Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja

zlati red za zasluge

Boris Cavazza

za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, ter predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo

medaljo za zasluge

Avgust Ipavec

za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini

medaljo za zasluge

Igor Komel

za uspešno uveljavljanje Kulturnega doma v Gorici in za ustvarjanje prostora za povezovanje in sodelovanje med narodi in kulturami

medaljo za zasluge

Mihael in Jelica Horjak

za življenjsko delo pri ohranjanju narave v Kočevskem Rogu in za promocijo Kočevskega

Utemeljitve:

Za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, ter predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo prejme Boris Cavazza zlati red za zasluge.

Boris Cavazza, eden najvidnejših slovenskih gledaliških umetnikov, je vsestranski. Je vrhunski dramski in filmski igralec, gledališki režiser, filmski scenarist, odličen pedagog, pa tudi pesnik in glasbenik.

Ljubitelje gledališča je očaral že s prvimi epizodnimi liki, dokončno pa je občinstvo prepričal s svojo izjemno ustvarjalno energijo v glavnih vlogah. Je nemirni iskalec in ustvarjalec, katerega upodobitve strasti, izgub, bolečin, ponižanj in iluzij njegovih junakov so se trajno zapisale v slovenski gledališki spomin. Na domačih in tujih odrih je odigral nad sto vlog in zanje prejemal najprestižnejše nagrade. Med njimi velja omeniti zlati lovorjev venec za življenjsko delo na 30. festivalu jugoslovanskega gledališča MESS v Sarajevu leta 1990, najvišjo slovensko nagrado za igralske dosežke Borštnikov prstan leta 1992 in primorsko gledališko nagrado Tantadruj za življenjsko delo leta 2016. V 90-ih letih se je začel uveljavljati tudi kot gledališki režiser.

Vzporedno z delom v gledališču se je postopno vedno bolj vraščal tudi v slovenski filmski svet in postal njegov pomemben sooblikovalec. Nastopil je v 50 filmih in napisal scenarije za štiri celovečerne filme. Tudi filmske in televizijske vloge ter njegove stvaritve na področju scenaristike zgovorno pričajo o horizontih ustvarjalnega duha Borisa Cavazze. Niz nagrad za filmske vloge je oktobra 2017 zaokrožila nagrada Bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

Zelo pomembno je tudi njegovo pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kot redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero je med letoma 1995 in 2002 kalil igralski podmladek, ki je v njem prepoznaval igralski vzor, karizmatičnega ustvarjalca in živo legendo.

S svojo vsestransko ustvarjalnostjo, predvsem kot igralec, pa tudi kot pedagog in režiser je Boris Cavazza v zadnjih petih desetletjih močno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor ter pomembno prispeval k rasti slovenskega gledališča in njegovi prepoznavnosti tudi v tujini.

Za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini prejme Avgust Ipavec medaljo za zasluge.

Življenje duhovnika, skladatelja in dirigenta Avgusta Ipavca je prispodoba iskrenega in zavzetega dela za razumevanje med posamezniki, narodi in verami. Rojen v začetku druge svetovne vojne, je postal predan glasnik ljubezni, miru in rodoljubja.

V duhovnika je bil posvečen v Vipavi, od koder ga je duhovniška pot vodila v različne slovenske kraje. Z odliko je diplomiral tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter študij nadaljeval na visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer že desetletja deluje kot duhovnik v bolnišnici. Povsod, kjer je služboval, se je ukvarjal z glasbo in petjem. Vztrajno je prirejal spominske proslave, vodil zbore, pripravljal koncerte in nastope.

Predvsem pa se je Avgust Ipavec uveljavil kot skladatelj za velike zbore in orkestre. Ustvaril je odmevna glasbena dela, oratorije, kantate in maše. Mnoga so bila izvedena tudi v tujini, Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem in Češkem. Orkestre pri izvedbi njegovih skladb spremlja tudi po več odraslih in otroških zborov, recitatorjev, pevcev solistov in plesalcev. Pojejo večglasno in v različnih jezikih, s čimer dobiva ubranost njegovih stvaritev še dodatno simboliko in sporočilno vrednost.

Zelo znana je njegova Maša narodov, ki je napisana v štirih jezikih. Enako Requiem, ki ga je posvetil padlim vseh dežel v prvi svetovni vojni. Ženski in moški zbor ter solisti pojejo v jezikih narodov, ki so se bojevali na Soški fronti. Simbolično jih Avgust Ipavec poveže v mašni daritvi. Spevi v ruščini, nemščini, italijanščini in slovenščini odsevajo bolečino ob strahotah vojne s priprošnjo za mirni pokoj padlih ter mirno sožitje prihodnjih rodov. Maša je bila izvedena tudi ob 60-letnici Sveta Evrope v Strasbourgu.

Tudi Barve zelenega smaragda odražajo Ipavčevo ljubezen do rodnega Posočja in željo za pomiritev med narodi. Odrešitev vidi v ljubezni. »Le ljubezen zdravi,« večjezično ponovi Ipavec v svoji stvaritvi. Avgust Ipavec je danes tukaj tudi predstavnik množice Slovencev, ki žive v tujini, ohranili pa so svoje slovenstvo in svojo veliko ljubezen do domovine.

Celotni opus Avgusta Ipavca jemlje navdih iz spoštovanja do človeškega stvarstva in vsega božjega. Prelito v glasbeni jezik, ki ne potrebuje posrednikov, je njegovo humanistično sporočilo tudi dragoceno sporočilo slovenske ustvarjalnosti.

Za uspešno uveljavljanje Kulturnega doma v Gorici in za ustvarjanje prostora za povezovanje in sodelovanje med narodi in kulturami prejme Igor Komel medaljo za zasluge.

Sedanji predsednik Kulturnega doma v Gorici Igor Komel, ki je bil pred tem dolgo časa ravnatelj doma, sodi med osebnosti, ki so z vztrajnostjo in veliko družbeno-politično zavzetostjo veliko prispevale k rasti in razvoju kulturne dejavnosti na Goriškem in v celotnem obmejnem prostoru.

Neposredno je v delo kulturnega doma vpet od leta 1987. V tem obdobju je kot človek povezovanja in izjemen organizator uspel ustvariti hišo sožitja, ki programsko povezuje dejavnosti številnih organizacij iz goriške pokrajine in celotne Furlanije - Julijske krajine. Danes kulturni dom ni le prepoznavno in uveljavljeno središče goriških Slovencev, ampak tudi hram, v katerem se prepletajo slovenska, italijanska in furlanska ustvarjalnost. Postal je dragocen povezovalni člen kulturnega in družbeno-političnega sožitja Goriške.

V želji, da bi kulturni dom z zahodnega roba slovenstva postal ustvarjalno središče in stičišče idej, kultur in ljudi, je Igor Komel kot duša kulturnega doma skrbno tkal vezi z ustvarjalci iz matične domovine, pa iz avstrijskega Koroškega, Porabja ter s kulturnimi krogi iz republik nekdanje Jugoslavije. Njegovo prizadevanje je bilo uspešno. Ustvaril je prostor medsebojnega srečevanja, spoznavanja in spoštovanja ter svobodnega, ustvarjalnega duha.

Igor Komel in kulturni dom sta bila tudi med pobudniki za postavitev prvega spomenika slovenskim vojakom, ki so se v prvi svetovni vojni borili na soški fronti. Pobuda je prerasla v široko in odmevno akcijo. Z otvoritvijo spomenika v Doberdobu leta 2016 smo se Slovenci oddolžili spominu na slovenske domoljube in zapolnili celo stoletje trajajočo vrzel v javnem spominu. Kot pobudnik dogodka, ki je povezal tudi najvišje predstavnike države v skupnem sporočilu miru, sodelovanja in prijateljstva, se je kulturni dom znova izkazal kot povezovalno središče ljudi z Goriškega. Ljudi, ki hočejo biti graditelji prijateljstva med ljudmi in državami in ki želijo ustvarjati drugačno, boljšo zgodovino. Zgodovino, ki bo pričala o tesnih in ustvarjalnih vezeh med ljudmi na Goriškem in prek meja. Prav to pa so vezi, ki jih s svojo dejavnostjo uspešno gradi Igor Komel.

Za življenjsko delo pri ohranjanju narave v Kočevskem Rogu in za promocijo Kočevskega prejmeta Mihael in Jelica Horjak medaljo za zasluge.

Zakonca Horjak sta prava ambasadorja narave na Kočevskem. V lovskem revirju Grintovec sredi Kočevskega Roga že nekaj desetletij nadaljujeta tamkajšnjo visoko strokovno naravovarstveno tradicijo, ki ima ugled tudi v evropskem merilu. Sta ljubitelja, poznavalca in sooblikovalca okolja, v katerem živita in delata. Zavedata se neprecenljivosti kočevskih gozdov, ki kot nekakšen zaščitni ovoj ustvarjajo ustrezne razmere za gensko zakladnico in pestrost ekoloških podsistemov.

Naravovarstveni nadzornik Mihael Horjak je leta 1988 nastopil službo kot poklicni revirski lovski čuvaj v 5.000 ha velikem najvišjem revirju v Rogu, sredi nepreglednih gozdov. Že takrat se je zavedal, da je kočevska narava lahko vzor in vseučilišče za vzdržni razvoj in trajno sožitje ljudi in narave. Odločil se je, da bo po načelih trajnostne rabe narave in varstva divjadi postopoma zgradil vzoren lovski revir z najboljšimi razmerami za varstvo in gojitev divjadi. Kot lovsko izkušen, strokovno razgledan, inovativen in spreten delavec je vztrajno povečeval njen stalež. Delo z vsakodnevnimi dopolnilnimi krmljenji, da bi divjad zadrževal v gozdovih in preprečeval povzročanje škode, je bilo garaško. Z velikimi napori sta s soprogo Jelico postavila 50 novih lovskih prež, tri samodejna krmišča za divje prašiče, eno najbolj obiskanih krmišč za medvede, zgradila vodotesno napajališče za divjad, zagotavljala hrano. Brez predaha in z velikim trudom sta skrbela za krmišča, pasišča in zimsko krmljenje.

Rezultati njunih prizadevanj so kmalu postali opazni. Njuna lovska koča je postala zbirališče raziskovalcev, biologov, gozdarjev in ekologov, zapuščena logarnica pa prijazen dom za lovske goste, ki so dober glas ponesli široko v svet. Pod vodstvom Mihaela Horjaka so odlovljene medvede naselili tudi v druge evropske države. Ves čas sta tesno sodelovala tudi z lovsko zvezo in zavodom za gozdove, še posebej pri izobraževanju gozdarjev.

Zakonca Horjak sta s svojim dolgoletnim požrtvovalnim delom uspela uspešno uravnavati ekosistemska ravnovesja v prvinski divjini slovenske naravne dediščine. Za njun prispevek k ohranjanju naravnega bisera, na katerega smo lahko ponosni, jima je država iskreno hvaležna.

Foto: Tamino Petelinšek

Foto: Tamino Petelinšek