Govor predsednika republike na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta
Brdo pri Kranju, 27. januar 2014

Spoštovani doajen diplomatskega zbora,
eskcelence,

sprejmite, tudi po tej poti, vnovične najboljše želje za leto, ki se je že začelo. Vsem narodom in državam, ki jih predstavljate, želimo miru, svobode in napredka. V imenu svoje države v tem smislu poudarjam odločno in iskreno privrženost poglobitvi našega prijateljstva in sodelovanja.

Eskcelence,

za Slovenijo utegne biti to leto glede izhoda iz krize enako prelomno, kakor je zahtevno. Osebno menim, da je to dvoje povezano. Če naj se konec tega leta Slovenija vendarle povleče iz krize, bo treba kot pogoj za to sprejeti vrsto praktičnih ukrepov in strukturnih sprememb. V političnem smislu je to težka in nehvaležna naloga. Po mojem mnenju pa je poleg vsega izvedljiva le ob precejšnji meri sodelovanja in sloge med vsemi političnimi silami v državi. Naj podčrtam, da sem pri podpori in pomoči glede tega pripravljen storiti vse po svojih najboljših močeh.

Naloga je toliko težja, ker za potrebne, pogumne in velikopotezne odločitve ni hitrih političnih nagrad. Vseeno pa je lažja v toliko, kolikor smo se iz zadnjih petih surovih let naučili, da pri nikomer dolgoročno nista nagrajena niti oportunost in taktiziranje. Politika mora upoštevati, da je potrpežljivost ljudi omejena, prav zato pa mora s skupnimi močmi odločno ukrepati.

Razumljivo je, da sta v marsičem načeta zaupanje in vera ljudi v boljšo prihodnost. Bilo pa bi malomarno spregledati, da je velika večina ljudi vendarle pripravljena razumeti in sprejeti težke odločitve. Še zlasti, če jih je politika sposobna razumljivo in enotno predstaviti. Spodbudno je, da začenjamo verjeti tudi v dobre novice in dobre zgodbe. Še pomembnejše pa je, da je vse več samozavesti, da zmoremo.

V letu, ki se začenja, je torej odločilnega pomena, da zmagovalna miselnost prevlada nad občutkom nemoči in malodušja. Povsem mogoče je, da bomo prihodnje leto na tem dogodku s ponosom pogledali na opravljeno delo. Zavedam pa se, da je uspeh odvisen predvsem od nas samih.

Eskcelence,

za Slovenijo je zelo pomembno, da v letošnjem ali prihodnjem letu ne bi bila prehitro zadovoljna s premajhnimi uspehi. Zavedamo se, da moramo za naše dolgoročno okrevanje, trajnejšo rast in socialno trdnost bistveno okrepiti institucije pravne države in zlasti konkurenčnost. Ne gre samo za statistični podatek, da je Slovenija na lestvici konkurenčnosti znova zdrsnila za osem mest.

Gre za vse jasnejše spoznanje, da lahko preživimo v globalnem gospodarstvu 21. stoletja le, če smo sposobni razviti in uveljaviti vse naše konkurenčne prednosti. Ponavljam, to bo zelo težka naloga, ki jo politični voditelji v Sloveniji zastavljamo sebi in ljudem, ki jim služimo. V bistvu bo treba za uspeh postrgati zadnje zalogaje politične popularnosti in razumeti, da se v zameno za to ne dobi nič razen osebnega zadoščenja.

Slovenija se zaveda, da druge dobre izbire nima. V bistvu se mora tako kakor številne druge evropske partnerske države že danes pripravljati na novo krizo, ki bo prej ali slej izbruhnila na globalnem trgu. Bilo bi neodgovorno, če bi si glede tega zatiskali oči. Krizo, ki je eksplodirala leta 2008, je bilo mogoče slutiti že ob finančnem pretresu na Wall Streetu leta 2001.

Nekako je bil problem obeh kriz v tem, da nismo odpravili vzrokov zanju. Svetovna finančna industrija ostaja neregulirana, dediščina te krize pa je dodatna poglobitev razlik med bogatimi in revnimi. Z ustanovitvijo bančne unije in nekaterimi drugimi ukrepi je morda še največ storila Evropska unija. Slovenija izraža zadovoljstvo Evropski uniji, hkrati pa tudi željo po smelejšem načrtu širše mednarodne skupnosti.

Za mednarodno skupnost je bolj kot kdaj prej pomembno vprašanje, ali je sposobna sprejeti ustrezne ukrepe za spopad z obema fenomenoma. Ne nazadnje gre za vprašanje ohranitve svetovnega miru.

Eskcelence,

zavedanje lastne odgovornosti za izhod iz krize seveda ne podcenjuje evropskih in mednarodnih okoliščin. Toda glede na presojo teh razmer pred enim letom in danes lahko ugotavljamo premik na boljše. Gospodarstvo evrskega območja in Evropske unije vendarle kaže opaznejše znake okrevanja. To je za izvozno naravnano slovensko gospodarstvo posebnega in pozitivnega pomena.

Sicer pa naše domače in evropsko gospodarstvo močno zadeva vprašanje konkurenčnosti v globalni ekonomiji. Izziv je tako rekoč enak. Med gospodarskim okrevanjem moramo najti, če naj bo to okrevanje dolgoročno, novo, dinamično ravnovesje med konkurenčnostjo in socialno povezanostjo.

To je izziv strateškega pomena tudi glede prihodnosti Evropske unije. Z velikim zanimanjem bomo spremljali odločitev Evropejcev na evropskih volitvah maja letos. Iz njih bomo mogli vsaj tu in tam razumeti, ali in koliko Evropsko unijo jemljemo kot našo širšo domovino, ki nam zagotavlja mir in blaginjo. In koliko ne.

Zaradi svojih številnih nastopov doma in po svetu glede lastnega pogleda na prihodnost Evropske unije si dovolim misliti, da ga za potrebe današnjega sprejema ni treba vnovič ponavljati. Vendar naj poudarim, da odločitve Evropejcev na letošnjih volitvah ne bom le z zanimanjem spremljal, temveč se bom po svojih močeh, seveda po omejenih pristojnostih, prizadeval za uspeh politik, ki so naklonjene nadaljevanju in poglobitvi Evropske unije. Zastoj ali celo zaton te velike ideje bi tudi slovenski narod in komaj vzpostavljeno lastno državo pahnil v še veliko težje in še veliko bolj nepredvidljive okoliščine.

Evropska ideja je humus našega napredka. Ni pa samoumevna in zanjo si je treba brez dlake na jeziku odločno prizadevati. V Evropi imamo opravka s pomembnimi političnimi silami, ki brez zadrege govorijo o tem, da je njihov politični cilj razpad Evropske unije. Tisti, ki mislimo drugače, ne moremo in ne smemo ostati tiho. Kolikor poznam razpoloženje slovenskih ljudi, nas sme njihovo doživljanje evropske prihodnosti pri tem močno opogumljati in spodbujati.

Eskcelence,

lani ob tej priložnosti sem vam s potrebno mero previdnosti zagotovil, da bomo dosegli soglasje o ratifikaciji Hrvaške pristopne pogodbe z EU. In smo ga. Držali smo se naših zavez in pričakujemo, da se jih bodo tudi naši hrvaški prijatelji. Ko sem govoril o potrebi po spravi, miru in blaginji ter evropski perspektivi Zahodnega Balkana, sem s potrebno mero previdnosti napovedal oživitev procesa Brdo. Sredi prejšnjega leta smo se sestali vsi voditelji te neformalne pobude in ji dali nov zagon. Navzočnost in sporočila francoskega predsednika so bili za prihodnost tega dela Evrope zelo pomembni.

Pričakujem skorajšnje nadaljevanje tega procesa, morda znova s pomembnim gostom iz Evropske unije. V tem smislu izkoriščam priložnost, da pozdravim prizadevanje Srbije in Kosova za mirno reševanje dvostranskih vprašanj. Veseli smo napredka Srbije pri približevanju Evropski uniji. Kolikor bo mogoče, se bomo glede tega trudili tudi za Bosno in Hercegovino, Makedonijo in ne nazadnje za Kosovo. Prizadeval si bom, da bo Slovenija tudi na ta način odgovorna partnerica miru in blaginje v Evropski uniji in mednarodni skupnosti.

Eskcelence,

letos v slovenski zunanji politiki lahko pričakujemo oblikovanje nove strategije. Njena novost ne bo v spremembi trajnih usmeritev slovenske zunanje politike, ki ostajajo enake, temveč v osredotočanju na prednostne naloge v prihodnjem desetletju ter na uspešno prilagoditev potreb in možnosti slovenske diplomatske mreže.

Vsekakor pa ostaja osrednja usmeritev našega evropskega in zunanjepolitičnega delovanja vzdrževanje ali krepitev prijateljskih vezi z drugimi narodi in državami. Še zlasti si bomo za to prizadevali v odnosih s tistimi, s katerimi smo povezani v politična ali vojaška zavezništva, oziroma tistimi, s katerimi imamo ali želimo skleniti sporazume o strateškem partnerstvu. Odlični politični odnosi morajo biti dopolnjeni z visoko ravnjo gospodarskega sodelovanja, ne smemo pa zanemariti niti naše odgovornosti in priložnosti, ki nam jo dajeta kultura in njena moč povezovanja ljudi.

Eskcelence,

prosim, prenesite na začetku letošnjega leta še enkrat moje najboljše želje suverenom vaših držav, z iskrenim upanjem v krepitev našega medsebojnega zaupanja in sodelovanja v korist ljudi, ki jih predstavljamo.