Predsednik republike Borut Pahor se je udeležil 7. festivala miru na Pohorju

Predsednik republike Borut Pahor se je danes udeležil 7. festivala miru na Pohorju, kjer je bil tudi slavnostni govornik.



Foto: Tamino Petelinšek/STA


V nadaljevanju besedilo govora predsednika republike:



"POMEN SPRAVE ZA SLOVENIJO IN EVROPO, ZA NJUN MIR IN NAPREDEK

Prihodnje leto se bo ves miroljuben in demokratičen svet veselil 70. obletnice konca druge svetovne vojne. Izrekam iskreno željo, da bi se temu pridružila tudi Slovenija, vsa Slovenija. Enotno, vsi Slovenci, ne glede na politične in svetovno nazorske razlike, ne glede na različne poglede glede polpretekle zgodovine.

Dajem obljubo, da si bom kot predsednik republike vse do tedaj in potem prizadeval po svojih najboljših močeh, da bi se bili sposobni skupno veseliti vsega, kar nas je v preteklosti osvobajalo in obžalovati vse, kar nas je zatiralo. Tako se glede takih zadev obnašajo zreli narodi. Čas je že, da končno te vrste zrelosti izpriča tudi slovenski narod.

Kaj naj bi enotno, brez sramu in ponosno slavili vsi Slovenci? Dejstvo, da smo narodno osvoboditev dosegli sami, kot del naprednih mednarodnih zavezniških sil. Partizansko gibanje je ohranilo svobodo našega naroda pred tujčevo peto. Svobode nam ni nihče podaril, izborili smo si jo sami. V tem smislu se Slovenci kot narod in Slovenija kot država smemo in moramo vzneseno veseliti svojega junaštva in dejstva, da smo bili na pravi strani zgodovine. In ne nazadnje, da je bilo pred 70. leti konec ene najhujših preizkušenj za ves svet in tudi za Slovence.

Ob tem bi bilo prav, da se vsi enotno, ne glede na politične in svetovno nazorske razlike zavemo, da je bil čas nacionalnega osvobajanja tudi čas socialne revolucije in vsega, kar taki družbeni prevrati prinesejo s seboj. Slovenci se ob začetku druge svetovne vojne nismo enotno postavili proti okupatorju, tako kot smo storili 50 let kasneje, ko smo enotno zmagali v osamosvojitveni vojni.

Čas surove druge svetovne vojne, ki je vrgla svet z moralnih tečajev, je bil za Slovence tudi čas državljanske vojne. Brat je dvignil roko nad brata. Politični, ideološki ali razredni interesi so v vrtincu vojne in po njej privedli do ravnanj, ki jih je mogoče s surovostjo vojne pojasniti, nikakor pa ne opravičiti.

Konec druge svetovne vojne je sicer za vse Slovence pomenil narodni obstanek. Toda problem je, da je za ene pomenil tudi začetek politične in socialne svobode, za druge pa konec politične ali celo osebne svobode. Narodni razkol med vojno je ostajal tudi po njej. Mnogi smo upali, da je z ustanovitvijo lastne države in enotno obrambo v osamosvojitveni vojni to tudi hkrati spravno dejanje.

V marsičem je to tudi res bilo. Toda tudi skoraj četrt stoletja pozneje lahko zdaj bolj zdaj manj vidimo, kako različni pogledi na polpreteklo zgodovino hitro zanetijo čustva ljudi, zlasti generacije, ki je vse to osebno doživela. Zdi se, da je polpretekla zgodovina kot bumerang. Dlje kot ga želiš vreči od sebe, z večjo hitrostjo se bo vrnil nazaj v naročje.

Ali je torej vredno govoriti o pomenu narodne pomiritve in sprave? Mislim, da nikoli bolj kot zdaj. Sprave ne smemo razumeti kot politični dogovor o eni resnici. Resnice naj bistri zgodovinska znanost. Sprava v najbolj elementarnem bistvu pomeni, da smo ne glede ali prav zaradi različnih pogledov na polpreteklo zgodovino, pripravljeni živeti ne samo eden ob drugem, ne samo eden z drugim, temveč tudi eden za drugega. Za strpno sožitje se je potrebno in se je vredno potruditi. Tako zaradi zdaj živeče generacije, kot naših otrok, ki prihajajo za nami.

Slovenija se bo vedno lažje in uspešneje soočala z domačimi in mednarodnimi izzivi, če nad vsemi političnimi in drugimi razhajanji ne bo visel še demoklejev meč narodnega razkola iz polpretekle zgodovine. Kot predsednik republike čutim neposredno odgovornost, da se tej veliki nesreči zrelo izognemo.

Ko bomo prihodnje leto slavili konec druge svetovne vojne si želim, da bi se je veselili s tisto narodno zrelostjo, ki je sposobna iz slavnih dni zgodovine povleči navdih, iz neslavnih pa opomin za prihodnost. Slovenci imamo zato vse pogoje, gre pa za vprašanje politične volje, ali se bomo za to iskreno potrudili ali ne.

Ne nazadnje. Iz ruševin druge svetovne vojne je zrasla Evropska ideja. Razumeti moramo, da je z Elizejsko pogodbo in osnovi francosko-nemške sprave utemeljena zamisel Evropske skupnosti oziroma Evropske unije. Slovenci smo del tega, po svoji volji, že deset let. Lepo naključje bo, da obletnica konca druge svetovne vojne časovno precej sovpada z našim vstopom v Evropsko unijo.

Ali se nam ne ponuja neka zelo povedna vzporednica sama od sebe? Mir, varnost in blaginjo Evrope je najprej in predvsem utemeljila sprava. Brez tega, da bi prej sprt Evropski narod zdaj tvorno sodelovali, miru varnosti in blaginje ne bi dosegli. Da je bila sprava dosežena, in se jo skrbno goji, v ničemer ni bilo poskusov, da bi spreminjali ali pisali zgodovino za nazaj na novo.

Kolikor je bilo in še ostaja razlik se jih mirno pusti ob strani, osredotoča pa se na tisto, kar je narodom skupnega. Ali ni to vodilo, ki bi smelo in moralo navdihovati tudi sodobno Slovenijo. Kolikor je med nami razlik v pogledih na polpreteklo zgodovino, poskušajmo s temi razlikami strpno živeti, osredotočimo pa se na tisto, kar nam je skupno in se tudi v imenu naših otrok osredotočimo na složno reševanje izzivov sedanjosti in prihodnosti.

Čestitam ob državnem prazniku."