Predsednik Pahor na predvečer slovesnosti ob 80-letnici izgona in ločitve staršev in otrok sprejel ukradena otroka Ingrid von Oelhafen in Ivana Acmana

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes v Predsedniški palači sprejel gospo Ingrid von Oelhafen in gospoda Ivana Acmana, pričevalca trpke usode ukradenih otrok, ki sta bila žrtvi nacističnega programa Lebensborn.

Predsednik republike je gospo von Oelhafen in gospoda Acmana sprejel na predvečer slovesnosti Otroci pozabljene domovine, ki bo prirejena ob 80-letnici množičnega izgona in ločitve več kot 600 slovenskih otrok od njihovih mater v času druge svetovne vojne. Slovesnost bo v soboto, 3. septembra 2022, v prostorih današnje Prve osnovne šole v Celju, mestu tedanjega zbirnega taborišča. Gospo von Oelhafen in gospoda Acmana je spremljala Nataša Konc Lorenzutti, soavtorica scenarija dokumentarnega filma o usodi ukradenih otrok Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna.

Gospa von Oelhafen in gospod Acman sta v iskrenem pogovoru s predsednikom republike opisala svoji izkušnji izgube, iskanja in sprejetosti. Predsednik Pahor je pričevalcema izrazil občudovanje nad njunim pogumom in se jima zahvalil, da svoji življenjski zgodbi delita z ljudmi in nas s tem opominjata, da mir ni samoumeven in si moramo zanj vedno prizadevati. Predsednik republike je z gospo von Oelhafen in gospodom Acmanom delil svoja občutja tekom desetletnega tesnega sodelovanja z nekdanjimi internirankami iz Slovenije in drugimi pričevalci grozot druge svetovne vojne, ki so vse ljudi, predvsem pa mlade, skupaj nagovarjali, da je ohranjati mir naša najbolj sveta dolžnost. V luči tega je predsednik republike omenil, da se bo v nedeljo tradicionalno udeležil 61. slovesnosti ob vseslovenskem srečanju bivših internirancev, političnih zapornikov, izgnancev in ukradenih otrok v Portorožu.

Gospa von Oelhafen in gospod Acman sta se predsedniku republike zahvalila za njegovo podporo in prizadevanja za širjenje miru in strpnosti v družbi.

Ingrid von Oelhafen in Ivan Acman sta »otroka Lebensborna«, zloglasnega programa Heinricha Himmlerja za širitev arijske rase v času nacistične Nemčije. 10. avgusta 1942 sta bila v Celju ukradena za namen ponemčenja. Glavni namen programa so bila načrtovana spočetja med izbranimi ženskami arijskega videza brez judovskih korenin in izbranimi častniki SS. V programu se je rodilo na tisoče otrok, ki so bili za vedno zaznamovani, saj so postali državna last in so jih matere morale pustiti programu, njihovi očetje pa so bili večinoma vojni zločinci. Ker naravni prirast ni dosegel Himmlerjevih pričakovanj, je leta 1942 ukazal ugrabljanje dojenčkov v okupiranih deželah. Tako je bilo v program vključenih tudi med 30 in 40 slovenskih otrok, 17 jih je za vedno izginilo.

Ingrid von Oelhafen, rojeno kot Eriko Matko, so novembra 1941, ko je bila stara devet mesecev, v zbirnem taborišču zamenjali in njenim staršem dali drugo deklico, ki od takrat nosi njeno ime, sama pa je bila kot rasno ustrezen otrok vključena v program Lebensborn in se je za desetletja izgubila v Nemčiji. Šele okrog leta 2000 je našla svoje korenine in ugotovila, da v Rogaški Slatini z njenim pravim imenom in rojstnim datumom živi druga ženska. Ingrid von Oelhafen, ki v Slovenijo prihaja četrtič, je avtorica avtobiografskega dela z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. Nikoli ni bila vrnjena domovini.

Tudi Ivan Acman je bil star manj kot eno leto, ko je bil ugrabljen v isti akciji kot Ingrid von Oelhafen. Njegov oče, tedaj star malo več kot dvajset let, je bil kot eden prvih domoljubov, ki so se na Štajerskem uprli okupatorju, ustreljen kot talec, njegova mati pa je bila z dvema majhnima otrokoma izgnana. Njegova sestra Elica je bila stara le nekaj tednov, ko so ju iztrgali materi, ki je čez dva meseca umrla v Auschwitzu. Elica je zaradi pomanjkanja in zanemarjanja v otroških taboriščih ostala trajno prizadeta, Ivan Acman pa je bil izbran za program Lebensborn. Posvojil ga je nemški par von Mann, ki ni imel svojih otrok. Leta 1947 ga je našla organizacija za sledenje, ki je delovala pod okriljem Rdečega križa, in ga vrnila stricu v Jugoslavijo. Izkazalo se je, da nemški starši niti slutili niso, da skrbijo za ukradenega otroka. Kakor vsem posvojiteljem so ob prevzemu otroka postregli z lažjo, da gre za nemško siroto. Tragedija vrnjenih otrok je dvojna, saj so družino izgubili dvakrat. 


Foto: Bor Slana/STA