s pospešeno modernizacijo oboroženih sil, prvenstveno za hitro delovanje v omejenih, lokalnih vojnah ali spopadih v svojem bližnjem sosedstvu. S hitrim in aktivnim posegom v spopade v Siriji je izkazala sposobnost delovanja tudi v širši regiji. Ruska federacija tudi v prihodnje ostala pomemben varnostni izziv Zahodu ter članicam NATO. To kažejo vojaške vaje velikega obsega, sklicane v kratkem času, demonstracija vojaške sile v zračnem in morskem prostoru Baltika, prikaz uporabe hibridnega delovanja ob vojaški zasedbi Krima.

Slovenija bo aktivno sodelovala pri dejavnostih zavezništva NATO, tako pri zagotavljanju varnosti državam, ki se počutijo neposredno ogrožene kot tudi pri dolgoročnejšem prilagajanju zavezništva na nova tveganja v našem strateškem okolju.


"Islamska država" in njeni privrženci v regiji bodo tudi v prihodnje povzročali in izrabljali nestabilnosti in vojaške spopade. Vojna proti ISIS bo dolgotrajna, srednjeročno pa ni pričakovati, da bo ISIS zapustila večji del pasu območja, ki ga obvladuje. V primeru nujnosti zapustitve aktualnih ozemelj bo iskala nova območja delovanja. Lokalni in regionalni odpor proti organizaciji bo ostal šibak in bo v veliki meri odvisen od zunanje pomoči. Konflikti v tem območju bodo še naprej zagotavljali pritisk beguncev in migrantov v evropski prostor.

Sestavni del delovanja ISIS in njej privrženih organizacij v evropskem prostoru bodo ostali pridobivanje kadra, radikalizacija privržencev v Evropi, usmerjeno vračanje tujih terorističnih borcev in njihovo teroristično delovanje. Dodatno tveganje pa lahko poveča še morebiten razpad ene ali več držav v regiji na podlagi sektaške pripadnosti.


Stabilnost in mir v regiji Zahodnega Balkana sta za slovensko varnost vitalnega pomena. Evropska perspektiva ter članstvo v NATO sta za države tega prostora pogoj mirnega reševanja težav in medsebojnega zagotavljanja stabilnosti. Še vedno odprta bilateralna vprašanja in zastoji pri gospodarskem, političnem in mednarodnem razvoju nekaterih držav še vedno ostajajo dejavnik tveganja.

To tveganje se lahko naglo poveča ob morebitnem ponovnem zaostrovanju begunske in migrantske krize v regiji. Vračanje tujih terorističnih borcev povečuje nevarnost medetničnih sporov. Slovenija mora tudi v prihodnje zagotavljati vso podporo krepitvi demokracije in evroatlantske perspektive državam Zahodnega Balkana ob hkratnem aktivnem prispevanju vojaških in policijskih zmogljivosti za stabilnost in mir.


Razvoj uporabe sile in pritiskov v sodobni mednarodni skupnosti je proizvedel t. i. hibridno delovanje. Odraža se v kombinaciji diplomatskih, informacijskih, vojaških, gospodarskih, finančnih in obveščevalnih aktivnosti.

V prihodnje se bomo soočali z vse bolj kompleksnimi strategijami, ki bodo prepletale klasične in nekonvencionalne, javne in prikrite metode. Izvajali jih bodo vojaški, paravojaški, iregularni ali civilni akterji.

Slovenija se bo morala zaradi novih oblik ogrožanja varnosti nanje pripraviti v konceptualnem, sistemskem in organizacijsko-kadrovskem smislu.


Pripravljenost Slovenske vojske za delovanje v miru (zahtevana pripravljenost) v letu 2015 je bila ocenjena s povprečno oceno zadostno. Pripravljenost Slovenske vojske za delovanje v krizi ali vojni (pričakovana pripravljenost) v letu 2015 je bila ocenjena s povprečno oceno nezadostno.

Slovenska vojska je pripravljena za izvajanje večine nalog v miru. V mednarodnih operacijah in misijah je sodelovala s povprečno 370 vojaki na dan, to je 5,2 odstotka Slovenske vojske, pri podpori policiji in civilni zaščiti pri migrantski krizi (500 vojakov na dan) ter pri aktivnostih reševanja in pomoči pri nesrečah.

Zaradi pomanjkanja kadrovskih in finančnih virov ter materialnih sredstev Slovenska vojska ni izgradila ključnih načrtovanih zmogljivosti zavezništva, to je srednje mehanizirane bojne skupine in posredne ognjene podpore, brez katerih ni zmogljivosti za delovanje v operacijah visoke intenzivnosti.

Bojno tehniko za izvajanje nalog je Slovenska vojska zagotavljala z združevanjem sredstev iz več enot, kar zaradi povečane uporabe še dodatno zmanjšuje bojno in ognjeno moč. S tem je utemeljena povprečna ocena ugotavljanja pripravljenosti za delovanje v miru, z največjimi odstopanji od meril pri zmogljivostih, sposobnosti za delovanje in vzdržljivosti.

Slovenska vojska je le delno pripravljena za izvajanje nalog v kriznih razmerah in vojni (potrebna pripravljenost); zmogljivosti, predvidene z obsegom in strukturo niso bile vzpostavljene. Prav tako popolnitev s kadrom, oborožitvijo, zalogami ter bojno in nebojno opremo ne zagotavlja potrebnih obrambnih zmogljivosti države.

Modernizacija Slovenske vojske s sodobno opremo ter nadomeščanje zastarele opreme je zaustavljena, obseg vzdrževanja tehnike in njena razpoložljivost in zanesljivost sta omejeni; glede opreme je Slovenska vojska na veliko področjih pod minimalnimi vojaško-strokovnimi standardi, ki zagotavljajo sposobnost vojaške organizacije za vojaško obrambo.

S tem je utemeljena tudi povprečna ocena ugotavljanja pripravljenosti za delovanje v krizi, neposredni vojni nevarnosti ali vojni.

Skupni dejavniki, ki utemeljujejo takšno oceno pripravljenosti Slovenske vojske, so popolnjenost enot s kadri in opremo, stanje opreme in njena razpoložljivost ter možen obseg usposabljanja.


Slovenska vojska se je v letu 2015 zmanjšala za dodatnih 540 pripadnikov stalne in rezervne sestave. Tako popolnjenost stalne sestave glede na splošni dolgoročni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 znaša 88 odstotkov, popolnjenost s pogodbeno rezervo pa le 36 odstotkov.

Tabela 1: popolnjenost mirnodobne sestave Slovenske vojskePopolnjenost Slovenske vojske glede na srednjeročni program se je od leta 2011 do 2015 zmanjšala za skoraj 15 odstotkov.

Tabela 2: popolnjenost stalne sestavePopolnjenost stalne sestave se je od leta 2011 do leta 2015 zmanjšala za skoraj 550 pripadnikov oziroma za več kot 7 odstotkov.


Tabela 3: popolnjenost pogodbene rezerve

Popolnjenost pogodbene rezerve se je od leta 2011 do leta 2015 zmanjšala za 890 pripadnikov oziroma za 55 odstotkov.


Tabela 4: popolnjenost mirnodobne sestave SV po strukturi

Ključen in kritičen podatek je, da se je od leta 2011 do leta 2015 število pripadnikov Slovenske vojske v statusu vojak zmanjšalo za skoraj 1200 ali za 25 odstotkov in s tem predstavlja 80 odstotkov znižanja v tem obdobju.


Realizacija vaj je bila tako kot leto pred tem v obsegu dveh tretjin načrtovanih. Število izstreljenih nabojev na vojaka se je v primerjavi z letom 2014 ponovno znižalo in sedaj predstavlja le petino zahtevanega. Število dni na terenskih vajah je vseeno bilo povečano.

Tabela 5: realizacija vojaških vaj

Realizacija vojaških vaj je bila 70 odstotna, pri čemer je bilo na teh vajah nekaj več pripadnikov Slovenske vojske, ki pa so povprečno dosegli enako število dni na terenu kot v letu 2014: pet in pol dni od povprečnega standarda sedem dni.

Tabela 6: strelska usposobljenost

Glede na povprečni standard 700 bojnih in 350 manevrskih nabojev je pripadnik Slovenske vojske izstrelil eno tretjino zahtevanega števila nabojev.

Tabela 7: finančna sredstva za izobraževanje v SV

Finančna sredstva za izobraževanje so se od leta 2011 do leta 2015 zmanjšala za 65 odstotkov.


Več kot tretjina vozil ima pretečeno življenjsko dobo. Lani je bilo takšnih vozil polovica; odstotek je boljši zaradi izločanja iz uporabe in ne nadomeščanja z novimi. Razpoložljivost vojaške tehnike se je zmanjšala za dodatnih 5% glede na lansko leto.

Tabela 8: stanje vozilKritično je stanje zlasti pri terenskih osebnih vozilih (več kot polovica s pretečeno življenjsko dobo) in tovornih vozil (ena tretjina s pretečeno življenjsko dobo).

Tabela 9: stanje zračnih plovilKritično je stanje helikopterjev Bell, ki se jim življenjska doba izteče do leta 2020.


V enajstih mednarodnih operacijah je v letu 2015 na dan delovalo skoraj 400 pripadnikov Slovenske vojske, ki so prispevali k miru in stabilnosti v svetu. V podporo zaščiti in reševanju ter policiji v migrantski krizi je bilo (2015 in 2016) vključenih nad 4000 pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske. Njeni helikopterji so v reševalnih nalogah opravili 44% več ur kot preteklo leto.

Tabela 10: udeležba na (mednarodnih) operacijah in misijah
Graf 1: razpoložljiva finančna sredstva glede na srednjeročni program Finančna sredstva za leto 2011 in 2012 so bistveno odstopala od sprejetega srednjeročnega programa za to obdobje. Srednjeročni program 2013-2018 je v prvih letih sledil že sprejetemu proračunu.

Graf 2: struktura finančnih sredstev po osnovnih kategorijahZaradi zmanjšanja finančnih sredstev se je delež izdatkov za osebje povečal s 57 na 80 odstotkov, sredstva za delovanje so ostala na istem nivoju, medtem ko so se sredstva za modernizacijo s 25 odstotkov znižala na 1 odstotek.


Graf 3: prikaz finančnih sredstev Slovenske vojske glede na strukturo in v deležu BDP Od leta 2010 do leta 2015 so se sredstva za obrambo znižala z 1,64 % BDP na 0.97 % odstotka BDP. Delež za Slovensko vojsko se je v tem obdobju znižal z 1.28 % BDP na 0.71 % BDP.


Tabela 11: Obrambni izdatki članic NATO
Graf 4: obrambni izdatki članic NATO kot odstotek BDP in izdatki za opremo kot odstotek obrambnih izdatkov
Tabela 12: odstotek obrambnih izdatkov članic NATO za infrastrukturo in ostale izdatke (Slovenija na predzadnjem mestu glede infrastrukture)
Tabela 13: odstotek obrambnih izdatkov članic NATO za osebje in vojaško opremo (Slovenija na zadnjem mestu glede opreme in na prvem mestu glede osebja).Graf 5: struktura obrambnih izdatkov SOPR 2016-2020
Tabela 14: obrambni izdatki SOPR 2016-2020Realizacija srednjeročnega obrambnega programa 2016 2020 je ključnega pomena za izboljšanje stanja v SV.


Na kritične razmere glede pripravljenosti je Slovenska vojska v svojih poročilih opozarjala že v preteklih letih. Tako je v poročilu za leto 2012 (pripravljeno v skladu s sedanjo metodologijo) zapisano, da bo nadaljnji tok zmanjševanja finančnih sredstev za obrambo dodatno negativno vplival na ohranjanje že doseženih operativnih zmogljivosti Slovenske vojske in razvoj načrtovanih. Učinkov nadaljnjega zmanjševanja finančnih sredstev ne bo več mogoče nadomestiti brez resnih posledic za pripravljenost Slovenske vojske. Dolgoročno pa bi to popolnoma ogrozilo zagotavljanje zahtevane in potrebne pripravljenosti SV ter njen razvoj skladno z dolgoročnim programom do leta 2025.

Tudi v poročilu o pripravljenosti za leto 2013 je navedeno, da bo ohranjanje finančnih sredstev zgolj na tedanji ravni že kratkoročno dodatno znižalo pripravljenost Slovenske vojske. S tem bi se dodatno okrepil kumulativni učinek zmanjšanja finančnih sredstev preteklih let, morebitno nadaljnje zmanjševanje pa bi imelo srednjeročno že zelo resne posledice za pripravljenosti Slovenske vojske. Kot za leto 2012 je tudi za leto 2013 podana ocena, da bi takšno stanje dolgoročno popolnoma ogrozilo zagotavljanje zahtevane in potrebne pripravljenosti Slovenske vojske. Podobna je tudi ocena pripravljenosti za leto 2014.


''Dejstvo, da so nekateri slovenski prispevki namenjeni le nizkointenzivnim operacijam, pomeni, da bodo druge članice zavezništva v primeru visokointenzivnih operacij morale prevzeti slovenski pravični delež tega bremena. V luči novih varnostnih okoliščin to ni dobrodošlo niti z vojaškega niti s političnega vidika''.

''Slovenija je kot premestljiv opredelila ustrezen del svojih kopenskih sil. Njen cilj je vzpostavitev štirih v celoti popolnjenih in usposobljenih pehotnih bataljonov (dva v vsaki brigadi), pri čemer naj bi dve zahtevani razmestljivi bataljonski skupini skupaj z dvema kompletoma vozil in druge opreme iz brigade za zagotovitev bojnega delovanja lahko tvorili motorizirano pehoto in srednjo bataljonsko bojno skupino. Vendar pa je izpolnitev tega cilja vprašljiva zaradi močno omejenih in zmanjšanih finančnih virov, medtem ko sta se potrebna posodobitev kopenskih sil in izboljšanje zmogljivosti preložila na daljše obdobje. Trenutni poudarek je na ohranjanju obstoječih zmogljivosti z opremo, ki je dediščina nekdanje vojske, in zastarelo opremo. Rezultat tega so neobstoječe zmogljivosti za sodelovanje v operacijah višje intenzivnosti, kar hkrati onemogoča razvoj premestljive mehanizirane pehotne bataljonske bojne skupine, sposobne za delovanje v celotnem spektru operacij, do leta 2023, kar bi moralo vključevati: manever na bojišču, ognjeno delovanje in mobilnost, posredno ognjeno podporo, bojno inženirstvo, zračno obrambo s kopnega, obveščevalno dejavnost, nadzor, pridobivanje cilja in izvidovanje, taktično poveljevanje in kontrolo ter podporo bojnemu delovanju. Postavitev dveh pehotnih bataljonskih skupin, sposobnih delovanja v celotnem spektru operacij, bi morala tudi v prihodnje biti največja prednostna naloga Slovenske vojske, ki pa ne bo izvedljiva brez bistvenega povečanja financiranja. S stališča zavezništva je največji razlog za skrb nezmožnost kopenskih sil Slovenske vojske, da zaradi pomanjkanja zmogljivosti in/ali usposabljanja izvaja visokointenzivne operacije''.

''Gospodarska situacija v Sloveniji in njen posledični vpliv na javno porabo kažeta, da so možnosti za modernizacijo Slovenske vojske in razvoj številnih zmogljivosti, ki jih zahtevajo cilji zmogljivosti Nata, dokaj skromne. Zaradi zaporednega nesorazmernega zmanjševanja obrambne porabe vse od leta 2010 so prej omenjeni načrti nedosegljivi. Zato je dobrodošla zaveza v Srednjeročnem obrambnem programu 2016-2020 za stabilizacijo obrambnih realnih izdatkov v letu 2017 in za letno povečanje sredstev do leta 2020. Glede na napovedi o nadaljnji rasti slovenskega BDP se zdi, da zdaj obstaja veliko več možnosti za povečanje izdatkov''.

''Delež, ki ga Slovenija nameni za nakup glavne opreme, je popolnoma nesorazmeren. Zelo verjetno se bo obstoječa oprema obrabila, zaradi česar se bodo zmogljivosti Slovenske vojske še dodatno poslabšale, predvsem v kratko- in srednjeročnem obdobju. Doseganje in ohranjanje načrtovanega obsega Slovenske vojske ter hkratno povečanje njenih zmogljivosti glede opreme v kratkoročnem obdobju bo še naprej predstavljajo izziv, saj preprosto ni dovolj sredstev za oboje. Splošno pomanjkanje investicij v obrambo se ne ujema s potrebo po izpolnitvi izzivov novega varnostnega okolja. Obrambi bo treba nameniti veliko več sredstev, predvsem če želi Slovenija v celoti izpolniti cilje zmogljivosti, ki ji jih je dodelil Nato. Do takrat bodo druge članice zavezništva najverjetneje morale še naprej nositi slovenski delež bremena''.

''V luči novih varnostnih okoliščin lahko Slovenija pričakuje, da zavezništvo od nje ne bo nujno zahtevalo večjega deleža njenih oboroženih sil, temveč da bodo sile na veliko višji stopnji pripravljenosti kot zdaj ter da bodo sposobne izvajati in preživeti visokointenzivne operacije. To pomeni višjo raven popolnjevanja, boljšo opremo, boljše usposabljanje ter vse potrebne zaloge, strelivo in rezervne dele za te sile/enote''.


Varnost je kompleksna dobrina. V Mnenju sem poudaril pomen gospodarskega okrevanja in zboljšanja življenjskega standarda ljudi, zaradi poslabšanih varnostnih razmer pa tudi pomen okrepitve klasičnih ustanov, ki zagotavljajo nacionalno varnost. Slovenija je relativno varna država in ni neposredno vojaško ogrožena, vendar je dolžna v sedanjem času posvetiti pozornost in finančna sredstva za posodobitev celotnega nacionalnega varnostnega sistema in Slovenske vojske kot njegovega vojaškega stebra.

Pomembno je, da ima urejene in odlične odnose s sosednjimi državami, da je aktivna članica Evropske unije in zveze NATO. V našem nacionalnem interesu je, da se Evropska unija vsestransko krepi, z vojaškega vidika pa je za nas pomembna tudi uspešno poslanstvo zveze NATO.

Slovenija vodi mirovno in miroljubno zunanjo politiko. Prizadeva si za mirno reševanje vseh sporov in poudarja pomen Organizacije združenih narodov za reševanje regionalnih in svetovnih razvojnih in varnostnih vprašanj.