Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za posebno izdajo Ekipe - EuroBasket 2013

Naj bo epsko, brez matematike

Predsednik Republike Slovenije je tisti, ki je v veliki meri »kriv«, da bo Slovenija gostila izjemen športni dogodek. Pahor pričakuje pozitivne učinke v gospodarstvu in tudi to, da lahko tak dogodek prinese pozitiven dvig narodne zavesti. Naših fantov pa noče še on obremenjevati s kolajno.


Foto: Arsen Perić

Ljudje v zdajšnjih časih raje berejo pozitivne novice kot slabe stvari o krizi. In šport je tisti, ki velikokrat prinaša novice o uspehih naših najboljših.

Pred dvema dnevoma sem odložil knjigo o Rafaelu Nadalu. Po daljšem času me je pritegnila biografija športnika, in ne politika ali gospodarstvenika. Prebral sem jo naenkrat in z užitkom. O športu radi beremo zato, ker se verjetno želimo umakniti iz tega sveta običajnih stisk, ki so danes še večje. Želimo slišati dobre zgodbe, za katere vemo, da so plod trdega dela. To je navdih, ko vidimo, da poleg talenta, ki ga imajo, nekateri uspejo s trdim delom doseči presežek. To nas navdihuje. Mogoče s tem lahko razložimo, zakaj ljudje radi beremo zgodbe o športnih uspehih.
Ste bolj športni predsednik? Nekdanji predsednik Milan Kučan je rad hodil na športne prireditve, Janez Drnovšek pa ne.
Šport mi je všeč. Ne bi mogel reči, da to štejem kot neko dolžnost, če pa že je, saj sodi v repertoar predsedniških obveznosti, je to prijetna in hvaležna dolžnost. So tudi obveznosti predsednika republike, ki jih opravim z manjšo vnemo. Ampak jih, ker so moja obveznost. Na športne prireditve grem rad. Šport je, kot tudi druga področja, kjer se dosegajo vrhunski dosežki, neka čudna in nikoli do konca razumljena mešanica talenta in truda. Obojega mora biti prekomerno, k temu pa je treba dodati še začimbo odrekanja tako rekoč povsod drugje, razen ko gre za šport. V primerjavi z znanstvenimi dosežki, ki jih ne moremo spremljati v živo, ali pa kot ne moremo spremljati nastajanja knjige, v športu lahko uživamo ob nastajanju vrhunskega dosežka. Tudi to je razlika, ki šport dela drugačnega od drugih področij. Ljudje lahko opazujemo gladiatorstvo. Jaz imam veliko spoštovanje do športnikov, tudi do tistih, ki jim ne uspe. Ker pa sem krvav pod kožo, tako kot vsi ljudje, sem najbolj navdušen nad tistimi, ki jim uspe.

Bili ste predsednik vlade, ko je Slovenija dobila kandidaturo za EuroBasket 2013. Ste še danes enakega mnenja kot takrat, da je tako velik športni dogodek za našo državo dober?

Takrat brez mojega strinjanja s kandidaturo verjetno nihče ne bi tako osebno prevzel odgovornosti, kot sem jo bil pripravljen jaz. Treba je razumeti kontekst, čas in prostor te odločitve. V začetku recesije smo bili prisiljeni odpovedati univerzijado in odrekli smo se še nekaterim športnim dogodkom. Povsod smo ugotovili, da pozitivnega finančnega izkupička ob pričakovanih športnih vrhuncih ne moremo pričakovati. Težko bi bilo upravičiti organizacijo takih športnih dogodkov, ki bi bili, finančno gledano, strošek, ne pa dobiček. Pri EuroBasketu pa je bila dilema edinkrat v času mojega vodenja vlade veliko bolj zahtevna. Tveganja za to, da bi bil to strošek ali dobiček, so bila veliko bolj zabrisana. Pri drugih prireditvah smo veliko hitreje ugotovili, da dobička ne bo. Niti finančnega niti v športnem smislu, saj slednji za narod ne bi bil tako pomemben. Pri EuroBasketu sem po številnih posvetih z gospodarskimi in športnimi strokovnjaki dobil bolj ali manj nedeljeno podporo za to odločitev. Vsi so me prepričevali, da bi lahko bil EuroBasket ne samo športni presežek, saj je to evropsko prvenstvo v športu, ki ima velik odmev, ampak da bi se lahko tudi finančno v času krize dobro obneslo. Če je znala država, če je znala družba, če so znali ljudje izkoristiti tak dogodek za skupni zanos, se je to izkazalo kot navdihujoče za družbo. S tem upanjem smo takrat sprejeli ne lahko odločitev. Kolikor zdaj spremljam vse kazalce EuroBasketa, smo se odločili prav. Upam, da bo na koncu, 22. septembra zvečer, ocena enaka.
Se organizatorji še kaj obrnejo na vas?

Dnevno smo v stikih. Takrat sem posnel tudi promocijski video, neobičajen …

Mimogrede, kako je s poškodbo?

Poškodba je minila, drugače si ne bi znal predstavljati poletja in dopusta. Imel sem natrgano mišico meč, toda telo se je izredno hitro regeneriralo brez zdravniške pomoči in brez ene same masaže. Zdaj lahko počnem vse do skrajnosti.

Z organizatorji torej ves čas sodelujete?

Da, dnevno. K promociji je gotovo pripomoglo tudi to, da je država odlikovala Iva Daneua 19. avgusta na Brdu pri Kranju. To je bil dogodek, ki bo šel čez meje športa v Sloveniji in širše. Priča smo bili stopnjevanju in priprav in pričakovanj, kar je pomembna kombinacija za uspeh nekega prvenstva. Upam, da bo res tako. Seveda, če bo še slovenska reprezentanca dodala nekaj s svojimi rezultati, bo to še toliko bolj epsko.

Kaj pa pričakujete od fantov? Ljudje pravijo, da če kdaj, morajo zdaj vzeti kolajno.

Ne bi jim rad nalagal dodatnega bremena. Ga imajo že tako ali tako dovolj. Kot organizatorji si vsi skupaj želimo, da bi prišli čim dlje. Že zato, da bi se ta evforija, ki spremlja prvenstvo, še stopnjevala. Navsezadnje je to radosten dogodek. Že danes pa vidimo, da bi se finančni parametri lahko pozitivno izšli. Nimamo skrbi, ki po navadi spremljajo taka prvenstva. V tem smislu bi bil športni dosežek res nekaj triumfalnega. Rad pa bi videl, tako kot pri vseh športih, da si fantje to zaslužijo z znojem na parketu. Ne bi rad videl, da bi jim to prinesli na pladnju. Mislim, da si tega tudi sami ne želijo. Spomnim se občutkov, ko sem se vračal s slovensko nogometno reprezentanco iz San Marina, potem ko se niso uspeli neposredno uvrstiti na svetovno prvenstvo. Vsi so sanjali, da bodo, ko se bodo vračali z letalom iz San Marina, preleteli Brnik, kot ga je zlata generacija, ki jo je vodil Srečko Katanec. V letalu je bilo grozno moreče. Tišina je kričala. Vzel sem mikrofon in začel govoriti: 'Pa dobro, fantje. Jebela cesta. Do uspeha ne vodi kraljevska pot. Boste pač zmagali v dodatnih kvalifikacijah, ko boste premagali, kogarkoli bo že treba, in šli na svetovno prvenstvo zasluženo.' To se je takrat zdelo skoraj nemogoče. Potem so prišli Rusi in mi smo jih pustili doma. In to je bilo potem res zasluženo svetovno prvenstvo, brez bližnjic. Brez matematike. Tudi na EuroBasketu naj bo tako. Če bodo naši fantje kaj dosegli, potem bo to epsko. Tako kot je bilo leta 1970, ko je Jugoslavija v finalu v Ljubljani premagala ZDA z geslom Luna vaša, zmaga naša.

Koliko tako prvenstvo pomeni za promocijo Slovenije? Tu bo 24 držav, ki jih bodo spremljali ali od doma ali pa pri nas. Priložnost za turizem je ogromna.

Pomeni, veliko pomeni. Ta športni dogodek odlikuje to, da je košarka odmeven šport, da je gledan šport. To ni evropsko prvenstvo v lokostrelstvu. Lokostrelstvo je enako pomemben in zanimiv šport za tiste, ki se s tem ukvarjajo. Dejstvo pa je, da se z lokostrelstvom ukvarja bistveno manj ljudi kot s košarko. Dejstvo je tudi, da naj bo lokostrelec še tako dober in uspešen, bo predstavljal navdih bistveno manjšemu številu ljudi kot košarkar, ki bo odlično odigral naše prvenstvo. Hočem reči, da so športi, ki so odmevni, in košarka je med njimi, in evropsko prvenstvo je samo po sebi odmeven dogodek. Slovenci smo znani po tem, vsaj tujci nas vidijo, če se že sami ne, kot prijazne ljudi ter dobre in sposobne organizatorje. Upam, da bomo tudi glede tega ubranili sloves, ki ga imamo. Želel bi si, da bi ljudje, ki bodo prišli v Slovenijo iz tujine na prvenstvo spodbujat svojo ekipo, šli iz naše države ne samo s športnim zadovoljstvom, ampak da bodo, zlasti če bodo prvič obiskali Slovenijo, imeli občutek, da so prišli v lepo, urejeno, prijetno, zanimivo in uspešno državo.

Ste se pogovarjali s predsedniki držav udeleženk, da bodo obiskali našo državo?

Seveda smo se. O tem tečejo pogovori. Vedeti moramo sicer, da je september za predsednike držav najmanj ugoden za obiske v tujini. Septembra je tudi zasedanje sveta Organizacije združenih narodov, kjer so večinoma prisotni vsi predsedniki držav, september je tudi začetek parlamentarnih nalog in obveznosti. September je politično zelo težak in zahteven mesec. Vsi, ki se pogovarjajo z mano, pravijo, da če jim bodo dopuščali čas in obveznosti, bodo prišli vsaj na eno tekmo svoje izbrane vrste. Tukaj smo zelo prilagodljivi, glede na moje izkušnje, saj vemo, da se bodo predsedniki odločali glede na možnosti v svoji domovini, glede na svoje politične obveznosti.

Pozitivni športni dogodki, kot ste že rekli, prinašajo tudi pozitivno ozračje v državi, kar lahko prinese tudi bolj optimističen pogled v prihodnost.

O tem ni dvoma. V Veliki Britaniji imam veliko športnih prijateljev in prijateljev iz gospodarstva. Britanski športniki in politiki so mi govorili, da so bile lanske olimpijske igre zadetek v polno. Od olimpijskih iger v Londonu ljudje niso pričakovali veliko, kot sicer po navadi velja za take megalomanske športne prireditve. Toda pustile so neverjetno dediščino optimizma, ki je bil glede na krizo, tudi v Veliki Britaniji je bila kriza zelo huda, omajan in zbledel. Olimpijske igre so spet prinesle optimističen pogled v prihodnost. V Sloveniji se moramo navaditi na to, da znamo take športne dogodke izkoristiti tudi za neke vrste regeneracijo narodne samozavesti. Nočem športa zlorabljati za politične namene. Vsakomur je jasno, da ne gre za to. Toda taki športni dogodki so tudi priložnost za to. Tega pa ne morete ukazati – ne z zakonom ne z organizacijo. Ali ljudje zajamejo veter v jadra ali pa ne. Kot rečeno, se je v Veliki Britaniji to zgodilo. Tudi na zadnjem evropskem košarkarskem prvenstvu se je to zgodilo. To je prireditev takih dimenzij, da lahko povzroči pozitiven val.

Prišlo bo tudi ogromno navijačev iz tujine.

S tem lahko mesta zaživijo in veliko pridobijo. Na Jesenicah, v Kopru, Celju in Ljubljani bodo navijaški kotički, kjer se bo dalo športno navijati pred in po tekmi ali pa spremljati tekme, upam, da bomo imeli tudi lepo septembrsko vreme, pravi in veliki dogodki. To je za Slovenijo res lahko samo pozitivno. Ne smemo podcenjevati takega prvenstva. To je res velik dogodek in upamo, da bo šlo vse tako, kot načrtujemo.