Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, v torek, 17. maja 2022, na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja.

Robert Waltl je prejel red za zasluge za izjemni prispevek k spominjanju in ozaveščanju o holokavstu in pomenu strpnosti ter za dolgoletno delovanje v gledališki umetnosti. Ivica Žnidaršič je prejela red za zasluge za zasluge pri uresničevanju pravic izgnancev in žrtev vojnega nasilja ter za dolgoletna prizadevanja za kulturo spominjanja. Odlikovanje je v njenem imenu prevzel mag. Franc Žnidaršič. Valerija in Ivo Čarman pa sta za izjemno delo za ranljive in pomoči potrebne ljudi, zlasti otroke, prejela medaljo za zasluge.


Foto: Bor Slana/STA

Utemeljitve:

Za izjemni prispevek k spominjanju in ozaveščanju o holokavstu in pomenu strpnosti ter za dolgoletno delovanje v gledališki umetnosti prejme Robert Waltl red za zasluge.

Robert Waltl je lutkar, igralec, režiser, dramaturg, umetniški vodja, direktor.

Predvsem pa je Robert Waltl človek, ki svoje dobre zamisli spreminja v sijajne pridobitve za vse – za svojo ulico in mesto ter svet okoli sebe. Nazadnje se zdi, kot da smo jih vedno imeli, a v resnici brez Roberta Waltla ne bi bilo številnih gledaliških predstav, festivalov in umetniških akcij, Mini teatra, Hiše strpnosti in Judovskega kulturnega centra Ljubljana.

Tudi Križevniška ulica, po mnenju mnogih najlepša ljubljanska ulica, brez njega ne bi bila taka, kot je. Zdaj je fotogenična za turiste in hkrati navdihujoča za vse, ki slavijo lepoto in umetnost ter vedo, da je bila nekoč ulica templjarjev, nato ribičev in pozneje literarnih salonov. Na prelomu tisočletja je v njej začel delovati Mini teater, ki sta ga ustanovila Robert Waltl in Ivica Buljan. Nastal je demokratičen in kritičen umetniški forum, ki gledalce vabi, da izrazijo svoja stališča, ustvarjalcem pa omogoča, da tematizirajo pomembna družbena vprašanja, ki še niso pritegnila širšega zanimanja, a se napovedujejo kot neizogibne težave družbe prihodnosti.

Danes je Križevniška ulica tudi dom človečnosti in strpnosti. S programi za promocijo judovske kulture in spomina na Jude v Sloveniji, z edukacijskimi metodami, ki opozarjajo na problematiko holokavsta, z razstavami o holokavstu in, ne nazadnje, z odmevnim festivalom Hiša strpnosti, ki je v Ljubljano privabil najuglednejše in najimenitnejše goste z vsega sveta, jo je táko naredil Robert Waltl.

S postavljanjem spotikavcev, tlakovcev spomina, je Waltl skupaj z nemškim umetnikom Günterjem Demnigom in Borisom Hajdinjakom iz Sinagoge Maribor pokazal, da strpnost lahko seže tudi v druge ulice in mesta ter da lahko prav vsakdo zaustavi korak in odpre srce spominu na ljudi, ki bi morali biti naši sosedje, pa niso. Ker so takrat, ko so prišli ponje in jih odpeljali v taborišča, njihovi sosedje molčali. S takimi premišljenimi dramaturgijami je Waltl dosegel odmevne uspehe in neločljivo prepletel umetniško ustvarjalnost in državljansko odgovornost. »Spotikavci so vidno-nevidni spomeniki,« pravi, »njihov namen je vznemiriti naše uspavane duše.«

Ob pobudi slovenske judovske skupnosti in podpornikov judovske kulture je Robert Waltl s skupino posameznikov iz Mini teatra leta 2013 oblikoval in ustanovil Judovski kulturni center Ljubljana. Ta s kombinacijo gledaliških, izobraževalnih, muzejskih, spominskih programov in spontanih pobud deluje vsak dan in ima odprta vrata od jutra do večera, vse dni v tednu. Njegovo izobraževalno poslanstvo, ki vključuje kuratorske projekte, razstave in praktične raziskave, je proučevati in predstavljati vidike, ki so povezani s holokavstom in imajo globoke učinke na družbo. Waltl o tem pravi: »Verjamemo, da bo temeljito proučevanje holokavsta ljudem pomagalo razumeti uporabo in zlorabo moči ter tudi vlogo in odgovornost vsakega posameznika, organizacije ali naroda, ki se soočajo s kršitvijo človekovih pravic. To bo prispevalo k večjemu razumevanju zgodovine, da bi preprečili ponovitev genocida v sodobnem svetu.«

Robert Waltl v slovenskem gledališkem in družbenem prostoru ruši tabuje, odpira možnosti, zdravi človeške občutke in opominja na moč spomina. Za vse to se mu Republika Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.


Foto: Bor Slana/STA

Za zasluge pri uresničevanju pravic izgnancev in žrtev vojnega nasilja ter za dolgoletna prizadevanja za kulturo spominjanja prejme Ivica Žnidaršič red za zasluge.

Profesorica Ivica Žnidaršič je srce, obraz in vest slovenskih izgnancev in beguncev, žrtev vojnega nasilja. Tragična izkušnja z začetka druge svetovne vojne, ko so jo Nemci kot sedemletno deklico z družino izgnali iz rodne Bučke v občini Škocjan in jo nato iz takrat največjega zbirnega taborišča v Evropi pri gradu Rajhenburg poslali v nemška izgnanska taborišča vse do konca vojne, jo je zaznamovala za vse življenje. Vseskozi se nesebično posveča pomoči drugim in skrbi za sočloveka. Večino svojega aktivnega dela je posvetila delovanju v Rdečem križu Slovenije, po upokojitvi leta 1991 pa je vso energijo, dušo in srce posvetila boju za popravo krivic, storjenih slovenskim izgnancem in beguncem, žrtvam vojnega nasilja. Bila je med ustanovitelji Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, ki ga od leta 2001 tudi vodi, in si vztrajno prizadeva za ohranjanje zgodovinskega spomina na genocidno politiko do Slovencev v drugi svetovni vojni ter na njihov izgon kot njeno najokrutnejšo obliko.

Tudi in predvsem zaradi njene velike vztrajnosti, poguma in strokovnega dela so bile s sprejetjem zakona o žrtvah vojnega nasilja skoraj 70 tisoč Slovencem priznane pravice do posebnega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva, simbolična mesečna renta ter odškodnina za fizično in psihično trpljenje. V to je profesorica Žnidaršič vložila vse svoje znanje, voljo, številne neprespane noči ob proučevanju množice arhivskega gradiva in iskanju podatkov ter dokumentov.

Vendar se pri tem ni ustavila. Po večletnih prizadevanjih in v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami je Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 pod njenim vodstvom samo, brez pomoči države, doseglo, da je na podlagi nemškega zakona o skladu »Spomin, odgovornost in prihodnost« še 10.910 Slovencev prejelo odškodnino za prisilno delo, 2.395 pa odškodnino za prisilno delo na podlagi avstrijskega zakona o spravi.

Knjige, ki so nastajale ob tem, so nesporni dokaz njenega požrtvovalnega in neprecenljivega dela. V letu 2019 je izšla knjiga »Kako smo dosegli odškodnine za prisilno delo«, štiri leta prej pa knjiga »Nemčija še ni plačala vojne škode«. V njej in tudi v drugih publikacijah, ki naj bi bile podlaga za ustrezen zakon o pravici do gmotne vojne odškodnine, je zbrala dragocena zgodovinska dejstva in dokumente o vojni škodi v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ki jih do takrat pri nas še nihče ni zbral in obdelal.

Velik uspeh društva izgnancev in priznanje njegovemu vodenju je nedvomno organizacija prvega evropskega kongresa izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma 1920–1945, ki je bilo v Ljubljani leta 2009 in se ga je udeležilo več kot štiri tisoč udeležencev iz 11 evropskih držav. Ivica Žnidaršič je naslednje leto postala predsednica Mednarodnega odbora izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma 1920–1945, leta 2019 pa častna predsednica tega odbora.

Ustanovitev evropskega muzeja žrtev fašizma in nacizma v Brestanici, uspešna prizadevanja za ohranitev in obnovo nekdanjega zbirnega taborišča pri gradu Rajhenburg, številni članki, predavanja, knjige, razstave v okviru društva izgnancev – vse to nosi neizbrisen pečat prizadevanj Ivice Žnidaršič za spomin in opomin na tragedijo slovenskega izgnanstva.

Profesorica Žnidaršič je za svoje požrtvovalno in človekoljubno delo prejela številna domača in tuja priznanja. Za izjemne zasluge pri uresničevanju pravic izgnancev in žrtev vojnega nasilja ter za dolgoletna prizadevanja za kulturo spominjanja se ji Republika Slovenija zahvaljuje z redom za zasluge.


Foto: Bor Slana/STA

Za izjemno delo za ranljive in pomoči potrebne ljudi, zlasti otroke prejmeta Valerija in Ivo Čarman medaljo za zasluge.

Zakonca Valerija in Ivo Čarman sta s svojimi velikodušnimi, srčnimi in plemenitimi dejanji za sočloveka že več kot 30 let vzor aktivnega državljanstva.

Njuno dolgoletno poslanstvo se je začelo s sodelovanjem z društvom za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Sožitje Škofja Loka, ko sta pomagala pri organizaciji specialne olimpijade ter za vse tekmovalke in tekmovalce sešila drese. Vrsto let sta sodelovala s Centrom za socialno delo Škofja Loka in pripravljala darila za otroke v rejništvu ter z Varstvenim delovnim centrom Kranj, kjer sta pripravljala različne prireditve in presenečenja. Najbolj znana pa sta po svojem dobrodelnem delu z otroki, obolelimi za rakom. Začetki tega dela segajo v leto 1989, ko je Ivo Čarman na pobudo Nedeljskega dnevnika kot Miklavž obiskal in obdaroval otroke na pediatrični kliniki na Vrazovem trgu. Sodelovanje pa se ni omejevalo le na Miklavževe obiske in darila. Zakonca Čarman sta z otroki in njihovimi družinami navezala redne stike, jim pomagala pri reševanju vsakdanjih težav in tegob ter jim tudi sicer stala ob strani v težkih trenutkih.

Valerija in Ivo Čarman se zavedata, kako ključno je za otroke, da lahko spregovorijo o bolezni, saj se tako lažje spoprimejo z zdravljenjem in težavami, ki jih bolezen prinese. Tudi sicer sta bila zakonca Čarman med prvimi, ki so se zavzemali za to, da se o otroškem raku spregovori bolj odprto in da se tudi s tem razgradijo številni predsodki, ki žal še vedno spremljajo družbeno dojemanje te hude bolezni. Zaradi njune nesebične pomoči bolnim otrokom se starši v trenutkih stiske obračajo nanju, in za Valerijo in Iva Čarman ni nič nemogoče. Sama pravita, da imamo ljudje tako veliko srce, da ga zlahka malo podarimo tudi drugim.

Letos sta ustanovila Inštitut Zlata pentljica, želita namreč, da bi nekdo nadaljeval njuno poslanstvo, ko ga sama ne bosta mogla več opravljati. Zlata pentljica združuje otroke, ki se borijo z rakom ali pa so ga preboleli. Ivo Čarman, nekdanji vrhunski športnik, olimpijec, »Slovenec v oranžni trenirki«, ki je na zimske igre v Sarajevo prinesel olimpijsko baklo, in danes član Olimpijskega komiteja Slovenije, uči bolne otroke skromnosti, vztrajnosti in delavnosti.

Uči jih, da je geslo »pomembno je sodelovati« sicer lepo, a v resnici je treba tudi zmagati, tako v športu kot v delu ali pa pri pomoči soljudem. Valerija Čarman pa jih uči osnov lepega vedenja, javnega nastopanja in predvsem hvaležnosti. Tako pomagata bolnim otrokom krepiti njihovo samopodobo in samozavest ter jim lajšata vključitev v družbo, ko se po bolezni vrnejo med vrstnike. Optimizem in dejavni altruizem zakoncev Čarman je najlepše razviden iz imena Junaki tretjega nadstropja, s katerim sta poimenovala otroke z rakom v Sloveniji in ki ga uporablja tudi društvo staršev otrok z rakom. Temeljna misel tega imena je, da nikoli ne smemo obupati.

Valerija in Ivo Čarman še naprej nosita Ivovo sarajevsko olimpijsko plamenico in z njo vsem prinašata svetlobo, toplino in varnost. Republika Slovenija se zakoncema Čarman za njuno 30-letno požrtvovalno in nesebično delo zahvaljuje z medaljo za zasluge.


Foto: Bor Slana/STA