Predsednik republike Borut Pahor o reformi zdravstvenega sistema

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil svečanosti ob 85-letnici prvega zdravstvenega doma v Ljubljani in 50-letnici združitve ZD Ljubljana v enoten zavod. Predsednik republike je bil na prireditvi slavnostni govornik. V govoru je predstavil svoj pogled na reformo zdravstvenega sistema.


V nadaljevanju besedilo govora predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja:


SMER REFORME ZDRAVSTVENEGA SISTEMA


(priznanje Zdravstvenemu domu Ljubljana za uspešno delo)

Najprej vas vse prav lepo pozdravljam in vam čestitam ob visoki obletnici delovanja Zdravstvenega doma Ljubljana. To je največji ZD v državi, ki se lahko pohvali z visoko kakovostjo, zadovoljstvom uporabnikov in zaposlenih. Če bi zdravstveni sistem sodili po doseženih rezultatih vašega zdravstvenega doma, bi bili lahko zadovoljni.

Finančne izgube nimate, čakalne vrste so v mejah normale, programe širite, pridobivate certifikate kakovosti, delujete kot družini prijazno podjetje, razvijate svoje dejavnosti tam kjer jih ljudje najbolj potrebujejo. Izjemno ste dejavni na področju preventive, kjer ste s svojimi referenčnimi ambulantami vzor tudi drugim.

Vaš Zdravstveni dom je nedvomno primer dobre prakse javnega zdravstvenega zavoda, ki z odličnim vodenjem uspe tudi v obstoječem zdravstvenem sistemu tudi dobro delovati. Res pa je tudi, da se problemi v delovanju mnogo bolj kopičijo v bolnišnicah in manj v zdravstvenih domovih in da bi nespremenjene razmere v zdravstvenem sistemu začele resneje ogrožati dobre prakse v zdravstvenih domovih.


(nujnost zdravstvene reforme)

Danes bom izkoristil to priliko, da celoviteje opozorim na nujnost sprememb v zdravstvenem sistemu.

Da je potrebno zdravstveni sistem modernizirati, se strinja tako strokovna javnost, izvajalci zdravstvenih storitev in njihovi uporabniki kot država, ki je odgovorna za zagotavljanje javnega zdravstvenega varstva. Nihče več ni zadovoljen z zdravstvenim sistemom.


(obstoječi problemi)

Javno izraženo nezadovoljstvo je največje na strani izvajalcev, ki kažejo s prstom na financerje in državo, opozarjajo pa tudi na korupcijo v svojih vrstah. Uporabniki se zatekajo k plačljivim zdravstvenim storitvam, ki jih ponuja zasebni sektor ter tako blažijo svoje nezadovoljstvo. Tisti, ki si plačila ne morejo privoščiti in praviloma nimajo velike moči v javnem izražanju svojega nezadovoljstva, postajajo vedno bolj vdani v usodo in izpostavljeni tveganju, ali bo njihov zdravljenje pravočasno.

Že dolgo iščemo soglasje glede tega kako bomo modernizacijo zdravstvenega varstva in zavarovanja ter izvajanja zdravstvene dejavnosti izvedli. Kaj bomo spremenili v primerjavi z današnjo ureditvijo, da ohranimo solidarnost in sprejemljivo raven pravičnosti za vse, da bodo čakalne vrste krajše, storitve kakovostne, razmere za izvajalce vzdržne in se stroški dela, zaradi financiranja obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bodo povečali?

Kaj bomo storili, da bomo tudi med izvajalci javnih storitev zagotovili več konkurence. Da zdravniku ne bo vseeno, ali njegov pacient odide k drugemu ali celo čez mejo države?

Ker v zadnjih petnajstih letih nismo bili sposobni najti soglasja glede sistemskih sprememb se vedno znova lotevamo ad hoc ukrepov. V zadnjih letih ti predvsem blažijo javnofinančne probleme in hkrati zaostrujejo vse druge probleme nakopičene v zdravstvenem sistemu.

V nadaljevanju želim na kratko predstaviti moje poglede na nekatera pomembna vprašanja sprememb zdravstvenega sistema.


(solidarnost navznoter, konkurenčnost navzven)

Začel bom z vprašanjem, ali so zdravstvene dobrine tržno blago? Kolikšna mora biti na tem področju skrb države koliko pa je treba oskrbo z zdravstvenimi dobrinami prepustiti tržnemu mehanizmu.

Menim, da mora tudi v bodoče, za pretežni del zdravstvenih dobrin veljati, da so to javne dobrine in da mora država zagotoviti vse potrebno, da so prebivalcem dosegljive pod enakimi pogoji, ne glede na posameznikovo kupno moč in morebitne druge okoliščine.

Nujno mora priti do novega soglasja o tem, katere zdravstvene dobrine bodo imele status javne dobrine in bodo, kot pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za uporabnike v celoti brezplačne. Zakon mora biti pri tem jasen.

(dve košarici zdravstvenih dobrin)

Ob določanju nove košarice pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja, se moramo zavedati spremenjene demografije, drugačnih zdravstvenih tveganj in tudi omejitev glede zmožnosti financiranja. Iz košarice pravic obveznega zavarovanja je potrebno izločiti vse tisto, kar ne sodi v zdravstveno varstvo, pa se je po inerciji ali zaradi razbremenitve proračuna nekoč v preteklosti, obesilo na sredstva iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta del naj se financira iz državnega proračuna (kot na primer del izobraževanja zdravnikov, socialne pravice, raziskave).

Zaradi finančne vzdržnosti, menim, da bo potrebno nekatere dobrine, ki so do sedaj sodile med pravice obveznega zavarovanja, iz košarice obveznega zavarovanja izločiti. O tem katere so take dobrine more svoje povedati predvsem stroka.

Zavzemam se za dve košarici, prva obsežnejša in za zdravje posameznika pomembnejša, predstavlja javne dobrine in bo predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja, za posameznika bo na voljo brez plačila pri neposredni uporabi. Druga je košarica tržnih zdravstvenih dobrin, ki bodo na voljo za plačilo in bodo lahko tudi predmet prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ki jih bodo ponujale zasebne zdravstvene zavarovalnice.


(zdravstveno zavarovanje)

V obvezno zdravstveno zavarovanje bodo vključeni vsi prebivalci, za tiste, ki tega ne zmorejo mora poskrbeti država. V sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja mora prevladovati načelo univerzalnosti, dostopnosti, solidarnosti, enakosti in vzajemnosti.

Prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje se morajo prilagoditi obsegu zagotovljenih pravic, vendar je potrebno paziti, da ne bomo dodatno povečali stroškov dela in poslabšali konkurenčnosti gospodarstva. Če je potrebno, je nujno prestrukturiranje davčnih obremenitev, da skupna obremenitev ostane na približno isti ravni kot doslej.

Primanjkljaj sredstev zaradi ukinitve dopolnilnega zavarovanja se nadomesti z širitvijo prispevnih osnov po potrebi tudi na pasivne dohodke, prenosom dela obveznosti na državni proračun in zmanjšanjem obsega pravic iz obveznega zdravstvenega varstva. Tako, da bo zdravstvena blagajna za financiranje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja razpolagala z več javnega denarja kot doslej.

(zdravstvena blagajna)

Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki ga je potrebno preoblikovati v javnofinančno blagajno. Morda bi lahko našli primernejšo statusno obliko od zavoda. Glede na to, da le-ta ne bo kreator zdravstvene politike ampak njen izvrševalec, je potrebno spremeniti tudi njegovo upravljanje.

Cene javnih zdravstvenih dobrin določi zdravstvena blagajna, ki jih tudi plačuje. Cene naj imajo osnovo v normiranih stroških, ki vključujejo tudi amortizacijo in so čim bližje dejanskim stroškom. Uveljavijo se novi mehanizmi plačevanja storitev, kjer bo zagotovljena povezava s količino opravljenih storitev.

Zdravstvena blagajna vsako leto izvede razpis za financiranje celotnega programa obveznega zdravstvenega zavarovanja, na katerem enakopravno konkurirajo javni zavodi in zasebniki s koncesijo. Tu obstaja priložnost za tekmovanje tako s kakovostjo kot s količino storitev. Zdravstvena blagajna izvaja nadzor nad izvajalci obveznega zdravstvenega zavarovanja.


(zdravstvena mreža: javni zavodi in koncesionarji)

Za zagotavljanje javnih zdravstvenih dobrin, država določi mrežo izvajalcev javnega zdravstva, ki jo sestavljajo javni zdravstveni zavodi, katerih ustanovitelj je država ali občina in zasebniki, ki so pridobili koncesijo za opravljanje javne službe. Mreža mora biti prilagojena demografskim, logističnim, infrastrukturnim in epidemiološkimi dejavnikom in se mora sproti prilagajati spremembam in potrebam.


(vodenje javnih zdravstvenih ustanov)

Javni zavodi naj opravljajo izključno dejavnost javne službe in dopolnilne dejavnosti potrebne za opravljanje javne službe in pri tem zasledujejo princip neprofitnega delovanja. Poslovanje javnih zavodov mora postati bolj avtonomno tako v organizacijskem kot v kadrovskem pogledu.

Vodstvo mora za rezultate prevzeti polno odgovornost. Ustanovitelj mora zahtevati doseganje zastavljenih ciljev in rezultatov, v nasprotnem primeru pa takoj ukrepati. Upravljanje javnih zavodov je treba spremeniti in približati enotirnemu sistemu upravljanja v gospodarskih družbah.

To pomeni, da bo javni zavod vodil najmanj tričlanski upravni odbor in izvršni direktorji. V manjših zavodih se upravljanje lahko poenostavi. Upravni odbor odgovarja za rezultate ustanovitelju oziroma lastniku.


(zaposleni in plače)

Zaposleni v javnih zavodih morajo spoštovati konkurenčno prepoved oziroma imajo v izjemnih primerih lahko tudi delno zaposlitev pri drugemu delodajalcu, če prvi delodajalec s tem soglaša. Delodajalec mora zagotavljati nemoteno izvajanje delovnega procesa in zato predpisati ustrezne standarde in normative dela.

Plače zaposlenih so sestavljene iz osnovne plače in iz variabilnega dela, ki je odvisen od storilnosti posameznega delavca. Ali je tak sistem mogoče zagotoviti v okviru sistema plač javnega sektorja ali naj velja za zdravstveno osebje posebni plačni režim ne znam odgovoriti. Ne glede na to, pa plačni sistem v javnih zdravstvenih zavodih ni obvezen tudi za koncesionarje.

Profit oziroma presežek prihodkov nad odhodki ustvarjajo javni zavodi pri izvajanju javne službe, če so nadpovprečno stroškovno učinkoviti. Upravni odbor ima dolžnost in pravico del presežkov porabiti za plače ostalo pa se nameni za investiranje.


(zasebniki)

Vse zdravstvene dobrine, ki niso zajete v košarici obveznega zdravstvenega zavarovanja, so tržne dobrine in jih zagotavljajo zasebniki, ki izpolnjujejo pogoje za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Zasebniki lahko zdravstvene dobrine nudijo posameznikom ali zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam. Kot tržno blago lahko prodajajo tudi enake dobrine, kot sodijo v košarico obveznega zdravstvenega zavarovanja. Država zagotavlja strokovni nadzor nad izvajanjem zasebnih zdravstvenih storitev, sicer pa nad njimi izvajajo nadzor tudi komercialne zavarovalnice.

Prostovoljna zdravstvena zavarovanja ponujajo zasebne zdravstvene zavarovalnice. V prostovoljna zavarovanja ni mogoče vključiti zdravstvenih dobrin, ki so v košarici obveznega zavarovanja. Zasebne zavarovalnice samostojno določajo ceno posameznih zdravstvenih zavarovanj kot tudi cene zdravstvenih dobrin, ki so jo pripravljene plačati izvajalcem.

Zavedam se, da je predstavljen okvir možnih sprememb dovolj jasen, da je moč iz njega razbrati glavno smer sprememb.


(nacionalna reforma z nacionalnim konsenzom)

Prav v tej dvorani sem pred tremi leti spregovoril o možnosti, da bi parlamentarne stranke izjemoma poleg vprašanj zunanje in varnostne politike skupno obravnavale in oblikovale potrebno prepričljivo politično večino tudi za vprašanje reforme zdravstvenega sistema.

O tem je takrat s predstavniki predsednikov in predsednic parlamentarnih strank prvič in zadnjič tekla resna razprava, ki pa jo je žal klavrno končal niz zamenjav na čelu zdravstvenega ministrstva.

Verjetno čas pred parlamentarnimi volitvami ni pravi čas, da bi to vnovič poskusil. Bilo bi pa prelomnega pomena, če bi se parlamentarne stranke v predvolilnih izjavah zavzele za tak poskus po volitvah ne glede na politično sestavo vlade in opozicije. Seveda je to njihova odločitev. V kolikor bodo menile, da bi bila v tem primeru kakršnakoli oblika moje pomoči dobrodošla, ne bom okleval.