Predsednik republike na slovesni počastitvi 30. obletnice "Pekrskih dogodkov": "Slovenci zmagujemo, če sodelujemo"

Predsednik republike na slovesni počastitvi 30. obletnice "Pekrskih dogodkov": "Slovenci zmagujemo, če sodelujemo"

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil slovesne počastitve 30. obletnice "Pekrskih dogodkov" in spominskega dne Mestne občine Maribor. Predsednik republike je bil na slovesnosti slavnostni govornik.

Ob tem naj spomnimo, da je predsednik republike ob počastitvi 25. obletnice "Pekrskih dogodkov", leta 2016, Borisu Frasu, civilistu, prvemu ranjencu v aktivnostih za samostojno in neodvisno Slovenijo, vročil odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije za požrtvovalnost in osebno hrabrost pri obrambi domovine neposredno pred vojno za Slovenijo.


Foto: Nebojša Tejić / STA





V nadaljevanju objavljamo besedilo govora predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Velja govorjena beseda!

Slovenci zmagujemo, če sodelujemo

"Prihodnji mesec bomo praznovali 30 obletnico ustanovitve samostojne države, najbolj prelomnega dogodka v vsej naši narodni zgodovini.

Odločilnega pomena je bila politična in ljudska enotnost.

Nihče ne pričakuje, da bi bilo mogoče ali potrebno tako enotnost vselej izpričevati. Moramo pa tudi za potrebe današnjega časa razumeti, da je bilo mogoče tako enotnost doseči le s sodelovanjem.

Slovenci zmagujemo, če sodelujemo. To zmagovalno miselnost bomo letos, ob obletnici, pogrešali.

Pred tridesetimi in več leti okoliščine za sodelovanje niso bile nič bolj spodbudne kot so danes. Še več, še zahtevnejše so bile, v domačem in mednarodnem smislu.

Verjetno smo tudi zato takrat, v stiski, stopili skupaj. Potreba po sodelovanju je premagala skušnjavo po izločevanju. Uspeli smo.

Zdi se, da v današnjih, bistveno bolj naklonjenih domačih in mednarodnih razmerah ne čutimo potrebe po iskrenem dialogu, premoščanju razlik in oblikovanju skupnih ciljev.

Gotovo nismo v taki stiski in tako usodnem razpotju kot tedaj. Kljub temu bi bilo zrelo in odgovorno, če bi se trudili sodelovati tudi zdaj.

Posebej me skrbi, da se preveč navajamo samo na nasprotovanje in celo na izključevanje.

Dolžan sem opaziti, da dobivajo politična nasprotovanja še eno zelo nevarno razsežnost; nestrpen govor o nasprotnikih je med lastnimi privrženci deležen večjega navdušenja, kot poudarjanje svojih ciljev ali zamisli.

Če se bomo glede tega še naprej lahkomiselno prepuščali takemu toku, se bomo znašli v položaju, ko bo lažje oblikovati politiko proti kot politiko za.

To pa bo poglabljalo razlike med nami in komurkoli zelo oteževalo vodenje državnih zadev, ki so pomembne za varnost in blaginjo ljudi.

Ocenjujem, da je pričakovan iztek epidemije in izrednih okoliščin ter praznovanje okrogle obletnice ustanovitve države morda pravi trenutek za razmislek o tem.

Obstoječe politično obnašanje je težko dolgoročno vzdržno, vsekakor pa nikdar ni koristno za veliko večino ljudi.

Glede tega je pomembno razumeti, da volitve niso rešitev same po sebi, če bomo ostali pri enakih vzorcih obnašanja.

Hočem reči, da je politična kultura, ki je botrovala ustanovitvi lastne države danes njej enako potrebna.

Problemi in priložnosti v domači in mednarodni politiki so drugačne, potreba po sodelovanju pa enaka.

Samo če Slovenci sodelujemo, zmagujemo. Tudi v sedanjih razmerah.

Po epidemiji se namreč Slovenija, kot preostala Evropa in svet, sooča z gospodarskim, socialnim in splošnim družbenim okrevanjem.

Ima skoraj enkratno priložnost, da v sorazmerno kratkem času, z dodatnimi finančnimi spodbudami, bistveno bolj okrepi trajnostno strategijo razvoja.

Ima skoraj enkratno priložnost, da skoraj prelomno naslovi zelen in digitalen razvoj. Trdno pa sem prepričan, da nam bo to zares uspelo samo, če bomo sodelovali.

Naj glede teh pozivov k sodelovanju ne bo napačnega razumevanja. Sodelovanje predpostavlja razlike med nami.

Te razlike so legitimne in bogatijo demokratičen političen prostor. Bistvo sodelovanja ni v tem, da te razlike zanikamo, temveč da jih presegamo, kolikor je to mogoče.

Spomnimo se izkušnje izpred tridesetih let, v luči današnje slovesnosti, prav posebej Pekrskih dogodkov.

Dober mesec dni pred ustanovitvijo lastne države je bilo glede tega vprašanja še zelo veliko razlik.

Pekrski dogodki, bi te razlike lahko poglobili, iz izkušnje pa vemo, da so te razlike s sodelovanjem presegli.

V bistvu so delovali kot nekakšen pospešek procesa osamosvajanja. Z njim je postalo popolnoma jasno, da se moramo skupno potruditi za odločilni akt ustanovitve države, da je z uporom mariborskih ljudi za to izpričana ljudska enotnost in da se more politika pripraviti tudi na zahtevne scenarije osamosvojitve.

Na nek način so bili v tem smislu Pekrski dogodki katalizator osamosvajanja in so v ta proces vnesli hkrati pogum in razsodnost.

Pekrski dogodki so terjali tudi prvo smrtno žrtev osamosvajanje Slovenije.

Zaradi ugrabitve tedanjega poveljnika Pokrajinskega štaba teritorialne obrambe podpolkovnika Miloševića in stotnika Ozmeca so v Mariboru pred vojašnico potekale ljudske demonstracije.

Ko je kolona jugoslovanske armade 24. maja 1991 krenila iz vojašnice, je pod oklepnim transporterjem ugasnilo življenje Josipa Simčika.

Če smo tedaj, v tistih zares usodnih razmerah znali stopiti skupaj in uspeli, potem moramo to kot našo skupno nalogo razumeti tudi v sedanjih manj usodnih, a vseeno za naš razvoj zelo pomembnih okoliščinah.

Naš trud bo nagrajen z zadoščenjem, ker bomo tako zagotovili varnost in blaginjo naših otrok."