Predsednik Pahor prejel častni doktorat Univerze v Lizboni - Doctor Honoris Causa - za njegova prizadevanja za spravo in za skupni Evropski projekt

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se na povabilo predsednika Portugalske republike dr. Marcela Rebela de Souse mudi na uradnem obisku na Portugalskem.

Predsednik Pahor je drugi dan uradnega obiska pričel z obiskom Inštituta za družbene in politične vede (ISCSP) Univerze v Lizboni, kjer je na posebni slovesnosti prejel častni doktorat Univerze v Lizboni - Doctor Honoris Causa - za njegova prizadevanja za spravo in za skupni Evropski projekt.


Foto: Daniel Novakovič/STA

V slavnostnem govoru se je predsednik republike zahvalil za veliko čast, da je prejel to visoko priznanje. Ob tem je poudaril, da Evropski projekt temelji na spravi. "Brez sprave med nasprotujočimi si vojaškimi silami druge svetovne vojne, brez sprave med sosedi ne bi bilo evropskega projekta,” je dejal predsednik Pahor.

Izpostavil je pomen temeljev Evropske unije, njenih vrednot in načel, ki so – ali bi morali biti – lepilo, ki nas drži skupaj. Sprava je po mnenju predsednika Pahorja pomemben gradnik skupnega evropskega doma. "Združena Evropa uživa mir in blaginjo prav zaradi sprave in nenehnega negovanja občutka pripadnosti,” je poudaril predsednik Pahor in dodal, da je trdno prepričan, da se bo poglabljanje in krepitev evropskega povezovanja nadaljevalo, ne glede na vzpone in padce, ki smo jim priča.

"Moč sprave je v njeni moralni razsežnosti,” je poudaril predsednik Pahor - ne gre namreč le za vzpostavitev pravnih, političnih, gospodarskih in družbenih okvirov za sodelovanje. "Vse to je seveda pomembno, a toliko bolj, če izhaja iz trdnih moralnih temeljev,” je dejal. Kot primer je predsednik Pahor omenil Elizejsko pogodbo, ki je bila pred skoraj 60 leti sklenjena med Francijo in Nemčijo in je evropski evropski integraciji zagotovila simbolni in stvaren moralni temelj.

V nadaljevanju je predsednik Pahor orisal, kot je dejal, enega najbolj čustvenih dogodkov svoje politične kariere, ko sta julija 2020 z italijanskim predsednikom Mattarello z roko v roki na Bazovici pri Trstu stala pred dvema spominskima obeležjema, pomembnima za Slovence in Italijane. Predsednik je dejal, da je v tistem stisku rok vse, v kar sam najbolj verjame: mir, spravo, harmonijo, prijateljstvo, dobrososedstvo, dialog, sodelovanje in skupen evropski duh.

Slavnostni govor je predsednik sklenil z besedami Sofoklove Antigone, ki naj nam, tako predsednik, skozi več kot 2000 let človeške civilizacije in kulture svetijo danes in v prihodnosti: “Ne, da sovražim, da ljubim sem na svetu.”


Foto: Daniel Novakovič/STA

Častni doktorat Univerze v Lizboni so doslej prejeli Pedro Verona Rodrigues Pires, politik in nekdanji predsednik Republike Zelenortski otoki; José Manuel Durão Barroso, nekdanji minister za zunanje zadeve Portugalske republike, nekdanji predsednik Vlade Portugalske republike in nekdanji predsednik Evropske komisije; Kay Rala Xanana Gusmão, aktivist za neodvisnost Vzhodnega Timorja in prvi predsednik Demokratične republika Vzhodni Timor ter Guilherme Valdemar Pereira de Oliveira Martins, politik, nekdanji minister za finance in nekdanji minister za izobraževanje Portugalske republike.

V nadajevanju obiska sta se predsednik Pahor in predsednik de Sousa srečala s študenti mednarodnih odnosov Inštituta za družbene in politične vede (ISCSP) in se z njimi pogovarjala o evropski prihodnosti. Na ta način se predsednika vključujeta tudi v Konferenco o prihodnosti Evrope.

Predsednika Pahor in de Sousa sta se s študenti pogovarjala o vlogi Evropske unije v naši skupni prihodnosti in pomembnosti dialoga pri vseh aktualnih razmerah v svetu. Posebno pozornost so namenili vlogi Slovenije na Zahodnem Balkanu, ob čimer je slovenski predsednik predstavil svoj pogled na aktualne razmere v tej regiji in pomen pobude Brdo Brijuni Process. Študente je zanimalo tudi, kaj je oba predsednika spodbudilo, da sta se odločila za politično pot in kaj bi jim svetovala iz svojih izkušenj.

Udeležence današnje osrednje slovesnosti ob podelitvi častnega doktorata je uvodoma nagovoril prof. Hector Roman, podrektor univerze, ki je predstavil utemeljitev častnega doktorata. V utemeljitvi, ki jo je pričel z orisom dolgoletne politične kariere slovenskega predsednika je izpostavil tudi prizadevanja predsednika Pahorja za spravo in dialog ter njegovo stalno privrženost temeljnim evropskim vrednotam.

Uradni obisk se bo zaključil pozno popoldan s svečanim kosilom v čast portugalskemu predsedniku de Sousi, katerega gostitelj bo predsednik Pahor.


Foto: Daniel Novakovič/STA





Besedilo prevoda govora predsednika Pahorja ob prejemu častnega doktorata prilagamo v nadaljevanju (Velja govorjena beseda!)

Spoštovani pokrovitelj Heitor Romana,

spoštovani prorektor Univerze v Lizboni,

spoštovani predsednik Inštituta za družbene in politične vede,

spoštovani predsednik Portugalske republike in moj prijatelj Marcelo Rebelo de Sousa,

profesorji,

ekscelence,

gospe in gospodje,

v neizmerno čast mi je, da sem iz vaših rok prejel častni doktorat Univerze v Lizboni.
Univerza v Lizboni in njen Inštitut za družbene in politične vede sta zelo ugledni ustanovi z dolgo tradicijo. Pomembno prispevata k skupnemu evropskemu znanstvenemu prostoru in tudi širše.
Počaščen sem, da mi bo častni doktorat podeljen za prizadevanja za spravo in skupni evropski projekt.

Evropski projekt temelji na spravi. Brez sprave med nasprotujočimi si vojaškimi silami iz druge svetovne vojne, brez sprave med sosedi, ne bi bilo evropskega projekta. V vseh razpravah o prihodnosti EU je ključnega pomena, da se zavedamo temeljev EU, njenih vrednot in načel, ki nas povezujejo – ali bi nas morali povezovati.

Sprava nas ne odvezuje obveznosti poznavanja zgodovine in spominjanja. Ostaja pomemben gradnik našega skupnega evropskega doma. Združena Evropa uživa mir in blaginjo zaradi sprave in nenehnega negovanja občutka pripadnosti. Trdno sem prepričan, da se bosta poglabljanje in krepitev evropskega povezovanja nadaljevala ne glede na vzpone in padce. To je edini način, da EU postane učinkovitejša navznoter in vplivnejša navzven, na svetovnem prizorišču.
Ko govorim o evropskem povezovanju, ne govorim o talilnem loncu. Govorim o poglabljanju povezovanja ob polnem spoštovanju razlik med kulturnimi, narodnimi in drugimi identitetami. To je osnovna razlika med združenimi državami Evrope in Združenimi državami Amerike.

Gospe in gospodje,

po koncu velike vojne leta 1918 sta Evropa in svet imela dve možnosti.
Prva je bila zagotoviti močno moralno, pravno, politično, gospodarsko in družbeno strukturo, ki bi omogočila mir, varnost in razvoj.

Potem pa je bila še druga možnost. Da se Evropa in preostali svet znajdeta v drugi svetovni vojni. Kljub ustanovitvi Društva narodov se je zgodilo prav to. Tudi drugi poskusi zagotavljanja miru so bili neuspešni, zlasti na najzahtevnejši, moralni ravni, ni bilo storjenega ničesar. Nobene sprave, nobenega odpuščanja, samo občutek krivde in prizadejanih krivic.

To so bila plodna tla, na katerih so se razvili totalitarni in avtokratski režimi. Predvsem pa so omogočila vzpon sovraštva, rasizma in nacionalizma znotraj narodov in med njimi, kakršnega v zgodovini še ni bilo. To je bil uvod v drugo svetovno vojno, tragičen čas, ko je človeštvo doseglo svoje moralno dno.

Po drugi svetovni vojni sta bili spet na voljo dve možnosti – možnost moralne, pravne, politične in gospodarske obnove ali možnost, da se zgodovina znova ponovi.

Način, na katerega se je Evropa odzvala na ta izziv, je bil brez primere v zgodovini.
Kljub tragičnim posledicam vojne ali morda prav zaradi njih se je odločila za spravo.

Gospe in gospodje,

moč sprave je v njeni moralni razsežnosti. Ne gre le za vzpostavitev pravnih, političnih, gospodarskih in socialnih okvirov sodelovanja. Vse to je seveda pomembno, toda še toliko bolj, če izhaja iz trdnih moralnih temeljev.

Na primer, pred skoraj 60 leti, 22. januarja 1963, sta Francija in Nemčija sklenili tako imenovano elizejsko pogodbo. Simbolno in dejansko je dala moralno podlago evropskemu povezovanju.

Gospe in gospodje,

bistvo sprave je sožitje, negovanje tistega, kar nas povezuje, in ne poudarjanje tistega, kar nas razdvaja. Sprava ni aritmetična sredina med dvema resnicama.

Znotraj naroda ali med narodi temelji na resnici. Na večnem iskanju resnice. Sprava ne more in ne želi spremeniti preteklosti. Spodbuja vse tisto, kar nam omogoča lepšo, boljšo, pravičnejšo in skupno prihodnost.

Sprava ne relativizira zgodovinske odgovornosti. Ne zanika krivde in krivic. Vse vabi, da se vživijo v bolečino drugih.

Sprava nas uči, naj ne poglabljamo bolečine, ki izvira iz preteklosti, ne znotraj naroda ne med narodi. Vodi nas, da se na podlagi zgodovinskih izkušenj odrečemo vsemu, kar poraja sovraštvo in izključevanje.

Gospe in gospodje,

sprava je pot, ki se nikoli ne sme končati. Če se konča, se začneta trpljenje in bolečina.

Portugalska in Slovenija sta imeli vsaka svoje izkušnje z diktaturo in prehodom v demokracijo. Danes sta obe državi članici Evropske unije.

Evropski projekt temelji na odgovornosti, da spodbujamo tisto, kar povezuje, in ne krepimo tistega, kar razdvaja. Zavedati se moramo, da je to pot, ki se nikoli ne konča, in nikoli ne smemo podleči skušnjavam, ki so v zgodovini povzročile toliko človeškega trpljenja v posameznem narodu ali med narodi.

Odpuščanje in sprava sta predvsem globoka intimna vzgiba. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih ali nacionalnih čustvih. To je tisto, kar naredi narod ali Evropsko unijo in mednarodno skupnost bolj humano in zrelo.

Gospe in gospodje,

najmočnejši trenutek v moji tridesetletni politični karieri je trenutek, ko sva z italijanskim predsednikom Mattarello z roko v roki stala pred spomenikom žrtvam italijanskega fašizma in spomenikom žrtvam povojnih pobojev pri Bazovici pri Trstu.

Najin stisk roke je bil zame najbolj čustven trenutek v moji celotni politični karieri. Združeval je vse, v kar verjamem: mir, spravo, harmonijo, prijateljstvo, dobre sosedske odnose, dialog, sodelovanje in skupni evropski duh.

Ekscelence,

pred spravo in vzporedno z njo sta dialog in strpnost. Dialog ima tri razsežnosti: predstavitev lastnih stališč, spoštljivo kritiziranje stališč drugih in pripravljenosti za uskladitev stališč.

Vse tri razsežnosti so pomembne za naš miren in skladen družbeni razvoj. To velja v naših notranjih političnih razmerah in mednarodnih odnosih.

Razlike v političnih in ideoloških stališčih niso težava. Težava je, če se izgublja pripravljenost za strpno in vključujoče spopadanje z njimi in njihovo usklajevanje.

Naj zaključim: Po več kot 2.000 letih človeške civilizacije in kulture naj nas danes in v prihodnosti vodijo Antigonine besede: "Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu."

Hvala za izkazano čast in hvala za vašo pozornost.