SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Predsednik Pahor na slovesnosti ob 150. obletnici prvega slovenskega tabora v Ljutomeru: "Paziti moramo eden na drugega, na našo samostojno državo in skupno Evropo"

Ljutomer, 5. 8. 2018 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes v Ljutomeru udeležil posebne slovesnosti ob 150. obletnici prvega slovenskega tabora. Predsednik republike, slavnostni govornik na slovesnosti, je ob tej priložnosti navzočim čestital ob slavju slovenstva in se zahvalil našim vizionarskim narodnozavednim prednikom za dediščino, ki je oblikovala prihodnost našega naroda. Predsednik Pahor je poudaril pomen in vlogo slovenskega taborskega gibanja na poti do samostojne države, "najpomembnejšega rezultata naših dosedanjih zgodovinskih stremljenj in glavnega orodja našega prihodnjega narodnega razvoja." V slavnostnem govoru je predsednik republike pozval k medsebojnemu spoštovanju, upoštevanju in strpnosti, kar je osnovno za sodelovanje in narodno enotnost. "Gojiti moramo spoštovanje in se otepati sleherne sovražnosti znotraj narodovih vrst in do drugih," je dejal predsednik Pahor in poudaril, da nam edinole medsebojno spoštovanje zagotavlja svobodo in dostojanstvo. "Upamo lahko, da smo Slovenci zgodovinsko usposobljeni razbrati okoliščine, ko mora običajno politično prerekanje prerasti v sodelovanje, to pa v narodno enotnost, če gre za elementarne zadeve naroda in države," je še dejal predsednik republike.

150. jubilej prvega slovenskega tabora so v Ljutomeru počastili s posebnim spominskim obeležjem, ki so ga odkrili ob tej priložnosti. Na svečanosti so vročili tudi plaketo I. slovenskega tabora, posebno priznanje, ki ga občina podeli le enkrat na deset let. Prejel jo je akademik dr. Stanko Kristl, ki mu je predsednik Pahor aprila letos vročil odlikovanje Republike Slovenije srebrni red za zasluge za prispevek k razvoju slovenske arhitekture in izjemen ustvarjalni opus.

"Smo na posvečenem mestu, kjer si v roko segata človek in zgodovina," je zbrane pozdravil tudi dr. Miran Puconja, častni občan in poznavalec taborskega gibanja, ki se je ozrl v čas od nastanka prvega slovenskega tabora do danes. "Moč ljudi je v spontanem nagonu po samoohranitvi posameznika in naroda," je v nagovoru poudaril dr. Puconja. Mirko Rauter, ki je bil načelnik območnega štaba Teritorialne obrambe Ljutomer leta 1991, je zbrane nagovoril v imenu veteranov, ki so leta 1991 branili in ubranili samostojno Slovenijo. Dejal je, da so nas ti neverjetno tvorni trenutki povezali v enotnosti in tako smo skupaj uresničili tisočletno željo po samostojni državi. "Smo generacija, ki ji je uspelo izboriti samostojnost Slovenije za vse bodoče rodove. Naj to ne bo nikoli pozabljeno," je dejal gospod Rauter. V sklepnem delu prireditve so po vzoru taborskega gibanja predstavniki gospodarstva, obrtništva, gasilstva in civilne zaščite, kmetijstva, okoljevarstva, mladih ter lokalne skupnosti predstavili svoje pobude za hitrejši razvoj Slovenije - predali so jih Janku Kosu, županu občine Žalec, ki bo 150. obletnico svojega tabora počastila septembra.

V jubilejni slovesnosti, ki je potekala pod geslom "Prleki smo prvi", so sodelovali Komorni zbor Orfej, Pihalni orkester Ljutomer, študent AGRFT Gašper Lovrec in prleški kantavtor Tadej Vesenjak.

Taborsko gibanje je bilo osrednje slovensko politično gibanje med leti 1868 in 1871. Gibanje so zaznamovala velika zborovanja na prostem in sodi med prelomne dogodke naše zgodovine, saj smo v času taborov Slovenci podprli svoj prvi slovenski politični program, Zedinjeno Slovenijo, in se prav na taborskih shodih z veliko udeležbo na nek način plebiscitarno odločili za združitev slovenskega ozemlja. Do prepovedi leta 1871 se jih je zvrstilo osemnajst.

Predsednik Pahor na slovesnosti ob 150. obletnici ustanovitve prvega slovenskega tabora v Ljutomeru
Foto: Daniel Novakovič/STA

V nadaljevanju je besedilo govora predsednika Republike Slovenije. Velja govorjena beseda!

Paziti moramo eden na drugega in na našo samostojno državo. Vsestranski razvoj naše državnosti je bistven za vsestranski razvoj našega naroda.

Spoštovana gospa županja,

drage Slovenke in Slovenci doma in povsod po svetu,

gospe in gospodje,

zelo sem vesel, da smo danes skupaj. Praznujemo imenitno, 150. obletnico prvega slovenskega tabora. Počaščen sem, da vas ob tem posebej čudovitem slavju slovenstva lahko nagovorim.

Gospe in gospodje,

vzemimo si danes to svobodo, da sežemo z zgodovinskim spominom 150 let nazaj, da bi smeleje razmišljali 150 let naprej. Ne gre za to, da bi slepo ugibali ali prazno sanjali o prihodnosti. Za marsikatero reč ne moremo reči niti, kako bo jutri.

Toda za potrebe in priložnosti današnje slovesnosti smemo tvegati eno pomembno presojo. Ustanovitev samostojne slovenske države je bil najpomembnejši rezultat naših dosedanjih zgodovinskih stremljenj in bo glavno orodje našega prihodnjega narodnega razvoja. Samostojna država bo osrednji vzvod naše narodne prihodnosti.

Ne vemo, kaj in kako bo s slovenstvom in s svetom okoli nas čez 150 let, vendar si naš prihodnji razvoj lahko predstavljamo edinole v okviru državne suverenosti. To pomeni, da ohranimo pravico in dolžnost, da o sebi odločamo svobodno po svoji volji. Ne vemo torej, kako bo izgledal svet čez poldrugo stoletje, vemo pa, da lahko v njem le z lastno državo zavarujemo in uveljavimo naše narodne interese. Samo v tem primeru bo svet sooblikovan tudi po naši volji.

Ne vemo, recimo, ali bo Evropska unija trajna ali prehodna zgodovinska tvorba. Zaradi miru in varnosti, ki ju zagotavlja, si močno prizadevamo, da bi bila trajna. V našem nacionalnem interesu je, da EU obstane in se okrepi. Vendar njena usoda ni odvisna predvsem od nas. Naj bo po naši volji ali proti njej, naj bo glede prihodnosti Evropske unije tako ali drugače, Slovenija mora kot samostojna država v vsakem primeru ostati in varovati naš narodni razvoj. Njen obstoj in razvoj je odvisen predvsem od nas in je eksistencialnega pomena za obstoj in razvoj slovenskega naroda.

Gospe in gospodje,

pomlad narodov sredi 19. stoletja je dala tudi slovenskemu moč in zagon za politično zorenje in osvobajanje. Oblikoval se je naš narodni program. Njegovi osrednji zahtevi sta bili Zedinjena Slovenija in pravica do uradne rabe slovenščine.

Celo iz današnje zgodovinske razdalje je komaj mogoče dovolj močno poudariti važnost teh takratnih stremljenj. Na taborih, začenši s Taborom v Ljutomeru pred 150 leti, so dobivala plebiscitarno ljudsko podporo. Slovensko taborsko narodno gibanje je bilo z vidika legitimnosti programa Zedinjene Slovenije neprecenljive vrednosti.

Nenazadnje je Janez Bleiweis, na enem izmed taborov, ob koncu govora vzkliknil »Dajte nam Slovenijo!«. V polni meri smo si jo sicer vzeli šele dolgo, dobro stoletje kasneje. Toda seme upanja in hrepenenja, snovanj in ravnanj, to seme narodne samobitnosti in celo državnosti, je bilo dokončno vrženo.

Gospe in gospodje,

posebej se mi zdi vredno podčrtati, kako so že takrat razumeli pomen narodne enotnosti. Slovenci smo bili in bomo običajno, normalo, politično vsaksebi. Tako je bilo že tedaj in tako bo, upajmo, tudi čez 150 let. Vendar je že takrat opazno zavedanje, da moramo za velike zgodovinske dosežke - ne za vsakodnevne potrebe - stopiti skupaj. V vabilu na Tabor v Ljutomeru je skoraj preroško zapisan pomen sloge: »Samo če bomo iz vseh stanov združeni sklepali in sklenoli, potem bomo kaj dosegli, da nam bo boljše šlo, nego zdaj«.

Program Zedinjene Slovenije in taborsko narodno gibanje pomeni v tem smislu prvi velik in precej uspešen poskus preseganja običajnih političnih delitev, ki jih pozna slovenski narod in vsi demokratični narodi. Ideja Zedinjene Slovenije je bila velika zgodovinska ideja, ki je povezovala. Tudi izkušnja glede tega je bila vržena.

Kljub temu pa Slovenci kasneje nismo izkusili samo običajnega političnega nasprotovanja, temveč pravi, tragični narodni razkol sredi druge svetovne vojne. Toda iz izkušenj se očitno učimo. Za ustanovitev lastne države smo pol stoletja kasneje stopili skupaj. Potemtakem lahko upamo, da smo zdaj Slovenci zgodovinsko usposobljeni razbrati zgodovinske okoliščine, ko mora običajno politično prerekanje prerasti v sodelovanje, to pa v narodno enotnost, če gre za elementarne zadeve naroda in države.

Kdaj in kako se utegne to znova zgoditi, ne vemo. Morda nikoli več, čeprav je to le malo verjetno. Potemtakem moramo za našo prihodnjo narodovo usodo razumeti, prvič (1.), odločilni pomen samostojne slovenske države in drugič (2.), nenadomestljivost naše politične enotnosti, ko gre za zgodovinske prelomnice. Zgodovinsko gledano je jasno, da moramo paziti na našo državo in eden na drugega. Kot je bilo tudi zapisano v že citiranem vabilu za Tabor v Ljutomeru, »ako si ne bomo sami pomagali, nam nihče na tem svetu ne bo pomagal«.

Spoštovane gospe in gospodje,

kondicijo za narodno enotnost, ki je potrebna ob velikih prelomnicah, ohranja politično sodelovanje. Jasno je, da je sodelovanje pomembno prav zaradi političnih in drugih razlik med nami. Ni pomembno samo to, da imamo lastno državo, pač pa tudi to, da je demokratična, pravna, socialna in kulturna. Naš politična skupnost pa se mora truditi za svojo zrelost in za zaupanje vanjo. Hočem reči, politični prepiri in spori in take reči niso nič posebnega, če se vedno znova izkaže tudi sposobnost za sodelovanje. Osnova vsega pa je medsebojno spoštovanje, upoštevanje in strpnost. Kot sem dejal, moramo paziti eden na drugega.

Ta hip ni upravičenih razlogov, da bi sami sebe strašili z napovedmi glede razmer doma in v svetu. Razmere v mednarodnem okolju so sicer manj predvidljive, kot bi si želeli, vendar, vsaj zaenkrat, obvladljive. Posledično tudi ni razlogov h klicanju take enotnosti, kot je bila ob ustanovitvi lastne države. Moramo pa vzdrževati kondicijo zanjo, če bo morebitni nenaklonjen razvoj evropskih in svetovnih procesov to zahteval od nas.

V tem smislu bi bilo pomirjujoče za vse, če bi se ob pomembnejših političnih zadevah vsaj praviloma izkazalo, da zmoremo politično nasprotovanje zamenjati s političnim sodelovanjem. V vsakem primeru pa se moramo otepati slehernega sovraštva in gojiti vsako spoštovanje. Sovražnost, znotraj narodovih vrst in do drugih, bi bila za našo usodo pogubna. Spoštovanje, med nami in do vseh drugih, nam edino zagotavlja svobodo in dostojanstvo.

Spoštovane gospe in gospodje,

jasno je, da pred 150 leti ni bilo pogojev za odnos programa Zedinjene Slovenije in taborskega narodnega gibanja do združene Evrope, saj je takrat še ni bilo.

Evropska unija je nastala je iz pepela in solz druge svetovne vojne na osnovi sprave tradicionalnih sovražnikov. Po svoji volji smo se ji po osamosvojitvi pridružila tudi Slovenija.

Takrat in danes smo Slovenci povezovali našo narodno usodo z evropsko idejo. Želimo si in iskreno si bomo prizadevali, da bo ta ideja ostala živa in privlačna. Vendar, kot rečeno, njena usoda ni odvisna samo od nas, temveč od vzajemnega ravnanja vseh držav članic. Glede tega imam glede sedanjih razmer nekaj skrbi. Namreč. Če se bo vse bolj udomačevalo vračanje k nacionalnim politikam z zaničevanjem dosežkov skupne Evrope, se zavedam, da se bomo v nezavidljivem položaju znašli tudi Slovenci.

Po eni strani bomo vedeli, da je v našem interesu, da združeni Evropi uspe in da napreduje. Po drugi strani pa nas bodo procesi morebitnega zastoja silili, da se bomo tudi mi prisiljeni vse bolj zanašati na domačo politiko in vse manj na skupno. Ta začarani krog je največja evropska preizkušnja ta hip. Slovencem ni vseeno in se bomo potrudili, da se skupaj izvlečemo iz njega in ohranimo mirno in varno prihodnost naših otrok in vnukov.

Gospe in gospodje, naj sklenem. Pred 150 leti je bil v Ljutomeru Tabor in pravi vsenarodni praznik skupnih zahtev in načrtov za prihodnost. Našim vizionarskim in narodno zavednim prednikom smo iskreno hvaležni za to važno dediščino, ki nas je oblikovala.

Zdaj je na nas odgovornost, da uvidimo naša prihodnja stremljenja. Iz naših izkušenj in dosežkov pa je jasno, da moramo predvsem paziti eden na drugega, na našo samostojno državo in skupno Evropo. Glede Evrope si odgovornost delimo z drugimi, glede medsebojnega spoštovanja in skrbi za našo državo povezanosti ter razvoja naše državnosti pa je odgovornost tako rekoč v celoti na naših plečih. Razvoj naše državnosti, pri čemer mislim na državo v najširšem smislu, torej razvoj politične države, pravne države, socialne države in kulturne države, je osnovni vzvod našega prihodnjega narodnega obstanka in razvoja.

Z upanjem, da bodo s ponosom na tem kraju proslavljali tudi prihodnje jubileje, vas prisrčno pozdravljam in vam želim vse dobro.

Predsednik Pahor na slovesnosti ob 150. obletnici ustanovitve prvega slovenskega tabora v Ljutomeru
Foto: Daniel Novakovič/STA