SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta

Brdo pri Kranju, 30. 1. 2018 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije in gospa Tanja Pečar sta danes na Brdu pri Kranju gostila sprejem za diplomatski zbor ob pričetku novega leta.


Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta (Velja govorjena beseda!):

Spoštovani doajen diplomatskega zbora,

ekscelence,

spoštovani,

dovolite, da tudi tokrat najprej poudarim našo iskreno privrženost vsestranski poglobitvi prijateljstva in sodelovanja z državami, ki jih predstavljate, pa tudi drugimi. Vsi delimo skupno usodo človeštva, vsi smo soodgovorni za našo skupno bodočnost in pri tej odgovornosti želi republika Slovenija aktivno in prijateljsko sodelovati z vsemi.


Ekscelence,

naj se na kratko opredelim do nekaterih zadev, pomembnih za sodobno mednarodno skupnost. Seveda ne do vseh, saj omejeni čas našega srečanja tega ne dopušča.


Prvič
Nekaj besed o razmerah v Sloveniji.
Vi, ki pozorno opazujete dogajanja v naši državi, se gotovo strinjate z menoj, da je Slovenija uspešno in predvsem z lastnimi močmi trdno na poti, da izide iz gospodarskih in finančnih težav - posledicami kriznih razmer po letu 2008. Slovenija je politično stabilna, pred nami so volitve, ki bodo, to sem prepričan, izvedene korektno in brez težav, in bodo ne glede na rezultat prispevale k politični stabilnosti tudi vnaprej. Kljub težavam (ki pa niso značilne le za Slovenijo), lahko zatrdim, da v Sloveniji demokracija živi.

Ob tem bi posebej poudaril, da slovensko gospodarstvo postaja vse bolj inovativno. To je pomembna garancija, da bo Slovenija tudi v tehnološkem pogledu ostala del modernega sveta.

Uspešen zagon našega gospodarstva, zavidljiva rast družbenega proizvoda in utrjevanje državnih financ omogočajo urejanje številnih nalog, ki izhajajo iz tega, da Slovenija je in hoče biti socialna in pravična država. Pričakovanja v tem pogledu so velika. Vseh na kratek rok ni mogoče uresničiti.

Verjamem pa, da bo ob rasti in tehnološki prenovi gospodarstva vse več možnosti za uveljavljanje socialnih pravic, hkrati pa za zagotavljanje pravega ravnotežja med potrebami razvoja in socialno varnostjo. Navsezadnje le zdravo gospodarstvo in njegova rast zagotavlja možnost za učinkovito delovanje socialne države.


Drugič
Glede mednarodnega miru in varnosti.
Slejkoprej ocenjujem, da zmoremo - po obetavnih spremembah, ki so posledica zaključka hladne vojne - le skupaj in v sodelovanju in na miren način razreševati probleme, pred katerimi stoji človeštvo. Slovenija je bila in bo dosledno privržena mirnemu reševanju sporov. Zavezana je sodelovanju pri soočanju s problemi sodobnega sveta na regionalni, evropski in svetovni ravni.

Ob soočanju z izzivi našega časa tudi menim, da je potrebno problemom varnosti posvečati izjemno pozornost. Že lani sem dejal, da se dejavniki tveganja spreminjajo, zato se mora spremeniti tudi naš odgovor na izzive. Kot članica Evropske unije in zveze NATO bo Slovenija kredibilen partner tudi, ko gre za izzive varnosti.

Kot poseben problem za človeštvo vidim nevarnosti, ki izhajajo iz možne širitve jedrskega orožja in drugih orožij za množično uničevanje. Napore za mednarodni nadzor, ki naj bi zagotavljal, da ta orožja nikoli ne bodo uporabljena, je treba okrepiti, saj so tveganja zlasti za njihovo zlorabo velika.

Dogovor o iranskem jedrskem programu vzbuja upanje in menim, da ga je potrebno ohraniti in seveda tudi dosledno izvajati. Proliferacija jedrskega orožja, zlasti na Bližnjem vzhodu, tej nevralgični točki za varnost sodobnega sveta, bi bila največja nevarnost za človeštvo.


Tretjič
Glede sprememb v svetu.
Sodobni svet vidim kot bolj zapleten, kot je bil kdajkoli po padcu Berlinskega zidu. Ne gre zgolj za dihotomijo, ki jo povzroča globalizacija v dobrem, pa tudi v slabem. V Evropi in v svetu nasploh smo prav v zadnjih letih soočeni z novimi vprašanji. Omenim naj le migracije in demografske trende, terorizem in trgovino z ljudmi, ob tem pa še v bistvu protidemokratična populistična gibanja.

Vse to terja globoke premisleke o naši zunanji pa tudi o evropski skupni zunanji politiki, če naj zagotovimo varnost in položaj v Evropi in v svetu. Če naj ohranimo blaginjo in razvoj - torej naš skupni nacionalni interes. Naš interes, da ostanemo del modernega, kreativnega sveta in, da Evropa ohrani mesto med svetovnimi centri inovativnosti, znanja in tudi moči: ustvarjalne, gospodarske in duhovne.


Četrtič
Glede Evrope.
Sodobni svet je zlasti na globalni ravni še vedno svet soočenja nacionalnih interesov držav. Ti interesi so v osnovi egoistični. Prav to še vedno obstoječe soočanje nacionalnih interesov terja krepitev evropske povezanosti, če naj bo Evropa sposobna predvsem z mehko močjo ohranjati svoj položaj v svetu in zagotavljati blagostanje in varnost svojih prebivalcev.

Za manjše članice EU je to še toliko bolj pomembno. Zato je evroskepticizem, ki se ponekod pojavlja, še posebej resno opozorilo, da glede sedanje, pa tudi bodoče Evropske unije, marsikaj še ni dorečeno. Prav s strani manjših članic Evropske unije je zato upravičeno pričakovati več pobude, več razmisleka o bodoči Evropski uniji. Zaenkrat ga je premalo.


Petič
Glede položaja Evrope in Evropske unije v svetu.
Svet postaja večpolen. Središča ustvarjalnosti, blagostanja in posledično moči bodo imela odločilno vlogo v novem svetovnem redu in pri odločanju o njem. Evropa, naš del sveta, s težavo vzpostavlja ravnotežje med interesi skupnosti in ohranjanjem njene pluralnosti.

To ravnotežje interesov skupnosti in interesov posameznih članic pa je nujno, če naj Evropa ohrani svoj položaj v večpolnem svetu in ostane eden od odločevalcev o bodočnosti človeštva. Če naj ostane učinkovit varuh njenih temeljnih vrednot: spoštovanja človeškega dostojanstva in vsega, kar iz tega izhaja, od osebne svobode in spoštovanja človekovih pravic do solidarnosti in socialne varnosti, humanizma in spoštovanja kulturne identitete vseh.

Gre torej za ohranitev tistega, kar je od antičnih časov oblikovalo Evropo in evropskega človeka.

Če naj Evropa ostane eno od središč, eden polov bodočega mednarodnega reda, je nujna njena čvrsta povezanost navzven v odnosu do ostalega sveta - hkrati pa sproščena, svobodna, ustvarjalna pluralnost navznoter.

Brexit zato ni le pragmatično vprašanje izstopa ene od članic EU. Problem migracij tudi ni le pragmatično vprašanje razdelitve migrantskih kvot. Pri teh in tudi drugih problemih gre za tudi za znak nedorečenosti evropske integracije. Nedorečen je cilj in omahljiva je pot k njemu. Skupni interesi so prepogosto talec parcialnih interesov in marsikdaj ni dovolj zavedanja in razumevanja, da je, če naj bo v ospredju skupno, potrebno tudi odrekanje parcialnemu.


Šestič
Glede Bližnjega vzhoda.
Pri vsaki zunanji politiki gre za prepletanje načelnih izhodišč in pragmatičnih interesov. Biti zagovornik načel, kar pomeni tudi lastnih temeljnih vrednot, krepi verodostojnost zunanje politike države. Hkrati pa more trčiti ob pomembne pragmatične interese.

Potrebno je zato iskanje pravega ravnotežja med načelnim in pragmatičnim. Pragmatičnost v zunanji politiki brez upoštevanja načelnih vrednostnih vidikov je tvegana in nazadnje praviloma neuspešna. A tudi gola načelnost, tista, ki je sama sebi namen, in ne vodi do realnih pragmatičnih ciljev, ki si jih zastavlja zunanja politika, ni uspešna zunanja politika.

Slovenija kot članica Evropske unije in NATO ima solidno osnovo za svoje zunanjepolitično delovanje, za uveljavljanje načelnih stališč in tudi pragmatičnih interesov v skupno mednarodno delovanje teh povezav. Ima možnost aktivnega delovanja, da za svoje zunanjepolitične poglede in interese pridobi podporo ostalih članic. V konkretnem primeru za pravično rešitev problema Palestine.

Torej za zavzemanje za to, da bi Evropska unija z lastno pobudo in skupno zunanjo politiko več prispevala k obnovi mirovnega procesa za rešitev palestinskega vprašanja s ciljem soobstoja dveh enakopravnih držav, torej arabske Palestine poleg Izraela.

Sedmič
Glede odnosov z ZDA in Rusko federacijo.
Poseben vidik položaja Evrope v bodočem svetu so odnosi tako z ZDA kot z Rusko federacijo, ki sta dva pola nastajajočega bodočega multipolarnega svetovnega reda in hkrati »zahodni« in »vzhodni« sosed Evrope - pri čemer z vzhodnim in zahodnim ne mislim samo na geografijo.

Ob vseh upravičenih in marsikdaj tudi neupravičenih kritikah Združenih držav Amerike so odnosi med njimi in Evropo čvrsti in vsestranski in na obzorju ni videti, ne glede na to, kdo je in kdo bo v Beli hiši, kakih kardinalnih sprememb. Dejstvo pa je, da se, ko se težišče sveta z obal Atlantika premika na obale Pacifika, tja usmerjajo tudi temeljni interesi Združenih držav Amerike.

Ne glede na to pa gospodarsko sodelovanje in finančna povezanost, investicije v obe smeri, zgodovina, skupne vrednote (utemeljene na spoštovanju človekovega dostojanstva in svobodi ustvarjanja), pa tudi skupni varnostni interesi, skupni civilizacijski in kulturni temelji in še mnogo drugega, globoko in trajno povezujejo obe strani Atlantika. So trdno vezivo svetovnega »zahoda«, čigar del je tudi Slovenija.

Čezatlantsko prijateljstvo in zavezništvo vidim kot čvrsto in trajno in v obojestransko korist. Prav tako obojestransko pa je, tako upam, tudi razumevanje, da je prav kritika del tiste svobode, ki nam je na obeh straneh Atlantika sveta.

Rusijo, zlasti dolgoročno, v bodočem večpolnem svetu vidim kot vzhodni steber ob Evropi. Rusija je ne le v geografskem pogledu vsaj od 16. stoletja del Evrope, njenih vojn in njenih mirovnih aranžmajev. Rusija je bila in je velika sila ter del evropskega vestfalskega mednarodnega reda. Zgodovinsko, zlasti pa kulturno, je Rusija del Evrope.

Rusija je upravičeno predmet kritik in ukrepov s strani Evropske unije zaradi nesprejemljivih ravnanj, ki jih vam pač ni treba naštevati. A je vendarle odprta družba v procesu sprememb, ki gredo dolgoročno v smeri demokracije in verjamem, v smeri približevanja Evropi. Kako stimulirati približevanje Rusije in Evrope ob hkratnem kritičnem ocenjevanju tistega, kar je vredno kritike, je vprašanje velike modrosti prihodnje evropske politike do Rusije.



Osmič
Glede sosedstva.
Tudi v naši neposredni bližini je vse več resnih izzivov. Mislim, da se strinjate z menoj, da jugovzhodno od nas stvari ne gredo najbolje. V Bosni in Hercegovini so procesi, ki naj bi vodili v normalizacijo te specifične države in nato njo skupaj z drugimi v Evropsko unijo, v veliki meri paralizirani. Menim, da bi prav Evropska unija mogla igrati v Bosni in Hercegovini, pa tudi širše, aktivnejšo vlogo.

Zato si Slovenija s Hrvaško in drugimi partnerji prizadeva v okviru procesa Brdo Brijuni najti poti za premostitev ovir na poti držav tega dela Evrope v evropske in transatlantske povezave. Ta središčni projekt naše vloge na ti. zahodnem Balkanu, kjer beseda Slovenije še vedno nekaj velja, bo ostal med našimi trajnimi zunanjepolitičnimi prioritetami.

Na tem območju Slovenija hoče in more prispevati k zagotavljanju miru, odpravi posledic konfliktov in k razvoju - z lastnim angažiranjem in ob podpori Evropske unije.

Pri tem ne gre le za Bosno in Hercegovino, pač pa takorekoč za celotno regijo. Še zlasti za Kosovo, pa tudi za Makedonijo. Prav glede Makedonije je upanje veliko, vključno s tem, da bo morda končno razrešen tudi problem imena, ki to državo dve desetletji ovira pri vstopanju v evropske in transatlantske povezave.


Devetič
Glede odnosov s Hrvaško.
Naj najprej posebej poudarim, da gre za odnose s sosedo, s prijateljsko državo in partnerico v Evropski uniji in zvezi NATO. Arbitražno sodišče, h kateremu smo pristopili v dobri veri in z upanjem, da bo na ta način mejno vprašanje rešeno, da bodo odnosi med prijateljskima sosedoma osvobojeni te hipoteke in da bo pot za čvrsto partnerstvo med državama odprta, je razsodilo.

Naj posebej poudarim še to, da slovenski in hrvaški narod nikoli v zgodovini nista bila zapletena v kak medsebojni oborožen konflikt, kar je v Evropi med sosedami precej izjemno. Sedaj imamo arbitražno določitev, ki ji nihče ne očita in ne more očitati pristranskosti.

Z vmesno sodbo arbitražnega sodišča, ki je tudi nesporna, je sodišče v novi zasedbi odločilo, da ni podanih razlogov, ki bi opravičevali hrvaški izstop iz arbitraže. Končna odločitev arbitraže je zdaj že šest mesecev pred nami. Sloveniji in Hrvaški ni dala vsega, kar sta zahtevali, je pa sodba kompromis, s katerim se da živeti. In kar je najpomembnejše, ta kompromis omogoča prihodnji razvoj partnerstva in prijateljstva med sosedama.


Desetič
Glede odločitve arbitražne odločbe.
Hrvaška odločitve arbitražnega sodišča žal ne prizna. Slovenija se odločitvi arbitražnega sodišča ne more in ne misli odreči, saj ni nobenih ne pravnih in ne dejanskih razlogov za to.

Gre za vprašanje vladavine prava v evropski skupnosti. Gre za precedens. Gre za to, ali naj odnosi v sedanji in bodoči Evropi temeljijo na pravu. Videti je, da tudi članice Evropske unije tako razumejo nastali problem, kar je spodbudno ne le za reševanje spora med Slovenijo in Hrvaško, pač pa za vladavino prava v odnosih med članicami evropske skupnosti.

Slovenija bo glede vsega, kjer je to možno, arbitražno odločitev izvršila - s hkrati jasnim namenom izogniti se vsemu, kar bi vodilo do incidentov in zaostrovanj. Mednarodno pravo, pa tudi širša mednarodna skupnost, je z nami. Pri arbitražni odločitvi bomo vztrajali, če treba, tudi dolgo. Tudi zato, ker naj bi arbitraža bila tudi vzor za reševanje drugih kar številnih mejnih sporov v našem delu sveta.

Ta hip ni videti skorajšnje sporazumne uveljavitve arbitražnega sodišča. V teh okoliščinah se mi zdi pomembno dvoje. Prvič, vztrajen dialog med visokimi predstavniki obeh držav na vseh ravneh, da se kljub zapletu ob uveljavitvi ohranja sicer dobre meddržavne in mednarodne odnose. V času do polne implementacije bo potrebno skozi ta dialog razviti neko formulo sožitja, ki bo omogočala dobro med-sosedsko sodelovanje.

In drugič, večja aktivnost Evropske komisije. Evropska unija je botrovala temu sporazumu in ima tudi politično odgovornost, da se spoštuje. Veliko si obetam od morebitnega pogovora predsednika Evropske komisije z obema premierjema.


Na koncu.
Republika Slovenija želi imeti in ima dobre odnose z vsemi v našem delu sveta in povsod v svetu. Še naprej bo aktiven partner v prizadevanjih za mir in sodelovanje za to, da bi povsod živeli varneje in bolje. Četudi so naše možnosti omejene, to ne omejuje naše želje in ambicij, da bi dali svoj prispevek pri soočanju mednarodne skupnosti s sodobnimi problemi človeštva. Slovenija bo še naprej aktiven dejavnik še zlasti pri graditvi bodoče Evrope in urejanju razmer v sosednji regiji zahodnega Balkana.

Ekscelence,
za konec vas prosim, prenesite na začetku letošnjega leta še enkrat moje najboljše želje suverenom vaših držav z iskrenim upanjem v krepitev našega medsebojnega zaupanja, prijateljstva in sodelovanja v korist ljudi, ki jih predstavljamo.

Predsednik Republike Slovenije in gospaTanja Pečar sta gostila sprejem za diplomatski zbor ob pričetku novega leta
Foto: Nebojša Tejić/STA