Predsednik Pahor je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja

Zlati red za zasluge je prejel dr. Boštjan Žekš za svoje znanstveno, raziskovalno in vodstveno delo in za izjemen prispevek k uveljavljanju Republike Slovenije v svetu. Zlati red za zasluge je prejel tudi Boris Podrecca za izstopajoče arhitekturno ustvarjanje v mednarodnem prostoru. Andrej Šter je prejel red za zasluge za vsestransko pomoč našim državljanom v svetu, še posebno v času pandemske krize.


Foto: Nebojša Tejić/STA


Za svoje znanstveno, raziskovalno in vodstveno delo in za izjemen prispevek k uveljavljanju Republike Slovenije v svetu prejme dr. Boštjan Žekš zlati red za zasluge.

Dr. Boštjana Žekša njegovi raziskovalni dosežki postavljajo za enega naših najbolj eminentnih fizikov. Od leta 1987 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dva mandata je bil njen predsednik. Ob tem je tudi član pomembnih mednarodnih znanstvenih združenj, med njimi Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, zaslužni profesor Univerze v Novi Gorici, predsednik združenja Rastoča knjiga in še mnogo več.

Akademik Žekš je v Ljubljani obiskoval klasično gimnazijo in razmišljal, da bi postal odličen zdravnik, kakor njegov oče. Ko se je zgodilo, da se je vpisal na fiziko, se je odločil, da bo odličen fizik. Preden je postal redni profesor za biofiziko na Medicinski fakulteti, je bil raziskovalec, najprej na Odseku za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan. V Sloveniji je sodeloval z najprodornejšimi znanstveniki, kmalu pa je domovina za njegovo vedoželjnost postala premajhna. Deloval je v različnih evropskih znanstvenih središčih in na Japonskem, izredno pomembna izkušnja zanj pa je bilo obdobje, ko je kot redni profesor fizike predaval v Braziliji.

Ves čas je objavljal. Raziskovalna dela iz teoretske fizike in biofizike so mu v mednarodnih strokovnih časopisih in samostojnih publikacijah prinesla veliko število citatov. Zaradi njegovega dela in odkritij bolje razumemo lastnosti feroelektričnih kristalov z vodikovimi vezmi, uvedel je teoretski model za popis feroelektričnih in antiferoelektričnih tekočih kristalov in pojasnil fizikalne vzroke za različne oblike rdečih krvničk in njihovo obnašanje. Znanstvena monografija, ki sta jo o tem objavila z Robertom Blincem (Soft Modes in Ferroelectrics and Antiferroelectrics) in je izšla leta 1974 v Amsterdamu, je bila prevedena v ruščino in kitajščino ter se še danes citira. Akademik Žekš ima številne mednarodne znanstvene nagrade in priznanja, v Sloveniji je prejel skoraj vse, od nagrade Sklada Borisa Kidriča leta 1980 do Zoisove nagrade za življenjsko delo leta 2019.

Dr. Boštjan Žekš je najprej in scela znanstvenik, a je še veliko drugega. Je drzen in prodoren iskalec – znanja, resnice, poti do ljudi. Kot minister za Slovence v zamejstvu in po svetu je zasnoval povezovanje naših znanstvenikov, ki žive na tujem, kot minister za kulturo je imel poseben posluh za knjigo, jezik in besedo – meni, da smo Slovenci zaradi njih čudežni narod. Kot soustanovitelj prve mednarodne podiplomske šole pri nas je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dokazoval, da za znanje ni meja. Vedno je slovel kot izjemen mentor in to je še danes: nevsiljiv in zanesljiv vodnik, kažipot modrosti za vsakogar, ki ga zanima pot in ne le cilj.

Za izjemen prispevek k razvoju znanosti in ugledu slovenskega znanstvenoraziskovalnega dela v svetu ter za vse njegovo vodstveno delo se država Slovenija dr. Boštjanu Žekšu zahvaljuje z zlatim redom za zasluge.


Foto: Nebojša Tejić/STA

Za izstopajoče arhitekturno ustvarjanje v mednarodnem prostoru prejme Boris Podrecca zlati red za zasluge.

Boris Podrecca je naš najvidnejši in mednarodno najbolj uveljavljeni arhitekt sodobnega časa. Vizionar z več domovinami je človek odprtega duha in pronicljivega uma. Pionir postmodernizma, pisec številnih monografij in esejev o arhitekturi, nomad in svetovni popotnik je s svojim izjemnim ustvarjalnim opusom presegel slogovne okvire in klišeje. Kot sam pravi, ga vodi iskanje humanizma in bližine med ljudmi.

Rodil se je leta 1940 v Beogradu, nato pa se je njegova družina po drugi svetovni vojni preselila v Trst. Tam je obiskoval slovenske šole in se kot dijak pri Avgustu Černigoju navdušil nad umetnostjo. Družina se je preselila na Dunaj in tam je Podrecca sprva študiral kiparstvo na dunajski Akademiji uporabnih umetnosti, nato pa arhitekturo na Tehniški visoki šoli, kjer je leta 1968 diplomiral pri profesorju Rolandu Rainerju.

Z izjemnima kultiviranostjo in razgledanostjo si je z vrsto odličnih projektov in razstav že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pridobil ugledno mesto v strokovnih krogih. Na Dunaj je prenesel mediteranske arhitekturne prvine in slovensko kulturo, predvsem z deli Plečnika in Fabianija, ki so prav po njegovi zaslugi v srednji Evropi vzbudila neverjetno zanimanje. Postavil je več razstav, med katerimi so bile nekatere posvečene slovenskim arhitektom: Plečnik na Dunaju, v Trstu in Pragi (1967), Fabiani na Dunaju (1982), Plečnik v Parizu in Ljubljani (1986).

Ob odmevnih projektih, kot so urbana harfa na ostankih berlinskega zidu, urbanizem za Nove Atene, preurejanje Benetk, Millenium Tower kot tedaj najvišji nebotičnik v Avstriji, je svetovna javnost postala pozorna na arhitekta več domovin in začela se je več desetletij dolga pot gostujočega predavatelja na najuglednejših šolah: bil je asistent na Politehnični visoki šoli v Münchnu in profesor na taki šoli na Dunaju, gostoval je na fakulteti za arhitekturo v Parizu, Univerzitetnem inštitutu za arhitekturo v Benetkah, Univerzi Pensilvanije v Philadelphii, Harvardu, v New Yorku, Londonu in Benetkah. V Stuttgartu je skoraj dvajset let vodil Inštitut za arhitekturno načrtovanje in teorijo prostora. Od leta 1972 ima na Dunaju sloviti arhitekturni biro z izpostavo v Benetkah, v katerem dela mednarodna zasedba arhitektov.

Podrecca je izviren ustvarjalec, vendar ne spregleda izročila, v katero se podaja. Prepričan je, da arhitektura izhaja iz tradicije, ne kot posnemanje, ampak kot nenehen ustvarjalni dialog s preteklostjo. Arhitektura je inteligentni kompromis, pravi.

Prostor njegovega izražanja in navdihovanja je srednja Evropa – kraji, v katerih se je rodil in rasel, so ga zaznamovali s svojim kulturnim in zgodovinskim izročilom in on jim to ljubeče vrača.

Z arhitekturnimi in urbanističnimi zamislimi je močno navzoč tudi v Sloveniji. Zasnoval je velike hotelske, posebne zasebne stavbe in občutljive javne objekte. Tartinijev trg, s katerega prenovo je mesto Piran počastilo 300. obletnico rojstva Giuseppeja Tartinija, je zanj najlepša kulisa, kar jih ima Slovenija.

Žitni most je med mostovi na Ljubljanici nekaj posebnega, saj ustvarja posebno intimo z reko, vinska klet Novi Brič je uvrščena med sto najlepših kleti v svetovnem merilu.

Podrecca je človek moderne dobe in mojster interpretacije sloga. Razume, da je sodobna arhitektura najprej podrejena kulturi bivanja. Takšno razumevanje erosa arhitekture, odnosa med prostorom, praznino in svetlobo, se kaže v njegovih stavbah in mestnih trgih: nastanejo kot lepi okviri življenja, razpeti med mediteranskim in germanskim svetom, in tako zelo odražajo današnjo Evropo. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, urbanisti in arhitekti v številnih publikacijah in vseh glavnih svetovnih jezikih. Ugotavljajo, da njegova nekako organska arhitektura išče najboljšo mero za uporabo in udobje ter ohranja preprostost, obenem pa je dostojanstvena. To je v arhitekturi najteže doseči, pravi tudi sam – arhitektura ima svojo tišino in prikriti jaz, je na voljo vsem časovnim spremembam in je večna.

Boris Podrecca »zna zgoreti za stvari, ki jih želi podariti ljudem«. Podarja arhitekturo, besede in misli. Državno odlikovanje je izraz spoštovanja in zahvala slovenskega naroda izjemnemu ustvarjalcu, kajti čeprav je ves svet njegov dom, domovine nikoli ni izgubil.


Foto: Nebojša Tejić/STA

Za vsestransko pomoč našim državljanom v svetu, še posebno v času pandemske krize prejme Andrej Šter red za zasluge.

Andrej Šter, pravnik, nekdanji politik in minister, je pred dvajsetimi leti postal vodja konzularne službe na Ministrstvu za zunanje zadeve. Kar naj bi bila suhoparna uradniška služba, je postajalo vse bolj vznemirljivo javno delovanje, ko je skrbel, da so naši rojaki v tujih krajih dobili ustrezno konzularno pomoč in se je glas o tem skupaj z njimi vračal v domovino. Danes skoraj vsakdo ve: če slovenskega državljana v daljnih deželah ujame potres ali cunami, če zaide v vojno vihro ali osebno stisko, potrebuje pomoč zaradi bolezni ali izgubljenih dokumentov, mu bosta pomagali konzularna služba in diplomatska mreža naše države. Ko na Baliju v nočnem klubu odjekne eksplozija, v naslednjih poročilih Andrej Šter pove, da bo za Slovence, ki so tam, poskrbljeno. Ko se Tomo Križnar znajde v zaporu v Sudanu, najprej pomisli na Štera; tako je tudi z navijačem, ki po košarkarski tekmi v Miamiju ostane brez potnega lista.

Nikoli ni nedosegljiv ne za ljudi v težavah ne za novinarje. Medijem je na voljo z odkritimi odgovori in zanesljivimi obvestili, s katerimi zna poudariti resnost in zahtevnost položaja in hkrati zagotoviti, da se bo vse izšlo kar se da najbolje. Je zagovornik sodobne diplomacije, bolj sproščene in komunikativne ter manj toge in odmaknjene, kakor je bila v časih, ko je nastala kot elegantna veščina visokega sporazumevanja. Nerad reče, da se česa ne da storiti. Ko se zdi težava nerešljiva, se je loti še bolj zavzeto.

Slovence pozna bolje od marsikoga drugega. Če bi zdajle kje na svetu odkrili novo državo, pravi, bi tam že bil vsaj en slovenski državljan in morda bi potreboval pomoč. Slovencem pripisuje lastnosti, ki jih je dobro imeti: drznost, radovednost, tudi neustrašnost; ob teh pa seveda nepremišljenost in lahkomiselnost. A ljudi ima rad in prepričan je, da si med seboj moramo pomagati, če si le lahko. Kot član Suverenega malteškega viteškega reda opravi brez števila prostovoljskih ur, zlasti ko gre za skrb za bolne in invalidne.

Odzivnost in pripravljenost na sodelovanje sta dve izmed ključnih odlik Andreja Štera. Najpomembnejše je, da se mora veliko ljudi truditi za to, da na koncu reševanje uspe, pravi. Konzularna krizna celica je v času pandemske krize delovala brez premora, Šter pa je postal obraz kriznega upravljanja, ko je usklajeval obsežno akcijo vračanja Slovenk in Slovencev v domovino. Poskrbel je, da so našli pot domov tudi iz najbolj oddaljenih kotičkov sveta, vseh skupaj je bilo do zdaj že skoraj tri tisoč. Pozneje je pomagal vzpostaviti poseben donacijski sklad in v kratkem času se je v njem zbralo več kot 700.000 evrov, skoraj dvakratnik zneska, ki ga je državni proračun odštel za prevoze, potrebne za ureditev poti v domovino.

Andrej Šter je neposreden, predan, uspešen in človeški. Za delovanje, ki zelo presega predpisano službo, se mu Republika Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.


Foto: Nebojša Tejić/STA