SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter

Ljubljana, 22. 12. 2019 | intervjuji

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter
Igor Kršinar

https://reporter.si/clanek/slovenija/borut-pahor-v-bozicnem-intervjuju-napoveduje-s-trumpom-se-bom-srecal-prihodnje-leto-748102

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter
Foto: Primož Lavre/Reporter

Predsednik države Borut Pahor z vlado Marjana Šarca dobro sodeluje, vendar pogreša strukturne reforme, s katerimi bi se lahko država lažje spoprijela z naslednjo krizo. Slovenijo je treba pripraviti tudi na morebitne dogodke v Evropi, ki bi se lahko zgodili proti naši volji. Opozoril je na spremembe v svetu, kjer povsod prihaja do radikalizacije stališč. Glede odnosov s Hrvaško je kljub njenem nespoštovanju arbitražne odločbe prepričan, da so veliko boljši kot pred leta 2008, ko so bili incidenti in nato blokade hrvaškega vstopa v EU. Podpira vstop sosednje države v schengen, vendar pod pogojem, da trdno varuje zunanjo mejo EU, kot se pričakuje od članic v tem sistemu. Opozoril je tudi na spremembo volilnega zakona, ki jo morajo poslanci sprejeti do decembra prihodnjega leta, sicer bodo lahko vse naslednje volitve ustavno sporne.

V času izida tega intervjuja se bomo spomnili 29. obletnice plebiscita, na katerem smo se odločili za samostojno in neodvisno slovensko državo. Kakšne spomine imate na takratne čase?

Takrat je umetnost politike žarela v najlepši luči. Seveda je v tem pogledu v ozadju nekaj nostalgije, vendar tudi nekaj navdiha za naše prihodnje ravnanje. Namreč v plebiscitu kot osrednjem trenutku prelomne slovenske zgodovine je vse tisto, kar potrebujemo za velike in pomembne odločitve v prihodnosti: dialog, spoštovanje tistih, ki mislijo drugače, voditeljstvo, ideja, zamisel za prihodnost, ki ustreza razmeram časa v mednarodnih odnosih, sodelovanje. Vse to je omogočilo, da je kljub razlikam v začetku tistega leta 1990, ki so bile velikanske, politične in druge, uspelo priti slovenskemu narodu in slovenski politiki konec leta do enotnosti. To je bil sijajen rezultat, zelo navdihujoč.

Pred kratkim je minila 30. obletnica ustanovitve Demosa, prihodnje leto bo 30. obletnica prvih svobodnih in demokratičnih volitev, osamosvojitvene vlade in plebiscita. Kako jih boste zaznamovali?

Zelo ponosen sem na to, da sem sprejel odločitev, da med mandatom v predsedniški palači počastimo vse dogodke, tako ob 25. kot ob 30. obletnici, ki so povezani z razmerami, v katerih smo lahko Slovenci razglasili lastno samostojno državo. Tukaj smo s sprejemi proslavili Majniško deklaracijo, delovanje Odbora JBTZ za človekove pravice, spomnili smo se Lipo sprave, sprejema ustavnih amandmajev, zdaj bomo zaznamovali odhod slovenske delegacije z jugoslovanskega partijskega kongresa in tako naprej. S tem tudi osebno pripomorem k temu, da se ohranja zgodovinski kolektivni spomin na prelomne dogodke, ki so omogočili, da smo Slovenci leta 1991 razglasili državo in jo potem tudi enotno ubranili. To ni pomembno zgolj zaradi ohranjanja zgodovinskega spomina, ampak zaradi krepitve samozavesti in nacionalnega ponosa, ki sta pomembna faktorja nekega naroda in države v soočenju z izzivi prihodnosti.

Omenili ste obletnico Odbora za varstvo človekovih pravic. Takrat niste na sprejem povabili Igorja Bavčarja, ki je vodil ta odbor. V soboto ste se udeležili slovesnosti ob 29. obletnici prvega postroja Teritorialne obrambe RS. Vas je kaj motilo, da je bil slavnostni govornik Igor Bavčar, ki je na prireditev prišel iz zapora?

Ne, ni me motilo. To je bila stvar organizatorja. Jaz sem se odločil, da s svojo navzočnostjo počastim spomin na dogodek, na postroj Teritorialne obrambe, ko je po Peterletovih besedah prvič zadišalo po Slovenski vojski. Ta postroj je bil pomemben, ker je bil teden dni pred plebiscitom, na katerem se je slovenski in mednarodni javnosti pokazalo novo orožje in dalo jasno sporočilo, naj se ljudje odločijo po lastni vesti in da bomo odločitev, ki bo sprejeta na plebiscitu, po potrebi ubranili tudi z orožjem. Zato se vsako leto udeležujem te spominske slovesnosti in upam, da bomo prihodnje leto, ko bo 30. obletnica, to praznovali še bolj slovesno, tako kot smo tudi 25. obletnico. Res je, da gospoda Bavčarja nisem povabil na slovesnost, na kateri smo počastili obletnico tega odbora. V tem primeru sem bil organizator jaz. Po številnih posvetih s svetovalci sem se odločil, da ga ne povabil, zato sem bil deležen silovitih kritik dela javnosti. Vedel sem, da bodo. V obeh primerih sem storil tako, kot mi je nalagala vest, mislim, da sem obakrat ravnal primerno.

Če bi vas Bavčar prosil za pomilostitev, bi ugodili prošnji zaradi njegove pozitivne zgodovinske vloge v času osamosvojitve?

O odlikovanjih in pomilostitvah, o dveh diskrecijah, ki pripadata predsedniku republike, nikoli ne govorim.

Pred 30 leti smo čakali na mejnih prehodih z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, danes teh mejnih prehodov nimamo več, zato pa jih imamo s Hrvaško, ki jih takrat ni bilo. Je v interesu Slovenije, da je Hrvaška sprejeta v schengenski režim? Ali je to priložnost, da jo z blokado prisilimo v spoštovanje arbitražne razsodbe?

O tem se bo odločala slovenska vlada. Najprej si želim, da se o širitvi schengna odloča brez Damoklejevega meča neuveljavljanja odločbe arbitražnega sodišča, kar pomeni, da bi Slovenija in Hrvaška do odločanja o tem morali doseči sporazum o demarkaciji meje na kopnem, saj je na morju že določena in bi morala Hrvaška spoštovati odločitev arbitražnega sodišča. Želim si, da se ne bi ponovile razmere iz let 2008 in 2009, ko je prišlo do blokade hrvaškega vstopa v EU. Takrat smo z izrednimi napori prišli do pravične rešitve za obe strani, zato se mi zdi pošteno, da Hrvaška izpolni svoj del dogovora in pomaga dvostransko označiti potek meje na kopnem. Kar zadeva schengen, je v slovenskem interesu, da bi se to območje širilo, vendar bi morali imeti, ne glede na vprašanje uveljavitve razsodbe arbitražnega sodišča, res trdna zagotovila, da Hrvaška nadzoruje zunanjo mejo EU, tako kot se od držav članic, ki imajo zunanjo evropsko mejo, pričakuje. Ta zagotovila morajo biti zares verodostojna in stvarna, saj bi to omogočilo, da Slovenija ne bi več imela ograje s Hrvaško, take potrebe tudi ne bi bilo med Slovenijo in Avstrijo, sčasoma ne bi bilo tudi skupnih patrulj z Italijo.

Hočem reči, da je v interesu Slovenije, da se schengen širi, prav tako, da Hrvaška absolutno verodostojno in stvarno nadzoruje svojo mejo kot članica schengna. Samo pod takimi pogoji lahko Slovenija podpre njegovo širitev. Razumem pa, da bo takrat, ko bo o tem odločal Evropski svet, spoštovanje arbitražne odločbe zahtevna okoliščina za slovensko politiko, ali naj podpre vstop Hrvaške, če te odločbe ne bo spoštovala. To bo težka preizkušnja. Zdaj je idealen čas za to, da se na obeh straneh pohiti z dialogom o možnosti uveljavitve arbitražne odločbe. Meja bo prej ali slej označena, želim si, da prej, ker to nepotrebno slabša odnose s sosedo, ki so sicer dobri. Veliko boljši so, kot so bili pred blokado 2008. Tudi politično so boljši, niso pa v redu zaradi te nerešene zadeve. Gospodarsko so odlični, blagovna in storitvena menjava je sijajna in se krepi. Odnosi med ljudmi, med obema naroda, so dobri. Spomnite se zelo stresnih incidentov in drugih neprijetnosti, ki so označevala 18 let nerešenega vprašanja meje. To je zdaj veliko boljše. Strateško moramo gledati na pozicijo Slovenije, želimo si imeti dobre odnose z vsemi sosedami in čim več prijateljev v svetu. Želimo se zasidrati v zahodnem delu sveta, saj spadamo v EU in Nato. Želimo imeti aktivno vlogo, ki nam omogoča, da se razvijamo kot država in narod. Z aktivno politiko nam to lahko uspe, mora pa biti aktivnejša kot zdaj tako doma kot na tujem.

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter
Foto: Primož Lavre/Reporter

Je bila napaka, da se je vlada odločila za tožbo proti Hrvaški na Sodišču EU v Luksemburgu glede na klofuto, ki smo jo prejšnji teden dobili od generalnega pravobranilca sodišča?

Slovenija se je odločila, da mejo reši po pravni poti. To je leta 2009 sprejela tudi Hrvaška in dosegli smo sporazum. O tem sporazumu je v Sloveniji potekal referendum, nato sta obe državi ratificirali sporazum in nastala je pogodba, ki zavezuje obe državi. Sodišče je razsodilo kljub prekršku, ki sta ga storila naša agentka in sodnik, sodba je veljavna, meja je določena. Tudi uveljaviti jo moramo po mirni poti. Lansko odločitev vlade sem razumel, da išče vse načine za pravno uveljavitev meje. Vedno, ko sežete po pravnih sredstvih, obstoji možnost, da ne boste uspešni, vendar sem takrat z razumevanjem sprejel na znanje to odločitev vlade, ker se mi je zdelo, da tudi v primeru morebitnega neuspeha, ki nikakor ne ogroža dejstva, da je meja določena, s tem izkazujemo voljo, da jo tudi označimo.

Od trenutka, ko je Hrvaška stran leta 2015 odstopila od spoštovanja arbitražnega sporazuma, je bila nevarnost, da bi z neaktivnostjo slovenske strani posledično v naslednjih desetletjih mednarodna skupnost spoznala, da preprosto ne ena ne druga država nista aktivni pri izvrševanju odločbe arbitražnega sodišča in da je postal ta sporazum obsoleten. Odločitev slovenske vlade, ki takrat ni imela polnih pooblastil, je bila torej izraz želje, da s pravnimi sredstvi izkazujemo naš vitalni interes, da se arbitražna odločba uveljavi. V delu javnosti je nesporazum glede tega, da naj bi pravobranilec dejal, da sporazum ne velja, saj sodišča tega nismo niti spraševali. Gre za vprašanje, ali arbitražni sporazum zadeva tudi evropsko pravo ali le veljavno mednarodno pravo. Skratka, gre za način, s katerim Slovenija izraža željo, da po mirni poti s pravnimi sredstvi doseže demarkacijo s sosednjo Hrvaško. Štirikrat smo ji poslali noto, da želimo ustanoviti komisijo, a se na to ni odzvala. Zato je treba izkazovati aktivnost našega prepričanja, da je meja določena in da jo je treba zdaj dvostransko tudi označiti.

Ali je Sloveniji škodila objava poročila Knovsa o arbitražni aferi in koliko? Je bilo prav, da je komisija javno objavila to poročilo ali bi bilo bolje, če bi poročilo ostalo tajno?

Dejal sem že, da za izostrene opazovalce, zares dobre poznavalce zapleta, pravnih, političnih in drugih vidikov tega zapleta, to poročilo ni škodljivo, saj ugotavlja, da ni bilo nobenega vmešavanja vlade ali celo naročanja vlade glede stikov med agentko in sodnikom. To je zelo pomembno, ker dodatno razbremenjuje Slovenijo. Seveda je lahko iz določenih pasusov tega poročila, ki je bilo objavljeno, sosednja Hrvaška naredila nekaj političnih zaključkov sebi v prid, čeprav so irelevantni. Sem in tja sem presenečen, kako nesamozavestni smo v Sloveniji, ko opazujemo prizadevanja hrvaške strani, da bi izničila arbitražni sporazum. Njihovim aktivnostim pripisujemo preveliko težo. To počnejo vseskozi, uradno pa od avgusta 2015 dalje. Mi pa moramo mirno, državniško zagovarjati stališče, da je treba odločbo uveljaviti. Pomislite, kaj bi Hrvaška dala, da bi za svoje argumente imela odločbo arbitražnega sodišča. Mi jo imamo za naše. Mi imamo sodbo v rokah in se lahko sklicujemo na vladavino prava, spoštovanje odločb, vse to zavezuje našega partnerja, da ravna tako, kot mi pričakujemo. Medtem ko se naši hrvaški prijatelji morajo pač obešati na vsako vejico, ki se jim ponudi. To za našo sosednjo prijateljsko državo ni vzdržno ravnanje, prej ali slej se bo znašla v položaju, ko bo moral sabor spremeniti stališče, ki ga je sprejel leta 2015, in priznati arbitražno odločbo, da bomo lahko s skupno komisijo označili mejo na kopnem.

Poznate argumente, zakaj je Sova kazensko ovadila komisijo, ki je pravzaprav njena nadzornica? Kako to komentirate?

Kolikor je znano, je obveščevalna služba ugotovila, da je prišlo do izdaje tajnih podatkov. Tega ne znam oceniti in pričakujem, da bo javnost dobila ustrezna pojasnila. Pri čemer moram reči, da sem zagovornik demokratičnega nadzora nad obveščevalnimi službami tako kot v drugih državah z veliko daljšo demokratično tradicijo. Sem in tja nastajajo napetosti med obveščevalnimi službami in demokratičnim nadzorom, zlasti političnim demokratičnim nadzorom s strani parlamenta. Poleg predpisov, ki jih je treba spoštovati, mora prevladovati tudi modrost, vzajemna želja, da obveščevalna služba in demokratični nadzor opravljata vsak svoje delo ter da sta oba pomembna za državne interese. Ko pa pride do takih napetosti, mislim, da bi bilo takrat koristno, če bi se sestal svet za nacionalno varnost, da bi lahko vsi vpleteni za zaprtimi vrati morda kaj po tej poti razrešili. Potem se moramo zanesti in ravnati v skladu s predpisi in z zrelo politično kulturo, ki vedno pazi tudi na sogovornika in drugo institucijo. Vsaka institucija mora v zreli politični kulturi gledati na to, da izvaja pooblastila in da jih tudi spoštuje. Pri tem je zelo pomembna neodvisnost teh institucij. Demokratični nadzor je lahko tudi predmet kritike, vendar bi bilo to, če bi ga zaradi državnih interesov omejili v nasprotju s predpisi, za prihodnost lahko zelo dvorezno.

Je sporno to, da so bila razkrita imena nekaterih uslužbencev Sove?

Načeloma sem vedno v različnih vlogah v slovenski politiki. V njej sem že od vsega začetka vedno menil, da država obveščevalno službo potrebuje, prav tako kot tudi demokratični nadzor. Tudi njuno medsebojno sodelovanje sodi v kontekst temeljnega državnega interesa, da imamo službo, ki deluje in opravlja nalogo v skladu s predpisi, ter demokratični nadzor, ki jo omejuje. Ta institucija, ki nadzoruje, je poklicana, da odgovori na vaša vprašanja. Zdi se mi, da je kdaj pa kdaj pametno, da je več manj. Bolje je, če to ni nujno in če tega ne zahtevajo predpisi, glede obveščevalnih služb in obveščevalnega dela v javnosti reči manj kot več. V 30 letih različnih izkušenj in napetosti med obveščevalnimi službami in nadzorom se je izkazalo, da je manj več.

Omenili ste, da ste predlagali razširjeno sejo sveta za nacionalno varnost, vendar vas je premier na koncu zavrnil. Kakšni so odnosi med vami kot predsednikom države in Marjanom Šarcem kot predsednikom vlade?

Korektni. Midva sodelujeva podobno, kot sem sodeloval s prejšnjimi tremi predsedniki oziroma predsednico. Premier Šarec je že četrti predsednik vlade, s katerim sodelujem. Najprej sem sodeloval s predsednikom Janšo, nato predsednico Alenko Bratušek, potem s predsednikom Cerarjem in zdaj s predsednikom Šarcem. Pri tem se ravnam po nekaterih svojih izkušnjah in presojah. Prvo pravilo je, da vlade niti ne kritiziram niti ne hvalim, ampak z njo sodelujem. Tudi z vlado Marjana Šarca sodelujem. Drugo moje vodilo je, da tempo tega sodelovanja prepuščam predsedniku ali predsednici vlade, pri čemer imajo premierji različne želje. Nekateri želijo, da s predsednikom države bolj sodelujejo, drugi pa manj, vse to spoštujem. Tukaj sem, da z njimi sodelujem in toliko, kot želijo. Organiziram pogovore, posvete, izmenjujem mnenja. Kolikor je mogoče, spodbujam sodelovanje vseh političnih sil, tako med institucijami (vlado, državnim zborom, državnim svetom), odtod tudi srečanja štirih predsednikov, vodim posvete predsednikom parlamentarnih strank o najrazličnejših aktualnih vprašanjih, se z njimi pogajam o spremembi volilnega sistema. Želim prispevati k stabilnosti, tako politični kot institucionalni. Z vlado in državnim zborom sodelujem tako, da se ne postavljam nad njiju, ne s svojimi mnenji ne z ravnanji, nekako držim skupaj narodno in državno skupnost v duhu sodelovanja in sožitja, sprave. To je moje poslanstvo.

Kako pogosto se srečata? Je med vama kakšna napetost zaradi njegove kandidature na predsedniških volitvah?

Moram zelo iskreno povedati, da med nama ni nobenih zamer. Najin pogovor je vedno razbremenjen vsakršnih političnih ali drugih okoliščin, ki naju bi lahko omejevale pri sodelovanju. Premier Šarec je bolj med tistimi premierji, ki z mano sodeluje, ni pa to sodelovanje zelo pogosto in aktivno. On je predsednik vlade, in jaz to spoštujem. Ko je zavrnil mojo pobudo za sejo sveta za nacionalno varnost, nisem polemiziral, ali je prav ali ne, da je ni sklical. Jaz sem pač pobudo dal in s tem smo to vprašanje zaključili. Tudi za javnost bi rad iskreno povedal, da so najini odnosi zelo korektni, da nič ne bremeni iskrenosti odnosov, sem in tja bi si sam želel, da bi bilo tega sodelovanja več, vendar je predsednik vlade, ki določa ritem sodelovanja. To vem tudi iz svoje izkušnje, ko sem bil jaz predsednik vlade, predsednik države pa dr. Danilo Türk in sem tudi jaz določal ritem sodelovanja. Iz tiste izkušnje sem spoznal, da je prav, da predsedniku vlade pustimo, da ima svoj način, modus vivendi sodelovanja s predsednikom države.

Kako uspešna je vlada Marjana Šarca? Bo dokončala svoj mandat v rednem roku ali pričakujete predčasne volitve?

Prvič v zgodovini imamo manjšinsko vlado, ki je v bistvu bolj ranljiva, kot so večinske, vendar je v dobrem letu vladi Marjana Šarca uspelo, da je zadržala politično stabilnost v državi. Tisto, kar pogrešam, je, da bi kljub manjšini v državnem zboru imela nekaj jasnih političnih ciljev, ki bi jih skušala doseči. V tem smislu si želim, da bi bilo tako vladi kot državnem zboru jasno, katere so dve ali tri njene velike prioritete, ki so bistvene za njen uspeh in bi ji to omogočalo bolj iskren, konstruktiven dialog v javnosti okoli njenih prioritet. Tako pa se zdi, da je definicija uspeha vlade to, ali vlada sploh je ali je ni. To je za stabilnost relevantno vprašanje, ne pa za napredek. Mislim, da je to relevantno, po gospodarski in finančni krizi leta 2008 in 2009 se je gospodarstvo prestrukturiralo, slovenska država pa se ni preobrazila. Bilo je nekaj popravkov, vendar pa potrebnih strukturnih sprememb v državi, tako kot v gospodarstvu, nismo naredili.

V tem smislu danes Slovenija zaradi prestrukturiranega gospodarstva dosega ugodno gospodarsko rast, imamo večjo raven socialne stabilnosti, vendar do prestrukturiranja države (javne uprave, javnih zavodov, javnega zdravstva itd.) ni prišlo, velikih premikov ni bilo. Če bi vnovič v naslednjih letih nastala politična ali gospodarska kriza, bomo sicer veliko bolje pripravljeni, ker je gospodarstvo svojo domačo nalogo precej temeljito opravilo, država pa ne. To opozorilo jemljite z vso skrbnostjo. Mislim, da bi bila to domača naloga za to in naslednjo vlado: narediti nekaj strukturnih preobrazb države, da bo tudi ta vitalna, gibčna, krepka. Govorim o pravni, socialni državi, o uspešnem javnem zdravstvu, javnem šolstvu, o vseh drugih storitvah, ki jih država zagotavlja državljanom za njihov denar.

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter
Foto: Primož Lavre/Reporter

Kakšno je vaše sodelovanje s predsednikom največje opozicijske stranke Janezom Janšo? Čeprav vas na predsedniških volitvah ni podprl, nasprotno, proti vam je napisal dva ostra zapisa, ste ga pozneje podprli za mandatarja vlade.

Najino sodelovanje je korektno. Menim, da sem storil prav, ko sem predlagal, da vlado poskuša oblikovati zmagovalec volitev. Tudi tisti, ki ne podpirajo stranke ali politike predsednika Janše, vedo, da bi bilo verjetno politično zelo zahtevno, če ne bi on kot zmagovalec volitev dobil priložnosti za oblikovanje vlade. Ker je to priložnost imel in je ni izkoristil, je danes s tega vidika vlada Marjana Šarca bistveno bolj legitimna, kot bi bila v nasprotnem primeru. Zato je bilo moje ravnanje pametno, preudarno, premišljeno. Sicer pa z njim kot z vsemi drugimi dobro sodelujem, to je nekako moja dolžnost, a tudi moj način političnega ravnanja. Od vstopa v politiko do danes, danes še toliko bolj, razumem, da dialog, sodelovanje, spoštovanje, upoštevanje, iskanje kompromisov odlikuje zrelo politično kulturo.

Čeprav je Janševa SDS zmagala z veliko razliko, njemu ni uspelo sestaviti koalicije, ker so ga zavrnile vse stranke levo od sredine. Menite, da bo gospod Janša še kdaj predsednik vlade?

To je njegova odločitev. V take odločitve se ne vmešavam.

Kako komentirate radikalizacijo SDS v zadnjih letih in povezovanje Janše z Orbanom?

Strankarskih politik ne komentiram, zato na to vaše vprašanje ne bom odgovoril, razen na splošen način, ki se mi zdi primeren za presojo razmer širše. Kar me skrbi kot politika konsenza, je, da znamenja časa govorijo o tem, da prihaja do precej paradigmatske spremembe v politiki v zahodnem svetu, pri nas, v Evropi, v ZDA, ko pravzaprav ni več tistega iskrenega hotenja, da bi prepričal svojega političnega nasprotnika z argumenti in ga pridobil za svoja stališča. Zdaj se zdi, da je dovolj, celo najbolje, če zgolj izrečeš svoja stališča, ki so bolj jasna in zaradi tega tudi bolj surova. Hotenje, da svojega tekmeca pridobiš na svojo stran, vedno bolj manjka. Politične delitve v zahodnem svetu se širijo iz ene v drugo državo in postajajo znamenje časa. Kot politika konsenza me to skrbi in se sprašujem, kako naj se odzovem na to situacijo.

Vsem nam, ki si prizadevamo za to, da se v politiki išče kompromis z ljudmi, ki mislijo drugače, ne preostane drugega, kot da z rezultati svojega dela dokažemo, da je to še vedno smiselno in da na drug način pokažemo, da ta politika radikalizacije in delitev sicer omogoča politično večino, hkrati pa ne omogoča, da legitimno vladaš. Saj ni sporno, kakšen je bil rezultat referenduma v Veliki Britaniji ali v Kataloniji ali na Škotskem ali pa ameriških volitev, na katerih je za las v eno ali drugo smer zmagala ena stran. Vidi se, da se poskuša ostati pri tem, da držiš večino, ne prizadevaš si, da bi jo razširil s svojimi stališči. Zato je potreben iskren dialog, sodelovanje, tudi odpuščanje. Mislim, da je tega manj, kot je bilo, kar me skrbi. Tega je manj tudi v Sloveniji, morda ne toliko kot v drugih državah, ampak mi nismo imuni za nekatera znamenja časa. Kot nekdo, ki je vedno verjel v dialog in sodelovanje, moram dokazati, da je politika konsenza uspešna politika, ki daje rezultate. Ta hip se zdi, da je to manj uspešna, neprepričljiva politika, ni vredno, da se k njej stremi, važno je, da poveš svoje stališče in da je jasno. Dovoljeno je, da je tudi izključujoče, to me zlasti skrbi. Tudi če je izključujoče, je legitimno, omogoča večino, ampak ta ne omogoča tiste družbene legitimacije, ki omogoča, da vodite družbo ali državo, kot smo bili vajeni v zadnjem desetletju.

Omenili ste brexit. Kakšna bo prihodnost EU brez Velike Britanije in glede na zastoj pri pogovorih za širitev na Zahodni Balkan?

Ne vemo, lahko zgolj ugibamo. V našem nacionalnem interesu je, da bi EU ostala, še več, da bi se okrepila. Naša dolžnost je, da k temu čim bolj prispevamo, vendar pa moram reči, morda bom razumljen narobe, a bom tvegal, da je naša glavna naloga, da ob tem, ko skrbimo za razvoj EU, skrbimo tudi za razvoj naše države, da okrepimo vse njene elemente in jo tako pripravljamo na spreminjajoče se razmere, tudi če bi se spreminjale proti naši volji. Zato sem rekel, da se je gospodarstvo v zadnjih šestih letih precej uspešno prestrukturiralo, odgovorilo na izzive globalnega prostora, slovenska država pa tega ni opravila in je ta naloga še vedno pred njo. To je velika, težka in zahtevna naloga. Želel bi si, da bi si jo vzeli vsi ali večina političnih strank kot izziv za leta, ki so pred nami.

Čeprav imamo v Beli hiši prvo damo Slovenko, še vedno niste bili povabljeni na uradni obisk, prav tako prvi ameriški par še ni obiskal Slovenije. Kdaj se bo to po vašem zgodilo oziroma, če se bo se bo to sploh zgodilo?

S predsednikom Trumpom in prvo damo smo se srečali že večkrat. Bilo je predvideno, da se bomo uradno sestali ob obletnici začetka prve svetovne vojne 1. septembra v Varšavi. Žal zaradi vremenskih ujm na Floridi predsednika ni bilo v Varšavo, tako da je najino predvideno prvo uradno srečanje odpadlo. Menim, da bo to mogoče v prihodnjem letu.

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter
Foto: Primož Lavre/Reporter

Ali bomo na naslednjih volitvah volili po novem volilnem sistemu ali v novih volilnih okrajih?

Obe možnosti ostajata. Prav pred najinim pogovorom sem podpisal pismo vodjem poslanskih skupin, v katerem sem jih prosil, da tisti, ki podpirajo spremembe volilnega sistema v smeri uvedbe list z relativnim preferenčnim glasom, torej sistem, kakršnega imamo na evropskih volitvah, uskladijo tekst, ki je dokončno pripravljen, in začnejo zbirati podpise poslancev. Potrebujejo jih 60, da lahko vložijo novelo. Dogovor med pogajalci je, da preden ni zbranih dovolj podpisov, kot jih potrebuje sprejem, se novele ne vloži. Hkrati smo se na srečanju štirih predsednikov dogovorili, da januarja opravijo pogovore tiste poslanske skupine, ki podpirajo drugo alternativno smer uveljavitve odločbe ustavnega sodišča, namreč da se usedejo z ministrom Medvedom in ugotovijo, ali je mogoče bolj konsenzualno povleči nove meje volilnih okrajev, da bi bila pripravljena zakonska različica, če bi se izkazalo, da 60 podpisov poslancev za spremembo volilnega sistema ni na razpolago. Potem bo toliko bolj pomembno, da v prihodnjem letu vendarle pridemo do uveljavitve odločbe v smeri spremembe volilnih okrajev. Zdi se mi, da imamo enkratno priložnost, da spremenimo volilni sistem tako, da volivec bolj odloča o izbiri kandidata za poslanca. Menim, da evropski model oziroma model, kakršnega imamo na evropskih volitvah, to bolj omogoča kot sedanji, zato se zanj zavzemam in želim, da bi uspelo zanj prepričati 60 poslancev.

Poznam pa tudi argumente tistih, ki tega ne podpirajo, jih razumem, saj ni idealnega sistema, toda tudi če ne bi spremenili volilnega sistema, ampak le meje volilnih okrajev, važno je, da do sredine decembra prihodnjega leta uveljavimo odločbo ustavnega sodišča. Zdaj pa pozor! Če se to ne bi zgodilo, če državni zbor ne bi mogel uveljaviti odločbe ustavnega sodišča, bi bile vse parlamentarne volitve po letu 2020 lahko ustavno sporne. Poštene, legitimne in zakonite volitve v demokraciji niso vse. Brez takih volitev sploh ni demokracije. Razumem, da javnosti ta hip ne razburja, kar počnemo glede sprememb volilne zakonodaje, ampak to je ena najbolj pomembnih političnih opravil, ki smo ga dolžni opraviti. Ne znam si predstavljati politične, ustavne in vsakršne druge krize, ki bi nastala, ko bi prišlo do razpisa novih parlamentarnih volitev in bi to moral storiti v razmerah, ko ne bi bila upoštevana ustavna odločba in bi šli volivci na volišča pod vtisom, da so morda volitve ustavno sporne. Storiti moramo absolutno vse, da se to ne zgodi.

Pod vašim pokroviteljstvom potekajo tudi pogovori o pokrajinah...

Za zdaj je to pod pokroviteljstvom predsednika državnega sveta, ampak z mojim sodelovanjem.

Koliko bi jih bilo po vašem mnenju najbolj primerno za Slovenijo: šest, osem, deset, dvanajst? Za kakšen koncept se vi osebno zavzemate?

Za manj pokrajin. Razumem, da bo verjetno mogoče priti do konsenza po tem, ko bodo jasni odgovori na vprašanja, ki zadevajo financiranje pokrajin, njihovih pristojnosti, ampak na koncu bo, imate prav, veliko razprave o številu pokrajin. Izkušnje so nas izučile, da moramo glede tega pomembnega vprašanja – navsezadnje pokrajine zaukazuje ustava – pripravljati zakonodajo postopoma, korak za korakom, da se počasi razčiščujejo vprašanja. Nikamor nam ni treba hiteti. To je stvar, ki lahko gre čez mandate ene ali druge vlade, važno je, da postopek teče. Od odločitve lanskega srečanja štirih predsednikov poteka zelo dobro, celo bolje, kot sem si predstavljal. Tukaj je gotovo zasluga predsednika državnega sveta in njegove strokovne skupine, pa tudi naklonjenosti predsednika vlade v tem smislu, da je na zadnjem sestanku dovolil, da minister za finance pomaga s pripravo zakona o financiranju pokrajin. Obstaja splošno razpoloženje, da počasi modro in premišljeno delamo za sprejem pokrajinske zakonodaje.

Prihodnje leto boste spet izbirali predsednika KPK. Je med prijavljenimi kandidati kdo, ki uživa vaše zaupanje?

Izbral bom najboljšega ali najboljšo, ki bo na razpolago. Kot veste, sem vezan na odločitev izbirne komisije, zato moram počakati, da opravi svoje delo. Predsednika KPK lahko izberem samo med kandidati, ki mi jih da izbirna komisija. Ta se bo sešla konec tega tedna in bo nato v 30 dneh, to je do sredine januarja, končala delo in predložila svoj predlog. Pred petimi leti je bil predsednik Štefanec edini kandidat, zato sem se zanj odločil. Videli bomo, kako srečno roko bo imela izbirna komisija tokrat.

Omenili ste že, da gospoda Štefaneca ne boste več podprli, vendar on pravi, da ima vsekakor več strokovnih kvalifikacij kot pred petimi leti.

Ker je zdaj občutljivi del postopka, prijavljeni so kandidatka in kandidati, pred obravnavo pred izbirno komisijo, bi se vzdržal komentarja, ker želim, da je postopek neoporečen.

Bližajo se božični in novoletni prazniki. Kako jih boste preživeli?

Božič bom preživel v krogu družine. Vedno ga preživim malce službeno. Grem do otrok, ki so brez staršev, prav tako grem do otrok s posebnimi potrebami, dan prej ali pozneje. Tudi letos bomo imeli nekaj teh tradicionalnih imenitnih opravkov. Za silvestrovo pa s Tanjo od prvega leta mojega mandata večerjava z brezdomci pri sv. Vincenciju skupaj z nadškofom, tudi z županom ljubljanske mestne občine, ki včasih pride. Potem greva s Tanjo po tradiciji v gledališče in po predstavi zavijeva v eno od ljubljanskih restavracij na novoletni prigrizek. Vsako leto je to tradicionalni obred, ki se nama je vlil v srce in ga imava rada. Upam, da bova tudi letos imela srečo s kakšno sijajno predstavo.

Najlepša hvala za pogovor.

Vam in vašim bralcem želim doživete, blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto.

Enako želimo tudi mi vam, gospod predsednik.

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za revijo Reporter
Foto: Primož Lavre/Reporter