Govor predsednika republike Boruta Pahorja ob državnem prazniku dnevu upora proti okupatorju
Ljubljana, 27. 4. 2017 | sporočila za javnost, govori
Urad predsednika Republike Slovenije je ob dnevu upora proti okupatorju ponovno odprl vrata Predsedniške palače. Obiskovalce je ob državnem prazniku nagovoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.
Govor predsednika Republike Slovenije ob dnevu upora proti okupatorju. Velja govorjena beseda!
Danes je državni praznik, dan upora proti okupatorju. Sprejmite, prosim, navzoči, vse državljanke in državljani, moje iskrene čestitke in najboljše želje.
Zelo sem vesel, da ste me tudi ob tem državnem prazniku počastili z vašim obiskom. Posebej bi rad pozdravil udeležence Narodno osvobodilnega boja in njim namenil nekaj iskrenih besed.
Najprej besedo hvaležnosti. Brez vašega domoljubnega upora morda Slovenci kot narod sploh ne bi obstali. Bilo nam je namenjeno uničenje. Vi ste zavarovali našo nacionalno svobodo. Slovenskemu narodu ste omogočili, da se je z ustanovitvijo lastne države konstituiral kot nacija.
Potem bi rad rekel besedo ponosa. Mi vsi smo dediči vašega domoljubnega upora in v krvi, solzah in trpljenju priborjene svobode. Za tako osebno kolektivno dejanje upora je potreben velikanski oseben in kolektivni pogum. Ponosni smo, da ste ga zmogli v za Slovence prelomnih časih in zavarovali našo prihodnost.
In še beseda spoštovanja. Ne glede na to, kako gledamo na dogodke sredi druge svetovne vojne na Slovenskem, ni nobenega dvoma, da brez partizanskega boja Slovenci ne bi bili gospodar svoje usode, marveč bi nam jo krojili drugi. Motiv velikanske večine udeležencev partizanskega boja je bil iskren upor proti okupatorju. To pogumno domoljubje si zasluži vse naše spoštovanje. Danes in vselej.
Spoštovani,
in vendar današnjega državnega praznika ne praznujemo vse Slovenke in Slovenci, vse državljanke in državljani s hvaležnostjo, ponosom in spoštovanjem. Saj ne, da bi morali vsi vse praznike enako vzneseno čutiti, vendar si tudi ne gre zakrivati oči, da zlasti ta državni praznik še vedno sproža deljena čustvovanja in sprejemanja.
Osebno si želim, da bi nekoč vsi naši otroci in vnuki praznovali ta dan kot spomin na slavni in zmagoviti boj za nacionalno svobodo. In osebno mislim, da bo to toliko bolj mogoče, kolikor bolj se bomo dostojno in spoštljivo pogovarjali. Z drugimi besedami, v duhu sprave.
Zdaj me k spravnim ravnanjem napotuje iskrena želja, da bi se kot zrel narod pomirili glede polpretekle zgodovine. V enaki meri me žene močno prepričanje, da bomo kot narod in država zmogli v prihodnosti najtežje preizkušnje, če se bomo izognili razkolu, kot smo mu bili priča sredi prejšnjega stoletja.
Do tedanjega narodnega razkola je privedlo dejstvo, da se je osvobodilni boj zoper okupatorja izkoriščal za politični prevzem oblasti, nasprotniki tega pa so sodelovali z okupatorjem. Tako smo se znašli v nesrečnem položaju, ko smo se borili z okupatorjem in brat z bratom. Poleg partizanskega boja proti okupatorju, ki nas je postavil na pravo stran zgodovine in zavaroval našo nacionalno svobodo, smo bili priče tudi revolucionarnemu in protirevolucionarnemu nasilju. To je zlasti zaradi povojnega totalitarnega sistema in povojnih izvensodnih pobojev pustilo v naši kolektivni zavesti močan pečat.
Ta razkol je mogoče počasi zaceliti. Nenazadnje imamo glede tega zgodovinsko izkušnjo. Slovenija verjetno ne bi postala samostojna država, če za osamosvojitev in njeno obrambo ne bi bilo politične in narodne enotnosti.
V tem smislu imamo Slovenci obe izkušnji, razkol in enotnost. Ne eno in ne drugo ne pride čez noč in je značilno in potrebno samo za skrajne preizkušnje narodove zrelosti. Do enega in drugega vodita dve različni poti, izključevanje vodi v razkol in vključevanje vodi v enotnost. Spravo v tem smislu vidim kot sožitje, strpnost in razumevanje pomena sodelovanja, zlasti ko gre za usodne narodove ali državne odločitve.
Foto: Tamino Petelinšek/STA