Predsednik Pahor slavnostni govornik na prireditvi ob 15. obletnici vstopa Republike Slovenije v zvezo NATO
Brdo pri Kranju, 20. 3. 2019 | govori
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil prireditve ob 15. obletnici vstopa Republike Slovenije v zvezo NATO.
Predsednik Pahor se je pred prireditvijo srečal z nekdanjim generalnim sekretarjem zveze NATO lordom Georgeom Robertsonom.
V nadaljevanju objavljamo besedilo slavnostnega govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!
"Visoki gostje,
dame in gospodje.
Letos spomladi obeležujemo 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO. Slovenija je postala članica zveze NATO 29. marca 2004, dober mesec dni kasneje, 1. maja istega leta pa tudi članica Evropske unije.
Hkratnost vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO je imela in ohranja simbolen in stvaren značaj.
Prvič zato, ker je bil referendum o vstopu v Evropsko unijo in zvezo NATO sočasno, istega dne, 23. marca leto prej.
In drugič zato, ker je večina naših državljanov vključitev v EU in zvezo NATO razumela kot dve odločitvi o skoraj istem vprašanju – ali naj Slovenija postane strateško – politično, gospodarsko, socialno in vojaško - del t. i. Zahodnega sveta.
Če je bila odločitev za vstop v Evropsko unijo domala soglasna, je bila odločitev za vstop v zvezo NATO sicer izjemno prepričljiva, dvotretjinska, vendar manjša od podpore za EU.
Takrat in danes je bilo v delu slovenske javnosti prisotno prepričanje, da naša t. i. zahodna identiteta ne bo ogrožena, če bomo ostali vojaško nevtralni, oz. izvzeti iz vojaškega sodelovanja večine držav zahodnega sveta.
Vendar je bilo zgodovinsko dejstvo, da so se prav vse države srednje in vzhodne Evrope, ki so se potegovale za članstvo v Evropski uniji, potegovale tudi za članstvo v zvezi NATO, med njimi tudi Slovenija.
Zakaj?
Zato, ker je bilo v zelo zgoščenem zgodovinskem dogajanju v 90.-tih letih prejšnjega stoletja in na prelomu novega tisočletja - po padcu komunizma in železne zavese, po osamosvojitvi ter ustanovitvi demokratičnih suverenih držav v Centralni in Vzhodni Evropi - potrebno hitro, strateško in razumljivo geopolitično umeščanje tega dela t. i. Nove Evrope.
Te države so imele različno novejšo zgodovino. Bodisi pred tem niso bile vse članice Varšavskega pakta, ali pa niso bile samostojne države.
Toda vsem je bilo skupno, da smo v zvezi NATO videli najbolj logično, najbolj smotrno in najbolj prepričljivo dolgoročno zagotovitev naše varnosti in naše ustrezno dolgoročno geopolitično umestitev v evropski in svetovni politiki.
Tudi Slovenija. Tako je, z določenimi odtenki, pravzaprav tudi danes.
Dame in gospodje,
ne glede na sedanje polemične tone o članstvu v zvezi NATO ali o njeni spreminjajoči se naravi, za Slovenijo in druge države članice velja, da je zveza NATO najboljši odgovor na vprašanje o zagotovitvi nacionalne varnosti.
70 let od ustanovitve zveze NATO in 15 let od vstopa Slovenije v to politično vojaško zavezništvo, NATO ohranja svoje temeljno poslanstvo. Zagotavlja visoko raven kolektivne varnosti držav članic.
V bistvu je za sodobno mednarodno skupnost impresivno, da se ta vojaško politična zveza ohranja in celo krepi skoraj tričetrt stoletja. To pomeni, da je v njenih vrednostnih temeljih nekaj več od ozkega zagotavljanja visoke ravni nacionalne varnosti.
Gre za zavezništvo, ki po 2. svetovni vojni ni branilo samo suverenosti in kolektivne varnosti držav članic, temveč je v svojih političnih razsežnostih zagotavljalo krepitev demokracije, človekovih pravic, vladavine prava in svobode nasploh.
Zato je bilo po demokratičnih spremembah v začetku 90. let v državah Centralne in Vzhodne Evrope tudi tako privlačno.
Še danes za države v demokratični ali osamosvojitveni tranziciji v Evropi ostaja članstvo v zvezi NATO eden glavnih strateških ciljev. Gre za države na vzhodu in jugovzhodu Evrope.
Rad bi izrazil priznanje zvezi NATO, da dobro razume potrebe svoje širitve v države Zahodnega Balkana. Članstvo Črne gore in skorajšnji vstop Severne Makedonije sta dobra obeta za večjo geopolitično stabilnost tega sicer zelo občutljivega in ranljivega dela evropske celine. Sposobnost za širitev zveze NATO je njena velika odlika.
Nekaj te pragmatičnosti in širše politične presoje bi si želel tudi pri širitvi Evropske unije v ta del Evrope. Razumem, da so glede tega standardi in pogoji drugačni in zahtevnejši.
Vendar se bo zgodovinsko izkazalo, da bo Evropska unija pripomogla k zagotovitvi miru, varnosti in blaginje tega dela Evrope le, če bo tudi ona razumela širitev v ta del kot eminentno političen, celo geopolitični projekt in ne ozko procesni oz. birokratski, odvisen le od dlakocepskega izpolnjevanja kriterijev za članstvo.
Dame in gospodje,
zveza NATO pa se v zadnjem času srečuje tudi s problemi, ki odsevajo spremembe v širši svetovni politiki. Gre za proces zmanjševanja zaupanja v multilateralizem nasploh in vračanje tradicionalne geopolitike.
Ilustracija tega procesa je tudi zaskrbljujoč slabši odnos med Združenimi državami Amerike in evropskimi državami članicami.
Rezultat tega je razmišljanje o krepkejšem evropskem varnostnem in tudi vojaškem sodelovanju.
Zaenkrat je glede tega zmagala politična modrost in evropske države razmišljajo o poglobljenem vojaškem in varnostnem sodelovanju na način, ki ga je mogoče razumeti kot krepitev evropskega stebra zveze NATO.
Še pred pojavom dvomov v multilateralizem, je Evropska unija razmišljala o ukrepih in politikah za poenotenje svoje varnostne politike.
Zato vsi razumemo, da je potrebno dolgoročno razmišljati o krepitvi lastne, evropske obrambne moči.
Mislim, da je potrebno po tej poti nadaljevati, hkrati pa si je potrebno vselej prizadevati za zavezništvo in tesno sodelovanje z Združenimi državami Amerike.
Dame in gospodje,
zveza NATO je na koncu vendarle vojaško zavezništvo in brez medsebojnega zaupanja in tvornega vsestranskega sodelovanja ne gre. Zato je zaupanje znotraj zavezništva treba ohranjati, kar je odgovornost vseh zaveznikov in vsake zaveznice posebej.
V zadnjem času se pogosteje omenja izpolnjevanje zaveze o namenjanju dveh procentov BDP-ja držav članic za obrambne namene. To je legitimno pričakovanje, saj je bilo tako soglasno sklenjeno.
Na svojih dveh zadnjih obiskih na sedežu zveze NATO v Bruslju sem poudaril, da mora biti zveza NATO pri pričakovanju izpolnjevanja teh obvez dovolj razumna, da se v nekaterih državah članicah ne bi utrdilo prepričanje, da namenjajo višji delež sredstev za obrambo samo zaradi zahtev zveze NATO, temveč zato, ker je to skupen interes članic.
Svet se spreminja, postaja manj varen in bolj nepredvidljiv. V varnost je potrebno vlagati, tudi finančno. Slovenija se tega zaveda. Do leta 2024 bo zato za obrambne namene namenila 1,5% BDP-ja, kar pomeni v zadnjih letih bistveno povečanje.
Ko gre za povečanje sredstev za obrambne namene, je jasno, da nam prav zavezništvo omogoča, da ne podvajamo vlaganj, temveč si, kolikor je to mogoče, varnostna znanja in orodja, medsebojno delimo in s tem zmanjšujemo stroške za obrambo.
Na drugi strani pa to zahteva in omogoča tudi večjo specializacijo, seveda ne na račun ključnih obrambnih zmogljivosti države. S tega vidika je tako za Slovenijo kot za druge države torej zelo pomembno, da se lahko dolgoročno zanese na uspešno in trdno prihodnost zveze NATO in temu prilagodi tudi smotrno porabo povečanih proračunskih sredstev za lastno obrambo.
Na vrhu zveze NATO v Walesu, Varšavi in Bruslju smo potrdili našo zavezanost ključnim nalogam; kolektivni obrambi, kriznemu upravljanju ter kooperativni varnosti.
Skupaj smo se odločili za bistveno transformacijo zavezništva, usmerjenega predvsem v izboljšanje naše odvračalne in obrambne drže, temelječe na 360 stopinjskem pristopu.
Slovenija bo po svojih najboljših močeh sodelovala v skupnih operacijah za ohranitev ali okrepitev svetovnega miru. V dvajsetih letih je v operacijah in misijah zavezništva sodelovalo več kot 10.000 pripadnikov Slovenske vojske.
Ne glede na relativno nizke letne ocene Generalštaba Slovenske vojske o njeni pripravljenosti, v vseh teh letih in v vseh teh operacijah oprema in pripravljenost naših pripadnikov nista bili oviri za odlično opravljeno delo.
Njihova profesionalna usposobljenost in zavzetost za izpolnjevanje nalog je bila in ostaja vredna odkritega občudovanja slovenske javnosti, držav, kjer je delovala in zavezniških držav.
Udeležba Slovenske vojske v misijah in operacijah po svetu je krepko pripomogla k ugledu Slovenije v mednarodni skupnosti.
Mislim, da ima zveza NATO enako močne razloge za nadaljnji uspešni razvoj, kot jih je imela za svoj nastanek.
T.i. Zahodni svet se tudi v varnostnem in vojaškem smislu sooča z novimi izzivi. Vznikajo nove svetovne vojaške supersile, ki za razliko od zahodnega sveta ne delijo vrednot demokracije in vladavine prava in človekovih pravic.
Ker postajajo to hkrati tudi tehnološki svetovni velikani, je jasno, da se digitalna revolucija seli tudi v neposredno vojaško sfero, če o novih razsežnostih varnostnih tveganj sploh ne govorimo.
V tem smislu se mi zdi zveza NATO za cel ta zahodni svet, za Slovenijo kot njegov del, pa tudi za ohranjanje in krepitev svetovnega miru in rešitev problemov po mirni poti, nenadomestljivega pomena.
Slovenija torej obeležuje 15. obletnico vstopa v zvezo NATO z utemeljenim občutkom, da se je pred 15. leti odločila prav in si bo po svojih močeh prizadevala, da se bodo naša visoka pričakovanja glede zagotavljanja nacionalne in kolektivne varnosti, izpolnjevala tudi v prihodnje."
Foto: Daniel Novakovič/STA
Foto: Daniel Novakovič/STA