Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta

Predsednik Republike Slovenije in gospa Tanja Pečar sta gostila sprejem za diplomatski zbor ob pričetku novega leta.


Foto: Daniel Novakovič/STA

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta
Brdo pri Kranju, 30. januar 2017

Velja govorjena beseda!
Spoštovani doajen diplomatskega zbora,
ekscelence,

sprejmite vnovične najboljše želje za leto, ki se je začelo. Vsem narodom in državam, ki jih predstavljate, želimo miru, svobode in napredka. V imenu Republike Slovenije v tem smislu poudarjam odločno in iskreno privrženost vsestranski poglobitvi našega prijateljstva in sodelovanja.

Ekscelence,
izkoriščam to imenitno priložnost, da se kratko in jasno opredelim do najpomembnejših zadev.


Foto: Daniel Novakovič/STA

Prvič.
Najprej glede splošnih razmer v Sloveniji.
Naša država gospodarsko in socialno okreva. Menim, da bi morali obstoječo politično stabilnost še podjetneje izkoristiti za strukturne spremembe, ki naj trajneje okrepijo gospodarski razvoj, vsestransko varnost in socialno še posebej. Glede tega se Slovenija premika v pravi smeri, vendar počasi.
Ocenjujem, da se je treba glede tega podvizati. Za čase in razmere, ki utegnejo nastati je za Slovenijo vitalnega pomena, da je za hujše stresne situacije bolj pripravljena, kot je bila glede tega leta 2008.

Drugič.
Glede mednarodnega miru in varnosti.
Očitno je, da se četrt stoletja po velikih in obetavnih družbenih spremembah, ki so bile povezane s padcem Berlinskega zidu in koncem hladne vojne, začenja neko novo manj stabilno, bolj negotovo in nepredvidljivo obdobje.
Ocenjujem, da smo se znašli v položaju, ko zmoremo nakopičene regionalne in svetovne probleme rešiti samo s skupnim naporom celotne mednarodne skupnosti. Govorim o zelo iskreni privrženosti mirnemu reševanju sporov in nadaljnjem povezovanju in sodelovanju vsega sveta. Ne govorim o novi razdelitvi interesnih sfer. To bi bilo vračanje v staro geopolitiko, ki v osnovi ne obeta nič dobrega. Svet 21. stoletja si zasluži kaj boljšega.

Varnost v tej globalni situaciji ocenjujem za najpomembnejšo dobrino, ki ji je potrebno posvetiti maksimalno pozornost. Dejavniki tveganja se spreminjajo, spremeniti se mora tudi naš celovit odgovor na ta izziv. Glede Slovenije naj ponovim moje prepričanje, da nemudoma potrebujemo posodobitev celotnega nacionalnega varnostnega sistema.

Slovenija si bo kot članica Evropske unije in Zveze NATO aktivno prizadevala za krepitev vsestranskega zaupanja med vsemi relevantnimi igralci v mednarodni skupnosti. Najsi bom kot predsednik republike še tako prepričan v mirno reševanje sporov, sem dolžan kot vrhovni poveljnik obrambnih sil ugotoviti neodložljivo potrebo po večjih vlaganjih v Slovensko vojsko in njeno pripravljenost za izvedbo domačih nalog in nalog v okviru vojaškega zavezništva.

Tretjič.
Glede prihodnosti Evropske unije.
Za evropske državljane, za narode in države Evropske unije, ki verjamemo v koristnost evropskega povezovanja, je napočil čas, ko moramo tistim, ki se zavzemajo za vrnitev k nacionalnim politikam in celo za razpad Evropske unije, dati jasno alternativo. Menim, da je ena od takih alternativ vseevropsko gibanje za sprožitev novega ustavnega postopka, ki naj na koncu procesa predloži novo evropsko ustavo v sprejem državam članicam. Vem, da se to sliši zelo pogumno, toda vsaka neodločenost, vsako malodušje je zelo pogubno.

Nikoli nismo potrebovali združene in močne Evropske unije, kot jo sedaj in jo za prihodnost. Razdeljeni smo šibki. Samo povezani lahko v spremenjenih razmerah 21. stoletja uveljavimo naše vrednote in naše interese. Navznoter in navzven.

Zato se zavzemam za začetek novega ustavnega procesa. Vem, da se sliši skoraj nerealno. Vendar je to edini način, da damo jasno alternativo sedanjemu malodušju in vzponu nacionalističnih politik.

V vsakem primeru moram jasno podčrtati, da bo v prihodnjih letih v primeru tako imenovane regionalizacije znotraj Evropske unije Slovenija storila vse, kar je v njeni moči, da ostane v najbolj jedrnem delu Evropske unije, ob boku Francije in Nemčije.

Četrtič.
Glede urejanja odnosov v sosedstvu Evropske unije.
V zadnjem času se je okrog Evropske unije nakopičilo večje število kriznih situacij, ki jih Evropejci zaenkrat relativno slabo urejamo. Nastopil je čas, ko moramo modro, premišljeno, ampak tudi veliko bolj odločno kot doslej reševati eno krizo za drugo, sicer se nam bo zgodilo, da nas bodo dodatno politično in varnostno izčrpavale.

Brexit, odnosi z Rusijo, uveljavitev Minsk 2 v Ukrajini, dialog s Turčijo, smelejša politika glede rešitve Bližnjevzhodne krize, vprašanje načina soočanja in pokončanja ISIS in drugih terorističnih organizacij, stabilnost Severne Afrike, z Libijo na čelu in tako dalje.

V zadnjih letih je bilo, skratka, proizvedeno več problemov, kot smo jih uspeli rešiti. Če se hočemo osredotočiti na renesanso Evropske unije, moramo vzporedno reševati in rešiti probleme v soseščini. Glede tega pričakujem tako od skupnih evropskih institucij kot od politik držav članic več smelih zamisli in aktivnosti. Slovenija je nedvomno pripravljena pri tem sodelovati po najboljših močeh.

Petič.
Glede Brexita.
Slovenija si želi, da bi britanska vlada v pogajanjih s pristojnimi oblastmi Evropske unije izpogajala pošten sporazum za in v medsebojno korist. Zelo pomembno pa je, da ta pogajanja ne bodo pretirano obremenila siceršnjih potrebnih reform Evropske unije in njenega učinkovitega dela.
Ne mislim sicer, da je Brexit tehnično vprašanje, toda ne smemo dopustiti, da bi postal tako eminentno politično vprašanje, da nam bi zaradi ukvarjanja z njim zmanjkalo časa, volje in energije za krepitev Evropske unije in njene uspešnosti. Vitalnega pomena je, da v naslednjih letih Evropski uniji uspe dokazati pred svojimi državljani svojo koristnost in nenadomestljivost za mir, varnost in blaginjo evropskih državljanov.

Šestič.
Glede evropske valute EVRA.
Slovenija si bo z drugimi članicami monetarne unije prizadevala, da bi po obetavnih reformah, ki so bile sprožene pred nekaj leti glede monetarne in fiskalne unije, sedaj in v prihodnje z njimi intenzivno nadaljevali. Ni prepričljivih razlogov za njihovo odlašanje. Skupna valuta je ena največjih pridobitev skupne evropske politike in njeno graditev je potrebno znova intenzivneje nadaljevati.

Sedmič.
Glede skupne begunske politike.
Izkazalo se je, da lahko le enotna oziroma skupna begunska politika prepreči vrednostni razkroj in fizični razpad schengenskega območja oziroma varovanje zunanjih meja Evropske unije. Slovenija v okviru prerazporeditve sprejema begunce in azilante v skladu s svojimi zmožnostmi. Ocenjujem, da glede skupne begunske politike še nismo naredili zadostnih korakov, da bi smeli utemeljeno sklepati, da nas upravljanje s tem problemom ne more več paralizirati. Več kot bo skupne evropske politike, manj bo enostranskih ukrepanj posameznih držav. Velja se potruditi.

Osmič.
Glede vloge in pomena Zveze NATO.
Za Slovenijo je pomembno, da Zveza NATO zagotavlja kolektivno varnost. Že vse od padca Varšavskega pakta se ugiba o njenih spremembah in prilagoditvah, celo o njeni obsoletnosti. Slovenija smatra Zvezo NATO za pomemben dejavnik naše varnosti in primerne vojaške moči za obrambo zavezniških interesov. V tem smislu bo skupaj z drugimi državami članicami vneto iskala načine njene posodobitve.

Devetič.
Glede sosedstva.
Slovenija dobro razume, da se njena evropska in zunanja politika začenja v odnosih s sosednjimi državami. Zagotavljam vam, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bodo ti odnosi najbolj iskreni, prijateljski in vsestranski.
Glede odnosov s sosednjimi štirimi državami me zlasti v letošnjem letu znova nekoliko bolj skrbi ohranitev dobrih in prijateljskih odnosov s sosednjo Hrvaško.
Vsakomur je jasno, da je različno stališče obeh držav do dolžnosti spoštovanja odločitve arbitražnega sodišča glede poteka meje zelo velik problem. Slovenija pričakuje, da bo sodišče izreklo končno sodbo in da bo v skladu z mednarodnim pravom ta obvezna za obe državi. Temu ni kompromisa. Kompromis je bil arbitražni sporazum sam. Zavzemam se, kot prijatelj, kot sosed, kot nekdo, ki bo vedno ostal skupaj, ne glede na okoliščine v katere bomo padli, da storimo vse za to, da to prijateljstvo, to sosedstvo, te okoliščine ohranimo in še naprej gojimo v korist obeh narodov, zato se zavzemam, toda se obe strani vzdržita slehernih ravnanj in izjav, ki bi v pričakovanju odločitve arbitražnega sodišča lahko poslabšali odnose.
Storiti moramo vse, da ohranimo zelo težko prigarano medsebojno zaupanje, ki pa je zraslo prav s podpisom tega arbitražnega sporazuma in zelo sprostilo in poglobilo odnose med obema sosednjima državama.

Desetič.
Glede razmer na Zahodnem Balkanu.
Slovenija je tudi s slovensko-hrvaško iniciativo Brdo Brijuni temu področju posvetila posebno pozornost in bila z vsemi državami v regiji in Evropi ter svetu relativno uspešna. Jasno pa je, da bi zapleti glede arbitražnega sporazuma vzeli Sloveniji in Hrvaški moralno avtoriteto za vodenje tega nadvse občutljivega projekta.
Poleg tega bi propadel pomemben zgled, kako naj sosednje države rešujejo ozemeljska in druga občutljiva vprašanja. Hočem reči, da bo razplet uveljavitve arbitražnega sporazuma pomembno določal razmere na Zahodnem Balkanu. Jaz si želim, da jih v najboljši smeri.

Sicer mislim, da si je potrebno intenzivno prizadevati, da Zahodni Balkan ne postane gojišče geopolitičnih konfliktov med Rusijo in Zahodom, med drugim bi take razmere pripeljale do položaja, v katerem bi bila enotnost Bosne in Hercegovine pod velikim vprašajem. Slovenija pa meni, da si je potrebno z modernizacijo daytonskega sporazuma in podporo spremembam ustave prizadevati za evroatlantsko perspektivo te centralne zahodnobalkanske države.

Enajstič.
Glede temeljnih vrednot naše evropske in zunanje politike.
Bolj kot kadarkoli prej poudarjamo mirno reševanje vseh sporov, medsebojno spoštovanje, strpnost in potrebo po večjem občutku za družbeno enakost. Menim, da je v okviru koncepta trajnostnega razvoja ta socialna razsežnost premalo razumljena. Večanje socialnih razlik in globalno zavedanje te nepravičnosti štejem za najpomembnejši sprožilec nestabilnosti v sodobni mednarodni skupnosti.

Na koncu.
Slovenija nima z nobeno od držav v svetu odprtega tako zahtevnega političnega vprašanja, da to ne bi bilo rešljivo z dialogom in po mirni poti. Slovenija si prizadeva, da bi imela po svetu čim več prijateljev. Slovenska evropska in zunanja politika bo tudi v prihodnje instrument miru, prijateljstva in vsestranskega sodelovanja z vsemi narodi in državami.

Tako kot velika večina drugih držav bo tudi Republika Slovenija veliko pozornost posvetila dobremu sosedstvu, poglobitvi zaupanja in sodelovanja z državami v obeh osrednjih integracijah, Evropski uniji in NATU, odnosom s strateškimi partnerji. Prizadevali pa si bomo za poglobitev odnosov tudi s tistimi državami, ki so bile doslej zaradi teh ali onih objektivnih razlogov dlje od naše politične in gospodarske pozornosti.

Ohranitev mednarodnega miru in varnosti je naša naloga številka ena. Dolžni smo jo odločno in modro opraviti tudi v imenu naših otrok in vnukov.

Ekscelence,

dovolite mi, da ob tej priložnosti spomnim, da Slovenija letos praznuje 25. obletnico mednarodnega priznanja in vzpostavitve diplomatskih odnosov s ključnimi partnerji v mednarodnem okolju. Letos 22. maja bomo praznovali 25. obletnico članstva Republike Slovenije v OZN. Vsem, ki so takrat v Sloveniji in v partnerskih državah pripomogli k temu diplomatskemu vrhuncu slovenskega osamosvajanja, želim ob tej priložnosti izreči izraze iskrene hvaležnosti.

Ekscelence,

za konec vas prosim, prenesite na začetku letošnjega leta še enkrat moje najboljše želje suverenom vaših držav z iskrenim upanjem v krepitev našega medsebojnega zaupanja, prijateljstva in sodelovanja v korist ljudi, ki jih predstavljamo.