Predsednik republike je ob dnevu suverenosti na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, ob državnem prazniku, dnevu suverenosti, na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja.

Milan Bolkovič, Miroslav Debelak, Milan Kangler, Robert Kešpert, Franc Krenčnik, Dimitrij Lokovšek in Diverzantska skupina 6. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Nova Gorica so prejeli častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije. V imenu Diverzantske skupine 6. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Nova Gorica je odlikovanje prevzel tedanji poveljnik skupine polkovnik Srečko Lisjak.

Skupina policistov varnostnikov Urada za varovanje oseb in objektov Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije je prejela častni znak svobode Republike Slovenije za pripravo in delovanje v varnostno zahtevnih in tveganih nalogah v letih 1994 do 1996 pri obrambi svobode ter uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije. V imenu odlikovane skupine policistov varnostnikov je odlikovanje prevzel mag. Zlatko Bešker.

Vod vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe je prejel častni znak svobode Republike Slovenije za izredne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije. V imenu voda vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe je odlikovanje prevzel višji praporščak Andrej Jurjevič.




Utemeljitve:

Za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije prejmejo Milan Bolkovič, Miroslav Debelak, Milan Kangler, Robert Kešpert, Franc Krenčnik, Dimitrij Lokovšek in Diverzantska skupina 6. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Nova Gorica častni znak svobode Republike Slovenije.

Osamosvojitev Slovenije je največje dejanje in dosežek v zgodovini slovenskega naroda. Temeljila je na izraženi volji prebivalcev Slovenije, ki so decembra 1990 na plebiscitu odločili, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Zelo hitro pa se je pokazalo, da bo treba suverenost in samostojnost doseči z oboroženim bojem. Z odločnostjo, pogumom in preudarnostjo nam je v vojni za Slovenijo uspelo zavarovati zgodovinsko pridobitev. K temu je odločilno prispevala odlična pripravljenost takratne Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policije in organov za notranje zadeve, številnih organizacij in posameznikov, ki so vsak na svoj način ter po najboljših močeh prispevali k uspešni obrambi države.

Med desetdnevno vojno za Slovenijo so za orožje prijeli mnogi in se pridružili skupnemu uporu proti agresorju. Klic svobodne Slovenije je premagal vsako bojazen. Odločno so stopili v bran demokratičnih procesov v Sloveniji in vrednot, na katerih smo vzpostavljali novo slovensko državo. S svojimi hrabrimi dejanji so rešili marsikatero življenje, rojake pa ozavestili, da smo se sposobni tudi v najnevarnejših okoliščinah s požrtvovalnostjo in strokovnostjo spoprijeti z vsemi, tudi najzahtevnejšimi in najnevarnejšimi izzivi. Postali so slovenski junaki in se trajno zapisali v zgodovinski spomin Slovencev.

Pri tem so se posamezniki in enote s svojim nesebičnim delovanjem in izredno hrabrostjo še posebej izkazali.

Milan Bolkovič, Miroslav Debelak, Milan Kangler, Robert Kešpert, Franc Krenčnik, Dimitrij Lokovšek in pripadniki Diverzantske skupine 6. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Nova Gorica, ki so jo sestavljali poveljnik Srečko Lisjak, desetnik Mitja Močnik, Venceslav Hvala, vodnik 1. stopnje Boris Lozar, Jožef Nemec, Miran Žnideršič, višji vodnik Dušan Jerončič, Zdenko Janaškovič in vodnik Marjan Sedej, so bili junaki in so zgled za hrabrost in pogum. Vsak od njih se je izkazal s popolno predanostjo, požrtvovalnostjo, iznajdljivostjo, predvsem pa smelostjo in pogumom pri izvajanju nalog, ki so jim bile zaupane. V zahtevnih in pogosto tveganih akcijah so brez pomisleka izpostavili svoje življenje.

Aktivno so sodelovali že v samih pripravah na osamosvojitev in vzpostavitev države kot organizatorji in pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite ali v pripravah na osamosvojitev kot pripadniki obrambnih in varnostnih struktur.

Pogum in smelost so dokazali kot posamezniki ter v okviru enot in skupin. Njihovo delovanje je bilo sodelovanje pri pomembnih akcijah v času priprav na osamosvojitev, brezkompromisni in pogumni napadi na oklepno kolono ali onesposobitev vojaških zmogljivosti Jugoslovanske ljudske armade, zajetje pomembnih objektov, poveljevanje bojni skupini in zajetje visokih oficirjev sovražne vojaške varnostne službe, napadi na stražnice in vojašnice tedanje JLA ter zajetje nasprotnikovih vojakov, sodelovanje pri preprečitvi napada na civilno prebivalstvo in njegova zaščita, številne policijske akcije ter akcije, s katerimi so varovali tedanje slovensko državno vodstvo. Sleherno dejanje od naštetih je bilo izjemno.

Milan Bolkovič, Miroslav Debelak, Milan Kangler, Robert Kešpert, Franc Krenčnik, Dimitrij Lokovšek in pripadniki diverzantske skupine so za svojo izjemno hrabrost v boju s takratno JLA in nesebično pripravljenost, da žrtvujejo življenje za svobodo domovine, v letih 1991 oziroma 1993 prejeli častni vojni znak Teritorialne obrambe Republike Slovenije. To je najvišje vojaško odlikovanje za osebno hrabrost v vojni za Slovenijo. Njihova hrabrost in požrtvovalnost jih povezujeta z drugimi prejemniki tega vojaškega odlikovanja, ki so za svoja izjemna dejanja prejeli tudi častni znak svobode Republike Slovenije.

Za njihov neizbrisni prispevek pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije ter za izjemno hrabra dejanja med osamosvojitveno vojno se tudi njim Republika Slovenija zahvaljuje s častnim znakom svobode Republike Slovenije.


Foto: Bor Slana/STA

Za pripravo in delovanje v varnostno zahtevnih in tveganih nalogah v letih 1994 do 1996 pri obrambi svobode ter uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije prejme Skupina policistov varnostnikov Urada za varovanje oseb in objektov Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije častni znak svobode Republike Slovenije.

Spomladi leta 1994 je slovenska vlada sprejela odločitev, da policija zagotovi sodelovanje pri varnostno izjemno tvegani nalogi, povezani z mednarodnim uveljavljanjem državnosti, samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije. Šlo je za tako imenovano »Akcijo Sarajevo«, za sklop specifičnih nalog majhne skupine zaposlenih policistov varnostnikov Urada za varovanje oseb in objektov Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, katerih naloga je bila ustrezno varovanje slovenskega veleposlanika v Bosni in Hercegovini pri predaji diplomatskih poverilnih pisem ter njegovem poznejšem delovanju.

Naloga je bila izredno zahtevna. V Bosni in Hercegovini je bila še vedno vojna. Sarajevo so obkolile jugoslovanska armada in paravojaške sile.

Priprave so zajemale zbiranje podatkov in informacij o možnih trasah potovanja in lokacijah prebivanja, izbiro ustreznega kadra med policisti varnostniki urada, njihovo dodatno psihofizično usposabljanje, izbiro posebne opreme ter izdelavo načrtov in poskusov vzpostavljanja stikov s tujimi varnostnimi organi.

Novembra 1994 se je skrbno izbrana prva skupina v Zagrebu skupaj s tedanjim veleposlanikom Dragom Mirošičem vkrcala na letalo in odletela proti obleganemu Sarajevu. Še pred pristankom v Sarajevu je bila psihofizična pripravljenost ekipe na preizkušnji, saj so letalo obstreljevali in samo zaradi izjemne usposobljenosti pilota je kljub temu uspešno pristalo tik ob zgradbi letališča. Od tam so jih s francoskimi oklepniki prepeljali v Sarajevo, do hudo poškodovane zgradbe hotela Holiday Inn. Glavni vhod je bil ob tako imenovani »aleji ostrostrelcev« in popolnoma blokiran, uporaben je bil le del stavbe do četrtega nadstropja, zgornja nadstropja so bila uničena.

V mestu je bilo vojno stanje, streljanje in eksplozije so bili dnevna in nočna stalnica. Razmere v Sarajevu in na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine je bilo slabše od predhodnih podatkov in ocen.

Že naslednji dan po prihodu je imel veleposlanik Drago Mirošič dogovorjeno srečanje pri predsedniku Aliji Izetbegoviću. Po delegacijo je prispela kolona treh Volkswagnovih golfov, edinega vozila, ki je za gorivo lahko uporabljalo olje iz električnih transformatorjev. Pot do stavbe predsedstva Bosne in Hercegovine je vodila po »aleji ostrostrelcev«.

Dejstvo, da je slovenski veleposlanik na tej poti, je postalo znano predsedstvu še pred njegovim prihodom. Ko mu je nato uspelo izročiti diplomatsko noto predsedniku Izetbegoviću, je bilo med vsemi prisotnimi mogoče čutiti izjemno zadovoljstvo ter hkrati veliko hvaležnost in odobravanje. To je imelo izjemen pomen ne samo za veleposlanika in ekipo, ki ga je varovala, ampak za vso Republiko Slovenijo. Ni bilo spregledano, da je Slovenija kot mlada država, ki je prav tako morala svojo samostojnost in suverenost sama obraniti z orožjem, v najtežjih razmerah v okupirano Sarajevo poslala veleposlanika.

V naslednjih dneh je bila ekipa policistov ob varovanju veleposlanika zaradi izjemnih tveganj pogosto izpostavljena in neposredno ogrožena. Tako je doživela minometni napad na objekt v njihovi neposredni bližini, streljanje na vozilo in se znašla v številnih drugih izjemno tveganih položajih.

V dveh letih je skupina, ki so jo sestavljali Zlatko Bešker, Ludvik Čarni, Borut Femec, Sašo Korenjak, Marko Kos, Robert Lavtar, Radovan Lukman, Joža Nunar, Brane Osterc, Janko Tomše, Zlatko Usenik, Janez Vidmar, Mitja Vehovec, voznik veleposlanika Bojan Oven ter Boris Gole in Armando Jesenšek, ki sta žal že pokojna, opravila veliko nevarnih in zahtevnih poti. Vsaka opravljena pot je zgodba zase in zgodba o izjemnem pogumu, odločnosti ter uspehu posameznika in skupine kot celote.

Varovanje veleposlanika Draga Mirošiča v Bosni in Hercegovini je bila ena najzahtevnejših varnostnih nalog v času delovanja Uprave za varovanje oseb in objektov Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Posebno težo ji daje dejstvo, da se je odvijala v zahtevnih vojnih razmerah, ko so bili pripadniki te skupine dejansko ves čas izpostavljeni nevarnosti in niso imeli pravih zaveznikov. Z zagotovitvijo varnosti veleposlanika so opravili pomembno nalogo, ki je imela širši pomen od samega varovanja. S svojim strokovnim in požrtvovalnim delom so dodali pomemben prispevek k uveljavljanju slovenskih nacionalnih interesov.

Republika Slovenija se skupini in petnajstim policistom varnostnikom s podelitvijo državnega odlikovanja častni znak svobode Republike Slovenije zahvaljuje za odlično opravljeno nalogo, hrabrost in požrtvovalnost.


Foto: Bor Slana/STA

Za izredne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije prejme Vod vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe častni znak svobode Republike Slovenije.

Začetki delovanja Voda vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino segajo v september 1990. V tem času je bil del skupine vključen v projekt Manevrske strukture narodne zaščite, njihove naloge so bile varovanje tajnih skladišč orožja v širši ljubljanski pokrajini, zavarovanje prevoza orožja na tajne lokacije in varovanje pomembnih objektov republiškega pomena.

V začetku oktobra 1990 je bila ustanovljena enota za posebne namene, ki se je v decembru preoblikovala v Vod vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino.

Člani skupine so bili opremljeni s popolno bojno opremo in oborožitvijo. Pripadniki so bili na naloge dobro pripravljeni in so se dodatno usposabljali v bojnem streljanju z novimi vrstami orožja, v protioklepnem bojevanju ter urjenju v vojaškopolicijski taktiki. Oblikovana je bila homogena in strokovno zelo dobro usposobljena enota vojaških policistov z visoko domovinsko zavestjo.

Od dneva ustanovitve pa do odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije je vod vojaške policije vsakodnevno sodeloval pri najzahtevnejših akcijah in nalogah v širši ljubljanski regiji. Ob sodelovanju pri varovanju državnih in drugih pomembnih institucij so izvajali varovanje mestnih upravnih organov, pokrajinskega poveljstva Teritorialne obrambe Republike Slovenije in vitalnih objektov, pomembnih za delovanje življenja v mestu in širši skupnosti. V maju in juniju 1991 so izvajali nadzorovanje in zaščito 510. učnega centra na Igu pri Ljubljani. Zaupane so jim bile tudi druge zahtevne naloge. Vključeni so bili v številne pomembne akcije v času procesa osamosvajanja in obrambe države.

Med njimi izstopa zasedba Centra za elektronsko delovanje Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na Rožniku. Drzna, dobro premišljena, skrbno načrtovana in odločna akcija ni samo preprečila delovanja centra, temveč je bila v njej zasežena tudi dragocena telekomunikacijska oprema.

Akcija je prispevala k ohromitvi sistema prisluškovanja in nadzora s strani Jugoslovanske ljudske armade ter oslabila zveze med njenimi enotami in poveljstvi na območju Ljubljane, Zagreba in Beograda. Zavzetje je imelo pomemben vpliv na obvladovanje razmer na strateški, taktični in operativni ravni ter je prispevalo k doseganju zastavljenih vojaških in političnih ciljev Republike Slovenije.

Pomembna akcija je bila izvedena tudi julija 1991 na Prulah, ko je vod vojaške policije s premišljeno in odločno akcijo zasedel center zveze Jugoslovanske ljudske armade na Prulah ter zajel celotno ekipo centra. S tem je bila dodatno oslabljena možnost uporabe zvez in nadzorovanja telekomunikacij s strani Jugoslovanske ljudske armade.

Nikakor ne smemo spregledati onesposobitve tanka M 84 in zajetja njegove posadke, ki je ogrožala okoliške prebivalce, na Brezovici pri Ljubljani.

V vsem času pred in med osamosvojitveno vojno ter po njej so bili pripadniki enote vključeni v varovanje prebeglih civilnih oseb, vojakov, podčastnikov in častnikov iz sestave Jugoslovanske ljudske armade, ki so jih obravnavali z določili ustrezne ženevske konvencije v skladu z mednarodnim pravom.

Pripadniki Voda vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino so se izkazali s predanostjo, drznostjo, brezkompromisnim delovanjem in hrabrostjo. S svojim delovanjem in akcijami so prispevali k uspešnosti obrambe države. Življenje so v tem času v celoti podredili obrambi mlade suverene in neodvisne države Republike Slovenije.

Enota je leta 1993 prejela visoko vojaško odlikovanje red Slovenske vojske z meči za dosežke med osamosvajanjem leta 1990 in osamosvojitveno vojno leta 1991 vse do odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Republike Slovenije.

Zaradi vsega navedenega se Republika Slovenija Vodu vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino zahvaljuje z državnim odlikovanjem častni znak svobode Republike Slovenije.


Foto: Bor Slana/STA