Govor predsednika Pahorja ob tradicionalnem sprejemu za predstavnike invalidskih organizacij ob mednarodnem dnevu invalidov

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije dr. Milan Brglez in predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar so danes gostili tradicionalni sprejem za predstavnike invalidskih organizacij ob mednarodnem dnevu invalidov.



Govor predsednika Republike Slovenije v nadaljevanju (Velja govorjena beseda!):

Spoštovani!

Invalidi predstavljajo največjo manjšinsko skupino na svetu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, naj bi na svetu živelo več kot milijarda ljudi z različno obliko invalidnosti ali drugo obliko gibalne oviranosti. Njihovo število se povečuje, predvsem zaradi staranja prebivalstva in pogostejšega obolevanja za kroničnimi boleznimi, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, rakava obolenja in duševne motnje. Med prebivalci Evropske unije je invalid vsak šesti, gibalno oviranih pa naj bi bilo kar 40 odstotkov. V Sloveniji ocenjujejo, da je med 160 in 170 tisoč invalidov, poleg teh pa še okoli 230.000 bolnikov z dolgotrajnimi boleznimi.

Ne glede na to, da se definicije invalidnosti in merila za invalidnost, ki jih uporabljajo posamezne države razlikujejo, je bilo s podpisom Konvencije o pravicah invalidov, ki so jo sprejele članice Združenih narodov, doseženo soglasje glede socialne opredelitve invalidnosti, ki opredeljuje in obravnava invalidnost z vidika človekovih pravic. Invalidi so po konvenciji »ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«.

Pomembno je torej zavedanje, da je invalidna oseba enakopravni in enakovredni člen družbe, ki ima enake pravice kot vsi drugi, da sodeluje v družbi. Da bi se tako zavedanje okrepilo in temu prilagodilo tudi ravnanje družbe in držav, so Združeni narodi leta 1992 razglasili 3. december za mednarodni dan invalidov.

Ne glede na to, da je potrebno ves čas živeti in delati tako, da se vsakemu invalidu omogoči socialna varnost, enakopraven položaj in enake možnosti za njegovo samostojno življenje, osebni razvoj in sodelovanje v političnem, gospodarskem in družbenem življenju, je prav da se enkrat na leto tej temi še posebej posvetimo. Pogledamo naše dosežke in pomanjkljivosti in sprejmemo zaveze za na naprej.

Letošnji dan invalidov poteka pod geslom: Preoblikovanje v trajnostno in prožno družbo za vse. Nove tehnologije, ki smo jim priča lahko prinesejo veliko olajšanje za nekatere invalide, medtem ko za druge lahko postane marsikaj prav zaradi novih tehnologij nedosegljivo. Dostopnost mora ostati tudi v prihodnje eden od ključnih ciljev in moderne tehnologije morajo to omogočiti.

Prejšnji mesec sem se srečal z predstavniki invalidskih organizacij združenih v Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, kjer ste me seznanili z vašimi pogledi na posamezna vprašanja vašega življenja in dela. V zadnjih dveh mesecih sem prejel tudi več pisem različnih invalidskih organizacij in posameznikov v katerih opozarjate na različne probleme med drugim tudi na slab socialni položaj. Zato sem se odločil, da danes spregovorim o tem.

Večini invalidov zdravje ne dopušča, da bi delali, zato so povsem odvisni od državnih pomoči. Te so premajhne, da bi invalidom lahko zagotovile kakovostno življenje. Skoraj 65 odstotkov tistih, ki so se morali invalidsko upokojiti, bi zgolj z lastnimi sredstvi živelo pod pragom tveganja revščine. Tudi povprečna invalidska pokojnina znaša manj kot je prag tveganja revščine.

Minimalna invalidska pokojnina ni določena, zato tisti, ki so se invalidsko upokojili zelo zgodaj, prejemajo zelo nizko pokojnino. Država sicer invalidom omogoča pridobitev varstvenega dodatka vendar bi bilo veliko enostavneje določiti minimalno invalidsko pokojnino.

Obstaja tudi skupina invalidov, ki invalidske pokojnine nimajo. Njihovi prejemki, ki jim jih država nameni so relativno skromni, nekateri pa so se znašli v položaju, da jih sploh niso deležni in so odvisni predvsem od svojcev, invalidskih in humanitarnih organizacij. Varčevalni ukrepi države v času krize so nekatere invalidske in socialne prejemke realno znižali, zato je prav, da se preveri ali je potrebno in mogoče višine teh prejemkov določiti na novo.

Danes je v Sloveniji zaposlenih manj kot 20 odstotkov vseh invalidov. Brezposelnost je med delovnimi invalidi zelo visoka. Med krizo se je še povečala. Od 50.000 Slovencev, ki imajo status delovnega invalida, jih je zaposlenih nekaj več kot 30.000.

Tudi če delajo so invalidi izpostavljeni visoki stopnji revščine saj pogosto delajo za minimalno plačo. Brezposelni delovni invalidi so odvisni od socialnih pomoči in zapletenega sistema dodatkov za invalidnost, ki pa skupaj ne dosežejo praga revščine.

Bela knjiga o pokojninski reformi predvideva bolj zaostrene pogoje za invalidsko upokojitev in še večje probleme pri zaposlovanju invalidov. Ne bo dovolj, da dobro tečejo programi poklicne rehabilitacije za poklice, po katerih je povpraševanje največje.

Država bo morala svoje programe vzpodbujanja zaposlovanja invalidov še povečati istočasno pa bo morala povečati tudi zaščito zaposlenih invalidov. Vendar država ne more storiti vsega. Nujno bo izboljšati odnos delodajalcev, ki bodo v invalidu videli enakovrednega delavca drugim in ki bodo za svojega delavca, ki je postal invalid, prevzele del odgovornosti. Podjetja bodo morala postati bolj prilagodljiva pri oblikovanju delovnih mest primernih za invalide.

Eden od pomembnih dejavnikov za doseganje zastavljenih ciljev glede samostojnega življenja, enake dostopnosti in vključevanja v kulturna, športna in druga dogajanja v družbi je primerna raven dohodka posameznika. Zato je prav, da država za to poskrbi po najboljših močeh in pri tem ne izpusti nikogar. Sistem različnih prejemkov pa bi morali poenostaviti in narediti bolj preglednega.

Foto: Daniel Novakovič/STA